Stran 108                   ANGELčEK        ________Leto 31
Marijin Zvonček
DOPISI.
X. Anici v spomin!
Anica Weisseisen; uč. V. razr. v Kranju, f 31. III. 1923.
Preko poljane so zaveli lahni pomladni vetrovi. Iz tal je priklilo tisočero nežnih cvetov. Boječe je kukal zvonček iz črne grude, veselo se je smejala rumena trobentica, in ošabno se je košatil črni teloh ob solnčni rebri. Vzcvetela je loka, v srcu naše male Anice pa je vzkipelo novo veselje v teh po-mladnih dneh. Trgala je te mlade pestre cvetke, jili povijala v šopke in jih nosila na gomilo svojega lju-bega bratca Jožka, ki ga je pred meseci ugrabila neizprosna smrt iz kroga srečne družirie. Nič ni po-mišljala Anica, ko je lomila nežna stebclca pomlad-nih cvetk. In kako bi? Dejala je: »Ljubi Bogec natu ." jih dajc v veselje. Kako prazen bi bil bratcev grob brez njih! Tožilo t>i se mu v črni zemlji po teh drob-niih vonjajočih cvetnih glavicah,«
Toda dolgo se Anica ni veselila cvetoče vesne. Nepričakovano je potrkala bolezen na duri njenega življenja.   Ostudna škrlatinka jo je ovila v svoj škr-   • latni plašč in ji odštela ure njene lepe mladosti. Ia ^ ko se je bližala svečana Velika noč, ko se vse mlado in staro, celo ptički v zraku in drobni žužki v zemlji . vesele vstajenja, tedaj je legla naša Anica v bolniško postelj, iz lcatere ni več vstala.
Leto 31____________ ANGELČEK__________Stran  109
Ko sem začula, da je težko obolelo to ljubo dekletce, sem pohitela k njej, da jo potolažim in ji vlijem v razboleno srce upanje na okrevanje. Podala sem ji roko, njene oči pa so se orosile s svetliml. bisernimi solzami. Kakor da bi se poslavljala-----------
Kako težko ji je bilo noč in dan sami! Zunaj je sijalo žarko, pomladno soln-ce, ptički so peli v vrho-vih dreves, otroci so veselo zarajali, Anica je pa ležala sama v svoji sobici. želela si je součenk, gospo-dičen učiteljic, gospoda kateheta; toda nihče ni smel k njej, dasiravno so vsi najiskrenejše mislili nanjc in ji v molitvi prosili zdravja. Nekega dne pa so se Aničine roke krepko ovile vratu mamice, ki je noč in dan bdela ob njej. Proseče je izustila besede: »Ma-mica, čuješ! Za škrlatinko bi ne umrla rada. Sama bi morala ležati gori v temačmi mrtvašnici; nihče bi ne smel k meni, nobene mojih ljubih součenk bi ne bilo pri mojem pogrebu.« Tihe solze so zapolzele po mamičncra licu, ko je hitela hčerko tolažiti: »Anica, ljubo detc moje, ne boj se! Saj ne boš umrla! Boljša si že, rešcna si ncvarnosti. Kmalu boš spet zdrava in vesela!«
»Mama, Bog da, Bog vzame, kakor je njegova volja!« se je izvilo deklctcu iz ust. Umirila se je.
A preko noči se ji je poslabšalo. Škrlatici se je pridružila še druga bolezen. V silnih bolečinah si jc pulila Anica lase, mahala je z nežnimi ročicami ob zid, da so bili črni njeni prstki. In ko so se na Veliko soboto ob devetih vrnili zvonovi iz daljnega Rima, je Anica tiho ugasnila kakor svečka v rokah pre-ljubega ateja. — Kdo naj popiše žalost njenih rodi-teljev, bratca Marjana in sestrice malc Marice, ko jc črna smrt razprostrla svoje temne, grozne peroti nad to hišo?
Sama je zaprla Anica svoje kot nebo jasne očke, polne dobrote in rmiline. Krog ustec ji je zaigral vesel rahel smehljaj kakor priča: »Prestano je!« V tnehke kodre njenih zlatih las ji je vpletla mamica bele cvetove. Njema voščena ročica je stiskala rai-pelo, v levici pa je držala mirtin cvet. Po belem obla-
Stran  110                       ANGELČEK                 Leto 31
čilcu so širile svoj blagd vonj modre, skromne vijolice, ponižne, kakor je bila Anica sama,
In ko sem gledala njen beli obrazek med trepe-tajočimi svečami, se mi je zazdelo, da govore njena ustna, ki niso nikdar poznala greha, pač pa le iskre-no, vročo molitev, besede: »Mamica, očka, bratec in sestrica, ne tugujte! Srečna sem. Res ne gledajo-moje oči več večnega mornarja neba — solnca; ne čutijo več božanja vaših mehkih dlani; toda, mamica — moja dušica že trka na nebeška vrata. Že slutim veliko čudiapolno svctlobo nebes, ki jemlje vid; že čujem sladke pesmi, že gledam neizmerna polja beljh lilij in šmarnic. Mamica, očka, ne polnita keliha svo-jega trpljenja še z grenkimi solzami — srečnejša sem nego kdaj prej.«
V vsem svojem blesku je sijalo solnce tisti dan, ko smo niašo ljubljenko položili k večnemu počitktu Zdelo se mi je, da je vsa priroda zažarela v polni lepoti, kot bi si odela najlepše oblačilo, da tudi ona pospremi našo Anko v prezgodnji grob. — Srca vseh spremljevalcev na njeni zadnji poti je preŠinila brez-mejna žalost, ko so padle prve grudc na njeno belo krsto. Za Andco so se zaprla črna vrata, ostala pa je mamica, atej, bratec in sestrica v neizmernem trpljenju, neizrazni žalosti ob grobu. Belo cvetje se je usulo na črno zemljo, ki je sprejela vase to nežno pomladno cvetko. S šopki dehtečih nageljev so odeli tisto strašno rušo, ki hrani mamioin najdražji zaklad. Vse žaluje po njej, saj je bila Anica ubogljiva, dobra, postrežljiva, usmiljena in pobožna deklica, ki je često vpletala v svojo iskrcno jutranjo in večerao molitev vroče prošnje, naj ljubi Bogec potolaži srca vseh pe-. trtih in žalostnih.
Grobna tišina je zavladala v V. razredu, ko so se vrnile po njeni smrti učenke spet v šolo. Žalost-nih oči in molčečih usten so zrle druga na drugo. Pekoča bolest je krčila mlada srca. Vse so zrle n> prazno mesto v prvi klopi, kjer j« sedela najboljša, najpridnejša  med  njimi — Anica.   Toda  ni  je  bilo
Leto 31_____________ANGELČEK__________Stran 111
več. Anica sniva na božji njivi, v mirncm domu, kjer so vrata v večno veselje.
Vas male čitatelje Angelčka, čigar naročnica jc bila tudi pridna Anica, pa prosimo, boditc zgledni, kot je bila ona, spominjajte se je v molitvi in pro-site tolažbe njenim, roditeljem, ki zalivajo vsi potrti njeno gomilo  z grenkimi solzami.