Po volitvah v ZDA
(Dopis iz New Yorka)
Domala ves svet je to pot s povečanim zanimanjem zasledoval volivno kampanjo v Združenih državah in napeto pričakoval izid volitev. Kot običajno, so volitve potekle v popolnem miru in redu, udeležba pa je dosegla višje število, kot so ga na splošno pričakovali (54% registriranih volivcev). Kljub dozdevni apatiji volivcev, ki so o nji časopisi ponovno pisali, je zelo o-stra in ozka tekma med predsednikom Fordom in njegovim tekmecem Carterjem ljudi potegnila na volišča. Boj je bil res oster in včasih tudi nečeden, zlasti kar se tiče mazanja Carterjevega karakterja, ko so mu nasprotniki poskušali podtikati nemoralne prestopke in se tik pred volitvami poslužili celo njegove cerkvene občine, da bi ga kompromitirali. Ta odsodbe vredna taktika ni rodila uspeha.
James E. Carter je izšel iz volitev zmagovalec, čeprav se je boril zoper kandidata, ki sedi v Beli hiši in so mu na razpolago vsa velika propagandna sredstva, ki jih nudi predsedstvo federalne republike in katerih se je Ford v obilju posluževal. Carterjeva zrnata je radi tega sicer pičla po dobljenih glasovih ( cca 40,200.000 za Carterja,
38.4000.000	za Forda), vendar nesporna. Tretji kandidat, demokratski disident E. McCarthy je Carterju odvzel cca.
650.000	glasov in mu v nekaterih državah preprečil večino.
Bolj kakor pri vrsti dosedanjih volitev je šlo to pot za borbo med bogatimi sloji in kapitalom, ki je vtelešen v republikanski stranki in njenem predstavniku Fordu na eni strani, ter srednjimi in revnimi sloji prebivalstva, ki iih zastopa demokratska stranka, na drugi. Carter se je iz nepoznanega lokalnega politika in farmerja s svojo izredno inteligentnostjo, vnemo in strogo načrtnim delom med širokimi sloji naroda v teku dveletnih priprav dokopal do vodilnega mesta v demokratski stranki in sedaj do Bele hiše, to prav zaradi tega, kçr se je uveljavil kot zastopnik srednjih in nižjih plasti delovnega ljudstva. Skoro v celoti ga je odločno podprlo delavstvo, in se je na ta način borba za Belo hišo odigrala na bojišču delovnega človeka ( demokrati ) zoper bogataša (republikanci). Na drugem sektorju pa so manjšinske skupine črncev, špansko govorečih Amerikancev in priseljenih etniških grup hotele pre-vreči dominacijo WASP (White Anglo Saxon Protestants), ki velja za vladajoči razred in ima vodilni vpliv v republikanski stranki.
Vendar ta trditev ne odgovarja popolnoma političnim, socialnim in gospodarskim razmeram v Ameriki, kjer pridejo ob volitvah do veljave tudi drugi činitelji, (v znatni meri osebnost kandidata, specifične postavke njegovega programa itd.). Tokrat je šlo v prvi vrsti za brezposelnost, inflacijo in zastoj gospodarstva, kjer je Carter izpovedal mnogo bolj agresivno politiko od Forda in mu je to morda znatno pripomoglo do zmage. Vsekakor se lahko pričakuje, da bo sprememba v Beli hiši zelo spremenila notranje politični položaj, prekinila obstoječo stagnacijo Fordovega koncepta o socialnem in gospodarskem razvoju te bogate dežele in obrnila mnogo več pozornosti malemu človeku, kakršnih je v tem blagostanju mnogo več kot bi človek mislil.
Novemu predsedniku, ki ima zelo tenek posluh za humanitarne zadeve in zvrhano mero dobre volje nuditi dostojno življenje tudi tistim slojem, ki se trdo zanj borijo, bo brez dvoma marsikaj mogoče doseči, ker bo imel ob svoji strani močno večino demokratov v obeh zbornicah. Izginila bo iz Wa-shingtona škodljiva rivaliteta med republikansko administracijo in demokratsko večino v kongresu, ki se je tako usodno očitovala v neprestanem ve-tiranju Bele hiše zakonskih predlogov kongresa. Bil je skrajno nezdrav pojav hromitve javnega dela v vprašanjih, ki rešitev nujno zahtevajo, a te ni bilo. Sedaj je upati, da bo drugače in če bo Carter pokazal tudi v vodstvu te mogočne dežele toliko sposobnosti in vo-
MAR ZA SKLEDO ZABELJENE KAŠE?
/
Las Malvinas ante la ONE
Ko se je dopisnik ¡New York Timesa M. W. Browne odpeljal v Slovenijo, da bi v Kranju prisostvoval sodni razpravi proti sodniku Francu Miklavčiču, se je obenem poglobil tudi v probleme, ki jih povzroča naval brezposelnega delavstva v Slovenijo, da si tamkaj o-skrbe delo in zaslužek. O procesu smo izčrpno poročali že v prejšnjih številkah našega lista. Tudi o pritoku delavne sile z juga je že bilo govora. Gotovo pa je zanimivo slišati o tem tudi mnenje neprizadetega in v presojanju položajev preizkušenega tujca.
Spričo naraščajoče brezposelnosti v Jugoslaviji — meni Browne —'se stopnjuje pritisk na Slovenijo, naj bi le-ta gospodarsko najuspešnejša republika o-mogočila zaposlitev vsem brezposelnim v njihovi komunistični državi. Kot posledico tega predvidevajo Slovenci oslabitev republiškega blagostanja in znižanje slovenskega življenjskega standarda. Uradni krogi pa so mnenja, da bi prav ti premiki brezposelnih mogli zreducirati brezposelnost v državnem merilu.
V	zadnjem letu je brezpselnost v Jugoslaviji narasla za 20% in dosegla število 620.000. Kot najrevnejši del Jugoslavije navaja Browne avtonomno pokrajino Kosovo s pretežno albanskim življem, a z najvišjim rojstnim prirastkom. Slovenijo pa enači glede splošnega blagostanj^ s sosednjo Avstrijo in Italijo. Po uradnih . statistikah odpade na vsako razpoložljivo delovno mesto v Kosovo-Metohiji 35.8 brezposelnih, v Srbiji, ki je najbolj obljudena republika v državi, znaša ta kvocient 15.4, medtem ko čaka na zaposlitev v Sloveniji za vsako prosto delovno mesto le poldrugi nezaposleni in je poleg tega že nekaj časa na razpolago 7.000 mest za strokovne delavce.
V	zapadnoevropskih državah, posebno v Nemčiji in na Švedskem „gostuje“ — po nadaljnjih Brownovih podatkih — kakih 800.000 Jugoslovanov, in to v tovarnah, restavracijah in hotelih, pri cestnih delih ipd. Slovenija zaposluje baje 100.000 delavcev iz južnih republik. V letih najvišjega slovenskega gospodarskega „booma“ (1971-1974) je bil dotok tega delavstva okoli 20.000 letno, medtem ko jih je moglo dobiti zaposlitev v zadnjem letu le še 8.000 novih. V teni letu je letni porast slovenskega gospodarstva padel od prejšnjih 5% na 3%, kar pomeni manj razpoložljivega kapitala za nove investicije, manj delovnih mest za naše sosede, manj razpoložljivih stanovanj zanje itd.
Spočetka je naraslo vse polno zasilnih koč okrog večjih industrijskih
diteljske spretnosti, kot jo je kazal do-zdaj, bo ob 200 letnici dežele izvršen velik preobrat, po vzorcu velikega predsednika Franklina Roosevelta.
Tak preobrat se upravičeno sme pričakovati, ker je demokratska Carterjeva stranka dosegla na volitvah velike večine v zbornici in v senatu. V zbornici (House) so si demokrati priborili dvetretjinsko večino, v senatu pa je razmerje 62 proti 38 v prid demokratom. Razen tega stranka in njen predsednik v Beli hiši lahko računa na pozitivno sodelovanje posameznih držav federacije, v katerih so demokrati dobili 37 guvernerjev, a republikanci samo 13.
človek bi dejal, da so dani vsi pogoji za nov, fenomenalen razmah te največje demokracije in s tem zagotovljena trdna podlaga za ohranjevanje miru in obrambe svobode na svetu. In to navzlic soglasnemu mnenju, da se ameriška zunanja politika bistveno ne bo spremenila, kadar se vseli v Belo hišo demokrat iz države (Georgia), ki je igrala osrednjo vlogo v bivši konfederaciji; med državljansko vojno, pred dobrimi sto leti. Tudi to je velik, zgodovinski dogodek ob sedanjih volitvah. Razloga torej dovolj, da upravičeno smemo pohvaliti izid teh volitev in pričakovati dobrih vesti iz trdnjave svobode.
L.	P.
središč, ki pa so jih medtem že zamenjale razne montažne hišice, solidne barake in druga bivališča. Slovenski ko-niunisti imajo za samo po sebi razumljivo, da kot socialisti delijo svoje narodno blagostanje z revnejšimi in manj razvitimi pokrajinami. Večina rojakov pa meni, da so iSlovenci dobri in marljivejši delavci, da imajo maloštevilnej-še družine in je pogosto v družini več pridobitnih članov, če bi drugi Jugoslovani posnemali take zglede, bi po njihovem mnenju tudi želi večje uspehe. Zakaj naj bi si torej Slovenija naprtila vso deželo na svoja pleča!
Zaskrbljeni komunisti tolmačijo to kot spodbudo za separatistično gibanje. Browne se je hotel tudi o tem prepričati z lastnimi ugotovitvami. V ta namen je intervjuval mnogo najrazličnejših ljudi in prišel do zaključka, da so v sami 'Sloveniji separatistične težnje toliko kot nične. Pač pa si večina želi večje svobode v okviru jugoslovanske federacije za dosezanje svojih regionalnih ciljev in teženj.
Čeprav so se mu nekateri pritoževali (predvsem gospodinje!) nad južnimi brati, češ „ne govore našega jezika, nekateri niti- niso pismeni, mi pa jim dajemo delo, stanovanje in kaj še vse!“ — so razglednejši, npr. gospodarstveniki mnenja, da „so drugi Jugoslovani dobri delavci in Slovenija jih potrebuje. Težjih del se slovenski delavec že noče več lotiti. Zato tvorijo 70% delovne sile v Sloveniji južni delavci, ki se po večini dobro prilagajajo novemu okolju in se tudi nauče slovenskega jezika. S tega vidika so tedaj pozitivni element — razen seveda, če nas ne bodo preplavili. . . “
Tako zadene torej tudi ta več kot težko rešljiv problem, kot mnogi drugi, na alternativo tvarne koristnosti proti moralnim vrednotam. Vendar bi veljalo pripomniti: Skoro dva milijona Slovencev v matični domovini dopušča neko, čeprav oddaljeno možnost, da bi jih mogli južni bratje narodnostno preplaviti. Človek se ob tem vpraša: Mar je naša narodnostna zavest res tako krhka, ne-zakoreninjena in odvisna le od krajcarja in osebnega blagostanja? Mar ob par minljivih tvarnih dobrinah res ne bodo mogli zdržati in obstati kot Slovenci na svoji lastni zemlji? Mar bodo zatajili sami sebe zaradi južnih bratov, ki prihajajo v Slovenijo le po zaslužek, in to na podrejena mesta, ne pa kot žavojevavci ali zatiravci? Mar so Nemci in Švedi postali kaj manj Nemci in Švedi zaradi pritoka slovenskih in drugih jugoslovanskih delavcev?
