S H S tudia istorica lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review letnik 22 (2022), št. 2 ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU MARIBOR 2022 Studia Historica Slovenica Tiskana izdaja ISSN 1580-8122 Elektronska izdaja ISSN 2591-2194 Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review Izdajatelja / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si ZRI DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU/ ZRI DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR Uredniški odbor / Editorial Board dr. Karin Bakračevič, dr. Rajko Bratož, dr. Neven Budak (Hrvaška / Croatia), dr. Jožica Čeh Steger, dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Stane Granda, dr. Andrej Hozjan, dr. Gregor Jenuš, dr. Tomaž Kladnik, dr. Mateja Matjašič Friš, dr. Aleš Maver, dr. Rosario Milano (Italija / Italy), dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Marijan Premović (Črna Gora / Montenegro), dr. Andrej Rahten, dr. Tone Ravnikar, dr. Imre Szilágyi (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Polonca Vidmar, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Odgovorni urednik / Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 53c, SI–2000 Maribor, Slovenija e-pošta / e-mail: darko.fris@um.si Glavni urednik / Chief Editor dr. Mateja Matjašič Friš Tehnični urednik / Tehnical Editor David Hazemali Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Nova KBM d.d. SI 56041730001421147 Tisk / Printed by: Itagraf d.o.o. http: //shs.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical – Abstracts' in 'America: History and Life'. Časopis je uvrščen v 'Ulrich's Periodicals Directory', evropsko humanistično bazo ERIH in mednarodno bibliografsko bazo Scopus (h, d). Abstracts of this review are included in 'Historical – Abstracts' and 'America: History and Life'. This review is included in 'Ulrich's Periodicals Directory', european humanistic database ERIH and international database Scopus (h, d). Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, je vpisan v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS, pod zaporedno številko 487. Izdajo časopisa je omogočila Agencija za raziskovalno dejavnost RS. Co-financed by the Slovenian Research Agency. S H S tudia istorica lovenica Ka za lo / Con tents Član ki in raz pra ve / Pa pers and Es says BOŽO REPE: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih ........................................305 Slovenian-Serbian Conflicts in the 1980s ŽARKO LAZAREVIČ in MARTA RENDLA: Gospodarska ozadja jugoslovanske krize osemdesetih let 20. stoletja .........................................................343 Economic Backgrounds to the Yugoslav Crisis of the 1980s TAMARA GRIESSER-PEČAR: Nadškof Alojzij Šuštar in Katoliška cerkev v Sloveniji v osemdesetih letih in v procesu osamosvajanja ..........................................................................................................371 Archbishop Alojzij Šuštar and the Catholic Church in Slovenia in the 1980s and in the Process of Independence ALEŠ GABRIČ: Slovenska matica in osamosvajanje Slovenije .....................................405 Slovenska Matica and Slovenia's Path to Independence JURE GAŠPARIČ in TJAŠA KONOVŠEK: Transformacija političnega sistema: od trodomne skupščine Socialistične republike Slovenije do Državnega zbora in Državnega sveta Republike Slovenije .............................................................................431 Transformation of Political System: From the Socialist Tricameral Assembly of the Socialist Republic of Slovenia to the National Assembly and the National Council of the Republic of Slovenia JANEZ OSOJNIK: Predlog Socialistične stranke Slovenije oktobra 1990 za izvedbo plebiscita o samostojnosti Republike Slovenije in odzivi nanj v Sloveniji .............................................................463 The October 1990 Initiative of the Socialist Party of Slovenia to Hold a Plebiscite on the Independence of the Republic of Slovenia and Reactions to It in Slovenia S H S tudia istorica lovenica TOMAŽ KLADNIK: Maribor in nastanek oboroženih sil samostojne in demokratične Slovenije ...............................................................................503 Maribor and the Creation of the Armed Forces of Independent and Democratic Slovenia JELKA PIŠKURIĆ: Vsakdanje življenje Slovencev ob koncu osemdesetih let .......................................................................................................................................547 Everyday Life of Slovenians at the End of the 1980s DARJA KEREC: Slovenska družba v vrtincu kulturnih sprememb, novih trendov in tehnologij v 80. in 90. letih .................................................................583 Slovenian Society in a Maelstrom of Cultural Change, New Trends and Technologies in the 1980s and 1990s Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts .............................. 611 Uredniška navodila avtorjem / Editor's Instructions to Authors ............................................... 619 S H S tudia istorica lovenica 305 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2022-08 Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih Božo Repe Dr., redni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva cesta 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenija e-pošta: bozo.repe@ff.uni-lj.si Izvleček: Avtor v prispevku obravnava slovensko-srbske odnose v osemdesetih letih. Poudarja, da jih je treba obravnavati v kontekstu funkcioniranja jugoslovanske federacije in tudi sporov s federalnimi organi. V članku so podrobneje obravnavani: boji partijskega vrha in Milana Kučana s Slobodanom Miloševićem; spor zaradi izobraževanja (t. i. skupna programska jedra), podpore in spori med slovenskimi in srbskimi razumniki, njihova vloga v vsejugoslovanskih ideoloških kampanjah, Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti in slovenska reakcija nanj, mitingi in "prozivanje" Slovencev; srbska gospodarska vojna proti Sloveniji in domnevni slovensko-srbski pakt o slovenski odcepitvi. Ključne besede: federacija, konfederacija, odcepitev, Milan Kučan, Slobodan Miloševićem, skupna programska jedra, Memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, mitingi, srbska gospodarska vojna proti Sloveniji, domnevni slovensko-srbski pakt o slovenski odcepitvi. Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 22 (2022), št. 2, str. 305–342, 73 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 306 Uvod Z nekaj posplošitvami lahko rečemo, da je bilo zadnje obdobje Jugoslavije v državah naslednicah zadnjih trideset let skoraj brez izjem obravnavano iz "žabje perspektive", z nacionalnih (nacionalističnih) pozicij in dokazovanja, da je vsak narod (republika) imel prav (izraza "žabja" in "ptičja" perspektiva je v zgodovinopisje uvedel Eric Hobsbawm). Celoten kontekst zapletene zgradbe federacije in delovanje zveznih organov je v teh interpretacijah vzet kot nekaj, kar ni skupno, ampak kot nekaj, kar je "nam" sovražno ali nas vsaj ovira pri doseganju naših ciljev. Vendar brez razumevanja načina funkcioniranja jugo- slovanske federacije ne moremo razumeti niti slovensko-srbskega spora, ki je bil mnogo širši in se je odvijal na bistveno več ravneh, kot se zdi in največkrat obravnava na nekaj najbolj izpostavljenih primerih, kot so mitingi in "prozivke" slovenskih politikov, zborovanje v Cankarjevem domu v podporo kosovskim rudarjem ali srbska ekonomska vojna proti Sloveniji. Druga stvar, ki jo je v izo- gib enostranskemu razumevanju slovenskih sporov s federacijo, Jugoslovansko ljudsko armado (JLA) in v tem primeru Srbijo, treba poudariti, je, da je "zgo- dovina konfliktov", običajno značilna za "žabjo perspektivo", le del zgodovine Jugoslavije (velja za obe, kraljevino in socialistično federacijo, v širšem zgodo- vinskem kontekstu pa tudi za Avstro-Ogrsko). Če jo izločimo iz splošnih zgo- dovinskih procesov, dobimo močno izkrivljeno sliko in odnosa Slovencev do Jugoslavije. Pri slovensko-srbskih odnosih v osemdesetih letih je treba tudi izpostavi- ti, da ni šlo za mednacionalni konflikt, ki bi temeljil na nekem zgodovinsko pogojenem sovraštvu, kot npr. med Srbi in Albanci ali Hrvati in Srbi, pač pa različne poglede na ureditev federacije in njeno prihodnost. Zaradi tega so se srbski pogledi in interesi večinoma ujemali s tistimi, ki jih je zagovarjala večina politikov v vrhu federativnih organov, zlasti obeh predsedstvih, pa tudi vrhu JLA. Srbija pa je hkrati federalne organe izkoriščala za svoje nacionalne cilje in izvajanje svoje politike. Med konflikti Slovenije na eni in Srbije ter federacije na drugi strani so najpomembnejši: seja vojaškega sveta 25. marca 1988 v Beogra- du, na kateri so politični liberalizaciji v Sloveniji pripisali protirevolucionaren značaj, in slovenska reakcija na to oceno; proces proti četverici konec julija in v začetku avgusta 1988; sprejem amandmajev k slovenski ustavi 27. septem- bra 1989; 14. izredni kongres Zveze komunistov Jugoslavije (ZKJ), ki je potekal od 20. do 24. januarja 1990 in ga je slovenska delegacija predčasno zapustila ter s tem povzročila razpad ZKJ; večstrankarske volitve v Sloveniji aprila 1990; poskus razorožitve slovenske Teritorialne obrambe (TO) maja 1990; spre- jem Deklaracije o suverenosti v slovenski skupščini 2. julija 1990 in plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije 23. decembra 1990. Večji poudarek na zgolj srbskih interesih pa so konflikti zaradi zborovanja v Cankar- 307 S H S tudia istorica lovenica jevem domu v podporo stavkajočim kosovskim rudarjem 24. februarja 1989, ki sta ga skupaj organizirali slovenska oblast in opozicija; preprečitev napove- danega "mitinga resnice" 1. decembra 1989 v Ljubljani ter srbska gospodarska vojna proti Sloveniji. Prav tako velja opozoriti na še eno značilnost, in sicer da se je spor odvijal tako na oblastni kot opozicijski ravni. Boji partijskega vrha in Milana Kučana s Slobodanom Miloševićem Osrednjo in najbolj izpostavljeno vlogo v sporih s Srbijo, pa tudi armado in fede- ralnim vrhom, je vsa osemdeseta leta nosil Milan Kučan. Na personalni ravni so bili najhujši spopadi s Slobodanom Miloševićem. Kučan je Miloševića spoznal, ko je bil še predsednik Mestnega komiteja Zveze komunistov Beograd. Pred- stavil mu ga je Ivan Stambolić, in sicer kot zelo perspektivnega in pametnega človeka. Potem ko je Milošević postal predsednik predsedstva Centralni komite (CK) ZK Srbije, sta se srečevala na delovnih sestankih, zasebno pa se, v naspro- tju s Stambolićem, s katerim je prijateljeval, nikoli nista družila in sta imela zgolj formalne, javne kontakte. Zadnjič ga je srečal, ko je pričal na mednarodnem sodišču v Haagu 21. maja 2003, tedaj že kot bivši predsednik Slovenije. Na vprašanje, kdaj je bil pritisk nanj najhujši, je Kučan svoje mučne poti v Beograd označil takole: "Mislim, da je bil takšen pravzaprav ves mandat. Bolj intenzivno se je začelo že s pripravami na t. i. ideološki plenum [13. seja CK ZKJ marca 1988, op. a.]."1 V tem boju sicer ni bil povsem osamljen, pomagali so mu tudi drugi Slovenci v zveznih organih, npr. Boris Mužević, izvršni sekretar CK ZKJ in nato član predsedstva, ki se je zapletal v ostre boje z Miloševićem (ta ga je cinično klical Gramsci), pa pred Muževićem član predsedstva Franc Šetinc, ki so ga skušali ubiti v inscenirani nesreči na Kosovu, zaradi česar je odstopil,2 pa tudi drugi slovenski člani partijskih in državnih teles. Vse do leta 1990 pa je bila Slovenija v teh bojih izrazito osamljena. Z vzponom nacionalizma v Srbiji je Beograd izgubil tradicionalno gosto- ljubnost, postal je prostor nacionalističnih mitingov, na katerih so vzklikali pro- tialbanska in protislovenska gesla. Franc Šetinc je septembra 1988 po odstopu s funkcije člana predsedstva CK ZKJ izjavil, da se v Beogradu ne počuti več var- nega, podobne izjave so dajali tudi drugi najvišji slovenski, pa tudi albanski in hrvaški funkcionarji (Stane Dolanc, Josip Vrhovec, Sinan Hasani), kar je izzivalo 1 Božo Repe, Milan Kučan, prvi predsednik (Ljubljana, 2015), str. 168–184 (dalje: Repe, Milan Kučan, prvi predsednik). 2 Več o tem: Franc Šetinc, Vzpon in sestop (Ljubljana, 1989); Franc Šetinc, Zbogom, Jugoslavija (Ljubljana, 1993). B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 308 burne reakcije. Strah je bil upravičen, saj so tudi Šetinčevega naslednika Borisa Muževića pretepli beograjski miličniki, kar je izzvalo ostre reakcije slovenskega vodstva.3 Na vrhuncu jugoslovanske krize pa slovenski politiki niso bili prepri- čani, ali se bodo s konfliktnih sestankov v centru sploh lahko vrnili. To je imelo za posledico zahteve po eksteritorialnosti Beograda in po prerazporeditvi zve- znih funkcij po republikah. Srbski in slovenski politični vrh sta se sredi osemdesetih let začela zavedati, da bo razplet jugoslovanske krize v veliki meri odvisen od njunih medsebojnih odnosov. Zato je septembra 1986 po večletni prekinitvi takih srečanj in nekaj mesecev po tem, ko je vodstvo slovenske ZK prevzel Milan Kučan, v Sloveni- jo prišla tedaj še enotna srbska delegacija. Na gradu Strmol so si sedli nasproti predsednik predsedstva SR Srbije Ivan Stambolić, predsednik predsedstva CK ZK Srbije Slobodan Milošević, predsednik Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) Srbije dr. Bogdan Trifunović in predsednik Gospodarske zbornice Srbije Radovije Stefanović ter predsednik predsedstva SR Slovenije France Popit, predsednik predsedstva CK ZKS Milan Kučan, pred- sednik RK SZDL Slovenije Jože Smole, predsednik Gospodarske zbornice SR Slovenije Marko Bulc, član predsedstva SR Slovenije Andrej Marinc, predsednik skupščine SR Slovenije Miran Potrč, predsednik izvršnega sveta Skupščine SRS Dušan Šinigoj in sekretar Predsedstva CK ZKS Miloš Prosenc. Kučan je namen sestanka opredelil takole: "Položaj Srbije in Slovenije v Jugoslaviji je sedaj tak, ali je vsaj v veliki meri ustvarjena taka atmosfera, da je od stališča ene in druge republike v veliki meri odvisna smer iskanja rešitev, smer razvoja stabilnih poli- tičnih odnosov v Jugoslaviji."4 Za sejo je izvršni svet za slovensko stran pripravil 19 strani dolgo poročilo, v katerem je v šestih točkah nanizal (predvsem eko- nomska) razhajanja med Srbijo in Slovenijo, ki so zadevala: devizno politiko, način regresiranja kmetijstva, kreditno-monetarno politiko, davke, obračunski sistem, konkretne oblike pomoči (obnova Kopaonika, ki ga je tedaj prizadel potres), ekonomske odnose s tujino, preskrbe in cene.5 Politična razhajanja je nanizal Milan Kučan v dolgem uvodu. Zadevala so naraščanje polemik med Slovenci in Srbi na nedavnih kongresih mladincev in borcev, začetek medijske vojne med Slovenijo in Srbijo, težnjo Srbije, da se vključi v klub manj razvitih in politiko pomoči nerazvitim na sploh, odnos do Kosova in s tem povezani- 3 Več o tem: Boris Mužević, Z dežja pod kap in nazaj. Ljubljana–Beograd–Ljubljana 1985–1990 (Ljubljana, 2021) (dalje: Mužević, Z dežja pod kap in nazaj); Boris Muževič, Prvo pretepeni, dosto- pno na: https://www.youtube.com/watch?v=SPzFUvYY_N0, pridobljeno: 27. 