GORIŠKA KNJIŽNICA
oddelek
Nova Gorica
2235

KAPELICA
2235 4
• KAREL ŠIROK * KAPELICA
Odpravlja Jožef f
Marija pravi: „S iabo grem na dolgo pot v Jeruzalem !“ A Jožef strogo se drži, tako Mariji govori:
„Če dolgo ti hodila bi, na poti še povila bi!
Če hočeš romati z menoj, plenice vzemi si s seboj!“ In kmalu s cekarjem oba po beli cesti romata.
Marija se na jok drži, povojcev v skrinji našla ni.
kot je ukazal
Ob jaslicah o polnoči Marija dete je rodila.
Se potožila je Marija:
„Še vode ni, da dete bi umila, povojcev ni, da bi ga v nje povila!“ Še dobro ni izgovorila, že z neba priletela sta golobca dva, dva angela; prinesla sta dve kanglici vode, povojca dva, plenici dve.
In dete v hlevcu sta umila, narahlo, mehko ga povila v plenici dve, v povojca dva, dva bela božja sla, golobca dva, dva angela.
TA NOČ JE SVETA NOČ
Ta noč je polna čuda, ta noč je sveta noč, hudoba izgub da je danes svojo moč.
Na nebu nova zvezda, poglejte, plameni, prelepo dete v jaslih na slamici leži.
Zatone svetla zvezda, še danes pojde v kraj, a luč, prižgana v hlevcu, ostane vekomaj.
SVETI TRIJE KRALJI
Mi sveti kralji smo trije iz jutrne dežele, čez gore, pušče in vode so nesle nas kamele.
Velika zvezda vrh neba vso pot nas je vodila, čim hujša tema je bila, tem lepše je svetila.
In kar prinesli smo zlata in mire in kadila, prejela naša je Gospa, ki dete je rodila.
Iskali smo ga, pa zaman med knezi, bogatini, naš Jezus je ugledal dan na slami pri živini.
JEZUSA ZIBATA DVE GOLOBICI
Marija dete je rodila,
v plenice ga mehko povila.
In žalostno se je držala, tako je Jožefu dejala:
„Kje dete moje bo ležalo, kje bo ležalo, kje bo spalo?“ In Jožef zibko je stesal, porisal jo in jo postlal.
Marija se je nasmehnila, se nasmehnila, govorila:
„Zdaj zibka že stesana je in toplo že postlana je.
A kdo bo zibal vse noči?
Jaz trudna sem in brez moči.“ In prileteli sta dve ptici, dve krotki beli golobici.
In zibali sta dete dan na dan, ob zori odleteli stran.
Na gori piha, na gori mete,
Marija tam ziblje svoje dete.
Dolgo že ziblje, ne more več. „Pomagaj mi, Jožef, ne hodi preč!“ „Rud bi pomagal ti zibati,
a prstov ne morem premikati!
Trde od mraza so mi roke,
Bog se usmili, usmili se!“
JEZUŠČEK v zibki
Sredi raja v zibki zlati Jezušček mali leži.
Božja mati ob zibki sloni, nad zibko se sklanja in zibko poganja z belo roko.
Okoli zibke dušice sede, okoli zibke angeli stoje in Jezuščku tiho pojo:
„Aja tutaja, aja tutaja, zlata je zibka sredi raja, v zibki pa Jezušček truden leži, nič več ne more se z nami igrati, zdaj mora v zibki svoji spati, v zibki zlati sredi raja — aja tutaja, aja tutaja ...“
Marija je s cekarjem v tempelj šla, da bi Bogu se zahvalila za novorojenega Jezusa.
Marija je revna, nima zlata, v cekarju nese golobca dva, da ju daruje za Jezusa.
Pojdi, Marija, hitro odtod, da te ne ujame kralj Herod, da te ne ujame kralj Herod!
Hoče ti malega Jezusa vzeti, da ne bi mogel sveta oteli, da ne bi mogel sveta o teti.
MARIJA ZIBLJE JEZUSA
Marija ziblje Jezusa pod čremso kraj polja.
Z vej cvetje se osiplje, a zlata zibka škriplje, v šatorih Jude prebudi.
In prišli so od vseh strani, da vidijo, kaj neki škriplje, 1,1	1 čremso se blešči.
