Letnik X.	Predplačatl se ne more. 1. septembra 1913.
HaroCIte si luhlne konzerve!
Jesenska doba že sama na sebi nas vabi, da zavživamo več dobre juhe. Juhe iz naših konzerv, ljube kuharice, so gotovo ravno tako dobre, kakor če si jih same pripravite doma iz mesa. S tem, da imamo za nje izvrstne recepte in jih pridelujemo na debelo, moremo jih pripraviti ravno tako okusne in snažne, kakor to storite vi v domači kuhinji. D&, lahko rečemo, da so naše konzerve nad vse snažne, ker so pripravljene s strojem, doma pa se vendarle morate dotakniti z rokami jedi, katere pripravljate. Po prvem poskusu odložite vsak predsodek navzlic konzervam, ker ste jih dobili v obliki praškov. Nobena naša konzerva ni pripravljena iz odpadkov, ki so seveda po ceni. Temelj za vsako konzervo je fino mleto suho sočivje ali kaka druga iz-zvrstna in redilna primes, vsaka le najboljše vrste. Smatrajte naše konzerve kot hranilo, ki je enakovredno vsakemu drugemu prigrizku, na pr. čokoladi, katera je tudi morala biti obdelana v raznih strojih, preden ste jo dobili v usta.
Naše juhe lahko ponudite na vsako mizo. Res je sicer, da niso iz mesa, toda s primerno primesjo juhine začimbe imajo okus, da lahko tekmujejo z vsako najboljšo juho. Tudi so bolj redilne, ker mesena juha sama na sebi je preveč enostranska ter vsebuje samo izvleček iz mesa, ki ne zadostuje za normalno hrano.
Zraven so Vydrove juhe jako okusne, ki jih lahko pripravite v trenotku. Vse vrste, razun riževe juhe, katero morate kuhati četrt ure, skuhate lahko v 5 minutah. Zato so pripravne tako za predpoldanski čas, kakor za južino in večerjo, posebno nam teknejo v hudem zimskem času.
Vydrove juhe so že razdeljene na porcije in sicer je v vsaki škatljici 25 komadov vseh vrst, ali pa je v škatljici, ki tehta 3A kg, samo ena vrsta za 25 juh in sicer dobrih gostih juh. Prepričate se, ljube gospodinje, da je cena v primeri s konkurenčnim blagom jako zmerna, iz drugega izdelka dobite včasi komaj pol okrožnika juhe.
Ako so Vas kedaj druge konzerve prevarale, potem le poskusite z našimi konzervami. Vydrove juhe Vas gotovo prepričajo, da je mogoče iz konzerv napraviti izvrstno, prav okusno juho.
L. TCJMA:
ZASTRUPLJENA DRUŽINA.
(Vydrovaška pravljica.)
Svoje dni je živela neka muha, ki je imela tri otroke. Ko so se že zavedali pameti, poklicala jih je v kotiček ter jim govorila materinske opomine, rekoč: »Ljudje so hudobni in nastavljajo nam vsakovrstne zanjke in strupe. Torej pazite in nikar ne jejte tega, česar ne poznate."
Mušji otročici so obljubili, da bodo ravnali po materinih pametnih nasvetih, toda le prekmalu so pozabili na njeno svarilo. In nekoč, ko je mati muhača zadremala na stropu, zleteli so na mizo, kjer je domača gospodinja razvila neki,zavojček, ki ga je ravno dobila po pošti, in nekaj praška razsipala na okrožniku. Vsi trije mušji otroci so se takoj lotili praška ter ga tako hlastno požirali, da so jim oči bulili iz glave. Medtem pa se je prebudila stara muhača, samega strahu je zleknila sprednje noge in vsa prestrašena je opsovala svoje nepokorne otroke:
„Tri sto kosmatih medvedov! Kaj pa sem vam rekla? Poberite se takoj na dom in hitro v posteljo!"
Nato jih je položila v posteljo in brez sape je letela po zdravnika, ki je stanoval tik njene sobe.
„Za božjo voljo, gospod zdravnik, pojdite le brž k nam! Po kosilu sem malo zadremala in ti nesrečni otroci so se nali-zali nekega strupenega praška, ki ga je za nje nastavila naša hišna mati — jaz že slutim, da jim je že hudo." —
Zdravnik Mušjak je prekinil ordinacijo, neki drugi muhi je namreč popravljal osmojeno perotnico — ter letel s staro mu-hačo. Otroci so ležali zadovoljno na svojih trebuških in so le pihali.
»Pokažite jezičke! Hm!... jezički so čisti in zdravi!" — Pošlatal je žilo — vse je bilo v redu.
»Kje pa je, mati, ta presneti strup?" »Tam le doli na okrožniku zraven tistega zavojčka je pokazala stara muha z zadnjo nogo na mizo.
Zdravnik Mušjak je zafrfotal s perotnicama, ali v trenotku se je prikrohotal nazaj:
»Mati — po tebi se pač pozna, da si še iz starega stoletja! Saj to je Vydrova otroška moka in jaz jo sam na-ročujem in priporočam za naše boljše mušje družine. Le pusti svoje otroke, ako jim le tekne ..."
Skrbni mušji materi je padel kamen raz srce — celo hišna gospodinja se je prestrašila, kako je treščilo na tla.
In ko je tri dni pozneje tehtala svoje otroke, je bil vsak za pol kilo težji . . .
Ali Vam dozdaj še ni • zmanjkalo „Vydrovke"? Poglejte le brž in takoj si jo naročite!
Hekoliko priznani o Vydrovi otroški moki.
Andrštova Anica, učiteljeva soproga, Postupice, 4./V11. 13: Pošiljam Vam fotografijo našega Zdenka, ki je pristen Vydrov-čan. Zdaj je 3/4 leta star, tehta 9!/2 kg, živahen je kakor ribica in kmalu bo shodil. Zdaj se zoperstavlja vsaki bolezni; dočim smo ž njim veliko trpeli, ko je bolehal, zdaj niti ne vemo, da ga imamo. Ako hočem priporočiti nekaj dobrega za otroke, je to gotovo Vaša otroška moka, ki je našega ljubčka ohranila pri življenju. Prosim, da mi kmalu zopet pošljete 3 kg Vašega izvrstnega pridelka, zdaj nam že zmanjkuje.
Benišek Edv., strokovni učitelj, Prerov na Moravskem, 4./VII. 13: Usojam si Vam poslati na ogled sliko našega najmanjšega	Zdenko Andršt.
dekletca, Verice, ki je 18 mescev stara, do
zadnjega časa smo jo prikrmovali z Vašo otroško moko. Živeli Vaši iz-borni izdelki!
Blechova F., gozdarjeva soproga, Hammestiel, Brunndorf pri Ljubljani,
25./VII. 13: Pošljite le bržkobrž Vašo otroško moko, ker nam že zmanjkuje in naši mali
v ' * t!	Brejša Karol, mizar, Vetla, Roudnica,
ll./VII. 13: Vaša otroška moka našemu x 3 Pepčku neizmerno ugaja, l^v flf**^ e»|B9BII	Broskva Ivan, učitelj v Hrlicah pri Brnu,
SisvBL, m^^M 26./VI. 13: Pošiljamo Vam podobico našega P^HRt- *" ^^cP^^H malega Vydrovčana Janezka, ki bo ravno Va^JH zdaj obhajal enoletnico svojega rojstva.
%	Z Vašo dobro otroško moko krmimo ga od
t'"?	L.	njegovega rojstva.
lEfe;:	V. J^fl	Brož Ačolf, Hronov, ob Metuji, ll./VII.
13: Zahvaljujem se Vam za poslani vzorec otroške moke, s katero smo popolnoma za-iii^B- m	a^fl dovoljni. Ker je bil naš otročič vedno lačen,
j^Bl smo ga hranili z močno kašo, a otrok se ni SHtad^HM mogel pomiriti, niti po noči ne. Odkar pa ga HHHH^^^^^K^HH krmimo z Vašo otroško moko, mirno span-„ .	čka in njegova mati tudi.
Venca Benišek.	Brzobohatf ]ožef, tesar, Kosmonosy,
14./VII. 13: Izvolite mi poslati 1 kg Vaše otroške moke. Vzel sem si jo na poskušnjo in se je izvrstno obnesla.
Čeloud Ludcvik, hišnik, Dunaj XIV., 20./VII.
13: Naš Franček je takoj po rojstvu 3 tedne --
hudo bolehal. Zato smo porabljali zanj Vašo otroško moko in zdaj je popolnoma zdrav. Star je 9l/2 meseca in tehta 11 kg. Smo ž njim popolnoma zadovoljni in za njegovo zdravje smo zahvalo dolžni samo Vaši izvanredno re-dilni otroški moki.
Červenka V., pismonoša, Uhrineves, 2./IV. 13: Pošljite nam 3 kg otroške moke. Zdaj si jo naročujem nekoliko prej, ker sem iz svoje zaloge oddal nekaj naši sosedi. Našo Roziko hranimo samo ž njo in njej diši, zato Vaš izdelek vsakemu priporočim.
Hoschnova Marija, inženirjeva soproga v Serajevu. Pošiljam Vam fotografijo naših hčeric, Zlatice in Zorice, ki ste bili življeni z Vašo izvrstno otroško moko, katero vsa-	|van Bros)(Va
kemu prav toplo pripočim.
Zlatica in Zorica Hosclma.
bila v 9. mescu svoje starosti. Zdaj v noge se že tudi postavlja in nekoliko ribica. Z iskreno zahvalo Vas vsakemu priporočim.
Kapounova Liza,
lngeduld Anton, c. kr. ofi-cijant pri okr. glavarstvu, Kla-tovy, 10./VII. 13: V Vaš regiment Vydrovčanov pošiljam fotografijo našega Mirka, ki je fotografiran v 9. mescu svoje starosti, od 3. mesca je bil krmljen samo z Vašo otroško moko, ki jo uživa dozdaj, ko je star 13 mescev in tehta 15 kg. S svojimi 8 zobki vse razmelje in poje — zraven je jako srborit. Vaš izdelek mu neizmerno ugaja, zato ga iz prepričanja vsakemu prav toplo priporočim.
Kantor Rihard, c. kr. profesor, Prerov, 12./VII. 13: Pošiljamo Vam sliko naše hčerke Anice in upamo, da se bo v vrsti Vaših ljubkih Vydrovča-nov prav lepo izkazala za razširjenje slave Vaše izvrstne otroške moke. Fotografirana je 10. mescu ima že dva zobka, na govorička. Čila in zdrava je kakor
Mirko Ingeduld.
Anica Kantor.
šivilja, Letna - Lobzy, 10./V1I. 13: Prosim Vas uljudno, da mi pošljete 3 kg Vašenedosežno dobre otroške moke, ki naši hčerki prav tekne.
Kabel Rudolf, krojač, Kralj. Gradec, 8./VII. 13: Dovoljujem si Vam poslati podobico naše hčerke Emice in Vas prosim, da jo uvrstite med druge male Vydrovčane. Stara je 15 mescev, tehta 11 kg in od 5. mesca jo prikrmu-jemo samo z Vašo otroško moko. Po videzu njej prav dobro tekne, zato jo moremo tudi vselej vsakemu priporočiti.
Klouček Frančišek, učitelj, Kneževes pri Rakovniku, 18./VII. 13: Pošiljam Vam sliko'našega Pepčka, star je 11 mescev. Zdaj je že shodil in je jako živahen. Dozdaj še ni bolehal. Ima že 9 zobkov. Prikrmujemo ga z Vašo dobro moko, ki mu posebno prija, kakor se vidi na sliki.
Kolomaznik Arnošt, Končina pri Češkem Dubu, 23./VII. 13: Vaša otroška moka se je prav dobro obnesla. Naša Boženka je bolehala za katarjem, drisko, včasi za zaprtjem in mrzlico. Čeravno sem ž njo šel večkrat k zdravniku, vendar otrok ni bil zdrav. Poskusili smo z neko otroško moko, a ta njej ni pomagala. Ko je začela uživati Vašo moko, je ozdravela v 3 dnevih. Zdaj očividno debeli, raste in ime-
Emica Kabel.
nitno spančka. Prosim tedaj, da mi po poštnem povzetju pošljete zopet 3 kg Vaše izvrstne otroške moke, ker nam že zmanjkuje. Sprejmite našo zahvalo za Vaš imeniten izdelek.
Kopp Vaclav, Praga II., 17./VII. 13: Ko sem se prepričal o dobroti Vaše otroške moke, na-ročujem si je 2 kg. Pošljite mi jo le brž po poštnem povzetju. Naš deček jo uživa 14 dni
in je, hvala Bogu, zdrav kakor ribica, čeravno ga mati ni dojila. Zato ostanem Vaš zvesti odjemalec in vsakemu rad priporočim Vaš izdelek.
Kovarik V.,	K]ouček
delavec, Kraso-vice, p. Dolni
Bela, 30./VII. 13: S tem Vas prosim, da mi poštno obratno pošljete 1 kg otroške moke. Našemu dečku gre imenitno v slast.
Kresi Frančišek, kovač, Dobriv, 21./VII. 13: Dovoljujem si Vam poslati sliko naše Barbike in prosim, da jo uvrstite med majhne Vydrovčane. Fotografirana je bila, ko je bila 7l/j mesca stara, tehta 8V? kg in ima 2 Barbika Kresi.	zobka. Od svojega rojstva je življena z Vašo
otroško moko, ki
njej prav dobro tekne, kakor se vidi na sliki. Zato Vašo moko jako rad vsakemu priporočim.
Kroutil Jaroslav, c. kr. poštni uradnik v Ko-linu, ll./VII. 13: Pošiljam Vam fotografijo naše Marice ter Vas prosim, da jo uvrstite v album malih Vydrovčanov. Fotografirana je bila v 10. mescu in kakor slika kaže, ji je Vaša moka izvrstno teknila. Dozdaj se ž njo rada posladka in gotovo Vam napravi reklamo. Moko kupujemo pri g. Plačku v Kolinu.
KuOrnka Jaroslav, oficijant pri drž. železnici, Kralj. Vinogradi, 1./VII. 13: Usojam si Vam poslati sliko našega Jurčka. Z Vašo otroško moko ga hranimo od 2. mesca in mu je vedno dišala. Fotografiran je v 13. mescu svoje starosti, ko je tehtal
12 kg in nikdar	Marica Kroutil.
ni bolehal. Zdaj
je 17 mescev star, jako čil, govorička in je že tudi shodil. Prosim, da ga uvrstite med majhne Vydrovčane. Vaš izdelek vsakemu priporočim.
Linka Ignačij, črevljar, Mysliv pri Vol-šanih ob žel., 18./V1I. 13: Usojam si Vam poslati sliko našega Venovška in prosim, da ga uljudno sprejmete v vrsto malih Vydrov-čanov. Upam, da bo lepa reklama za Vašo otroško moko. Fotografiran je v 9. mescu, zdaj je 11 mescev star in že „možato" koraka ves božji dan. Ima 8 zobkov in dozdaj ni bolehal, to je vspeh Vaše otroške moke, s katero je prikrmljevan od 1. mesca svoje Jurček Kudrnka.	starosti.
Lukaček Jožef, zidar, Vinice, p. Vel. Jesenice, 21./Vil. 13: Prosim, pošljite mi 1 kg otroške moke in sicer poštno obratno, ker naš mali Vydrovčan se je je že tako privadil, moka pa mu tudi vedno gre v slast.