1. 2021; Andrija Čolak, Agonija Jugoslavije. Kako su posle Titove smrti republički lideri dokrajčili Jugoslaviju (Beograd, 2017). 4 Arhiv Republike Slovenije (ARS), Arhiv predsednika Republike Slovenije, Magnetogramski zapisnik razgovora med delegacijo iz SR Srbije in SR Slovenije, dne 24. 9. 1986 ob 9. uri na Strmolu. 5 ARS, Arhiv vlade Republike Slovenije, "Gradivo, ki bi lahko služilo za razgovor z delegacijo SR Srbije, IS SRS, kabinet predsednika, 19. 9. 1986.". 309 S H S tudia istorica lovenica mi ustavnimi spremembami (Kučan je menil, da bi sporne zadeve, tako kot je predlagala njegova zvezna partijska komisija, lahko rešili s spremembo srbske ustave in spremembami ustav obeh njenih avtonomnih pokrajin, ne pa zvezne ustave), uveljavljanje teze, da Slovenci razbijajo Jugoslavijo, Srbi pa jo branijo, različne poglede na gospodarsko reformo (tržni sistem ali "etatistični volunta- rizem") in enoten jugoslovanski trg ("Imamo en sistem za nerazvite, še poseben sistem za Kosovo, poseben sistem za Srbijo s svojim jugom, poseben za Vojvodi- no zaradi njene multikulturnosti, še poseben sistem za BiH [Bosno in Hercego- vino, op. a.], Hrvaško in Slovenijo, da o posebnem sistemu za vojaško industrijo niti ne govorim.") ter volilni sistem. Po sicer kritični in odkriti razpravi se stališča razen pri splošnih načelih niso niti malo zbližala. Zapisnik seje, namenjen javnosti, sicer optimistično zaklju- čuje, da med načelnimi pogledi na diskutirane probleme dejansko ni velikih razlik. Obstajajo različni poudarki, ki koreninijo v različnih prilikah, ki vladajo v obeh republikah. Potrebno je razširiti obstoječe in najti nove oblike sodelovanja, ker je to edini način za odpravljanje nesporazumov in iskanje skupnega, ki nas pov- ezuje.6 Slovenski in srbski politični vrh se na tak pogovor potem nista sestala skoraj pet let, do 24. januarja 1991, ko je bila Slovenija tik pred osamosvojitvijo, Jugo- slavija pa je praktično razpadala. Pravi politični boji s srbskimi politiki, zlasti vzpenjajočim se Miloševićem, so Kučana šele čakali, česar se je na osnovi dote- danjih izkušenj dobro zavedal. "Značilnost srbske politike je bila, da je principe tako v državni kot v partijski politiki prilagajala svojim trenutnim interesom".7 Med obiskom je Stambolić v šali dejal Popitu: "Franc, Slovenija je tako lepa, da bo, če vam pade na pamet, da se odcepite, krvi do kolen", Popit pa mu je odgo- voril: "Nikoli ne bomo poskušali, če nas ne naženete." Tedaj so bile take šale možne, saj si kaj takega nihče ni mogel predstavljati8 – le leto in pol kasneje so zaradi Miloševićeve politike postale resnica. Začetek konflikta je bil sicer v času, ko je komisija Predsedstva CK ZKJ pod Kučanovim vodstvom izdelala poročilo o razmerah na Kosovu. Komisijo je predsedstvo CK ZKJ imenovalo 16. aprila 1985, v komisiji pa so bili še Vido- je Žarković, Jure Bilić, Hamdija Pozderac, Dimče Belovski in general Georgi- 6 ARS, Arhiv predsednika Republike Slovenije, Zapis razgovora med delegacijama SR Srbije in SR Slovenije, ki je bil dne 24. septembra 1986 v gradu Strmol v SR Sloveniji, zapisal Viktor Žakelj. 7 Intervju pisca z Milanom Kučanom, 8. 8. 2008, hrani pisec. 8 Ivan Stambolić, Put u bespuće: odgovori Ivana Stambolića na pitanja Slobodana Inića (Beograd, 1995), str. 60 (dalje: Stambolić, Put u bespuće). B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 310 je Jovićić. Kučan se je bal, da bi praksa poseganja v "notranje" zadeve republik lahko postala vsakdanja, zato je bilo poročilo precej blago. Je pa komisija ven- darle ugotovila, da je položaj Srbije normativno in še posebej v praksi nedosle- dno izpeljanih odnosov z avtonomnima pokrajinama neprimerljiv z drugimi republikami. Stališče komisije je bilo, da je problem treba reševati z odgovor- nim odnosom pokrajinskih, republiških in zveznih organov in s pozorno pre- učitvijo srbske ustave in obstoječe zvezne in srbske zakonodaje. ZK Srbije bi morala s sodelovanjem obeh pokrajinskih organizacij razviti takšne notranje odnose, da bi v okviru ZKJ delovala kot enotna organizacija, vendar z upošte- vanjem, da imata obe pokrajini tudi svoji samostojni organizaciji, ki imata svoje predstavnike neposredno tudi v zveznih partijskih organih. Stališča komisije je CK ZKJ sprejel na 21. seji konec oktobra 1985, na 13. kongresu leta 1986 pa so bila sprejeta kot osnova za idejno-politična aktivnost komunistov in kot njihova obveza. Stališče komisije ni zadovoljilo srbskega vodstva. Kučana so, potem ko že ni bil več član predsedstva CK ZKJ, novembra 1987 napadli srbski časopisi, zlasti Politika, češ da podcenjuje problem Kosova, hkrati pa so kritizi- rali njegovo stališče, da problema ni mogoče rešiti čez noč (podobno so očitali tudi njegovemu nasledniku Šetincu, ki je bil v predsedstvu zadolžen za Srbijo). Njune ugovore je Politika po Miloševićevem nalogu sicer objavila, ni pa Miloše- vić dopustil pisem bralcev na to temo in nadaljevanja polemike. Po pričevanju Šetinca je Dobrica Čosić v tistem času izjavil, da Kučana sploh ne pozna, da je slišal da je protestant iz Prekmurja in da sedaj "ta anonimus hoče krojiti usodo Srbije".9 Vodenje komisije je za Kučana imelo implikacije tudi v notranjem sloven- skem sporu med reformistično strujo in "starokomunisti", kjer ga je Popit obto- žil, da je komisija s svojimi stališči odprla pot Miloševićevemu nacionalizmu: Takratno zvezno partijsko vodstvo je formiralo komisijo, ki naj bi kritično pre- analizirala politični sistem, posebej še ustavo iz leta 1974. Predsednik komisije je bil Kučan. Komisija je ugotovila, da Srbija ni enakopravna z drugimi republikami, ker je imela dve pokrajini. S takim stališčem so se odprla vrata velikosrbskemu in Miloševićevemu nacionalizmu. Ideja o močni Srbiji kot osnovi močne Jugoslavije je bila prisotna tudi v Sloveniji (večkrat jo je poudarjal tudi Andrej Marinc). S to ugotovitvijo sta se začeli spreminjati ustavi Srbije in Jugoslavije.10 9 Dobrica Ćosić o Kučanu, intervju pisca s Francem Šetincem in pisna izjava Franca Šetinca, 28.7. 2011, hrani pisec. Glej tudi: Repe, Milan Kučan, prvi predsednik, str. 105. 10 Popitovo pričevanje za TV Slovenija, objavljeno v: Ljerka Bizilj in Nace Bizilj, Novinarski arhivi (Ljubljana, 1996), str. 145; o sporu med Popitom in Kučanom leta 1987 glej tudi Božo Repe, Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana, 2002). 311 S H S tudia istorica lovenica Lutka Kučan se je zavzemal za ohranitev tridelne Srbije! Mi smo tridelnost namreč želeli odpraviti; rekli smo: Srbija mora biti republika kot vse druge, kateri elemen- ti pa avtonomiji opredeljujejo tudi kot del jugoslovanske države, je treba z ustavo SFRJ natančno opredeliti. Pri stvareh, ki zadevajo Republiko Srbijo kot celoto, ki vključuje tudi obe avtonomni pokrajini, preprosto ni mogoče Srbije zožiti na 'UŽAS' (uža Srbija). Tak je bil naš pogled. O tem obstajajo dokumenti. Seveda pa tudi nismo mislili, da je iz te nekdanje tridelnosti mogoče ustvariti takšno enodel- nost, takšno republiko, povsem enako drugim, ki pa bi hkrati imela pri odločanju v federaciji tri glasove. Kakor je zdaj skoraj bogokletno govoriti o asimetrični fed- eraciji, kot to govori naš kongresni dokument in kot je Ciril Ribičič prinesel kot termin v jugoslovanski politični prostor, smo vendarle prav mi izhajali iz tega, da je Jugoslavija asimetrična, kajti Srbija se tako razlikuje od Slovenije in Hrvaške, da o Bosni sploh ne govorim, da je z nekakšno Prokrustovo posteljo neobstoječih povprečij preprosto nemogoče urejati vse odnose in življenje v Jugoslaviji. Ure- diti življenje le po meri enega naroda in njegovih interesov pomeni nujno druge postaviti v neenakopraven položaj in v skušnjavo razmisleka o tem, ali sodijo v takšno državo.11 Slovenska politika je bila tedaj mnogo prešibka, da bi lahko (tudi če bi želela) posegla v srbske notranje razmere. Te so se korenito spremenile po 8. seji CK ZK Srbije, s tem pa tudi v Jugoslaviji. Na osmi seji CK ZKJ Srbije 23. in 24. septembra 1987 je namreč predsednik CK ZK Srbije Slobodan Milošević razrešil Dragiša Pavlovića, predsednika beograjske partijske organizacije in najpomembnejšega zaveznika predsednika Srbije Ivana Stamboliča, do tedaj Miloševićevega zaveznika. Stambolič je bil nečak vplivnega srbskega in jugoslo- vanskega politika Petra Stambolića in bolj liberalno usmerjen. Leta 2000 je bil ubit v atentatu, ki ga je verjetno naročil Milošević oziroma njegova žena Mirja- na Marković. Z zmago na 8. seji je Milošević začel svoj pohod na oblast, ki se je končal s podreditvijo avtonomnih pokrajin. S tem je zaradi federalne ureditve Jugoslavije po spremembi srbske ustave imel v zveznih ustanovah tri glasove plus črnogorskega, pogosto pa tudi podporo Makedoncev (v predsedstvu CK ZKJ zlasti Milana Pančevskega).12 Slovenski mediji so bili do dogajanja na 8. seji CK ZK Srbije in Miloševićevih metod v boju za oblast že od začetka zelo kritični. Tudi slovenski predstavniki so ob 8. seji sicer previdno (zaradi bojazni, da pose- ganje v notranje razmere ne bi postala praksa) zahtevali razpravo na seji CK ZKJ, vendar so ostali osamljeni, nihče jih ni podprl. 11 Igor Savič, Milan Kučan (Ljubljana, 1990), str. 73. 12 Več o osmi seji CK ZK Srbije: Dragiša Pavlović, Olako obećana brzina (Zagreb, 1988); Ivan Stambolić, Rasprave o Srbiji 1979–1987 (Zagreb, 1988); Stambolić, Put u bespuće. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 312 Spor med nami in srbskim vodstvom se je pravzaprav začel prav zaradi tega našega stališča. Še posebej, ko sem na tiskovni konferenci za dopisnike tujih časopisov v Ljubljani na vprašanje enega izmed njih, kaj mislim o Miloševičevi izjavi, da bo dosledno realiziral cilje srbske politike in da mu je pri tem vseeno, če ga imajo za stalinista, odgovoril, da takšne njegove izjave ne poznam in ne verjamem, da bi kaj takega lahko izjavil. Pa še to, da bi bilo meni zelo neprijetno, če bi kdo kaj takega zapisal o meni. 'Politika' je zapisala samo dva stavka, in sicer da jaz za to izjavo ne vem in da bi bilo meni kaj takega neprijetno. Stenogram razgovora smo, kot je bila navada, takoj po razgovoru poslali v Beograd. In to še pred sporom o tem na seji predsedstva. Skratka, mi smo se logiki 8. seje uprli. In pri tem smo ostali. Pozneje smo se večkrat vračali k razpravi o 8. seji, vračali so se tudi drugi, vendar je bilo takrat že prepozno. Za Žarkovića, Orlandića, Krunića, Radovića [člani predsedstva CK ZKJ, op. a.] – da ne naštevam naprej. Nihče ni bil pripravljen verjeti, tudi jaz takrat še ne, da bodo metode te 8. seje postale legitimne in legalne metode vodstva srbske partije in republike. Menil sem, da se bo to končalo z zamenjavo Stambolića in Pavlovića. Vendar takrat še nisem razmišljal o tem, da se bo ta metoda povampirila, da imamo opravka s politiko, ki potrebuje in ustvarja vselej nove sovražnike, ki jih premaguje, diferencira, uničuje. Brezobzirno in za vsako ceno. 'Delal sem z obema; s Stambolićem še v študentskih letih. Glede vsega, kar je bilo videti sporno v vodstvu srbske partije, tudi glede Kosova, federacije itd., njegova stališča niso bila kaj posebno drugačna. Šlo je, vsaj na zunaj, za vprašanje 'hitrosti reševanja kosovskega vprašanja'. To je Pavlović z naslovom svoje knjige potem tudi potrdil. Gre za knjigo 'Zlahka oblju- bljena hitrost'. Stambolić, Pavlović in drugi, ki sem jih poznal, so se zavedali, da kosovski problem ni tako preprost, da bi ga bilo mogoče razrešiti čez noč. Politika 'razreševanja čez noč' je zato pripeljala le do sovraštva, do pobijanja ljudi in do izrednega stanja. Do ničesar drugega.13 Kučan v avnojski Jugoslaviji14 ni videl zarote proti Srbom, ki naj bi se vlekla še iz vojnih časov. Posebnosti obeh pokrajin so po njegovem sicer narekovale njun avtonomni status, ne pa tudi statusa, ki bi ju izenačil z republikami (v Voj- vodini je bila specifična kulturna tradicija še iz avstro-ogrskih časov, pravzaprav začetek srbske pismenosti; zanjo je bila značilna tudi nacionalna mešanost z močno madžarsko in drugimi manjšinami ter povojnimi prišleki – koloni iz Bosne in Hercegovine ter Črne Gore; na Kosovu, ki je bil s svojo zgodovino in verskimi simboli "zibelka srbstva" – pa zapleteni in napeti odnosi med Srbi in Albanci). 13 Repe, Milan Kučan, prvi predsednik, str. 106–107. 14 Drugo zasedanje AVNOJ-a v Jajcu leta 1943, ki je vzpostavilo federativno, republikansko Jugoslavijo. 313 S H S tudia istorica lovenica Pritisk Srbov za uveljavljanje svoje identitete in pozicije v federaciji je povzročal pritisk za eliminiranje avtonomije obeh pokrajin in to čez mero, ki bi objektivno upravičevala njihovo nejevoljo zaradi uveljavljanja lastne pozicije v federaciji. Bolj kot so nekateri drugi funkcionarji federacij, zlati iz BiH in Hrvaške, izkoriščali pokrajini v nasprotovanju srbskemu vodstvu, bolj je to želelo eliminirati obe pokrajini kot orodje manipulacije drugih proti Srbiji. Od tod tudi pritisk srbskega vodstva na spremembo zvezne ustave v celoti.15 Razhod med slovenskim in srbskim vodstvom leta 1987 se je v naslednjih letih personificiral v desetinah besednih dvobojev med Kučanom in Miloše- vićem na sejah zveznih organov, sprva partijskega in nato državnega predsed- stva. Eden pomembnejših je bil na 20. seji CK ZKJ 30. januarja 1989, ko je Milo- šević v času množičnih mitingov in medijskega pritiska iz Srbije iskal podporo za spremembo avtonomnega statusa Kosova in Vojvodine. Tam je Kučan dejal: To, kar se sedaj dogaja v državi, predvsem pa znotraj same Zveze komunistov, je tako rekoč razpadanje Jugoslavije. Je njeno tiho, v nekaterih delih ZK podpira- no ali pa vsaj tolerirano prekrajanje v neko drugačno Jugoslavijo, z drugačno družbeno in politično ureditvijo od tiste AVNOJ-evske, ki je rezultat zgodovin- skega soglasja večine med našimi narodi in narodnostmi, odločitve in vizije večine Zveze komunistov Jugoslavije in v Zvezi komunistov Slovenije.16 To je bila Kučanova reakcija na Miloševićeve zahteve, da CK ZKJ podpre spremembe srbske ustave, ki bi odvzele avtonomijo Kosovu in Vojvodini. Ker Milošević ni naletel na odobravanje, je očitno nakazal, da bodo Srbi svoje dose- gli izven obstoječe ustavne ureditve: "Tisto, kar se ne more spremeniti instituci- onalno, je pa nujno, da se spremeni, ker je težko za ljudi in dolgo traja, se mora spremeniti neinstitucionalno."17 Skupna programska jedra Stiki med slovenskimi in srbskimi intelektualci so bili več let zelo prisrčni tudi na osebni ravni,18 čeprav je pri Slovencih na osnovi izkušenj iz šestdesetih let 15 Magnetogram pogovora Milan Kučan–Božo Repe, 7. 