„Marija, daj nam Jezusa, poklonimo mu srebrn pas, poklonimo mu srebrn pas in plašček iz škrlata!“ Marija jim odgovori:
govore:
„Ne dam, ne dam vam Jezusa, ker prazna bi ostala ta zibka, zibka zlata! — Imejte pas si iz srebra in plašček iz škrlata!“
JEZUS JE MAJHEN
Jezus je majhen, ne more hoditi, Marija ga mora na rokah nositi.
Mater Marijo roke bolijo, a tisočkrat huje boli jo srce: ona že sluti veliko gorje, ona že vidi prebite roke, svojega sina prebite roke, svojega sina krvavo srce.
MARIJA ROMA SKOZI GOZD
Marija roma skozi gozd, ki sedem let ni zelenel, ki sedem let že ni cvetel.
Kaj nosi na rokah s seboj? — Prelepo dete Jezusa, to nosi na rokah s seboj.
Ko je Marija mimo šla, so grmi spet pognali cvet čez dolgih, dolgih sedem let.
POJDIMO SPAT!
Pojdimo spat,
lepe sanje sanjat: o božjem kraju, o svetem raju!
Mati Marija po raju liodi, milega Jezusa za ročko vodi.
Pred njima angeli pojo, za njima rožice cveto, nad njima ptički žvrgole tako lepo, tako sladko, da nam presunejo srce.
MARIJA IN GRLICA
Marija bi rada na svatbo šla, a kje naj pustila bi Jezusa? Ponudi Mariji se grlica:
„Le pojdi, Marija, na svatbo ti! Le pojdi, Marija, na svatbo ti, saj jaz bom pomagala zibati!” Čez polje Marija je v svate šla in zraven na dete je mislila.
In kadar je prišla na pol poti, spet k svojemu detetu odhiti. In vidi, da zibka na tleh leži in ptica utrujena zraven spi. „Le kaj si storila mi, grlica?
Tako si mi čuvala Jezusa!” „Nikar se ne jezi, nikar, gospa, pomagala najti bom Jezusa!” Zletela je grlica daleč stran, Marija je žalostna šla čez plan.
In komaj je prišla na pol poti, že ptica naproti ji prileti.
Marija, ne bodi nič žalostna, saj našla sem tvojega Jezusa!
S pastirci na trati vesel sedi in belega jančka v rokah drži.
Tako mi je rekel, tako dejal:
„Le dvigni se, grlica, zopet s tal!
In materi reci, naj pohiti,
da svatbe vesele ne zamudi...“
ROŽE ZA MARIJO
Po raju Jezus hodi in ovčke bele pase, in kamor stopi z nogico svojo, tam roža rdeča zrase.
In angeli za njim gredo, vse rdeče rože pobero in materi Mariji jih neso:
„Poglej, Marija! Jezušček, tvoj sin, pošilja ti te rože za spomin!“
MARIJA ČAKA JEZUŠČKA
Jezušček je v raju rože bral, truden pod česminom je zaspal.
Dolgo ga Marija je iskala, k sebi angele je vse pozvala in lepo jim govorila in lepo jih poprosila:
,,Skozi raj mi, angeli, hitite, semkaj Jezuščka mi pripeljite!"
Prošnjo angeli so razumeli, skozi raj ko ptički odhiteli.
Našli Jezušeka so pod česminom,
pod česminom, pod cvetočim rožmarinom,
s tiho pesemco so ga zbudili.
Jezušček jim pravi:
„Pa zakaj ste me zbudili ?“ Angeli so mu odgovorili:
,,Radi k materi bi te vodili! Dolgo čaka, da bi te objela, da na srce bi te spet prižela!4
JEZUS ROŽICE PRESAJA
Nocoj ne gremo zgodaj spat, nocoj je lep večer; ko zaskovikal bo skovir odrinemo naprej.
Zdaj lučke prinesite in z oljem jih nalijte!
Lučke bomo vsi nosili, z njimi naokrog svetili: po mejicah,
)o stezicah,
tjer se Jezušček sprehaja, epe rožice presaja, epe rožice sadi, t urja svetega budi.