Marešova Mica, soproga oskrbnika v hranilnici. Zlonice, 18./V1I. 13: Pošiljam Vam podobico naše Li-buške, katero od 3. mesca živimo z Vašo izvrstno otroško moko. Dozdaj, čeravno je že 14 mescev stara, je Vaša moka zanjo najljubša slaščica. Slika najbolj kaže, kako njej uga-Venceslav Linka.	ja. Je popolno-
ma zdrava in tehta 10 kg. Pošljite mi zopet 3 kg Vašega izvrstnega izdelka.	Pepček Mekyš.
Mekyš Jožef, trgovec, Brušperk, 9./VII. 13: Obenem Vam pošiljam fotografijo našega sinčka Pepčka, ki je fotografiran v 10. mescu. Od 6. tedna ga krmimo z Vašo otroško moko in kakor se razvidi, gre mu vrlo dobro v slast.
Michalkova Li-za, veleposestniko-va soproga, Michal-kovice v Šleziji, 2./VII. 13: V vrsto Vaših malih častil-našega Bogomila, ki je od 2. mesca prikrmljevan z Vašo izvrstno in redilno otroško moko. Taista mu dosihmal diši in katero golovo vsakdo hvali, kdor ima drobno deco.
Stankova Adela, por. babica, Slavičin na Moravskem, 10./V1I. 13: Vaša zvesta od-jemalka pošilja Vam zopet enega Vydrovčana, Frančka Minarika, sinka Viktorije Minarik iz Slavičina. Fotografiran je v 10. mescu in že 7 mescev je hranjen samo z Vašo otroško moko. Vaša izboma otroška moka si sama napravlja reklamo, kakor se vidi na sliki in jaz si bom vedno prizadevala, da jo vsaki Franček Minarik.	mamici priporočim.
Libuška Mareš.
cev sprejmite tudi sliko
Bogomil Michalek.
BOŽ. BORKO:
POTOPLJENI ZVON.
V srca globini zvon zvoni...	Zakaj si sanjam veroval
Ko ruši grad se sanj,	in nisi vprašal: Kod?
mi težki glas zvoni, kriči:	Življenju si srce prodal,
mladost si zidal vanj!	odprl široko pot ...
Spoznanja kače švigajo, pogled jim vsak žari, valove srca dvigajo,
a zvon zvoni, zvoni . . .
□□□
JANKO LAVRIN:
ČLOVEK NA POTU ŽIVLJENJA.
Stopil je človek na svet — slab ko črvič, neznaten ko kaplja
v morju, ko zrnce peska v puščavi . . .
Takoj ga je vzelo Trpljenje v svoje naročje in človek je zaplakal.
„Potolaži se, potolaži," govorilo je Trpljenje, „saj se kmalu privadjš na me! Spremim te na celi poti življenja . . ."
Človek je plakal. Tu ga je objela Ljubezen rahlo in ljubko: potolažil se je za trenotek in nedolžen smeh mu je zaigral na ustnicah . . .
Bil je to smeh otročje sreče in neizkušenosti, ki je ostal okrog njegovih ust, dokler se mu niso odprle oči, dokler ni videl sveta v pravi luči. Ko je pa spoznal svet, je pozabil na smeh, v njegovo dušo se je pa naselil nemir in neznano hrepenenje. Čutil je, da nekaj pogreša, brez česa ne more živeti in začel je bloditi okrog brez cilja, nesrečen in otožen . . .
Srečalo ga je Veselje.
„Česa iščeš tako nemirno ?" vprašalo je človeka.
„Iščem Srečo," odgovoril je človek.
„Pojdi z menoj! Srečo najdeš pri meni!"
Hodil je človek za Veseljem po hrupnih veselicah in zabavah, toda postajal je kmalu še bolj otožen in zamišljen.
„Kaj ti je?" vprašalo ga je Veselje.
„ Vidim, da si me prevarilo, ker v tvojem spremstvu nisem opazil še do sedaj Sreče, pač pa Razuzdanost in Nezadovoljnost. Pojdem si Srečo iskat drugam, ker brez nje mi je težko na svetu ..."
V spremstvu Trpljenja se je napotil človek dalje po poti življenja.
»Pojdi z menoj!" povabi ga Slavohlepnost. „Tukaj je Javorjev venec, s katerim ti ovenčam glavo, ako mi slediš. Nesmrten postaneš in pozni rodovi ti bodo peli slavo!"
Poln upanja se je podal človek na pot Slavohlepnosti. Toda kmalu je opazil, kako mogočno korakajo po njenih sledovih Nemir, Zavist in Sovraštvo; le Sreče ni bilo nikjer.
Postajal je zopet otožen.
„Kaj ti je, da si pri meni tako nezadovoljen?"
»Hotel sem najti Srečo, a pri tebi je ni."
„Vidim, da ni moja pot za te," odgovorila je sedaj Slavohlepnost, „ako hočeš hoditi po moji poti, moraš biti pripravljen žrtvovati vse — tudi Srečo. Pojdi drugam !"
Potrt je korakal človek dalje in srečal Učenost.
„Pojdi z menoj," govorila mu je ta prevzetno in prezirljivo, „pojdi z menoj in spoznal boš vse na svetu. Preštel boš lahko zvezde na nebu, imenoval vsako travico na zemlji in pred tvojimi očmi se bo odgrnila vsa preteklost do mej teme, ktere človeški duh ne more prodreti . . . Čutil se boš v višjem ozdušju in lahko gledal s prezirljivim nasmehom na te, ki se imenujejo ljudje. Toda kaj pravim?! Ali so to ljudje?! Saj med njimi in med prahom, po kterem se valjajo, ni nikakega razločka . . . Srečen boš le takrat, kadar se povzdigneš tako visoko nad nje, da jih lahko preziraš . . ."
„V preziranju ne najdem nikdar sreče," odgovoril je človek. »Pomilovati moramo in ne prezirati . . . Povej mi še vendar, kdo so tvoji spremljevalci?"
„To je Napuh, to je Zavist in to je Nered ..."
»Dovolj, dovolj!" vzliknil je človek in ji obrnil hrbet.
Pot življenja je bila že dolga, dolga. Bila je vsa težavna in polna trnja . . .
Nasmehnila se je človeku na poti devica, krasna ko roža, vitka ko jelka, z nedolžnimi, ko nebo jasnimi očmi.
»Bodi mi spremljevalka in tovarišica na tej težavni poti! Ako imam tebe v svojem objetju, pozabim na vse britkosti življenja ..."
Deklica se ga je oklenila; njen goreč poljub mu je pregnal vse oblake otožnosti in prvi svetli žarki sreče so posijali na pot njegovega življenja ...
Korakala sta kakor jedna duša, z blaženim nasmehom okrog ust in trnje pod njunimi nogami se je spreminjalo v duhteče cvetke ... Tu se je pritihotapila za njima bela žena s koso na rami. Iztegnila je svojo koščeno roko po deklici in iztrgala jo je človeku neusmiljeno iz naročja... .
»Vzemi še mene s seboj, ker življenje brez nje mi je neznosno !" zavpil je človek obupno za belo ženo — toda zastonj.
Mesto krasne, ljubeče spremljevalke ga je objelo Trpljenje še bolj tesno. Korakal je dalje in srce njegovo je krvavelo.,.
Bahato mu je primahal nasproti Denar v spremstvu Neusmiljenosti.
„Pojdi z menoj," rekel je človeku, „služi meni in kmalu pozabiš na vse... Služi meni, klanjaj se meni, obožuj mene in srečen boš. Tisoči bodo gladovali in se trudili ko živina, samo da boš ti živel v izobilju in zadovoljno. Ti bodi samo moj suženj in imel boš miljone sužnjev na razpolago..."
„Sreča je lahko le v svobodi in ne v suženjstvu! Kdor tebe obožuje in tebi služi, je največji nesrečnež. Pojdi dalje!"
Srečala je človeka Nepravičnost, v spremstvu svoje največje prijateljice, bogato okinčane Laži. Govorila mu je:
„Služi meni in napravim te za mogočnega vladarja, pred katerim se bodo miljoni klanjali ponižno kakor psi... Čim bolj jih boš bičal, tem bolj te bodo oboževali in na tvoj migljaj se bodo morili med seboj hujše kakor divje zverine... Miljoni bodo umirali za tebe samega in čim več krvi svojih bratov preliješ, tem bolj te bodo slavili in poveličevali; ime tvoje se pa bo svetilo v zgodovini človeštva z zlatimi črkami..."
„Kaj?! Da bi bil rabelj svojih bratov!" odgovoril je človek razjarjen. „Poberi se od mene! Vem, da si ti prva, ki si pregnala Srečo od ljudij!..."
Obupan je korakal človek dalje in srečal nazadnje Resnico. Šla je boječe in ponižno mimo njega, ker bila je sramočena in zaničevana od vseh, ki so jo srečevali...
„Povej mi vsaj ti, kje da lahko najdem Srečo," ogovoril je človek Resnico.
„Srečo?!" začudila se je Resnica, „mene ni dosedaj še nikdo tega vprašal. Ti si prvi, ki se sploh tako ponižaš, da z menoj govoriš..."
„Torej odgovori meni prvemu na to, kar te vprašam!"
Resnica je stala dolgo zamišljena, konečno je odgovorila: „Ni še čas za to! Preženi najprej s sveta Denar, Krivico, Laž... potem me pridi zopet vprašat!"
„Kako jih preženem s sveta, ako pa vsi ljudje le njim služijo, ako so le to bogovi?!..."
„Dokler vladajo ti na svetu, ni tukaj prostora za Srečo..."
Tu je človek vzdihnil in zavpil obupno: „Glej, celo življenje divjam okrog neprestano brez miru, brez pokoja, samo da bi našel Srečo, ker brez nje mi je življenje hujše kakor pekel... Upal sem vedno, toda sedaj vidim, da je vse — zastonj... Povej mi vsaj, kje zadobim jedenkrat mir po tako viharnem in razočaranem življenju ?!"
„Počakaj!"
Človek je čakal in približala se mu je bela žena, ktero je že dobro poznal...
„Iščeš miru?" vprašala ga je hladno.
»Da!"
„Pojdi z menoj! . .."
IVAN LAH :
v	ZAPADLA MENICA.
Človek, ki je sedel nasproti meni v kotu, je kazal na videz starost štiridesetih let. Imel je nekoliko plešasto glavo, zamišljene globoke oči in dolg, kljunu podoben nos. Pred seboj je imel četrt rdečega vina, ki ga je pil zelo previdno.
„Rekli bi lahko tako ali tako, vendar je resnica taka, kakor sem vam povedal," je govoril z boječim glasom . . . Nisem več človek in nič več človeškega ni v meni. Na zunaj res izgledam kot človek, ker imam človeško postavo — toda danes se človek več ne deli v telo in dušo in tudi njegova zunanjost
—	kakor ga je ustvaril Bog — nima več one vrednosti, da biv bil zaradi nje človek. Danes precenjamo vse po vrednosti. Šele vrednost daje človeku vrednost človeka. Kako bi vam to povedal? Denar — recimo — ima vrednost, vkljub temu, da v njem ni toliko vrednosti, kolikor plača . . . Njegova vrednost je v tem, da je denar, resnična vrednost njegova ni velika. Oni košček nikla — kdo bi vam dal zanj kos kruha — ako bi to ne bil denar. Res, ako je denar iz zlata, ima tudi sam na sebi vrednost
—	toda, če ljudje dvomijo o njem — ako ne verujejo, da je iz zlata — nima nobene cene. Kaj pravite k temu? Lahko izkujete lep okrogel denar s cesarsko podobo — ako ni državni denar
—	nima vrednosti. Tako je človek: res je človek ustvarjen po božji podobi, in vendar ni človek. Njegova vrednost ni človeška."
Obrisal si je oči, kakor da so se zasolzile.
„Da ne bodete mislili, da govorim brez prevdarka, vam dam primero. Vsaka stvar na zemlji ima svojo vrednost; toda ta vrednost se izpreminja; vrednost je tem večja, čim manj je one stvari in čim bolj je potrebna. Tako bi zlato ne imelo tolike vrednosti, ako bi ga bilo na svetu toliko, kakor železa: enako bi ne bila njegova cena tako visoka, ako bi ga ne rabili za denar in za okrasje. Zato vrednost stvari ni stalna; tudi vrednost človeka je tem manjša, čim več je ljudij; in vrednost človeka bi ne bila tako velika, ako bi ga ne rabili za delo in za obrambo.
—	Rekli bodete: mi vsi smo otroci božjega kraljestva in tam imamo vsi enako ceno, ki je stalna; prav tako, kakor je stalna vrednost vseh kovin v prirodi . . .
Imate prav, gospod. Dokler je kovina v prirodi ima svojo stalno vrednost kot del te prirode, naj bo železo, zlato ali srebro; ko pa pride iz prirode v svet — ali, da rabim moderni izraz — v družbo — se izpremeni njena vrednost: železo dobi svojo ceno, srebro svojo, zlato svojo; ako pa se iz kovine napravi denar — potem se nje cena več ne ravna po njeni vrednosti, ampak po tem, kar stoji na nji zapisano. Ne glejte me čudno, gospod! Prav tako je s človekom. Dokler si v božjem kraljestvu, imaš enako ceno z vsemi ljudmi, ko prideš na svet, se tvoja cena izpreminja po tem, ali si rojen v bogati hiši ali med maso; in potem gredo ljudje v stroje — tako se imenuje
šola. Kakor veste — denar se ne dela iz čistega zlata, ker je zlato premehko; zato se prida nekoliko trde kovine; tako se delajo iz ljudi še posebni ljudje, ki imajo svojo vrednost po naslovih. Sedaj vam bo vse jasno. Mogoče, da se ne strinjate z menoj. Človek ima voljo, mislite: sam vstane, sam se dvigne, sam postane, kar hoče. Poleg tega duševne zmožnosti. Mnogo ljudij iz mase se je povzpelo na visoka mesta: človek ima vrednost po svoji sili . . . Dovolite, gospod, da govorim proti temu. Konečno nimate nobene neumnosti, za katero bi ne našli v zgodovini dokaza, zato se da z zgledi vse dokazati, tudi te svoje besede bi mogli z zgledi potrditi. Toda tisoč zgledov bi vam navedel, ki bi govorili proti vam. Potem — bodete mislili — imava oba prav in resnica je v sredi med obema. Tudi tako bi bilo mogoče govoriti; toda dovolite, da vam pokažem drugo stran, ki potrjuje moje besede. — Ali niste nikoli mislili o tem, kako bi bilo, ako se nekoč zgodi, da bo železa malo in zlata mnogo ? Kaj bi se zgodilo? Ali bi ne delali iz zlata navadno orodje? Ali niso nekoč, — ko je bilo oblegano neko bogato mesto, — metali zlate svetilnike čez obzidje? Ali niso nekoč ljudje iz starih mramornatih umetnih kipov zidali svoje koče? Vidim, da mi ne verujete. Mislite si: železa bo vedno več nego zlata in na vekomaj se ne bo izpremenilo. Toda pomislite, kako bi bilo: kaj bi bil zlat denar, ako bi bilo iz zlata tudi navadno orodje ? — Tudi napis in podoba na njem bi izgubila svoj pomen. Tako je različna in izpremenljiva vrednost stvarij. Na tak način se lahko izpremeni nekoč tudi med nami. Takrat bi veljala vaša beseda: človek bi veljal toliko, kolikor bi zmogel. Danes to ne velja: kajti železo zmore več od zlata in vendar je manjša njegova vrednost in — zlato ga kupuje. In človek toliko velja, kar plača. Ah, da bi vi vse to razumeli. Ali ne piše niti ena knjiga o tem?"...