In še se človek vpraša: Kako neki so mogli zdržati naši predniki — pre-mnogokrat le ob nezabeljeni kaši — ve-kovita nasilja in pritiske tujčeve z vseh plati, pa obstati narodnostno trdni ? Mar smo kot potrošniška in opulentna družba res ob skledi zabeljene kaše postali že tako zelo pomehkuženi in neodpor-
Novi jugoslovanski zakonik
S 1. julijem 1977 bo stopil v veljavo novi kazenski zakonik za narode Jugoslavije. Namesto dosedaj veljavnega kazenskega zakonika, enotnega za vso državo, ki je stopil v veljavo leta 1951, bo novi zakonik upošteval napredek v zgradnji federalizma, ki ga ustava z leta 1974 proglaša kot novo obliko marksističnega sistema vladanja. Velik del kazenskih določb, ki so bile doslej veljavne za celo državo, bo odslej prenesen na kazensko zakonodajo posameznih republik ali avtonomnih pokrajin.
Nekaj pa pridržuje za centralo: to so prestopki in zločini proti osnovam socialističnega samoupravljanja, zločini proti enotnosti jugoslovanskega trga in zločini proti varnosti države. Novi zakonik ne pozna več razlike med zaporom in strogim zaporom (robijo).
Belgrajski parlament, ki ga sestavljajo zastopniki vseh republik in av-
E1 comité de territorios no autónomos, adscripto a la Asamblea General de las Naieones Unidas, pidió a la Argentina y a Gran Bretaña que aceleren sus negociaciones sobre el futuro político de las Islas Malvinas.
Por 94 votos contra 1 y S2 abstenciones, el comité aprobó una resolución en favor de la Argentina, cuyo texto insta a ambos gobiernos “a impulsar las negociaciones relativas al diferendo existente sobre la soberanía de las islas”.
El texto expresa “gratitud por los continuos esfuerzos realizados por el gobierno de Buenos Aires para facilitar el proceso de dscolonización y promover el bienestar de la población insular”.
Se va concretando así el anhelo argentino de recuperar el archipiélago que, en los comienzos de la nacionalidad, fue integrante de la Argentina.
Pod Titom in po Titu
UGIBANJA O BODOČEM RAZVOJU V JUGOSLAVIJI
Vselej, kadar se nagiba kak diktator k svojemu koncu, najsi bo naravnemu ali političnemu, se svet vnaprej sprašuje, kaj bo po njegovem zatonu. V starih časih je veljalo to bolj za domačo državo, dandanes pa je svet ves medsebojno prepleten in zato tudi prizadet; svetovni politiki in komentatorji pa so tudi v interesu lastnih držav bolj ali manj zaskrbljeni. Tako je bilo prej in je danes. 'Najaktualnejše je tačas zanimanje za Tita in za po-Tito-, vo dobo v Jugoslaviji. Po vsem časopisju se v svetu pojavljajo s tem v zvezi vprašanja in ugibanja. Zaradi zanimivih zaključkov objavljamo za naše bravce v prevodu vidike in ugibanja znanega in temeljitega pozvnavavca vzhodnoevropskih razmer J. G. Reismii-llerja, ki jih je objavil par dni pred volitvami v ZDA z gornjim naslovom v Frankfurter Zeitung:
Od mnogih težko razumljivih neu-glašenosti o Vzhodni Evropi, ki jih je bilo letos slišati iz Amerike, je verjetno najškodljivejša Carterjeva napoved, da ne bo nudil Jugoslaviji vojaške pomoči v primeru sovjetskega vdora. Vseeno je, če bo ali ne Carter predsednik ZDA, taka izjava iz vrhunske etaže ameriške politike mora nujno okrepiti latentno nagnjenje Moskve k nasilnim podvigom po vsej vzhodni Evropi in ne samo na Balkanu. Vse na neodvisnost usmerjene sile pa mora tamkaj omalodušiti.
Zunanji minister Kissinger se je Carterju koj zoperstavil. V ostalem pa se kaže jugoslovanska politika v obeh ameriških taborih pomanjkljivo zasnovana. Temelji na nekaterih določenih stališčih, ki so že od početka šestdesetih let merodajna tako v kongresu kot v sami vladi; vplivajo pa tudi na vsakdanjo rutino ameriških diplomatov. Eno teh stališč pride do izraza s strereo-tipnim zaskrbljenim vprašanjem, kaj bo po Titu, a ostane največkrat neopaženo, da si v tej obliki izraženo vprašanje nekritično podreja dvoje. Prvič: da Amerika lahko trdno računa na jugoslovansko hotenje po neodvisnosti od sovjetskega bloka, dokler je Tito na svojem položaju. Drugič: da preti Zahodu težak udarec po Titovem umiku iz politične pozornice. Oboje je dvomljivo.
Jugoslovansko distanciranje od Moskve ni kak po naravnih zakonih zagotovljen stalni faktor. Njegova izmera je po prelomu med Stalinom in Titom v letu 1948 pogostokrat kolebala. Po tem ni Jugoslavija več zašla v stanje vzhodnoevropske države; pač pa je samo sem pa tja zbujala vtis notranje in zunanjepolitično od sovjetske oblastnosti povsem osamosvojene' države. Tako se je kazala od 1948 do 1955, ali leta 1958, ko so se jugoslovanski komunisti brez obzira hladnokrvno odločili za partijski program, razvpit od
tonomnih pokrajin, je ta zakon že sprejel in mu določil hujše sankcije, kakor jih je imel stari zakon. Poudarek zakona dolžnosti je brez dvoma znak, da „novi razred“, ki nastopa v rdeči deželi, pozablja na dolžnosti, ki mu jih socialistična družba nalaga. O tem zelo pogosto piše jugoslovansko časopisje.
Sovjetske zveze kot revizionistični; ter končno od 1966 do 1971, ko se je jugoslovanski komunizem z velikimi koraki oddaljil od sovjetskega.
V	preteklih letih je bila slika nejasna. Tako so se jugoslovanski komunisti npr. najprej prepirali s sovjetskimi, ovirajoč s tem priprave za evropsko komunistično konferenco; potem pa se je je Tito udeležil, kar je bilo v opreki s staro jugoslovansko prakso. Beograd je vztrajno pripravljal svoje ljudstvo 'za obrambo proti kateremukoli napadavcu. A zdelo se je, da je jedro vojske naperjeno bolj proti NATO kot proti Varšavskemu paktu. Sovjetski generali so se prevažali po Jugoslaviji skoro kot na inšpekcijska potovanja. V jadran- * skih pristaniščih so se oskrbovale sovjetske vojne ladje. Obenem pa je bila tačas v teku politična gonja in procesi proti takoimenovanim „kominformov-cem“, t. j. proti sovjetskim pristašem, ki naj bi baje rovarili v državi in celo ustanovili vladni nasprotno komunistično stranko. Med vsemi obsojenci pa ni bilo niti enega samega, ki bi v zadnjem desetletju zavzemal kak položaj vsaj v bližini oblasti, šlo je za davno upokojene funkcionarje tretje stopnje. Je šlo zares, ali je bil to le slepilni manever ? In kako je s poročilom v nekem praškem časopisu o Titovi izjavi češkoslovaškim oficirjem, da bo v resnem primeru Jugoslavija na strani socializma ? Res ni bilo nič za tem ?
Verjetno ustreza ta protislovna slika Titovim navzkrižnim stališčem. O-hraniti hoče svojčas Moskvi izsiljeno neodvisnost svoje države. Jugoslavija bodi sama svoj gospodar in vsemu svetu komunistični vzor. Vendar se v svoji starosti približuje stališču, da v skrajnem primeru leninistična oblast nad ljudstvom ne more pogrešati Sovjetske zveze kot garancijske sile. Povsem tuje mu to stališče nikdar ni bilo. Jeseni 1. 1956 se je na Madžarskem pojavil tak skrajni primer — in Tito je javno odobril drugi sovjetski vdor. V njegovi lastni deželi doslej še ni prišlo do tega. Vendar pa je navsezadnje občutil reformirani komunizem izza konca šestdesetih let kot izdajstvo nad leninizmom. Ko je končno pred petimi leti zar čel obračati nazaj razvoj notranje politike, je morala biti zanj popkovina-sta povezanost med njegovim in sovjetskim komunizmom kljub vsem razlikam — boleča zavest.
V	Jugoslaviji ne manjka pristašev uradno proglašenega antistalinizma. A to je le borba s strašilom. Danes gre za sovjetski leninizem Brežnjeva. Ob tem pa Jugoslavija koleba. Ni vzroka, da bi zahod gledal na dobo starega Tita kot na zlato dobo jugoslovanske samostojnosti. Današnji belgrajski kurz ni za Atlantski svet tako ugoden, da bi bilo po Titu pričakovati samo slabše. Najverjetnejše je, da se bo po Titovem odhodu le malo spremenilo; saj končno so predvidljivi jutrišnji oblastniki že danes z njim na oblasti.
Zapadu je zato priporočati več treznosti pri presojanju današnje belgraj-ske politike, izogibanje paničnemu strahu pred po-Titovo dobo in končno vsakršno možno spodbujanje Jugoslavije tam, kjer hoče ubrati resnično lastna pota.
Ameriška intervencija v Jugoslaviji?
NOVA CARTERJEVA IZJAVA IN' ODGOVOR BREŽNJEVA
V predvolilni televizijski debati s Fordom je, kakor smo svoječasno poročali, demokratski predsedniški kandidat Jimmy Carter zaprepastil svobodni svet, predvsem zahodnoevropske prestolnice, zlasti tiste okoli Sredozemlja, z izjavo, da v slučaju njegove volilne zmage „ZDA ne bodo s svojimi oboroženimi silami nastopile proti sovjetski invaziji Jugoslavije.“1 Na Fordovo pripombo, da taka izjava naravnost vabi Sovjete na vdor v Jugoslavijo, se je Carter popravil v toliko, da je dodal, da bi to storile le „če bi bili s tem ogroženi ameriški interesi.“
Tudi ta popravek nikakor ni zadovoljil ameriških in zahodnoevropskih političnih strokovnjakov, saj je slehernemu opazovalcu severnoameriške zunanje politike do ZSSR znano, da le-ta temelji v glavnem na ohranitvi vsaj sedanjega status-quo-ja v Evropi, če že ne na postopni zavrnitvi sovjetske sile in oblasti iz Vzhodne Evrope za sovjetske meje in končnem razkroju sovjetskega imperija.