JEZUŠČEK MED ANGELI
„Kaj naj povem vam, krilatci, kaj naj zaprosim vas, bratci! Zunaj, pred rajskimi vratci, dušica joče, v raj se ji hoče ...
Vi, ki imate peroti,
brž ji hitite naproti,
v raj jo spustite,
sem pripeljite:
rožic ji bomo nabrali,
posteljco mehko postlali,
trudni vsi skupaj zaspali!”
TO ANGEL JE BOŽJI
Po snegu čez polje drobna lučka hiti.
To angel je božji, to lučka ni.
Kam angel Gospodov tako hiti?
I ja, kamor Gospodov mu glas veli, tja angel Gospodov tako hiti.
Tak rahlo čez polje beli angel hiti, da v snegu nobene stopinje ni.
LEGENDA
Angela plula sta raz nebo, zavita v kopreno, kot vosek rumeno, angela plula sta raz nebo.
V	zibelki dete leži bolno, v oči že stekleno,
kot vosek rumeno v zibelki dete leži bolno. Angela plula sta pod nebo, zavita v kopreno, kot vosek rumeno, z dušico plula sta pod nebo.
V	zibelki drobno leži telo, vse trdo, ledeno,
kot vosek rumeno v zibelki drobno leži telo.
JEZUŠČEK IN DUŠICA
Marija po raju hodi
in Jezuščka za ročko vodi.
In dušica majcena pride pred raj, ne more naprej, ne more nazaj.
Sveti Peter pa reče Mariji:
„Poglej, Devica,^ tale majcena dušica hoče priti v raj.
Na svetu tam pa ni Boga molila, na svetu tebe ni častila, le to je počela, le to je počela: po belili stezicah hitela in rožice v polju nabirala, na gosli si pesmi je svirala in tihih lepot je iskala, na posteljah trdih je spala...“
In Jezušček reče:
»Tale dušica, tale dušica po svetu je mene iskala, zdaj skupaj se bova tu v raju igrala!“
JEZUS IN DETE
Sredi raja
se Marija izprehaja, mimo pride Jezus sam. Vpraša ga Marija:
„Kam greš, Jezus, kam?“ Jezus ji odgovori, pravi ji tako:
„Moram v daljni kraj, so bolno ženo, d sinoči je rodila, c tebi jo pripeljem v raj.“ Mati žalostno je govorila: „Kaj to dete bo počelo, kaj to dete bo počelo, ko mu mater vzameš?!"
(32)
„Kaj to dete bo počelo? — Pošljem tople žarke, da ga bodo greli, pošljem drobne ptičke, da mu bodo peli.
Ti si dobrega srca, ti ga boš dojila, angela ga bela dva bosta v svet vodila!“
ŽALOSTNA MARIJA
Bela steza po dobravi, bela cerkvica v daljavi, cerkvica Marijina, z nageljčki posuta vsa.
V cerkvici mračni pa lučka visi, v cerkvici mračni pa lučka gori, pod lučko žalostna Marija sloni, v belih rokah bukvice drži...
K Mariji Jezušček prileče, priteče in natiho reče:
„Mati,' mati, ah spite, ah spite ali bdite?“
„Oj kako, kako bi spala,
hude sanje snoči sem sanjala: da so te Judje ujeli, da so na križ te razpeli, trnovo krono na glavo ti deli!“
s
STARČEK GRE NA BOŽJO POT
Starček gre na božjo pot, tam je božja hišica, lepa bela cerkvica.
'7	1	• • • w oltar,
v drobni ročki svet drži, milost romarjem deli.
Starček Jezuščka poprosi: „Daj, o daj mi Jezušček, hudo zimo pretrpeti, daj, o daj mi, Jezušček, vigred novo doživeti!“
JEZUS IN ROGINICA
V ogrado med rože devojka je šla, oj bleda devojka Roginica.
In sama ni vedela kdaj in kako — neznani popotnik stoji pred njo.
„Kaj hočeš, popotnik neznani, povej?!
Nikoli te videla nisem prej!“
„Po rožico prišel v ogrado sem zdaj, da s sabo ponesem jo v sveti raj.“
„Oj čudno, ti romar, z menoj govoriš ...!