„Mogoče, da piše . . ."
„Vem : ljudje pišejo pesmi in romane. Dolgočasijo se in se morajo kratkočasiti. Brrr! Samo, da ni treba misliti. Nekje sem zadnjič čital, da je dolgčas vzrok vse neumnosti. Ko bi ljudje premišljali o vrednosti, bi tudi sami o sebi vedeli, kaj da so. Vi mislite o meni svoje: da sem norec, izgubljen človek, vagabund ..."
„Mislim, da ste človek."
„Vi se motite. Nisem človek. Imenujem se morebiti z nekim imenom — v resnici sem: zapadla menica. Ne čudite se! To je moja resnična vrednost in po tej vrednosti imam ime. Rekli bodete, da nominalna vrednost ne odgovarja itd. Nisem študiral takih stvarij — sedaj šele jih vidim v vsej resnici. Vprašujete morebiti, kako je vse to mogoče. Toda verjemite: človek prav tako lahko živi s telesom in je po duši mrtev, kakor pravijo, da je tudi nasprotno mogoče, da umrjemo s telesom in duša živi. Morebili še niste nikdar prišli do groba — namreč do svojega groba. Ljudje mislijo, da to ni mogoče . . . Toda verjemite, da je mnogo ljudij, ki so prišli do groba in so tam umrli. Telesno
so se morebiti vrnili nazaj med svet — toda to so bili, kakor živi mrliči. Živeli so, ker so morali živeti. Tako se je zgodilo z menoj. Nekoč sem spoznal, da sem pasiven — zdel sem se samemu sebi — kakor hiša brez strehe . . . Dovolite ta primer. Ako ni poslopje pokrito, kdo bo stanoval v njem ? Zato ne nese dobička; tudi je nevarnost, da se podre; veste, kako je z razvalinami. In prav takrat, ko je bilo čas postaviti streho, so odpovedale moči. Napravil sem ljudem račun: ako pustite, propade tudi to, kar stoji, ako pokrijete, imeli bodete dobičkanosno palačo . . . Rekli so: Kaj bi ti mi stavili, ko boš ti užival ? . . . Sploh: čemu si stavil visoko stavbo, če je ne moreš zgotoviti? Sam glej . . . Ako nisi rojen za visoke palače, čemu nisi ostal v koči. Tam je tvoj dom. Gospod bodi gospod in berač ostani berač, vsak bodi, kar more . . . Toda, ako jaz stavim stavbo iz svojih sil, ali nisem vreden življenja v nji? Ne zase, gospoda, tudi za vas stavim, kar stavim. Toda to so tuje besede . . . Vsak stavi zase: ako pri delu onemoreš, spoznaj, da je tako prav, vsakemu se zgodi, kakor je usojeno.
Takrat sem prvič spoznal svet . . . Zdel sem se enak po-tapljajočemu se človeku. Videl sem znance na bregu in sem čakal njih pomoči; bali so se stopiti v vodo in podati rešilni drog. Sam si šel v vodo, sam plavaj! Kdo bi se zaradi tebe izpostavljal nevarnosti. To so samo primere, gospod. Nazadnje je prišlo do resnice. Videl sem ljudi po ulicah, ki so se izogibali; ako so govorili z menoj, bili so previdni v besedi; poslavljali so se hitro in so od daleč klicali „zbogom"; zelo se jim je mudilo... Človek, ki ima nepokrito hišo! Lahko bi padla nepremišljena beseda; kdor postaja ob prijateljih, ko se nanje podira razpadlo poslopje, je v nevarnosti, da ga skupaj z drugimi zasujejo razvaline. Zato sem razumel njih besede in njih poglede. Bil sem, kakor kužen; tudi drugi so bili morebiti bolni, toda kdo bi zapazil njih bolezen ? Jaz sem bil naraven človek. —
Nekega večera sem se vsedel in sem napravil račun o svojem življenju; mislite si, da govorim o oni hiši. Račun je kazal, da sem še zmožen življenja. Zato sem podpisal ono menico. V tem je bila vsa moja vrednost. Postal sem menica. Počasi je padlo z mene vse, kar je bilo človeškega; ko sem šel po ulicah, se mi je zdelo, da ljudje ne vidijo človeka, ampak menico. Narejeno je na vsetu tako; svetlobe ne vidimo, vidimo le senco. Postal sem, kakor slaboten papir; vsak dan je trepetala nad menoj velika roka. V daljavi se je svetil rdeče zapisan rok. In življenje je postalo, kakor sila, ki me goni v zagato, iz katere ni rešitve. Svet je postal temen in prazen. Kaj vsa njegova krasota, sila, globokost . . . Kakega pomena je to za menico ? Menica ima samo eno nalogo: da plača samo sebe. Ima sicer vrednost denarja, toda to ni denar. Ljudje — so rekli filozofi — so se rodili drug ob drugem kot bratje in žive v medsebojni pomoči. Družba sama odločuje, kdo je vreden, da živi med njo. Dva človeka lahko verujeta v vas — in ta vera drži vaše življenje.
Takrat se ni našel človek, ki bi veroval vame . . . Nekoč sem čital učeno razpravo, ali vera rodi ljubezen, ali izhaja ljubezen iz vere. — Nihče me ni ljubil na svetu — zato je bilo tako . . . Kaj je komu ležeče na tujem človeku? Zato vam pravim: ljubezen množi človeštvo — vera ga drži. — Bolj in bolj sem čutil, da prihaja konec. Grozen konec! Brez ljubezni, brez vere . . . Nihče se ne ozre za teboj — in vsak misli, da je zginil brezpomemben človek. Sto sil je še živelo, sto ciljev se je svetilo, sto nad je trepetalo v meni. Toda kaj sile, cilji, nade? — Denar! . . . Takrat sem spoznal — in sem se odločil.
Težka je pot proti grobu. Zdi se ti potrebno še to in ono. Napisal bi pismo, povedal bi nekaj resnic, razjasnil bi svoj položaj ... Zdi se ti, da bi bilo treba urediti še to in ono: posloviti se od prijateljev, sežgati stare spomine, napisati oporoko. Odlašal sem od dne do dne. Potem sem naredil plan. Ugajali so mi oni, ki so odšli in niso zapustili niti ene besede v slovo... Toda težko je tako oditi: lepo je, da se privošči svetu lepa beseda in tudi oblasti si prihranijo sitnosti, ako se napiše par besedi. Toda zdelo se mi je nemogoče, da bi napisal onih par besedij. Koliko ljudij je odšlo in so imeli povedati še mnogo važnega. Zakaj bi ne upihnil luči brez vseh vzdihov? Toda ljudje bi lahko napačno presojali moj korak. Sodili bi, recimo: da sem pesimist, misantrop ali sploh bolan človek . . . Hotel sem, da bi bilo vse jasno: »Zaradi tega, ker ni bil več človek, ampak menica, je odšel. Izguba je torej enaka svoti menice." Na zadnje se pokaže vse to v grdi luči. Brez pomena je, kaj misli svet po smrti. Ako se on ne ozira na te, kaj bi se ti oziral nanj . . . Presedel sem nekaj dnij brez dela in sem čakal rešitve. Zanimalo me je to, kaj bo rekel svet . . . Fej, sedaj se spomnim, kako je bilo vse to glupo. Znano vam je: pride prva vest, časopisi pišejo, komisija odide na lice mesta. Za nekaj dnij pitaš človeško radovednost s svojo osebo. V svojem boji za življenje sem postal — egoist. To vam bo lahko razumljivo. Zato nisem svetu privoščil zabave na moj račun . . . Počasi sem premagal tudi to zapreko. Kdor vedno misli, ne pride do konca. Zato nisem več premišljal o vsem tem. V pondeljek zvečer ob osmih sem se namenil ustreliti. Ko sem si izbral čas, sem bi zadovoljen sam s seboj. Samokres sem imel preskrbljen — in drugega ni bilo treba. Hodil sem po mestu, govoril sem z znanci, sedel sem pri eni mizi s prijatelji . . . Rekli so, da sem bled . . . Niso me motile njih besede ... Ko sem jih gledal, sem premislil njihovo brezsmiselno življenje in mi je bilo žal. — »Glej, mislil sem si, žive, ne da bi mislili, zakaj in kako. Morebiti žive, kakor menice, ali v drugi obliki, no, žive do konca in nočejo oditi. Nepotrebni so morebiti, a zde se sami sebi, da so važne osebe . . ." Take skušnjave so me motile. — Pristopil je k meni človek in je govoril: „Vem, kako je s teboj. Nič ne skrbi. Poišči par ljudij — za podpis — in stvar je gotova. Živiš zopet šest mesecev in v tem se marsikaj izpremeni." — Pomislil sem te besede — in
sem videl, da so zame brez pomena. „Koliko ljudij živi tako, so rekli . . . Toda preveč je bilo trpljenja! Odšel sem.
V pondeljek sem pospravljal svoje stvari. Mislil sem, kako bodo preiskali mojo sobo, stikali bodo za zapiski i. t. d. Razjezil sem se nad svojo vestnostjo . . . Odšel sem zvečer ven in sem hodil po sprehajališču. Nihče ne sluti" — sem si mislil. — „Glupost! kaj je ljudem do tujega človeka, ki ga z njimi ne veže ne ljubezen, ne vera. Prišlo mi je na misel: „Kaj bi bilo, ko bi stopil predme človek in rekel: tu je denar; vzemi in živi . . ." Neumna misel in vendar sem se z njo bavil četrt ure. Odšel sem proti gozdu. Večer je bil lep, pomladanski ... Bil sem popolnoma miren. Srečal sem nekaj znanih ljudij. V gozdu so peli ptiči: Vabljivo, krasno! Skoraj vredno, da bi človek živel zaradi njih. Na klopeh so sedeli zaljubljenci. — Konec.
Ne vem, kako se je to zgodilo. Predme je stopil človek
—	in me prijel za roko.
„Verujem vate" je rekel in sem obstal.
„Verujem . . ."
Grob je bil pred menoj odprt in tak glas? . . . Zavedel sem se. Gosta tema je bila pred menoj: sto rok se je kazalo iz nje: pojdi, muči se! In tak glas iz nje: „Verujem . . ."
Zaradi one besede nisem smel umreti. Moral sem se vrniti od groba. Nekdo je še verjel na moje sile. Veljalo je to vero potrditi. To je bila moja edina misel. Ali naj vam popisujem pot od groba? Predno človek zopet zbere misli in pogleda v življenje; predno premaga gnus in trpkost. Ni besed, ki bi popisale ta povratek.
Delal sem iznova. Z vsemi silami — toda sil ni bilo več. Pot h grobu jih je uničila. Postal sem podaljšana menica. Čutil sem neko silo za seboj . . . Jutri, pojutrišnjem . . . Pride in te zaduši, kakor velik strah, kakor lokava smrt. Nikjer več svobode, miru, počitka . . . Aah . . . Danes, gospod, danes . . ."
„Kaj želite."
„Zdelo se mi je, da bi izrezal štirikotnik, v katerem leži moje srce. Izrezal bi ga in bi ga vrgel ljudem v obraz. „Tu imejte vse, kar hočete, a dajte življenja, miru, svobode . . . Vidite tu
—	zgrabil bi, izrezal — vrgel, fej, s krvjo pokropil — njih last je . . . Samo rešijo naj življenje . . . zase . . ."
Zatrepetal je in ostal brez sil. Ni dokončal svoje povesti. Prihiteli so gostje in so mu polili glavo z vodo. Poklicali so stražo. V njegovih žepih so našli nabit samokres in nekaj papirjev, na katerih je bilo zaznamovanih nekaj dnij.
„Iskali smo ga," je rekel stražnik, ko je spoznal njegov obraz.
Poslali so po rešilni voz in so ga odpeljali. Zdravnik, ki je potipal njegovo žilo, je naznanil srčno kap.
Odšel sem domov in sem dolgo premišljal čudno povest.
Knjiga za pritožbe.
pritožil v zapisniku za pritožbe?
Natakar: Ne! Samo gospod profesor je tja napisal pritožbo zoper — svojo ženo.
Dober sosed.
„Kaj pa zahtevate za to, da ste nam popravili glasovir ?"
„Hvala, vse je že poravnano! Račun je plačal vaš sosed."
IZGUBLJENA DUŠA.
Pravite, da na kmetih ni „dogodkov" ? — Evo vam ga, žalostnega in resničnega, kot je resnična in žalostna samo — resnica!
*
Njena zgodba do tistih dob, ko sem jo videl prvikrat, mi je bila znana skoro do malega. Dolga sicer ni bila, toda dosti živa. S petnajstimi leti je bila v Ljubljano na službo, čez pol leta se je vrnila domov, dorasla in zrela za dvajset jeseni. Lovcev na metulja z osmojenimi krili se ni manjkalo. Mati mi je pravila marsikaj, precej zlasti o ribiču Miklavcu izza jezera. Dedcu je lezel že peti križ na hrbet, pa — človek je bil še vedno. Dajal ji je novcev, kupoval krila in celo par klobukov ji je nabavil. Mož je imel denar, lov na jezeru je tiste dni, kakor tudi še danes, donašal precej. No, svoje grehe napram nji je poskusil popraviti dve leti pozneje s tem, da jo je poročil. On star sedeminštirideset, ona še ne čisto devetnajst.
Prišla je k moji materi v posete in ostala pri nji morda četrt ure. Sedla je v kuhinji na stol.
„Recite, gospa, če ni to več kot živ satan! O, oh!" Vsa se je tresla jeze in razburjenosti.
Mati, ki je vedela, koga ima v mislih :
„Kaj vam je naredil zopet?"
„Veste, da je prišel, ko me ni bilo doma, in mi pobral blazine s postelje, odejo in perilo in vse zaklenil. Zadnjič posodo, danes to! Ali naj ležem zvečer na golo slamo in deske? Zakaj mi ne pride jemat in zaklepat, kadar sem v hiši? Oči bi mu izpraskala!"
„Zakaj ne stopite, kadar imate čas, do sodnika? Stvar je res že od sile! On bi vam svetoval, kaj in kako !"
Ženska čuti z žensko, pa naj si je tudi krivica na njeni strani. Ali, to ni napaka, to je skoro — vrlina.
„Saj sem bila! Na žandarmerijo sem letela. Skomizgali so z ramami. In sodnik prav tako. „Pri nas gledamo samo na to, kar dobimo pisanega v roke," je rekel. »Vložite tožbo, ako veste, da se vam godi krivica. Potem —" In da naj bom pametnejša in potrpim naj, je dejal. Pamet — potrpljenje — o — o! Bog moj nebeški!"
„Križ je res —"
Kaj je hotela mati reči, da je tudi ona — Jula — kriva?
»Vidite in nazadnje še me bo dal magarec stari zopet zapreti, kot me je dal zadnjič!" — Mož je postopal proti nji sodnijsko, ker se je pečala z drugimi. Sodišče ji je prisodilo štiri tedne ječe. — »Ali sem jaz kriva, povejte mi, gospa!"
Besno je zaihtela in se poslovila. Pol ure za njo je prišel očeta »vprašat za svet" v neki zadevi! — njen mož. Oče je bil v pisarni, zato se je pomudil pri materi.