Predvsem pa je političnim in vojaškim strategom razvidno kakor na dlani, da za reševanje svobode v Zahodni Evropi in seveda tudi v Afriki, ki je prav sedaj poleg latinske Amerike prva sovjetska tarča, sovjetskim suho-zemskim in pomorskim silam. ZIDA iz lastnih interesov ne smejo in ne morejo dovoliti dostopa na katerokoli sredozemsko obalo, kjer bi jih bilo nemogoče kontrolirati. Takšna nekontroljiva sredozemska obala je za Sovjete jugoslovanska Dalmacija. Zato je dandanes v zahodnoevropskem in ameriškem tisku toliko ugibanj o razvoju v Jugoslaviji po Titovi smrti in o sovjetskih političnih in vojaških nastopih na Balkanu.
Razumljivo je, da je vprašanje usode Jugoslavije po Titovi smrti znova prišlo v ZDA na površje, čim je bil rezultat predsedniških volitev znan.
(Demokratski zmagovalec Jimmy Carter je na svoji prvi tiskovni konferenci kot novoizvoljeni severnoameriški predsednik v glavnih obrisih naka-
zal svojo zunanjo politiko in v zvezi z njo tudi postavil vprašanje Jugoslavije v drugačen okvir, kakor med svojo volilno kampanjo.
Carter je imel zadevno tiskovno konferenco dva dni po volitvah, se pravi, v četrtek, 4. t. m. in so jo prenašale vse severnoameriške glavne televizijske postaje.
Časnikarjem je med drugim izjavil, da bo „obnovil dobre odnose z našimi zavezniki in prijatelji, odnose, za kater re se mi zdi, da so bili v minulih letih nekoliko zanemarjeni.“ Nadalje je poudaril, da „namerava obnoviti proces političnega odločanja v kongresu in ga odpreti ameriškemu, narodu, da ga bo tako mogel razumeti.“
Časnikarji so zatem Carterja opozorili na njegove volilne izjave o Jugoslaviji in ga vprašali, „če bo morda spremenil svoje stališče o neintervenciji ameriških oboroženih sil v Jugoslaviji v slučaju sovjetske invazije.“ Carter je odgovoril: „To je možno“ in poudaril, da bo smatral „kakršnokoli sovjetsko invazijo v Jugoslavijo za skrajno resno kršitev miru in grožnjo vsemu svetu.“
Daši ta Carterjeva izjava ne predstavlja stoodstotnega zagotovila ameriške oborožene intervencije v Jugoslaviji proti sovjetskemu vdoru, pa zveni kljub vsemu precej drugače od one pred volitvami.
‘Ko je 15. t. m. po petih letih Brež-njev zopet prišel v Beograd, je t.ma-tral kot nujno, da je že prvi dan govoril o jugoslovanskem problemu na večerji, ki jo je priredil njemu na čast Tito. V svojem nagovoru je Brežnjev poudaril, da ¡Sovjetska zveza nima namena napasti Jugoslavijo in je dodal, da ponavlja stališče Moskve, ki bo spoštovala neodvisnost Jugoslavije in njen svojski tip komunizma. Glede invazije Sovjetske zveze v Jugoslavijo pa je dejal, da je to absurdna iznajdba Zahodnega sveta.
Koliko je verjeti obljubam in zagotovilom sovjetskih diktatorjev pa dobro vemo iz zgodovine.
Lefebvre preel razkolom
Vpričo 10.000 vernikov je v nedeljo 24. okt. uporni škof Lefebvre znova maševal, to pot prvič po 11. septembru, ko se je sestal s papežem Pavlom VI. Maša v latinščini je bila v nemškem mestu Frideriehshafen in v svojem nagovoru, ki je trajal poldrugo uro, je msgr. Lefebvre znova napadel Vatikan in vse tiste, ki v kateremkoli cerkvenem opravilu upoštevajo navodila II. vatikanskega koncila.
„Sem le eden izmed mnogih milijonov katoliških vernikov, ki nočejo sprejeti razrušenja Cerkve,“ je trdil msgr. Lefebvre. „Uničenje katoliške vere se izvršuje po ukazu same cerkvene hierarhije,“ je nadaljeval med plo-
skanjem svojih pristašev. In iz teh obtožb ni izvzel niti samega papeža.
Pred razstavnim poslopjem, kjer je bila maša (msgr. Lefebvre ne more dobiti dovoljenja nobenega izmed škofov, da bi maševal v kaki cerkvi), je manifestiralo večje število vernikov, ki so s plakati pozivali upornega škofa, naj se pokori papežu.
V tem je tudi že izšla Lefebvrova knjiga „Obtožujem koncil“, v kateri zatrjuje, da je položaj v Cerkvi posledica „dejanskega komplota nekaterih kardinalov, ki jih na žalost podpira papež Pavel VI.“ O koncilu samem pa trdi, da je bil „poguben za Cerkev in za vso
HKednarodnlteden
ANGOLA. Hudi boji divjajo v južnih predelih, kjer so se strnile vrste protikomunističnih oddelkov. Sile marksistične vlade, združene s kubanskimi četami, so pripravile hudo ofenzivo, ki s hitrimi posegi zavzema zaklonišča svobodoljubnih Angolcev.
LTBANON. Kljub temu, da je bilo sklenjeno, potrjeno in podpisano premirje, se še vedno vrše spopadi med levičarji in desničarji. Predsednik Sar-kis je ponovno pozval bojujoči se stranki, naj odložita orožje. Pripravljena je tudi že akcija za pomiritev, katero bo izvedla panarabska mirovna sila. Upati je na skorajšnje zboljšanje položaja.
BURUNDI je ena izmed najbolj revnih afriških držav. Tu je bil v torek 2. t. m. izveden državni udar, ki je strmoglavil dosedanjega predsednika. Novo vlado sestavljata polkovnik Agaza in major Nzimana. Dosedanji predsednik Michel Micombero je prišel do oblasti pred desetimi leti prav tako z državnim udarom. Obakrat sta bila prevrata nekrvava, a med enim in drugim je bilo, v dobi desetih let, pobitih osemdeset tisoč oseb. Micombero je trenutno star £6 let. ¡Burundi je bil vedno prizorišče hudih plemenskih bojev.
■ ČILE IZSTOPIL IZ ANDSKEGA PAKTA. Zaradi raznih gospodarskih problemov med .Čilom in ostalimi članicami Andskega pakta —1 Venezuelo, Bolivijo, Ekvadorjem, Kolumbijo in Perujem — je Čile izstopil iz te organizacije. Glavni vzrok je bil čilski odklon zahtev po določenem odstotku tujega kapitala v posameznih državah in zaradi tarifnih vprašanj. Andski pakt so u-stanovili leta 1969, glavni pobornik tega pakta je bil tedanji čilski predsednik Fduardo Frei.
ČILE JE ODKLONIL AMERIŠKO POMOČ. ¡Čilska vlada je 20. oktobra obvestila vlado ZDA, da ne namerava sodelovati v programih o dvostranski vzajemni pomoči, ker noče biti vezana na pogoje, ki jih nekateri organi v ZDA skušajo vsiliti Čilu. V Santiagu je čilski predsednik general Pinochet izjavil, da „Čile ne želi posojil vezanih na politične pogoje, ampak da sprejme samo nevezana, svobodna posojila.“
krščansko civilizacijo,“ pa še, da „ni bil voden po Svetem Duhu.“	'
Kakor stojijo stvari sedaj, cerkveni strokovnjaki menijo, da praktično ni možna pomiritev med msgr. Lefebvrom in Vatikanom. Težko pa je reči,, čc bo formalno In dejansko prišlo (in kdaj) do razkola med Sveto stolico in upornim škofom, ki je zaenkrat suspendiran „a divinis.“
Zatem je monsinjor Lefebvre v nedeljo Sl. oktobra ponovno iziršil u-poi-no dejanje proti Sveti Stolici, ko je v Econu posvetil trinajst dijakonov.
Tine Debeljak
Med knjigami in revijami
ZBORNIK SVOBODNE SLOVENIJE 1973—1975
(24)
V zvezi z gorništvom je članek dr. Vojka Arka Petindvajset let slovenskega andinizma (12 strani) kjer podaja vso zgodovino slovenskega planinstva v Argentini, njega začetek in prvenstvene osvojitve od Slovenskega zvonika do Himalaje in Antarktike. Od „Bari-loških bratov““ do plezavcev bratov Skvarča. V prvi generaciji so slovanski andinisti v več področjih ustvarjali in vodili ta argentinski šport (plezalstvo, smučanje, prvaki v slalomu — Dinko Bertoncelj — in. dolgem teku Jerman itd.). V drugi dobi pa briljirata brata Skvarča. Dr. Arko je mnenja, da se je slovenski andinizem že končal. Kajti o najmlajših plezalcih in smučarjih, ki goje tradicijo staršev, moramo govoriti samo še o „andinistih in smučarjih' slovenskega pokolenja.“
Tudi poglavje o ljudeh, ki so nam v ponos in čast, je tokrat v zvezi z an-dinizmom: med drugimi je predstavljen petnajstkratni argentinski prvak v dolgem teku Franc Jerman, ki pa je zdaj državni vojaški trener ter učitelj argentinskih državnih reprezentanc v Evropi. Zdaj v teh državnih reprezentacijah nastopajo že njegovi sinovi. Arko mu je napisal lepe besede v članku Dglga in ozka smučina, stara četrt stoletja in podal seznam njegovih uspehov (4 str.).
V poglavju Slovenstvu v čast, narodu v ponos je predstavljena tudi paragvajska etnografinja, prof. na univ. v Asun-cionu ter ravnateljica največjega etnografskega muzeja in urednica njih etnografskega znanstvenega glasila dr. Branislava Sušnik, doma iz Device Marije v Polju, katere oče, orožniški 70-dja, je bil prva žrtev komunističnih a-tentatov v [Sloveniji. Predstavil jo je v Zborniku dr. Tine Debeljak (7 strani) kot genialno lingvistko, ki se je pripravljala svoj čas za orientalne jezike — ličila Se je tudi klinopisja, pa jo je usoda zanesla na zahod v raziskavanje indijanskih plemen in jezikov (obravnava 32 dialektov!). Bibliografija beleži 35 njenih znanstvenih del, 14 znanstvenih ekspedicij, sodelovanje z najboljšimi poznavavci indijanskih plemen v skup-njih knjigah itd. Tudi nekaj slovenskih člankov s svojega področja je priobčila v argentinskih slovenskih listih, ter je tudi predavala v sklopu SKA. — Velika znanstvenica, ki pa je bolj poznana v svetu, kot med Slovenci.