4. 1997, hrani pisec. 16 Jugoslavija je lahko le demoktratična, ali pa je ne bo. Prevod magnetograma 20. seje CK zveze komunistov Jugoslavije, dostopno na: http://www2.gov.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/dokumenti/30.01.1989- -SocRS, pridobljeno: 12. 11. 2022. 17 ARS, dislocirana enota I, Neautorizovane magnetofonske beleške sa 20. sednice Centralnog komiteta SKJ, koja je održana 30. januara 1989. godine u velikoj Sali Skupštine SFRJ sa početkom u 9,00 sati. 18 Dobrica Ćosić je npr. imel tesne stike še s perspektivovsko generacijo slovenskih intelektualcev, potem pa zlasti s Spomenko in Tinetom Hribarjem oziroma krogom Nove revije in je pogosto prihajal v Slovenijo. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 314 vedno obstajala tudi previdnost. Po solidarnosti iz začetka osemdesetih let je do prvega večjega konflikta prišlo leta 1983 zaradi skupnih programskih jeder v šolstvu.19 Po neuspelem poskusu v šestdesetih letih, da bi šolski sistem uredili enotno, so se taka prizadevanja ponovno začela leta 1980. Razlogov za to je bilo več: eden je bil v želji dela jugoslovanskega (zlasti pa srbskega) političnega vrha, da po "razbitju" Jugoslavije z ustavo iz leta 1974 znova utrdi jugoslovanstvo, za kar sta bila najprimernejša skupno izobraževanje in vzgoja. Drugi razlog je bil v tem, da si je srbska oblast prek skupnih jugoslovanskih osnov vzgoje in izobraževanja hotela znova podrediti šolstvo na Kosovu (leta 1987, ko so bila v drugih republikah deloma ali v celoti jedra sprejeta, jim je delno uspelo). Tretji razlog je bil povsem racionalen in so ga podpirali tudi najvplivnejši jugoslovanski znanstveniki, neobremenjeni s centralizmom ali velikosrbstvom (npr. svetovno znani fizik Pavle Savić, ki je leta 1986 javno nasprotoval Memorandumu SANU (Srpske akademije nauka i umetnosti): doseči modernizacijo pouka s kolikor toliko enotnim in preglednim šol- skim sistemom z večjo mobilnostjo učencev med posameznimi republikami. Vendar so bili pedagoški cilji, potrebe otrok, preobrazba tradicionalne šole v moderno, individualizacija pouka, razvoj kritičnega mišljenja, navajanje na permanentno učenje, kot ugotavlja Leopoldina Plut-Pregelj, v ozadju skupnih programskih jeder.20 V uvodu k osnutkom skupnih programskih jeder so bili kot cilji običajno navedeni: vzgoja za bratstvo in enotnost ter skupno življenje v samoupravni socialistični Jugoslaviji, marksistična vzgoja in izobraževanje, katere rezultat naj bi bile vsestransko razvite samoupravne socialistične oseb- nosti; razvijanje jugoslovanskega socialističnega patriotizma; negovanje revo- lucionarnih tradicij NOB in pripravljenosti braniti domovino, pa tudi spošto- vanje kulturne dediščine narodov in narodnosti Jugoslavije. Nasprotovanje jedrom ni nastalo zaradi fizike ali matematike, temveč predvsem zaradi pouka književnosti. Skupna programska jedra so začela nastajati na osnovi stališč organov ZKJ (11. kongresa ZKJ 1978). Predvidena so bila za predšolsko vzgojo, za osnovno šolo in za prva dva letnika srednje šole. Dogajanje v zvezi z njimi se je začelo novembra 1980, ko je o predlogu razpravljal Strokovni svet SR Slovenije za 19 Odpor Slovencev proti skupnim programskim jedrom je vplivna ameriška zgodovinarka Susan L. Woodward v knjigi Balkan Tragedy (Washington D. C., 1995) razumela kot izraz slovenskega naci- onalizma. Njene teze je zavrnila Leopoldina Plut-Pregelj v poglavju "Slovenia's Concerns About the Proposed Yugoslav Core Curriculum in the 1980s" v knjigi: Leopoldina Plut-Pregelj, Aleš Gabrič in Božo Repe, The Repluratization of Slovenia in the 1980s, New relevations from Archival Records (Washington D.C., 2000) (dalje: Plut-Pregelj, Gabrič in Repe, The Repluratization of Slovenia in the 1980s). 20 Poglavje "Slovenia's Concerns About the Proposed Yugoslav Core Curriculum in the 1980s", v: Plut- Pregelj, Gabrič in Repe, The Repluratization of Slovenia in the 1980s, str. 66. 315 S H S tudia istorica lovenica vzgojo in izobraževanje, in se je končalo leta 1986, vmes pa je bilo pripravlje- nih pet osnutkov (vsi niso v celoti ohranjeni) skupnih programskih jeder.21 Predmet polemik je postala četrta verzija leta 1983. Pomisleke do jeder so izražale že dotedanje razprave, vendar jih strokovne institucije in sodelujoči v razpravi niso eksplicitno zavračali oziroma so jih bili z določenimi popravki pripravljeni sprejeti.22 Aprila in maja 1983 je o njih nekajkrat poročalo dnevno časopisje, objavljena so bila tudi negativna stališča posameznih komisij.23 Kljub pomislekom je medrepubliško-pokrajinska komisija za reformo izobraževa- nja 8. julija (brez izrazitega nasprotovanja slovenskega predstavnika) predlog skupnih programskih jeder sprejela, o čemer je poročalo tudi Delo.24 Na to sta postala pozorna dva slovenska pesnika: Ciril Zlobec in Janez Menart. Menart je začel zbirati informacije in gradivo, Zlobec pa je takoj reagiral in kritiziral zlasti skupna programska jedra za književnost, v katerih je bilo premalo slovenske književnosti. Predlog je poimenoval "antikulturen, antivzgojen, antiizobraže- valen in antietičen"25 (pozneje je v Sodobnosti objavil cel predmetnik z naslovi del, ki bi se jih morali učiti). Za Zlobcem je razpravo o jedrih v Društvu pisate- ljev Slovenje (DPS) javno napovedal Tone Partljič, v začetku septembra pa je jedra za pouk književnosti še bolj kritično analiziral Menart in jih primerjal s tedanjim predmetnikom. Njegova analiza je pokazala, da bi se slovenski učen- ci morali učiti 70 odstotkov jugoslovanske književnosti in le 30 odstotkov slo- venske, kar je označil za raznarodovanje.26 Članek je sprožil burne reakcije in polemike. DPS je na zborovanju 19. septembra sprejelo ostro protestno izjavo, naslovljeno na CK ZKS in poslano predstavnikom tiska. Pisatelji so ocenili, da predlog izraža centralistične in unitaristične težnje, da ima namen posegati v pravice, ki so v izključni pristojnosti narodov in republik, in da so skupna jedra le prvi korak k nadaljnji centralizaciji vzgoje in izobraževanja. Zahtevali so, naj se Republiški komite za vzgojo in izobraževanje preneha dogovarjati in usklajevati jedra; za vsa področja, ki so jih jedra zajemala, naj bodo ustanovlje- ne interdisciplinarne komisije, Slovenija naj prekliče sodelovanje v Konferenci 21 Več o tem v poglavju "Slovenia's Concerns About the Proposed Yugoslav Core Curriculum in the 1980s", v: Plut-Pregelj, Gabrič in Repe, The Repluratization of Slovenia in the 1980s; Nevenka Sreš, Skupna programska jedra, diplomska naloga, Univerza v Mariboru (Maribor, 1996) (dalje: Sreš, Skupna programska jedra); Janez Menart, Slovenec v Srboslaviji (Ljubljana, 2001) (dalje: Menart, Slovenec v Srboslaviji). 22 Šele marca 1983 se je Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje opredelil bolj odklonilno, češ da ne bo sprejel jeder, če njegovi predlogi ne bodo upoštevani. 23 V Naših razgledih (24. 6. 1983, str. 310–312) je bilo objavljeno negativno stališče predmetne komisije in evalvacijske skupine za slovenski jezik in književnost v osnovni šoli in srednjem usmerjenem izo- braževanju. 24 "Še veliko odprtega v enotnem izobraževanju", Delo, 9. 7. 1983, št. 158, str. 3. 25 "Tudi meni je zaprlo sapo", Delo, Književni listi, 11. 8. 1983, št. 184, str. 7. 26 "Skupna programska jedra in slovenstvo", Delo, 1. 9. 1983, št. 202, str. 7–9; glej tudi: Menart, Slovenec v Srboslaviji. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 316 zavodov za napredek vzgoje in izobraževanja v Socialistični federativni repu- bliki Jugoslaviji (SFRJ).27 Protestirala so tudi druga strokovna in umetniška društva, tja do arheolo- škega, razne ustanove in organizacije in tudi univerza. Tudi Slovenska akade- mija znanosti in umetnosti (SAZU) je konec septembra sprejela izjavo, ki pa je bila, kot je zapisal Menart, tako omiljena, "da je pri ljudeh šla v glavnem kot v copatah neopaženo mimo".28 Kljub temu je SAZU zapisala, da "predlagani načrt skupnih programskih jeder v celoti zavrača v sedanji obliki".29 Poseben sestanek je 10. novembra organizirala Slovenska matica, ki je razpravljala tudi o drugih predmetih.30 Zaradi protestov pisateljev in javnosti ter številnih polemik (ok. 250 zapisov o jedrih v naslednjih mesecih, okrogle mize in sestanki na raznih ravneh) in zaradi ostrih napadov na Slovenijo iz drugih jugoslovanskih okolij je sprva jedrom naklonjeno in nato nevtralno stališče postopoma začela spreminjati tudi slovenska politika. V začetku je stvar imela za še eno neprijetnost več v odnosih z Beogradom. Zlobčev vtis, ki ga je dobil v pogovoru s članom predsedstva SFRJ Sergejem Kraigherjem kmalu po objavi svojega pisma, je bil, da so se politiki z jedri nekako vnaprej sprijaznili, saj naj bi mu sogovornik rekel približno tako- le: "Kaj zdaj načenjate še to, že tako nas imajo v Beogradu za nacionaliste zara- di financ in gospodarstva."31 Pozneje, po pisateljski izjavi, pa je bilo na sestanku, ki ga je sklical predsednik predsedstva CK ZKS Andrej Marinc, sprejeto stališče, da so opozorila pisateljev pred centralizmom upravičena, razprava na medre- publiški ravni naj se nadaljuje, vendar naj bo tolerantna in vodena tako, da ne bo nesporazumov in dvomov glede ustavnih pravic vsakega naroda na podro- čju vzgoje in izobraževanja.32 Marinc je novembra v pogovoru na beograjski TV v zvezi s slovenskim odklanjanjem jeder tudi branil pravico vsake republike, da se sama odloča glede izobraževalnega sistema, še posebej kar zadeva pouk litera- ture in zgodovine. Podobno je na zvezni konferenci SZDL 3. novembra nastopil predsednik RK SZDL Franc Šetinc.33 Slovenski Izvršni svet (IS) je zagotavljal, da bo odločno vztrajal pri stališču, da sta vzgoja in izobraževanje stvar naroda (ni pa nasprotoval nadaljnji razpravi o jedrih in je zagotavljal, da ne bo dopuščal poja- 27 Protestna izjava, priloga k: Sreš, Skupna programska jedra, objavljena tudi v: Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 102–105. 28 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 109. 29 ARS, dislocirana enota II, fond RK SZDL, Stališče SAZU o načrtu Skupnih programskih jeder v vzgoji in izobraževanju v SFRJ. 30 Tine Hribar, Slovenci kot nacija (Ljubljana, 1995), str. 246–247 (dalje: Hribar, Slovenci kot nacija). 31 Menart, Slovenec v Srboslaviji, str. 84. 32 ARS, dislocirana enota I, fond CK ZKS, Informacija s pogovora o problematiki programskih jeder vzgoje in izobraževanja v SFRJ, 26. 9. 1983. 33 ARS, dislocirana enota I, fond CK ZKS, Razprava Franca Šetinca na seji predsedstva zvezne konference SZDL Jugoslavije 3. 11. 1983, ko je obravnavala Skupna programska jedra v osnovnem in usmerjenem izobraževanju. 317 S H S tudia istorica lovenica vov nacionalizma). Slovenska politika je torej kritiko jeder nekako sprejela in jo v odnosu do Beograda tudi zagovarjala, vendar jo je označevala za emotivno, bila pa je tudi proti temu, da se Slovenci umaknejo iz razprave o jedrih. Maja 1984 so se do jeder opredeljevali po posameznih republikah in pokra- jinah. Povsod so jih sprejeli (na Kosovu so zavrnili jedri za pouk maternega jezika s književnostjo in glasbene vzgoje), le v Sloveniji jih je Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje zavrnil z utemeljitvijo, da nima "pravne podlage", da bi jih sprejel. Kljub temu so sklenili, da bodo delo nadaljevali v tistih skupinah, kjer usklajeva- nje ni bilo doseženo, še posebej v skupini za materni jezik s književnostjo.34 Usklajevanja so se potem na raznih ravneh in v raznih komisijah še nadaljeva- la, zadnja verzija je v javnost prišla leta 1986. Slovenija je jedra še naprej zavračala, čeprav je bilo v osnutku resolucije o vzgoji in izobraževanju na 13. kongresu ZKJ junija 1986 zapisano, da kongres vztraja pri uveljavitvi že sprejetih skupnih pro- gramskih jeder. Razmere v Jugoslaviji so bile tedaj že povsem drugačne, objavljen je bil Memorandum SANU, Prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije, v Zvezi književnikov Jugoslavije je prišlo do blokade, ker velikosrbski pisatelj Miodrag Bulatović ni dobil podpore za enoletno predsedniško mesto. Podpore in spori med slovenskimi in srbskimi razumniki, njihova vloga v vsejugoslovanskih ideoloških kampanjah, memorandum SANU Kljub različnim pogledom in konfliktu ob skupnih programskih jedrih so bili stiki slovenskih in srbskih intelektualcev še nekaj časa redni. Med pomemb- nejša srečanja sodi sestanek 14. novembra 1984 v gostilni Mrak v Ljubljani, kjer pa so se – ob sicer skupni ugotovitvi, "da je z obstoječo Jugoslavijo, v kateri se vsi počutimo le slabo, konec" – sprli ob vprašanju pravice do samo- odločbe in s tem osamosvojitve (ki je bilo tedaj mišljeno kot konfederativni status Slovenije v Jugoslaviji).35 Novorevijaški krog je srbskim intelektualcem 34 "Branimir Nešović, "Jedra lahko razumemo tudi drugače", Delo, 19. 5. 1984, št. 115, str. 10. 