»Kaj ne, da je bila tukaj ?" je začel brez ovinkov. „Vem, da je bila! Kaj je rekla? Kam je šla? — O, ne bojte se, gospa, jaz ji jo zagodem, njej in — njemu! Saj vem vse! V obraz mi je zabrusila sama, da bom kupoval plenice za tujega otroka!"
Širokopleč možakar je bil, v visokih škornjih — dokole-nicah, glavo sivo, širokih tolstih lic, tilnik malo upognjen. Govoril je z razmahom, oči so mu gorele srdito in roke, oprte ob kolena, so se mu stiskale v pesti.
»Norec, ki sem si na stara leta nakopal vraga na glavo !"
Mati je brisala veliko žolto stekleno vazo in ga tolažila, da ni res tako hudo.
»Kaj — ni res? — Ni res? Sama — sama govori in jaz tudi vem!"
Da je pretrd z njo, ga je učila mati in prosila je za njo. Mlada je še, se že utepe in uteče. On pa, petinštiridesetleten mož mora ravnati z dvajsetletnim otrokom vse drugače kot bi z žensko svoje starosti.
»Otrok — ha — otrok — gospa! Uleti se, da, obode se, rožičke si otolče, ali na moje stroške si jih ne bo!"
Pridušil se je in ostal.
Preteklo je od tedaj pol leta in zopet sem bil doma na dopustu.
»Koliko imate kaj arestantov?" sem med pogovorom vprašal pri kosilu dan po svojem prihodu očeta. Oče moj je namreč
sodni ječar, nadzornik in upravitelj tistih zloglasnih »salonov", ki se jih vsakdo po možnosti ogne pol ure daleč, ki so pa vkljub temu le malokrat brez gostov.
»Sedaj jih gostuje samo troje. Neki cigan zaradi tatvine, potem tu domač fantin, ker je imel ponoči preglasno grlo, in Mahen z gomile."
»Mahen? Kaj jim je ta naredil?"
Mahen je bil trden kmet, ali boljše rečeno, bil je mal graš-čak na Gomili, kake pol ure od trga. Premogel je več kot troje in četvero njegovih sosedov mejašev in tudi se je nosil bolj po gosposko kakor po kmečko. Imel je, kakor je pravil oče, pet ali šest razredov srednje šole za sabo. No, bogatstvo in učenost ga, kakor je bilo videti, nista očuvala pred ječo, marveč mu je zadnja še pripomogla do nje.
»Zdravniku je delal škodo. Napravljal in prodajal je skrivaj različna zdravila. Kakšna so ta zdravila bila, sam Bog ve, toliko je pa gotovo, da so ljudje notri s Hrvatskega hodili po nje."
„Pa kako so ga dobili ?"
»Cisto lahko! Miklavec izza jezera, ki bo zibal s svojo ženo njegovega otroka, ga je izvohal in priporočil doktorju. Dobil je pet tednov."
Na tak način mi ni bilo treba veliko ugibati in še bolj je pojasnila stvar Miklavka sama, ki je čez par dni prišla mojo mater prosit, naj ji od očeta izposluje dovoljenje za sestanek z Mahenom. Oče je sicer dovolil, pri volji pa ni bil sestati se s svojo bivšo ljubico Mahen, ki je šele sedaj prišel do tega, da ima doma ženo in troje dece. Kratko in malo je izjavil očetu, ki ga je šel iskat, da Miklavke sploh videti ne mara več.
Oče ji je njegov odgovor povedal.
»Vsaj četrt ure naj me posluša, vsaj deset, pet minut," je prosila mlada žena.
Bob ob steno. Dejal je, da danes ni pijan, kot je bil tiste dni, ko je hodil za njo in ona za njim, in da je najbrže tudi ona trezna in zato naj bo pametna in gre od koder je prišla.
Sesedla se je na stol in skoro mi je je bilo žal. Mož njen neče vedeti ničesar o nji. Ali v takih okolnostih dela krivico? Ljubček v ječi je ne mara in ne sme poznati, tudi na njegovi strani je pretežno pravice! In mlada žena sama! Par tednov še pred svojo uro !
»Gospa, vi ste dobri," se je lotila matere, ko je oče odšel v urad. »Dajte, pregovorite ga — vas bo poslušal — recite mu, da ga na kolenih prosim! Kaj naj storim, kam naj se obrnem, to mi naj pove!"
Mati ji je obljubila vse. Samo, da se ji posreči, o tem je zelo dvomila. »Družino ima pomislite — dolžnosti."
„Ha, kaj jih takrat ni imel — kaj je bil takrat samec in fant? Kaj mi mari družina njegova! Otrok je njegov, on mu je oče — on naj gleda."
Nesrečnica ni pomislila, da tudi ona ni bila tistikrat več dekle in da so njo vezale iste vezi in dolžnosti, ako ne morda še večje in težje kot njega.
Mahena se je mati lotila še tisto popoldne. Ko se je sprehajal po dvorišču, ga je poklicala k oknu in mu začela prigovarjati.
„Kaj vraga hoče od mene? Kaj ji morem jaz dati?" je rekel. „Kar sem ji imel povedati, sem ji že povedal. Okoli mene naj ne išče ničesar!"
„Ali vseeno! Vas bo potem vsaj pustila v miru! Ne bodite taki, saj ste krščeni!"
Mati se je polagoma razgrela.
»Lahko me tudi brez tega!" je dejal počasi in se zagledal nekam v tla.
Morda bi ga bila nazadnje le premagala. — Če bi bila imela Jula od tega kaj koristi, ne vem. — Ali prav takrat so se odprla vrata in na pragu se je pojavila — ona. Kaj jo je prineslo ? Morda slutnja, morda up, da ga vidi ? Da bo govorila ž njim? Mahen je dvignil glavo, pobledel, ko jo je zagledal, pa se obrnil in odšel na drugo stran dvorišča za kasarno.
Ona je bila obstala med vrati.
Strmela je par hipov brez besede za njim.
Potem: »Frane!"
Nič.
»Torej ne mara!"
Obupno je zaklela in zbežala iz sobe. — — —
,,. . . Med drugim ti lahko tudi poročam, da Miklavčeve Jule ni več. Pokopali so jo pred osmimi dnevi in z njo vred njeno in Mahenovo dete. Smrt njena, bi rekel človek, če bi hotel biti ciničen, je skoro malce tragična. Živih ne sodi, o mrtvih govori samo dobro, kaj ne? Pa ječar si že lahko privošči malo tega in onega. Zato: Ribič, mož njen — sedaj ložira pri nas — ima na vesti njen žalostni konec. — Pil je že dolgo, pil in pretepal ženo, ki si ni mogla kaj in je bivala pri njem. Zadnji čas je bila postala nekaj čudno tiha — glej, tukaj se držim gorenjega, pravila.
Prišla je njena ura in povila je hčerko. Miklavec je pri-lomastil onega večera pijan domov in videl, kaj se godi v hiši. Začel je preklinjati ni razbijati; kaj vse je napovedal in napri-digal ženskam, ki so bile pri otročnici, to vse boš lahko izvedel, ako te bo zanimalo, kadar prideš domov. Ženske so ga mirile, Jula, žena, kolikor se je zavedala, je jokala — no, on je moral biti tisti večer v resnici nor! Osuval je postrežnice, da so pobegnile, potem se je spravil nad njo. Kratko! Sam vrag ga je moral obsesti . . . Dete so drugega jutra ulovili v jezeru — mater so našli mrtvo . . .
Vidiš, sin moj! Ko bi bil tvoj oče kdaj študiral in bi se hotel napraviti učenega, bi te sedaj vprašal:
»Kdo je tu kriv . . .?"
o o

ZOFKA KVEDER:
OBISK SREČNEGA ČLOVEKA.
Vselej smo ga veseli.
„Mehmed je prišel," zakliče radostno, kdor ga ugleda
prvi pred vrtnimi vrati in nekaj veselega, prijetnega, jasnega stopi ž njim čez prag.
Teta je bila že oblečena, da pojde doli v mesto vrnit vi-zito znani dami, ali hitro je odložila klobuk, zamenjala paradno obleko s priprosto domačo in prišla k nam, ki smo že vsi zbrani okrog Mehmeda. Maša je pustila sosedovo Pavlico pri plotu, jaz svoje knjige. Kdo bi se igral, kdo bi čital, delal, če je Meh-med v hiši.
„Kako vam je, recite, povejte," silimo vanj.
»Kako bi mi bilo? Dobro mi je, izvrstno! Ali poznate hi-storijo o kalifu, ki je iskal srajco srečnega človeka?"
»Poznamo," se pohvalimo.
„Nu, danes bi mogel dati tudi jaz svojo," pravi Mehmed.
„ln kalif bi živel do sodnjega dne, ko večni žid," pripomni Vladica.
„Popolnoma nemoderen človek ste, moj dragi," ugovarja stric. »Dandanes je vse nesrečno."
»Moj nebeški bože in napol slep ste!" se zgraža teta. „Pa trdite, da ste srečen. To ni res!"
„Zakaj bi ne bilo res?! Saj je vse eno, če vidim tako ali tako, malo manj ali malo več. Srečo je treba imeti v sebi," se brani Mehmed.
»Kaj še ne veste, da so slepci optimisti?" mu pomagam jaz. „Tudi jaz sem precej srečnega razpoloženja, ker imam slabe oči. Nekaj me pa vendar zanima. Kakšna je disciplina v vašem razredu ?"
»Vzorna. Najboljša v celi Bosni," renomira Mehmed.
„Ce pa ne vidite!"
„Saj slišim."
»Da, res, gospod Mehmed, kako ste zadovoljni v svojem poklicu?" sprašuje stric.
„Naravnost navdušen sem. Tretji razred sem imel. Nihče ni zaostal, vsi so sposobni. Morda je to edini razred v Sarajevu. Moji otroci so zelo pametni in talentirani. Da niso prošli, bi bila moja sramota in moja krivda."
„A? Kako to mislite?"
„Tako. Ako deca niso duševno zaostala, potem naj učitelj gleda, da jih kaj nauči.
„Vi ljubite svojo šolo in svoj razred?"
„Razume se samo po sebi. Vse poznam, za vsacega vem, kdaj je sit, kdaj lačen. Sicer pa jih nimam mnogo, samo petindvajset. Sramota bi bila, da se ne bi brigal za nje.
„In oni vas imajo" tudi radi?"
„To si mislim!"
„Vsi so Mohamedanci, ne?"
»Da."
„E, zato se tako dobro razumete!"
„Ne samo zato. Prvo polletje sem imel mešan razred. Katolike, Srbe, Mohamedance, Žide. Pa smo se tudi radi imeli. Jaz v šoli nisem mohamedanske ali pravoslavne ali katoliške vere. V šoli sem šolske vere, tako je to."
„In pravite, da so vsi zdelali?"
»Vsi."
..Zasluženo ?"
„Razume se, da zasluženo. Samo s hodžom sem imel prepira zaradi trojice."
„A, tako ? In kako je to bilo ?"
„Tri ure, pomislite si, tri ure sem se prepiral ž njim. Za vsacega uro. Hodža hoče, da jim da nezadostno. A zakaj ? Ker so nemirnjakoviči, prefriganci, nagajivci. Hodža je že star, ali ne zna ž njimi. Kakor sršeni so, kadar je on v razredu. Noben ne uboga, ne posluša. Na in ta trojica posebno. Nespoštljivi so bili. A on si misli: Čakajte, celo leto sem se jezil — nezadostno!"
„Ali vi niste dali ?"
..Nisem dal! Efendi, pravim, za tretji razred znajo zadosti korana. Vsak ve, da je Turčin, Mohamedanec, no, a kaj drugo... Fez ima na glavi, torej! . . . Moral si jih bolje učiti v začetku leta, kaj boš zdaj — nezadostno !... Namučil sem se in najezil. On moje dečke psuje, da so šejtani, pokvarjenci, a jaz ne pustim. Vsak dan sem bil ž njimi, pa ne bi vedel, kakšni so?"
Smejali smo se.
„Da, vam je lahko na smeh. Ali jaz sem imel težavo ž njim. Tudi mene je učil on koran, ko sem bil majhen. A zdaj se prepiram zaradi teh dečkov, prepiram do živega. Dolžno spoštovanje, pravi on, respekt, disciplina — treba je kazni, da bodo drugi vedeli, da se bodo bali ... A jaz mislim, kakšna kazen, zakaj bi se bali?! Učiti jih je treba!"
„In popustil je končno?"
»Popustil!"
„A kaj oni mali skitalica, tisti Sulejman, o kterem ste nam pravili zadnjič, da pride vsak teden samo dvakrat v šolo?"
„0 poboljšal se je. Navadil sem ga na šolo, kakor pameten kmet konja na uzdo. Ej, poseben dečko! Cel teden ga ni v šolo. In predstavite si, na ulici se mi zaplete med noge, da sem se skoro prevrnil čez njega."
Mi v smeh: „Ha, ha, ne pravi se zastonj: Tudi slepa kokoš zrno najde!"
„Da, resnično. Sam sem se čudil, ko sem ga imel v rokah. Kaj pa ti delaš, kaj? Sulejman si, zdi se mi?... Ej, in zakaj te ni v šolo? Tako, drsal sem se . . . Drsal, a? Jutri, da prideš! ukazujem. — Batin se bojim, pravi. — Jaz sem mu obljubil, da ne bo nič računa, naj samo pride. — Prišel je. Nič ga nisem kaznoval. Deset dni prihaja in spet ga ni. — Kje si bil, vprašam, ko zopet pride. — Malo sem se potepal, prizna. — Drugi učenci v smeh. — A jaz resno: Zakaj se bi smejali, deco ? Kaj ni lepo, da je resnico povedal ? No, vidiš, Sulejman, to mi je prav všeč, da nisi lažnjivec. Idi na svoje mesto. — Tako sem ga krotil. Še le poznejše, tretjič, štrtič, ga vprašam: Kaj misliš ti, Sulejman, zdi se mi, da ti vseeno zaslužiš par po prstih, ne?v — Zaslužim — je priznal. — A koliko naj ti jih dam? — Šest — se odloči. — Dal sem mu jih štiri. In tako je šlo dalje. Vedno boljše je hodil v šolo. Parkrat ga nisem kaznoval, potem pa spet. In naučil sem ga reda skoro popolnoma. Zadnji čas ga v 35. dneh ni manjkalo niti enkrat. In če bom imel drugo leto četrti razred, ga bom prav do dobra odvadil potepanja."
„Vi niste torej brezpogojno proti šibi ?" vprašuje stric.
„Nisem. Samo teoretičarji so absolutno proti šibi v šoli. Tudi Pestalozzi in Komensky sta včasih kakšnega paglavca malo našvrkala. Ampak šiba mora biti redkost, izjema. Veliki prazniki niso vsak dan, naš ramazan samo enkrat na leto. Tako naj bo tudi šiba za redke petke. In za mirno roko. Učitelj in izgojitelj se sploh ne sme nikoli razjeziti. Razburljivost, vroč temperament, to ni nič za šolo. Kapitan na ladji mora biti hladnokrven. Prva nevarnost bo.pogubila njegovo ladjo, če se bo razburjal. Mir, to je glavno. In isto je pri vzgoji. Če se razjeziš, je konec. Jaz imam mirno kri. Ampak za vsaj slučaj se tudi ob posebnih prilikah varjem razburjenja. Zato pustim, da si najprej zločinec sam prisodi kazen, potem vprašam, še dva, tri druge iz razreda. In potem to pravično razsodimo. Čev mi ta ali oni fakinčič ne prinese naloge, ga prvič ne kaznujem. Še prepisovati ne mora. Tudi odrasli nismo vedno tako vestni, nepo-zabljivi, tudi mi smo večkrat malo leni in malomarni. Drugič stvar bolj temeljito preiščem, zagrozim. E, in če nič ne pomaga, dobro — treba pokore."