Iz povojnega begunstva je izšel tudi univ. prof. dr. Bogdan Ciril Novak, ki je tik pred vojno diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, pa je pozneje v Gorici maturiral na učiteljišču, da je dobil službo ljudskošolskega učitelja, v
Trstu profesorja. V ZDA se je preživljal z ročnim delom, potem pa študiral pedagoški tečaj, končno pa doktoriral iz filozofije zgodovine v Chicagu in je zdaj redni profesor evropske zgodovine na univerzi v Toledu. Znan je kot publicist v slovenskih listih ter predavatelj v raznih ameriških klubih o komunizmu, Rusiji, ¡Slovencih in zlasti o Trstu. V svetu je postal znan in priznan s svojo veliko knjigo v angleščini The Ethnic Political and Ideological Struggle, (Trst 1941—1945), ki mu jo je založila uni“-verza ter je izšla tudi v italijanskem prevodu. Pogovor, ki sledi bibliografiji, se vrti okrog tega, kaj ga je napotilo k pisanju knjige o Trstu, zakaj je dosegla takšen uspeh in s čim se — razen jržaškega problema — še peča. Odgovori so zanimivi: najvažnejše je delo o Trstu (temeljito poznanje predmeta dokazuje tudi njegov članek v tem Zborniku, ki sem ga omenil prej!), hoče biti posrednik med Slovenijo in Ameriko, ter se posveča tudi ruski zgodovini, nje moderni dobi in sovjetski družbi (6 str.).
Posebni del Zbornika predstavljajo članki ob vzglavju: Ob 30-letnici. — To poglavje zavzema poseben del knjige, ter mu je uredniški odbor napisal posebno uvodno besedo. „V eni sami knjigi, pa naj bi bila še tako obsežna, ni mogoče prikazati delo slovenske politične emigTacije v tridesetih letih zdomstva,“ pravijo. Tudi naprošena poročila niso prišla k taki meri, kot bi želeli, zato je ta del knjige nepopoln, toda v dveh stvareh je gotovo svojski: v pre-
. ...Kar je za družbo učinkovito, še ni zato za družbo pravično.
Theodor W. Odorno
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Potovanje predsednika države v sosednji čile je služilo, da sta se obe državi povezali v še tesnejše sodelovanje na gospodarskem, pa tudi ideološkem polju. Gospodarsko se obe nahajata v sličnem položaju, čile je do revolucije, ki je strmoglavila Allendejev marksistični režim, živela pod pravo gospodarsko anarhijo, ki je popolnoma uničila celotno gospodarstvo. ¡Njena inflacija, ki je v določenem trenutku presegla 309% letno, je bila najhujša na svetu, še pred Južnim Vietnamom, ki se je tedaj nahajal v vojni. Po nastopu vojaškega režima je vlada počasi naredila red tudi v gospodarstvu, in sadovi tega dela se poznajo danes, ko Čile praktično nima zunanjega dolga, in je država že pričela notranjo reaktivaeijo.
¡Sličen položaj je zadel tudi Argentino pod peronističnim režimom, ko je državna blagajna bila do konca izpraznjena. Zunanji dolg Argentine je bil v enakem položaju kot v čile, le da je argentinski proizvodni sistem manj trpel kot čilski. Sodelovanje obeh držav, ki imata lepo priložnost dopolnilnosti, bo svojevrstno razvil ta južni del ameriškega kontinenta, ki je tako bogat na naravnih dobrinah, pa je bil doslej tako slabo upravljan.
A preko gospodarskega sodelovanja je važna politična zaslomba, ki jo je argentinska vlada dala čilski. Kljub temu, da je po delovanju levičarskih elementov argentinski režim v svetu razvpit, uživa vendar večji ugled kot čil-
ski. Argentina se ni upirala mednarodni kontroli o spoštovanju človečanskih pravic. Prav te dni je bila v Buenos Airesu, in je tudi potovala v notranjost, tričlanska delegacija Amnesty International. Zato je skupna izjava obeh predsednikov, povezava Argentine in čila tako važna. Važna tudi z vidika preganjanja gverile, ki je zanesla pravo državljansko vojno v ta del sveta. Če sedanjemu dogodku dodamo še dogovor o protiprevratniškem nastopanju med Čilom in Urugvajem, pa podobne dogovore med oboroženimi silami teh držav ter Paragvaja in Bolivije, imamo jasno sliko, da se oblasti teh držav zavedajo gverilske nevarnosti.
Ta nevarnost je bila znova dokazana v Argentini, ko so varnostni organi v Villa Dominico odkrili pravo tovarno najmodernejšega orožja. Stroji velike preciznosti so bili nameščeni in v polnem delovanju, in orožje, ki bi bilo tam izdelano, bi zalagalo 'prevratne skupine po vsej državi.
Omenimo še — sedaj na drugem polju —, da je zadnje'čase v državi obnovljeno v neki meri sindikalno delovanje. ¡Sindikati, ki jih vlada po strmoglavljenju peronističnega režima ni in-tervinirala, skušajo organizirati zborovanje, seveda pod vladnim okriljem, na katerem bi preučili socialni položaj in sklenili bodoče delovanje, zlasti za zvišanje kupne moči delavskih plač. O tem bo, v prihodnjih dneh, teklo še mnogo črnila.
RAZBURKAM ŠPANIJA
POLITIČNA IN SINDIKALNA NEJASNOST
¡Preteklega 12. novembra so španski sindikati napovedali splošno stavko, prvo od konca državljanske vojne leta 1336. Seveda je stavka, zaradi razbitosti sindikalnega gibanja, klavrno propadla; le 20 odstotkov španskega delavstva se je pokorilo ukazu.
¡Prav te dni pa španski kraljevski parlament (las Cortes) obravnava osnutek politične reforme. Po tej reformi, če bo potrjena, bo dosedanji parlament razpuščen, na njegovo mesto pa bodo Španci prihodnje leto na prvih svobodnih volitvah po prej omenjeni vojni izvolili poslance in senatorje v novi kongres.
Tako sindikalni nemiri kot politični boji so izraz današnje Španije, ki se, leto dni po Francovi smrti okorno premika proti demokratičnemu cilju. Kralj Juan Carlos 1. le s težavo obvlada položaj. Njegov prvi ministrski predsednik. Arias Navarro, je moral pred meseci odstopiti, nezmožen izpeljati politične spremembe. Na njegovo mesto je kralj postavil svojega osebnega prijatelja, mnogo mlajšega Suarez Gonza-leza. Ta je sedaj pripravil skupek spre-
gledu gospodarskega razmaha v Argentini in književno kulturnega dela na vseh kontinentih. Za uvod je govor predsednika NO za Slovenijo Miloša Stareta kot ga je govoril na slovenski narodni praznik 29. oktobra 1975 Pogled ob tridesetletnici (3 str.), kjer opozarja na to, da smo „častno izvršili svojo dol-, žnost, da pa Osvobodilne fronte še obstajajo v svetu in da ne podpirajmo laži. ‘‘ ¡Nato sledi Pregled slovenske gospodarske podjetnosti v Argentini (32 str.), ki ga je sestavil F. U. Pobudo za tak pogled v gospodarski razvoj je dala predlanska slovenska obrtniško industrijska razstava „EXPOSLOV 74“, ki jo je organizirala Kreditna zadruga Sloga. Zato ima tudi ta sestavek uvodno be sede posvečene njej. Nato slede po abecednem redu slovenska podjetja, ki jih sestavljavec označuje po vzniku, lastnikih, kapaciteti, produkciji in obsegu. 31 podjetij, industrijskih in obrtniških, je predstavljenih na teh straneh, večina tudi s. fotografijami zunanjščin tovarn in notranjosti ali pa razstavnega prostora na EKiPOSLOV 74. Lepa in prva taka podoba gospodarskega razvoja med nami, ki naj' bi ji sledil tudi pogled v gospodarski razvoj inmigrantov v drugih državah. Vsekakor naj bi se v bodočih letih tak pregled dopolnjeval in izpopolnjeval. — Rudolf Hirschegger je opisal Kako je nastala slovenska skupnost v Mendozi (5 strani), podajajoč statistične podatke z vseh področij. Takih strnjenih sestavkov bi bilo potrebno dobiti iz vseh večjih slovenskih naselij.
(Bo še) ,
memb in jih predložil kraljevemu parlamentu.
Ta parlament pa je še preživelo telo stare dobe. Večina članov je imenoval še Franco, drugi so bili izvoljeni po Narodnem gibanju, edina svojevrstna politična stranka, katere delovanje bo kralj dopuščal (in podpiral). Težko je torej predvidevati, kakšna bo usoda predloženih reform. Vendar se govori, da če parlament ne bi potrdil predloženega osnutka, tedaj je kralj pripravljen razpustiti ga in spremembe uza koniti po dekretu.
Izgleda, da bodo na tak ali drugačen način, pred prihodnjim junijem v Španiji splošne volitve. Nanje se pripravljajo vse struje španskega političnega delovanja. In teh je, po dosedanjih ugotavljanjih, preko štiristo. Iščejo se močne povezave, a sredi teh neštetih političnih manevrov, od skrajne desnice do skrajne levice, opazovalci u-gotavljajo (z žalostjo), da z eno samo izjemo (krog krščanske sredine) nobena od strank nima politične platforme, niti programa kaj storiti s Španijo.
Isto razbitost, ki se kaže v politiki, je-zaznati tudi v sindikalizmu. Prav zato je ^ propadla zadnja splošna stavka. Delavski nemiri so sicer veliki. Stavke vsepovsod, največkrat s pouličnimi manifestacijami in spopadi s policijo. A te stavke so krajevne, ali sektorske. Celotno delavsko gibanje pa je razbito med „delavske komisije“, ki jih nadzirajo komunisti, in Glavno delavsko zvezo, katero vodijo socialisti, pa Delavska sindikalna, unija, ki jo vodi levo krščansko krilo. Poleg njih imajo velik vpliv regionalne organizacije (najmočnejši baskovska in katalonska), pa krajevne grupacije. Vse to onemogoča e-notnost nastopanja, je pa tudi garancija, da ne bo med delavstvom enotnega nastopa ne za vlado, ne proti vladi. Je pa delavstvo pretežno pod levičarskim vplivom, enega ali drugega imena.
Nenehne stavke in zmanjšanje storilnosti, ki iz tega logično sledi, pa so težko okrnili tudi špansko ekonomijo. Zunanji dolg se stalno veča. Španija danes uvaža dvakrat toliko kakor pa izvaža. Prav tako pa je inflacija med najhujšimi v Evropi.
Težko je reči, kam se bo Španija v. bodoče obrnila. Pot, kot kaže, vodi v demokracijo. Vendar s te poti še kaj lahko zavije v levičarsko ali desničarsko diktaturo. Zaenkrat ni videti v Španiji nevarnosti komunističnega režima, ker za vsem stoji še vojska, ki •— kot zaenkrat kaže — ni infiltrirana, kot se je to dogodilo na Portugalskem. A cena deniokracije je velika in bo še. Španija, v zadnjih 35 letih navajena miru in reda je danes zašla v socialni nemir, kot ga v Evropi doslej poznata le Italija in ¡Portugalska.