35 O sestanku je ohranjen magnetogram, ker ga je Služba državne varnosti snemala in je dostopen (ARS, fond 159/IV, 2637/37). Sestanka so se od Srbov udeležili: Dobrica Ćosić, Mihajlo Marković in Ljubomir Tadić, od Slovencev pa Spomenka in Tine Hribar, Marjan Rožanc, Milan Apih, Ivan Urbančič in Taras Kermauner. Nekateri udeleženci, npr. Tine Hribar, so imeli sestanek za zelo pomemben (sovpadal naj bi z ugotovitvami novorevijaškega kroga, da slovensko samobitnost lahko zagotovi le konfede- rativni status), drugi (Taras Kermauner) pa so menili, da ni imel prelomnega pomena, da je šlo bolj za neke vrste "tipanje" (Arhiv Znanstvenega in publicističnega središča Ljubljana, Pogovori pisca s T. Kermaunerjem december 1993–februar 1994, neavtoriziran magnetogram, str. 42.) Več o sestanku glej v: Tine Hribar, "Nova, osamosvojitvena volja Slovencev", v: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994), ur. Bogo Grafenauer et al. (Ljubljana, 1995), str. 279–293; Tine Hribar, "Slovenska državnost", v: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994), ur. Bogo Grafenauer et al. (Ljubljana, B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 318 ponudil posebno številko Nove revije, da bi v njej izrazili svoja stališča, vendar ti tega niso storili. Ćosić je čez eno leto, 23. novembra 1985, v pismu Niku Grafenauerju v zvezi s sestankom izrazil svoje občudovanje jasnosti in čvr- stosti slovenskih pogledov, vendar tudi začudenje nad njihovim "podcenje- vanjem in nerazumevanjem objektivnih preprek in pogojnosti uresničevanja optimalne avtonomije Slovenije". Slovenska prizadevanja je imel za tvegan in neuresničljiv cilj. Hkrati pa je priznal, da Srbi svojega stališča do "nacionalne- ga jugoslovanskega vprašanja" in razumevanja "demokratičnega socializma v sodobni civilizaciji" (nacionalnega programa) še nimajo in da bo trajalo še veliko časa, preden ga bodo dobili.36 Ćosić je bil v pismu neiskren in je prikri- val dejstvo, da je predsedstvo SANU že pol leta prej, 23. maja 1985, ustano- vilo šestnajstčlansko komisijo, katere naloga je bila priprava Memoranduma o družbenih razmerah v državi, še posebej v Srbiji.37 Komisijo je vodil Dušan Kanazir, tedanji predsednik SANU, pripravo Memoranduma pa dejansko pod- predsednik SANU in komisije Antonije Isaković38 (sicer znan pisatelj, pisec knjige o Golem otoku Tren I in Tren II). Ćosić je vztrajno zanikal, da bi sode- loval pri pripravi Memoranduma, čeprav ga imajo za njegovega duhovnega očeta. Ne glede na memorandum pa so "Srbi imeli posebno mesto" v znani 57. številki Nove revije in tudi Memorandum ni doživel kakšne hude kritike. Eden od piscev (Ivan Urbančič) mu je celo priznaval, da bi bil lahko izhodišče za razpravo in hkrati omalovaževal Makedonce, Črnogorce in Bošnjake, češ da nimajo dovolj notranje moči, da bi v federaciji obstali kot samostojni narodi.39 Še v osemdesetih letih je bila torej močno navzoča teza iz časa kraljevine, ki so jo zagovarjali mnogi, da so Srbi in Slovenci glavna osnova stabilnosti v Jugo- slaviji. V veliki meri je bil njen privrženec tudi najbolj znani srbski ideolog in pisec Dobrica Ćosić.40 Delo v zvezi z Memorandumom je sicer potekalo skrivnostno. Na neki način ga je "naročila" srbska oblast oziroma tedanji najvplivnejši politik Ivan Stambolić, ki je hotel SANU vključiti v reševanje aktualnih družbenih proble- mov in je zato podpiral idejo akademije, da organizira strokovnjake za razna področja (organiziranih je bilo šest skupin). Rezultat pa je bil v nasprotju s 1995), str. 225, in dokumentacijski dodatek str. 238–240 ter 248–250. Posnetek, ki ga je naredila Služba državne varnosti (SDV), naj bi po zagotovilih pristojnih v Sovi ne bil ohranjen. 36 Objavljeno v: Hribar, Slovenci kot nacija, str. 248–250. 37 Kosta Mihailović in Vasilije Krestić, Memorandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts. Answers to criticisms (Beograd, 1995), str. 13. 38 Predrag Tasić, Kako je ubijena druga Jugoslavija (Skopje, 1994), str. 57 (Tasić, Kako je ubijena druga Jugoslavija). 39 Marko Zajc, "Nova revija i odnosi sa Srbijom", v: Jugoslavija: poglavlje 1980–1991, ur. Latinka Perović et al. (Beograd, 2021), str. 726–730. 40 Več o tem : Latinka Perović, "Srpski književnik, nacionalni ideolog i političar Dobrica Ćosić o Sloveniji", v: Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012), str. 19–202. 319 S H S tudia istorica lovenica tistim, kar je hotel Stambolić, in ta je na Memorandum reagiral takoj, v govoru na beograjski univerzi oktobra 1986.41 Memorandum so prve deloma objavile Večernje novosti v Beogradu 24. septembra 1986.42 V njem so srbski akademiki med drugim zapisali, da na drugem zasedanju AVNOJ-a, ko so odločali o priho- dnosti Jugoslavije, srbskih predstavnikov ni bilo, da Srbija v povojnem obdobju v nobenem odločilnem trenutku ni imela pobude, pač pa sta jo imeli Hrvaška in Slovenija, in da Srbi na Hrvaškem v nobenem obdobju svoje zgodovine, razen v času Neodvisne države Hrvaške (NDH), niso bili tako ogroženi, češ da so odre- zani od matice, ta pa celo nima možnosti, da je o njihovem položaju obveščena vsaj toliko, kot so nekateri jugoslovanski narodi o svojih manjšinah. Zapisali so, da proti Srbiji obstaja trajna hrvaško-slovenska koalicija, srbski narod pa edini nima svoje države, čeprav je največ žrtvoval v obeh svetovnih vojnah, saj je politično, etnično in kulturno razpršen po vseh republikah in pokrajinah, in da se morajo zato Srbi poenotiti in povezati (vzpostaviti popolno nacionalno in kulturno integriteto srbskega naroda ne glede na to, v kateri pokrajini ali republiki živijo). Dejansko je Memorandum zahteval združitev vseh Srbov v eni državi, torej teritorialno združitev tedanje republike Srbije z deli ozemlja Hrva- ške ter BiH. Njegovi pisci so tudi pozvali druge jugoslovanske narode, naj se izjasnijo o svojih namerah, ker bi v tem primeru tudi Srbija laže opredelila ozi- roma zagovarjala svoje interese. Memorandum je bil po Nacertaniju srbskega ministra Ilije Garašanina iz leta 1844 najcelovitejši nacionalni (nacionalistični) srbski program (v primerjavi z Nacertanijem, ki je nastal v za Srbe bistveno tež- jih zgodovinskih okoliščinah, tudi mnogo agresivnejši do drugih narodov, zlasti do Hrvatov). Srbski intelektualci, zlasti književniki, so srbsko javnost že mesece prej psihološko pripravljali za sprejem Memoranduma. Osnova njihovega izra- zoslovja so bile besede o ponižanju, negiranju, izkoriščanju, ranjenosti srbskega naroda in o njegovi nacionalni žalosti. Tedanja srbska oblast je na to reagirala. Tako so bila npr. sredi marca 1986 objavljena stališča predsedstva SR Srbije, kjer 41 Stambolić, Put u bespuće, str. 117–131. 42 Novinar Aleksandar Đukanović, ki je Memorandum tudi prvi kritiziral. Za namen o objavi naj ne bi vedela niti srbska SDV. Že kmalu po nastanku, jeseni 1986, je Memorandum v cirilici objavila Srbska književna zadruga (Serbian Literary Association) v New Yorku, pa tudi sicer so kmalu po objavi v Večernjih novostih začele krožiti kopirane verzije v srbohrvaščini in pozneje v angleščini. Pri sesta- vljanju so sodelovali najpomembnejši srbski intelektualci, obsegal pa je triinsedemdeset strani. Pisci so, zato da bi se zavarovali, vedno znova ponavljali, da gre za še nedokončano delo. V srbohrvaščini je bilo besedilo v Jugoslaviji prvič integralno objavljeno v zagrebški reviji Naše teme (št. 1, 1989). Leta 1995 je v angleščini, nemščini in francoščini izšla avtorizirana in komentirana verzija. Pisca komen- tarja, ki je precej daljši od Memoranduma samega, sta dva od vodilnih avtorjev, Kosta Mihailović in Vasilje Kresatić. Uradno verificirana verzija se od prvotne ne razlikuje, v komentarju pa pisca zavrača- ta vsakršno odgovornost Memoranduma za poznejše dogajanje v Jugoslaviji in zanikata njegov veli- kosrbski značaj ter (ponovno) dokazujeta, da je bila Srbija v Jugoslaviji zapostavljena in talec sloven- ske in hrvaške politike. Memorandum naj bi bil po njunem mnenju le poskus prispevati k razrešitvi jugoslovanske krize, njegovi avtorji pa so bili zaradi njega izpostavljeni političnemu pregonu. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 320 so kritizirali Združenje književnikov Srbije, ker na svojih tribunah nudi pro- stor nacionalistom, da izražajo svoja stališča. Mesec dni kasneje je predsedstvo znova obsodilo srbske nacionaliste, da izkoriščajo razmere na Kosovu za pod- pihovanje mednacionalne nestrpnosti. Tudi posamične komisije CK ZK Srbije so obsojale nacionalizem (le dva dni pred objavo Memoranduma v Novostih so vsi časopisi objavili kritiko komisije za informiranje in idejnoteoretično delo). Po objavi je bil načrt Memoranduma sprva kritiziran na številnih forumih. Ko pa je oblast prevzel Milošević, mu je spremenjena srbska politika sčasoma po tihem priznala status srbskega nacionalnega programa. V Srbiji je tako nastala antimoderna, močna in učinkovita koalicija: eno stran so sestavljale ekstremne nacionalistične sile srbske Pravoslavne cerkve in srbske inteligence, katerih nalo- ga je bila, da ustvarijo nacionalistično ozračje, na drugi strani pa so bili konserva- tivni aparati partije, armade in milice, ki so uporabili 'ranjeni ponos naroda', da bi ohranili svojo oblast.43 Z Memorandumom se sicer ni strinjal niti Vasa Čubrilović, eden najstarej- ših in najuglednejših akademikov (bil je član skupine Ujedinjenje ili smrt, ki je leta 1914 v Sarajevu izvedla atentat na prestolonaslednika Franca Ferdinanda). Zgrožen je pripovedoval, "kako se cela skupina nesmrtnikov leta sklanja nad zemljevide Bosne in poskuša odkriti vsaj kozjo stezo, po kateri bi se iz Beograda do Karlovca lahko prišlo peš izključno skozi srbske vasi in mesta".44 V Sloveniji so tedaj že pripravljali 57. številko Nove revije, na Hrvaškem pa niso upali pre- več glasno reagirati. Zgodovinar Miroslav Brandt je sicer JAZU v Zagrebu neu- radno predlagal, da bi tudi ona formirala znanstveno skupino, ki bi napisala hrvaški nacionalni program in odgovorila na Memorandum SANU, vendar je dobil odgovor, da v JAZU ni primernih ljudi za kaj takega. Potem je sam napisal Antimemorandum, vendar ga ni upal objaviti. Besedilo je bilo tako objavljeno šele leta 1991 v zborniku z naslovom Izvori velikosrbske agresije.45 Po sestanku v Mraku, še bolj pa potem, ko je Memorandum postal javen, so se začele tudi polemike med slovenskimi in srbskimi intelektualci, npr. med Dimitrijem Ruplom in Ljubomirom Tadićem po objavi intervjuja z Ruplom v Dugi decembra 1986. Rupel je izzval burne polemike z izjavo, da ga ne briga, če albanski otroci vzklikajo geslo "Kosovo republika!" Po njegovem mnenju bi se Srbi morali z Albanci dogovoriti, kako bodo skupaj živeli v isti republiki. Duga 43 Vesna Pešić, "Rat za nacionalne države", v: Srpska strana rata, ur. Nebojša Popov (Beograd, 1996), str. 43, 44. 44 Stambolić, Put u bespuće, str. 125, 126. 45 Bože Čović et al. (ur.), Izvori velikosrpske agresije, rasprave, dokumenti, kartografski prikazi (Zagreb, 1991), str. 207–256. V knjigi je objavljen tudi Memorandum SANU. 321 S H S tudia istorica lovenica je tedaj še s simpatijo spremljala dogajanje v Sloveniji, že naslednje leto pa je postala eno od glavnih protislovenskih glasil.46 Podobna je bila polemika med bivšima dolgoletnima prijateljema Dobrico Ćosićem in Tarasom Kermauner- jem, ki sta si javno izmenjavala pisma. Stiki na osebni ravni so se nekaj časa še nadaljevali, vendar ne več prav dolgo. Leta 1987 je bilo zadnje pomembnejše soočenje slovenskih in srbskih intelektualcev v Beogradu.47 V tistem času (1985/86) so se pričeli tudi sistematični napadi srbskega in zveznega tiska na Slovenijo. Prvo večjo polemiko po skupnih programskih jedrih (1983) je začel Krste Bjelić, odgovorni urednik zagrebške izdaje dnev- nika Borba. V Nedeljskem dnevniku je konec novembra 1985 objavil prispevek z naslovom "Kaj muči (nekatere) Slovence?" Bjelić je nekaj izjav in dogodkov (npr. pogovor Bojana Štiha z Josipom Vidmarjem, vzklikanje nacionalističnih gesel na nogometni tekmi v Ljubljani, intervju tedanjega predsednika sloven- ske skupščine Vinka Hafnerja v Ninu, izjavo zgodovinarja Boga Grafenauerja, da je meja slovenske zavezanosti Jugoslaviji pogojena z uresničevanjem samo- stojnega nacionalnega življenja v njej) uporabil za splošen napad na Slovenijo. Poanta članka je bila, da je Slovenija egoistična, nehvaležna za vse, kar ji je dala Jugoslavija, in se želi odcepiti, razlika v pogledih med uradno politiko in inte- lektualci pa naj bi bila samo v tem, kdaj naj bi se to zgodilo. Tovrstno novinar- stvo je sredi osemdesetih let postalo standarden način pisanja o Sloveniji in je zamenjalo prejšnje emotivne prispevke posamičnih piscev, ki se jim je rušila idealizirana titovska Jugoslavija, kakršna že zdavnaj ni več obstajala. V spreme- njenem načinu pa je že prepoznavno sistematično spodbujanje protisloven- skega razpoloženja, ki so ga povzročili domnevno slovensko nerazumevanje kosovskega problema in podpiranje kosovskih Albancev ter slovenske zahteve po demokratizaciji sistema (ukinitev 133. člena o verbalnem deliktu) in vojske (civilno služenje vojaškega roka) ter odpravljanju preživelih simbolov (pra- znovanje dneva mladosti). Bjelić je naslednje leto, 28. novembra 1987, začel objavljati tudi v srbski reviji Duga. Dolgo serijo člankov je naslovil "Sindrom vzporednega toka", smiselno pa je bila naravnana enako kot prispevek v Borbi, le da z drugimi primeri (civilno služenje vojaškega roka, odnos do JLA, mnenja "alpskih intelektualcev" o nacionalni ogroženosti ipd.). Sicer pa tudi slovenski tisk ni ostajal dolžan. V času, ko se je Milošević boril za oblast v Srbiji, je pisal precej več in ostreje o razmerah v Srbiji kot pa tedanji srbski tisk (ki je čakal na razplet razmer) o Sloveniji. Slovenski tisk je neusmiljeno kritiziral Miloševiće- ve brutalne čistke in podrejanje medijev (navajal je črno listo srbskega vodstva 46 Snježana Milivojević, "Nacionalizacija svakidašnjice", v: Srpska strana rata, ur. Nebojša Popov (Beograd, 1996), str. 671–672. 47 Pogovor je organiziralo Združenje književnikov Srbije, objavile pa so ga Književne novine, 1. 12. 1987, št. 743. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 322 s 170 novinarji, ki jim je treba zapreti usta), 8. sejo CK ZK Srbije je označeval za "demokratični stalinizem", dogajanje v srbski partiji za lov na čarovnice, razmere v Srbiji sploh pa za stalinistične ipd.48 Seveda je potem discipliniran srbski tisk pod taktirko novih, Miloševiću zvestih urednikov z vsemi topovi udaril nazaj.49 V zvezi s slovensko-srbsko medijsko vojno je zanimiva teza, da je imelo ustvarjanje sovraštva do Slovencev predvsem namen homogenizirati Srbe, ne pa pripraviti jih na morebiten kasnejši spopad s Slovenci.50 Konflikt med slovenskimi in srbskimi intelektualci je (tudi v kontekstu drugih sporov, srbsko-hrvaških in srbsko-albanskih) pripeljal do blokade jugoslovanske kulturniške srenje. Zadnjo pomembnejšo skupno izjavo je zmogla nekaj mesecev pred izidom Memoranduma na 9. kongresu Zveze književnikov Jugoslavije v Novem Sadu, ki je potekal od 18. do 20. aprila 1985, in sicer v ozračju medsebojne nestrpnosti in hudih polemik. Kongres je kar puhtel od sovražnosti (zlasti v polemikah srbskih piscev glede stališč hrvaških oziroma slovenskih piscev). Kot je ugotovil Dušan Bilandžić, o kaki kulturni enotnosti (še manj o kulturnem dialogu) ni bilo govora.51 Kongres je poka- zal, da znotraj nacionalnih kulturniških skupin ni razlik med "režimskimi" in opozicijskimi pisci, razločevanje je bilo izrazito nacionalno. So pa pisci ven- darle še zmogli najti skupen jezik v eni stvari, uperjeni proti jugoslovanskim oblastem: v sporočilu javnosti so zapisali zahtevo po svobodnem ustvarjanju, po razveljavitvi kriterija moralnopolitične neoporečnosti in po ukinitvi člena kazenskega zakona o verbalnem deliktu.52 Naslednje leto (1986), na kongre- su v Mariboru, književniki za predsednika niso hoteli izvoliti nacionalistične- ga srbskega pisatelja Miodraga Bulatovića (sicer poročenega s Slovenko, ki je tudi večinoma živel v Sloveniji). Zveza književnikov Jugoslavije je zašla v blokado in krizo, iz katere se ni več pobrala. Slovenski pisatelji so formalno iz nje izstopili februarja 1990. Zadnji izraz solidarnosti na novosadskem kongresu je bil posledica ene večjih ideoloških kampanj, ki jih je organizirala oblast, vendar na dotlej neo- bičajen način. Po Titovi smrti je bilo sicer nekaj ideoloških plenumov CK ZKJ, vendar niso imeli večjega odmeva. Z naraščanjem kritike je leta 1983 prišlo do 48 ARS, Arhiv vlade RS, Pisanje slovenskih revij in drugih periodičnih publikacij o SR Srbiji ter srbskih revij o SRS novembra in decembra 1987 ter januarja 1988, pripravil Primož Žagar, Republiški komite za informiranje. (Arhiv vlade RS je sedaj shranjen v Arhivu RS.) 49 Zlasti povedna je analiza Politikine rubrike Odjeci i reagovanja, obravnavana v več člankih v knjigi Srpska strana rata. Leta 2001 so srbski opozicijski intelektualci rubriko še dodatno in celovito obde- lali ter raziskavo predstavili na CD-ju. 50 Tasić, Kako je ubijena druga Jugoslavija, str. 89–90. 