Letnik LIII, maj 2015 Cena: 3,75 € revija za tehniško ustvarjalnost Zveza za tehnično kulturo Slovenije | www.zotks.si 9770040771208 ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE PRIREDITVE ZOTKS V ŠOLSKEM LETU 2014/2015 AKTIVNOST IN KRAJ AKTIVNOSTI NA DRŽAVNI RAVNI ŠOLSKO TEKMOVANJE DRŽAVNO TEKMOVANJE Državno tekmovanje iz znanja kemije za Preglove plakete, SŠ, Ljubljana 9. 3. 2015 Srečanje mladih tehnikov, OŠ NIS, Ljubljana 24. 4. 2015 Tekmovanje Konstruktorstvo in tehnologija obdelav materialov, Ljubljana 10. 4. 2015 Državno srečanje mladih raziskovalcev, Murska Sobota Državno tekmovanje v modelarstvu Mladinski raziskovalni tabori in ustvarjalne poletne šole različno za posamezne regije 9. 5. 2015 8. 5. 2015 16. 5. 2015 18. 5. 2015 6. 6. 2015 junij, julij, avgust MEDNARODNO SODELOVANJE NA TEKMOVANJIH IN SREČANJIH • 47. mednarodna kemijska olimpijada, Baku, Azerbajdžan • Mednarodna naravoslovna olimpijada, Avstrija 2015 • Expo-Sciences Europe, Žilina, Slovaška • 13. mednarodna lingvistična olimpijada, Bolgarija • 26. mednarodna biološka olimpijada, Aarhus, Danska • 27. mednarodna računalniška olimpijada, Almaty, Kazahstan • 26. tekmovanje EU za mlade znanstvenike, Varšava, Poljska • 61. svetovno tekmovanje v oranju, Francija DATUM 26.4.-3.5. 2015 7.-12. 9. 2014 12.-19. 7. 2015 19.-26. 7. 2015 19.-24. 9. 2014 29. 8.-8. 9. 2014 V soboto, 16. maja bo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani potekalo 24. državno tekmovanje v konstruktorstvu in tehnologijah obdelav materialov za učence osnovnih šol. Ob razstavi izdelkov iz učenčeve domače delavnice in izdelkov šol se bodo tekmovalci pomerili v 13 različnih kategorijah. Vsi udeleženci so zmagovalci s sedmih regijskih tekmovanj. * TelekomSIovenije Si M er ca t o r OS-NG 1. Vrhunsko izdelana maketa slavne angleške raziskovalne ladje HMS Bounty, izdelane leta 1784, po kateri so posneli tudi znani film Upor na ladji Bounty, je iz zapuščine dolgoletnega glavnega tajnika Ljudske tehnike Slovenije in ljubitelja maket starih ladij, Lojzeta Pervinška. V prejšnji številki smo ta podpis pomotoma pripisali maketi du-brovniške nave, ki prav tako sodi v zbirko maket, ki jih je izdelal Lojze Pervinšek. Za napako se opravičujemo. 2. Michael Helmert iz Chemnitza v Nemčiji z zanimivim demonstracijskim modelom rakete Flying Shark, ki ga je izdelal njegov klubski kolega Jonas Buchl in z njim na lanskem 36. pokalu Ljubljane osvojil drugo mesto v šov programu. 3. Joško Kladušan iz Kostanjevice na Krki se predstavlja s svojim novim motornim RV-modelom marabu. Model dolžine 185 cm ima razpetino kril 265 cm in tehta 3,85 kg. Opremljen je s šestimi standardnimi servomehanizmi 6 kg, krmilnikom vrtljajev turnigy 120 A, elektromotorjem 50/55 800 kv , propelerjem APC 16 x 8 in Li-po baterijo 4 s 5000 mAh. 4. V kategoriji vojaštva v merilu 1 : 72 je na lanskem DP v plastičnem maketarstvu prvo mesto osvojil Jernej Bukovac z okleplje-nim buldožerjem D9R madžarskega proizvajalca Balaton model. 5. Maketa sovjetskega samovoznega topa 100 mm SU-100 v merilu 1 : 35 je izdelek Davida Lavrenčiča. Foto: J. Kladušan, A. Kogovšek, S. Lodge in A. Pervinšek Po$O@w0t® se dolgčasa! V knjigi boste našli navodila za več kot 300 iger za vse starosti. vi Poleg priljubljenih klasičnih iger vam knjiga ponuja tudi pravo bogastvo različnih tekmovalnih iger. o namizne igre, igre s kartami in kockami • jezikovne in miselne igre, ugibanke o igre na poti, rajalne igre, igre " o in še mnog www.tzs.si narocila@tzs.si IZJ Tehniška založba Slovenije MODRA ŠTEVILKA (((•08017 90) tsm revija za tehniško ustvarjalnost 1 Izdajatelj: Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana, p. p. 2803 telefon: (01) 25 13 743 faks: (01) 25 22 487 spletni naslov: http://www.zotks.si 1 Za izdajatelja: Jožef Školč 1 Odgovorni urednik revije: Jože Čuden telefon: (01) 47 90 220 e-pošta: joze.cuden@zotks.si revija.tim@zotks.si 1 Uredniški odbor: JernejBohm, Jože Čuden, Mja Kordež, Igor Kuralt, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Roman Zupančič. 1 Lektoriranje: Katarina Pevnik 1 Poslovni koordinator: Anton Šjanec telefon: (01) 47 90 220 e-pošta: anton.sijanec@zotks.si 1 Oglaševanje: www.tim.zotks.si ^ Naročnine: telefon: (01) 25 13 743 faks: (01) 25 22 487 e-pošta: revija.tim@zotks.si Revija TIM izide desetkrat v šolskem letu. Cena posamezne številke je 3,75 EUR z že vključenim DDV. Redni naročniki TIM prejemajo z 10% popustom, letna naročnina znaša 33,75 EUR z DDV. Naročnina za tujino znaša 50,00 EUR. Naročila na revijo TIM sprejemamo na zgornjih stikih in veljajo do pisnega preklica. ^ Računalniški prelom: Model Art, d. o. o. ^ Tisk: Grafika Soča, d. o. o. ^ Naklada: 2.600 izvodov Na podlagi Zakona o davku na dodano vrednost (UL RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami) sodi revija med proizvode, za katere se obračunava in plačuje davek na dodano vrednost po stopnji 9,5 %. Izid revije je finančno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz sredstev državnega proračuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domačih poljudno-znanstvenih periodičnih publikacij. Brez pisnega dovoljenja Zveze za tehnično kulturo Slovenije je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. ^ Fotografija na naslovnici: Model zračnega čolna airboat 400 EPP, ki ga je izdelal Roman Ložar. ^ Foto: Roman Ložar Heinkel He 111H-6 (Revell, kat. št. 04836, M 1 : 32) ^ELEKTRONIKA Upravljanje modela cepelina ^ZA SPRETNE ROKE Pišemo in rišemo po domačih stenah Silhuete konj iz vezane plošče Nakit iz pletenih vrvic 5 23 ^ REPORTAŽA Svetovno prvenstvo v dvoranskem akrobatskem letenju z modeli F3P Plastične makete na sejmu v Nurnbergu (2. del) Društvo modelarjev v Preboldu ^PRILOGA RV-model letala soko J-22 orel / IAR-93 vultur (1. del) ^ MODELARSTVO Airboat 400 EPP Model terenskega vozila land rover defender (3. del) Novo na trgu ^ MAKETARSTVO Spray, škuner Joshue Slocuma 20 Nasveti iz domače delavnice-kovinske barve za plastične makete 27 ^TIMOVO IZLOŽBENO OKNO 14 17 31 24 28 32 34 38 2 8 SVETOVNO PRVENSTVO V DVORANSKEM AKROBATSKEM LETENJU Z MODELI F3P Alan Goljevšček o uspešno izpeljanem prvem svetovnem prvenstvu v kategoriji letalskih modelov F3P (dvoransko akrobatsko letenje po vnaprej znanih programih) leta 2013 v Nemčiji se je Mednarodna letalska zveza FAI odločila nadaljevati s svetovnimi prvenstvi v tej kategoriji. Drugo prvenstvo je potekalo med 14. in 21. marcem v BGZ Areni v Pruszkovu blizu Varšave. Udeležilo se ga je 54 tekmovalcev iz 17 držav. Načeloma se državne reprezentance, ki štejejo 3 ali 4 tekmovalce (en mladinec), izbirajo na državnih prvenstvih. Ker v Sloveniji ni tekem F3P in ker sem edini tekmovalec s športno licenco v tej kategoriji, me je Letalska zveza Slovenije neposredno prijavila na nastop na SP. Tako sem se prvenstva udeležil sam kot tekmovalec in vodja ekipe hkrati. Tehnologija in priprave Po prvem SP se je tehnika v F3P začela izjemno hitro razvijati. To področje poznam zelo dobro, saj sem kot proizvajalec modelov udeležen v tej tehnološki dirki. Sodoben tekmovalni model F3P je kompleksna celota, za optimalno konfiguracijo pa mora pilot preizkusiti različne sestavne dele, ki najbolj ustrezajo njegovemu stilu letenja in navadam. Zgolj menjava propelerja lahko znatno spremeni letalne lastnosti modela. Prav tako že dimenzije dvorane, v kateri poteka tekma, pogojujejo izbor modela in pogona. Sam sem v tej sezoni na tekmah uporabljal kar tri različne modele. Kot testni pilot pomagam in tesno sodelujem s proizvajalcem specialnih pogonskih sklopov za F3P SG-Glavak. Napredek na tem področju je bil izjemen. Leta 2013 so nasprotno vrteči se pogoni s propelerji na tehtnici pokazali približno 24 g. Danes lahko ponudimo pogon SG-CRE 02 s praktično enakimi lastnostmi, ki tehta vsega skupaj 9,8 g, poganja pa ga ena sama celica Li-po. V zadnjem letu sem opravil testiranje približno 30 različnih kombinacij motorjev in propelerjev z namenom odkrivanja optimalne konfiguracije za SP, da lahko kakovostno svetujem strankam glede izbire pogona. Prav tako smo naredili ogromen napredek na modelih. Leta 2013 so tekmovalni modeli (samo ogrodje, brez komponent) tehtali približno 30 g. Danes proizvajamo večje modele, katerih ogrodja na tehtnici pokažejo 13 g. Najlažje ogrodje, elanor S, tehta vsega skupaj 7 g. Ta izjemen napredek je bil posledica temeljitega testiranja Model elanor 2015 med izvajanjem programa na eni strani, na drugi strani pa tudi sodelovanja z drugimi piloti, saj več glav več ve. Največ sta prispevala Gernot Bruckmann in Andrés Leoni. Priprave za SP so se začele že pred enim letom, ko sva z Gernotom obiskala testno tekmo v areni BGZ. Ker je velodrom izjemno visok, sva že takrat razmišljala, kakšen model bi bil najbo^ši za SP. S temi izkušnjami v mislih smo pozneje snovali modele za prihajajočo sezono. V tej sezoni sem se udeležil dveh mednarodnih tekem v Nemčiji, saj je ohranjanje stika s konkurenco in razumevanje sodniških kriterijev za tekmovalca zelo pomembno. Posebej je treba poudariti, da je seveda daleč najpomembnejša veščina v F3P in vseh drugih akrobatskih kategorijah znanje pilotiranja. Tehnika pripomore k boljšemu letenju, a vsekakor ne brez treninga. Ob tej priložnosti se zahvaljujem OŠ Deskle in OŠ Kanal ob Soči za nudenje šolskih dvoran za treninge. Med septembrom in marcem sem po grobi oceni naletel 150 ur. Na tekmi F3P se izvajata dva vnaprej znana akrobatska programa, preliminarni AP15 in finalni AF15, kar pomeni, da sem opravil približno 1500 ponovitev, in to zgolj v tej sezoni, ne da bi prištel še lanske treninge, saj sta se izvajala enaka programa. Motivacijo za toliko ponovitev programov črpam predvsem iz želje po približevanju popolnosti v letu brez vsakršnih napak. Svetovno prvenstvo V prvih treh dneh prvenstva je vsak tekmovalec opravil sedem trenažnih letov. Tako smo imeli dovolj časa za optimalno nastavitev modela in dobro načrtovanje tekmovalnih letov. Ker je tekmovanje potekalo v visoki dvorani, je bilo zelo pomembno načrtovati letalno pot na takšen način, da celoten let ne bi presegel pet-minutne omejitve. S sodobnimi počasnimi modeli ni bilo mogoče izkoristiti celotnega letalnega prostora. Z nižjimi manevri smo dosegali letalne čase med 4 minutami 40 sekundami in 4 minutami 55 sekundami. Med treningi je bilo tudi dovolj časa za ogled drugih modelov. Prevladovali so modeli s konstrukcijo iz lahkega deprona, prekritega s folijo mylar. Kar nekaj modelov je imelo karbonsko konstrukcijo. Ti so praviloma nekaj gramov lažji, seveda če so narejeni po ustreznih postopkih. Praktično vsi tekmovalci, z izjemo dveh, so uporabljali nasproti vrteče se pogone, v veliki večini proizvajalcev SG-Glavaka in Alexeya Lantsova. Precej pozornosti je bila deležna finska ekipa, ki je razvila nov karbonski model in nov nasproti vrteči se pogon, ki suče 13-palčna propelerja iz lahke balze. Domiseln je bil tudi sistem snemljivih kril na ameriških modelih, ki je ekipi prihranil ogromno problemov pri transportu škatel modelov, saj so bile zelo Nasproti vrteči se pogon SG-Glavak SG-CRE 02 Ekipa s Finske 2015 F Al F3P World Championship Pruszkow - Poland from 14/03/2015 to 21 /03/2015 0 FA I Xanw: (iOLJEVSCEK Fir* Nnmc Alan Country: SLO CofitestMII Flight j ^ SCHEDULE HP-AF-IS Manocuvcr K 1 1 J 4 S 6 t 8 9 10 1 Knife-edge GolfBal! with 3/4 roll up, 1/2 in.. 3 7 S S 7 S 7 S 7 7 8 2 Vertical Bight 2 8 7 i 8 7 8 8 8 8 3 Knife-Edge Flight Combination with 1/4 roll. 5 * i t S 9 S 7 8 7 •1 Figure 6 with stall turn, J /2 roll down 3 * 7 8 6 7 1 & 7 7 8 5 Cubic Top Hat with 3/4 roll up, 1/4 roll dow,. ' 6 * 8 6 7 8 8 8 7 7 ' 7 6 Half Horizontal Square Circle on Corner wit,. 4 1 7 » S i 9 7 8 7 8 7 Eye-Catcher with two 3/4 rolls integrated in... 6 9 7 S « 7 7 9 8 E 8 8 Half Horizontal Hour-Glass with 1/2 roll do,,. 4 i 8 s S S 9 7 7 a 9 9 Horizontal Triangular Circle with 1/4 roll, 1 /„ 6 X K * 7 7 8 7 7 i i 10 Tail Slide with two consecutive 1/8 rolls up .. 3 tt K 8 1 9 9 8 9 8 9 11 Roll Combination with 13/4 roll, 13/4 roil in.. 5 S K » s e S 9 S i JUDGES'S SCORES 389 361 364 352 358 383 367 352 360 370 PANEL'S AVERAGE SCORE 365.60 JUDGES'S VARIATIONS IN % G.J -1.3 -0.4 -3.7 -2-1 J.t! 0.4 -3.7 -1.5 1.2 FLIGH TS AVERAGE SCORE 365,60 Sodniške ocene tretjega finalnega leta majhne. Bilo je očitno, da se je večina pilotov na SP dobro pripravila, in videti je bilo kar nekaj tehničnih novosti. Štiri preliminarne runde sta ocenjevali dve skupini po pet sodnikov. Razdeljene so bile na dva dneva, tako da je polovica pilotov prvi dan letela 3. in 4. rundo, druga pa 1. in 2. Tako smo imeli rezultate preliminarnega dela prvenstva šele po končanih vseh rundah. Do takrat smo tekmovalci prejemali samo posamezne sodniške ocene. Možno je bilo zgolj primerjanje z drugimi tekmovalci. Kaj hitro smo ugotovili, da bo vstop v finalni del prvenstva (14 najboljših po preliminarnem delu) zelo zahtevna naloga, saj je bilo po grobih ocenah med 9. in 25. mestom zgolj 6 % razlike v točkah. To pomeni, da bi vsaka vidna napaka pilota lahko stala uvrstitve v finale. Sam sem bil zadovoljen s svojimi tekmovalnimi leti in sem se tudi veselil uvrstitve v finale na 7. mestu po preliminarnem delu. Naslednji dan smo finalisti imeli na voljo štiri trenažne lete, ki sem jih želel maksimalno izkoristiti. Glede na izkušnje iz sodniškega ocenjevanja prvega dela tekmovanja sem se potrudil še posebno dobro izvesti tiste elemente manevrov, na katere so bili sodniki najbolj pozorni, in hkrati poskrbeti za to, da sem v celotnem programu letel s konstantno hitrostjo in čim bolj gracio-zno. Dan zatem je 10 sodnikov hkrati ocenjevalo tri finalne runde. Leti so mi dobro uspeli in očitno so to videli tudi sodniki, saj mi je uspelo napredovati za dve mesti. Tako sem se na koncu prvenstva veselil odličnega 5. mesta. Od vseh pilotov je seveda najbolj izstopal Gernot Bruckmann, ki je z izjemnimi poleti zmagal v vseh run-dah in se veselil že drugega naslova svetovnega prvaka. Modeli Alanrcfly Model F3P elanor 2015 ima že dolgo tradicijo. Prvi je nastal leta 2010, od takrat pa ga stalno izboljšujemo. Izdelali smo tudi več prototipov na sezono. Za svetovno prvenstvo sem izdelal posebno za pet odstotkov povečano različico serijskega elanorja. Zaradi boljše vidljivosti sem folijo mylar pobarval z belo barvo. Pogonski sistem tvorijo nasproti vrteči se pogon SG-CRE 02 z motorjem V6 in dvema 13-palčnima propelerjema iz karbona. Usmerja ga krmilnik YGE 7S, napetost pogonskega akumulatorja gens ace 2s120 mAh za štiri servomehanizme pa krmili RJH picoBEC. Posebnost modela (tudi serijskega) sta aktivni zavori, ki se odpirata v fazah leta, kjer potrebujemo zavore, v ravnem letu pa sta zaprti. Dolžina modela je 1220 mm, razpon kril 945 mm, vzletna masa pa 70 g. Sestavljanke modelov proizvajamo zelo skrbno. Za zahtevano natančnost poskrbijo CNC-obdelovalne naprave. Uporabljamo le najlažje materiale, tako da lahko ponudimo daleč najlažje modele iz deprona v globalnem merilu. Odraz dobrega dela je bila tudi množična zastopanost elanorjev 2015 na svetovnem prvenstvu. Kot primarni model ga je