ARGENTINI
/dWPWnUjDwScœ Sz SBewcrSjc
SLOVENCI
Osebne novice:
LJUBLJANA — Na seji izvršnega komiteja predsedstva Centralne konference Zveze komunistov ISlovenije, ki je bila 1. oktobra 1976, so ugotovili, da se je članstvo v slovenski partiji približalo številki 90.000. Povedali so, da se je v zadnjem poldrugem letu dvignilo število „skokoma“, saj so v partijo sprejeli kar 15.000 novih članov. Seveda so ponovno ugotavljali, da je v partiji premalo kmetov in da je „počasnejšo rast članstva ZK“ opaziti tudi ponekod v industriji in rudarstvu, gradbeništvu in zvezah.
MARIBOR — Mariborčani so bili 24. oktobra zvečer 20 minut v temi. Pa ne zaradi okvare na električnem omrežju, ampak zaradi prekinitve toka na zahtevo gasilcev. Ti so namreč reševali mladega fanta, ki je splezal na steber visoke napetosti in grozil, da si bo vzel življenje... zaradi nesrečne ljubezni.
MARIBOR — Sekretar Izvršnega komiteja predsedstva Centralne konference ‘ZKS Franc Šetinc je mariborskim visokošolskim profesorjem 22. oktobra vlival v glavo, kako je treba biti „moralnopolitično“ neoporečen.
METLIKA — Belokranjski muzej v Metliki je slavil 25-letničo obstoja. Ob tej priliki so na sestanku slovenskih muzealcev podelili dve Valvasorjevi nagradi. Eno je prejela konservatorka Nada Sedlar iz Ljubljane, drugo pa u-pravnik belokranjskega muzeja Jože Dular.
LJUBLJANA — Mestno ljubljansko gledališče je za tretjo premiero pripravilo igro „Viktor ali otroci imajo besedo“ delo francoskega pisatelja Rogerja Vi-traca. Delo je poslovenil Bruno Hartman, režiral Žarko Petan, v naslovni vlogi sta se menjavala Marko Simčič in Tomaž Pipan.
LJUBLJANA — Grafik Bogdan Borčič je v Moderni galeriji razstavljal konec oktobra 100 listov iz let 1961 do 1976.
LJUBLJANA — Učbenik „Višja matematika“, ki je prvič izšel leta 1949 je te dni doživel že peto izdajo. Ta zadnja je izšla v 2000 izvodih, stane pa 670 dinarjev.
SENOVO — Senovski rudnik rjavega premoga zaposljuje 495 oseb in sodi med manjše premogovnike, kot so še Laško, Kanižarica in Kočevje. Trna seveda precej težav, menda so zaloge premoga še samo za sedem let, zato rudnik tudi dela za preusmeritev: gradijo kartonažno tovarno. In prav sedaj ga je zadel še drug udarec: Ostali slovenski „veliki“ rudniki smejo zvišati ceno premogu za 15%, manjši pa ne. Veliki rudniki so namreč vključeni v 'SOZID Elektrogospodarstvo in „pi/odajajo“ elektrarnam 50% svoje produkcije. To podjetje je našlo „luknjo“ v predpisu o cenah, češ da z „interno ceno“ ne vpliva na višje cene premogu.
Letos obhaja petindvajsetletni jubilej Rožmanov zavod v Adrogueju, v predmestju Velikega Buenos Airesa. Tja je namreč škof Rožman preselil svoje bogoslovje iz San Luisa in obenem tudi ustanovil svoj vzgojni zavod, ki naj bi bil nadaljevanje nekdaj tako cvetočih in pomembnih škofovih zavodov v Šent Vidu pri Ljubljani. ¡Slavnosti se bodo obhajale na dveh krajih: glavna bo v zavodu samem dne 2'8 novembra; še prej pa so bivši gojenci sklenili, da bodo uprizorili Jurčičevega Desetega brata v zahvalo svojemu ustanovitelju, za darilo svojim vzgojiteljem in kot uvod v glavno 'proslavo.
V soboto, 6. novembra so odigrali Desetega brata v Slovenski hiši v Buenos Airesu.
Pred predstavo je spregovoril lic. Franci Markež, ki je bil prvi gojenec zavoda, pa tudi prvi, ki je po končani srednji šoli zapustil zavod. Med drugim je rekel takole: „Devet se nas je takrat zbralo na tem slovenskem otoku v tujem morju. Prejemali smo od naših vzgojiteljev to, česar nam tujina ni mogla dati: izpopolnjevanje v slovenskem jeziku, temelje za razvoj slovenske kulture, spoznavanje domovine, ki smo jo zapustili. Vlivali so v nas slovenskega duha. . . Ti — pokojni in sedanji — vzgojitelji niso opravljali vse to kot delo, temveč kot — poslanstvo! Zato jim zavodarji posvečamo to današnjo prireditev kot dokaz uspehov njihovega truda in naše hvaležnosti. Posvečamo jo najprej spominu svojega ustanovitelja škofa Rožmana, potem rektorju dr. Fr. Gnidovcu in špiritualu dr. F. Ža-
LJUBLJANA — V ljubljanski „Pe-karni‘‘ na Tržaški cesti je argentinski „Libre teatro libre“ iz Cordobe prikazal skupinski „gledališki izdelek“ z naslovom ,vOseba“. Gledališče sestavljajo Graciela Ferrari, Pepe Robledo in Roberto Videla. Kakor piše kritik Jože Snoj, se je to gledališče ustanovilo leta 1969 na cordobski univerzi, pa se je kmalu osamosvojilo ter „kot vsestransko napredna umetniška skupina razpotegnilo svoj vpliv nad vso Južno Ameriko. Iz raznoraznih (tudi političnih) razlogov se je skupina razbila, trojica igralcev se je po brodolomu rešila in zdaj nadaljuje delo, ki bo morebiti nekoč pomembno za gledališki razvoj Južne Amerike.“ Ta skupina, ki pa v Argentino ne gre oziroma ne more iti, je bila povabljena na belgrajski gledališki festival „Bitef“ v okviru Gledališča narodov pod pokroviteljstvom UNESCO.
Umrli so od 19. do 24. oktobra 1976:
LJUBLJANA: Fani Pirnat Matko; Marija Grošelj r. Petaus; Matilda Kovič r. Kastelic, 81; Fani Pavšič r. Jarc; Alojz Pliberšek, up.; Mihael Belak, up.; Karolina Janež; Miroslav Šubic, akad. slikar in up. univ. prof.; Marjana Ka-trašnik, up.; Jožefa Pacek; Marinka Ribičič; Avgust Stanko, glasbenik.
RAZNI KRAJI: Angela Košir, Križe; Jožica Hrovat r. Likar, Rumunija vas; Ema Butar r. L^zar, 52, Novo mesto; Ana Pešelj r. Kavšek, Močile pri Starem trgu cb Kolpi; Milan iSivilotti, Ormož; Rozina Bubnič r. Bradač, 90, Ilirska Bistrica; Franc Ažman, strojevodja, Žirovnica; Alojzija Radenšek r. Istenič, Boštanj; Frane Graizer, posestnik, Kranj; Alojzija Sovine r. Novšek, 88, Log pri 'Sevnici; Marija Goršič, dram. igralka, Celje; Terezija Počkaj r. Hvala, up., Kranj; Terezija Svet r. Kugler, 92, Domžale; Manica Malenšek r. Stergar, učiteljica, Laško; Angelca Podkrižnik, up., Maribor; Karolina Draksler r. Lipovšek, Radeče; Karlo Slabe, up. učitelj, Dobova.
Proslava 29. oktobra v Avstraliji
(Slovenci v Sydneyu so proslavili praznik slovenske neodvisnosti 29. oktober, s slavnostno večerjo v soboto 36. oktobra 1976.
(Slavnostni del je bil kratek in prisrčen. Najprej je orkester pod vodstvom g. Mirana špicarja zaigral slovensko narodno himno. Nato je g. Rudi BreJ-nik pozdravil vse navzoče in posebej še g. senatorja Lajovica s soprogo, starosto sydneyskih Slovencev g. patra Valerijana Jenka ter predsednika državnega etničnega sveta g. Vladimirja ¡Menarta s soprogo. G. Brežnik je tudi omenil, da je bil pred kratkim g. Menart zopet izvoljen za prvega podpredsednika sveta etničnih skupin za NSW.
Mlada Judita Šajn je nato, oblečena v narodno nošo, recitirala „fiovenka sem“, za kar je žela burno odobravanje.
Sledil je nagovor g. Menarta in g. senator Lajovic je kasneje nazdravil kraljici in Slovencem po vsem svetu.
kiju, ki oba spremljata zavod vseh 25 let; pa tudi vsfem drugim prefektom in vzgojiteljem do naših dni. Bog jih živi in jim poplačaj ves trud.“
Za temi besedami se je odprl oder in prikazala se nam je lepa dolenjska pokrajina s starodavnim gradom ter z gostim gozdom pod njim, kjer so mikavna lovišča.
Tako se je začela predstava tega najbolj znanega dela Josipa Jurčiča v dramatizaciji Franca Govekarja.
‘Ni brez pomena, da predstavljajo bivši gojenci prvega slovenskega vzgojnega srednješolskega zavoda med nami to tradicionalno igro. Saj spada v učne načrte poznavanje slovenske knjižne kulture, v kateri zavzema eno prvih mest po času, pomembnosti in popularnosti Deseti brat, ki je izšel prav pred 110-timi leti (1866). Poznanje njegovih tipov — Martina Spaka, Krjavlja, Doleta — spada v splošno lastnino slovenske duhovne dediščine in ne smelo bi biti Slovenca tudi v tujini, ki jih ne bi poznal. Ali iz povesti same, ali z odra, lahko pa tudi sedaj s plošč, kjer recitirajo njihova besedila taki mojstri slovenske besede in igranja kot pokojni S. Sever. Krjavelj je ena najbolj plastičnih oseb v slovenskem leposlovju, ki je šel gotovo že čez vse naše odre, od Narodnega do amaterskega v najbolj zakotni naši vasi. S tem bivši gojenci potrjujejo stoletno slovensko tradicijo in jo posredujejo za nov čas: starejšim v lepo spominjanje na njihovo mladost, najmlajšim pa z željo, da bi se jim vtisnili v zavest ti splošno znani in pri-
Krsta: Krščena je bila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj 7. novembra A-drijana Oblak, hči Feliksa in ge. Mare roj. Draksler. Botrovala sta ga. Marija Oblak in Franci Draksler. Krstil pa je dr. Alojzij Starc.
Krščen je bil v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v soboto 13. novembra Matjaž Damjan Čeč, sin Janeza in ge. Katice roj. Lah. Botra sta bila gdč. Vera Lah in Boštjan Petriček. Krstil je med sv. mašo delegat msgr. Anton O-rthar.
Srečnim staršem iskrene čestitke! KOVAČEVI MAMI — šopek na grob!
