Simonu Gregorčiču.
počitku je položil trudno glavo ..." po domu vsem je bridki glas vzletel, in narod ves posluhnil, ostrmel je in narod ves v bolesti je vzdrhtel.
Kod pesem tvoja je nekdaj hitela po deželi, tisoče vžigajoč, novica zdaj o smrti je drhtela, bridkost v tisočih srcih vzbujajoč.
Kropit hitele so Te trume vdane, plakale so: „Čemu si šel, čemu?" Kropil i jaz sem Te, moleč s solzami: „Mir božji Ti, saj si želel miru ..."
Miru apostol! — Ko strasti besnele, kako jih vmirjal blagi Tvoj je spev! In ko strmel sem Ti v oči nedolžne, miru nebeškega sem zrl odsev.
Trpljenja mož! — A nosil si ga moško, v vseh vihrah stal nevklonjen si-junak, trpeč molče, odpuščajoč v trpljenju, ob boli vsi, ob vsi krivici blag . . .
Zvon" 1. XXVII. 1907.
2                                    Ksaver Mesko: Simonu Gregorčiču.
Prišli nad me so dnevi Tvojim slični, a prvi bil si Ti — „Pogum!" —¦¦¦ kličoč. „Če vest je čista, kaj zavist nam more in kaj ves trop, ,Na križ! Na križ!' vpijoč!"
Kako sem cenil Te, kako Te ljubil, prav zdaj spoznavam, ko Te nimam več, ko ob spominu na obraz Tvoj mili zakrivam svoj obraz, bridko ihteč . . .
Zdaj v miru spiš ... po poti bridki, težki, ki stlali trnja so na njo dovolj. Zdaj odpočij si v radosti nebeški, kjer ni več solz, kjer tuja vsa je bol.
Najblažji sin, kar jih imel naš rod je, blažeč ga in v nebo ga dvigajoč, zato Te ljubil je z ljubavjo vročo, in zdaj ob grobu ves stoji plačoč . . .
V ljubljeni zemlji rodni zdaj počivaš, iz groba blagoslavljaš dom in rod, od težke hoje v miru božjem snivaš, da Te k plačilu obudi Gospod . . .
Tja v gorsko vas pobožno mnog poroma,
s hvaležno solzo grob Ti pokropi.
A rod za rodom vprašal bo drhteče:
Kdaj vstane tak nam spet, kot bil si Ti ... ?
Ksaver Meško.