Le vzemi, le vzemi, kar si želiš!“
„Od daleč, od daleč sem prišel po njo, po rožo najlepšo — Roginico. . »Roginico? — Meni tako je ime! —
A kdo si ti, romar neznani, odkje . . . ?“ »Roginica, nič se ti mene ne boj, jaz Jezus sem, Jezus ... rešitelj tvoj!“
Ko Jezus natilioma to izgovori, Roginica pade in omedli.. •
In Jezus odvedel je dušico v raj, tam mnogo je rožic in večen maj.
STARČEK IN JEZUS
Siv starček ob potu utrujen je stal in tožil Bogu je in zdihoval:
„Trpel sem vse svoje žive dni, kdaj ura sreče me doleti?”
In prišel je Jezus, za roko mehko odvedel je starčka pod oljčno drevo. „Tu sedi, počivaj in bolje ti bo, tako še nikoli ti ni bilo!”
In starček je sedel, zaprl je oči — zdaj dušica v raju se veseli.
JEZUS MISLI NA MATER
Nič ne povejte Mariji, kako je z menoj: da na križ bom pribit, da bom v grobu nocoj nič ne povejte Mariji, kako je z menoj!
Ona bi tarnala in se jokala, s solzami bi si oči še izžgala — nič ne povejte Mariji, kako je z menoj!
Če pa povedati morate, dobri ljudje, tiho tolažite njeno srce — meni hudo je najbolj radi nje!
(39)
MARIJA JE PO CESTI ŠLA
Marija je po cesti šla: „Ojoj, oj oj, prejoj, ^ kaj cula sem, kaj slišala, kje ljubi sin je moj?“ „Kaj cula si, kaj slišala, kje ljubi sin je tvoj?
izdihnil bo nocoj!“
„Mar sem zato ga zibala, dojila ga zato,
1 J da zanj,
Marija je po cesti šla: „Ojoj, oj oj, prejoj, ^ kaj cula sem, kaj slišala, kje ljubi sin je moj?“
Ponižan je in križan je,
JEZUS VISOKO NA KRIŽU VISI
Jezus visoko na križu visi, mater zagleda, ga srce boli:
,Janez, preljubi učenec moj, bodi ob strani mi danes, nocoj: primi Marijo in pelji jo preč, (glej, jaz ne morem nikamor več) primi Marijo in pelji jo preč, da ne bo gledala mojih ran, da ji bo lažji ta težki dan!“
JEZUS NA KRIŽU JE GOVORIL 1
Jezus na križu je govoril:
„Rad bi se, bratje, poslovil, rad bi podal vam za slovo svojo pohabljeno roko!
Pa je ne morem nikomur podati, moram jo mirno ob križu držati, mirno držali pribito roko, pridite k meni po slovo!“
(42)
2
Kje je zdaj množica vernih ljudi, ki za menoj je hodila?
Kadar je videla križ nad menoj, se je potuhnila in potajila.
Zdaj sem visoko na križu razpet, hlapci pod mano na kocke igrajo, a farizeji čez plote zijajo in se tolažijo: „Zdaj ga imamo!“ Moje betežno telo ste razpeli, z žolčem ste me napojili, svete resnice pa niste ujeli, niste na križ je pribili!
JEZUS SE POSLAVLJA
Še enkrat bi stopil rad, bratje, med vas, z vami hodil čez polja, dobrave, rad bi poslušal še enkrat vaš glas v senci cipres in cvetoče agave.
Toda zapisane so nam postave: vse moje poti so končane, eno edino mi še ostane: grob in mrtvaške ponjave.
JEZUS SE POSLAVLJA
(1. INACICA)
Še enkrat bi stopil rad, bratje, med vas, z vami hodil med polji ob žitu, rad bi poslušal še enkrat vaš glas in z vami se menil ob hladnem studencu!
Toda nikamor ne morem, nikamor več, na rokah in nogah otrple so kite, ušesa, oči so s krvjo zalile in ustne so suhe ko trava v peščencu.
JEZUS SE POSLAVLJA
(2. INAČICA)
Še enkrat bi stopil rad, bratje, med vas, z vami hodil med polji ob žitu, rad bi poslušal še enkrat vaš glas pod cedro košato v jasminovem gaju!
Toda nikamor ne morem zdaj več, moje noge so s čavlji pribite, moje oči so s krvjo zalite in kmalu že vse bo pri kraju.