Kdor je poznal prijazno vas Rašico nad Gameljnami z lepimi sadnimi vrtovi in rodovitno zemljo, s še lepšim razgledom proti Št. Vidu in Ljubljani, s šmarno goro na svoji desni ter Do-benom na levi, bi dejal: Tod ne more biti gorja, saj je sadja in drugih pridelkov dovolj in Ljubljana blizu, kjer se lahko vse primerno iztrži. Pa je človek večkrat zmotljiv.
V tej prijazni in gostoljubni vasi, pri Vrbovcu po domače, vam je tekla zibelka. V otroških letih vam je bilo že usojeno trpeti, ko je ob izgubi očeta vsa teža težkega kmečkega dela padla na vas in na mater, da ste v težkih letih svetovne krize s prekomernim garanjem obdržali posestvo neokrnjeno.
Kaj vse ste pretrpeli na začetku zadnje vojne, ko so ‘Nemci požgali vso vas Rašico z vašo rojstno hišo vred, vaščane pa izselili v tujino, ve samo Bog. Z izredno življenjsko voljo sta si potem z možem Francetom zgradila ličen dom v Tacnu, ki so ga vama ob koncu vojne zaplenili komunisti. Morali ste brez vsega v tujino in sicer v begunsko taborišče Judenburg v Avstriji. Od tam ste z mnogimi (Slovenci prišla v Argentino, kjer vas je doletelo novo trpljenje, saj vam je že v prvih letih bivanja umrl mož France in zapustil tri nepreskrbljene otroke za katere ste morala potem sama skrbe-,ti.
Z dobesednim garanjem in s pomočjo mladoletnih otrok ste se vrgla v gradnjo svojega tretjega doma v San ■Tustu in ga tudi dogradili. To zaradi tega, kakor ste večkrat omenili, da bi imela lep in miren večer življenja v družbi svojih otrok, ki ste jih vzgojili v pravem slovensko katoliškem duhu in jih kljub težavam pošiljali v Naš dom v San Justu, kjer so se vsi kulturno in športne udejstvovali. Tudi sami ste se vedno udeleževali kulturnih prireditev v (Domu, saj sta vam bila vera in slovenstvo tista, ki dajeta moč, kakor vam je večkrat s solzami v očeh bruhnilo iz srca. Da je bilo temu res tako, je kazal vaš obisk vsakonedeljske slovenske sv. maše v San Justu in razni katoliški časopisi in revije na katere ste bili naročeni.
Kako nepričakovano vas je zahrbtna bolezen vrgla na posteljo in v novo zadnje ter- najhujše trpljenje na tem svetu, ki ste ga prvo soboto/ v novembru dotrpela.
Slovenski narod je imel mnogo ma-ter-junakinj in med te prištevamo tudi vas, ki vas je takorekoč od zibeli do
NAROČNIKOM SVOBODNE SLOVENIJE
Prosimo, da poravnate čimprej letošnjo naročnino v znesku 1.800.—. Naročnike v Argentini, ki plačujejo s čeki, prosimo, da jih izstavijo na: Talleres.. Gráficos Vilko SRL.
Naročnike iz inozemstva, ki plačujejo s čeki v tujih valutah pa prosimo, naj jih izstavijo na ime Miloš Stare.
Uprava Svobodne Slovenije
ljubljeni slovenski tipi izpred stoletja.
Ker je Deseti brat splošno znan vsem, ne bom analiziral njegovih sestavin kot literarne stvaritve. Samo opozoril bi na dvodelnost Jurčičeve zasnove. 'Nastopata dva svetova: vrhnja grajska plast in spodnja vaška. V vrhnji prevladuje romantična snov, skrivnostna zgodba in greh, spodnja pa je realistično opazovanje ljudstva in njega tipov. Če je Jurčičevo opisovanje grajske gospode bledo in malo krvno, se pa vaški element razživi do čudovite bohotnosti, ki dosega višek v Krjavlju.
Iz dvojnosti zasnove in pa deljene umetniške -sile se da razložiti, zakaj je odrski uspeh dela predvsem v teh vaških ljudeh, v tipih iz „vaškega sveta“, ki ga je Jurčič, dobro poznal. Spak in Krjavelj: od teh dveh zavisi uspeh igre. in zavodarji so v tem izboru imeli srečo in zato tudi uspeh. „Desetega brata“ je tako postavil na oder Marko Fink, v drugačni obliki, kot ga poznamo iz Vav-petičevih in Gasparjevih podob kot dolgega, suhega, bledoličnega potepuha; tu pa je bil rdečeličnež, polmeščanskih kretenj in govorice, kar mu je lahko v odliko ali pa v rahlo očitanje. Je namreč dedič aristokratske in plebejske krvi. Dobro je podal prizor pri Obrščaku, še bolje pa pri usodnem srečanju s polbratom v gozdu: ta protinapad, ki mi bo ostal v spominu. Krjavelj Janeza Jerebiča, ki me je spočetka malce razočaral s premlado masko, me je v polnosti zajel z zgodbo o hudiču, manj pa snet v zadnjem dejanju, ko je s prisluškovanjem ob umiranju (Martinka zapa-dal že v karikaturo. Toda dobro je skušal posnemati tudi dolenjski dialekt, kar je dalo ceno njegovi dolenjski iz-
groba spremljalo težko trpljenje, katerega se z besedo ne da opisati.
Naj vam bo lahka tuja zemlja, v katero je primešana tudi slovenska, katero ste sami prinesli iz domovine za svoj lastni grob.
O.	I.
IZLET ŠOLSKIH OTROK
V petek popoldne je bilo zelo oblačno. Vse glavice šolarjeve in glave učiteljev so se ozirale v nebo v skrbeh, kaj bo z izletom, če se vreme ne izboljša. No, pa je bilo nebo v soboto zjutraj jasno in spet so se vrstili omnibus za omnibusom, na prostranem parku kopališča Villa Albertine, iz katerih so se usipali otroci veselih obrazov. Ko smo bili vsi zbrani, nas je bilo malo manj kot petsto. Takoj po deseti uri smo se zbrali okrog oltarja, kjer je dr. (Starc maševal, pridigal in obhajal skoraj vse to malo božje ljudstvo. Po sv. maši se je začelo igranje z žogami, vrvmi, ringarajanja z najmlajšimi. Seveda je to pot spet privlačeval z vso silo velik bazen, v katerem je bilo vode do kolen. Onega, z globoko vodo, smo se po posebnemu naročilu šolskega referenta Vitriha, skrbno ogibali.
Koliko zanimanja in veselja so imeli šolarji, katerim je bil dovoljen vstop v bazen z žabicami in pujski, ki so jih tam našli! Kar težko jih je bilo spraviti iz bazena.
Naše mlade učiteljice so za popoldne organizirale igro „Med dvema ognjema“ za učitelje. Tako se je zbrala vsa „ekipa“ od 20 do 50 let in še čez ter navfclušeno odigrala dve igri — seveda ob veliki spremljavi gledalcev šolarjev. Po končanih igrah se je imenitno prilegla sidra, ki jo je za vse učitelje prinesla Balantičeva šola in pa črna kava, katero nam je z vso velikodušnostjo delila Slomškova šola. Iskrena hvala obema šolama!
Ko se je bližala peta ura, so se o-troci neradi zbrali in se odpeljali, po zahvali lastniku kopališča, domov.
Da je bilo na izletu res prijetno, nam je dokazala deklica, ko je prišla domov in rekla: „Kakšna škoda, prihodnje leto bom šla že na zadnji šolski . izlet!‘‘
BARILOČE Šolska akademija
Letošnjo obletnico narodnega praznika 29. oktober smo združili s prireditvijo slovenskega šolskega tečaja. Ob-segla je obširen recital Cankarjevih • tekstov. Tako smo se lepo spomnili 100-letnice rojstva tega pisatelja, ki velja za .-gajvečjega mojstra slovenske proze.
Akademija se je izvedla v Planinskem Stanu in je kot običajno združila skoraj vse bariloške Slovence. Recitacijo so spremljali diapozitivi iz ¡Cankarjevega življenja in del. 'Napovedoval je V. Arko, odlomke iz Cankarjevih spisov pa so predvajali: Sonja Omerzu (Vrhnika, prečuden kraj), Martin Jerman ((Sveto obhajilo), Lojzka Skopec („Helena“ in odlomek iz Vinjet), Jože Možina (Za narodov blagor), Anica Arnšek (Križ na gori), Katica Arn-šek (Hrepenenje), Milenka Razinger (Martin Kačur), Nejko Razinger (Hlapec Jernej), Veronika Razinger (Raj pod Triglavom), Tonček Zidar (Iz Bele krizanteme), in Tonček Arko (Podobe iz sanj).
Kot uvod v prireditev se je predstavila skupina narodnih noš s slovensko zastavo, občinstvo je pelo himni „Naprej zastava slave“ in „Hej Slovenci“, zatem pa so štiri deklice osnovnega tečaja (Cilka, Marija in Alenka Arnšek, Janika Jerman) čitale črtice iz Cankarjeve mladosti.
Z veseljem smo ugotovili, da je občinstvo spremljalo zahtevno besedilo pozorno in zbrano, dokler ni izzvenela poslednja črtica v čudoviti trilogiji: Mati, .Domovina, Bog. Tudi mladina je do-
raznosti. Ta dva sta nosila težo uspeha. Ob njiju pa so polnokrvne tipe podali tudi še druge osebe, postavim samo Gbrščaka Nandeta Češarka ali čevljarja Jožeta Javorška in Dolefa Tapeta Mežnarja. Ljubimec prof. kandidat Kvas Janeza Rodeta je bil prikupen in soliden igravec, toda pisatelj sam ga je izoblikoval zelo pasivnega in mu ni dal ne teksta ne prizora, da bi se uveljavil v nadpovprečnosti. Izmed stranskih oseb, ki predstavljajo vsebolj le ilustracijsko okolje dejanju, so stopili vidnejše pred nas sodnik Mežon, ki ga je igral Janez Krištof in tudi graščak Benjamin inž. J. Žakelj po svoji mirni dostojanstvenosti. Bolj tipični in karakterni bi morali biti kmetje v krčmi (J. Cestnik, J. Klemenčič, J. Žakelj, J. Novak) ali pa drugi iz grajskega kroga (P. Novak, S. Malovrh, J. Oblak, A. Golob), ki jih je že Jurčič bledokrvno označil. Vsekakor pa graščak Piškav (J. Škraba) ni nastopil v taki zadovoljivi obli-■ki, kot bi ta najbolj skrivnostna oseba v igri morala: saj iz njega izhaja vse dejanje povesti in se z njegovo usodo tudi sklene.
Poseben problem igre pa je ženski svet. Že Levstik je pred sto leti očital Jurčiču, da žensk ne pozna in jih ne ume prikazati žive v svojih delih. Tako tudi te ženske vloge v Desetem bratu niso dobile v tekstu priložnosti razviti svoje zmožnosti, npr. Manica, ki je bila zelo dobra v govorici, manj pa v igri (Anči Jerebič). (Samo mimogrede sta nastopili Franica (Marija Novak) v ljubki sceni s Spakom, ter Marička (Marijanca Krem-. žar). Pač pa je prišla do veljave Neža (Francka Javoršek), ki je karikaturno pretiravala, odrezala pa se je dobro.
