Knjiga Slovenska XIX. veku. 21) Blaže ino Nežica v nedelski šoli. Učitelam ino učencam za pokušno spisal Anton Slomšek, Vozeniški fajmošter. I. 1842. - II. 1848. — III. 1857. — Predgovor v I. nat. je: Cuješ, preljubi Mojl Boš bral, kar sta se Blaže ino Nežica v šoli učila, naj se tudi tebe nauk prime. Beri, štej, in poskušaj; koljko toljko se prijelo ino veselilo te bo, tudi kaj znati. Hočeš ti druge učiti, ino bolj moder biti ko skerben učitel, ino priden gospod kaplan, ki sta v šoli učila, ti ne branim. Uči kakor rad; naj le dobro seme na dobro zemljo pade, imej si v rokah sevko alj sevavnik. ') V oklepajih so pravilni izrazi. ') Glej Janežičevo slovnico str. 195., §. 363., 1), a)! 3) Glej Janežičevo slovnico str. 195., §. 363., 1), c)! 4) Primerjaj str. 115. in 116. Levstik-ove slovnice! 5) Primerjaj Janežič-evo slovnico §. 316., b) in §. 317., d) 1 6) Primerjaj Janežič-evo slovnico §. 317., d)! Ocenjevatelj. Per setvi mora sonce sjati, de se da lepo orati; tudi per nauki bodi vesel — dobre volje, kar je prav. Povedal sim ti torej mnogotero za smeh. — Naj tudi setvo pohleven dežek pomoči, se bo hitro ozelenila. Rodoviten dež na razložen nauk so solze iz ginjeniga serca. Mislim, de bi te tudi vmes posilile. Je tebi preveč, kar se v bukvicah uči, zogni se; — je premalo, pa dodaj. Veš, de po sveti vse vage (tehtnice) enako ne vlečejo, tudi vse ure ravno ne tečejo; vsakimu vse po glavi biti ne more. Naj tebi nauk dopade, reci: Bodi Bog hvaleni! — ako ne — pa ti popravi, ino bom jez Boga zahvalil. K veči časti božji — naši predragi mladini pa v izveličanje naj se vse zgodf! — To želi prijatel tvoj . . V predgovoru k III. nat. 1. 1857 — Iskrice šolo oživeti — (Zb. Sp. IV. str. 4—6) kaže o besedi »nekdajni Vozeniški fajmošter1* na pr.: Mnogo let je preteklo, kar so bile te knižice pervič spisane; mnogo oblik se je od tiste dobe premenilo, mnogo popravilo, kajti popolnoma nikaj pod soncaui ne najdeš. Vse se premeni, tudi človek in njega dela; le resnica ostane. Tudi bukvic za šolo in za doniačo podučbo se je v preteklih letih veliko boljših skovalo, kakor jih Blaže in Nežica iraata, ki sta se tudi že postarala. Je pa novo vino bolj močno, je starina vender bolj zdrava. Nadjam se, da tudi knižica ta ne bo škodvala, posebno mladim učitelom in rednikom, naj le poskusijo, kar je dobro in prav. Pijanost pa ni modrost, bodi si pijan od starine alj novine — napihnen od starih alj novih oblik. Vsaka slovniška oblika je kolo živega jezika, ki ne stoji nepremakljivo, dokler jezik živi, marveč se neprenehorna obrača in toliko hitreje premenjuje, za kolikor bolje omika ljudi in jezika napreduje. Kolo prenaglo tirati, in preterdo zaverati dobro ni; tiraj in opoveraj rabo oblik, kar je prav, da kolo jezika gladko poteče; pa tudi preveč vstran ne vozi zaničevaje sosedov bistne oblike, da bratov pravice v svojo lastno škodo ne povoziš. Bolje bo na vsih štirih kolesih oblike voziti prav po braterno, kakor za kolesnice (ki le dva kolesa imajo) svojeglavno deržati, alj clo samokoliko enostransko tišati, se na oblikah sosedov spotikaje. Združena moC velja. Tako misli in želi brez zamere . . . 22) Novice, kterim je Slomšek bil vedno naročnik, s peresom in po vsaki drugi poti iskren podpornik (Dr. Bleiweis v Ltps. Slov. Matic. 1868 str. 123), so iz Bl. in N. str. 94. 95 sprejele 1. 1844 sestavek: Kako se ima v hudi uri zaderžati. — L. 1845 str. 31 piše Cafov: Novo, celo posebno veselje za vse Slovence. Komur čest, čest. Rim. 13, 7. — Slavni pisavec naš, naj boljšega glasa, vsi vživo do serca vneti za naše dušno in umsko izobraženje, prezaslužen gosp. A. Slomšek, kanonik in školastik Lavantski, — gdo li med Slovenci Jih ne pozna, Jih z spoštovanjem ne imenuje? gdar Jihove ljube duše po osobi ne pozna, vsej jo pozna po Jihovi mili pisavi: nedolžni otročič kaže ves vesel na -Dober Dar" — BBlaže in Nežica" sta mu naj ljubljejša tovarša; deklica kaže na -Devištvo" — na ,,Srečen Pot" hlapčič — kmet in gospod hvaležna na -Hrano" in »Filotejo" in še na veliko pisem — vsej kaj bi li govoril, kar vsaki Slovenec v_? — naš gosp. Slomšek, pravim, nam pripravljajo novo, novo življenje: družbo v izdajanje cenejih Slovenskih knjig narejajo, kar bo nam _Slovenska Matica". 26. Prosenca t. 1. pišejo preč. g. Slomšek: ,,Družba v izdajanje cenejih rodoljubnih knjig je začeta: pretečene dni so postave in vodbe viši c. k. vladii isporočene bile". Večni Bog! oča vseh narodov daj dober tek tej napravi in dolgo življenje skerbnimu g. napravljavcu! itd. — VNovicah 1. 1846 je priobčil Slomšek z napevom vred pesem: Blagor našimu cesarju (1. 15); podučni spis: Bog daj zdravje! — Za zdravje so nam potrebne sosebno Stiri reCi: Zdrava sapa, jed, pija, in zdravo spanje, zložil Ljuboinir (1. 21—24); Černe bukve (str. 128); Bratje sv. Cirila in Metuda v naših šolah (1. 34 — 38); Kruha, pa tudi nauka za uboge (1. 38 — 40). — Vmes pa so Novice priobčile (1. 30) tri pesmi iz Štajerske, Krajnske in Koroške: Slavaknezu in vladiku Antonu Slomšeku in (I. 30—32): Vese 1 a vest o njegovi izvolitvi v iskrenem popisu, in v dokladi .Pastirski list" to je pervi pozdrav ljubljenim ovčicam, ki so ga milostljivi knezo-škof gosp. Anton Martin pri nastopu Lavantinskiga škofijstva po slovensko v našim navadnim pravopisu na svitlo dali (str. 128). — V dokaz književne vzajemnosti je dr. Blei\veis pa v Drobtince 1. 1847 poslal sestavek: Domače zdravila zoper ostrupenja (str. 273—281), ki ga Slorašek spremlja z opazko: Hvala Vam lepa za dobre drobtince; prosimo le večkrat pošlite natn takih! L. 1856 poslal je res drobtinico: Dobrovoljni pomenki o koleri (255 — 262). — L. 1857: Španjski misionarji med avstralskimi divjaki (246-250). — V Novicah 1. 1847 naznanja Slomšek ,,Sveto pismo stariga zakona". Poslovenil in razložil P. Placid Javornik . . I. Zv. itd. s kratko razsojo in priporočilom, kjer o pisavi omenja na pr.: Kar stavo sv. pisma zadeva, je po nauku naše sv. cerkve rečena, beseda kratka in gladka .. . Kar ui hvaliti temuč le poterpeti, je prepogosta raba — lj, ki ni lika, ampak spodtika naše gladke besede, na kterim —lj— se tudi naše hvale vredne Novice prerade spodtikajo. Mislim, de ni pisati prijatelj, učitelj, nedelja, nedeljc, ampak učitel, prijatel, nedela, nedelc itd., ker Korošci in Gorenci le prijatev, nedevc itd. pravijo. Tudi bi lehko lj večidel pred e ino i pogrešali ino raj brali: na zemli — zemle, kakor pa: na zemlji — zemlje. Kar pa sam misliru, drugih ne silim, ampak le za pomisliti dam. — Tudi so nam v gosp. Javornikovim razlaganji nektere besede in stave nekoljko predolge, če je ravno težko, kratko pa dobro povedati. — Vse te moje zabave so pa tako lehke ino prijazne, de bojo slavno delo lehko več priporočile, kakor ograjale. Saj se le po domače zmenirao, kar mislimo; ino ne moja, ne tvoja — ampak prava naj velja (str. 204)! — L. 1849 so iz Drobtinc ponatisnile Novice (1. 29 — 35) znamenito ,,pridgo Slomšekovo: Dolžnost svoj jezik spoštovati, povedano v Možburzi na Koroškitn binkoštni pondelik 1. 1838", ktero sklepa govornik z iskrenim narodnim vošilom: nOh, de bi tudi nas Slovencov, kakor nas je na zemli med vsimi našrai sosedmi nar veči število, tudi nar več tam per Očetu nebeškimu bilo!" — Zvesto je naznanjal dr. Bleiweis delovanje Slomšekovo, vzlasti po Drobtincah, češ: ,,Novice in Drobtince ste si bile že od perviga začetka nar zvestejši prijatlici eniga serca, eniga namena: podučiti slovensko ljudstvo v mnogoverstnih potrebnih rečeh (str. 87)"; milo je obžaloval njegovo smrt (Nov. 1862 str. 333. 352), poklonil mu po smrti spominek v Letopisu Slov. Matice 1868: Zlate drobtinice iz pisem Slomšekovih, mej kterimi se tretja glasf: ,,Jaz na oblike malo gledam; meni je stvar prvo (str. 124)." 23) Drobtince za novo leto 184 6. Učitelam ino učencam, starišam ino otrokam v podvučenje ino za kratek čas. I. Leto. Na svetlo dal Anton Slomšek, viši ogleda šol Lavantinske škofije. — Slomšek živo spoznavši, kako potrebno bi bilo Slovencem slovstveno društvo v izdavanje bukev, za izobraženje slovenskega Ijudstva, vložf do takratnega Ilirskega deželnega poglavarstva prošajo za dovoljenje z natančnim načertom namena tega društva in pomočkov, s kterimi se ima doseči. Ali — kar bi nihče ne bil pričakoval, se je zgodilo. Vlada društva — Matice Slovenske —ni dovolila (15. april. 1845); a Slomšek sklene ravno ta namen, če tudi nepopolnoma, po drugi poti doseči. Izmisli si krasno osnovo letnika za Slovence, v kterem bi pisatelji plode svojih vednost in poskušinj zastran cerkvene in domače izreje naroda priobčevati zamogli, in ker mu ni bilo dovoljeno celih kosov podajati Slovencem, hotel jirn je podajati vsaj male drobtinice, in je zato te letnik imenoval Drobtince (Beseda, gov. Fr. Kosar str. 14. 15). — Takrat je pisal nekdanjemu svojemu profesorju in prijatelju Jožefu Poklu- karju v Ljubljano tudi pomenljive reči: ,,Tvoja podbuda pisati Slovencam me močno oživlja; kar pa Tebe veseli, drugim merzi, ki mi hudo zamerijo, de se toljko za Slovenšino vpiram. Ravno te dni so ini viši škof ino kardinal Schwarzenberg pomenili, de se mi Slovenstvo očita. Pa mene to očitanje kar ne moti; mislim, de vsaki naj dela po svojih okoljstavah, ali že svetu dopade, alj pa ne; — qui autem judicat me, Dominus est. Slovenka me je rodila, Slovenka me je dojila; naj me Slovenšina tudi sina hvaležniga ima. Zemljo materno obdelovati želim, dokler nekdaj v raaterni zemli počivam, ako bo volja božja tako. De pa moje pisanje niso gole besede, Tebi oznanim, de sim ravno te dni dal: Sveto Opravilo za Šolarje naše škofije v natis. — Rad bi viši ogleda šol gospodam šolskim pokazal, kako bi naj drago mladino učili Bogu služiti. — Tudi pošletn ravno danes v Gradec: — Drobtince za novo leto 1846, ki imajo nekoljko pridig po novi šegi, nekoljko pripovest žalostnih ino veselih iz ker. pastirstva itd. Upam, de bojo te knige tudi Tebi saj kaj maliga dopadle, ako ravno z vsem vsim vstregel ne bom. Za to podporo se posebno Tebi, Učitel pastirne priporočira; ako mi sam pomagati nočeš, alj ne moreš, podbudi svoje slavne učence itd. (Slovenec 1. 1876. IV. 45)". — Kako vzvišan namen je dal Drobtincam, vidi seiz predgovora na pr.: Preljubi Bratje ino Prijateli! Slovenci so po navadi dobriga serca; kar imajo, radi dajo, de eden drugimu pomagajo .... Dolgo sim že želel ino premišloval, kako bi Slovenci pošteno omizje naredili, na tajisto duhovskih darov polagat, katerih pridne Ljublanske novice, kakorkolj skerbne za srečo dežele, zato na svojo slavno mizo ne jemlejo, ker bi jim bile preduhovske .... Imajo naše dni svoje omizje zdravniki za ozdravo ljudi — sodniki za pravice dežele — rokodeli ino kmetje za žvinsko rejo ino obdelanje polj; tudi godci imajo svoj dnevnik, v katerim se pogovorijo, kako bi jim strune bolj obrano pele; ali ni nam učenikam duhovskim ino šolskim, starešam in oskerbnikam tudi potreba pogovoriti se, kako bi po slovensko prav oskerbeli nar potrebnej reči, ki so h veči časti božji, nam h časni sreči ino dušam v večno zveličanje? — se pomenili prav po domače, kako bi keršanstvo vredno učili, šolo dobro ravnali, kojili otroke po božji volji, polepšali svet, zaperali pekel ino ljudem v nebesa pomagali? — pobarali tudi sosede rekoč: kako pa kaj vi možje? — Bratje, ljubi dragi bratje! le Eno ino ravno to je potrebno. Luk. 10, 42. Sežimo si torej vroke ino pomagajmo, de bo vsako leto v prihod naše omizje nadevano, še lepših ko letos, duhovskih drobtinc (str. 9). — Kazalo: Nagovor in povaba. A. Stare Resnice v novi obleki častivrednim duhovskim pastirjam za pokušno. B. Prigodbe vesele ino žalostne preteklih ino sedajnih časov v slaven spomin ino podučenje. C. Razgled za stare ino mlade ljudi, v opomin ino posvarjenje. D. Prilike ino Basni, Smeh ino Resnica. E. Ogledalo za šolo ino dotnačo rejo otrok. F. Slovenska gerlica. I. Pesme ljubeznive matere, II. za dobro voljo, III. za kratek čas, IV. za pobožnost — z geslom: Slovenska gerlica v domačim logi rahlo poje, Povabi spevati vse brate ino sestre svoje. 24) Sveto opravilo za šolarje. Spisal Anton Slomšek, nekdajni viši ogleda šol. I. nat. 1846. — II. 1852. — V. 1873. ¦ 25)Angel molitvezapobožne šolarje. I. nat. 1846. — II. 1847. 26) Drobtince za novo leto 1847. Učitelam ino učencam itd. II. Leto. Na svetlo dalAnton Slomšek, nekdajni apat v Celi. — Preljubi Sosedje! . . . Bil sim za lansko leto 1846 majhino krušenco drobtinc nabral, jih ljubim bratam ino sestram za novo leto dal; ino hitro so pošle. To me veseli, pa tudi priganja, zopet skerbno naberati, ino za drugo novo leto 1847 drugi pletarček Drobtinc prijatelam podati, dokler vem, de jim vstrežem. Nate jih, ljubi Sosedje, in po svoji potrebi rabite jihl Vem, de vsaka drobtinca za vse ne bo; pa tudi gospodinja vsakimu dosti dobriga kruha ne speče. Kako bi Drobtince vsim dopadle, ki so delo velikoterih glav ino rok? Tudi pero ne piše vsako za vsakiga enako dobro. Nadjam se pa, de bo vsaka drobtinca saj nekaj veljala. Lanskih drobtinc nekateriin v perviin nagovori po volji ni . . . Drugim v glavo ne gre . . . Tudi gerlica ni vsim dosti lepo zapela. Pravijo, de je nekoljko pesm brez soli, druge so jim prelesene, ter nimajo pevskiga duha . . . Tudi na besedah se spodtikajo, ino jirn ne dopade, de bi mož ino žena bila človeka prav po volji božji (kakor dva božja voleka). Pa besede rade v drugim kraji tudi kaj drujiga pomenijo. Po Štajarjih se imenuje lepa rudeča pikasta žužica, ki rada otrokam po roci lazi ino mirno izletf: božji volek. Po tem ljudje pravijo: on je pohleven ko božji volek; ino dopade Štajercu, če ga tako pohvališ. Ravno enako pravijo po Krajnskim ino po Štajarskim: gobec ima le pes. Na Koroškim pa ljudem na gobec gledajo, kakor pri nas na usta; ino se nihčer ne švara. Kakor se per nas jokamo, se po drugod derejo, in vsaki kraj ima svoje. Ne zasmehvati, ne zaničvati ptujih zarekov ino besed — temuč povedati si jih hitimo. Moje zagovorilo pa nimaj zamere, ampak zahvalo, de se prav pogovorimo, kako je naša ino Vaša, ter po tem sklenemo, ktera velja itd. — Drobtince prve so še v Bohoričici, druge vže v Gajevici in v razdelkih A—G: Koristne reči za pridne ljudi. — Znamenita je opazka, s ktero priobčuje Slomšek ,,Zvonov Pesm" v Drobt. t. 1. str. 166: Zvonov milo pesm je popisal imeniten nemški pesnik Šilar Miroslav, ki po naših krajih vsim slovi, kteri nemško umijo. Poslovenili so nam to lepo pesm, de ni lepši, naš slavni pevec J. K o s e s k i, ino z serfinim veseljam smo jo lansko leto v naših ljublenih Novicah brali, list. 10—12. Tudi jas sim to imenitno pesm pred dvajsetmi letami posloveniti poskušal, ko sim še duhovski pastir po Štajarskih goricah vesele pesmi po domače pel. Priložnosti ni bilo poslovenjene pesmi v natis podati; prepisana pa je pogosto bila ino še pogoje čitana. Prijateli so me pregovorili, de jo drobtinco Drobtincam dam; in tukaj naj se bere, ne kakor de bi pestn, ki so nam g. Koseski poslovenili, manjši ceno dobila, temuč de se bo zravno slabši viši cenila, ker dobro blago zravno slabiga pravo ceno dobi. 27) Cujte, čujte, kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence. Poslovenil F. 61. (Felicijan Globočnik). V Celovci 1847. 8. 123. — Predgovor tej knjižici: Prijateli pomagajte! Strašen ogeDJ, iz samiga pekla doma, po naših krajah sega. Ne prime se strehe ne sten, ampak ljudf. Veliko tavžent in tavžent jih časno ino večno gori; ter se jih od leta do leta več vnema. Ako se ne združimo tiga kužniga ognja pogasit, nam hoče v kratkim naš zarod vgonobit'. — Vsmilite se, vsmilite se vi, prijateli, ino gasiti pomagajte! Kje pa je ogenj? — vprašate. Po tabernah ino na poljah, po zhodah in domačijah — žganje na mizi in po omarah, ki ga Ijudje ne po glažekab, ampak le po poličah če dalje bolj pijejo; ino več ko ga spijejo, hujši gorijo, pamet in zdravje — dušo in truplo zgubijo. — Pov.te, ali ni žganje iz pekla doma — očitno delo satana? — peklenska pjača, ki se naše dni po sveti vozi ino Ijudi moti?  Hudič je bil od nekdaj goljuf in lažnivec, ino je še. Dan denašen ljudi z žganjain goljfa — za premoženje ino poštenje, ki se v žganji zapravi; — goljfa za zdravje ino živlenje, ki se z žganjam okrajša; — goljfa za srečo zakonsko in otroško, ki se v žganji zgubf; — goljfa za časno ino večno veselje, pa le taji, de žganje škodlivo ni. Oj peklenski lažnivec, ki to govori ino terdi, de žganje pijati greh ni! — nTak bi tudi greh ne bilo strup jemati". Taka pijača milo teče, pravi sv. Duh, poslednič pa opeče ko strupna kača. Kristus je prišel na svet dela hudičove pokončat; ino mi vsi, ako smo pravi kristjani, si mormo pomagati ino ne poprej henjati, dokler žganopivstva iz svoje hiše ino vesi, iz fare ino domačiga kraja ne odpravimo, naj velja, kar rado. Braterno svetiga Janža (gl. sliko) hočemo per nas začeti, kakor njo po drugih deželah imajo — družbo treznosti narediti ino si mož beseda biti, žganja ne okusiti, ne kupiti, ne prodati, ne ponuditi; ne vzeti v službo hlapca ne dekle, ki žgano pije; ne težaka ne rokodela najeti, ki brez žganja ne dela, tudi sedeti ne poleg žganopivca alj pivke, zakaj kužna bolezn je to. Naj reče kdo kar hoče: kdor je Kristusov, naj pomaga, kar je mogoče, de žganja med nami ne bo, kakor v apotekah zravno mišence, ino pa v fabrikah poleg hudičeviga olja — tamo naj žganje rabijo ! Kedar se bo poslednimu žganjarju pečnica poderla, ino kerčmarju, ki v taberni žganje toči, posledna flaša brinjovca sterla, bomo še le svoje delo dokončali, poprej ne henjali. — Bog nam pomagaj! Za to Vas prosi Vaš znani prijatel Ljubomir. — Na koncu se nahaja s podpisoin Slomšekovim -Žalostna Pesm", iz ktere naj se ponatisnejo na razgled razstavki 7. 8. pa poslednji 25. p. Kotle imel je velike Vmisli si peklenska muha, Satan, kuhat marternike,In raj v kotli žganje kuha: De bi jih ob vero djal;Z žganjam moti zdaj ljudi, Pa v sramoti je ostal.In jili ložej pogubf. Vodo zdravo rajii pijmo, Vina za potrebo vžijmo; Dober Bog nam vina dal — Žganje si zlodej vbral.