uporabljalo 14 pilotov, kar pomeni, da je bil na SP najpopularnejša izbira. Če pa zraven prištejemo še osem Gernotovih modelov trivia 2.0, ki ga tudi sami proizvajamo za GB-models, smo skupaj imeli več kot tretjinski delež vseh modelov, kar je tudi svojevrsten uspeh. Za več informacij o modelih in drugi opremi za F3P ste vabljeni k obisku spletne trgovine www. alanrcfly.com. Za več informacij v zvezi s svetovnim prvenstvom lahko obiščete uradno spletno stran http://f3p-wch2015.pl/. Posnetke s finala pa si lahko ogledate na kanalu You-Tube Jürgen Heilig (https://www.youtu-be.com/user/777BlueAngel), kjer najdete veliko posnetkov tudi z drugih tekmovanj F3P. Skupinska slika vseh tekmovalcev (Foto: Esa Eirola) tsm 3 V družbi z dvakratnim svetovnim prvakom Gernotom Bruckmannom www.tms.si 14. Dnevi elektrotehnike Praznovanje Mednarodnega muzejskega dne Serijski elanor 2015 z aktivnimi zavorami. Dolžina modela je 1153 mm, razpetina kril 900 mm, vzletna teža pa 63,6 g. Ukročena elektrika Prikaz pletenja na pletiinem stroju Končni rezultati do 26. mesta PLASTIČNE MAKETE NA SEJMU V NÜRNBERGU (2. del) Mitja Maruško Foto: Jože Čuden airfix je ugledno in zelo staro podjetje, ki seje v zadnjih treh letih te-meyito prenovilo in na zahtevnem tržišču nastopilo s svežino novih kalupov zelo dobre kakovosti. Najbolj se to odraža pri novih maketah letal v merilu 1 : 72. V zanimivi seriji parov maket se pojavljajo ameriški mornariški lovec grumman F4F-4 wildcat in japonski bombnik nakajima B5N2 kate (A5016), britanski lovec s stroj-nično kupolo boulton paul defiant Mk.I in nemški bombnik dornier Do 17Z (A50170) ter nemški lovec FW 190A-8 in britanski jurišnik bristol beaufighter Mk.X (A50171). Vse te makete so na voljo tudi kot posamezni izdelki. V istem merilu se jim pridružujejo še maketa nemškega strmoglavnega bombnika junkers Ju 87B-1 stuka (A03087), britanskega helikopterja westland sea king HC.4 (A04056), britanskega jurišnika hawker siddeley harrier AV-8A (A04057), nemškega bombnika heinkel He-111 P-2 (A06014), britanskega bombnika armstrong whitworth whitley Mk.V (A08016) in britanskega mornariškega patruljnega letala avro shackleton MR.2 (A11004). Nova maketa bristol beaufighterja Mk.X v merilu I : 72 bo zapolnila praznino v ponudbi maket tega letala, ki so jih pred leti uspešno upodobili pri japonski Hasegawi. Maketa westland sea kinga HC.4 predstavlja prvo dobro upodobitev tega helikopterja britanskih marincev v merilu 1 : 72. tsm Izbor maket v priljubljenem merilu 1 : 48 ne zaostaja v novostih. Tu sta povsem novi maketi klasičnih britanskih lovcev hawker hurricane Mk.1 (A051127) in supermarine spitfire Mk.I (A05126), ki ju spremlja komplet mehanikov RAF (A04702). Ponatisnjena bo tudi zgodnja izvedenka britanskega lovca EE lightning F1/F1A/F2/F3 (A09179). Maketi ameriškega mornariškega lovca F4F-4 wildcat in japonskega mornariškega bombnika nakajima B5N2 kate v merilu i : 72 imata že svoje predhodnike, vendar obe Airfixovi maketi prinašata novo upodobitev preklopa kril. Na voljo bosta v skupni škatli in kot samostojni maketi. V izjemno velikem merilu 1 : 24 bo spet izšel britanski lovski bombnik de havilland mosquito FB.VI (A25001A) z novimi oznakami. Tudi nova maketa nemškega bombnika heinkel He-IIIP-2 v merilu I : 72 je posvečena letošnji 75-letnici velike letalske bitke za Britanijo. Nova tehnologija v izdelavi kalupov prinaša bogato opremljeno notranjost. V upodobitvi enega od zgodnjih britanskih srednjih bombnikov A.W. whitley Mk.V so se preizkusili že pri Frogu, Novu in Valomu, zdaj pa je tu še povsem nova Airfixova maketa. Airfixova flota civilnih letal v merilu 1 : 144 je bila dolga leta edini vir tovrstnih maket, zato so ponatisi zanimiv dogodek. Britanski potniški letali, turbopropelerski vickers vanguard (A03171) in de havilland comet 4B (A04176), sta prijetna popestritev ponudbe na trgu tovrstnih maket. Stara klasična upodobitev britanskega lovca s kupolo boulton paul defiant Mk.I zdaj prepušča mesto povsem novi upodobitvi tega zelo posebnega letala, ki ni bilo uspešno kot lovsko letalo v znani bitki za Britanijo. Na trgu se bo kosala s celo serijo izvedenk tega letala češkega proizvajalca Special Hobby. Maketa lahkega tovornjaka bedford MWD za letališko oskrbo (A03313) in tovornjaka cisterne albion AM463 (A03312) v merilu 1 : 72 se pridružujeta seriji letaliških vozil, izdelanih po novih kalupih, ter ponatisu iz Airfixovega klasičnega nabora tovrstnih vozil in zgradb za gradnjo letaliških dioram. Airfix znova natiskuje tudi serijo maket vojaških vozil v merilu 1 : 32. Tu sta britanski tank crusader Mk.III (A06360) in britanski protitankovski top 17 PDR (A06361). Klasična serija vojakov različnih vojsk iz druge svetovne vojne je ponatisnjena že skoraj v celoti. Italeri Pri Italeriju poskušajo s številom novosti in ponatisov ujeti evropsko konkurenco, zato je v katalogu 2015 prek 120 novosti. Njihov katalog je lično in pregledno urejen in v njem ne manjka napotkov za vstop v digitalni svet maketarske industrije, ponudbe in strateških iger. Igralcem strateške igre World of Tanks so namenjeni ponatisi maket tankov v merilu 1 : 35 z dodatnimi kodami ugodnosti, posebnimi nalepkami za to igro in lepili. V seriji so nemški lovec tankov ferdinand (36501), pz.kpfw. VI tiger I (36502), ameriški tank M4 sherman (36503), lahki ameriški tank M24 chaffee (36504), nemški tank panther (36506), ruski T-34/85 (36509), sodobni nemški tank leopard 1A2 (36507) in ruski tank T-59 (36508). Med maketami vojakov in vojaških vozil v merilu 1 : 35 najdemo še ponatis ameriškega tanka M4A2 sherman s topom 76 mm in ruskimi oznakami (6483), novo pozno izvedenko M4A3E8 sherman, Fury (6529) proizvajalca Zvezda, ponatis kfz.15 za ra-diozveze (6526) in lahkega tanka pz.kpfw.I ausf.B (6523) ter lovca tankov jagdpanzer 38(t) hetzer (6531). Povsem nova maketa je ameriški tovornjak M1120 hemitt (6510) in italijanski izvidnik LMV lince (6504). Tu je še izkrcevalni čoln L.C.V.P z ameriško pehoto (6524), italijanska pehota (6532) ter avstro-ogrska pehota (6528). 5 Pri Italeriju podpirajo tudi strateško igro Warlord s serijo vojakov v merilu 1 : 56. Letos se oklepnim enotam pridružujejo makete nemškega tigra I (15755), nemškega sd.kfz.142/1 stug III (15756), pz.kpfw.III ausf. J/K/L/M/N (15757), ameriškega lovca tankov M36/M10 (15758) in izvidniškega oklepnika M8/M20 (15759). Maketa nemškega tanka leopard 1A2 v merilu 1 : 35 z oznakami za strateško igro World of Tanks V seriji maket v merilu 1 : 72, kjer najdemo po dve hitro sestavljivi maketi, se med novostmi pojavljajo nemški tank pz.kpfw. IV F1/f2 (7514), polgoseničar sd.kfz.251/1 ausf.C (7516), ruski tanki T-34/85 (7515) in T-34/76 model 1942 (7523), med ponatisi pa pz.kpfw. V panther ausf. G (7504), pz.kpfw. III ausf. J (7507), 8,8-cm top flak 37 s posadko (7512), italijanski tovornjak Ro3 s topom 90/53 (7508), samohodna topa M7 priest in kangaroo (7513), ameriška polgoseničarja M3A1 (7509) in M3 s topom 76 mm (7510) ter jeep (7506). Italijansko izvidniško vozilo LMV lince v merilu I : 35 Zbirka vojaških figur in dioram v merilu 1 : 72 je bogatejša za nemško pehoto v zimskih uniformah iz druge svetovne vojne (6151), dioramo z bunkerjem na obrežju (6172), stavbo v Berlinu iz časa pouličnih bojev maja 1945 (6112) in vrstno hišo (16801). Na trg se vrača skupina nemških motorjev (6162), diorama ardenske bitke (6103), italijanski top 90/53 s posadko (6122), ameriška pehota v zimskih (6133) in letnih uniformah (6120) ter mediteranska cerkev (6174). Dvestoletnico bitke pri Wa-terlooju obeležuje zajetna diorama s figurami iz kar 22 posameznih izdaj (6111). Na police se vrača še vrsta upodobitev posameznih vojsk iz napoleonskih vojn. Posebno pozornost Italeri namenja italijanski vojaški zgodovini in drugim uniformiranim enotam, zato se letos pojavlja helikopter italijanskih karabinjerjev AB 206B1 (2749) v merilu 1 : 48 in jeep v merilu 1 : 35 (6355). V seriji več kot odličnih maket torpednih čolnov v merilu 1 : 35 se letos pojavlja britanski čoln vosper MTB 74 v shemi napada na St. Nazaire. V merilu 1 : 700 se na morja spet vračata britanska bojna križarka H.M.S. Hood (501) in nemška žepna okle-pnica Graf Spee (502). Spomin začetka prve svetovne vojne se nadaljuje tudi v leto 2015 in pri Italeriju nadaljujejo s ponatisi iz Escijevih kalupov z maketo francoskega lovca spad S.XIII (1366) in dvojčkom - nemški lovec albatros D.III in britanski lovec S.E.5a (1374). Med ponatise letos sodjjo italijansko vodno letalo cant Z.506B airone (1360), spitfire Mk.IX s francoskimi oznakami (1365), F-4 phantom II z oznakami ameriških asov iz vietnamske vojne (1373), antonov An-2 (1367) in F-5E/N tiger II (1363). Maketa nemškega bombnika heinkel He-111 H-6 se bo pojavila z vodljivo bombo henschel 293 (1370). Sovjetski lisunov Li-2 bo C-47 z novim motorji in oznakami (1364). Ljubitelje letalskih maket bo razveselil nov ameriški lovec P-47D thunderbolt v zgodnji izvedenki »razorback« (1368). Družino velikih herculesov letos dopolnjuje MC-130H »combat talon II« (1369). Posebni izvedenki za vleko jadralnih letal pa letos sledi še klasični bombnik stirling Mk.I (1335). Med helikopterji sta tu bell 206 jetranger z novimi oznakami (1372) in HH-101 (1371) v merilu 1 : 72. V večjem merilu 1 : 48 so novi ameriški UH-34J (2712), HH-60J ameriške obalne straže, AH-64A apache (2748) in H-21 shawnee »leteča banana« (2733). Na trgu letalskih maket v merilu 1 : 48 vlada neizprosna konkurenca, hkrati pa si proizvajalci spretno izmenjujejo kalupe in z izborom oznak poskušajo prepričati svoj krog odjemalcev. Hasegavina ali Edu-ardova maketa bo podlaga za maketo focke wulfa Fw-190 A-5 (2751). Akrobatski skupini Red Arrows je ob njeni 50-letnici namenjena nova maketa hawka T1A (2747). Nov je tudi britanski lovec P-51D mustang M k. IV (2745) in C-130J hercules (2746). Povsem nova naj bi bila tudi maketa italijanskega lovskega bombnika AMX (2753). Z bogatim izborom oznak prihajata tudi eurofighter 2000 (2754) in RF-4E phantom II (2737). V merilu 1 : 32, kjer je trg v zadnjih dveh letih preplavljen z odličnimi maketami letal iz prve svetovne vojne, bo Italeri ponudil maketi francoskega lovca nieuport 17 (2508) in britanskega lovca sopwith camel (2507). Povsem nova maketa francoskega lovca mirage IIIC v merilu 1 : 32 (2505) poskuša naslediti uspeh dveh uspešnih maket lovca F-104 starfighter v tem merilu. V merilu maket potniških letal 1 : 144 je znova obljubljena maketa turbopropeler-skega letala ATR 42 (1801). Nemški motor BMW R75 s prikolico se spet pojavlja v zelo velikem merilu 1 : 9, skupaj z italijansko MV agusto 1964 (4630). V merilu 1 : 12 pa prihaja dirkalnik fiat 806 grand prix (4702). Kompleksna in zahtevna maketa dir-kalnika fiat mefistofelo v merilu I : 12 Italeri slovi po seriji dobrih maket tovornjakov in vlačilcev ter njihovih prikolic. V merilu 1 : 24 so tu novi vlačilec scania R730 streamline 4x2 (3906), volvo FH 16 520 (3907), mercedes benz actros giga space (3905), scania 143M topline 4x2 (3910), MAN F2000 6x4 (3901), peterbilt 379-119 (3894), berliet R352ch/renault R360 (3902), prikolica s ponjavo (3908), hladilniška prikolica (3904) in prikolica za kontejnerje (3887). Vlačilcec scania R730 streamline iz serije maket s privlačnimi oznakami v merilu 1 : 24 Nemški vlačilec MAN F2000 v merilu 1 : 24 Maketa nemškega tanka panther v merilu 1 : 35 z oznakami za strateško igro World of Tanks Jaguar L8 OTS kabriolet v merilu I : 24 je skoraj 40 cm velik lepotec. Heller Heller je tradicionalna francoska ma-ketarska blagovna znamka, ki izpostavlja predvsem francosko tehnično tradicijo in na evropskem maketarskem trgu zavzema posebno mesto s svojo ugledno serijo velikih ladijskih maket. V lično urejenem katalogu prevladuje ponudba kompletov maket, barv in pribora. Bitka za prodajne police v običajnih trgovinah z igračami je postala neizprosna. Hellerju lahko štejemo v dobro, da se ni odrekel kopici dobrih starih kalupov, ki prinašajo še vedno kakovostne makete. Pa si oglejmo novosti v njihovi ponudbi. Med figurami v merilu 1 : 35 zasledimo ponatise štirih že klasičnih kompletov: škotske »visokogorce« na počitku (81221), skupino komadosov »Red Devils« (81222), skupino vojakov francoskih gorskih enot (81223) in francoskih vojakov iz obdobja 1939-1945 (81224). Figure spremlja diorama z ruševinami iz bitke za Normadijo (81250). Skupina pripadnikov francoskih elitnih gorskih enot v merilu I : 35 sicer ni nov izdelek, je pa odlična Hellerjeva klasika. Maketa subaruja impreze WRC'03 v merilu 1 : 35 je še lanska novost. V merilu 1 : 24 se avtopark maket povečuje za klasičen kombi citroen HY (50768) in traktor ferguson (50401). Tu so še staro-dobni citroen trefle (80702) ter trije prestižni jaguarji, E 3L8 FHC (80709), tip E Le Mans (80783) in tip L8 OTS kabriolet (80719). Povsem nova maketa je terenski citroen mehari različica 1 (80760). Nova sta tudi tovornjak vlačilec scania 141 (80773) in prikolica savoyarde (80771). Francoski starodobnik citroen trefle v merilu 1 : 24 je ena od redkih maket vozil iz medvojnega obdobja. Med maketami motorjev v velikem merilu 1 : 8 spet prihajajo na ceste nemški BMW R-60/5 francoske žardarmerije (52992), norton commando (52996), laverda 750 (52911), kawasaki 1000 Gordierja Genou-da (52912) in honda CB 750 (52913). V dveh ogromnih kompletih različnih maket v merilu 1 : 72 najdemo v škatli »D-Day« (53008) ameriški tank sherman, nemški lovec Fw 190, ameriško pehoto in jeep s prikolico, v drugi škatli »Izkrcanje« (53007) pa kar štiri podkomplete s figurami, vozili in letali, posvečene vojakom divizije Leclerc, letalskim silam z mehaniki, bojem na obali »Omaha« in bojem za mesto Sainte Mère Église. Med ladijskimi maketami v značilnem Hellerjevm merilu 1 : 400 bo spet izplula maketa francoske oklepnice Strasbourg (81082). Povsem nova je tudi maketa nemškega tanka tiger I v pozni izvedenki v merilu 1 : 72 (79893). Med letalskimi maketami v merilu 1 : 72 se spet vračajo DC-6 v gasilski izvedenki (80330), zgodnja različica nemškega lovca messerschmitt Bf 109D (80236), nemško šolsko letalo focke wulf Fw 56 strosser (80238) in povsem nova maketa francoskega reakcijskega šolskega letala alpha jet (80257). Graditeljem dioram so pri Hellerju ponudili že omenjene ruševine iz bitke za Normadijo, kos puščavske ceste (81253), kos tlakovane ceste z brežino (812519 in kos običajnega cestišča v zavoju (81252). afc» ^■MBi Maketa francoskega tanka AMX 30/105 v merilu 1 : 35 se ponaša z dodanimi fotojedkanimi kovinskimi detajli in poliuretanskimi dodatki. V katalogu za leto 2015 so jo prezrli. ESPERANTO INTENZIVNI 10-UftN* TEÎ A J JEZIKA ESPERANTO Esperanto - intenzivni 30-urni tečaj jezika esperanto Avtorica: Simona Klemenčič Vsi jeziki v enem, en jezik za vse ... Esperanto je načrtovani jezik, ustvarjen z namenom, da bi bil kar najbolj logičen in zato tudi lahko učljiv. Njegovo besedje je sestavljeno iz nam znanih evropskih jezikov, za znanje slovnice pa se je potrebno naučiti le šestnajstih pravil. Učbenik esperanta je namenjen učencem in dijakom, ki se poglabljajo v lingvistično