51 Dušan Bilandžić, Jugoslavija poslije Tita (Zagreb, 1986), str. 207. 52 Književne novine, 1. 5. 1985, št. 687. 323 S H S tudia istorica lovenica poskusa vsejugoslovanske ideološke kampanje, ki pa ni bil uspešen, saj so bile razlike po republikah že prevelike, stališča politikov pa vedno bolj različna.53 Za solistično akcijo se je zato odločil Stipe Šuvar, sicer izjemno pronicljiv politik in analitik (leta 1964 je v reviji Naše teme odprl temo o nacionalnem vprašanju v Jugoslaviji), tedaj član predsedstva CK ZK Hrvaške, ki je bil v hrva- ški ZK odgovoren za ideološko delo in informiranje. Šuvar, trdovraten zago- vornik ideološkega nadzora in titoističnega jugoslovanstva, je kasneje kot član zveznega predsedstva CK ZKJ paktiral z Miloševićem, nato pa se obrnil proti njemu. Oktobra 1983 je v Zagrebu organiziral posvetovanje z naslovom "Histo- riografija, memoarskopublicistična in feljtonistična produkcija v luči idejnih kontroverz".54 Na posvetovanju so bili v ospredju kritike srbski in slovenski pisci. Posvetovanje je bilo namenjeno kritiki nepravilnega pisanja oziroma govorjenja o preteklosti, zlasti tisti, ki je zadevala drugo svetovno vojno (v letih 1979–1982 je bilo po približnih ocenah samo o tej tematiki več kot 420 posve- tov). Šuvarjevo posvetovanje je izzvenelo kot obtoževanje tistih, ki skušajo s prevrednotenjem sodobne zgodovine spodbijati legitimnost oblasti, zlasti pa so bili kritizirani srbski pisci. Ker posvetovanje ni imelo takega odmeva, kot je Šuvar želel, so v centru za informiranje in propagando CK ZK Hrvaške sestavili obsežen dosje (skupaj je bilo navedenih 189 avtorjev) citatov in izvlečkov iz knjig, časopisov, revij, umetniških in drugih del iz let 1982–1984, ki naj bi vse- bovali "politično nesprejemljiva" sporočila. O tem je bilo 23. maja 1984 hrvaško republiško partijsko posvetovanje, na katerem so bili kritizirani večinoma srb- ski in slovenski pisci. To je povzročilo hude reakcije v ljubljanski in beograjski javnosti, prenesle pa so se tudi na politične forume, kar je izzvalo tako politične konflikte med srbskimi in hrvaškimi politiki kot javne polemike med inkrimi- niranimi pisci in njihovimi zagovorniki ter tistimi, ki so jih napadali. CK ZKJ je zahteval, naj se pisanje o posvetu in Beli knjigi, kot so poimenovali Šuvarjev zbir citatov, preneha, vendar ni imel več moči, da bi to dosegel. V Beogradu so potem objavili odgovor tridesetih avtorjev, ki so Belo knjigo označili z raznimi sočnimi imeni ("cvetje zla s književne desnice", "indeks prepovedanih avtorjev", "kladivo za čarovnice", "ideološki herbarij", "hrvaški indeks" ipd.), srbska politi- ka je pisce po tihem podpirala. Kontroverzni Šuvar tedaj za svoje delo ni dobil izrazite podpore hrvaškega vrha. Ponesrečeno Šuvarjevo ideološko kampanjo so potem skušali popravi- ti partijski in državni organi. Predsedstvo CK ZKJ je 11. septembra 1984 raz- 53 Ideološkim problemom in kritiki nepravilnosti na kulturnem, znanstvenem, umetniškem in filozof- skem področju je bila namenjena 5. seja CK ZKJ 28. 2. 1983, posredno pa še nekatere druge (npr. 6. seja CK ZKJ o informiranju 14. 3. 1983). 54 Prispevki s posveta so bili objavljeni v Stipe Pojatina (ur.), Historija i suvremenost: udejne kontroverza (Zagreb, 1984). B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 324 pravljalo o idejnih vprašanjih in skušalo kritiko enakomerno porazdeliti med meščansko desnico, levim ultraradikalizmom, nacionalizmom in integralnim jugoslovanstvom, teritorialno pa med Ljubljano, Beograd in Novi Sad.55 V drugi polovici osemdesetih let so bili poskusi vsejugoslovanskih ideolo- ških kampanj vse redkejši, za njimi pa se je največkrat skrival interes, da se kri- tiki izpostavi določeno okolje. Sprva je bilo to prikrito s formalno obravnavo razmer po vsej Jugoslaviji in splošnimi ocenami, kot "v posameznih sredinah se pojavlja…" ipd., potem pa so Kosovo in Slovenija, proti koncu osemdesetih pa tudi Hrvaška, postali predmet konkretnih obravnav. Slovensko vodstvo se je temu upiralo in vztrajalo, da je vsako republiško vodstvo samo odgovorno za notranje razmere v republiki, kar je ustrezalo tudi Srbiji, kjer je bil mitingaški Miloševićev pohod v letih 1988 in 1989 na vrhuncu. Mitingi in "prozivanje" Slovencev Po zmagi na 8. seji CK ZK Srbije je Milošević z mitingi začel po vrsti zamenjevati svoje nasprotnike. Ideja t. i. "protibirokratske revolucije", jezika ulice, sicer ni bila njegova. Začeli so jo Srbi na Kosovu, on pa jo je prevzel in uspešno izkori- stil v obeh pokrajinah, nato pa razširil tudi na druge republike (uspel je v Črni Gori). Z njegovim prihodom na oblast so v Srbiji potihnile tudi kritike Memo- randuma srbske akademije znanosti in umetnosti, v naslednji fazi pa jih je srb- ska politika začela uresničevati. Draža Marković najbolj vpliven srbski politik sedemdesetih let in zgodnjih osemdesetih let in stric Miloševićeve žene Mir- jane Marković, je tedaj Kučanu, s katerim sta se dobro poznala in imela tudi korektne odnose (v času, ko je bil Kučan predsednik slovenske skupščine, je bil Marković predsednik zvezne in mu je znal zelo dobro prikazati, kako se srbska mentaliteta odraža v politiki), rekel: "On je lud, a ona još ludija od njega, to če biti tragedija".56 Milošević je postajal vse močnejši in zdelo se je, da bo zavladal Jugoslaviji, postal drugi Tito. Imel je podporo precejšnjega dela zveznih funk- cionarjev, pa tudi funkcionarjev v večini drugih republik. Dokaj odkrito ga je podprla tudi armada. Prvi miting je bil 9. julija 1988 v Novem Sadu. Organizirali so ga Srbi s Kosova pod vodstvom Miroslava Šolevića (tega se je Milošević kasneje znebil in je svojo politično funkcijo izgubil, preselil se je v bližino Niša in se preživljal kot pastir). Z metodo mobilizacije množic, ki so jo s Kosova prenesli v Vojvodino, se je tako začela "protibirokratska revolucija" – rušenje političnih vodstev, ki so nasproto- 55 ARS, dislocirana enota I, fond CK ZKS, Informacija sa 88. sednice predsedništva CK ZKJ, 11. 9. 1984. 56 Intervju pisca z Milanom Kučanom 8. 8. 2008, hrani pisec. 325 S H S tudia istorica lovenica vala ideji združitve vseh Srbov v eni državi. Ko je sprva spontane mitinge pod svojo kontrolo dobil Milošević, so voditeljem mitingov Miloševićeva navodila prenašali njegovi najožji sodelavci (o tem priča tedanji predsednik predsedstva SFRJ Raif Dizdarević57). Vojvodinsko vodstvo, ki je v sporu med Miloševićem in Stambolićem napačno ocenilo razmere in podprlo Stambolića, je pokleknilo. Vojvodinska inačica protibirokratske revolucije je dobila ime "jogurtna revoluci- ja" – po jogurtih, ki so jih prebivalci Novega Sada gostoljubno delili med demon- strante, ti pa so jih, namesto da bi jih pojedli, metali v kordone milice. Predstavni- kov mitingašev vojvodinsko vodstvo ni hotelo sprejeti, prebivalci pa so jih spre- jeli z naklonjenostjo. Šolevićevi privrženci so naslednji dan organizirali mitinge v Pančevu, avgusta pa tudi v Novi Pazovi in Titovem Vrbasu. Vse mitinge je spre- mljala močna srbska propaganda (najprej z "uverturno" predpripravo, nato pa s poročanjem, raznimi oddajami, intervjuji, članki, zlasti pa s posebnimi rubrikami pisem bralcev, v katerih se je poudarjala teza o Srbih kot zatiranem narodu, ki je zmagal v dveh balkanskih in dveh svetovnih vojnah, bil v nasprotju z nekaterimi drugimi jugoslovanskimi narodi na "pravi" strani, dal največ žrtev, nazadnje pa pridobitve v vojnah izgubil v miru). Iz raznih delovnih organizacij so tudi pošiljali na stotine telegramov v podporo srbskemu vodstvu. Tak vzorec se je potem uveljavil na vseh mitingih. Vojvodinsko vodstvo je Miloševića obtožilo, da si je oblast prisvojil na stalinistični način, zaradi česar je doživelo kritiko vrha zvezne partije. Predsedstvo pokrajinskega komiteja ZK Vojvodine je nato pod pritiskom demonstracij, ki so se nadaljevale 4. oktobra (pod vodstvom Mihajla Kertesa, partijskega sekretarja madžarskega rodu iz Bačke Palanke), napovedalo kolektivni odstop in čez dva dni res odstopilo. Čez nekaj dni je prišlo do podobnega poskusa rušenja črnogorskega vodstva v Tito- gradu, ki pa je uspelo šele po ponovnem poskusu v začetku naslednjega leta, 10. januarja 1989, ko se je pred črnogorsko skupščino zbralo 150. 000 ljudi in vrglo staro vodstvo. Neuspešen je bil tudi prvi poskus organiziranja mitinga v Kninu na Hrvaškem (oktobra 1988), v drugo (28. februarja 1989) pa je organizaci- ja uspela. Spomladi 1989 so se začeli tudi prvi srbski mitingi v BiH (najprej 1. marca manjši v Bosanskem Petrovcu, nato prvi odmevnejši v Titovem Drvarju). Tedaj je srbska SDV na ozemlju sosednje republike v tajnosti že zbirala "dokaze" o domnevnih pritiskih na Srbe in o njihovi ogroženosti. Septembra in oktobra so se mitingi iz Vojvodine razširili po vsej Srbiji in Črni gori. Približno 60 mitin- gov se je udeležilo več kot tri milijone ljudi.58 57 Več o tem: Raif Dizdarević, Put u raspad. Stenogrami izlaganja Raifa Dizdarevića u raspravama izza zatvorenih vrata državnog i političkog vrha jugoslavije (Sarajevo, 2011); Raif Dizdarević, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije: svjedočenja (Sarajevo, 1999). 58 Več o tem v: Srpska strana rata, ur. Nebojša Popov (Beograd, 1996); Jernej Lakner, Antibirokratska revolucija v Srbiji, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani (Ljubljana,1998). B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 326 Mitingi so se usmerili tudi proti Sloveniji. Sprva zgolj na ozemljih, ki jih je obvladoval Milošević. 19. novembra 1988 je na "mitingu vseh mitingov" na Ušću (velik park ob sotočju Save in Donave v Novem Beogradu) Slobodan Milošević, tedaj še predsednik predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Srbi- je, pred okoli 400.000 udeleženci dejal, da bodo Srbi zmagali ne glede na to, da se, tako kot nekoč, sovražniki Srbije zunaj države združujejo s tistimi v državi. Da se Srbi ne bojijo ter da v vsako bitko vstopajo z namenom, da jo dobijo. In da ta narod zmaguje v boju za svobodo, najbolje vedo turški in nemški osvajalci in da so bitko za Kosovo so vodili ljudje, ljudje vseh narodnosti in poklicev. V kontekstu dogajanja na Kosovu in v zvezi s sojenjem četverici in slovenskimi stališči, ki so ustvarjala splošno protislovensko razpoloženje, je predsednik zve- zne borčevske organizacije Mihailo Švabić na mitingu Slovence pošiljal kar v Gradec in Filadelfijo. Najhujši protislovenski (in protialbanski) miting je bil sicer zaradi ukinitve avtonomije na Kosovu in zborovanja v Cankarjevem domu, ki sta ga slovenska oblast in opozicija skupaj organizirala v podporo stavkajočim kosovskim rudar- jem. Še pred tem je na izredni seji predsedstva CK ZKJ 26. februarja 1989 prišlo do ostrega konflikta med Miloševićem in Muževićem. Milošević je Slovencem očital, da s podporo Kosovu zabijajo nož v hrbet Srbom, Mužević je Miloševića primerjal s Stalinom.59 Situacija je zavrela v naslednjih dveh dnevih. Ko sta 27. februarja 1989 slovenska oblast in opozicija v Sloveniji organizirala množično zborovanje v Cankarjevem domu z naslovom "Za mir in sožitje ter proti uved- bi izrednih razmer na Kosovu", so promiloševićevski študenti kot odgovor čez dva dni organizirali demonstracije pred skupščino SFRJ v Beogradu. Čez dan se je zbralo več sto tisoč ljudi, navozili so tudi delavce iz tovarn. Množica je zah- tevala aretacijo Azema Vllasija. Okrog sedmih zvečer so zahtevali stališča pred- sedstva CK ZKJ. Preplašeno predsedstvo je pooblastilo Miloševića, naj formulira pet točk in jih prebere pred demonstranti. Čez dan so se sicer pred njimi zvrstili številni govorniki, tudi dežurni predsednik predsedstva SFRJ Raif Dizdarević, ki so ga izžvižgali. Milošević je zmagoslavno nastopil okrog 21:30. Obljubil je aretacije albanskih voditeljev, do katerih je nato res prišlo (Vllasija so aretirali 2. marca, sojenje se je začelo septembra, na koncu je bil oproščen, iz zapora so ga izpustili aprila 1990). Proti Sloveniji je Srbija v začetku marca uvedla gospo- darsko vojno. Slovenija je rudarjem še naprej pomagala, prav tako aretiranim, ki so jim s finančno pomočjo republike pomagali slovenski odvetniki. Na sejah P CK ZKS so večkrat tudi zahtevali informacije, kako je z zaprtim Vllasijem, ker da je to prvi primer v tridesetih letih, ko je v zaporu najvišji politični funkcionar. 59 Več o tem: Božo Repe, "Saverzne institucije", v: Jugoslavija: poglavlje 1980–1991, ur. Latinka Perović et al. (Beograd, 2021), str. 95–198; Mužević, Z dežja pod kap in nazaj. 327 S H S tudia istorica lovenica Potem ko je Milošević prevladal v Srbiji, so mitingi izgubili naboj, čeprav jih je še uporabljal kot politično orodje. Njegov naslednji cilj je bila Slovenija kot najhujši oponent njegovi politiki. 1. decembra 1989 so "miting resnice" skušali izvesti tudi v Ljubljani. Napovedovali so ga sicer že od zborovanja v Cankarje- vem domu. Prvič je bil načrtovan za marec 1989 v Ljubljani, a niso zbrali dovolj organizacijskih moči. Za december ga je nato napovedalo Združenje za vrnitev Srbov in Črnogorcev na Kosovo (Božur) ob obletnici nastanka Kraljevine SHS. Z vlaki in avtobusi naj bi nanj prišli Srbi iz vse Jugoslavije. Slovenske oblasti so bile v dilemi, kaj storiti. Nekateri politiki, npr. predsednik SZDL Jože Smole, so se zavzemali, da ga dovolijo, češ da tako kot leta 1941 na ulicah ne bo nobe- nega Ljubljančana, Slovenci pa bodo pokazali svojo demokratičnost. Kučan je bil za prepoved, ker je bilo v Sloveniji več deset tisoč Srbov in bi se ideja lahko sfižila. Sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl je nato prevzel odgovornost in miting prepovedal iz varnostnih razlogov. Milica je pripravila t. i. akcijo Sever, kako bodo vlake s protestniki in avtobusi ustavili (imeli so namreč informacije, da bi protestniki lahko prišli ne le prek Hrvaške, ampak kot turisti tudi prek Madžarske in Avstrije). Poveljnik ljubljanske armadne oblasti Svetozar Višnjić je bil prvi, ki je ugotovil, da je Slovenija z akcijo zavarovala "administrativno" mejo s Hrvaško, pa tudi celotno ozemlje zavarovala globinsko. "Pa ti braniš Slovenijo na Kolpi!", je rekel Ertlu, ta pa mu je lakonično odgovoril, da če tako misli, je pač tako.60 Na koncu se je zbralo le nekaj ljudi, večinoma v Ljubljani živečih Srbov. Bili so organizirani v Stranko za enakopravnost občanov, ki jo je vodil Dragiša Marojević. Milica (danes policija) je njihovo dejavnost podrobno nadzorovala. Do junija 1991 je imela stranka nekaj uspeha predvsem v nacionalno mešanih okoljih, zlasti industrijskih krajih, kot so Jesenice, kjer je priseljence iz drugih republik ob naraščajočem slovenskem nacionalizmu skrbelo, kaj bo z njimi, če se Slovenija odcepi od Jugoslavije. Velika večina prebivalcev iz drugih republik je sicer na plebiscitu decembra 1990 podprla samostojnost Slovenije, ampak plebiscit ni neposredno odločal o tem, ali jo bo Slovenja dosegla v obliki konfe- deracije ali z odcepitvijo, zato so dvomi ob pospešenih odcepitvenih procesih naraščali. Ker v Ljubljani leta 1989 niso uspeli, so 22. junija 1991 junija organi- zirali miting na Čufarjevem trgu na Jesenicah, potem pa so nameravali imeti tiskovno konferenco na platoju pri mejnem prehodu Karavanke, ki je bil odprt nedavno pred tem, 1. junija 1991. Lokalni prebivalci so se po gostilnah juna- čili, da bodo zaprli cesto do karavanškega predora in tako preprečili dostop Marojevićevim pristašem do platoja in s tem morebitno internacionalizacijo protesta, iz česar pa ni bilo nič. Posebna enota milice iz Kranja je nato kolo- no kakšnih 50 avtomobilov zaustavila, udeleženci so avtomobile pustili in peš 60 Intervju pisca s Tomažem Ertlom, objavljeno v: Repe, Milan Kučan, prvi predsednik, str. 155. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 328 odšli nazaj do stavbe občine Jesenice, kjer so nato imeli tiskovno konferenco. S tem se je neuspel poskus, da bi vrgli slovenske oblasti ali izkoristili Srbe in druge prebivalce kot "peto kolono" ter njihov problem internacionalizirali, izjalovil. Demosove nacionalistične oblasti so sicer lojalnost prebivalcev iz drugih repu- blik hitro pozabile. Ko je Slovenija postala neodvisna, je Peterletova vlada neu- smiljeno izbrisala iz stalnega prebivališča več kot 24.000 državljanov in s tem uničila njihova življenja in življenja njihovih otrok.61 Srbska gospodarska vojna proti Sloveniji Od začetka leta 1989 jugoslovanski trg dejansko ni več deloval kot celota. Glavni razlog je bila srbska gospodarska vojna proti Sloveniji, ki se je začela po zborovanju v Cankarjevem domu februarja 1989, in se potem še stopnjevala po sprejetju ustavnih amandmajev k slovenski ustavi v septembru, ter po pozi- vu RK SZDL Srbije k bojkotu Slovenije 1. decembra 1989 (bojkot so podprli tudi predsednik srbskega predsedstva Slobodan Milošević, srbska skupščina in Gospodarska zbornica (GZ). Po anketi GZ Slovenije (GZS) je 229 srbskih 61 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije pod vodstvom Igorja Bavčarja in državnega sekretarja Slavka Debelaka je 26. februarja 1992 tiste prebivalce bivše Jugoslavije, ki niso zaprosili za slovensko državljanstvo ali tega zaradi vojne na območju Jugoslavije ni moglo, izbrisalo iz regi- stra stalnih prebivalcev in prestavilo v seznam tujcev, v največjem delu so bili to Srbi in Bošnjaki (to je veljalo izključno za nekdanjo Jugoslavijo, ne pa za druge tujce). Skupno število izbrisanih je bilo 25.671. Čeprav je Slovenija ob plebiscitni odločitvi za samostojnost decembra 1990 prebivalcem iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imeli stalno prebivališče v Sloveniji, jamčila vse pravice, je to izpolnila le deloma. S tem jih je spravila v strahovite osebne stiske, saj so jim uničili dokumente, niso mogli dobiti zaposlitve, zdravstvenega zavarovanja, se šolati. Ustavno sodišče je februarja 1999 izbris označilo za nezakonito. Aprila 2003 je dodatno presodilo, da je treba izbrisanim, ki so že pri- dobili dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, s posebnimi (dopolnilnimi) odločbami Ministrstva za notranje zadeve priznati, da jim dovoljenje za prebivanje velja tudi za nazaj, od dneva izbrisa dalje. Ta odločba ni bila uresničena sedem let. Ministrstvo za notranje zadeve je spisalo nekaj spornih predlogov zakona, ki niso bili sprejeti, zahtevanih pa tudi več referendumov, ki naj bi izvršitev odločbe preprečili, a jih je Ustavno sodišče zavrnilo. Leta 2004 bil izpeljan referendum o Tehničnem zakonu, ki naj bi uredil pravice izbrisanih. Na njem so volilni upravičenci z 31,45 % volilno udeležbo s 94,68 % glasovali proti sprejemu zakona, v glavnem pa je bila v javnosti vzpostavljena ideološka inter- pretacija politične desnice, da so izbrisani nasprotovali osamosvojitvi Slovenije, da so kalkulirali, da so med njimi pripadniki JLA, ki je napadla Slovenijo ipd. Nekateri izbrisani so se pritožili na Evropsko sodišče za človekove pravice in junija 2012 je to v sodbi v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji odločil proti Republiki Sloveniji, ker je kršila pravice izbrisanih v 8. členu (pravica do varstva zasebnega in družinskega življenja), 13. členu (pravica do učinkovitega pravnega sredstva) in 14. členu (prepoved diskriminacije) Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče je Sloveniji naložilo, da v enem letu pripravi poseben mehanizem za priznavanje odškodnine izbrisanim prebivalcem. Šestim (od desetih) pritožnikom je bila priznana tudi odškodnina za nematerialno škodo. Sodba je dokončna in se nanjo ni možno pritožiti. Za pravice izbrisanih so si zelo prizadevali posamezni novinarji, nevladne organizacije, pravnik Matevž krivic, izbrisani sami, ki so se desetletje po izbrisu organizirali v društvo, in Mirovni inštitut, ki je o tem izdal tudi vrsto strokovnih publikacij v slovenskem in angleškem jeziku (glej npr.: Neža Kogovšek, Jelka Zorn, Sara Pistotnik, Uršula Lipovec Ćebron, Veronika Bajt, Brankica Petković in Lana Zdravković, Brazgotine izbrisa (Ljubljana, 2010)). 329 S H S tudia istorica lovenica podjetij prekinilo odnose s slovenskimi podjetji, zlasti je bil prizadet izvoz teks- tila, pohištva, bele tehnike, električnih aparatov, kozmetike in izdelkov živil- ske industrije.62 Slovenija je v letu 1988 v Srbiji kupila za 2,1 milijarde dolarjev blaga (8,8 odstotka vseh nakupov), prodala pa za 2,6 milijarde (8,1 odstotka vse prodaje), seveda pa sta bili gospodarstvi tudi drugače precej prepleteni (skupni nastopi na tujih trgih, izvoz prek partnerjev iz ene ali druge republike ipd.). Finančne terjatve slovenskih podjetij do Srbije so znašale 205,2 milijona dolarjev. Po ocenah GZS bi se, če bi prodaja v Srbijo upadla za 100 odstotkov, v Sloveniji proizvodnja zmanjšala za 15 odstotkov, neto osebni dohodki pa za 13,8 odstotka, kar so bile ob tudi siceršnji krizi precej visoke številke (izračuni so bili sicer narejeni tudi za manjše odstotke upada trgovanja). Srbija je ravnala selektivno in je blokado izvajala tam, kjer je bilo zanjo najmanj škode. Računala je, da slovenski protiukrepi ne bodo tako hitri in učinkoviti in da bo zato boj- kot dosegel svoj namen. Izvajanje bojkota so kontrolirale politične institucije, spremljale pa so ga zahteve po odstranitvi vodilnega kadra v tistih podjetjih, ki so še sodelovala s Slovenijo. Prekinitev sama pa je imela tudi širše razsežnosti: blokirati jugoslovansko gospodarsko reformo, ki jo je tedaj začel Marković. Slovenija je na blokado odgovorila na več ravneh, vendar brez večjih uspe- hov. IS SRS in GZS sta od zvezne vlade in drugih zveznih organov vztrajno zah- tevala, naj zagotovijo enotnost jugoslovanskega trga, če pa to ne bo zaleglo, naj proti Srbiji ukrepajo. IS SRS je zvezni vladi predlagal, naj privilegiranim srbskim podjetjem odvzame možnost na zunanjetrgovinskem področju, da odpove- dujejo aranžmaje s slovenskimi podjetji. Zvezni IS naj bi po tem predlogu tudi zadržal sredstva iz sklada federacije, namenjena za intervencije na območju Srbije (regrese za umetna gnojila, obresti v kmetijstvu, izplačila izvoznih stimu- lacij, tečajne razlike ipd.), srbskim bankam naj bi zadržal izplačevanje obresti na deponirane devizne prihranke in sredstva za sanacijo poslovnih bank, prav tako naj bi do normalizacije gospodarskih odnosov s Slovenijo zadržal izplačila sredstev za namensko proizvodnjo za JLA vsem tistim podjetjem v Srbiji, ki so sprejela enostransko blokado. Zvezni IS ni izvedel nobenega takega ali podobnega ukrepa, saj za to ni imel dovolj politične moči, računal pa je tudi, da se bodo razmere uredile zaradi spre- jetih reformnih usmeritev. Slovenija je nato poskusila še z nekaterimi manife- stativno-političnimi ukrepi. Slovenski republiški tožilec je zaradi bojkota spro- žil postopek proti predsednici predsedstva RK SZDL Srbije in predsedstvu GZ Srbije, ki pa seveda ni imel nikakršnih posledic. Slovenija je zagrozila, da bo pri sprejemanju zakonov v zboru republik in pokrajin upoštevala nastale razme- 62 ARS, Arhiv vlade RS, Ocena posledic, informacija o dosedanjih aktivnostih in predlog nadaljnjih ukre- pov o prekinitvi slovenskih odnosov med srbskimi in slovenskimi podjetji, IS SRS, IO GZS, 23. 1. 1990. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 330 re, da ne bo sodelovala pri nobeni solidarnostni ali podobni aktivnosti, ki naj bi pospeševala razvoj SR Srbije. Hkrati je ocenila, da zaradi gospodarske škode ni sposobna pokrivati svojih obveznosti v skladu federacije in kotizacije v zve- znem proračunu. Dejansko pa skladu federacije ni poravnala le revalorizacij- skih obveznosti za leto 1989 za del ozemlja Srbije in nekaj časa tudi ni plačevala tekočih akontacijskih obveznosti za tisti del, ki se je nanašal na območje Srbije, ter kotizacije za zvezni proračun. Podjetja sama so se postopoma obračala k drugim trgom, gospodarski odnosi med Slovenijo in Srbijo pa so kljub prizade- vanjem slovenske strani, da bi jih ohranila, zamirali. Izkušnja s srbsko blokado se je (poleg drugih izkušenj v odnosih s federacijo) izrazila v amandmajih k slo- venski ustavi, sprejetih v slovenski skupščini septembra 1989, ki so pomemben del namenjali ekonomski suverenosti, s čimer se je začel proces osamosvajanja tudi na gospodarskem področju. Spor med Srbijo in Slovenijo je bil na gospodarskem področju spor med klasičnim socialističnim, na vzhodni trg usmerjenim gospodarstvom63 na eni strani in med zahodno naravnanim na drugi. "Dve ideji: Evropa takoj! in Fede- racija ali nič! nista bili pripravljeni na kompromise in dogovarjanja."64 Ne spor, ampak zavezništvo, ki naj bi omogočilo osamosvojitev: izmišljeni slovensko-srbski pakt Velik del publicistike, politike in novinarstva še posebej na Hrvaškem, a tudi v nekaterih drugih delih bivše Jugoslavije, tudi v Sloveniji, slovensko-srbske odnose kljub opisanemu sporu vidi nasprotno, kot srbsko-slovensko zavezni- štvo, ki je Slovencem omogočilo odcepitev, obenem pa naj bi Slovenci s tem izdali Hrvate. V zelo posplošenem kontekstu, da je Milošević po neuspeli inter- venciji JLA v Sloveniji opustil koncept centralizirane Jugoslavije in se osredoto- čil na Veliko Srbijo, to celo drži, ne pa v smislu konkretnih dogovorov. Pravza- prav je vse od 14. kongresa ZKJ nastajalo zavezništvo Slovenci in Hrvati. Bilo je sicer nerealno, idealizirano in v nekaterih političnih krogih tudi (pridobitniško) zelo preračunljivo. Kljub dogovorom o skupni obrambi, celo nekakšni sloven- sko-hrvaški konfederaciji (koncept konfederacije se v zgodovini sicer pojavlja večkrat, tudi v času ustaške NDH), je bil položaj med nacionalno homogeno Slovenijo na zahodnem robu Jugoslavije in hrvaško-srbsko mešano Hrvaško 63 Srbija je imela več kot 40 odstotkov vsega jugoslovanskega klirinškega izvoza, tj. izvoza v Sovjetsko zvezo (SZ) in v vzhodnoevropske socialistične države, ki se je odvijal na osnovi izmenjave surovin in blaga, država pa je to plačevala podjetjem po dogovorjenem tečaju. 64 Jože Prinčič, "Gospodarski vidik osamosvajanja Slovenije (1986–1991)", v: Slovenska osamosvojitev 1991 : pričevanja in analize, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana, 2002). 