„In recite mi, vi izgojo zelo cenite?" vprašam jaz.
„Da, zelo."
„Zakaj je potem v družinah med otroci večkrat tako velik razloček? Dva brata sta odrastla v enakih okoliščinah, imela isto izgojo, a vendar sta si različna popolnoma, eden je miren, drugi vznetljiv, eden pohleven, drugi nasilen. Kako to ?"
„Tako daleč pač tudi oblast vzgoje ne seza. Prirojene lastnosti so žal — ali morda hvala Bogu — vedno silnejše in močnejše od vzgojenih. Pripovedoval sem vam že mnogo o svoji materi."
„Da. Da je krotka, mila, blaga. Vesele, ljubeznjive čudi," je rekla tetka.
„Da vstaja zgodaj, kakor vi in da vam po letu že ob petih skuha črno kavo. Da sedita skupaj na vrtu, pijeta črno kavo in pušita. Pri vas Turcih vse mame pušijo..." se je vmešala Maša, ki se je že davno vtaborila Mehmedu na kolenih.
Smejal se je. ,,Da, jako je dobra, cel dan mi kuha črno kavo. Mi Mohamedanci smemo piti mnogo črne kave a take punčke, ko si ti, jedo pri nas fine sladkarije, če so dobre in te so še mnogo boljše, ko vaši bonboni. — O moji materi sem vam vsem mnogo pripovedoval. O svojem očetu ne toliko. On je pošten človek, karakter, kakor ulit iz železa. Ko sem nastopil službo in dobil plačo, sem hotel dati, razume se, nekaj v hišo, za hrano in stanovanje. Ali moj oče je dejal: Jaz sem gospodar v hiši, jaz skrbim za vse, jaz plačujem. Če bi dva plačevala, bi dva gospodarila. Imej ti svoj denar, a jaz svojo moč. Dokler bom živ, bom jaz dajal kruh — in jaz zapovedoval."
„To mi je všeč," je rekel stric.
,,Fino se vam godi torej," se je smejala teta. „Cela plača vam ostane za cigarete, na, na, srečnega človeka! . . . Lahko je to, če je žep poln."
„Vi ste zlobni, gospa! Ne samo za cigarete, za knjige, potovanja — evo me vsak čas v Zagrebu, pa po knjižnicah..."
„No, saj vem, to je le šala," se je branila teta. „In kaj pravi vaša mati ?"
„Njej dam vsak mesec dvajset kron," je pripovedoval Mehmed. „Ne vem, če oče zato ve. Dam ji dvajset kron in ona misli, da ima zlatega sina. Ona je še iz tistih časov, ko je bilo pri nas še zelo malo denarja. Dvajset kron, ko da bi ji dal dvajset cekinov!"
„Koliko vas je bilo prav za prav vseh otrok?"
„Osem. — Ravno to sem hotel pripovedovati... Oče moj je visok, plečat junak, kakor gora. A kri, kakor ris. Zaradi malenkosti se vname. Hiša se trese, glas ima, kakor grom. A moja mati je majhna, drobna, krotka, kakor jagnje. Alah naj ve, kako je to bilo. Kakor bi si jastreb pripeljal golobico v gnezdo. Ali mati je ljubila mojega očeta; bala se ga je sicer, kadar je imel svoje hude dni, kadar ga je lomila jeza in mu je vrela divja kri v žilah. Pa vendar, živelo se je. Končno moški je moški, si je mislila. Najstarejša deca so bile dve hčerke. In ne-vkročene, hude, nemirne, ko oče. Samo leto dni je bilo med njima razločka. Komaj so znale laziti po podu, že so se cel dan ravsale in prepirale. Mati je obupovala. Vražje oči ste imeli; kakor volčji rod se je to klalo in grizlo med seboj. Lase jim je morala ostriči in nohte, da si niste mogle narediti toliko hudega in še so se steple do krvi, za vsako malenkost, igračko, košček kruha . . . Sirotica mati, ta se je najokala!... Potem sem prišel jaz na svet. In jaz sem bil njen, krotkega srca. Precej prve dni je videla to. Že pri prsih ste bili sestri drugačni, jez-
borito je bilo to, nestrpljivo, kričalo je. Jaz pa sem bil potrpežljiv, takoj je spoznala, da sem drugi, mehek. Še zdaj mi večkrat s smehom pripoveduje, kako me je skrivala pred sestrama, da mi ne bi kaj naredile, pozneje pa sam pomnim, kako se mi je huda godila dostikrat, če sem po nesreči zabredel v kak prepir med njimi. Kolikrat sem ju miril, branil eno pred drugo, kadar ste si skočili v lase, ko dva petelina in vselej sem jo izkupil; razkačeni ste planili obe po meni in ves sem bil zlasan, nabun-kan in obrcan, da sem komaj lezel."
„Revež ubogi!" se je smejala teta. „Ali zdaj se bolje razumete ž njima ?"
„0, da. Omoženi ste že davno. Najstarejša ima že sedem otrok, druga tri. Še vedno ste sicer vznetljivi, kakor smodnik, ampak vendar ju je življenje že precej vkrotilo. Z menoj se nikoli več ne prepirati. Nasprotno. Kadar je doma huda ura, vzamem jaz svoje knjige, pa hajd k sestram, zdaj k eni, zdaj k drugi."
„Zakaj greste od doma? Kakšna huda ura?" je vpraševal
stric.
„No tako. Oče se včasih še vedno razpali. Jaz malo mirim, meni je vsak prepir nekaj strašnega; naravnost ne podnašam. — Oče nikar, saj se ni vredno razburjati za prazen nič — razlagam. A on: Kdo je gospodar v hiši, jaz ali ti?! In žile na sencih mu naskočijo. — Jaz: Ti oče! in že držim kljuko v roki. Par dni me ni domu, potem zopet pridem, oče je malo bolj resen in še bolj redkobeseden, kakor navadno. Ali rad me ima vseeno. Drživa se, ko da se ni nič zgodilo, kakor da sem doma spal, kakor vedno in stvar je poravnana.
„Rekli ste, da vas je osem? Kakšni so drugi?"
„Trije so umrli. Za menoj je prišla zopet deklica. Lepa, ko slika, gibljiva, živa stvarca in jezljiva, kakor podlasica. Rad sem jo imel zelo. Ampak tudi ona me je tepla in praskala. Mnogo močnejši sem bil od nje, deček in starejši. Pa me je vgnala ko nič. Jaz se ji nisem upal v resnici kaj storiti, a ona ni pazila, kam vdari. A prikupljiva je bila, priliznjena, ko mačkica. Vsi smo jo imeli radi, čeprav je včasih sikala, ko krop. Umrla je, ko ji je bilo pet let. Mani je bilo sedem, a še dobro se spominjam na njo. Med tem so se rodili še trije dečki. Vsi očetovi. Dva sta umrla še majhna. Eden je star zdaj šestnajst let."
„Ali vas kaj uboga?"
,,Uboga, ha, ha! Skoraj, da bi jaz njega ubogal! Ampak drugače se imava rada. Popravljam mu naloge, dajem lekcije. Če ima svoje muhe, ga že vkrotim. On potrebuje mene, ne jaz njega. Kadar je malo preveč oblasten z menoj, brezobziren in surov, kar molčim ali par dni po vrsti se kam izgubim ravno ob onem času, ko bi mu moral to in ono popravljati in razjas-njevati. Potem že vidi, da je boljše, da sva prijatelja."
„In Zulejka?" se vmeša Maša. „Kakšna je Zulejka?"
„Pa res, na Zulejko smo čisto pozabili!" pritrdim jaz. „Ta je vaša, kaj ne? Materine in vaše čudi?"
„Da, ta je zopet materine krvi. Najmlajša je, še le štirnajst let. Jaz sem jo naučil čitati in pisati in vsega. Ona je dobra. Saj sem vam pripovedoval, koliko mi je pomagala, ko sem bil še na preparandiji in pred maturo. Jaz sem res na pol slep a ona ima oči, ko kristal čiste in vid, ko sokolica. Pa mi je sirota čitala že z desetimi leti vse moje lekcije, brez nje ne bi mogel biti. Vso pedagoško literaturo mi je prečitala na glas, vse naše in srbske in narodne pesmi, vso hrvatsko in srbsko literaturo. Skoda, da ne zna še italijanski in nemški. Po cele ure sediva zvečer v sobi, ona čita, jaz poslušam. Prej je čitala otroško, ko v šoli abecedarji, zdaj čita z razumevanjem, sprašuje me to in ono, pametna je."
Prijetno je na vrtu v lopi. Mirno nedeljsko popoldne se je razprostrlo nad Zagrebom. Včasih le donaša veter odmeve kake glasbe, otroško viko, pogovore ljudi, ki na drugi strani po cesti počasi hodijo mimo ven iz mesta v prirodo. Mi sedimo v zeleni senci, ki jo je natkala vinska loža bujno in gosto. Na Mehme-dovo čast smo skuhali črno kavo po turško in celo Maša je dobila košček sladkorja, namočenega v dišeči temnorjavi tekočini. V košarici sredi mize so hruške, češplje, marelice in jabolka, v zraku je prijeten duh po bosenskih cigaretah. Vsi smo zado-volj ni, veseli. Mehmed nam s svojim ugodnim glasom razlaga svoje pedagoške nazore, riše nam svojo obitelj, opisuje svoje čiste radosti življenja. Mlad je še, dvaindvajset let star, a kar je najlepše, njegova duša je še polna vere v življenje in tako silna, lačna dobrote in lepote, da se je niso dotaknile razočaranja vsakdanjosti prav nič. Neče, da bi motile malenkosti tok njegovega življenja, jasno razpoloženje njegovega srca. Njegov vid je slab, peša in vendar je zadovoljen, da vidi vsaj nekaj od lepote sveta. Se ko študent je prepotoval Bosno, Staro Srbijo, Mace-donijo, v Rimu je bil in po Dalmaciji. On ljubi knjige in biblijo-teke in kakor čebela pridno zbira podatke o historiji Bosne. S humorom pripoveduje, kako je našel staro, krasno in dragoceno knjižnico frančiškanskega samostana na Visokem v Bosni vso razmetano in zanemarjeno v — kleti in je šel k provincijalu reda v Sarajevu opozarjat, da bodo dragocene knjige segnjile, da se bodo stari spisi, tako važni za staro historijo Bosne, porazgubili, če se vse še o pravem času ne uredi in ne prinese v dostojen lokal. Zdaj že čez leto dni dva profesorja urejujeta redke starinske dokumente in foliante. Pripoveduje nam, kako je bil nedavno na večerji pri patrih na Trsatu nad Reko, prvi Moha-medan — gost starega romarskega samostana. Kako mu je v Spljitu Don Bulic razkazoval ostanke Dioklecijanove palače, kako so lani na potovanju v Rimu maturantje slavili svojega profesorja in kako je bil tudi Mehmed navdušen, da je prvič in zadnjič grešil proti Mohamedovi postavi in se napil težkega in sladkega italijanskega vina čez vse mere.
Hitro in prijetno poteka čas.
Mehmed že dolgo let zbira bosenske mohamedanske ženske pesmi, ki se prepevajo po haremih in so precej težko pristopne. Mati in sestre mu pomagajo pri tem poslu. Rad govori o ti zbirki, citira par verzov, hvali poštenje bosenskega naroda, odkritosrčnost bosenskih Mohamedancev.
Neka posebna svežost je v njegovem bitju.
„Kakor, da bi človek napravil izlet po morju ali se okopal v gorskem potoku, tako deluje pogovor z Mehmedom," trdi teta in res je.
Ob dveh je prišel in ko se je vzdignil in začel poslavljati ter smo pogledali na uro, je bila šest. Vsi smo se začudili, tako hitro in zabavno nam je pretekel čas. Spremili smo ga do vrtnih vrat. Vsi mu želimo mnogo sreče, mnogo uspeha, mnogo radosti za vsa njegova pota. In vsi kličemo za njim prijazno in s toplim srcem:
„Na svidenje, Mehmed, na skorajšno svidenje!"
RADECAN•
BAJKA O ZIDANEM MOSTU.
Ob izlivu reke Savinje v Savo pred petinsedemdesetimi leti še ni bilo železniške postaje Zidanega mostu niti mogočnega, iz rezanega kamenja zidanega mostu, po katerem je dobila postaja svoje ime. Kraj je bil neobljuden, razen Adamove hiše ni bilo na štajerski strani daleč naokoli nobenega poslopja. Na Kranjskem je bilo živahnejše. Tu je imel bogat posestnik Tone dobro obiskovano gostilno. Tu je bila tudi ladjestaja, ker je bilo obrežje zato zelo pripravno in ker so ljudje in živina, ki je vlekla ladjo, dobili pokrepčila pri postrežljivem gostilničarju.
Ko so pa začeli zidati južno železnico in bi morala postaja stati na obširnem in ravnem gostilničarjevem posestvu, ta nikakor ni hotel tega pripustiti. Že sama železnica mu ni bila po volji, ker se je bal, da mu bo odvzela skoraj vse dohodke, sedaj naj mi pa še svet razkosajo in razkopljejo, tega pa ne in ne. Kmečka grča se ni dala omajati in ker se je inženirjem prikupil in jih podkupil, so sklenili, izpeljati progo in sezidati postajo na Štajerskem.
Dobili so delavce s^ Hrvaškega. Ker jih je bilo dosti, je šlo delo hitro izpod rok. Že sta bili obe progi, ona, bi vodi iz Ljubljane, in ona iz Celja, izpeljani do reke Savinje. Tu se je pa delo ustavilo. Nikjer niso mogli dobiti podjetnika, ki ki znal in hotel sezidati trden kamenit most čez Savinjo. Sklicali so posvetovanje veščakov v Tonetovi gostilni.
Zbralo se je poleg inženirjev še veliko število zidarskih mojstrov iz okolice, iz Radeč, iz Loke, iz Litije in od drugod. Pa čudno! Nikakor se niso mogli zediniti za skupen načrt. Vsak je trdil svoje in konec vsega je bilo, da zopet nihče ni prevzel
dela. Ko gostilničar Tone to vidi, se vzdigne še on in pove svoje mnenje kot izkušen mož: „Da s to rečjo ne bo nič, sem si takoj mislil. Kdo naj pa dela tako dolg most, pa še tako močan, da bo držal tisto našo železno zverino. Most si kar lepo iz glave izbijte! Pa zakaj bi morala biti železnica ravno zvezana. Saj se bo tukaj tako vsak vlak ustavil, potem naj gredo ljudje pa peš čez vodo na ono stran, pa bo. Mostu ne boste sezidali ne vi, ne jaz, niti sam hudič, čeprav je tako mogočen!" Pogledal je po poslušalcih, nekateri so mu pritrjevali, nekateri so ga gledali kakor tjavendan, a inženirji niso bili nič bolj zadovoljni. Kmalu nato so šli vsi spat, ker niso znali nič pametnejšega.