logiko, primeren pa je tudi za samostojno učenje. Cu vi scias, kial la girafo neniam estas sola? (Ali veš, zakaj žrafa ni nikoli sama?) Odgovor na to in druga pomembna vprašanja najdete v tem učbeniku. Izdala in založila: Zveza za tehnično kulturo Slovenije Sozaložnik: Založba ZRC Soizdajatelj: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Ljubjana, 2015 ISBN 978-961-6243-69-8 (Zveza za tehnično kulturo Slovenije) ISBN 978-961-254-777-6 (Založba ZRC) Obseg: 244 strani Format: 210 x 280 mm ZVEZA ZA TEHNIČNO KULTURO SLOVENIJE Zveza za tehnično kulturo Slovenije Zaloška 65, p. p. 2803 1000 Ljubljana Naročila sprejemamo na: info@zotks.si (01) 25 13 743 tsm 7 RV-MODEL LETALA SOKO J-22 OREL / IAR-93 VULTUR (1. del) f ^ Robert Resman Foto: Alenka Pavko-Čuden O tem letniku revije je bilo veliko napisanega o jugoslovanskem reaktivnem jurišnem letalu orel in njegovi romunski različici IAR-93 vultur. Logičen zaključek tega niza je leteča maketa tega letala, ki bi ga marsikdo želel izdelati. Glede na to, da je bilo objavljenih veliko slik, na katerih je bilo videti številne detajle, poleg teh pa tudi risbe in barvne sheme obeh različic letala, je načrt, ki ga tokrat objavljamo, namenjen le kot osnova za leteči model. Zaradi tega je razpon zahtevnosti gradnje velik, lahko se naredi le približna leteča polmaketa ali pa se dodelajo še vsi detajli, ki jih je bilo mogoče videti na slikah v dosedanjih prispevkih in dobimo maketo, ki bo prepričljiva kopija enega od predstavljenih letal. Osnovna konstrukcija modela je iz stiro-pora in stirodura ter je ojačena z nekaj lesenimi rebri in letvicami. Čeprav je oblika letala na prvi pogled precej enostavna in bi model lahko izdelali na različne načine, je najenostavnejša gradnja iz penastih materialov. S pomočjo šablon, ki jih izrežete iz tanke vezane plošče, lahko sestavne dele ročno izrežete s segreto uporovno žico. Trup je zamišljen tako, da se leva in desna polovica režeta in sestavljata posebej, nato pa se ju zlepi. Krilo, ki je izdelano v enem kosu, je na trup pritrjeno z dvema vijakoma M5. Taka zasnova omogoča dostop do vsakega kotička v notranjosti trupa. Podvozje vrste tricikel je zamišljeno fiksno, vendar lahko po želji vgradite tudi uvlačljivo podvozje. Za lažje »rulanje« po stezi in vzlet ima sprednje kolo možnost zavijanja. Model je zasnovan tako, da se vanj lahko vgradi tudi kanalizirana električna turbina, ki se namesti v trup blizu težišča. Ker so te turbine precej drage, se lahko odločite za cenejši propelerski pogon, ki pa na prvi pogled žal nekoliko pokvari pristen videz letala. Uporabite klasičen zunanje vrteči se brezkrtačni elektromotor, ki ga pritrdite na zadnje rebro ob izpuhu ter nanj pritrdite klasičen propeler, ki potiska model. Moč pogona je odvisna od namena modela in dodelanih detajlov, ki modelu povečajo težo. Za osnovni model bi zadostoval že elektromotor velikosti 3542 z močjo okoli 550 W. Tak motor lahko napaja baterija Li-po 3S z zmogljivostjo okoli 2600 mAh. Model ima krmiljena krilca (elerone), višino, sprednje kolo za vožnjo po tleh ter vrtljaje motorja. Zadošča že štirikanalna RV-naprava. Vsako krilce je krmiljeno s svojim servomehanizmom, prav tako tudi obe višinski krmili. En servomehanizem potrebujete še za pogon sprednjega kolesa. Velikost servomehanizmov ni pomembna, dovolj so že 9-gramski, le za premikanje sprednjega kolesa je smiselno uporabiti močnejši servomehanizem. Šablone Vse šablone na načrtu so narisane v naravni velikosti in jih preprosto prekopirate na vezano ploščo. Izdelate jih iz 3 mm debele topolove vezane plošče in robove lepo zaoblite. Na šablonah so narisane tudi pozicije žice med rezanjem, da ta enako- merno in pravilno potuje prek obeh šablon. Šablone lahko na bloke stiropora pritrdite na dva načina, in sicer z bucikami ali z obojestranskim lepilnim trakom. Pri uporabi bucik morate v šablone navrtati luknjice premera 1 mm. Šablone z oznako A so namenjene izdelavi delov za trup, šablone z oznako B delov za smerni stabilizator, C za višinski stabilizator ter D za krilo. Vse šablone imajo na začetku in na koncu rezanja podaljšek, da žica ne zdrsne s šablone. Na šablonah je s črtkano črto označen rob sti-ropornega bloka. Priprava delov Pred rezanjem delov modela je treba najprej pripraviti oziroma odrezati bloke pravilne velikosti. Na načrtu so vsi bloki kotirani, zato rezanje ne bi smelo delati težav. Vsi modro obarvani bloki na načrtu so iz stiropora, rumeni pa iz stirodura. Deli iz stiro-pora predstavljajo večji del modela, deli iz stirodura pa so predvsem tisti, ki zahtevajo večjo trdnost ali naknadno brušenje v pravilno obliko, saj se stirodur lepo brusi. Stiro-por naj ima gostoto vsaj 15 kg/m3, stirodur pa 35 kg/m3, ta je po navadi rumene bar- ve. Pri pripravi blokov pazite, saj se zaradi dveh polovic trupa nekateri deli podvojijo in se pozneje režejo zrcalno. Deli z oznako T predstavljajo dele trupa, K dele krila, V dele višinskega stabilizatorja ter S smernega stabilizatorja. Na delih blokov so s črtkano črto označene notranje stene ali pa obrušena končna oblika dela. Na krilih so na ta način označene tudi dimenzije krilc, na višinskem stabilizatorju pa pregib višinskega krmila. Rezanje delov Zaradi obilice delov se rado zgodi, da rezanje postane nepregledno. Zaradi tega bom opisal vsak del posebej, saj vsak zahteva svoj pristop k rezanju. Režete s segreto uporovno žico, ki jo napnete na primeren lok. Temperaturo žice najprej preverite na odpadnem kosu polistirena. Žica naj reže počasi, da smo lahko med rezanjem ves čas pozorni na pravilen rez in natančno drsenje po šabloni. Če žica ni prevroča, poteka rezanje sicer počasi, vendar ni težav pri manjših spremembah hitrosti. Hitrost rezanja namreč določa kar žica sama, ko tali stiropor. Na šablono pritiskate le toliko, da žica lepo drsi in ni bojazni, da jo nehote odmaknete od šablone. Pretirano pritiskanje žice ob šablono ustvari preveč upora in žica začne preskakovati, posledica tega pa je slabo odrezan polistiren. Pri večjih kosih je najbolje, da rezanje izvajata dva in vsak na svojem koncu pazita, da žica enakomerno drsi in sledi označenim črticam na šabloni. Trup T' - Blok odrežete iz 10 cm debelega bloka stiropora in mu na vrhu in spodaj po sredini zarišete črto. Ta kos je le eden in ni izvotljen. Na središčnico na tem delu nato poravnate obe šabloni A1 in A2 ter ju pritrdite. Žico naslonite na stiropor in začnete drseti po šablonah. Če režete sami, je najbolje, da odrežete najprej eno stran, nato stiropor preprimete in odrežete še drugo stran. - Potrebujete dva enaka bloka iz 10 cm debelega stiropora in ju izrežete zrcalno - levo in desno polovico. Uporabite šabloni A3 in A4. Šabloni imata zarisano črtkano črto, do katere sega blok stiropora. Odrežete najprej zunanjo obliko, nato še notranjo. T3 - Ta dva kosa sta že malce večja in ju odrežete iz 10 cm debelega stiropora. Režete dva zrcalna kosa in uporabite šabloni A4 in A5. Odrežete najprej zunanjo obliko, nato še notranjo. T' - Dva bloka odrežete iz 10 cm debelega stiropora in ju režete zrcalno. Bloka imata na zgornji strani zalomljeno stranico, kar predstavlja rob kabine. Uporabite šabloni A5 in A6. Šablona A6 na zgornji strani sega nad blok stiropora, rob pa je označen s črtkano črto. Ta dodana oblika je le za lažje rezanje zgornje konture. Odrežete najprej zunanjo obliko, nato še notranjo. Odrezani kos je sicer pravilne oblike, vendar morate navpično navzdol odrezati tudi odprtino pod kabino, da boste imeli lažji dostop v notranjost. Na šabloni A6 je z navpično črtkano črto označen rob te notranje odprtine. Ta del lahko odrežete tudi z modelarskim nožem ali skalpelom. Ti - Ta del predstavlja razširitev trupa na vstopniku zraka. Odrežete dva kosa iz 10 cm debelega stiropora. Uporabite šabloni A7 in A8. Šablona A8 je precej širša od A7, zato bo potrebne nekoliko več pazljivosti pri rezanju. Odrežete najprej zunanjo obliko, nato še notranjo. Ta dva dela boste pozneje, ko bosta že prilepljena na ostale kose, izrezali v notranjosti vstopnikov zraka, da bo zrak lahko dotekal v trup. To odprtino boste zarisali pred montažo vstopnikov. T( - Del pod krilom je iz dveh kosov, odrezanih iz 10 cm debelega stiropora. Tu uporabite dve enaki šabloni A8. Ker sta šabloni enaki, je ta kos mogoče enostavno odrezati. Za zdaj se kosa še stikata na zgornji strani, a boste pozneje ta rob odrezali s šablono A22, vendar šele takrat, ko bodo kosi prilepljeni na trup. T7 - Odrežete dva kosa iz 10 cm debelega stiropora. Čeprav se ta del stika s T6, ima na tej strani drugačno šablono. To naj vas ne zavede, saj je drugačna šablona potrebna zaradi pravilnega izteka krila v trup. Uporabite šabloni A9 in A10 ter odrežete najprej zunanjo obliko, nato še notranjo. Tudi ta dva kosa se na zgornji strani stikata in bosta pozneje odrezana po obliki krila. Zgornji del nad krilom bo pri tem sicer odpadel, vendar ga bo treba prilepiti nazaj na krilo. Ti - Del trupa za krilom je prav tako iz dveh delov, in sicer iz 10 cm debelega stiropora. Uporabite šabloni A10 in A11 ter prav tako odrežete najprej zunanjo obliko, nato pa še notranjo. Zgornja stena trupa bo zaradi zagotavljanja enakomernega pretoka zraka skozi trup s tem že nekoliko stanjšana. T9 - Del z izpušnimi odprtinami je morda najzahtevnejši za rezanje, vendar režete vsako polovico posebej in s tem ne bi smeli imeti težav. Odrežete dva enaka kosa iz 10 cm debelega stiropora. Uporabite šabloni A11 in A12. Ti dve šabloni imata drugače označene črtice za položaj žice na notranji in zunanji strani. Šablona A11 sicer sega nekoliko iz bloka stiropora, vendar naj vas to ne moti. Stiropor sega le do črtkane črte. Najprej odrežete zunanjo obliko in pazite na pravilen rez na spodnji strani izpuha, kjer se linija ukrivi navznoter. Šabloni pustite pritrjeni. S kovinsko tankostensko cevjo ali okroglo pilo v sredini odprtine izpuha izdol-bite luknjo, skoznjo povlecite žico in jo znova napnite na lok. Z žico odrežite notranjo odprtino po notranjih robovih šablone. Ker šablona A11 sega iz bloka stiropora, boste na zadnjem delu dobili okroglo luknjo, na sprednjem pa bolj kvadratno. Luknja bo segala iz šablone A11. S takim rezanjem bomo dobili lep iztek notranjosti trupa v dve okrogli odprtini. 10 - Del za kabino je izrezan iz 10 cm debelega stirodura, lahko pa vzdolžno po dimenzijah odrežete tudi stirodur debeline 5 cm. Najprej odrežite kos brez upoštevanja črtkane črte. Uporabite šabloni A13 in A14 ter odrežite zunanjo obliko. Ko je zunanja oblika izdelana, odrežite še poševnino po črtkani črti, ki predstavlja rob kabine. Ta kos bo pozneje prilepljen na kosa T5. 11 - Prehod kabine nad krilom v trup odrežite iz 10 cm debelega stirodura ali vzdolžno po dimenzijah iz stirodura debeline 5 cm. Uporabite šabloni A14 in A15. Kos se enakomerno zožuje, ni pa izvotljen, zato odrežete le zunanjo obliko. '2 - Del predstavlja grbo nad zadnjim delom krila in ga odrežete iz 5 cm debelega stirodura. Uporabite dve enaki šabloni A16 in odrežite le zunanjo obliko. 13 - Ta del grbe nad trupom se na zadnjem delu nekoliko razširi in že predstavlja podlago za smerni stabilizator. Odrežete ga iz 5 cm debelega stirodura, za kar uporabite šabloni A16 in A17. Pri rezanju bodite previdni, saj ima šablona A17 del ravnine, ki se nato spremeni v krivuljo. '4 - Zadnji del grbe pod smernim stabilizatorjem je hkrati tudi nosilec za padalo. Odrežete ga iz 5 cm debelega stirodura. Uporabite šabloni A17 in A18. Zadnja šablona A18 je pravokotne oblike, saj boste ta del stirodura pozneje zbrusili v pravilno obliko, na zgornjem delu pa pustili toliko ravnine, da bo nanjo lepo sedel smerni stabilizator. Oblika trupa je tako v grobem narejena. Najprej zlepite kosa T6 in T7. Levo in desno polovico le začasno spojite z lepilnim trakom, nato nanju začasno prilepite tudi oba dela T11 in T12. Del T11 sicer na zadnjem delu ne leži v pravilni ravnini, zato spodaj z modelarskim nožem ali skalpelom zarežite zob, da se poravna z delom T12. Na oba dela T6 in T7 z lepilnim trakom prilepite še ostanek stiropora od rezanja ter na vse skupaj pritrdite obe šabloni A22. Bodite pozorni, da bosta obe šabloni vzporedni. Zgornji rob šablone mora biti poravnan z vrhoma delov T11 in T12. Ko sta šabloni dobro pritrjeni, spredaj namestite žico ter skozi vse dele odrežite profil krila. Režete najprej zgornjo obliko profila, z zadnjega roba pa se vrnete po spodnji strani. S tem rezanjem so deli dobili pravilno obliko, krilo pa nale-žno površino. Na enak način spojite tudi oba dela T9 ter ju začasno zlepite z lepilnim trakom. Tudi tu uporabite zunanji del kosa stiropora, ki je ostal pri rezanju. Na spodnji rob poravnajte obe šabloni A23 ter enako kot pri krilu izre-žite luknjo za višinski stabilizator. V tem primeru začnite rezati spodnjo konturo in se z zadnjega dela vrnete po zgornji strani. Glavni deli trupa so izdelani in jih lahko zlepite. Na ravno desko nalepite papir ter narišite levi in desni obris trupa. Narišite kar dele po kotiranih risbah, ki se stikajo med seboj. Na to silhueto lahko zdaj prilepite obe lupini trupa levo in desno, in sicer dele T2 in T3 ter T4, T5, T6, T7, T8 in T9. Spoja med T3 in T4 ne lepite, ker boste pozneje mednju vlepili sprednje rebro. Medtem ko se lepilo suši, lahko odrežete tudi vstopnike za zrak. 15 - Odrežete dva zrcalna kosa iz 10 cm debelega stirodura. Uporabite šabloni A19 in A20. Ti šabloni nimata dodanih nastavkov za žico, zato je treba biti pozoren pri rezanju ali pa na šablone dodatno pritrditi ploščice, ki preprečujejo, da bi žica zdrsnila z roba. Odrežete najprej zunanjo obliko, nato še notranjo. Ko sta ti dve obliki odrezani, odrežete še stična robova, ki nalegata na trup. 16 - Tudi to sta dva zrcalna kosa iz 10 cm debelega stirodura. Uporabite šabloni A20 in A21. Postopek rezanja je enak kot pri delu T15. Ko so vse štiri oblike odrezane, je treba kos še prilagoditi oziroma ga na dveh koncih poševno prirezati, da lepo sede na del T5. Odrežete ga kar z modelarskim nožem. A1 A2 A3 A4 05 CM og co T1 80 ifj r- 1 kos si in h- CD T2 80 lO o 2 kosa co LO O CM A4 A5 T3 PRILOGA A7 A8 m CM T 80 2 kosa A5 LO 119 87 A6 2 kosa T4 5 206 to 2 kosa A13 A14 10 .35 1 kos 45 A16 CM' "t. T10 A16 T11 298 1 kos cO CM A17 T13 230 1 kos T5 to LO 45 2 kosa A10 2 kosa A8 T6 m m 202 2 kosa A16_i T12 co CM 247 T 1 kos LO A17 A18 CO T14 CO CM CM 264 1 kos A19 46 A20 ti m A20 A21 io 00 T16 m co 45 o T17 lO co 2 kosa 11 17 - Prehod vstopnika zraka v trup izdelate iz 10 mm debelega stirodura, ki je odrezan po obliki na načrtu, nato pa poševno polkrožno obrušen. Vse tri kose vstopnika zraka lahko zlepite, nato na trupu zarišete njihovo pravo lego ter na kosu T5 označite, kje se nahaja odprtina, ki sega v trup. Z modelarskim nožem odrežite odprtino, ki naj bo speljana položno, skladno s tokom zraka. Zlepljene vstopnike pred lepljenjem na trup lepo obrusite v pravilno polkrožno obliko. Obe polovici trupa lahko zdaj zlepite ter na trup prilepite še dele T10, T13 in T14. Na del T1 spredaj prilepite kos balze dolžine 30 mm in ga obrusite po obliki T1. Celoten nos lahko zdaj prilepite na trup in med