(46)
TRI KAPLJE KRVI
Ptica iz raja
na križ priletela,
tri kaplje krvi je zajela.
Prvo je nesla
na ravno polje — tam klasi pšenični šume.
Drugo je nesla na vinske gore — tam grozdi rumeni zore.
Tretjo je nesla na strme vrhe — tam cerkvice bele stoje...
Blagor ti, ptica, oj ptica iz raja, ki gledala Krislu si v lica!
S tabo da zrli bi sveti obraz, ko ura priteče in čas!
MARIJA JE PO POLJU ŠLA
Marija je po polju šla, Marija sedmih žalosti, Marija sedmih bolečin, in bridko, bridko jokala, točila je solze.
In kamor solza pala je, tam grenka zel pognala je. In rasel pelin je v spomin na mater sedmih žalosti, na mater sedmih bolečin.
UMRL JE JEZUS
Umrl je Jezus ... Tiho so ga s križa sneli, v mrtvaške prte ga povili in v skalnat grob ga položili. ..
In če bi tam ležal,
Marija, jeli, da bi smeli
nositi mu takrat na grob dišav? —
A on je vstal!
Prebile petim fantom krogle so srce in grob so izkopali jim nekje, zasuli jih skrivaj kot stekle pse, a kje — še mati vedeti ne sme.
Pa naj bi bil njih grob kjerkoli:
ob kraškem kalu, za podrtim zidom, ob cestnem jarku ali kje med brinjem — le da bi mogli položiti nanj šopek poljskih rož in pomoliti za verno dušo očenaš ...
Umrl je Jezus ... Tiho so ga s križa sneli, v mrtvaške prte ga povili in v skalnat grob ga položili. . .
In če bi tam ležal,
Marija, jeli, da bi smeli nositi mu takrat na grob dišav?
KAKO JE BILO TEBI, MARIJA, PRI SRCU TAKRAT
Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat ko je bil tvoj sin Jezus s krvjo oblit, ko je bil tvoj sin Jezus na križ pribit in si pod križem stala in bridko se jokala, — kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat?
Kako je bilo pri srcu takrat štirim ženam, štirim ženam, štirim materam: materi Miloševi, materi Bidovčevi, materi Marušičevi, materi Valenčičevi, ki so čule obsodbo:
Jutri bo tvoj sin s krvjo oblit, jutri ob zori bo tvoj sin ubit! — ?
In so bdele vso noč
in vso noč jim je v srcu kljuvalo:
Ob zori, ob zori bo tvoj sin ubit!
Zdaj je še živ tvoj sin, še živ in še mlad,
še nedavno bil poln je vere, ljubezni in nad, a kmalu . . . čez uro ... ta liip bo s svinčenkami prebit in mrtev bo ležal ob tleh.
Kako je bilo, Marija, pri srcu takrat tebi in štirim ženam, štirim ljubečim materam?
KAKOR DA JE MRLlC V HIŠI
(NA PREDVEČER SMRTI ŠTIRIH MLADENIČEV)
Kakor da je mrlič v hiši, tiha je in resna vsa družina.
Ob polici večna luč je vžgana in pogrnjena je z belim prtom miza. Okrog mize so klopi in stoli, a za goste štiri so stolice, zanje štirje krožniki s police, štiri čaše, štiri žlice —
vse najlepše, kar premore gospodinja. Sedla k mizi je družina, komaj se jedi je dotaknila ... Gospodar se zgane, čašo prime: „Pijmo gostom v čast in slavo!“
(53)
Prazne štiri so stolice,
nedotaknjene so štiri žlice, gostje ne sede za mizo, ali v srcu vseh živijo.
Kadar čaše so spraznili, očenaše štiri so zmolili: enega za Miloša, enega za Bidovca, enega za Marušiča, enega za Valenčiča.
Ob polici večna luč bila je vžgana, kakor ranjeno srce je trepetala.
V KAPELI HLADNI
V kapeli hladni mrak leži, 1	11 rečna luč brli.
in na Razpetega strmi...
Postoj! Ta kmetiška ženica Gortanova je mati, se mi zdi. Naj vernice nihče ne moti, ostaviva jo v mračnem koti, zdaj ona s Kristom govori.
stebru tam kleči
TRIJE ANGELI
Od sončne morske so strani trije mladeniči prišli, trije nebeški angeli.