Že je zaklenil gospodar vrata, ko potrka na ista mlad, lepo oblečen gospod in prosi vstopa. Tone mu odklene, mu prinese naročeno žganje, hudičevo pijačo, in se vsede poleg došleca, da bi se pokazal, da razume tudi on nekaj olike. Ker ni vedel govoriti o nečem drugem, prične opisavati današnje posvetovanje. Da bi dobil tem večjo veljavo pred tujcem, mu ponovi, kako moško se je odrezal zidarjem, ko so njega prašali za svet. Gost ga pohvali in ga začne natančneje izpraševati o mostu, kakšen naj bo, kje naj stoji in do katerega časa bi moral biti izgotovljen. Ko dobi natančna pojasnila, malo premisli, nato pa veli gostilničarju, naj pogleda, če kateri izmed gostov še čuje in če čuje, naj ga pokliče. Ta gre iz sobe, a med potom si izmisli, brihtna glavica, kaj, ko bi kar sama midva se domenila, kar ima. Ce ima kaj važnega, se bom še jaz lahko pobahal, da je meni zaupal in užival bodem še vse večje spoštovanje. Malo postoji, potem se pa vrne s sporočilom, da vsi trdno spe.
»Gospod! Če je kaj važnega in če se vam res mudi, povejte pa meni, jim bom vse pošteno izporočil!"
„Dobro;" reče tujec, „pa narediva midva. Zadeva se tiče mostu.
Premislil sem vso stvar in mislim, da bom most pravilno izvršil v štirinajstih dneh. Sedaj pa prosim polo papirja in črnilo, bova naredila pogodbo."
S trepetajočim srcem, a obenem z veliko nestrpnostjo, kaj bo, kakšen bo račun, gre gospodar po zahtevane stvari. Tujec se mu je zdel tako čuden, a zaupal mu je vseeno, ker je bil tako prikupljive zunanjosti.
Pero je brzelo po gladkem papirju, gostilničar pa je počasi zbiral besedo za besedo, kar je oni pisal, kajti gladko čitati v tedanjih časih je znal le redkokdo. Prišla sta do konca. Prečitala sta oba še enkrat in nato potrdila pogodbo z lastnoročnimi podpisi. Tujčevega podpisa gostilničar ni mogel razvozlati.
Debelo je gledala gospoda, ko zjutraj zve, da ima Tone pogodbo za novi most v rokah. Šele potem mu vsi verjamejo, ko jim jo pokaže in ko jim s prisego potrdi, da jih nima za norca. Se bolj se jim odpro oči, ko čitajo: Za račun si vzamem dušo prvega živega bitja, ki pojde po novem mostu." Vsak se
je bal zase. Nazadnje pa zažugajo Tonetu: „Če si kako ne ukrenete in ne dobite človeka, ki pojde prostovoljno čez most, pa vas naženemo, zakaj ste pa sklenili tako pogodbo!" Pa gostilničar je bila brihtna glava, je že vedel, kako bo naredil, a ni hotel izdati tajne že sedaj.
Neznani tujec je pa še tisto noč odšel po delavce. Drugi dan je že vse mrgolelo v strugi. Vsak je delal za deset navadnih ljudi, a vsak je bil tudi hudoben za deset drugih. Pravijo, da dekleta niso smela sama mimo njih. Če so hotela po opravkih v Radeče, je šel z njimi neki star mož. Kakor hitro se je pridružil k"do, se je mož obrnil in rekel: „Pusti moja dekleta!" In če se še ni pobral, ga je pogledal, in delavec je moral obstati na mestu toliko časa, dokler ga ni pogledal vdrugič.
Gostilničar je imel v tistih dneh lepe dohodke. Ne le da je bilo polno okoličanov, ki so prišli gledat čudne delavce, tudi delavci sami so ga pridno obiskovali in pili in jedli pri njem. Nič jih ni motilo to, da je dal sezidati poleg svoje koče kapelico in postavil v njo kip sv. Katarine. Za svoje naklepe, katere nihče ni mogel izvleči iz njega, je dal postaviti tudi konec mostu kip sv. Janeza Nepomuka. Pač so se delavci ogibali svetnikov, a storiti jim niso upali ničesar.
Čez štirinajst dni, kakor je bilo dogovorjeno v pogodbi, je bil most dovršen. Nestrpno so vsi čakali, kaj se bo sedaj zgodilo. Tu pride slavljenec dneva k družbi, kjer so stali inženirji in med njimi Tone, gostilničar. Ko ta zapazi tujca, se mu globoko prikloni in mu čestita v imenu gospodov inženirjev in podjetnikov, kako imenitno je zgradba dovršena, kako so vsi zadovoljni. Nato se obrne, pobere malo vrečo, ležečo na tleh poleg njega in stopa s tujcem, ki je mislil vedno na gostilničarjevo dušo, proti mostu. Tu se hipoma obrne in izpusti iz vreče marogastega mačka, kateremu je navezal na rep zvonec, na noge pa orehove lupine. Maček se ustraši zvonenja in steče z velikim ropotom, med gromovitim ploskanjem občinstva, na nasprotni breg.
Ves zelen od jeze začne vrag, kajti to je bil oni tujec, tresti dovršeni most, a ta se ni porušil, varoval ga je sv. Janez Nepomuk. Razkačen nad tem neuspehom hiti za Tonetom, a ta je že v kapeli pri sv. Katarini. A ko vrag izprevidi, da se tu ne more maščevati, hiti proti Hrastniku. Med potjo zadavi vsakega Hrvata, ki je še delal na progi. Ljudje so videli, kako je ta ali oni padel na tla in hipoma postal črn. A tudi to je vragu premalo. Želja po maščevanju ga žene v Trbovlje, kjer se skrije v premogove rove. Večkrat ljudje čutijo, kako hudič Trbovlje trese . . .
*
To bajko pripovedujejo okrog Zidanega mosta. Most so zidali pred 75. leti Hrvatje, med njimi je morila kolera.
®r\S>
ELVIRA DOLINAR:
ZAKAJ ?
Slonela je v mehkem naslonjaču. V naročju ji je ležalo dete
ter s hlastnimi, dolgimi požirki pilo. Ljubeče se je nagnila
čeznj, božala z očmi to mehko, rožnato glavico. Usmev sreče se je igral na njenih ustnih.
Stresal je mali zdaj glavico, obračal jo parkrat z leve na desno in nazaj, tlesknil z ustmi ter mirno zaspal.
Nalahko se je vzdignila mlada mati, oprezno ga je nesla k vozičku ter ga spustila na mehke blazine. Še par hipov je obstala ob posteljici, opazuje mirno njehovo dihanje, potem se je okrenila ter stopila ven na balkon.
Lahna megla je zastrla krajino in prav po rahlo in neslišno jo rosil dež. Drevje na vrtu je bilo vse mokro, od vsakega lista so padale monotono in rahlo drobne kaplje na tla.
Naenkrat jo je obšel grozen čut samote. Prijela se je za mokro balkonovo ograjo ter zrla tja v daljavo. Daleč tam doli se dvigne belkast dim iz visokega, tovarniškega dimnika. Mogočna poslopja se redijo poleg njega — tam notri zapoveduje in ukazuje njen mož in ni ga že cela dva tedna več sem gor v vilo, kjer prebivata.
Ali ima res toliko dela, da se ne more odtrgati niti za hipec? Ali nima direktorja, ki mu je dosedaj vedno vse pravilno in zanesljivo vodil? Saj je vtegnil preje vedno domu prihajati, a zdaj, kar na enkrat. . .
Čakaj, prec takrat, ko je prišel mali Makso na svet, že takrat je začel izostajati. Vendar je prišel vsaj še po dvakrat na teden domu pogledat k sinku in k ženi, ki ga je tako željno pričakovala. In vselej se je opravičeval, da ga zadrže opravila. Zdaj ga pa kar nič več ni domu. Bože moj, uže štirinajst dni ga ni videla, oh, celo večnost že!
Pa zakaj, zakaj ne hodi nič več domu? Ali je mar ne ljubi več ? Ni-li še mlada in lepa in prikupljiva kot nekdaj ? Ga mar ne sprejemlje več istotako ljubeznivo, kot nekdaj ?
Ali je mar ljubosumen na sinka, ker mora zdaj deliti ž njim njeno ljubezen, njeno nežnost? Pa, kaj mu ni on oče? Ali je taka mržnja sploh mogoča ?
Zakaj se zdaj tako ogiblje svojega doma? Kaj res ne ve, kako ona tu sameva, kako šteje ure in dneve do njegovega prihoda? Ali nič ne sluti, kako željno gleda z balkona doli po stezi, pričakuje, da njega zagleda?
Glej, glej, tam stopi izza zelenja onih dreves temna, možka postava. Sem gre, proti vili — gotovo, da je on. Oh, pa ne — pismonoša hodi po svoji vsakdanji službeni poti. Razočarana pobesi pogled.
Ali pa zapazi urno vozečega kolesarja v smeri proti vili. Ni-li to on ? Mudi se mu, mudi pod domači krov. Ali zopet ni
on. Turist je, ki si ogleduje krajino. Oh, kolikrat je tako stala na balkonu v teku zadnjih tednov in gledala, gledala, dokler je niso ščemele oči.
Ali je rivala voziček z detetom po gladki poti med drevoredom — njemu nasproti. Tja do prašne ceste je šla, a ni ga bilo in morala se je vrniti z detetom.
Pa zakaj ga ni?
Stopila je nazaj v sobo. Pa kakor če bi se ji podobe na steni rogale: „Ej, ej, sama si, nihče se ne zmeni za te!"
Ne, tega ni bilo več moči zdržati, vsepovsod ji je zijala nasproti praznota in samina.
Zdaj obstane ob otroški posteljici. Kako mirno spi dete! Tri ure bo gotovo tako spalo. Zdaj je slobodna, lahko poleti ven pogledat k njemu, zakaj ga ni nič domu. Ne more, ne more se več strpeti od hrepenenja!
Hitro si odene dežni plašč, zagrabi dežnik ter pohiti ven. Še naroči pestunji, naj pazi, ako se dete zbudi pred njenim prihodom, a potem pohiti čez vrt po dolgi aleji dol proti tovarni.
Lahko je škripal mokri gramoz pod njenimi koraki, kakor da jo če zasmehovati: „Po kaj pa greš doli, — a? Je-li nimaš gori svojega bisera v zibeli? Kaj ti treba še več?"
„Tiho, tiho, ne, moram videti kaj dela doli; moram znati, zakaj ga ni domu!"
Lahno je rosil dež. Obdal jo je opojni, težki duh mokre zemlje in mokrega, razgretega cvetja.
Toda, ko pogleda enkrat izpod dežnika tja v daljavo, se prestraši. Kakšne čudne, goste megle se pa pripode tam izza pogorja? Pa s tako grozno naglico. Kakor mokre cunje vise nizko doli do zemlje; bliže prihajajo, vedno bliže.
Bilo ji je jasno, ako se prav ne požuri, jo dobi ujma tukaj na prostem polju. Spustila se je v dir; že je videla tovarniški dimnik čisto blizo pred seboj. Toda huda ura ji je pritekla z grozovito naglico nasproti. Kaj zdaj — nazaj ? Ni mogoče, predaleč je že. Ulovilo bi jo grozovito. Velja torej teči, da doteče tovarno, predno jo doseže ploha.
Toda, kaj je to ? Šumi in vrši tam pred njo; dimnik, prej že tako blizo, zgine v gosti megli. Prihaja — ne uide več — že jo objame strašni oblak. Zdaj zažvižga strela tako blizu nje, da je svetloba skoro omami. Strašen tresk, da nehote pogleda, ni li vdarilo poleg nje v zemljo. In spet blisk in tresk, da ji jemlje vid in sluh, ob jednem pa se vsuje gosta toča na njo. Veter jo zagrabi, zastavlja ji pot, da se le z največjim naporom pomika naprej. Zdaj, zdaj bo podlegla, butnilo jo bo na tla.
Dežnik si tišči tesno nad glavo, da si jo občuva udarcev toče. Z obema rokama ga krčevito drži, da ji ga veter ne odnese. Vendar je že mokra do kože. Voda teče po njej doli, curlja ji iz čevljev, da ji zažvoka pri vsakem koraku.
Pa vedno še grom in blisk v strahoviti bližini.
„Bože moj, ako zdaj v mene tresne, ko se moj Makso zbudi, zastonj bo jokal po svoji mami!"
Pa nikjer tukaj drevesa, sama, edina ona pokonci v širnem polju!
Naprej, naprej, da le doseže streho, pa bo vse dobro. V njegovem naročju se spočije in ogreje.
Še ta ovinek, pa bo rešena!
Toda na ovinku se ji vpre vihar z vso silo. Potisne jo na drugi kraj ceste, pomesti jo hoče doli v cestni jarek, komaj, komaj se še premaguje. Skloni se naprej, riva, pritiska proti vetru kakor proti trdni steni, z malimi, trdimi koraki prodira naprej. Samo zdaj ne omagati, saj za ovinkom čaka odrešenje!
Nepopisno dolga se ji je videla ta pot, ki je merila pri lepem vremenu komaj par korakov.
Glej, zdaj se dviga izza megle visoka, temna masa; pred njo je veliki portal tovarniški.
Plaho je vstopila v kontor svojega moža. Videla je, da v svoji mokri opravi nikakor mično ne izgleda. Mož njen je stal pri oknu. Mora! je videti njen obupen boj z razjarjenimi elementi. Zakaj ji ni prišel na pomoč, ko je omagovala pred njegovim pragom? Zakaj ji zdaj vsaj ne hiti naproti s prijaznim pozdravom ?
Ali on stoji pred oknom ter gleda ven v dež, ko da ne ve za njeno navzočnost. Še le ko se ona oglasi s plahim pozdravom, se obrne malomarno k njej: „Pa se ti je ravno zdaj mudilo sem ?"
Nevoljno jo je ošvrknil s pogledom.
In ona je stala pred njim vsa pobita, vsa osramočena, vsa pohlevna. Z njene obleke je curljala voda na tla ter se zbirala v male mlake. Oh, zakaj je prišla ravno zdaj, ko se mu mora pokazati v takem neugodnem položaju!
Mislila je: „Zdaj pohiti, naroči mi čašo toplega čaja, da se nekoliko ogrejem."
Toda ni ji ponudil čaja. S prekrižanimi rokami je slonel pri oknu ter jo je mrko motril.
„Zakaj sem neki prišla, o moj Bog, po kaj sem neki prišla!" ji je krožilo po glavi. Hodila je po sobi gori in doli, čakala, da prestane deževati. Za njo se je delala mokra sled.
Mučen molk je plaval po sobi.
Hitro, kakor se je bilo vreme zbiralo, se je tudi razdrlo. Dež se je vstavil, kot bi zatvornice zaprl. Oblaki se razkade in zlati žarki večernega solnca pozlate krajino.
Pripravila se je na odhod. Ustavila se je pred njim ter mu ponudila roko v slovo. Mehanično in hladno jo je poljubil na čelo.
„Dam ti zapreči voz, boš preje doma." Vendar se je zge-nilo v njem nekaj kakor skrb za njo.
„Ne, hvala ti, mokra sem, tečem rajši, da se ogrejem," — stisne mu roko ter odide.
Zmučena je bila, utrujena in zima jo je tresla. Toda ojačila se je z vso silo ter je hitela proti domu. Doma jo čaka njen mali. Gotovo že željno čaka in joka po svoji mamici.
Tako dolgo se je zamudila v tem vražjem vremenu. Oh, da bi bila spet doma v svoji lepi, tihi sobici pri svojem malem sinku.