deloma T3 in T4 vlepite rebro iz vezane plošče. Za izdelavo kabine uporabite stirodur debeline 10 cm, ki ga odrežete na pravo obliko z dvema šablonama A24. Odrežite le stransko konturo, ki jo v dokončno obliko najprej grobo oblikujte z modelarskim nožem, nato pa še natančno z brušenjem. Sprednja tri stekla so ravna, za njimi pa se nadaljuje polkrožna kupola. Pri oblikovanju upoštevajte naležno površino na trup. Pred nadaljnjo gradnjo na trupu si oglejmo še izdelavo ostalih delov modela. Smerni stabilizator V našem primeru je smerni stabilizator res samo stabilizator, saj zaradi oblike mo- dela nima smernega krmila. Po dimenzijah na načrtu za del S1 odrežete 5 cm debel kos stiropora. Uporabite šablone B1 in B2. Najprej pritrdite šabloni B1a in B2a ter z žico odrežite spodnjo obliko profila. Nato zamenjate šabloni z B1b in B2b ter odrežete še zgornjo obliko. Smerni stabilizator je na ta način odrezan, treba je le še obrusiti zgornji zaključek v pravo polkrožno obliko. Višinski stabilizator Višinski stabilizator je sestavljen iz treh kosov. Del V1 se nahaja v trupu, del V2 pa predstavlja višinski stabilizator s krmilom. Iz 5 cm debelega stiropora odrežite del V1 in dva kosa V2. Najprej odrežete del V1, kjer uporabite dve šabloni C1. Najprej pritrdite obe šabloni C1a, ki na zadnjem delu nekoliko segata prek stiropora. Odrežete spodnjo obliko, nato pa zamenjate šabloni z C1b ter odrežete še zgornjo obliko. Na enak način odrežete tudi oba zrcalna dela V2, le da uporabite šabloni C1 in C2. Ko so profili izrezani, obrusite zaključke stabilizatorjev ter zarišite, kje se nahaja pregib. Tega najprej odrežete navpično, nato pa na premičnem delu stabilizatorja še pod kotom okoli 20°. Izrežite še luknje za servomehanizme ter s tankostensko cevko premera okoli 8 mm izvrtajte luknje za kable. Vse tri kose nepremičnega dela stabilizatorja zlepite in jih utrdite na stiro-poru, ki je ostal od rezanja. Na ta način bodo kosi pravilno zlepljeni. Krilo Krilo je sestavljeno iz petih kosov, ki jih odrežete iz 5 cm debelega stiropora. - Del krila, ki se nahaja v trupu, odrežete z dvema šablonama D1. Ob straneh sta prilepljeni dve rebri iz 3 mm debele topolove vezane plošče. Najprej jih postavite na svoje mesto ter zarišete, kje se nahajajo utori za pritrdilne plošče. Na spodnji strani krila izrežete dva utora, da se pritrdilne plošče lepo prilegajo. Reber še ne lepite na krilo. - Za ta dva dela, ki predstavljata prehod krila iz trupa, uporabite šabloni D1 in D2. Če boste za pritrjevanje šablon na blok stiropora uporabljali bucike, morate na sprednjem delu šablone D1 uporabiti obojestranski lepilni trak. Ta del je spredaj zelo koničast in bucike hitro sežejo v območje rezanja, kjer se lahko žica med rezanjem zatakne vanje. Poleg tega se ta šablona rada odmika od bloka stiropora. K - Krilo odrežete s šablonama D2 in D3. Režete dve zrcalni polovici. Ko sta polovici krila odrezani, obrusite zaključek krila v polkrožno obliko ter izrežite krilca. Najprej odrežete navpični rez, nato na krilcih odrežete rob pregiba še pod kotom okoli 20°. Na obeh straneh krilca skrajšate za 2 mm, da se med premikanjem ne zatikajo ob krilo. Celotno krilo začasno zlepite z lepilnim trakom in ga položite na ostanek stiro-pora, ki je ostal od rezanja. Zarišite potek ojačitvenih smrekovih letvic 5 x 5 mm in si pripravite pripravo za rezanje utorov. Ukrivite tanko žico v obliki pravokotnika s širino stranice 5 mm in jo pritrdite med dve letvici, da sega 5 mm čeznju. S tako pripravo, ki jo priklopite na usmernik, lahko izrežete utor poljubne dolžine. Za napajanje take pripravice je dovolj že 2 V napajanja. Pripravico položite na krilo ter prislonite ravnilo, priklopite napetostni izvir ter počasi izrežite vse utore za letvice. Letvice morajo lepo sesti v utore. Pred lepljenjem letvic odrežite še utor za oba servomehanizma ter s tanko-stensko cevko izvrtajte luknjo za kabel v vseh kosih krila. Krilo je pripravljeno za lepljenje. Na kos K1 najprej na obeh straneh prilepite obe rebri iz topolove vezane plošče 3 mm, nato pa mednju na spodnji strani še pritrdilni plošči. Ko se lepilo dobro posuši, skozi luknje v pritrdilnih ploščah skozi stiropor izvrtajte luknje za vijake. Na ravni podlagi med seboj zlepite vseh pet kosov krila in jih obtežite. Krilo mora seveda ležati v lupinah, ki so ostale pri rezanju delov za krilo. Zdaj lahko vlepite tudi smrekove letvice 5 x 5 mm na obeh straneh krila. Ko je lepilo suho, na sredino krila prilepite še oba kosa T11 in T12. Luknje za pritrditev krila podaljšate še skozi ta dva kosa stirodura, nato z zgornje strani luknjo povečate na premer okoli 8 do 10 mm. Skozi te luknje boste pozneje vstavili dva vijaka, s katerima bo krilo pritrjeno na trup. mf 19«"1964 Konstrukcijski biro pri Republiškem odboru LZS, Letov, Libis in njihova letala 1945-1964 Sredi januarja je v založništvu Tehniškega muzeja Slovenije izšla publikacija z naslovom Konstrukcijski biro pri Republiškem odboru LZS, Letov, Libis in njihova letala 1945-1964. Avtor publikacije je MarkoiMalec. V njej je avtor na podlagi arhivskih virov, predvsem pa po pripovedovanju _šše .živečih .članov Konstrukcijskega biroja predstavil njihovo delo v prvih letih po koncu druge svetovne vojne. Rezultat šestletnega zbiranja podatkov _je pričujoča publikacija. Delo članov Konstrukcijskega biroja so bila za takratne čase odlična jadralna in motorna letala, ki pa so širšfjpvnosti precej neznana in si zato vsekakir zaslužijo, da se jih predstavi, predvsem pa, daSŽ ohrani tudi urejen zapis o tem svetlem obdobju slovenskega letalskega konstruiranja in gradnje letal v Sloveniji. Mogoče bo za marsikoga presenetljiv podatek, da so v tovarnah Letov in Libis med leti 1945 in 1964 izdelali kar 345 letal, tako jadralnih kot motornih. Knjiga ima 109 strani z več kot 120 arhivskimi fotografijami, tehničnimi risbami za vsa opisana letala, v dodatku pa nekaj te^^^^ih preglednic tejB^aai^|pkratnih letalskih tovarn ,v Ljubljani. Publikaci^oJahko dobite v Tehniškem muzeju Slovenije na telefonu 01 251 5400 ali na e-naslovu in.fp@tms.si. tsm 13 MODELARSTVO AIRBOAT 400 EPP ^ Roman Ložar Oirboat ali po naše zračni čoln so prvič naredili v Ameriki pred dobrimi stotimi leti. Do zdaj smo videli veliko različnih modelov, vsem pa je skupno, da imajo ravno dno, spredaj so zaobljeni, za pogon pa uporabljajo avtomobilski ali letalski motor z zračnim propelerjem. Krmiljenje je enako kot pri letalu. Tovrstni čolni so zelo uporabni za vožnjo po plitki vodi, močvirjih oziroma povsod tam, kjer bi lahko nasedli ali bi se okoli propelerja navilo kakšno rastlinje. Kot zanimivost najpovemo, da so leta 2005 v velikih poplavah, ki jih je povzročil hurikan, v New Orleansu z njimi evakuirali okoli tri tisoč prebivalcev, saj med ruševinami in plavajočimi ostanki nobeno drugo plovilo ne bi bilo tako učinkovito. Pa poskusimo še mi narediti kaj takega. Skonstruiral sem preprost model, kije tema tega prispevka. Model lahko sami tudi spreminjate, mu kaj dodate ali odvzamete, a o tem več na koncu. Čeprav bi bila klasična gradnja z rebri morda boljša, sem se odločil, da ga naredim iz stiropora, sti-rodura ali EPP-ja oziroma kot kombinacijo teh penastih materialov. Ker je oblika zelo preprosta, lahko trup izdelamo iz enega kosa. Vzamemo 50 mm debel kos stiro-pora in iz njega izrežemo pravokotni blok širine in dolžine v razmerju 1 : 2. Velikost je odvisna od moči motorja. Kot je razvidno že iz naslova, sem za osnovo uporabil 6-V krtačni motor tipa 400, stiroporni trup pa je dolg 600 mm in širok 300 mm. Tak model bo lepo drsel po vodi, če motor zamenjamo z manjšim 150-W brezkrtačni-kom, pa dobimo že pravi hitrostni zračni čoln. Stiropor lahko obdelujemo z uporovno žico, ga žagamo ali brusimo z brusilnim papirjem. Priporočam obdelavo z vročo uporovno žico. Za to bomo potrebovali dve šabloni, ki ju izrežemo iz vezane plošče. Najprej naredimo polkrožen rez za nos čolna. Pri delu z lokom, na katerega napnemo uporovno žico, je dobro, da nam kdo pomaga, da bo izdelek čim lepši. Priporočam, da najprej izrežete nekaj poskusnih okroglin, preden se lotite izdelave modela. Ko ga obrežete še zadaj, je videti kot na sliki 1. Najzahtevnejše je rezanje smernega stabilizatorja s krmilom, ki je obenem tudi nosilec motorja. Tega sem izdelal iz tršega EPP-ja, ki je bolj prožen, saj lahko iz njega naredimo tudi prožen tečaj (slika 2). Če tega niste vešči, naredite vsak del posebej in v sredino vlepite dva ali tri šarnirje. Zgoraj in spodaj ga lahko obre-žete, kot je prikazano v načrtu, da bo lepšega videza. Višino določimo glede na velikost propelerja. Ta naj se vrti tik nad trupom čolna. Če znamo nekoliko mehanike, nam bo takoj jasno, zakaj. Čim više je pritrjen motor, večji bo moment prek težišča. Zadeva je ravno obratna kot pri plovilu z vodnim propelerjem, ki pri pospeševanju premec potiska iz vode, saj bo naš zračni čoln z njim ril po vodi. Težišče zato postavimo na 2/3 razdalje od sprednjega roba. Glede na to, kako se bo vedel med vožnjo, lahko prestavljamo akumulator ter mu s tem težišče premikamo naprej in nazaj. Iz izkušenj naj povem, da je bolje, če je težišče bolj zadaj, saj na nos še vedno lahko dodamo nekaj obtežila. Priporočam propeler velikosti med 6 in 8 palci, ker pri večjih 10 ali 11 palčni pride do še enega neželenega učinka. Zaradi rotacije motorja v desno se pojavi pro-tireakcija, ki tišči levi del modela v smeri vožnje v vodo. To spet rešimo tako, da težišče premaknemo bolj v desno. RV-na-pravo in pogonsko baterijo namestimo v plastično embalažo od sladoleda (slika 3). Ker imamo dovolj prostora in vemo, da bo treba premikati težišče, je bolje, da je banjica čim večja. Skupaj z nosilcem jo postavimo na osnovno ploščo (slika 4), obrišemo z alkoholnim flomastrom in po črti natančno izrežemo (sliki 5 in 6). Na sliki 6 so vsi deli, ki jih moramo vgraditi, in sicer: pogonska baterija 3S, servomehanizem, sprejemnik, brezkrtačni krmilnik ter motor s propelerjem in kapo propelerja. Podolgovat nosilec za pritrditev motorja izrežemo iz 3 mm debele topolove vezane plošče. Nanj privijemo motor, v EPP pa naredimo pravokoten izrez (slika 8). Ne pozabimo prej podaljšati žic, ki jih napeljemo po sredini trupa in morajo biti tako dolge, da pridejo do prostora, kjer imamo krmilnik. Vezano ploščo zdaj prilepimo na EPP. Najbojje je za to uporabiti poliuretansko lepilo Mitopur E20. Z njim pritrdimo še ročico za povezavo s servomehanizmom in vodno krmilo. Slednjega izdelamo iz vitroplasta debeline 1 mm, aluminija ali kakšne trše plastike. Vse skupaj pobarvamo z barvo v pršil-ki (slika 9). Nato poskusno sestavimo po-gonsko-krmilni del ter trup, v katerega smo vstavili banjico od sladoleda (slika 10). Za žice moramo narediti ožji utor in luknjo. Zdaj smo že skoraj pri koncu gradnje in se bo treba odločiti, s čim bomo prekrili trup modela. Ker imamo v sredini odprtino, je najlažje, da ga prelepimo s širokim barvnim lepilnim trakom. Lepše pa je, če ga oblepimo s samolepilno folijo. Ker samolepilne folije na stiropor in podobne materiale, ki niso idealno gladki, slabo primejo, moramo uporabiti trik, da bo izdelek lep. Uporabimo belo lepilo za les in ga rahlo razredčimo z vodo, toliko, da ga lahko nanašamo s čopičem. Prebarvamo celoten spodnji del trupa spodaj, zgoraj in ob strani. Počakamo, da se posuši, šele nato lahko nadaljujemo delo. Prekrivanja se lotimo na spodnji strani. Odrežemo tako velik kos, da sega vsaj 6 cm čez vsak rob. Pri tem si pomagamo s škarjami in rob ravnamo tako, kot da bi zavijali velik paket (sliki 11 in 12). Vse odprtine na zgornji in spodnji strani prelepimo. Nazadnje z ostrim skalpelom izrežemo odprtini na zgornji strani. Pazimo, da sta izreza nekoliko manjša, to pa zato, da lahko foljo upognemo navznoter in pri lepljenju drugih delov dosežemo lep spoj (slika 13). Nazadnje z Mitopurom dobro zalepimo še stabilizator z nosilcem motorja in emba- lažno škatlo. Pazimo, da stabilizator stoji pravokotno na trup (slika 14). Ko se vse dobro posuši, s svedrom naredimo luknjo za povezavo smernega krmila. Tega z 1 mm debelo žico spojimo s servomeha-nizmom, ki ga prilepimo na rob embalažne škatle z obojestranskim lepilnim trakom. Na enak način na pokrov prilepimo še sprejemnik. Zračni čoln je končan. Prispajkamo še krmilnik ter povežemo sprejemnik in akumulator. Zaradi varnosti okrog motorja obvezno namestimo žično zaščito. Da si ne bi pri delujočem elektromotorju poškodovali rok, je najbolje izdelati v celoti zaprto kletko, spajkano iz medeninaste žice, ali vsaj ukrivljen obok iz trše umetne mase, ki ga pritrdimo na trup oziroma sprednji rob stabilizatorja. Na začetku tega prispevka sem omenil, da precej stvari lahko tudi spremenimo. Odvzamemo mu vodno krmilo in s tem omogočimo, da ga je mogoče spuščati tudi po travi (slika 15) oziroma še bolje po ledu ali snegu. Da bo smerno krmilo bolj učinkovito, lahko povečamo njegovo površino. Vodno krmilo lahko naredimo tudi tako, da je preklopno in model preizkušamo v vodi z njim ali brez njega. Zanimivo je tudi spuščanje po gladkih tleh telovadnice ali šolske avle. Če vgradimo motorni krmilnik od modela avtomobila, bomo lahko vozili naprej in nazaj. Premec trupa lahko naredimo pol-krožne oblike in z lažjo manjšo žogo z več enakimi modeli igramo modelarski vaterpolo. Sestavimo dve skupini in tekmujemo med seboj. Če imamo na voljo močnejši motor, lahko naredimo večje plovilo. Pri tem pazimo na razmerje med dolžino in širino, ki mora biti okoli 2 : 1. Za trup ni nujno, da je spodaj plosk, lahko naredimo tudi katamaran. Možnosti je veliko. Pri gradnji in spuščanju vam želim obilo užitkov in zabave. Če bi ga radi naredili hitreje ali potrebujete več modelov za igranje vaterpola, vam osnovne sestavne dele izrežemo iz EPP-ja. Naročite jih lahko na info@rckino.com ali v trgovini Avia v Kamniku. tsm 15 1B tsm MODEL TERENSKEGA VOZILA LAND ROVER DEFENDER (3. del) Iztok Sever Sradnja modela vozila land rover defender je prišla v zaključno fazo. Po navodilih smo izdelali karoserijo in zdaj je na vrsti še sestavljanje podvozja in njegovih sklopov, s čimer bo model postal funkcionalen. Najprej bomo sestavili kolesa. Na sliki 1 so prikazani elementi koles in vrstni red njihove namestitve. V izvrtine vstavimo moznike premera 6 mm, da dosežemo natančnost prileganja. Slika 2 kaže sestavljeno kolo z zunanje strani, slika 3 pa z notranje strani. Po prikazanem postopku sestavimo in zlepimo dele vseh petih koles in jih pustimo, da se lepilo dobro posuši. Medtem si pripravimo elemente za sestavljanje diferenciala in sprednje preme (slika 4). Pri sestavljanju moramo biti pozorni na srednji element z utori, to pa zato, da bomo na tem mestu izvrtali izvrtino premera 3 mm, namenjeno za namestitev vijaka za pritrditev kolesa (slika 5). Na slikah 6 in 7 se lepo vidi razporeditev elementov premnika in diferenciala, na sliki 8 pa že sestavljen sklop diferenciala. Tudi ta sklop bomo tako kot kolesa dokončno obrusili, ko se bo lepilo dodobra posušilo. Zdaj se lotimo sestavljanja krakov in pripadajočih delov podvozja. Na sliki 9 vidimo vse elemente kraka podvozja. Ta sklop sestavimo