331 S H S tudia istorica lovenica zelo različen. Slovenijo bi zavezništvo potegnilo v nerazrešljiv konglomerat jugoslovanskih vojn, ki so sledile. Na Hrvaškem so se že spomladi 1990 začeli oboroženi konflikti, ki so kulminirali v t. i. "balvanski revoluciji" in v naslednjih mesecih v nasprotovanju novi, t. i. "božični ustavi" Hrvaške, ki je Srbe na Hrva- škem razglasila za manjšino, Tuđman pa jim je dal na razpolago, naj se s tem sprijaznijo ali odidejo. Srbski odgovor je bil ustanavljanje avtonomnih ozemelj (t. i. SAO krajin), ki naj bi ostale v Jugoslaviji oziroma se priključile Veliki Srbi- ji. Vojaško sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško je bilo od zamenjave oblasti spomladi 1990, še posebej pa spomladi 1991, zelo intenzivno, takrat so kljub razorožitvi TO in političnim obtoževanjem, da je za to krivo predsedstvo Slo- venije, začeli odhajati tudi prvi ilegalni transporti z orožjem, s čimer se je zače- lo vojno dobičkarstvo.65 Sodelovanje se je sicer odvijalo na ravni zelo pogostih osebnih srečanj, dnevnih telefonskih pogovorov in medsebojnega obveščanja med Kučanom in Tuđmanom, od dogovorov o skupnih nastopih v federaciji (ki se jih Hrvaška pogosto ni držala), priprav skupnega predloga za konfederalno pogodbo in drugih stikov na različnih ravneh. Povezanost je šla že tako daleč, da so hrvaški minister za obrambo Martin Špegelj, slovenski republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša, hrvaški minister za notranje zadeve Josip Bolj- kovac in slovenski sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar 20. januarja 1991 v Zagrebu podpisali izjavo o skupni obrambi. Če bi se JLA odločila za oborože- no posredovanje, naj bi razglasili popolno samostojnost obeh republik, odpo- klicali vse svoje predstavnike iz zveznih organov, prekinili vsako financiranje federacije, obvestili Varnostni svet Organizacije združenih narodov in zahte- vali posredovanje mirovnih sil, pozvali državljane obeh republik, naj zapustijo JLA, zasegli vse imetje federacije na svojem ozemlju, prekinili oskrbo poveljstev, enot in ustanov JLA ter uporabili oborožene enote obeh republik za obrambo (sporazum je kasneje, 13. februarja 1991, objavilo Delo). Dogovor je po vsebi- ni močno presegel pristojnosti štirih ministrov, v resnici je šlo za ustanovitev neke vrste konfederacije. Za njegovo uresničitev bi ga morali potrditi obe vladi, predsednik Hrvaške in predsedstvo Slovenije, oba parlamenta, glede na dalj- nosežnost posledic bi verjetno moral biti potrjen tudi na plebiscitu. Slovensko predsedstvo se je zaradi sporazuma znašlo v zadregi. Sporazum štirih ministrov je zavrnilo. Namesto tega je bila diplomatsko sprejeta samo splošna izjava o razmerah in o tem, da bosta vodstvi obeh držav ob morebitni intervenciji ukre- pali usklajeno v okviru svojih pooblastil. Hrvaški predsednik Franjo Tuđman je 65 Podrobnosti o prodajah in dokumente v zvezi s prodajo orožja glej: Matjaž Frangeš, Kaj nam pa morete. Od trgovine z orožjem do Depale vasi (Ljubljana, 2007). Najbolj sistematično doslej sta pro- dajo z orožjem obdelala Matej Šurc in Blaž Zgaga v trilogiji z naslovom V imenu države (Odprodaja, Preprodaja in Prikrivanje) (Ljubljana, 2011–2012). Vsi poskusi, da bi odgovorni načelu z Janezom Janšo odgovarjali na sodišču, so propadli zaradi njegovih podpornikov v pravosodnem sistemu. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 332 sporazum četverice ministrov sicer sprejel oziroma potrdil, ni pa ga nameraval uresničiti. Kljub temu so obrambni minister Martin Špegelj in še nekateri drugi hrvaški funkcionarji na operativnih položajih v vojski in milici s slovenskimi organi potiho še sodelovali. Tuđman je bil do konca prepričan, da se je Sloveni- ja dogovorila s Srbijo in JLA in je kasneje ocenjeval, da je bila vojna v Sloveniji "operetna". Proti vojaški podpori Sloveniji je bila tako rekoč celotna hrvaška politika, vključno z opozicijo. Teze o slovensko-srbski zaroti se pojavljajo vse do danes. Dr. Slaven Letica, kontroverzni hrvaški politik, med drugim tudi Tuđmanov svetovalec in kasnej- ši predsedniški kandidat (v letih 2003 in 2004 v opravi bana Jelačića je takrat dvakrat obiskal po njegovem mnenju okupirani Trdinov vrh in obljubljal, da ga bo vrnil Hrvaški), je ves čas po osamosvojitvi trdil, da je obstajal tajni sporazum Kučan-Miloševič. V tem smislu je napisal tudi uvod k hrvaški izdaji knjige Šurca in Zgage. Desetdnevna vojna v Sloveniji naj bi bila "dogovorjena" med Srbijo in JLA na eni ter slovenskim vodstvom na drugi strani.66 "Pakta" Kučan-Milošević naj sicer ne bi podpisal Kučan neposredno sam, pač pa v njegovem imenu teda- nji predsednik skupščine dr. France Bučar in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Kučanu so Letica in drugi hrvaški politiki pripisali še eno od stvari, ki jih nikoli ni storil, namreč, da se je skrivaj sestajal z Miloševićem in se dogovarjal o sloven- skem odhodu iz Jugoslavije. Ravno nasprotno: vsa leta jugoslovanske krize se je Kučan dosledno izogibal tako osebnim stikom z Miloševićem kot stikov preko posrednikov (v nasprotju s Tuđmanom, ki je z Miloševićem stalno sodeloval, se tudi dobival in sta med drugim sama ali preko svetovalcev črtala mejo med hrvaškimi in srbskimi ozemlji in si delila Bosno in Hercegovino). Kučan se razen ob skupnem obisku beograjske podružnice Studia marketing konec leta 1988, na katerega pa sta se pripeljala ločeno, bila v družbi drugih in ločeno tudi odšla, in kratkega sprehoda na Brdu v času predsedniških srečanj leta 1991, z Miloše- vićem nikoli ni osebno pogovarjal. Vsi njuni ostri spopadi so potekali na sejah. Je pa 24. januarja 1991 v Beogradu po dolgem času prišlo do srečanja slovenske in srbske delegacije v Beogradu o slovenskem predlogu konfederacije, ker je bilo v sporočilu za javnost zapisano, da mora reševanje jugoslovanske krize izhajati iz "narodove pravice do samoodločbe, ki ne sme biti omejena z ničimer, razen z enako pravico drugih narodov", pri čemer pa "uresničevanje te pravice /…/ predpostavlja upoštevanje specifičnosti in različnosti interesov in ne sme biti v škodo drugih narodov /…/". Sporen je bil zlasti poved, da Slovenija "upošteva interes srbskega naroda, da živi v eni državi in da mora bodoči jugoslovanski dogovor ta interes spoštovati". Srbski mediji so – iztrgano iz konteksta – pou- darjali ta del izjave in v njej videli podporo zahtevam Srbije (Milošević je nasto- 66 Več o tem: Božo Repe, "Slovensko-srbski pakt", Mladina, 18. 10. 2013, št. 42, str. 19–25. 333 S H S tudia istorica lovenica pal, kot da zastopa vse Srbe, tudi tiste na Hrvaškem in v BiH), slovenska stran pa je poudarjala zlasti načelo o neškodljivem ravnanju do drugih in o nenasil- nem spreminjanju meja, ki ga je navezovala na sklepe helsinške konference.67 Na Hrvaškem je bil interpretiran kot slovensko priznanje, da imajo Srbi pravico živeti v eni državi, in kot srbska privolitev v odcepitev Slovenije, čeprav se je na povratku iz Beograda v Ljubljano slovenska delegacija ustavila v Zagrebu in se v letališki zgradbi sestala s hrvaškim vodstvom s predsednikom Tuđmanom na čelu. Kučan je Tuđmana seznanil z razgovorom. Njegova reakcija je bila "A tako vi to gospoda Slovenci". Tako so se začela dolgoletna sumničenja, da se Srbija in Slovenija dogovarjata o slovenskem odhodu iz federacije, Hrvaška pa naj bi v njej ostala. Hrvaški časopisi so pisali o slovenskem "nožu v hrbet" Hrvatom, Tuđman pa je na sestankih hrvaškega vodstva s tem domnevnim dogovorom opravičeval tudi mlačen odnos Hrvaške do Slovenije.68 No, zgodba ima še nadaljevanje, za katerega pa Kučan ni vedel in od tod insinuacije, da sta "pakt" v njegovem imenu podpisala Rupel in Bučar. Dobrica Čosić je zapisal, da sta ga 14. avgusta 1991 v Beogradu obiskala tedanji zuna- nji minister Slovenije dr. Dimitrij Rupel in predsednik skupščine dr. France Bučar, ki ga je poklical dan prej in vprašal, če bi se bil pripravljen srečati z njim in Ruplom. Namen naj bi bil, da "ponovno vzpostavijo sodelovanje in prijatelj- stvo". Ćosić je najprej dejal, da ni prava instanca za ta pogovor, na Bučarjevo vztrajanje, da je to prav on, pa je pristal. K njemu sta prišla s srbskim policij- skim spremstvom, čeprav formalno ni imel nobene funkcije. Na sestanku naj bi mu ponudila vzpostavitev neposrednih odnosov med Slovenijo in Srbijo in nevtralnost v srbsko-hrvaškem sporu. Ćosić jima je očital, da je bila Slovenija v povojni zgodovini "udarna pest protisrbske koalicije", da je Slovenija s svojim nacionalizmom in šovinizmom Srbijo razočarala, da bodo potrebna desetletja, da se slovenska secesionistična vojna in uboj štiridesetih nedolžnih mladeni- čev pozabi. Ćosić tudi piše, da sta mu rekla, da sta prišla s soglasjem Kučana in Drnovška in če se Ćosić strinja z njunimi stališči, bi šla z njegovim (Ćosićevim) posredovanjem k Miloševiću. Rupel naj bi tudi povedal, da so bili v spremembo politike do Srbije prisiljeni, ker Evropa ni bila pripravljena, da jim izven pake- ta s Hrvaško prizna samostojnost, Hrvaško pa bremenijo Srbi na Hrvaškem in vojna. Bučar je dodal, da novo politiko do Srbije zahteva tudi javnost. Ćosić je v svojem komentarju zapisal, da so Slovence v novo politiko verjetno prisilili ekonomski interesi. Bučar in Rupel sta nato narekovala svoje predloge, ki jih je Ćosić zapisal v srbščini, Rupel pa v slovenščini. Ćosić je dejal, da bo z njimi seznanil Miloševića in jima sporočil njegovo mnenje. Zadovoljna sta po treh 67 Osebni arhiv Milana Kučana (OAMK), "Saopštenje" in druga gradiva s srečanja slovensko srbske dele- gacije 24. 1. 1991 in pisna izjava dr. Mihe Ribariča, udeleženca sestanka, 29. 1. 2007, hrani pisec. 68 Prav tam. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 334 urah pogovora odšla, njega pa, kot je zapisal, obremenila s skrbjo in vpletanjem v politiko. Potem je poiskal Miloševića, ki mu je po telefonu dejal, da v načelu sprejema dogovor, ampak jim bo (Slovencem) dobro zaračunal za vse, kar so delali proti Srbiji. Ćosić je nato sporočil Bučarju, naj v ponedeljek pokliče Milo- ševića. Platforma za novo politiko, ki so jo po Ćosiću vsi trije podpisali, ga je spominjala na dogovore Jugoslovanskega odbora69 v času prve svetovne vojne. Ćosić je v dnevniku tudi objavil besedilo platforme v šestih točkah: Slovenija se ne bo mešala v notranje odnose drugih narodov in vprašanja notranjih meja, ne bo se postavila na nobeno stran v reševanju jugoslovanske agonije in ne bo dovolila da se jo instrumentalizira v jugoslovanskih mednacionalnih sporih. S Srbijo se bo na osnovi nacionalnih interesov, brez predsodkov in čustev, dogo- varjala o medsebojnih odnosih. Pri tem spoštuje odločilno vlogo Srbije pri reše- vanju jugoslovanskih razmer in kompatibilnost slovenskih in srbskih interesov. Slovenija meni, da je rešitev srbsko-hrvaških odnosov možna samo na temelju samoopredelitve narodov, iz katere naj bi izšle tudi različne oblike avtonomije. Slovenija ima za realno in razumno, da pride do federativne povezave Srbije, Črne Gore, Bosne in Hercegovine in Makedonije. Slovenija priznava Hrvaški pravico, da se opredeli do te federacije. Slovenija se bo samostojno in suvereno opredeljevala do teh državnih subjektov in je pripravljena aktivno sodelovati v njihovem konstituiranju, če to želijo. V smislu predhodnih načel Slovenija in Srbija želita razreševati medsebojne jugoslovanske odnose brez posredovanja tujih dejavnikov, še posebej federacije. Ćosićev "post scriptum" predlogu je bil, da Slovenci tudi s to iniciativo dokazujejo, da so zelo sposobni in zviti politi- ki. "Temu malemu narodu je treba priznati politični talent, spretnost in zvijač- nost, da premaga Srbijo in razruši Jugoslavijo." Korošec, Kardelj, Kavčič, Dolanc, Kučan so ustvarili samostojno slovensko državo pod okriljem Jugoslavije in ob zaslepljenosti Srbov z jugoslovanstvom. Slovenski politiki so bili ob Mačku, Titu in Bakariću najbolj ponosni in najbolj uspešni jugoslovanski politiki po prvi svetovni vojni.70 Ćosiča so potem povzemali mnogi pisci, npr. Slavoljub Djukić, ki vojno v Jugoslaviji v vseh svojih tekstih pripisuje Sloveniji.71 Ugotavlja, da so z njim 69 Jugoslovanski odbor so sestavljali slovenski in hrvaški emigrantski politiki in intelektualci iz Avstro- Ogrske, s srbsko vlado pa se je dogovarjal o združitvi v skupno jugoslovansko državo in z njo leta 1917 podpisal t. i. Krfsko deklaracijo. 70 Dobrica Ćosić, Lična istorija jednog doba. Piščevi zapisi 1981–1991, Knj. 3, Vreme raspada: 1981– 1991 (Beograd, 2009), str. 308–309. Obisk v svoji knjigi Skrivnost države (Ljubljana, 1992), str. 183– 184, opisuje tudi Dimitrij Rupel (dalje: Rupel, Skrivnost države). 71 Slavoljub Djukić, Izmedju slave i anateme (Beograd, 1994), str. 184–185. Djukić na podoben način srečanje omenja tudi v knjigi Milošević and Marković. A lust for power (Montreal & Kingston– London–Ithaca, 2001) na str. 43, a ni preveč natančen, med drugim navaja tudi napačen datum, 12. avgust. O srečanju je med drugimi pisal tudi vplivni dopisnik BBC-ja in publicist Misha Glenny, najprej marca 1995 v članku "The Great Fall", objavljenem v The New York Review of Books. 335 S H S tudia istorica lovenica Slovenci "pristali na tisto, kar naj bi bilo najbolj sporno v jugoslovanski krizi, na pravico Srbov na Hrvaškem do samoopredelitve". Vzrok za menjavo prejšnjega tesnega zavezništva s Hrvaško za zavezništvo s Srbijo in Miloševićem vidi v tem, da je Slovenija sicer dosegla samostojnost, ni pa še bila mednarodno prizna- na, Hrvaška in Tuđman, ki sta bila v mnogo težjem položaju, pa sta jim pri tem doseganju priznanja "mešala račune". Milošević naj bi Ćosiću obljubil, da bo kli- cal Kučana, a pri tem dodal: njim, torej Slovencem "ni treba nič verjeti". Kučana potem Milošević ni klical. Dimitrij Rupel srečanje opisuje takole: 14. avgusta 1991 sva z Bučarjem odletela v Beograd, formalno na obisk k japon- skemu ambasadorju, ki ga je bilo treba potolažiti zaradi nekaterih protokolarnih napak, ki so se bile zgodile ob njegovem zadnjem obisku v Ljubljani, neformalno pa na pogovor z nekdanjim prijateljem Dobrico Ćosičem. To je bilo moje zadnje potovanje v bivšo prestolnico. Ćosiča sva prepričala, da je sodelovanje med Srbi in Slovenci mogoče, vendar brez posredovanja federacije. Mnogi naši stiki iz let 1987–1988 (vključno s PEN-ovima razgovoroma 'Srbi in Slovenci' v Ljubljani in v Beogradu – takrat so bili v naši postavi še Bor, Jančar in Mikeln) so bili posvečeni prav temu problemu, vendar niso obrodili sadu. Slovence, naju z Bučarjem pa še prav posebej, je vedno skrbela identifikacija med srbstvom in jugoslovanstvom. Ta identifikacija je sprožila vojno v Sloveniji. Žal so nadaljnji dogodki preprečili kakršnokoli sporazumevanje. Želela sva sebi in Ćosiču dopovedati, da se lahko Srbi in Slovenci navsezadnje sporazumemo in da Miloševič oziroma trenutno aktualna oblast še nista Srbija v celoti.72 Je šlo pri sporazumu Bučarja in Rupla s Ćosićem za nekakšno "jugono- stalgijo" ("srbonostalgijo"), ki jo Rupel tako rad in pogosto očita drugim? Ali zgolj za pomanjkanje samozavesti in servilni donos do Ćosićeve avtoritete? Pri tem, mimogrede, Ćosić Slovencev ni maral, lahko bi celo mirno zapisal, da jih je sovražil, kar kaže analiza njegovega odnosa do Slovencev, ki jo je naredila ena največjih avtoritet srbskega zgodovinopisja dr. Latinka Perović, je bil Ćosić obseden s Slovenci in Slovenijo in je v njih videl največjo nevarnost za Jugosla- vijo.73 Se torej slovenski in srbski intelektualci leta 1984 pri Mraku niso "dokonč- no" razšli? Odgovor je: niso. S srbskimi razumniki in Ćosićem so se pred razpa- dom države srečali še enkrat. 24. oktobra 1990 je delegacija Demosa (dr. Jože Pučnik, dr. France Bučar, dr. Dimitrij Rupel in Tine Hribar) odšla na pogovor s 72 Rupel, Skrivnost države, str. 183–184. 