Jurčičev „Deseti brat44
jemala razmeroma težko tukajšnjemu okolju dokaj tujo umetnost, kar znova potrjuje, da je Cankar blizu človeškemu, zlasti pa slovenskemu srcu. z
VA
SLOVENSKA VAS
Sklepna prireditev misijonskega zavoda
Y. nedelio 31. se je v farni dvorani Marije Kraljice v Slovenski vasi v La-nusu vršila sklepna prireditev misijonskega zavoda. Pester program z 21 točkami so pripravili fantje sami. Večina so bile to pevske in muzikalne točke, na katere so se' fantje temeljito pripravili. Ko smo jih ob napolnjeni dvorani poslušali, smo lahko ugotovili, koliko, lepega so se ti gojenci zavoda naučili. P’antje so za vsa izvajanja želi aplavz. Napovedovalec je tudi obrazložil, da so pohiteli s to zaključno prireditvijo, ker so za konec leta na programu še druge prireditve in so zato pripravili slovo že sedaj.
Oder je bil za to priliko okusno pripravljen. ¡Slovenska zastava je bila razpeta skoraj čez celo steno odra in na njej napis: „Pogumno v svet!“ Stopil je na oder odhajajoči Blaž Miklič in spregovoril poslovilne besede: „Tež-ka je ločitev od zavoda, čimbolj premišljujem, tem bolj se zavedam, da mi bo verjetno ta- doba ostala v najlepšem spominu. Prvo in najvažnejše je, da ste nam utrdili globoko vero, kar smatram bistveno za naše bodoče življenje. To ne navajam iz gole formalnosti, temveč iz globokega prepričanja. Razširjali ste naše kulturno obzorje na vseh področjih in s tem dali podlago za naša bodoča raziskovanja. Polagali ste v naša srca ljubezen in spoštovanje do domovine naših staršev, do slovenskega jezika in kulture. Zavedamo se, da nam to narekuje hvaležnost do naših staršev in vas vzgojiteljev. Pripravljali ste nas za življenje na vseh področjih. Vse vaše žrtve so rodile bogate sadove. Leto za letom odhajajo novi kandidati na misijonska polja. Drugi pa bomo širili misijonsko miselnost v zaledju.
Hvala vam dragi predstojniki, predvsem pa vam, čestiti g. Sodja, za vašo neizmerno potrpežljivost, hvala vam za vaš trud, predvsem pa hvala za vaše nepozabne življenjske nauke. Hvala tudi vam, profesorjem slovenske šole, tudi vam bomo ostali vedno hvaležni.o
Favle Rot je nato spregovoril v imenu vseh treh fantov, kateri so se odločili, da vstopijo prihodnje leto v misijonsko družbo sv. Vincencija. Dejal je: „Morda se nekateri sprašujete, kako to, da smo se odločili za duhovniški poklic. Mislim, da je to sad krščanskega duha med nami Slovenci, v naših družinah in Posebno še v Misijonskem zavodu. Zaslišali smo v sebi Kristusov glas in šli za njim, da izpolnimo poslanstvo, ki ga nam bo dal. Temu poslanstvu hoče--mo posvetiti vse svoje življenje. Zdaj še ne vemo, kam nas bo božja previdnost peljala: ali v misijone, ali sem nazaj v Argentino ali kam drugam. Vemo le to, da je odslej naša dolžnost o-znanjati Kristusa vsemu svetu, vsem ljudem. Za to pa potrebujemo moči. Zato vas ob tej priložnosti prosimo: molite za nas. Zahvaljujemo se vsem tistim, ki so vza nas molili in še molijo, posebno našim- staršem in vzgojiteljem. In prosimo: spremljajte nas še naprej z molitvijo. Mirno lahko rečem v imenu vseh treh: odločitev je popolnoma naša in popolnoma svobodna, a predobro se zavedamo, da je to milost, ki je bila izmoljena.“
Nato je sredi odra obdan od odhajajočih spregovoril g. Sodja in se poslovil od njih. Besede slovesa so bile ganljive. Toda pogumno je govoril g. Sodja fantom, ki ohajajo in tudi onim, ki bodo še nadaljevali študij v zavodu. Končno je vse ljudstvo v dvorani zapelo mogočno pesem Marija skoz’ življenje. Sledile so čestitke fantom in njih staršem, kateri pošiljajo fante „Pogumno v svet“, kot je bilo geslo te res prisrčne prireditve misijonskega zavoda.
ej.
V celoti: kakor je Jurčič slabši v risanju aristokratskih oseb, tako je tudi igravski uspeh igre bil na strani'vaškega ljudstva. Tu so jurčičevski glavni tipi prišli do polne veljave, kar pomeni uspeh v celoti. V posameznostih so bili seveda igravci boljši ali slabši, kot vedno, kar pa gre v veliki meri na račun Jurčičeve pisateljske neuravnovešenosti, saj je stranska oseba Krjavlja postala PO; njegovi folklorni poudarjenosti' skoraj nosivka zanimanja.
Poudariti moram tudi jezik v igri. Naravno bi bilo da bi razredno tako ločen svet govoril za višjo plast knjižni jezik, v vaški srenji pa dialekt, po možnosti dolenjski. Obrščak in Krjavelj, kakor tudi deloma Spak so iskali v dialektu, ki je bil seveda samo nakazan. Dosledna izvedba tega principa bi bila pač naloga poklicnega gledališča, "ne pa ljubiteljsko-izseljenskega, pri katerem smo veseli, da tu rojena mladina odlično obvlada slovenščino, kar je pri mladostnikih gotovo uspeh slovenskih šol.
Režiser je bil Janez Krištof, ki smo ga po dolgem času spet videli pri odrskem delu. iS scenerijo se je pojavil med nami nov človek, mladi Marko Jerman iz Bariloč, ki je dokazal, da je odličen scenograf. Gledališki list navaja okrog trideset oseb, ki so sodelovale pri tej ljudski kolektivni igri. Igra je doživela velik aplavz in se bo ponovila v nedeljo 21. novembra ob 18.30.
Gojenci Rožmanovega zavoda so se pač na najlepši način oddolžili svojim vzgojiteljem ter opravičili obstanek in sloves Škofovega vzgojnega zavoda.
td
OBVESTILA
PETEK, 19. novembra:
Dijakon Janez Pintar bo ob 19.30 v buenosaireški stolnici prejel zakrament mašniškega posvečenja.
SOBOTA, 20. novembra:
Jubilejni koncert Slovenske vokalne skupine Karantanije v Slov. hiši ob 21.
V	Slovenskem domu v San Martinu mladinska tombola in asado.
NEDELJA, 21. novembra:
Nova maša g. Janeza Pintarja v slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 10.30' uri.
Ponovitev igre „Deseti brat“ v Slovenski hiši ob 18.30.
SREDA, 27. novembra:
Študijsko dopoldne profesorjev srednješolskega tečaja v Slovenski hiši. Začetek ob 8. uri.
Pevsko glasbeni festival v Slov. hiši ob 21. Vabi zvezni odbor SDO-ISFZ. NEDELJA, 28. novembra:
Prvo sv. obhajilo ob 9.30 v slovenski cerkvi Marije Pomagaj. Prvoobha-janci naj se zberejo ob 9.15.
BBBBBBBBBBiBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBBi
TABOR SPB
V ARGENTINI
V	NEDELJO, 28. NOVEMBRA V SLOVENSKEM ZAVETIŠČU — MARTIN FIERRO 4262, SAN
JUSTO
Prcslava 20 letnice
USTANOVITVE BORČEVSKE ORGANIZACIJE. OB 11.30 SV. MAŠA ZA POK. USTANOVITELJA POLK. VULETA RUPNIKA IN CLTALE POKOJNE ČLANE-
25 - letnica Rožmanovega zavoda v Adrogue s celodnevno prireditvijo.
V	Slovenskem zavetišču proslava 29-letnice borčevske organizacije -— prireja Tabor SPB v Argentini.
SOBOTA, 4. decembra:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 17 sklepna šolska prireditev, ob 19 prihod sv. Miklavža.
Občna zbora SDO-SFZ Ramos Mejia v Slomškovem domu.
NEDELJA, 5. decembra:
V	Slomškovem domu ob 9. uri ponovitev nove maše g. Janeza Pintarja.
SREDA, 8. decembra:
Proslava Brezmadežne v Slovenski hiši. Zvezna odbora 'SDO-SFZ. NEDELJA, 12. decembra:
V	slov. zavetišču maša za rajne odbornike in člane, nato skupno kosilo.

■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■a
3GRAMU ko-
SOEOECE. PO P SILO- -VLADO..
VAELJDAi ASI SOBORCI Z DRUŽINAMI IN PRIJATELJI!
DRUŠTVENI OGLASNIK
Otroška šolska kolonija bo pri dr.
Hanželiču v cordobskih planinah. Prijave sprejema pisarna ZS. Celotni stroški kolonije so 8.000.— novih pesov.' Pri vpisu je treba plačati vsaj polovico vsote, če je pa mogoče pa celo. Do
30.	nov. imajo otroci članov prednost.
Medorganizacijski svet in ZS organizirata srečolov v korist 'Slovenskega doma v ‘Berazategui, ki je bil pred nedavnim okraden. Sx-ečke so že v prodaji, prosimo, da jih kupujete, da bo pomoč čim bolj izdatna!
Rožmanov zavod 1952
ilo/manov spomenik 1976
UDK
PETINDVAJSETLETNICA ZAVODA Spored slovesnosti 28. novembra 1976:
Dopoldne: ob 11.30: slovesna koncelebracija: msgr. Anton Orehar, novomašnik Janez Pintar, bivši zavodar in drugi.
Dobro pripravljeno kosilo, čas za pogovor.
Popoldne: ob 15.30:
Pozdrav gojenca Papeža Franceta — v spomin pisatelju Ivanu Cankarju ter pesnikom: 'Simonu Gregorčiču, Dragotinu Ketteju in Srečku Kosovelu (deklamacije); poje ¡Slovenski buenosaireški oktet; V spomin junakom (dve deklamaciji pesnikov Balantiča Franca in pesnika Zorka Simčiča); Govor vzgojnega vodje Marjana Bečana; V spomin in zahvalo škofu dr. Gregoriju Rožmanu, očetu in ustanovitelju zavoda (dva soneta Vovka Jožeta); Poje tercet: Fink Marko, brata Vasle Janez in Mirko (bivši zavodarji); 'Dolfi Godnjavec: Ideali zavodarjev (igrica v treh dejanjih); šaljivi prizori.
Prireditev ob vsakemu vremenu, ker prostorov pod streho ne manjka. Gospe, žene in matere in dekleta lepo prosimo za pecivo.