Pestunja ji je stopila nasproti uže na hodniku. Res se je bil mali prebudil. Nevoljen je bil in gladen. Le hitro zdaj iz teh mokrih cap. Odela se je v toplo nočno haljo ter legla z malim v ^posteljo. Pretrudna je bila, da bi ga bila nahranila sede.
Še vedno je bila vsa omamljena od dogodkov zadnjih ur. Rudečica ji je šinila od stida v obraz. Za možem je šla, ki se je obrnil od nje, ki je ne mara več. Pa ima tu doma najslajši, najdražji zaklad!
Toplo otroško telesce se je pritiskalo k njenemu životu. Mala rokica je trepala po njenih prsih. Spet jo je obšel čut bla-ženstva in zadovoljstva. Spet je gledala srečno smehljaje malo stvarico ob svoji strani.
A polahko, čisto polahko so se ji zaklopile trepalnice, obšel jo je mili sen.
Čudna ura.	Bistre oči.
Mati je poslala hčerko v sobo, naj pogleda, ali teče ura. Dekletce se je kmalu vrnilo ter dejalo: „Ura stoji na svojem mestu, samo njena noga leta semtertje."
Prvi: „Lej, ta ženska ima bistre oči kakor srna."
Drugi: „Res je, zato bržkone nastavlja svojemu možu rogove, ad se i to vjema z divjačino."
MANICA ROMANOVA:
SIROTA.
Rezika je bila sirota, v pravem pomenu besede sirota.
Oče in mati sta ji umrla oba v enem letu, ko je bila komaj šest let stara. Zapustila sta ji malo hišico, a tako zadolženo, da je bila kmalu potem na dražbi prodana in niti upniki niso dobili vsega nazaj.
Reziki ni ostalo ničesar in obrniti se ni imela nikamor.
Slednjič jo je vzel k sebi bogati zemljak Jakelj, ki je vsled tega postal v ljudskih očeh vzor plemenitega in usmiljenega človeka.
Pri Jakeljevih so Reziki kmalu dali čutiti, da je rejenka, da živi le zgolj ob milosti. Nakladali so ji za njeno mladost in šibkost neprimerno težka dela, ako pa je revše omagovalo, so padali težki udarci.
„Otrok zanikrni, saj itak nisi za druzega pri hiši kakor za škodo" je grmel vedno gospodar Jakelj.
»Prav res," se je oglasila ob takih prilikah še klepetava in brezsrčna gospodinja, „ko sem bila jaz toliko stara, sem že vse sobe pometla, krompir nalupila, posodo umila, sploh delala sem vse od kraja. A ti nisi za nič, prav za nič. Koliko časa pa misliš, da te bomo še redili?"
Rezika je na take surovosti molčala, tresla se je kot trepetlika in trpela.
Ako bi jej ukazali sobo pomesti, krompir lupiti ali posodo umivati, to bi jej bila le igrača, a kaj, ko so jo vedno silili k delom, katerih ni zmogla.
Kadarkoli je videla svoje tovaršice, ki so se brezskrbno igrale in poskakovale po cvetočem travniku, jo je zabolelo globoko v dnu srca.
„Kako so srečne" si je mislila in grenke solze so ji polzele po bledih ličecih.
Neko noč je imela zelo lepe sanje. Sanjala je, da je bila v raju pri očetu in materi. Te sanje so ji potem ves drugi dan in še zvečer rojile po glavi.
„Bog ve, ali se mi bo nocoj tudi kaj tako lepega sanjalo," si je mislila in pri tem nekoliko postala v veži, držeč v roki prazen vrč.
„Lenoba lena, ali se ne spraviš brž po vodo," se zadere zdajci iz kuhinje gospodinja tako odurno, da se uboga Rezika vsled strahu vsa strese, vrč ji pade iz roke in se — razbije.
A kakor nalašč stopi uprav sedaj v vežo Jakelj z motiko na rami in videč razbiti vrč na tleh, zamahne težko motiko po Reziki s tako močjo, da sirotica omahne čez prag in obleži.
„Prav je, prav," zaraglja gospodinja. „Si vsaj meni delo prihranil. Na, poglej, kdo mi bo vrč plačal?"
Jakelj je še parkrat robato zaklel in zaloputnil vežina vrata, ne meneč se dalje za zunaj ležečo Reziko.
Kakih štirinajst dni po tem dogodku je sirota Rezika — umrla.
Znano ni, ali je podlegla vsled udarca, prizadejanega ji od težke motike, ali vsled prehlada, kajti oni usodni večer je prezebala pozno v noč zunaj na mrzlem tlaku in tam bi bila ostala prav do jutra, da je ni našel domači hlapec, vračajoč se z vasovanja, ter jo odvedel v gorki hlev.
Jakelj ji je napravil najlepši pogreb in tudi pogrebcem je dal pošteno za pijačo.
Ko so se vračali sosedje od pogrebščine, kar niso mogli Jakelja zadosti prehvaliti.
„Recite, kar hočete" je rekel stari Hvastja precej vinjen. „Jakeljevi so ljudje, da malo tacih 1"
„Oh pa ta Rezika, kar za svojo so jo imeli. Prav nič ni vedela, da nima staršev" je pristavila suha Grošljevka.
„Jej, sedaj pa še tak pogreb," je povdarjala mati Lončarica in si brisala oči.
,.Veste kaj," se je oglasi nenadoma Škrbinčeva Tončika, deklica Rezikinih let, „meni je pa nekoč Rezika povedala, da se ji zelo slabo godi, da mora trdo delati in da jo tepejo kot živino. To je že moralo res biti, ker Rezika ni lagala. Sicer sem pa enkrat sama videla, kako je bila vsa marogasta od udarcev."
,,Ni res! Ni mogoče!" so se oglasili hkrati možki in ženske ter kričali tako silno, da so malo Tončiko v pripovedovanju popolnoma utopili.
„Jaz pa pravim, da Jakelj, ki je napravil za našo cerkev svetilnik za tisoč kron, še ni storil nikomur za las krivice, najmanj pa siroti, ki jo je vzel iz usmiljenja k sebi," je hreščal Hvastja vedno bolj vinjen.
„Otrok se včasi mora kaznovati," je vpila zopet suha Grošljevka. Toda Jakelj je bil z Reziko dober, očetovsko dober. Kakošen pogreb ji je pa tudi napravil."
»Dekletu je bilo že dobro, že! In Jakelj bi jej bil gotovo še lepo doto dal, ko bi bila živela. A božja volja je tako ukrenila, da je umrla. Jaz mislim, da jo je izprosila njena rajna mati" je modrovala mati Lončarica.
„Da, da, tisto bo tisto. Prav mati jo je izprosila," so kričali vsi vprek.
Prihodnjo nedeljo je prinesel neki ljudski časopis obširno pohvalo o Jaicelju, kako je ubogo siroto za svojo vzel, vseskozi skrbel zanjo ter ji končno napravil tudi zelo lep pogreb.
,,Bog nam daj," tako končava časopis, „še mnogo tacih mož!"
In bralci, ko so te vrstice čitali, so ponavljali ginjeno:
„Da, Bog nam daj še mnogo tako blagih in usmiljenih mož kot je Jakelj!"
IVO TROŠT:
NOVA POVEST.
Junijsko solnce se je smehljalo z jasnega neba na malo vas, senjajočo v prazničnem popoldanskem miru ob srednjeviso-kem griču. Vas sama je skrita med sadnim drevjem in grič opletajo vinske brajde med njivami in travniki navzgor in počrez. Nad vsem pa počiva slovesna tišina nedeljskega popoldneva.
V tem času stopata iz vasi v hrib po zložnem klancu Zlob-čeva novoporočenca v mladozasajeni vinograd ogledat, kako kaže trta sedaj ob cvetju. Mlada Zlobčevka, v najlepših letih prvič vdova, se je drugič poročila pred dobrimi štirinajstimi dnevi. Ivanka stopa mirno poleg soproga, ki so ga donedavna klicali Brajdarjevega Toneta in ga pogleduje postrani. Tonetu je pa dobro znano, da je njega vzela lepa vdovica samo zato, ker je pripravnejši in zgovornejši, kot njegov brat Janez, njen prvi mož. Tako mu je pripovedoval še pred poroko berač, ki je najprej prosil milodara pri mladi Zlobčevki, potem pa še pri njegovem očetu Brajdarju v sosednji vasi, koder je previdni mož znal obenem beračiti in ljudi opravljati. Dvojni posel mu je donašal dvojni dobiček. Tudi Brajdar ga je bogato nagradil za ugodno novico. Zato se je Tone tudi danes trudil, da bi ugajal svoji mladi ženki nele s telesno dovršenostjo, marveč z dovtipno besedo. Prepričan je bil, da mu je zmaga zagotovljena.
Ona je sicer časih navidezno pritrdila njegovim smešnicam s prisiljenim nasmehom, mislila pa je popolnoma nekaj druzega. Brez vse zveze s Tonetovim pripovedovanjem zdahne kar na glas: „0, ko bi le otrok ne bilo!" Mladi Zlobec vsklikne zato vznejevoljen in razočaran, ker se ona ne zanima zanj in za njegove dovtipe: „Ali si čudna in neverna! Kolikokrat sem ti že zatrdil, da sta otroka mojega brata Janeza sedaj tudi moja, pa bi ne skrbel za nju? Kri ni voda! . . ."
Da bi bolje držalo, je pristavil Tone še rahlo kletvico in možko pljunil po tleh; Ivanka je pa vnovič zdahnila: „Ko sta pa še tako slabotna!"
„Z leti si opomoreta. Le brez skrbi, Ivanka."
Mlada Zlobčevka je pa na te besede odkimala možu tako odločno, da se ni upal ugovarjati, marveč je raje zasukal brke in jo pogledal tako nežno in ljubko, kakor je znal pogledati samo Brajdarjev Tone donedavna možitve željna dekleta. Ivanka kakor da slučajno ni tega opazila. Z lepo okroglo, polno, do komolca razgaljeno roko mu je tedaj začela razkazovati gori in doli po hribu senožeti, vinograde in njive — dele Zlobčevega bogastva, ki mu je je on poslej gospodar.
Iz seči je dihal vonj poznega cvetja, iz vinogradov pa mamljivi miriš vinske trte, razširjajoče blagodejni duh svojega cvetja kot zahvalni dar dobrotnemu nebu. Pomladno solnce je tako vroče poljubovalo oplojajočo se zemljo, da je Ivanka odvezala svileno ruto pod brado in pustila, da sta ji oba ogla
mahala po polnih ramah in polnih prsih. Temno oko je kar plavalo za kažočo desnico po Zlobčevih delih zemljišča. Tone se ta hip ni več jezil, marveč bi bil najraje kar zavriskal, tako se mu je zdela lepa ta trenutek njegova Ivanka. Ko bi le ne bila obenem tako hladna. Njeno lepo lice je tako milo in prijazno, a oko se ne more ogreti na njem, ki je njen zakonski mož, kakor da je brez ognja.
„Po možu žaluje", si je razlagal Tone in razprezal svoje najlepše nade v bodočnost: „Ako je Janeza ljubila tako gorko, bo mene še bolj, ker sem bolj fest fant. Tudi ni slabo znamenje, če žena žaluje po možu. Zadovoljen je bil s tem modrovanjem mladi Zlobec in s prijaznim smehljajem je zopet poslušal Ivanko, ko mu je pripovedovala: „Tamle gori pod Debelim Vrhom je kosil tvoj brat, ko se je pregrel, dobil pljučnico" — in stavka ni končala, pa tudi zajokala ni, kakor je pričakoval on za gotovo. Začudil se je na tihem in ji pomagal, meneč, da jok šele pride: „Vem, vem: in umrl. Revež!" Ona je samo prikimala z glavo in nadaljevala mirno in s prejšnjim naglasom : „Pazi, da boš ti bolj previden, Tone!" Zajokala pa ni.
On si misli: čudna ženska! Potem pa odgovori tudi on mirno, samosvestno: „0, nikar se ne boj! Jaz se ne pregrejem kmalu. Marsikateri poliček se pretaka po mojih žilah. To so mi očitali že pri vojakih. A zato še nisem pijanec. Bog varuj! Tudi telo potrebuje krepčila — do gotove mere." In zopet je vihal brke in gledal Ivanko podjetno in hrepeneče.
Ko sta ogledovala mnogo obetajoči mladi vinograd, poln cvetoče vinske trte, ki se je širil po njem prijeten vonj, kakor se širi po cerkvi blagodejni miriš po blagoslovu, sta bila oba zadovoljna z mnogo obetajočim vinskim zarodom. Tedaj se je zasmehljalo z neba tudi žarko solnce in vsa priroda se jima je nasmehnila, želeča mladima zakoncema obilo sreče z mnogobroj-nim potomstvom.
Pred štirimi leti so bili pa še vsi vaščani živo prepričani, da ga ne more biti lepšega para pod farnim zvonom kakor sta Maličev Mirko in Zlobčeva Ivanka. Tako sta se imela rada, da niti misliti nista utegnila, kakšna bi bila zapreka, ki bi jima branila zakon. Staremu Zlobcu se je sicer zdel Mirko nekoliko prelahek, zakaj hčeri je odmenil obilo dote. Zato se je pa tolažil samosvestno, da Malič z Ivankino doto lahko razširi prodajalno, izboljša gostilno in uredi pošto ter poleg tega še nakupi dokaj zemljišča, ki se je zdelo Zlobcu še najboljši dohodek. Malič je namreč šolal sina v mestu, pa ne za kmeta. Ko se je Mirko za stalno vrnil domov, je prav dobro izdelaval celo z malim zemljiščem. Od povsod je silil denar pod streho.
Mirko in Ivanka sta videla v svoji ljubezni samo rožnato bodočnost. Svatbo, ki je svet še ni videl lepše, so določili za prihodnji predpust. Sam Bog v nebesih je bo vesel. Saj ni lepšega para kot sta Mirko in Ivanka.
Stari Zlobec je že drugič vdovec. Človeku pa ni dobro, če je sam, zlasti na starost. Zlobec je to vedel prav dobro. Zato je hotel preskrbeti nevesto sinu Jernejcu, še prej pa skrbno ženico samemu sebi. Potem odloži gospodarsko breme. Trla ga bo samo še starost in skrb za srečno zadnjo uro.
Naglo se je odločil Zlobec, morda prenaglo, da je vzel Zefo, nekdanjo deklo. Sosedje so se čudili, Jernejec in Ivanka sta se sramovala, a oče je trdil, da je mož na starost žene še najbolj potreben. Starejši vaščani so mu verjeli, mlajši so bili nasprotnih misli. Jernejec se po očetovi poroki kar ni več mogel z očetom. Nalašč je opazoval, kdaj se mu ponudi trenutek, da se spre ž njim in z mačeho, ki jo je kar tikal, kakor prej, ko je bila še dekla v hiši.
Neki večer je Jernejec sam nalašč pustil odprto vinsko klet, da je potem lahko dolžil mačeho te nerednosti. Oče se je potegnil za ženo in konec prepira je bil, da se je edini sin za vselej ločil od domače hiše, si šiloma vzel materino doto in šel po svetu kdovekam.
Ivanki in Mirku se je poslej ljubezen nagloma preminjala v trpljenje. Zlobec je iskal kmetiškega zeta na kmetiško posestvo; to pa Mirko ni bil ne z znanjem, še manj z doto. Ali zna obrezah trto, napreči par juncev, povleči setev, nasaditi cepec ali sklepati koso ? Kaj šele opravila v hlevu, na travniku, v gozdu ?