In romali čez beli kras, čez gmajne, grušč in brinje so beli angeli trije.
In trudni, z žulji na nogah, na grobljo, v senco rašelike, so sedli angeli trije.
In prvi angel je začel:
„Koliko brinja tod okrog je posadil naš ljubi Bog!“
In drugi angel je dejal: »Koliko grušča tod okrog nasul je naš preljubi Bog!“ In tretji: »Koliko gorja na tale revni kos sveta izlil je naš preljubi Bog!“
MOLITEV
Nekronanega kralja reši nas, Gospod,
krivičnih trum njegovih reši nas, Gospod! Ne štej nam v zlo, da se potožimo, Gospod, ti dobro veš, kako bridko je, o Gospod, če kdo ne ve, kam bi položil glavo! Imamo zemljo, hišo svojo, o Gospod, a sužnji smo. Na svojih tleh, Gospod, ne vemo, kam bi položili glavo!
Ne štej nam v zlo, da se potožimo, Gospod, saj tudi ti, ki jačji si od nas, Gospod, na oljski gori si omahoval, ko si očetu svojemu dejal:
„Odvzemi, oče, kelih ta od mene!“
Ne štej nam v zlo, da se potožimo, Gospod, nekronanega kralja reši nas, Gospod, krivičnih trum njegovih reši nas, Gospod!
PESEM BEGUNCEV
Pred Herodežem v egiptovsko deželo sta bežala Jožef in Marija, da bi sina svojega rešila, malo dete Jezusa.
Ko Herodeža ni bilo več, vsa dr	' vrnila:
in osliček tudi.
Vsem beguncem tam od Soče bistre, Krasa belega in borne Istre, ki so se raztepli po vsem svetu, v srcu ena sama želja tli: da unese se Herodež hudi, da v svobodno domovino mogli bi se povrniti, kot ste se vrnili vi:
Jezus, Jožef in Marija in osliček tudi.
Jezus,
KAZALO
Marija se na jok drži Marija dete je rodila .
Ta noč je sveta noč .
Sveti trije kralji...............................10
Jezusa zibata dve golobici.......................11
Marija na gori...................................12
Jezušček v zibki.................................13
Marija je v tempelj šla..........................14
Marija ziblje Jezusa.............................15
Jezus je majhen..................................17
Marija roma skozi gozd...........................18
Pojdimo spat.....................................19
Marija in grlica.................................20
Rože za Marijo...................................22
Marija čaka Jezuščka.............................23
Jezus rožice presaja.............................25
Jezušček med angeli..............................26
CO 00
To angel je božji................................27
Legenda..........................................28
Jezušček in dušica...............................29
Jezus in dete....................................31
Žalostna Marija..................................33
Starček gre na božjo pot.........................34
Jezus in Roginica................................35
Starček in Jezus.................................37
Jezus misli na mater.............................38
Marija je po cesti šla...........................39
Jezus visoko na križu visi.......................40
Jezus na križu je govoril 1, 2..............41, 42
Jezus se poslavlja (in dve inačici) .... 43, 44, 45
Tri kaplje krvi..................................46
Marija je po polju šla...........................47
Umrl je Jezus....................................48
Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat ... 50
Kakor da je mrlič v hiši.........................52
V kapeli hladni..................................54
Trije angeli.....................................55
Molitev..........................................56
Pesem beguncev...................................57
Kazalo...........................................59

Karel Širok
KAPELICA
Naslovna risba je posneta po lesorezu iz zbirke »Duhovna razlaga življenja Kristusovega", ki je izšla okr. 1486. 1. — Za platnice uporabljeni Ingres papir je iz papirnice Canson & Montgolfier, Pariš. Risba na platnicah je v vseh izvodih ročno kolorirana. — Ročni stavek in dvobarvni tisk tiskarne Veit & drug, družba z o. z. na Viru pri Domžalah, predstavnik P. Veit. Vse pravice so pridržane December 1936 pri
AKADEMSKI ZALOŽBI
V
LJUBLJANI
22354
88B.3-1
ŠIROK,, Karel
Kape 1ica
70005775/Šo
DOM
: