258 Andrej Žigon ZADOVOLJNI GORJANEC ALI DELO KREPI ČLOVEKA Od takrat ne verjamem niti hudiču. Virtuoz na krampu in flavti, razpet čez mahagonij stare čarovnije, se budim med vdovami, mladimi vdovami, ki so podražitev olja, slanine prebolele. Iz meglene doline oslovski kašelj zvonov, poročila o vojaškem udaru, deficit, lari fari, fič fi rič, na oltarju kič kič kič, nuca, glanca, puca, koteks, varteks, detergent, usoda, moda, vampast mir, mlada luna, seksi sir, ohcet, ocet, suha usta dokler te ne smrt pohrusta. In molk? Molk je težji od svinca, žlahtnejši od razgretih besed, igranega bega: Pesmi 259 Pesmi iztrgati svetu ranljivo sozvočje. Pa je samo čudno naključje vsega in ničesar, se spominjaš in si vesel, da je tako ali drugače, rediš se od zelja, ocvirkov in nisi izbirčen. O moja cvetoča, pokončna klafetra! preluknjani krajci izzivajo skobce luči. Obračam seno, grablje obračajo škilaste misli: znoj zaliva golt, nevzdržno poletje sesa povešene dojke, roženkranc peščene zemlje stiskam v pesteh in kolnem. Ko bi vsaj vina tako grozno ne mešali z vodo... NEBEŠKA Ko bodo te kosti nekoč onemele TROBENTA jn pozabile snujoči ritem gibov, plavo rž otroške ljubezni, nogometni vrišč na vseh svetnikov dan, takrat bodo vrata padla v osrčje teme: nebeška trobenta napihne tanko črevo, politkomisar, mešetar, naglušna Angela, med vaškimi lautami joj oj prejoj o eterični novi prebavi. Pa se mi kolčne od dolgega časa po dobrem prestanem krompirju. KRČ RAZPOKANE Med simfonijo smrti, ZEMLJE naježeno vrtnico trza telo; na stežaj sem odprl okna, naj grebe, naj cvili, naj si veter rezlja solze iz posušenega mozga in mar ti ni za razvade bogov, grahov prirastek, ko to prosto srce vihariš ... Andrej Žigon Reka brez imena te požira, kolješ se od starodavnih letnic sveta, padaš, padaš, mimo vrtoglavih pečin skovika zadavljeni ptič. Pijmo nocoj prijatelji. Krč razpokane zemlje nam para desnico. Ne bomo se izgubili na pokošenem. Med steklenimi prsti umira samota, tudi samota; zdaj nimaš kam nasloniti glave... Pod visečim kotom pajčevin se je stiskalo srce, pa je samota tlela vijolice v škripajoči mrak, da so privreli potočni krogi skoz trhlo tramovje ... Zdaj nimaš kam nasloniti glave... Prilepljen na rjasto prst se senci odmikaš, v poveznjenem loncu si trebiš čeljusti, cmokanje, cmokanje podplatov ti bije v obraz ... In nisi klical pobeglega kralja, nisi se pačil z varljivih hodulj. Prvikrat prost, izpran kakor je kamen odsoten trgaš sonce, sonce rdeče za klobuk... PROST KAKOR JE KAMEN ODSOTEN 260 261 Pesmi POLNOČNI OBISK Slišal sem smrt stopicati na stopnicah; gola je obstala med vrati: v šarmantnih čeljustih šop izpuljenih las ... Koliko svetlobe premore to jutro, ko vrtinci sonce v kačji vrat... Nad potokom sem se šopiril, špartanec, škrbasti petelin: »Prerežem ti zeleno grlo, ki brsti v drobovju griča, s sončnim prahom sad nabrekne smrt kali. O iskrenje žive zemlje! s šestilom tvojo mlečno dlan prebodem v obrazec pravokoten spravim.« Preoster kot, preveč napet sem visel z brega, pa me je pobralo v mokro smer... Tako udomačil sem se, med toporiščem in kamnitim rezilom, saj stvari so sestavljive le pod enim pogojem: potežkaš kos lesa (v njem spi tvoja odsotnost) obrneš ga, izrežeš grčo, potem naslednji je na vrsti... in res le eno je; ob najmanjši zamudi si ob prst ali malico ... ŠPARTANEC NA TEKOČEM TRAKU 262 Andrej Žigon LEPLJENKA ZA LAHKO NOC ANGAŽIRANA PESEM Naenkrat zaplavaš po lastni omaki črno srce, srce oljnato prežvekujoč, motovileč po želji, potrebi in sploh. Drogiraj se sam ali v družbi svetnikov, prepleskaj najljubšega psa, olupi gasilsko blagajno, miniraj, miniraj možganski kompjuter, našopaj papagaja, ki posteljo moči, nuno pohujša, na večer samoten zrak stekli »O kako dobra kava, gospa!« Požri seznam tujcev, hodi s kurami spat Šalamuna pokrižaj zaspi že enkrat o pa ja, pa ja... Modre gor al dol. Ne bo se ti cesta postavila pokonci; potuješ, potuješ v brezzoba lovišča, slinasti polži šlatajo špeh ... Navsezadnje: ODPRI ZIDARSKO OBRT, spoštuj prometne predpise, da ti bo dobro na zemlji, in naj se ti popek ne razleze prav na občinski praznik .. . Sonce je prešumelo volneno kri, v čebelnjaku skrivnostnih zenic so se prižigale bele jablane in ulica iz pomarančnih olupkov je poskočila v drobnem zapestju. Sredi srca, sredi srca je marelica zemlje gorela an ban pet podgan in me použila ... Pesmi Tisto poletje se je luščil svet iz mlečnega spanca in vresje prve ljubezni sem v grlu dušil. Pokrovitelji vseh sort z bistrim občutkom za živo težo, maziljene roke, vaše roke kosmate so grabile moj vihravi začetek: prilastiti, obsekati, podrediti, pohvaljen boš, postavljen za vzor. Spovednica je napenjala sluzavo uho v zeleneči mah duše: modro nebo z gorečimi žeblji razklano, poštevanka, klofuta pravokotna: »Potegnite rob! Rezultat dvakrat podčrtajte!« Ukor in greh sta predrla kurje bedro in bežal sem sam pred seboj prerezan do žlahtnega jedra ... 263