73 Več o tem: Latinka Perovič, "Srpski književnik, nacionalni ideolog i političar Dobrica Ćosić o Sloveniji i Slovencima", v: Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012). B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 336 srbsko opozicijo, ki še ni, tako kot oni, uspela priti na oblast, so pa na to računa- li. Slovenci so želeli ugotoviti, kako bi se v zvezi z bodočo ureditvijo Jugoslavije razvijale stvari, če bi na bližajočih se volitvah v Srbiji zmagala opozicija. Stali- šča opozicije niso bila bistveno drugačna od Miloševićevih. Tudi zanjo so bili primarni Srbi na Hrvaškem in v BiH, načelno tudi ni imela nič proti odcepitvi Slovenije. Po pogovorih je Pučnik za Delo izjavil: Naša ponudba za konfederalno ureditev je bolj načelna, vendar se nam zdi, da je ne bo mogoče uresničiti. Zato je naše zavzemanje za konfederalno ureditev bolj taktične narave. Skušamo pač dokazati, da smo pripravljeni tudi na konfederacijo in na pogovore o ureditvi razmer. Mislim pa, da drugi niso pripravljeni na kaj takega. Po pogovorih s srbsko opozicijo pa menim, da moramo čim prej ven iz Jugoslavije. Pogovor je izzval pozornost tudi v tujini, saj bi sestanek ob drugačnem razvoju dogodkov v Srbiji po mnenju opazovalcev morda celo lahko spremenil usodo Jugoslavije. Na sestanku je – po Ruplovi izjavi – Ćosić Sloveniji priznal pravico do državnega interesa, glavno oviro za njegovo (in tudi srbsko) ure- sničitev pa je videl v Markovićevi vladi (ki so jo Srbi tedaj že začeli rušiti, op. a.). Po Ruplovem mnenju je bilo dogovorjeno izhodišče (o njem so podpisali tudi zapisnik), da se prizna obojestranski nacionalni interes, kar bi bila podlaga za morebitne nadaljnje pogovore. Sta Rupel in Bučar na skrivnem sestanku s Ćosićem avgusta 1991 hotela ta pogovor nadaljevati? Ampak, zakaj? Predstavljajmo si tedanje razmere. Jugo- slavija ni več obstajala. Spopadi v Sloveniji, ki sta jih zakrivila Milošević in JLA (Marković pa le formalno pokril z ukazom ZIS), so bili končani, vojna se je nada- ljevala na Hrvaškem. Slovenija je imela podpisan Brionski sporazum. Do izte- ka moratorija, 7. oktobra, torej do dokončne osamosvojitve, sta jo ločila manj kot dva meseca. Jugoslovanska armada se je umikala iz Slovenije, o čemer je bil prav tako podpisan sporazum. Kaj sta torej počela Bučar in Rupel na skrivnem sestanku s Ćosićem (in preko njega iskala stik z Miloševićem)? Kakšne koristi naj bi imela Slovenija od tega? Rupel se v svoji kasneje izdani knjigi Negoto- vo življenje 176. članice OZN (Slovenije) nekako opravičuje, da še niso opustili nezaupanja do Markovića. Kdo je tisti, ki ga ni opustil, kje in kako v vrhu Demo- sa je bilo to formulirano? Rupel pravi, da se jim je zato dogovor z Miloševićem zdel koristen, ker je Marković vztrajal na celotni Jugoslaviji, Milošević pa, da se je na Brionih sprijaznil z Jugoslavijo brez Slovenije. Kučan in predsedstvo o tem nista vedela ničesar. Morda pa so bili slovenski razumniki mnogo bolj navezani na srbske, kot nekdanje partijske oblasti, le da tega niso bili pripravljeni priznati sebi in drugim. Še zlasti pa so to zanikali, ko se je kmalu po osamosvojitvi začel boj za t. i. "osamosvojiteljski kapital". Tesne povezave s Srbi in dogovori na račun drugih pač niso sodili v novokomponirano mitološko sliko. 337 S H S tudia istorica lovenica Božo Repe SLOVENIAN-SERBIAN CONFLICTS IN THE 1980s SUMMARY The author deals with Slovenian-Serbian relations in the 1980s. He emphasiz- es that they should be seen in the context of the functioning of the Yugoslav federation and also in the context of the disputes with the federal authorities, especially the Yugoslav People's Army (Jugoslovanska ljudska armada – JLA). Thus, the dispute was more comprehensive and played out on many more lev- els. He also points out that it was not an interethnic conflict based on historical hatred, since Slovenes and Serbs were mostly allies in recent history, and the conflict cannot be compared to conflicts between Serbs and Albanians or Serbs and Croats based on historical grievances; rather, it was about differing views on the organization of the Yugoslav Federation and its future. As a result, Serbi- an views and interests largely coincided with those represented by the majority of politicians at the head of the federal bodies, especially the two presidencies, as well as the head of the JLA. At the same time, Serbia used the federal authori- ties for its national goals and the implementation of its policies. Among the conflicts, the most important are: the meeting of the Military Council in Bel- grade on March 25, 1988, at which counterrevolutionary character was attrib- uted to political liberalization in Slovenia, and the Slovenian reaction to this assessment; the trial of the four in late July and early August 1988; the adoption of amendments to the Slovenian Constitution on September 27, 1989; extraor- dinary congress of the Congress of the Communist Party of Yugoslavia (CCY) held January 20–24, 1990, which the Slovenian delegation left, resulting in the dissolution of the CCY; multiparty elections in Slovenia in April 1990; the attempt to disarm the Slovenian Territorial Defense Forces in May 1990; the adoption of the Declaration of Sovereignty in the Slovenian Assembly on July 2, 1990; and the referendum on the autonomy and independence of the Repub- lic of Slovenia on December 23, 1990. The greater emphasis on purely Serbian interests was due to the conflicts arising from the rally jointly organized by the Slovenian authorities and the opposition in Cankarjev dom in support of the striking Kosovo miners on February 24, 1989; the prevention of the announced "truth rally" in Ljubljana on December 1, 1989; and the Serbian economic war against Slovenia. The confrontation between Serbia and Slovenia took place at both the government and opposition levels. The article goes into more detail: The disputes of the party leadership and Milan Kučan with Slobodan Milošević; the dispute over education (i.e. common program core); the support and dis- B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 338 putes between Slovenian and Serbian intellectuals; their role in all-Yugoslav ideological campaigns; the memorandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts and the Slovenian reaction to it; the rallies and "calls" of Slovenians; the Serbian economic war against Slovenia; and the alleged Slovenian-Serbian pact on the secession of Slovenia. 339 S H S tudia istorica lovenica VIRI IN LITERATURA ARS – Arhiv Republike Slovenije, Arhiv predsednika Republike Slovenije, Magnetogramski zapisnik razgovora med delegacijo iz SR Srbije in SR Slovenije, dne 24.9. 1986 ob 9 uri na Strmolu. ARS – Arhiv Republike Slovenije, Arhiv predsednika Republike Slovenije, Zapis razgovora med delegacijama SR Srbije in SR Slovenije, ki je bil dne 24. septembra 1986 v gradu Strmol v SR Sloveniji, zapisal Viktor Žakelj. ARS – Arhiv Republike Slovenije, Arhiv vlade Republike Slovenije, "Gradivo, ki bi lahko služilo za razgovor z delegacijo SR Srbije, IS SRS, kabinet predsednika, 19.9. 1986.". ARS – Arhiv Republike Slovenije, Arhiv vlade Republike Slovenije, Ocena posledic, informacija o dosedanjih aktivnostih in predlog nadaljnjih ukrepov o prekinitvi slovenskih odnosov med srbskimi in slovenskimi podjetji, IS SRS, IO GZS, 23. 1. 1990 ARS – Arhiv Republike Slovenije, Arhiv vlade Republike Slovenije, Pisanje slovenskih revij in drugih periodičnih publikacij o SR Srbiji ter srbskih revij o SRS novembra in decembra 1987 ter januarja 1988, pripravil Primož Žagar, Republiški komite za informiranje. ARS – Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota I, fond CK ZKS, Informacija s pogovora o problematiki programskih jeder vzgoje in izobraževanja v SFRJ, 26. 9. 1983. ARS – Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota I, fond CK ZKS, Razprava Franca Šetinca na seji predsedstva zvezne konference SZDL Jugoslavije 3. 11. 1983, ko je obravnavala Skupna programska jedra v osnovnem in usmerjenem izobraževanju. ARS – Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota I, fond CK ZKS, Informacija sa 88. sednice predsedništva CK ZKJ, 11. 9. 1984. ARS – Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota I, Neautorizovane magnetofonske beleške sa 20. sednice Centralnog komiteta SKJ, koja je održana 30. januara 1989.godine u velikoj Sali Skupštine SFRJ sa početkom u 9,00 sati. ARS – Arhiv Republike Slovenije, dislocirana enota II, fond: RK SZDL, Stališče SAZU o načrtu Skupnih programskih jeder v vzgoji in izobraževanju v SFRJ. OAMK – Osebni arhiv Milana Kučana, "Saopštenje" in druga gradiva s srečanja slovensko srbske delegacije 24.1. 1991. Osebni arhiv avtorja, Intervju pisca z Milanom Kučanom, 8. 8. 2008. Osebni arhiv avtorja, Intervju pisca s Francem Šetincem in pisna izjava Franca Šetinca, 28. 7. 2011. Osebni arhiv avtorja, Magnetogram pogovora Milan Kučan–Božo Repe, 7. 4. 1997. Osebni arhiv avtorja, Pisna izjava dr. Mihe Ribariča, 29. 1. 2007. B. Repe: Slovensko-srbski konflikt v osemdesetih letih 340 Delo – Ljubljana, letnik 1983–1984. Književne novine – Beograd, letnik 1985–1987. Mladina – Ljubljana, letnik 2013. Dizdarević, Raif, Put u raspad. Stenogrami izlaganja Raifa Dizdarevića u raspravama izza zatvorenih vrata državnog i političkog vrha jugoslavije (Sarajevo, 2011). Boris Muževič, Prvo pretepeni, dostopno na: https://www.youtube.com/ watch?v=SPzFUvYY_N0, pridobljeno: 27. 1. 2021 Jugoslavija je lahko le demokratična, ali pa je ne bo. Prevod magnetograma 20. seje CK zveze komunistov Jugoslavije, dostopno na: http://www2.gov.si/ up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/dokumenti/30.01.1989-SocRS, pridobljeno: 12. 11. 2022. ……………………….. Bilandžić, Dušan, Jugoslavija poslije Tita (Zagreb, 1986). Bizilj, Ljerka in Bizilj, Nace, Novinarski arhivi (Ljubljana, 1996). Brandt, Miroslav, Čović, Bože, Letica, Slaven, Pavić, Radovan, Tomac, Zdravko, Valentić, Mirko in Čolak, Andrija, Agonija Jugoslavije. Kako su posle Titove smrti republički lideri dokrajčili Jugoslaviju (Beograd, 2017). Ćosić, Dobrica, Lična istorija jednog doba. Piščevi zapisi 1981–1991, Knj. 3, Vreme raspada: 1981–1991 (Beograd, 2009). Dizdarević, Raif, Od smrti Tita do smrti Jugoslavije: svjedočenja (Sarajevo 1999). Djukić, Slavoljub, Izmedju slave i anateme (Beograd, 1994). Djukić, Slavoljub, Milošević and Marković. A lust for power (Montreal & Kingston– London–Ithaca, 2001). Frangeš, Matjaž, Kaj nam pa morete. Od trgovine z orožjem do Depale vasi (Ljubljana, 2007). Hribar, Tine, "Nova, osamosvojitvena volja Slovencev", v: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994), ur. Bogo Grafenauer et al. (Ljubljana, 1995). Hribar, Tine, "Slovenska državnost", v: Slovenci in država: zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU (od 9. do 11. novembra 1994), ur. Bogo Grafenauer et al. (Ljubljana, 1995). Hribar, Tine, Slovenci kot nacija (Ljubljana, 1995). Kogovšek, Neža, Zorn, Jelka, Pistotnik, Sara, Lipovec Ćebron, Uršula, Bajt, Veronika, Petković, Brankica in Zdravković, Lana, Brazgotine izbrisa (Ljubljana, 2010). 341 S H S tudia istorica lovenica Lakner, Jernej, Antibirokratska revolucija v Srbiji, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani (Ljubljana, 1998). Menart, Janez, Slovenec v Srboslaviji (Ljubljana, 2001). Mihailović, Kosta in Krestić, Vasilije, Memorandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts. Answers to criticisms (Beograd, 1995). Milivojević, Snježana, "Nacionalizacija svakidašnjice", v: Srpska strana rata, ur. Nebojša Popov (Beograd, 1996). Mužević, Boris, Z dežja pod kap in nazaj. Ljubljana–Beograd–Ljubljana 1985– 1990 (Ljubljana, 2021); Pavlović, Dragiša, Olako obećana brzina (Zagreb,1988). Perovič, Latinka, "Srpski književnik, nacionalni ideolog i političar Dobrica Ćosić o Sloveniji i Slovencima", v: Slovenska pot iz enopartijskega v demokratični sistem, ur. Aleš Gabrič (Ljubljana, 2012). Pešić, Vesna, "Rat za nacionalne države", v: Srpska strana rata, ur. Nebojša Popov (Beograd, 1996). Plut-Pregelj, Leopoldina, Gabrič, Aleš in Repe, Božo, The Repluratization of Slovenia in the 1980s, New relevations from Archival Records (Washington D.C., 2000). Pojatina, Stipe (ur.), Historija i suvremenost: udejne kontroverza (Zagreb, 1984). Prinčič, Jože, "Gospodarski vidik osamosvajanja Slovenije (1986–1991)", v: Slovenska osamosvojitev 1991 : pričevanja in analize, ur. Jurij Perovšek et al. (Ljubljana, 2002). Repe, Božo, "Saverzne institucije", v: Jugoslavija: poglavlje 1980–1991, ur. Latinka Perović et al. (Beograd, 2021). Repe, Božo, Jutri je nov dan. Slovenci in razpad Jugoslavije (Ljubljana, 2002). Repe, Božo, Milan Kučan, prvi predsednik (Ljubljana, 2015). Rupel, Dimitrij, Skrivnost države (Ljubljana, 1992). Savič, Igor, Milan Kučan (Ljubljana, 1990). Sreš, Nevenka, Skupna programska jedra, diplomska naloga, Univerza v Mariboru (Maribor, 1996). Stambolič, Ivan, Rasprave o Srbiji 1979–1987 (Zagreb, 1988). Stambolić, Ivan, Put u bespuće (Beograd, 1995). Šetinc, Franc, Vzpon in sestop (Ljubljana, 1989). Šetinc, Franc, Zbogom, Jugoslavija (Ljubljana, 1993). Šurc, Matej in Zgaga, Blaž, V imenu države (Odprodaja, Preprodaja in Prikrivanje) (Ljubljana, 2011–2012). Tasić, Predrag, Kako je ubijena druga Jugoslavija (Skopje, 1994), str. 57. Zajc, Marko, "Nova revija i odnosi sa Srbijom", v: Jugoslavija: poglavlje 1980–1991, ur. Latinka Perović et al. (Beograd, 2021). Žuljić, Stanko, Izvori velikosrpske agresije, rasprave, dokumenti, kartografski prikazi (Zagreb, 1991). DOI 10.32874/SHS.2022-08 Author: REPE Božo Ph.D., Full Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana, Slovenia Title: SLOVENIAN-SERBIAN CONFLICTS IN THE 1980s Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 22 (2022), No. 2, pp. 305–342, 74 notes Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: federation, confederation, secession, Milan Kučan, Slobodan Milošević, common program cores, me- morandum of the Serbian Academy of Sciences and Arts, rallies, Serbian economic war against Slovenia, alleged Slovenian-Serbian pact on secession of Slovenia Excerpt: The author deals with Slovenian-Serbian relations in the 1980s. He emphasizes that they must be consi- dered in the context of the functioning of the Yugoslav federation and also in the context of the disputes with the federal authorities. The article goes into more detail: The disputes of the party leadership and Milan Kučan with Slobodan Milošević; the dispute over education (i.e. common program cores); the support and disputes between Slovenian and Serbian intellectuals; their role in all-Yugoslav ideological campaigns; the memorandum of the Ser- bian Academy of Sciences and Arts and the Slovenian reaction to it; the rallies and "calls" of Slovenians; the Serbian economic war against Slovenia; and the alleged Slovenian-Serbian pact on the secession of Slovenia