tako, kot je videti na sliki 10. Prikazan je desni sklop kraka šasije, levega pa zrcalno sestavimo na enak način kot desnega (slika 11). Sledi postavitev veznih elementov podvozja (slika 12). Njihova namestitev je razvidna iz slike 13. Ker se je lepilo pri kolesih medtem že posušilo, jih lahko pobrusimo, medtem pa se bo lepo sušilo lepilo tudi pri veznikih podvozja. Na krake podvozja, ki smo jih prej sestavili, bomo zdaj namestili sklop diferenciala. Na sliki 14 se lepo vidita nosilca na ohišju diferenciala, ki ju bomo z moznikoma premera 6 mm prav tako prilepili na spodnji del blažilnikov (sliki 15). Na enak način to storimo tudi na zadnjem delu podvozja (slika 16). Zdaj, ko imamo pripravljena vsa kolesa, jih lahko s samozaporno matico M3 privijemo na vijak, ki smo ga vstavili v izvrtino premnika. Matice ne privijemo do konca, da se bodo kolesa lahko vrtela. Sledi sestavljanje notranjih oblog modela. Elementi tega sklopa so prikazani na slikah 18 in 19. Tudi ta sklop natančno obrusimo in ga namestimo na pripravljeno podvozje, kot je razvidno iz slik 20 in 21. Ko je lepilo dovolj suho, natančno obrusimo sestavljeno podvozje in ga pripravimo za namestitev karoserije. Karoserijo prilepimo na za to pripravljene čepe na dnu podvozja (slika 23). tsm 17 Sestavljen model spet natančno obrusimo in pripravimo za barvanje. Uporabimo akrilno barvo za les, lahko pa tudi oljno, ki je dobro pokrivna, le čas sušenja je nekoliko dajši. Model lahko pobarvate po svoji želji. Na pokrov motorja pobarvanega modela prilepimo še rezervno kolo, kot je prikazano na sliki 24, in model je s tem končan. Naredili smo vozilo, na katerega bomo lahko pritrdili pomanjšano bivalno prikolico, katere gradnjo smo opisali v 4. številki letošnjega letnika. Tako kot za vse druge modele, ki jih predstavljam v reviji TIM, bodo tudi za ta model kmalu pripravljeni CNC-izrezani deli v kompletu za sestavljanje. V pripravi pa je tudi že sestavljanka modela iz trde plastike in aluminija z možnostjo vgradnje RV-komponent in pogona z reduktorjem (crawler). Vsi, ki jih zanimajo kompleti z že izrezanimi elementi ali RV-model s pogonom, se lahko zdaj obrnejo na avtorja prispevka na nov elektronski naslov: zavod.zrtk@gmail.com. Naslov modeli.iztok@gmail.com ni več veljaven. SPRAY, ŠKUNER JOSHUE SLOCUMA Janez Mihovec aoshua Slocum je skorajda vse svoje življenje preživel na morjih. S plovbo po vseh oceanih sveta sije pridobil obilico izkušenj. Pri petdesetih letih se je odločil, da bo kot prvi sam obplul svet. Predelal je škuner za dolgo plovbo, ga poimenoval Spray in se 24. aprila 1895 iz Bostona odpravil na dolgo potovanje, ki je trajalo tri leta. Po preplutih 46.000 miljah se je vrnil v ZDA in pristal v New Yorku. S tem je postal prvi pomorščak, ki je sam obplul svet. Njegovo dejanje je bilo edinstven dosežek morjeplovstva, saj so bili to časi, ko še ni bilo navigacijskih naprav GPS, satelitskih telefonov, avtopilotov in natančnih pomorskih kart. Slocum je potovanje opravil kot treba, saj je bil izvrsten jadralec. V njegovem času tudi še ni bilo Panamskega prekopa, zato je na svojem potovanju iz Bostona najprej preplul Atlantik in se odpeljal na Kanarske otoke. Od tam je svojo pot nadaljeval proti Južni Ameriki. Obplul je Rt Horn in se usmeril proti ekvatorju. Po ekvatorski črti je preplul še Tihi ocean in prispel v Avstralijo. Ob južni obali Avstralije je prišel do Indijskega oceana. Preplul je še tega, prispel v Južno Afriko in obplul Rt dobrega upanja ter se spet znašel v Atlantskem oceanu. Leta 1898, ko se je vrnil v ZDA, je bilo njegovo dejanje komajda opaženo. Prav takrat je namreč izbruhnila ameriško-španska vojna in le malokdo se je zavedal pomembnosti njegovega dosežka. Slocum je s Sprayem plul še dolgo časa po tem in, kot se starim morskim volkom pogosto zgodi, leta 1910 z njim tudi za vedno izginil na morju. O svojem potovanjem je napisal knjigo S Sprayem sam okoli sveta, ki je na voljo tudi v slovenskem prevodu. Graditi model jadrnice s takšno zgodovino je bil pravi užitek. Ker mi ni uspelo dobiti ustreznega načrta, sem pobrskal po spletu. Še najboljši je bil načrt iz češke revije Modelar, avtorja Jana Horaka, ki ga tudi objavljamo in sem ga še nekoliko dopolnil s podatki iz različnih tehničnih risb, da je dobil vse želene elemente. Ker sem za namestitev modela doma že prej pripravil prostor, sem merilo modela prilagodil prostoru, ki je bil na vojjo. Tako sem začel z izdelavo modela dolžine 50 centimetrov. Z njim sem se ukvarjal kar nekaj časa in ga gradil od novembra do marca. Spray je klasična jadrnica zato nihče, ki ima količkaj modelarskih izkušenj, z gradnjo tega modela ne bi smel imeti posebnih težav. Model sem izdelal pravzaprav iz odpadnega materiala, lepenke, vezane plošče, furnirja, lesenih letvic, jadra so iz starih rjuh in še kaj bi se našlo. 20 Od vsega sem kupil le verižico za sidrne verige in držalo krmila. Stroški so bili tako zanemarljivi. Kot kažejo fotografije, je gradnja potekala po standardnem postopku. Najprej sem izdelal gredelj in vanj vpel rebra trupa (slika 1). Oplata je narejena iz koščkov furnirja, nanesenih v dveh plasteh. Prva plast je namenjena opori (slika 2), na katero sem namestil drugo plast (slika 3), pri kateri se odpravijo tudi vse nepravilnosti pri gradnji, da ima trup plovila pravilne linije brez odstopanj (slika 4). Nato sem izdelal palubo in postavil jambore (slika 5). Najpomembnejši in najzahtevnejši del je stik palube s trupom ladje, kjer je treba paziti, da ne pride do opaznih napak. Nadgradnjo tvorita dve manjši polkabini in oprema za jadranje s krmilom na krmi (slike 7, 8 in 9). Jadrnica ima glavni jambor, poševnik, ki drži prednje trikotno jadro, in pomožni jambor na krmi (slika 10). Jadrnica Spray je imela skupno tri jadra. Vse je bilo izdelano tako, da je lahko dolgo plula brez stalnega nadzora in jo je lahko upravljala le ena oseba. Podvodni del sem pobarval z zaščitnim premazom za les Lesol, nadvodni pa z univerzalno pokrivno barvo za les. Ja- dra so izdelana iz starih platnenih rjuh in lakirana. Spray je že trinajsti model jadrnice v mojem tridesetletnem modelarskem udejstvovanju. Na fotografijah je po korakih prikazan potek izdelave. Prepričan sem, da bo jadrnica Spray v zadovoljstvo tudi vsem tistim bralcem revije Tim, ki se bodo lotili njene gradnje. Tehnični podatki o plovilu Spray Dolžina (palube) 11,20 m Največja širina 4,32 m Izpodriv 12,7 t Površina jader 80 m2 tsm REPORTAŽA DRUŠTVO MODELARJEV V PREBOLDU Uroš Skoflek etos smo se v Preboldu ljubitelji modelov avtomobilov, čolnov, letal in maketarstva odločili, da se povežemo med seboj in ustanovimo modelarsko društvo. Poleg občine nam je pri tem na pomoč priskočilo še Društvo modelarjev Modelar iz Velenja, ki nam je omogočilo ustanovitev podružnice v Preboldu. S podružnico društva želimo biti modelarji v Preboldu aktivni predvsem pri delu z mladimi, da bi ti bolj ustvarjalno preživljali svoj prosti čas z udejstvovanjem na področju modelarstva, udeležbo na tekmovanjih in drugimi aktivnostmi v občini Prebold. Kot pomembno pridobitev velja omeniti novo modelarsko progo za modele off-road, ki sta jo v Kaplji vasi pripravila naša člana in velika modelarska navdušenca Stanko in Dejan Cigler in jo poimenovala »Off-road Struga«. Na tej progi se bodo izvajala tekmovanja z RV-avtomobili off-road buggy velikosti 1 : 8 in 1 : 10. V Društvu modelarjev Modelar Prebold bomo veseli vsakogar, ki bi se želel vključiti v katero od naših sekcij. Tiste, ki imajo doma že kakšen RV-avtomobil buggy in bi ga hoteli preizkusiti, pa vabimo, da se oglasijo pri nas na Strugi, da skupaj odpeljemo kakšen krog. Na progi bomo imeli pripravljenih tudi nekaj modelov avtomobilov za obiskovalce, ki se bodo lahko ob določenih dnevih preizkusili v vožnji z RV-avtomobili na pravem tekmovališču. Uradna otvoritev proge Off-road Struga v Kaplji vasi bo 23. maja. Do takrat bo treba še pripraviti podlago ter jo primerno utrditi predvsem na vzpetinah in zavojih. Zaradi varnosti bomo progo tudi ogradili, kar nam bo omogočalo varno izvajanje tekmovanj. Ker bomo imeli eno od najsodobnejših prog v Sloveniji, bomo letos tu organizirali tudi dve tekmovanji za državno prvenstvo, in sicer Elektro challenge cup za državni pokal elektro buggy 1 : 8 (18. 7.) ter odprto državno prvenstvo radijsko vodenih modelov v kategoriji off-road 1 : 8 (26.-27. 9.) Tekmovanji bo organiziralo Društvo modelarjev Modelar Prebold v okviru tekem Zveze avtomodelarjev Slovenije (ZAMS), ki jih na državni ravni podpira tudi Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Zelo aktivne so tudi ostale sekcije društva. Modelarji, ki tekmujemo z modeli RV-čolnov, se nameravamo letos udeležiti kar osmih mednarodnih tekmovanj na različnih lokacijah po Evropi, avgusta pa bomo nastopili na svetovnem prvenstvu, ki bo potekalo v Gorlitzu na vzhodu Nemčije. Na tekmah za državno prvenstvo bodo iz Prebolda sodelovali Julijan Golavšek, Matej Petek in Uroš Škoflek, v Velenju pa bomo organizirali tudi tekmo za državno prvenstvo in mednarodno tekmovanje RV-modelov čolnov FSR v dneh od 5.-7. junija. ZE 10 LET NAJZABAVNEJŠI POLIGON ZA VODNA DOŽIVETJA! Atlantis. Osvežitev vsakdana! vM// ^ nI //•>" ATLANTIS— fJtofjft VODNO MESTO ^^ VUUNU Mts 1U S 'I 01 585 21 00 www.atlantis-vodnomesto.si TIMOVO IZLOŽBENO OKNO HEINKEL HE 111H-6 (Revell, kat. št. 04836, M 1 : 32) ^ Primož Debenjak □ vomotornik heinkel He 111 je bil skupaj zjunkersom Ju 88 in dornier-jem Do 17 eden od treh glavnih srednjih bombnikov nemškega letalstva ob začetku 2. svetovne vojne. Podobno kot še nekatera druga letala iz istega obdobja je bil zasnovan za dvojno - civilno in vojaško uporabo. He 111 se je pojavil sredi tridesetih let prejšnjega stoletja in je bil sprva zelo hiter bombnik, ki so ga nasprotni lovci težko prestrezali. Zgodnje različice (torej vse razen H, P in Z) so imele stopničast nos s klasičnim vetrobranskim steklom pred pilotom ter deloma zastekljenim nosom z gibljivo strojnico spredaj. Imele so tudi aerodinamično ugodna eliptična krila, poganjali pa so jih 12-valjni vrstni motorji DB 600 (različice B, D in J) oziroma jumo 211 (različici E in F). Potniški različici C in G sta imeli prva vrstne motorje BMW VI, druga pa devetvajjne zvezdaste BMW 132 ali pa vrstne DB 600. Heinkel 111 v različicah B, D in E se je v španski državljanski vojni dobro obnesel, a se je že nakazovalo, da bodo nove generacije lovskih letal hitrejše in učinkovitejše. Leta 1939 so He 111 temeljito predelali. Dobil je popolnoma nov, nekoliko nesimetričen, povsem zastekljen nos, ki je zajemal položaj za sprednjega strelca spredaj desno in pilotsko kabino ter spremenjeno zasteklitev za strelca na hrbtu trupa. Tako kot že prej pri različicah F in J so uporabili poenostavljeno krilo z ravnim sprednjim robom, vzporedno pa so proizvajali dve različici: He 111P z Dai-mler-Benzovimi motorji DB 601 in He 111H z Junkersovimi jumo 211. He 111H-1je imel še enake motorje kot He 111E (z zelo plitvim hladilnikom za oje), pri naslednjih podrazličicah He 111H pa so bili okrovi že na prvi pogled drugačni, vstopnik zraka za višinski kompresorje bil pomaknjen precej bolj naprej, uporabili pa so tudi večji hladilnik za olje. Glavna razlika med izpeljankama He 111H in He 111P je bila torej v motorjih in jo zlahka opazimo, saj je imel DB 601 višinski kompresor na levi, jumo 211 pa na desni strani. Poleg tega je imel He 111P tudi precej večji hladilnik za olje nad motorjem. Zgodnji He 111H (H-1 do H-3) so imeli po eno zbirno izpušno cev na vsaki strani motorja, He 111H-4 in H-5 ter zgodnji H-6 pa so imeli enake izpuhe kot pozni He 111P. Številne H-1, ki so kmalu postali premalo zmogljivi za bojne polete, so pozneje opremili s takimi izpušnimi cevmi in jih uporabili kot transportna in potovalna letala. Poznejši He 111 H-6 so imeli lamelne izpuhe, ki so ponoči bolje skrivali plamene. Zgodnje He Pozni He ! IIH-6 s topom in dodatno strojnico v nosu ter lamelnimi izpuhi Pozni He I IIH-6 s topom v nosu, lamelnimi izpuhi in vzvratnim ogledalom Motor zgodnjega He IIIH-6 od blizu 111H (do vključno H-5) so poganjali trikraki propelerji VDM, poznejše izpeljanke pa so imele propelerje z lopatastimi kraki iz pre-šanega lesa in daljšo kapo. Različico P so že leta 1940 nehali izdelovati, ker so bili motorji DB 601 bolj potrebni za druga, predvsem lovska letala, He 111H pa je bil z nenehnimi izboljšavami v proizvodnji vse do leta 1944. Pozne različice so imele spremenjeno zasteklitev z več stekla pred pilotom in spremenjeno hrbtno strojnično gnezdo, zadnja glavna izpeljanka H-20 pa je imela vrtljivo kupolo s strojnico MG 131 kalibra 13,1 mm. Te pozne različice so večinoma imele tudi drugačne izpušne cevi za nočno letenje. He 111H-6 je bil najbolj razširjena različica tega letala. Lahko je nosil bombe, in TIMOVO IZLOŽBENO OKNO Zgodnji He 111H-6 iz sestava KG 53 v letu; sprednji trebušni položaj je opremljen z 20-mm topom. sicer 8 x 250 kg, obešenih z repi navzdol v zabojnikih v trupu, večje bombe vse do 1,8-tonske SC 1800 na različnih zunanjih nosilcih ali pa torpedo. Obrambna oborožitev je bila tudi močna in raznovrstna: običajne so bile lahke strojnice kalibra 7,92 mm v nosu, na hrbtu, po ena v vsakem zadnjem bočnem oknu ter po ena spredaj in zadaj v trebušnem strelskem položaju. Poleg tega so imeli številni H-6, ker je navpični rep oviral hrbtnega strelca, vgrajeno fiksno strojnico v repnem konusu, ki je streljala nazaj, sprožal pa jo je pilot, ki je meril s pomočjo vzvratnega ogledala nad svojo glavo. To zunanje vzvratno ogledalo je bilo zanesljiv znak, da je imelo letalo bodisi tako dodatno strojnico ali pa vlečno kljuko za jadralna letala. Poleg tega so nekatere enote v kabino vgrajevale še eno gibljivo strojnico nad položajem sprednjega strelca, ki je streljala navzgor. He 111H-6 so večinoma imeli top MG FF kalibra 20 mm bodisi v nosu ali pa spredaj v trebušnem strelskem položaju, nekateri redki pa kar oba. Maketa Heinkel He 111H-6 je doslej doživel več upodobitev v obliki plastičnih maket, Re-vellova maketa pa je prva v merilu 1 : 32, potem ko so pred nekaj leti že izdali različico He 111P. Gre za dobro zasnovano, lepo detajlirano in kakovostno maketo. Glede na veliko merilo in velike dimenzije makete je tudi delov kar precej, a vseeno ne preveč. Maketa je v glavnem točna in dobro detajlirana, da lahko že brez predelav izdelamo lep in v glavnem točen posnetek tega znanega bombnika. Površinski detajli so zelo spodobni, dobro vidni, a ne pretirano poudarjeni, tako da lahko letalo brez večjih težav realistično postaramo. He 111 je bil namreč letalo s precej gladkimi površinami in to je na maketi dobro prikazano. Pri staranju moramo upoštevati zlasti dejstvo, da so motorji jumo 211 zelo onesnaževali okolico izpuhov in puščali široke pasove saj, ki so včasih segali vse do vodoravnega repa. Notranjost pilotske kabine je lepo detaj-lirana, manjkajo samo pasovi na sedežu, ki pa jih lahko dokupimo. Nad pilotovo glavo je bila drsna šipa, ki jo lahko prilepimo v odprtem položaju. Žal pa so snovalci makete pozabili na vzvratno ogledalo, ki ga moramo izdelati sami, če smo se