Na prisrčno svidenje v Rožmanovem zavodu 28. novembra 1976! Priporočamo spominsko knjigo, ki bo izšla za 25-letnieo zavoda.
Vodstvo zavoda
Editor responsable: Miloš Star»-
Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
L.ES u g>|	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 57-76
	TARIFA REDUCIDA Concesión N* 382.«
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N* 1.311.428	
Prof. dr. JUAN
JESUS BEASNIK
■	:
Specialist za ortopedijo
in	travmatologije	j
■	■
■	■
:	Marcelo T. de Alvear 1241, p ta-	baja	■
, Capital Federal Tel. 41-1413
:	:
i	Ordinira v	torek, četrtek in soboto	;
SLOGA OPOZARJA
Posmrtninska podpora ob smrti člana Sloge znaša $ 60.000.— (pesos m/n 6.000.000.—), če je imel član vsaj 6 mesecev pred smrtjo vlože-ženih v Slogi:
$	5.000.— do 30. leta starosti,
$ 10.000.— od 31. do 50. leta starosti,
$ 15.000.— od 51. leta starosti naprej.
'Naložba je vedno na razpolago, prinaša lepe obresti, v primeru smrti pa je skupaj s posmrtninsko podporo takoj izplačljiva pokojnikovim svojcem. Podrobnejše informacije v naši pisarni:
Bartolomé Mitre 97, Ramos Mejia, — v uradnih urah: ponedeljek, sreda in petek od 15. do 19. ure ali po telefonu 658-6574.
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1976 za Argentino: $ 1.700.— (170.000), pri pošiljanju po pošti $ 1.800.— (180.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 20 USA dol.; obmejne države Argentine 12 USA dol.; Avstralija 25 USA dol.; Evropa 23 USA dol., ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.; Evropa 17 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213.
od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-418'8.
:
Učitelj razlaga v šoli, da je tradicija, kar prehaja z očeta na sina. Pokliče Klemena, da mu pove kak primer.
„Tradicija je npr. obleka mojega o-četa,“ odgovori Klemen.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air»« Pta. baja, onc. z
T. E. 35-8827
Slovenska dekliška organizacija
Slovenska fantovska zveza
Pevsko glasbeni festival
Vstopnice v predprodaji v Dušnopastirski pisarni po 300.-—, 200.—, in 150.—- pésov
Dvorana slovenske hiše
Sobota, 27. novembra ob 21
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 EOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Saenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novem velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.'
■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■•■«»■■■■■■■■■■■■■■■a
■■■■■■■■■■■»■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■«■■■■■■■■a**-bbbbbbbbbbbbbbbbbbb
iiiaiiBiiiiiiaiiiiBaliiiBiBiiiaBaBBBiiiaaliB
POSLUŠAJMO
SLOVENSKO RADIJSKO URO
vsako nedeljo od 19.05 do 19.30 ure na radio “Antártida”.
Dober je Gospod njim, ki ga čakajo, duši, ki ga išče.
___	(Jer. žal. 3, 25)
V svojem enainpetdesetem letu je nenadoma odšel k Bogu po plačilo moj mož, gospod
Ernesta R. Bruno
Pokopali smo ga na Chacariti v Buenos Airesu.
Iskreno se zahvaljujemo vsem prijateljem, ki so nam ob tem udarcu stali ob strani, še posebej predragemu č. g. Jožetu Košičku za njegove molitve ob krsti in za tople besede ob grobu.
Naj bo rajnemu Bog dober plačnik. Spomnimo se našega nepozabnega pokojnika v molitvi.
Prijatelje in znance prosimo tihega sožalja.
Žalujoči:
Ančica roj. Kralj
in ostalo sorodstvo
Buenos Aires, Bariloče, Danska, Slovenija, Trst, Gorica
5.	novembra 1976
Ludvik Puš
086)
NA DOLGO POT
Vlak se kmalu po izvozu iz worgel-skega kolodvora začne vzpenjati navkreber, in vozi po dokaj strmem klancu vse do višje planote do Westendor-fa do ¡St. Johanna v Tirolu. Kljub močnima lokomotivama je hitrost počasna in zatorej časa dovolj in prilike, da se Hopfgarten s svojo slikovito cerkvijo lahko še enkrat dobro ogleda. Železna cesta teče toliko proč, da se celotna na pobočju ležeča naselbina z mogočno hišo božjo vsa razgrne pred popotnikom. Kdor je enkrat sliko videl, mora priznati, da je endinstvena in je ni mogoče pozabiti.
Gledala sva jo molče. Zapazil sem, kako so zdrknile po Minkinem licu solze.
„Saj ni ravno, da bi se ne mogla ločiti od tega kraja,“ je rekla, „saj sva od začetka vedela, da bo to le ena od mnogih postaj v našem begunstvu. Kar mi stiska srce je to, da se sedaj vedno bolj oddaljujeva od domovine in domačih; tukaj sva še vedno bila — čeprav ne doma — vendar tako zelo blizu in ne tako zelo na tujem.“
Njena mama je ponovno pisala, naj — če le mogoče — ostaneva kjer koli v Evropi, samo v Ameriko ne. Nikdar
več se ne bomo videli. Niti misliti si ni upala, da ni drugega izhoda. Tudi ni bila prepričana, da je Amerika res pravi kraj za naju, sodeč po tem, kar pripovedujejo ljudje, ki so tam dolgo živeli in pridejo nazaj. Pa sedaj sva le na poti tja, ker drugega izhoda res ni, vsaj pametnega ne.
V Salzburg smo dospeli že v mraku, zakaj dnevi se meseca oktobra že močno krajšajo, več kot dneva hoče biti noči. Na postaji so nas sprejeli zastopniki IRO, nas klicali po številkah, nas zbrali v čredo, odvedli k pripravljenim tovornjakom in nas s zaboji in kovčki vred odpeljali v neko vojašnico v območju mesta. Tam so nam od-kazali prostore z enonadstropnimi prič-narni, nam dali menažne posode, kakor smo jih poznali od vojakov, nam postregli s skromno večerjo in oznanili, da nocoj ne more nihče v mesto. Vsak se ie zatorej pomaknil k svoji prični, o-premljen s slamnjačo in odejo, in pričele so se priprave za noč. .
Zelo scagano je žena motrila to ležišče, bala se je kakih „živalic“ — saj vsa stvar ni izgledala posebno higienično — kako tudi bi! Spal tisto noč ni nobeden od naju. Kadar sem kljub tr-
demu ležišču za trenutek zatisnil oči, se je v prostorni sobi kaj zgodilo, kar me je zdramilo. Enkrat je ostro zaškripal kak pograd, drugič je kdo v spanju zakričal, ker so se mu hude reči morale sanjati, potem je spet drugi pošteno potegnil dreto, da se je smrčanje razlegalo od stene do stene in od kota do kota. Težko bo, sem si mislil, če se bo počivanje v takih „spalnicah“ raztegnilo na več dni in ne bo dovoljeno poiskati prenočišča v kakem hotelu v mestu. Pri tem sem pomislil na Minko in sem vedel, da je treba napeti vse sile, da se izmotava iz prenočevanja v IRO „hotelih“, kakršen je bil ta.
Tako sem se po neprespani noči takoj podal v pisarno kasarniškega' ‘vodstva, da bi kaj poizvedel. Komaj prestopim prag, mi pride nasproti mož mojih let, me za hip motri, potem pa se nasmehne in mi pomoli roko. Na prvi pogled je izgledalo, da je begunec kot mi, pa menda ni bil ena izmed 'številk v našem transportu, čeprav je pozneje povedal, da se je tudi on umaknil iz domovine pred novo „ljudsko“, oblastjo. Nimam posebno izrazite sposobnosti za prepoznavanje ljudi, ki sem jih kdaj bil že videl. To vem, da mi obraz ni tuj in ne postava, ali kam bi ga uvrstil in se spomnil imena, tega ne morem. Kar obstal sem in moža vprašujoče gledal. Uvidel je mojo zadrego in sam od sebe odgovoril.
„Ali se nič več ne spominjaš na najino mladostno vojaščino v Ennsu ob Donavi proti koncu prve svetovne vojne?“ In mi je spet pomolil roko v pozdrav. Tedajci se je v mojem spominu posvetilo. Zgrabil sem njegovo roko in od presenečenja komaj bil v stanju dovolj glasno izraziti svoje veselje nad svidenjem.
„O, Ivo, Ivo, stara sablja! Kje se po tolikih letih spet srečava! Od' najinega zajemnega delovanja pri kadru drugega strelskega polka v Ennsu mineva že nad 30 let. Dolga je ta doba in zatorej ni zameriti, da te na prvi pogled nisem prepoznal.“
Umaknila sva se v kot in se zatopila v dolg razgovor. Moj sobesednik je bil Ivan Pibernik, po rojstvu pristna ljubljanska srajca, doma tam ob Dblenjski cesti, kjer so imeli njegovi starši prijeten dom. Odločil se je za vojaško kariero in po dovršenih vojaških šolah postal aktiven oficir. Srečala sva se kot oficirja v onem starem mestecu Zgornje Avstrije, tam skupaj preživela nekaj mesecev in postala dobra prijatelja.
Po obuditvi sijarih, lepih spominov na mladostna leta sva se z Ivanom podala v bližnjo kantino, popila na dobro zdravje vsak. čašo slabega piva in se tamkaj do konca zmenila o trenutni situaciji .Zvedel sem, da živi v 'Salzburgu že nekaj časa in da ima aktivne stike z IRO. Na drobno in natanko so
mu bile znane uredbe te mednarodne begunske ustanove in vse njeno poslovanje. Zagotovil mi je, da udeleženci IRO transportov niso vezani na prenočevanje v vojašnicah in ne na prehrano iz skupne kuhinje, imajo pa do obojega pravico. Kdor si najame stanovanje v mestu in se vzdržuje sam, je dolžan to javiti v pisarni, na drugi strani pa je njegova dolžnost in odgovornost brigati se za čas odhoda transporta in ga ne sme zamuditi. Salzburg je bil tačas zbirališče za razseljene osebe iz vseh con Avstrije, ki so bile namenjene v Združene države. Ko se jih je nabralo za eno garnituro posebnega vlaka, je IRO napovedal kak dan ali dva poprej odhod takega vlaka.
Z zadovoljstvom sva z ženo vzela to na znanje, pobrala ročne kovčke z najbolj nujnimi vsakdanjimi rekviziti in najela sobo v hotelu Miinchnerhof prav v sredini mesta. Odkazali so nama lepo sobo s kopalnico, in tako sva en cel teden, za slovo od Evrope, uživala udobje hotelske postrežbe, kar se je nama zelo prileglo in dopadlo. Nekaj takega je bilo mogoče privoščiti si le, ker se je neki moj dobri prijatelj — duhovnik v Ameriki domislil, da sem verjetno pri zelo slabeni premoženju in mi je nalašč za popotnico poslal nekaj visoko vrednih dolarjev. Te sva na ta način srečno zapravila.