odločili za letalo z dodatno strojnico v repu. Strop oziroma hrbet trupa nad prostorom za bombe lahko pustimo nepri-lepljen, da ga lahko odpremo in vidimo oba zabojnika, ki pa jih letala s torpedi niso imela. Notranjost zadnjega dela trupa je dobro detajlirana, vendar manjka kar nekaj kosov opreme. Seveda pa ta nikakor ni bila enotna, temveč pri vsakem letalu nekoliko drugačna. Strojnice MG 15 so ena redkih šibkih točk te makete, ker so precej premajhne in bi po dolžini bolj ustrezale merilu 1 : 43, opazno premajhni so tudi bobni za strelivo. Točne MG 15 je mogoče dokupiti in zlasti za strelski položaj na hrbtu je priporočljiva zamenjava, ker se tam strojnica dobro vidi. Na obeh bočnih položajih pa lahko mirno uporabimo strojnice iz škatle, med drugim tudi zato, ker ni povsem jasno, kdaj so začeli namesto MG 15 vgrajevati zmogljivejše MG 81 istega kalibra. Ta strojnica je imela nekoliko krajšo cev, strelivo pa ni bilo v bobnih, temveč v pasovih. Ker se skozi okence ne vidi prav dosti, so Revellove strojnice vsaj tu še kar uporabne. Na voljo sta tudi dva topa MG FF kalibra 20 mm, ki so jih v Nemčiji izdelovali po licenci švicarskega podjetja Oerlikon; tak top je bil bodisi v nosu ali pa na sprednjem položaju na trebuhu. Posamezni heinkli so imeli v nosu zmogljivejši Mauser-jev top MG 151 z daljšo cevjo, a so bili zelo redki. Bolj pogosta predelava je bila vgradnja strojnice MG 15, ki je streljala navzgor skozi šipo nad nosom. He 111H-6 je lahko nosil zelo različne bombe: SC 250 v trupu ali pa vse mogoče večje na zunanjih nosilcih. Revell ponuja dvojni nosilec za dve veliki bombi ali dva torpeda. Pri tem velja omeniti, da so po dva torpeda nosili pri preletih na drugo letališče, v boju pa skoraj vedno samo enega. Precej pogoste so fotografije heinklov s samo enim zunanjim nosilcem za bombe, nekateri redki (zlasti iz sestava KG 53) pa so imeli še po en nosilec za 50-kg bombo pod vsakim krilom. Ker se na fotografiji, po kateri sem se ravnal, ne vidi, kakšne bombe je nosil »moj« heinkel, sem se odločil za 1000-kg bombo, ki je po nepotrebnem v škatli Trumpeterjeve štuke. Te velike bombe so bile vselej svetlo modre barve. Krila so zaradi precejšnje velikosti odlita v več delih. Po navodilih naj bi se najprej združilo srednji del krila s trupom in šele nato prilepilo oba zunanja dela, a sem rajši najprej sestavil celo krilo in ga šele potem združil s trupom. Za ta postopek sem se odločil zato, ker me je malce skrbelo, da spoj na zgornji strani krila sicer ne bi bil najboljši. Ta združitev krila s trupom je v vsakem primeru zelo zahteven korak, zato jo je pametno najprej preizkusiti »na suho«, preden uporabimo lepilo. Krilca in zakrilca so odlita posebej, zato jih lahko prilepimo malce odklonjena, da bo maketa bolj razgibana. Zakrilca po navadi sicer niso bila spuščena, zato je bolje, če so le malce povešena. Tudi vse repne krmilne površine so odlite ločeno. Hladilnika sta točna in lepo detajlira-na, podobno tudi okrova motorjev, pri slednjih pa vendarle naletimo na manjšo težavo, namreč pri vstopniku zraka za višinski kompresor, ki se prezgodaj konča, saj bi se moral nadaljevati do krila. Motorji jumo 211 niso imeli kompresorjev in vstopnikov preprosto zrcalno na drugi strani, pač pa je bila tudi oblika vstopnika drugačna kot pri He 111P. Izpušne cevi so preveč poenostavljene in še najbolj spominjajo na tiste, ki so jih imeli v Španiji po licenci izdelani heinkli. Različica H-6 je lahko imela dve vrsti izpuhov: zgodnji so imeli enake kot pozni He 111P ter He 111H-4 in H-5, ki so malce spominjali na ribje repe, Prikazano letalo je imelo zelo neobičajno zimsko kamuflažo - bele pike na zeleni podlagi. Poleg običajnih izpušnih saj so bili vidni še sledovi zemlje, ki sta jo dvigala propelerja. TIMOVO IZLOŽBENO OKNO poznejši pa so imeli ožje, lamelne izpuhe. Oboje lahko po zmerni ceni dokupimo na tržišču dodatkov, obstaja pa tudi komplet z zgodnjimi okrovi za različico H-1, ki pa jo je zaradi propelerjev bolje predelati iz He 111P. Revell ponuja velik list z nalepkami z izbiro oznak za dve letali. Prvo iz sestava 7./KG 4 z oznako 5J+ER je bombnik in ima na nosu znak polka KG 4 »General Wever«, drugo pa je torpednik K. Hennemanna iz sestava KG 26 z oznako 1H+GK in ima na smernem krmilu poleg črnega leva na belem ščitu še oznake za uspešne napade na ladje. Težava je v tem, da je Hennemann letel z različnimi letali in da te zmage povsem ustrezajo letalu 1H+GH (ne +GK). V tem primeru je črka G bela in precej oglata. Obe letali, za kateri Revell ponuja nalepke, imata standardno kamuflažo RLM 70/71/65. Ker že imam enega He 111 v tem merilu, nisem hotel delati še enega s standardno zeleno kamuflažo, sicer bi se ponujali dve zanimivi alternativi z lisasto kamuflažo, a sem obe letali pred nekaj leti že naredil v merilu 1 : 72. Tako sem imel kar nekaj težav, da sem našel novo primerno »žrtev«; lisaste kamuflaže so namreč imele pretežno pozne različice, zlasti H-16 in H-20. V enem od specializiranih internetnih forumov sem naletel na fotografijo zanimivega He 111H-6, ki je imel nezgodo ob pristanku in se je pri tem postavil na nos. Zato se lepo vidi kamuflaža, sestavljena iz precej pravilnih majhnih belih lis na zeleni podlagi. Slika je bila medtem objavljena na naslovnici 23. številke periodične publikacije Luftwaffe im Focus. Vprašanje je sicer, kakšna je bila barva spodnjih površin - svetlo modra ali črna. Ker pa ima to letalo dodaten drog za anteno, je skoraj gotovo letelo ponoči, tako da sem se odločil za črno s sledovi prejšnje svetlo modre. Propelerji se ne vidijo, zato ne moremo vedeti, ali sta bili kapi propelerjev kako drugače pobarvani. Odločil sem se za poznejše lamelne izpušne cevi. Z oznakami ni bilo težav, ker sem kode 5J+FH lahko predelal iz Revellovih nalepk. Revellova maketa He 111H-6 v merilu 1 : 32 je ogromna, saj je večja od ma- ket večine štirimotornih bombnikov iz 2. svetovne vojne v merilu 1 : 48 in je torej med največjimi letalskimi maketami na tržišču. Je zelo kakovostna in v glavnem točna, redke napake, ki jih ima, so brez večjih težav popravljive, zato jo toplo priporočam vsem kolikor toliko izkušenim maketarjem, ki jih to letalo zanima in imajo v vitrinah zanj dovolj prostora. NAROČILNICA Nepreklicno (do pisne odpovedi) naročam revijo TIM. Cena letne naročnine za letnik 2014/15 je 33,75 EUR in že vključuje 9,5 % DDV. Naročnino bom poravnal po položnici. Ime in priimek: Naslov: Kraj: Poštna št.: Telefon: e-pošta: Datum: Podpis: * Naročilo mora podpisati polnoletna oseba. Če je naročnik mladoletna oseba, mora naročilnico podpisat eden od staršev ali njegov zakonit zastopnik. Naročilnico prosimo pošljite na naslov: Revija TIM, Zveza za tehnično kulturo Slovenije, Zaloška 65, 1000 Ljubljana. Lahko jo pošljete po faksu na številko: 01/25 22 487 ali pa nam napišete elektronsko pismo na e-naslov: 'evija.tim@zotks.si. Za morebitne dodatne informacije nas pokličite na telefon: 01/4790 220. Več na www.tim.zotks.si. NASVETI IZ DOMAČE DELAVNICE Jure Jurečič aketo Italerijevega mustanga P-51D, ki sem jo uporabil za ponazoritev vrtečega se propelerja (opisano v prejšnji številki Tima), sem, kot že rečeno, uporabil še za en preizkus. Pobarval sem jo s srebrno barvo proizvajalca Model Master, št. 1781. Uporabil sem profesionalno razredčilo za avtolake in barva je bila suha v pol ure. Ob tem naj pripomnim, da se tako pripravljena hitro posuši samo srebrna barva, ostale pa ne. Nato sem maketo prelakiral še z Emsa-lovim loščilom Glänzer (dobite ga skoraj v vseh blagovnicah), da sem dobil sijajno površino. Nanos sem ogrel s sušilni-kom za lase, a bi se tudi brez tega zelo hitro osušil. Loščilo sem že prej uporabil tudi na drugih pobarvanih površinah in rezultat je bil zelo dober. Nanašamo ga lahko z zračnim čopičem, navadnim čopičem ali krpico; slednje to traja precejdlje. Loščila ni treba redčiti, odstranimo pa ga z nitro razredčilom. Sprva je bil prisoten strah, da se bo nanos loščila luščil, vendar se to ne zgodi. Nalepke na maketi letala sem prelakiral z Revellovim prozornim mat lakom. Za primerjavo si oglejmo še nekaj primerov barvanja s kovinskimi barvami. Revellova maketa airbusa 319 v merilu 1 : 144 je pobarvana z avtolakom in tudi na sliki se vidi, da so zrnca barve prevelika za tako merilo. Revellov F-100D v merilu 1 : 72 je pobarvan z Model Master-jevim metalizerjem. Razlika v verodostojnosti barvnega nanosa je kar očitna. Hobybossov mustang v merilu 1 : 72 s poslikavo odprtega žrela z zobmi je obdelan enako kot Italerijev mustang. V tem primeru gre za že napol izdelano maketo, namenjeno začetnikom. Trup, ki je občutno preozek, je iz enega kosa, prav tako tudi krila. Model je vseeno precej lepo izdelan. Makete, ki jih je povozil čas, ali ste težavnostno stopnjo njihove izdelave že davno presegli, in jih hranite v omari, pa še vedno pridejo prav za teste, kot je bil ta s kovinskimi barvami. Omenim naj še posebne zelo tanke kovinske folije, Bare Metall Foil, s katerimi lahko prekrivamo makete in se dobijo v različnih kovinskih odtenkih. Delo z njimi je precej zahtevno, vendar je končni videz makete, prekrite z njimi, nad vsemi pričakovanji. tsm 27 UPRAVLJANJE MODELA CEPELINA r Cepeliniso lahko priljubljena hobijska zaposlitev. (Foto: J. Čuden) Izvedba smernega krmila (Foto: J. Čuden) 1 Jernej Böhm O reviji TIM smo v letošnji februarski in nadaljevalni aprilski številki objavili projekt izdelave modela zračne ladje cepelin (Zeppelin), ki ga lahko upravljamo tudi z RV-napravo za vodenje modelov. Tokratni prispevek nadgrajuje upravljanje modela z vmesnikom, ki razširi območje mirovanja smernega elektromo-torčka, a pri tem v ničemer ne spreminja projektne izvedbe. Vmesnik enostavno priključimo med RV-sprejemnik in predelani servomehanizem. Ta se po nadgradnji zažene le, če smerno ročico na oddajniku skoraj povsem nagnemo v levo oziroma desno, torej v smeri, ki ustreza zavoju v levo oziroma desno. S tem ohranjamo izvedbeno neproporcionalno krmiljenje smeri, ki ga poznamo iz časa začetkov RV-naprav. Tu je povsem sprejemljivo, čeprav degradira funkcijo sodobnih RV-naprav. Aplikacijo pogojuje relativno počasen odziv modela na krmiljenje. S serijo krajših vklopov delovanja smernega motorčka lahko izpeljemo poljuben radij gibanja modela. Z nekoliko vaje model iz zavoja zlahka usmerimo v želeno smer. Pričujoči smerni vmesnik naj bi torej poenostavil upravljanje modela. Prispevek sledi ideji uporabiti običajen servomeha-nizem. Gre za fizično ločitev motorčka od njegove elektronike, pri čemer pa ohranimo originalno krmiljenje prek RV-naprave. Žal pri tem naletimo na določeno težavo, ki je z nekoliko truda povsem obvladljiva. Motorček s propelerjem je pritrjen na repnem delu cepelina tako, da ob vrtenju propelerja ta del zanaša levo oziroma desno, kar model pri vožnji naprej sili v želeni zavoj. Predelava servomehanizma Predelava servomehanizma, ki ga potrebujemo za smerno upravljanje cepe-lina, je opisana v omenjenem projektu. Pristop je dobro znam tudi modelarjem, ki se ukvarjajo z robotskimi pogoni. Tako predelan servomehanizem je namreč najbolj enostaven in hkrati verjetno najcenejši pogonski mehanizem, ki pa je še vedno sposoben krmiljenja in je precej enostaven za montažo. Ker se modelarska industrija že nekaj časa ukvarja tudi z robotiko, se tovrstno predelavo pogosto opušča. Poseg zahteva odstranitev zobniškega prenosa (en sam zobnik), ki povezuje potenciome-ter z elektromotorčkom. Zaradi odstranitve se krmilna ročica predelanega servome-hanizma prosto vrti v eno ali drugo smer, medtem ko os potenciometra miruje. Hitrost vrtenja ročice je kot naročena za pogonska kolesa enostavnih modelarskih robotov. Gibanje praviloma ustavimo s prekinitvijo krmilne impulzacije, kar je stvar robotove programske opreme. Ker pa je to vrtenje preskromno za usmerjanje modela s propelerjem, je konstruktorski tim Smolej-Starin uporabil nekoliko drugačno pot. Naslonil se je neposredno na elektromotorček in nanj pritrdil eliso. Neobremenjena os se vrti z nekaj tisoč vrtljaji v minuti, obremenjena pa še vedno dovolj hitro za namen upravljanja modela. Ker je motorček fizično ločen od elektronike, to narekuje specifično krmiljenje predelanega servomehanizma, saj ni mogoče izklopiti oddajnika, kadar želimo zaustaviti smerni motorček. Izgubili bi nadzor nad pogonskim motorjem in višinskim upravljanjem. Nastali problem zaustavitve je rešen tako, da z nagibom smerne ročice na oddajniku »zadenemo« položaj mirujočega potenciometra. Če tega prej nastavimo na 50-odstotni zasuk, kar bi ustrezalo ničelnemu položaju ročice na servomehanizmu, je tako treba postaviti tudi pripadajočo oddajniško ročico. Smerni vmesnik Timovega modela zračne ladje. Elektroniko zaščitimo kar s termobužirko. Posrečen trik! Težave so v podrobnostih: biti moramo kar precej natančni z nastavljanjem, kar pa je lahko precejšen problem, saj mora biti pilotova koncentracija širša, usmerjena na tirnico leta modela. Najmanj, kar moramo storiti pred vsakim štartom, je, da »uglasimo« smerno elektroniko na model. To je obvezno, če isto RV-napravo uporabljamo pri več modelih. In tukaj vskoči na pomoč vmesnik, ki mirovni položaj razširi v razkošno mirovno območje. Za povezavo »premontiranega« motorčka in elektronike uporabimo običajno tanjšo mehko izolirano žico. Dolžina naj dopušča pritrditev elektronike na najbolj ugodno mesto na modelu. Lahko jo izkoristimo celo za nastavitev težišča modela. Elektromotorček, kot je določeno v projektu cepelina, vgradimo neposredno v repni okvir modela. Potenciometer, ki je sestavni del elektronike, smemo nadomestiti tudi z uporovnim delilnikom, kar je nemara bolj strokovno, zahteva pa še en težaven poseg v elektroniko servomehanizma. Nadomestimo ga z zaporedno vezavo dveh uporov s približno polovično uporovno vrednostjo potencio-metra (npr. 2 x 10 kQ). Skupno točko uporov priključimo na mesto priključitve drsnika potenciometra. Opisani poseg v servomehanizem je potreben tudi v primeru uporabe tu opisanega vmesnika. Elektronska shema vmesnika Bojj enostavno ne gre: zgolj Microchipov mikrokrmilnik (U1) in s strani proizvajalca zapovedani dodatek, blokirni kondenzator (C1). Ta iz napajanja »odstranjuje« (gladi) prisotne kratkotrajne električne motnje, ki jih povzroča delovanje čipa ali čipovja na sploh. Pogosto se sprašujemo, zakaj ga načrtovalci mikrokrmilnikov enostavno ne vgradijo v sam čip. Za napajanje vmesnika uporabimo kar sprejemniško baterijo RV-naprave. Vmesnik nato le še opremimo z ustreznima priključnima kabloma (K1 in K2). Izhod podpirata kar dva priključka PIC, kar dovoljuje podvojeno obremenitev (do 50 mA) s strani servomehanizma. Programska oprema mikrokrmilnika ves čas sledi (smerni) impulzaciji (na vhodu U1/7), ki jo posreduje RV-sprejemnik. Predpostavimo, da se širina RV-impulzov giblje med 1,0 ms in 2,0 ms. Frekvenca ponavljanja je v večini primerov približno 50 Hz, ki pa za tokratno razlago ni pomembna. Prva, krajša vrednost impulza postavi ročico nedotaknjenega servomehanizma v eno skrajno lego, druga, daljša vrednost, pa v drugo skrajno lego. Vsaka drugačna vrednost impulzov znotraj intervala 1,0-2,0 ms postavi ročico v pripadajoči (zvezni) položaj. Impulzi dolžine 1,5 ms jo tako postavijo v nevtralni položaj oziroma sredino. Za to seveda poskrbi elektronika servomeha-nizma. Potenciometer ima pri tem pomembno vlogo. Vsak položaj njegovega drsnika ustreza točno določeni širini RV-impulza. Ostala elektronika s krmiljenjem motorčka ves čas skrbi za poravnanost tsm Elektronska shema smernega vmesnika 1 200? 2 3,2-OOV Primer za vhodni signal 0,9-1,2 ms Zgoraj: vhodni signal (U1/7); spodaj: izhodni signal (U1/5,6) obeh vrednosti. Vrtenje osi motorčka pomeni tudi premik ročice servomehanizma. Zobniški prenos poveča moment na ročici pri določeni hitrosti (~0,5 s) premika iz ene skrajne lego v drugo. Vmesnik prepušča do elektronike ser-vomehanizma le impulze, ki so krajši od 1,2 ms, in tudi tiste, ki so da^ši od 1,8 ms. Če širina impulzov na vhodu vmesnika ne ustreza omenjenim vrednostim, U1 kratko veže vhod elektronike servomehanizma oziroma izhoda U1/5 in U1/6, kar pomeni takojšnjo ustavitev vrtenja motorčka. Enako se zgodi v primeru impulzne prekinitve s strani RV-naprave, kar je že samoumevno (kar na splošno ni posebno priporočljiv režim delovanja za upravljanje modela). S posegom dosežemo mirovno lego v območju 60 % celotnega hoda oddajniške ročice, ki praviloma zajema tudi položaj, v katerega se smerna ročica vrača samodejno. Še več, če želimo v zavoj, moramo kar močno nagniti ročico na oddajniku. Izvedbeno krmiljenje je dejansko še bolj poenostavljeno, celotno območje 1,0 do 1,2 ms nadomestimo kar s fiksnim impulzom 1,0 ms, medtem ko območje 1,8 do 2,0 ms program nadomesti z impulzom dolžine 2,0 ms. Obe skrajni vrednosti sta programsko še nekoliko razširjeni. Frekvenca ponavljanja še vedno sledi signalu oddajnika. Vmesnik deluje v napetostnem območju med 2,0 in 5,5 V ter temperaturnem območju od -40 do +85 °C. Izdelava elektronike Z nabavo tistih nekaj potrebnih komponent zagotovo ne bo težav. Podaljševalni kabel za uporabljeni servomehanizem kupimo kar v modelarski trgovini (npr. Mladi tehnik v ljubljanskem BTC, www.mladi-tehnik. si), blokirni kondenzator C1 in čip U1 (cena je ~ 0,6 EUR) pa v trgovini z elektronskim materialom (npr. www.ic-elektr.si) ali, še bolj zanesljivo, prek kataloške prodaje (npr. www.si.farnell.com). Za mikrokrmilnik PIC je morda še enostavneje poklicati uredništvo revjje ali na spletu obiskati naslov www.faro. si, saj se v tem primeru ne bo treba ukvarjati še z vpisovanjem PIC-programske opreme. Vedeti moramo, da vezje PIC12F508, ki ga bomo prinesli iz trgovine, ni uporabno brez predhodnega programiranja, za kar potrebujemo posebno programsko napravo in osebni računalnik. Z nekaj potrpežljivosti predlagano tiskano vezje (TIV), na katero bomo prispajkali C1 in U1 ter oba kabla, lahko izdela vsak sam v domači delavnici, saj ni posebno zahtevno. Zahteva le določeno natančnost, ki jo določa tehnologija površinske montaže elektronskih komponent. O spajkanju teh drobnih elektronskih komponent v domači delavnici smo se v reviji že večkrat razpisali, zato so napotki zagotovo že dobro znani in jih ne kaže ponavljati (v nasprotnem primeru glej npr. TIM10, letnik 2013-2014). 29 Kabla za priključitev na RV-sprejemnik in modificiran servomehanizem (uporabimo kar razpolovljen originalni podaljševalni kabel naše RV-naprave) prispajkamo neposredno na spajkalne otočke K1 in K2. Taka pritrditev je mehansko trajnejša in zanesljivejša. Priložena programska oprema mikrokr-milnika U1 (glej QR-okvir) je zapakirana s QR-kodo. Odčitamo jo s pametnim telefonom ali tablico. Izvršna datoteka (program ZEPPELIN.EXE) je na voljo tudi v uredništvu revije. Vsa omenjena ponudba velja le v primeru osebne rabe, eno leto po objavi prispevka ter ob pogojih, navedenih v ko-lofonu revije TIM. Še preden TIV očistimo z alkoholom in zaščitimo s tankim slojem zaščitnega laka iz pršilke (npr. Plastik 70, Kontakt Chemie), preverimo kakovost izdelave. Predlagana zaščita kratkoročno sicer ni potrebna, obrestovati pa se zna čez leto ali dve, saj vezje relativno dobro obvaruje pred oksi-dacijo posameznih delov TIV. Ob končnem preverjanju elektronike posebno pozornost namenimo stikom, ki lahko nastanejo, ko se spajka nenadzorovano razleze na sosednjo vez ali otoček. Še posebno skrbno preverimo namestitev mikrokrmilnika. Če smo ga vstavili napačno, elektronika smernega vmesnika ne bo delovala, po vsej verjetnosti pa ga bomo pri odpravljanju napake celo uničili. Pravilno morata biti priključena tudi oba kabla. Pred prvo priključitvijo napajanja morda ni odveč preveriti tokovne porabe vezja. Večja odstopanja so simptomatič-na. Pri nepriključenem servomehanizmu se poraba giblje okoli 0,1 mA oziroma malo pod 100 mA, ko motor predelanega servomehanizma deluje na polno. Za prototipno testiranje je bil uporabljen analogni servomehanizem Ikarus Lexors, tip micro 100. Uporabimo pa lahko tudi servomehanizme z mnogo močnejšo na-zivno močjo. Z ohišjem vmesniške elektronike se tokrat ne kaže preveč ukvarjati. Pri prototipnem primeru je uporabljena termoskrčljiva cevka, ki se po obdelavi z vročim zrakom odlično oprime elektronike in jo s tem zaščiti pred večino zunanjih vplivov. Podobno zaščito velja uporabiti tudi za elektroniko predelanega servomehanizma. Če smo bili pri sestavljanju vmesnika uspešni, se bo propeler takoj po vključitvi RV-oddajnika začel obračati v levo ali desno, pač ustrezno nagibu oddajniške ročice. Elektronike torej z ničemer ne »ugla-šujemo«. Prirejena je za servomehanizme z vhodnim impulzom 1,5 ms +/-0,6 ms (tudi Graupner idr.). Elektronika torej pokriva praktično vse modelarske RV-servo-mehanizme (analogne in digitalne), saj je potrebna širina krmilnega impulza praktično znotraj vseh standardov. Pritrditev smernega motorčka in uporaba Zagotovo je že jasno, kako vse skupaj uporabiti. Pritrditev smernega motorčka v smerni okvirje nazorno prikazana v projek- Seznam komponent C1 100 nF/50 V (večslojni, velikost 1206)* K1, K2 priključni kabel (glej besedilo) U1 PIC12F508-I-SN (SOIC-8)*/Farnell 1212715 (glej besedilo) * element za površinsko montažo Tiskano vezje (bakrena stran) Razporeditev komponent na tiskanem vezju Elektronika pred navlečenjem zaščitne bužirke. Obe komponenti (C1 in UI) ter oba povezovalna kabla (K1 in K2) prispajkamo na »bakreno«stran tiskanega vezja (25,4 x 14,2 mm). tu cepelin in kot taka omogoča odlično upravljanje z modelom. Vključitev vmesnika, večkrat je omenjena že zgoraj, prikazuje tudi simbolna risba na tej strani. Ker je model že v osnovi prirejen za upravljanje z večkanalno RV-napravo, projektna naloga jih potrebuje tri, lahko proste RV-izhode namenimo dodatnim učinkom. Zelo preprosto je npr. prižiganje in ugašanje luči v polprosojni ovojnici modela, spoprimemo se lahko tudi s pristajalnimi lučmi. Za razsvetljavo modela uporabimo eno ali več raznobarvnih diod LED, ker le malenkostno povečajo skupno tokovno porabo. Podporni relejski vmesnik smo pred leti objavili tudi v naši reviji (TIM, april 2003). Mimogrede, z relejskim vmesnikom lahko neposredno krmilimo tudi smerni elektro-motorček. Ponuja se celo možnost ponazoritve nesrečnega cepelina Hindenburg ob pristanku v ZDA leta 1937, seveda brez uničenja modela. Za ta namen uporabimo trenutni električni vžigalnik, ki ga modelarji uporabljajo za vžig modelarskih raketnih motorjev (npr. za vžig snopa motorjev ali zgornjih stopenj večstopenjskih raket), gledališki režiserji pa pri raznobarvnih pi-rotehniških učinkih. Vžigalnik aktiviramo s pomočjo relejskega vmesnika, ki ga priključimo na še prost RV-kanal. Vžigalnik lahko izdelamo tudi sami, saj je na spletu o tem dovolj informacij (glej npr. www. pyrouniverse.com/show/fusing/igniters. htm). Ker tudi tovrstno modelarstvo lahko predstavlja določeno nevarnost za okolico in prisotno občinstvo, vključno s »pilotom«, moramo vsak polet skrbno načrtovati in se dosledno izogibati nevarnemu QR-koda (ZEPPELIN.EXE) mikrokrmilnika. Pravilnost prenesene/zajete kode preverimo s kontrolno vrednostjo (Checksum = 0x0E41). Ta mora biti identična izračunani s programatorjem. manevriranju modela. Avtor prispevka ne prevzema nobene odgovornosti v zvezi z morebitno nesrečo. Kot smo v reviji že omenili, so modelarski cepelini primerni predvsem za spuščanje v zaprtih prostorih, velikih dvoranah, saj se že z nežno sapico težko spopadejo, morebitna odpoved RV-naprave pa ga povsem nenadzorovano dvigne na neslute-ne višine. Resnični cepelini najraje letijo do 100 m nad tlemi, čeprav so (bili) sposobni prečkati tudi nekaj tisoč metrov visoko gorovje. Krmiljenje nekdanjih zračnih ladij je bilo zelo zapleteno. O tehnologiji, ki jo izkorišča projektna naloga, so pred stoletjem lahko le sanjali. Očitno so zračne ladje najrazličnejših velikosti močno priljubljene, saj na spletu tudi o tej tematiki najdemo številne zapise (npr. www.ebay.com/bhp/zeppelin-model). Priključitev (raba) vmesnika. Risba je simbolična. 30 tsm MODELARSTVO NOVO NA TRGU T KOS Qos je preprost prosto leteči model drsalca iz balze, primeren za prve korake v letalsko modelarstvo. Z njim se lahko najmlajši preizkusijo tudi na tekmovanjih v metanju modelov iz roke. Sestavljanka vsebuje dele iz balze, papir za prekrivanje in načrt v merilu 1 : 1. Tehnični podatki o modelu: razpetina kril 545 mm, dolžina 550 mm, masa 43 g. Sestavljanka je tudi primerno darilo. Cena kompleta je 12,80 EUR. Modelar.si O3N, d. o. o. Goričica 41, 1230 Domžale telefon: 031/351 853 e-pošta: info@modelar.si internet: www.modelar.si CLIPPER Želite sami izdelati jadrnico ali ribiški čoln? V trgovini Mladi tehnik vam je na voljo začetniški komplet jadrnice clipper proizvajalca Aeronaut, ki ga lahko opremite tudi z napravo za radijsko vodenje. Model je dolg 480 mm, visok 610 mm in tsm širok 97 mm. Komplet sestavljajo leseni deli, utež, jambor, jadro in krmilo. Za izdelavo potrebujete le še lepilo, barve in lak. Cena modela jadrnice clipper je 49,90 EUR. MÖWE Isti proizvajalec ponuja tudi ribiški čoln mowe. Tudi ta model lahko opremite z RV-napravo. Mere tega modela so: dolžina 495, višina 350 in širina 168 mm. V kompletu dobite lesene dele, elektromotor, gred s propelerjem in krmilo. Cena kompleta ribiškega čolna je 52,16 EUR. Oba modela sta primerna za otroke v starosti nad 10 let. Mladi tehnik trgovina, d. o. o. Šmartinska 152, 1000 Ljubljana telefon: 01/541 00 50 e-pošta: mladitehnik@siol.net internet: www.mladi-tehnik.si DRŽALO ZA SVEDRE Držalo za svedre je učinkovit pripomoček, ki je nepogrešljiv v vsaki modelarski delavnici, ne glede na to, s kakšnimi modeli se ukvarjate. V to preprosto orodje lahko vpnete svedre 1,6, 1,7 in 1,8 mm in z njimi v mehkejše materiale, tudi barvne kovine, ročno in zelo natančno izvrtate luknje ustreznega premera na ravno pravem mestu. Cena je 4,90 EUR. REZALNO ORODJE EXCEL Pri Mibu so ponudbo ročnega orodja dopolnili z modelarskimi noži oziroma skalpeli in rezili zanje znanega proizvajalca Excel. Odvisno od tega, kako natančen ali močan modelarski nož potrebujete, vam lahko najprej ponudijo aluminijasto držalo »light duty« za najnatančnejše reze ali »medium duty« za rezanje debelejših ali trših materialov. Odvisno od vrste reza in materiala, ki ga boste obdelovali, je tu še širok nabor različno oblikovanih rezil v pakiranjih po pet kosov. Modelarski nož »light duty« z rezilom številka 11 med modelarji že dolga leta velja za najpogosteje uporabljano kombinacijo, primerno za natančno rezanje balze do debeline 5 mm, folij za prekrivanje, nalepk in drugih po lastnostih podobnih materialov. Cene se gibljejo od 2,15 EUR dalje. Mibo modeli, d. o. o. Tržaška cesta 87b, 1370 Logatec telefon: 01/759 01 01, 041/669 111 e-pošta: shop@mibomodeli.si internet: www.mibomodeli.si KARBONSKE CEVKE 0 3 mm Cevke so izdelane z vlečenjem ogljikovih vlaken, impregniranih z epoksidno smolo. Zaradi enakomerne sestave in posebnega proizvodnega procesa imajo konstantne lastnosti vzdolž celotne dolžine in so zato popolnoma ravne. Na vročini se ne deformirajo. Odlikuje jih visoka upo-gibna in natezna trdnost ter nizka teža. Na vojjo so cevke z zunanjim premerom 3 mm, notranjim 2 mm in dolžine 1000 mm, ki so zelo primerne za trupe tekmovalnih modelov raketoplanov in prosto letečih modelov drsalcev. Cena za kos je 6,50 EUR. ARK V. M. Komarov e-pošta: komarov@vesolje.net 31 PIŠEMO IN RIŠEMO PO DOMAČIH STENAH Neža Cankar aj pravite na to, da bi lahko brez slabe vesti čečkali po steni domače dnevne sobe ali pa bi na vrata kuhinjske omarice sproti pisali seznam manjkajočih kuharskih potrebščin? Še boljša ideja pa je, da bi nakupovalni seznam stvari, ki jih potrebujete, namesto na listek, napisali kar na platneno nakupovalno vrečko. Vse to nam omogočajo različni pripomočki za izdelavo podlage, na katero lahko pišemo s kredami. Osnovna uporaba V ta namen najpogosteje uporabljamo črno ali zeleno barvo za šolske table, ki jo lahko nanašamo na stene, beton, karton, kovine, les, MDF-plošče, izdelke iz papirne mase, slikarska platna, cvetlične lončke in še kaj bi se našlo. Uporaba na steni Za izdelavo pravokotne risalne površine si pomagamo s širokim papirnatim (ličarskim) samolepilnim trakom, s katerim označimo meje površine, ki jo bomo prebarvali, s čimer hkrati zaščitimo tudi okolico. Trak na notranjih robovih močno pogladimo in pritisnemo na podlago, da preprečimo razlivanje barve pod njim. Ko končamo barvanje, trak odlepimo, še preden je barva posušena. Če želimo bolj razgibano risalno površino, lahko barvo za table nanesemo tudi prek poljubno oblikovane šablone. V tem primeru barvo ob robovih šablone nanesemo z gobico ali čopičem za šabloniranje, s katerim tapkamo pravokotno na površino, da nam barva ne uide pod rob šablone. Uporaba na lesu Pri izdelavi površine na lesenih podlagah moramo biti pozorni na to, da je površina gladko pobrušena. To je pomembno predvsem zaradi tega, da kreda po tabli lepo teče in se nam ne zatika, pa tudi zato, da se površina lahko lepo obriše. Če je površina hrapava, bo kreda v vdolbinicah ostala tudi po brisanju z vlažno krpo ali gobico. Brezbarvno sredstvo za izdelavo table Zakaj bi bila tabla vedno črna? Če imamo prostor popleskan s pisanimi barvami, kamor črnina ne sodi, ali pa želimo v beli kuhinji eno steno nameniti pisanju s kredo, lahko površino table premažemo tudi s prozornim sredstvom. Barva za tablo je izdelana na vodni osnovi, zato vse pripomočke takoj po uporabi operemo v blagi milnici. Za barvanje uporabimo ploščat čopič z mehkimi ščetinami, če pa želimo pobarvati večjo površino, lahko uporabimo tudi pleskarski valjček. Pred uporabo plastenko z barvo dobro pretresemo, da se gosta usedlina dobro premeša. Za izdelavo površine table moramo barvo nanesti v vsaj dveh slojih. Prvi sloj barve nanesemo vodoravno, ko je ta suh, pa drugi sloj barve nanesemo še v navpični smeri. Če s prekrivnostjo barve nismo zadovoljni, po potrebi nanesemo še tretji sloj. Tako pobarvana površina se suši 24 ur, potem lahko po njej pišemo s kredami. Tablo pobrišemo z mokro krpo ali gobico tako kot v šoli. Nanašamo ga na enak način in na iste podlage kot že omenjeno običajno barvo za table. Na podlago, kakršna so na primer svetlo zelena vrata kuhinjske omarice, na katera lahko potem pišemo s kredo, ga nanesemo neposredno in to v več slojih. Če želimo prav posebno barvo podlage, površino najprej pobarvamo s poljubno akrilno barvo, nato čeznjo na- nesemo še brezbarven premaz in naša edinstvena tabla je nared za pisanje. Barva za table na gladkih površinah Črno površino za pisanje s kredo lahko naredimo tudi na izdelkih iz stekla, keramike in porcelana. Okrasimo lahko dolgočasno belo skodelico ali pa preobrazimo katero od skodelic z reklamnim potiskom. Kozarce in skodelice pred barvanjem dobro očistimo, da na površini ni mastnih madežev. Obliko površine določimo s pomočjo samolepilne šablone. Njene robove dobro pritisnemo ob površino skodelice, da preprečimo razlitje barve. 32 tsm Plastenko z barvo dobro pretresemo, nato z mehkim sintetičnim čopičem na-nesemo sloj barve. Poteze vlečemo narahlo, da so linije čopiča čim manj vidne. Šablono odstranimo in pustimo, da se barva posuši, najbolje čez noč. Skodelico položimo v hladno pečico in jo segrejemo na 165 °C. Skodelico pečemo 30 minut, s čimer barvo utrdimo, da je obstojna tudi za pranje v pomivalnem stroju. Tako okrašena skodelica je nared, da nanjo prav vsak dan za dobro jutro napišemo novo posvetilo svojim najdražjim. Uporabimo lahko klasično kredo v palčki ali kredo v flomastru. Tudi ta je v osnovni črni različici, nanašamo pa jo lahko na tekstilne izdelke iz naravnih materialov. Pod tekstil položimo karton ali plastično vrečko, da se izognemo madežem na hrbtni strani. S čopičem premažemo risalno površino in počakamo dve do tri ure, da se nanos dobro posuši. Barvo utrjujemo pet minut tako, da tekstil na hrbtni strani prelikamo z vročim likalnikom. Tako obdelan tekstil je pralen v pralnem stroju na temperaturi do 40 °C. Za pisanje po tovrstni podlagi je primerna le kreda v palčki. Kreda v flomastru se preveč »vpije« v neravno površino tekstila in je ne moremo popolnoma izbrisati. Na enak način lahko okrasimo kozarčke za vlaganje, kozarce za sol, sladkor, testenine in že med letom pripravimo kozarce, ki nam bodo prišli prav jeseni, ko bomo pripravljali ozimnico. Tako okrašeni kozarci so primerni tudi za priložnostna darilca. Barva za tablo na tekstilu Za dodatno popestritev poskrbimo, če barvo za table nanesemo na tekstilne izdelke. tsm 33 SILHUETE KONJ IZ VEZANE PLOŠČE Matej Pavlič Foto: Manca Pavlič ilhueta je temna, v obrisih vidna postava ali stvar. Najlažje jo vidimo med opazovanjem sončnega zahoda (slika 1). Kadar fotografiramo proti svetlobi - npr. osebo pri osvetljenem oknu ali žival v soju avtomobilskih žarometov -, barve izginejo, tridimenzionalna oblika pa se spremeni v dvodimenzionalni obris, ki kljub temu, da večina podrobnosti ni vidna, zelo natančno začrta podobo. Tovrstni motivi so med ljubitelji rezljanja izdelkov iz vezane plošče zelo priljubljeni. Običajno gre za temno pobarvano silhueto nečesa na svetli podlagi. Ker je na internetu mogoče najti najrazličnejše slike, motive in obrise, vsakemu, ki je vsaj malo vešč risanja, ni težko narisati predloge za, denimo, igračo ali okrasni izdelek. V tem prispevku si bomo na nekaj praktičnih primerih ogledali, kako je mogoče figuro konja (za psa, mačko, slona oz. kar koli drugega je postopek popolnoma enak) upodobiti v različnih izvedbah in ob tem za doseganje posebnih učinkov - tudi tridimenzionalnih - uporabiti različne pristope. Fotokopirni stroji, še bolj pa skenerji in tiskalniki kot dodatki računalnika omogočajo, da si lahko že skoraj vsak doma sam iz izbranega motiva pripravi predlogo za izdelek, saj ga je mogoče z običajnimi programskimi orodji poljubno povečevati oz. pomanjševati, obrezovati, raztegovati, rezati in sestavljati ter še marsikaj. Tovrstni izdelki so nadvse primerni zlasti za začetnike, saj so narejeni hitro, morebitnih manjših odstopanj od črte zaradi nepazljivosti pa običajno sploh ni mogoče opaziti. Orodje Večino predstavljenih izdelkov se da narediti s pomočjo običajne modelarske rezljače z žagicami št. 5 in podložne mizice, za tiste iz debelejšega gradiva pa je bolj priporočljiva električna rezlja-ča ali Dremlova žaga Moto Saw (model MS20). Poleg tega potrebujete še svinčnik, flomaster, širok ličarski trak, lepilo za papir, škarje ali modelarski nož, električni vrtalnik z različno debelimi svedri za les, fin brusilni papir, komplet iglastih pilic in manjši čopič. Kjer je potrebno lepljenje, si pomagajte s katerim koli lepilom za les. Gradivo Za večino izdelkov iz tega članka je najprimernejša od 4 do 6 mm debela bu- kova vezana plošča, ki je dovolj trdna, da se ne zlomi (ali v primeru obeska za ključe prehitro obrabi). Silhuetojezdeca z risbe 10 je mogoče izdelati tudi iz 3 mm debele topolove ali brezove vezane plošče, ki je veliko mehkejša od bukove ter jo je zato mogoče hitreje in lažje žagati, vendar pa je tudi krhkejša, kar pomeni, da je treba biti pri delu z njo zelo pazljiv. Za zaščito izdelkov pred vlago in umazanijo so najprimernejše akrilne barve (npr. Belinkine barve Interier), ki se mešajo z vodo, ravno prav prekrivajo podlago, da je skoznje še vidna struktura lesa, in se zelo hitro sušijo. Nekaterim izdelkom se lepo poda premaz z antičnim voskom ali mineralnim oljem (oboje izdeluje kamniško podjetje Samson, d. o. o.), ki poudari letnice v lesu in poskrbi za žameten lesk površine, pa tudi nabor lazur v trgovinah je precej pester. Obesek za ključe Preprost obesek za ključe v obliki konjske glave najlažje naredite tako, da ustre -zno veliko fotografijo po obrisu pobarvate s flomastrom (slika 2) ali obrežete s škarjami. Primerno velik kos 5 ali 6 mm debele bukove vezane plošče oz. enako debele deščice tršega lesa prelepite z ličarskim trakom, nanj z navadnim lepilom za les nalepite obris konjske glave (risba 3) in ga izžagajte. V vogalu izvrtajte luknjo za verižico ali vrvico, zgladite robove z brusilnim papirjem (slika 4) in obesek nekajkrat pobarvajte oz. polakirajte - npr. z debe-loslojno lazuro na osnovi alkidnih smol (beltop) ali s prozornim akrilnim lakom oz. emajlom (tessarol). Na koncu mu dodajte še verižico z obročkom za ključe (slika 5). Sestavljanka Sestavljanke (puzle) so med najmlajšimi zelo priljubljene. Takšne iz vezane plošče (slika 9) ni težko narediti, za sestavljanko iz tršega masivnega lesa pa je treba imeti električno rezljačo. Sestavljanka mora biti ravno prav velika za otroške ročice, ne sme imeti preveč sestavnih delov, izo- Merilo 1 :1 gibati pa se je treba tudi zelo ozkim odsekom, saj tam obstaja možnost, da les poči. Motiv naj bo čim bolj poenostavljen, vendar pa mora vseeno vsebovati glavne značilnosti, ki so pri konju griva, rep in kopita. Te je po želji mogoče po- Silhueta jezdeca Ta izdelek je sicer nekoliko zahtevnejši od prejšnjih dveh, vendar še vedno primeren za popolne začetnike. Zaradi raz- udariti tudi z barvo (slika 9). Motiv na risbi 6 je narisan v merilu 1 : 1, seveda pa ga lahko poljubno povečate ali še kako drugače spremenite. Izžagane sestavne dele obdelajte s finim brusilnim papirjem in jih pobarvajte oz. polakirajte (slika 8). Akrilne barve Belinka Interier so (tudi v pločevinkah po 0,2 l) na voljo v veliko različnih odtenkih, ki jih je mogoče med seboj poljubno mešati. Ker so narejene na vodni osnovi, so popolnoma nenevarne za zdravje, gladko obrušeni površini lesa pa dajo svilnat sijaj. Nanašamo jih s čopičem, ki ga na koncu - enako kot od barve umazane prste - operemo z vodo. gibanosti obrisa ne bo na končnem izdel -ku nihče opazil, če vam bo žagico med delom zaneslo nekoliko po svoje. Motiv z risbe 10 s fotokopirnim strojem povečajte in dobljeno fotokopijo nalepite na 5 mm debelo vezano ploščo. Izžagano silhueto (slika 11) obrusite in pobarvajte. Uporabi- te lahko enega od temnejših tonov katere koli zaščitne lazure za les ali pa čisto navadno vodno lužilo, vendar morate v tem primeru na površino nanesti še vsaj dve plasti brezbarvnega laka. Izdelek se obesi na steno, zato skozi klobuk na označenem mestu izvrtajte 3 mm veliko luknjico. Ker pa vse skupaj tehta le nekaj dekagramov, povsem zadostuje tudi košček najlonske vrvice, ki jo s sekundnim lepilom pritrdite na hrbtno stran in se tako izognete iz motiva štrleči glavici žebljička. Komur se zdi izdelek v tej obliki preveč krhek, naj iz vezane plošče izžaga ustrezno velik pravo-kotnik, ki bo podlaga (slika 12). Konji v galopu Kot zadnjo predstavljamo tridimenzionalno različico silhuet konj. Prizor je sestavljen iz šestih različnih obrisov konj (risba 13), ki jih lahko kombinirate v poljubnem številu, zaporedju in velikosti. Tako je mogoče izbrati samo nekatere obrise in jih, pobarvane ali prelepljene s tapeto spretnejšim modelarjem oz. tistim z bolje opremljeno delavnico, saj izdelava takšne namizne ure zahteva tudi uporabo električnega orodja za obdelavo masivnega lesa. oz. blagom, kot okrasni element nalepiti na steno (slika 14). Veliko zanimivejša pa je kombinacija vseh šestih figur, med seboj zlepljenih tako, kot kaže risba 15. Kdor se bo odločil za večje figure, ki jih bo pobarval v različnih odtenkih in pritrdil neposredno na steno (slika 16), naj jih izžaga iz debelejšega gradiva, zaradi česar bo moral uporabiti električno rezljačo ali Dremlovo žago Moto Saw (model MS20). Čisto za konec smo prihranili idejo, ki jo kaže slika 17. Namenjena je predvsem 36 tsm tsm 37 NAKIT IZ PLETENIH VRVIC Alenka Pavko-Čuden letenje je starodavna tekstilna tehnika. Najprej se je pletlo s prsti, nato pa s preprostimi pripomočki, med katerimi so bila tudi pletilna vretena. O zgodovini pletenja smo v reviji TIM pisali že januarja 2010 (Pletenje z vre-tenom, letnik 48, št. 5), februarja 2010 pa smo pokazali, kako lahko izdelate enostavna pletilna vretena iz odpadnega materiala (Pletilna vretena iz odpadnega materiala, letnik 48, št. 6). Tokrat boste ponovno lahko pletli, saj bomo poleg pletilnih vreten z različnim številom kavljev predstavili tudi preprost krožni pletilnik za pletenje cevastih vrvic (slika 1). Za pletenje potrebujete preje različnih barv in iz različnih materialov: bombažne, volnene, sintetične... Za ok-raševanje si pripravite okrasne trakove in koralde (slika 2). S pletilnimi vreteni in ročnim krožnim pletilnikom (izdeluje ga znani ponudnik šivalnih pripomočkov Prym) lahko izdelate dolge pletene vrvice različnih debelin in barv (slika 3). Pletene vrvice različnih barv in debelin iz različnih surovin Na pletilno vreteno v smeri urinega kazalca nasnujte začetek niti za pletenje. Nit ovijajte okrog kavljev, da je prekrižana na notranji strani vretena (slika 4). Konec niti vtaknite v odprtino na sredini vretena in nanjo privežite utež (sliki 5 in 6). Začnite s pletenjem v smeri urinega kazalca. Nit potegnite pred kavelj, s pletilko ali kvačko zataknite zanko pod nitjo, ki visi na kavlju ter jo potegnite prek kavlja (slika 7). Zapletajte zanko za zanko. Pletena vrvica nastaja v odprtini na sredini pletilnega vretena (sliki 8 in 9). Če želite iz pletenih vrvic izdelati nakit, lahko vrvico s pomočjo kvačke okrasite s svilenim trakom (sliki 10 in 11). Več raznobarvnih pletenih vrvic lahko prepletete (sliki 12 in 13). V pleteno vrvico lahko vstavite koralde, da nastanejo odebelitve. Pletivo med koraldami prevežite z okrasnimi trakovi (sliki 14 in 15). Posebne hobijske uteži imajo pokrov, ki prepreči drsenje niti. gibljiv Zapletanje zank na pletilnem vretenu Najprej nasnujte začetek niti za pletenje. Nastanek cevaste vrvice Pletilni vreteni za pletenje ozkih in širših cevastih vrvic (s štirimi in osmimi kavlji) ter ročni krožni pletilnik za pletenje vrvic Preje za pletenje vrvic koralde za okraševanje trakovi Na konec niti obesite utež. Pletena vrvica nastaja na sredini pletilnega vretena. 38 tsm Okraševanje pletene vrvice s kvačko in okrasnim trakom Ogrlica iz pletene vrvice, okrašene s satenastim trakom Ogrlica iz dveh raznobarvnih pletenih vrvic U Ogrlica iz treh prepletenih raznobarvnih vrvic Vstavljanje korald v sredino pletene vrvice tsm Prevezana pletena vrvica z vstavljenimi koraldami Pletenje vrvic gre mnogo hitreje od rok, če uporabljate ročni krožni pletil-nik. Pletilnik držite v levi roki, z desno pa vrtite ročko. Z vrtenjem ročke se pletilne igle dvigajo, zajemajo nit in jo oblikujejo v zanke. Utež napenja napleteno vrvico in preprečuje drsenje zank s pletilnih igel. (slike 16 do 19). Napletite približno 4 metre vrvice, na-vijte jo okrog primerno velike knjige, da dobite snop vrvic v obliki ogrlice. Ovoji so lahko različnih dolžin, da je ogrlica polnejša; dolžina ovojev naj ustreza obsegu glave. Konca vrvic združite, lahko ju sešijete z nekaj šivi. Snop vrvic prevežite z okrasnim trakom (sliki 20 in 21). Zanimiv učinek dobite s pletenjem združenih raznobarvnih sukancev. Sukanci so običajno leskeči in gladki. Če jih združite, dobite prelivajoč se učinek (slika 22). Ker so sukanci tanki, je pletena vrvica porozna in se precej razteza. Pri raztezanju se stanjša. Konec niti vdenite v šivanko in na pleteno vrvico nanizajte lesene koralde (slika 23). Vrvico na več mestih zavozlajte (slika 24). Konca sešijte po zankah. Najbližji vozel premaknite tako, da zakrije šiv (slika 25). Če se vam zdi, da so lesene koralde odveč, ali jih morda nimate, izdelajte zapestnico iz pletene vrvice, okrašeno le z vozli (slika 26). Pleteno vrvico zavozlaj- Pletena vrvica nastaja z vrtenjem ročke, ki sproži dviganje pletilnih igel, zajemanje niti in pletenje zank. Dovajanje niti k pletilnim iglam m pm Ročni krožni pletilnik Ovijanje snopa pletenih vrvic z okrasnim trakom 39 Konec niti napeljite v šivanko in na pleteno vrvico nanizajte lesene koralde. Vozlanje pletene vrvice te, vrvico odrežite na dvakratno dolžino obsega zapestja in konca vrvice sešijte po zankah (slika 27). Premaknite najbližji vozel, da prekrije šiv. Zapestnica iz pletene vrvice s koraldami in vozli Pletena vrvica postane bolj toga, če jo dodatno okrasite z žico. Žico dodajte na vrvico s kvačkanjem.(slika 28). Za okras lahko z žico mimogrede prikvačka-te polstene kroglice (slika 29). Pleteno vrvico lahko zvijete v cvet, konca spodvijete ter prišijete na zadnjo stran hkrati s šivanjem lesene koralde na sredino cveta. Na hrbtni strani lahko prišijete zapenjalo za broško. Vstavljanje polstenih kroglic Pletenje z združenimi raznobarvnimi šivalnimi sukanci Zapestnica iz pletene vrvice s kovinsko nitjo in polstenimi kroglicami Zapestnica iz vozlane pletene vrvice Okrasno kvačkanje bakrene žice na pleteno vrvico 40 tsm 2 kosa Stabilizator na nosu trupa 2 kosa Ročica nagiba VP 1 mm Ročica višine VP 1 mm SOKO J22 orel / IAR-93 vultur Pri uporabi motorja EDF uporabite VP 3 mm, pri uporabi klasičnega potisnega propelerja pa naj bo , \ rebro močnejše. / Rebro na izpuhu Razpetina kril: 120 cm Dolžina: 170 cm Masa: 2400 g Prerez skozi krilo na povezavi servomehanizma in krilc Stabilizator na repu trupa Prerez skozi višinski stabilizator na povezavi servomehanizma in višine RebroV trupu Nosilec za pritrditev v trupu Luknje za pritrditev sprednjega podvozja prilagodite svojemu I podvozju. Rob stiropora Nosilec za pritrditev v krilu 6 kosov --- A99 ^^^^--- ——--___^^^____^^^^^^^^^