Ivanka si je morala izbiti Mirka iz glave, ne kmalu in ne docela. Šele leto pozneje so svatovali pri Zlobcu. Izbrali so zeta Brajdarjega Janeza iz bližnje vasi. Na svatbi je bil vesel, a nevesta je vedno jokala.
Radi so imeli zeta pri Zlobcu, zakaj delaven in miren je bil ter potrpežljiv, da bi lahko drva cepil na njem. Morda mu je prav to pomagalo v prezgodnji grob. Ljudje so ugibali razne vzroke, a uganili niso nič. Poltretje leto je gospodaril, se pregrel ali prehladil, kdo ve, in umrl.
Mlada vdova z dvema otročkama je tudi sedaj jokala, da se je zgledovala vsa vas.
Na pokopališču se je pogrebcem pridružil Maličev Mirko ter vrgel kepo zemljo na krsto rajncemu Zlobcu. Mlada vdova ga je videla skozi solze. Uboga Ivanka!
V tem času je stari Zlobec popolnoma oslabel; še ukazovati ni mogel več v hiši. V gospodarstvu in gospodinjstvu je bila Ivanka povsod sama. Urejevala je pač tako, kakor je mogla. Obširno posestvo jo je často izmučilo, da si je želela smrti in preklinjala vse bogastvo na svetu zlasti tedaj, ko so ljudje pripovedovali, kako lahko, prijetno, da, celo brezskrbno življenje ima mlada Maličevka ob lepem Mirku, kjer je bilo samo nji namenjeno mesto. V takih trenotkih so ji sorodniki svetovali, naj pozabi Janeza in si izbere druzega moža, ki bo obenem tudi oče njenima otrokama. Izgovarjala se je, da ji to ni mogoče. A gospodarstva ji tudi sami ni bilo več mogoče zmagovati, ker sicer — tako so ji prerokovali — zmaga gospodarstvo njo in
njeno zdravje. Brez nepozvanih prerokov je to slutila tudi sama. In zopet si je želela smrti.
Z Mirkom ni govorila, odkar se je poslovila ž njim še pred poroko z Janezom, pozneje nikoli več. Maličeva hiša je v tako nazivanem gosposkem koncu vasi, cerkev v sredi, a Zlobčeva prvači i> svojo odličnostjo in obširnostjo na drugem koncu med kmeti. Odtod so ljudje zahajali samo v prodajalno med tednom in v gostilno ob nedeljskih popoldnevih. Zato ni bilo priložnosti, da bi se videla z Mirkom.
Ko se je ženil Mirko, je slišala, da se le zaradi očetove sitnosti in gospodarske potrebe poslavlja s samskim stanom in mladostnimi spomini, kjer zavzema njena podoba še vedno odlično mesto. Srce ji je krvavelo. Ali se ne godi obema enako?
Pozneje so pripovedovale delavke in najemnice na polju, da se Mirko sporazumeva z ženo precej slabo in ne more biti srečen v zakonu, ki so mu ga nasvetovali drugi. Ta nevesela vest je tolažila mlado vdovico v najtežjih urah: oba trpiva brez nade.
Ivanka je morala tudi drugič iskati moža, da bo najprej gospodar. Nje niso niti mnogo popraševali, če mara Brajdarje-vega Toneta. Vzela ga je, ko je obljubil, da bo otrokoma drugi oče. Ni bil pa pokojnemu Janezu nič več kot brat. Podoben mu ni bil ne po marljivosti, ne po značaju. Pri delu se res ni ogrel, prav gotovo pa pri pijači in kartah. Vsak voz lesa je posebe peljal v mesto, ga prodal in se vrnil domov šele tretji, četrti ali peti dan — prav gotovo brez beliča v žepu. Zgodilo se je zelo, da je zaigral in zapil konje in voz. Ivanka se je morala skriti, da ni pela palica. Mož je klical na pomoč hudiča in preklinjal pasjo srečo, dokler ni dodobra prespal svoje nesreče. Pomalem se je zopet oprijemal dela, prodajal živino, gozd in travnike, da je s tem nadomestil velike izgube ter vnovič začel zbirati les za pijačo in karte.
Sedaj je mlada Zlobčevka zares jokala, jokala iz obupnosti, ker je vedela, da ji jok ne pomaga nič več, kakor ji ni še nikoli. Stiskala je otroka k sebi in nemo zrla v temno bodočnost. Po licu so ji polzele tihe solze. Vedela je zagotovo samo to, da
dolgo ne more več ostati tako. V srcu se je dvigal odpor.
*
Hladna jesen je dahnila na hribe in poljane. Zlobčevi so imeli trgače pod Debelim Vrhom. Živahno je bilo med njimi, veselo vriskanje je odmevalo v vas. Tudi mladi Zlobec je skoro oživel med mladino, ko je vozil težke brente domov v klet. Delavci so se mu čudili in povedali, da bi bil on vsak dan lahko tako-le vesel, ker je najbolj bogat, ko bi le hotel. Gospodar je pogledal okolu sebe, če ga morda ne čuje nepoznano uho, potem je rekel sosedom zaupno:
„Zares bi bil, ko bi hotela biti žena z menoj. O, sedaj vem, zakaj se je pregrel in umrl moj brat ter ugnal samega
sebe. Tudi jaz bi se, ko bi le bilo mogoče v pijači. Ni drugače! O, ljudje božji! Ko bi bila ona res moja žena, bi se ne varal. Ali ona je za me mrzel kamen, še več: mrzla kača."
Ljudje mu niso verjeli, zato ga niso umeli. Tedaj se pa zadere med brajdami Ivanka, ki je ob nepravem času došla v vinograd za delavci: „Ti bisaga pijana! Katera bo pa tebi žena ? Morda kaka vlačuga pijana, kakor si sam! Tebi naj bom žena, ki zapravljaš meni in otrokoma premoženje, pa si prinesel k hiši — maloveč kot same hlače? Fej te bodi!"
Tone bi bil rad odgovoril, celo vanjo bi bil rad skočil, pa ga je trla jeza. Zaškrtal je z zobmi, stisnil pesti, skočil na voz; zavihtel bič in pognal konje navzdol po klancu, da so brente poskakovale in je pljuskal iz njih žlahtni sok. Gospodar je podil, da je vse popadalo z voza. Doma je naložil voz tramov, pre-pregel konje in pognal proti mestu.
Tedaj ga ni bilo domov kar cel teden. Vrnil se je z novim vozom in novimi konji. Prinesel je s seboj denar in se javno bahal po gostilnah, da je dobil v mestu posojilo na Zlobčevo posestvo.
Dolg na Zlobčevini — sramota!
Žene ni pogledal več od tistega dne v vinogradu, ona njega ne od tedaj, ko je izvedela, da se je zadolžil. Gospodarstvo je šlo rakovo pot. Ivanka je žalovala in hirala. Stari Zlobec je še videl, kako nesrečno vzhaja testo, ki mu je bil primesil kvasu z nepremišljeno ženitvijo. Potem je umrl nezadovoljen sam s seboj in s celim svetom. Tudi žena njegova se je za njim preselila iz hiše z izgovorjenim priboljškom k svojim ljudem.
Neozdravljiva bolezen.	Težavno letanje.
Zdravnik: „Kaj pa vas, ljubi starček, najbolj boli in skii ?"
Bolnik: „Eh, to me, gospod zdravnik, najbolj boli, da sem razbil fajfo, katero sem dobil za go-dovanje od svoje ranjke žene."
Sportsman: „Menim, da imate prav prijetne občutke, kadar letate v zrakoplovu."
Pilot: „Vselej ne, enkrat sem na primer jako slabo letel."
Sportsman: „Kdaj pa?"
Pilot: „Eh takrat, ko sem pri zrelostnem izpitu tako letal, da sem — „skoz padel".
Nardinova Marica, soproga c. kr. redarja v Trstu, 17./VII. 13: Pošiljam Vam sliko naše 7 mesečne Dragice, katero prikrmujemo z Vašo otroško moko. Tehta 9V2 kg in do-zdaj še ni bolehala.
Pazour Frančišek pri tvrdki K. C. Menzl, Podol pri Beli, 2./VIII. 13: Blagovolite mi poštno obratno poslati 3 kg Vaše dobre
otroške moke, v slast.
Pohorely
Dragica Nardin.
ki našemu angelčku tako gre
Karol, knjigovez, Jimramov, 17.'VII. 13: Pošiljam Vam sliko našega paglav-čka Dragotina, ki je 1 leto star, tehta 10 kg in je že shodil. Od 6. tedna do 7. mesca je bil pri-
krmljevan z Vašo otroško moko. Po 7. mescu je že vse jedel, posebno Vašo izvrstno žitno kavo.
Chorvatik Pavel, kmet, Holič na Ogrskem, 13./VI1. 13: Dovoljujemo si Vam poslati podobico naše vnukinje Maričke Ružičkove, katero hranimo z Vašo otroško moko. Fotografirana je v 9. mescu, je zdrava, čila in vesela, za kar zahvaljujemo Vas in Vaš izvrstni izdelek.
Ryškova Ana, učiteljeva soproga, Lipnik na Morav., I3./VII. 13: Ali mejpo-znate? Da "ne? To mi mogoče! Jaz sem vendar Ryškova Marič-ka, učiteljeva hčerka ter sem k Vam prihitela, da pokažem Vam in drugim, kakojme je izredila Vaša otroška moka. Zdaj sem 15 mescev mlada, govoričkati in hoditi pa že tudi znam. Srečno! Vsi drobni Vydrovčani, moji ljubi prijatelji in prijateljice I Vsem pošiljam en sladek poljubček. Takoj^hitim k svoji dragi
mamici in ljubemu ateku.
Siručka Ja-romir, posestnik, ravskem, 10./VII.
Dragotin Pohorely.
Marička Ružička.
Marička Ryškova.
Hoštice, p. Litenčice na Mo-13: Prosim Vas, pošljite mi 2 kg Vaše otroške moke. Za poskušnjo sem naročil 1 kg in moram Vam naznaniti, da se je izvrstno obnesla, zato jo lahko vsakemu pri-< poročim. Naš sinček vživa le jo in sicer od svojega rojstva. Ko je bil rojen, je tehtal 2 kg, v 14 dneh, ko je užival Vašo mokico, pa je bil za 2 kg težji. Ko se je rodil, je bil jako slaboten, da smo že dvomili o njegovem življenju. Vaša otroška moka ga je rešila.
Stehlik Jožef, kmet, Bilfchov, Tynec Panen-sky, 20./VII. 13: Naš Pepček je bil eno leto prikrmljevan z Vašo otroško moko, zdaj pa pije najraje kavo iz Vašega žita, tudi ta mu gre prav posebno v slast.
Steiner Jožef, krčmar, Ondratice, p. Brodek pri Nezamislicah, 23./VII. 13: Pošiljam Vam fotografijo naše Anice, 111/2 meseca stare, ki je bila od 5. mesca prikrmljevana z Vašo otroško moko. Uvrstite jo v »Domačega Prijatelja" med druge Vydrovčane, za kar se Vam že zdaj zahvaljujem.
Stryk Frančišek, Dolni Sucha, 24./VII. 13: Prosim Vas uljudno, da mi pošljete 3 kg Vaše izvrstne otroške moke za našega majhnega Francka, kateri se ž njo rad posladka. Mati ga je dojila samo 4 tedne, v četrtem mescu je imel že dva zobka, ne da bi tega bili zapazili. Zdaj je 6 mescev star, ima 6 Anica Steiner.	zobkov, katere
je dobil brez bolečine. Dozdaj nam^še ni zbolel, to je posledica Vaše imenitne otroške moke, zato jo vsakemu priporočim.
Svoboda Vaclav, kmet, Lukavec pri Pacovu, 1./VII1. 13: Dovoljujem si Vam poslati fotografijo naše majhne Barbike in
prosim, da jo uvrstite v album Vaših majhnih Vydrovčanov, kajti k tem spada po vsi pravici. Osem mes-	Ivan Šimončič. cev je stara in
tehta 9 kg. Njena edina hrana je bila in je doslej Vaša izvrstna otroška moka, brez katere ni mogla biti niti en dan, dozdaj je je pojedla črez 12 kg. Kakor se na sliki vidi, ji je moka jako šla v slast, zato jo vsakemu priporočim.
Šinil Martin, delavec, Podbrežice, p. Novy Rousinov na Moravskem: Dovoljujem si Vam poslati podobico naše Maričke in prosim, da jo uvrstite v „Domačem Prijatelju" med druge Vydrovčane. Od 4. mesca do enega leta je bila Barbika Svoboda.	hranjena izključno le z Vašo otroško moko, ki
ji je neizmerno teknila. Resno nam ni bolehala, je jako čila, govori in hodi. Fotografirana je v 18. mescu svoje starosti. Izrekam Vam svojo iskreno zahvalo.
Šimončič Frančiška, trgovka, Šiška pri Ljubljani, 20./V1I. 13: Pošiljam Vam fotografijo našega dečka Ivana, ki je od 4. mesca prikrm-ljevan z Vašo otroško moko. Kakor se vidi, iz-borno izgleda. Fotografiran je v 12. mescu svoje starosti in tehta 11 kg. Zdaj v 13. mescu je že shodil, ima 12 zobkov in dozdaj še ni bolehal.
Švecova Frančiška, kolarjeva žena, Budyne n. Ohri, 24./VI. 13: Pošljite mi nemudoma 3 kg Vaše otroške moke, ker naša Marica noče nič drugega papati.
Švingerova Roza, učiteljeva soproga, Pan-ske Dubenky, p. Studena na Moravskem, 15./VII. 13: Naznanjam Vam, da Vaša otroška moka naši Hanici neizmerno prija, zato si zopet na-Marička Šiml.	TOČujem 3 kg.
Švorc Jožef, ključavničar, Jablonec n. Niso, 15./VU. 13: Naša majhna Lidunka ki ni imela, od 3. tedna materinega mleka, je bila hranjena samo z Vašo otroško moko. Že smo dvomili, ali bo ostala pri življenju.
Turek Vaclav, posestnik, Kardašova Rečica, 21./VII. 13: Z Vašo otroško moko smo popolnoma zadovoljni, našemu Loj-zeku neizmerno diši, mirno spančka, je zdrav in jako bister. Moko vsakemu priporočim.
Vanek Jožef, trgovec, Ml. Boleslav, Novo Mesto, 28./VI. 13: Pošiljam Vam sliko naše Ma-ničke, ki je od 6. tedna prikrmljevana z Vašo otroško moko. Ko je bila rojena, je tehtala 23/4 kg, zdaj pa, ko je 6 mescev stara, tehta 8 kg. Zdrava je popolnoma, nikdar ni bolehala. Ima že 1 zobek. Vašo moko priporočim kot najboljšo in najzdravejšo hrano za deco.
Wagner Jožef, žel. uslužbenec, Velky Osek. Naša Micika je zdaj 23 mescev stara in tehta 14 kg. Od 4. mesca smo jo hranili samo z Vašo otroško moko, ki ji je šla imenitno v slast.
Zahrobsky Alojzij, lesotržec, Cerhovice, 15./VII. 13: Dovoljujem si poslati Vam fotografijo našega ljubčka Lojzeka. Z moko ga krmimo od 1. mesca, zdaj je 1 leto star. Kakor slika kaže, mu je mokica izvrstno ugajala. Hočem Vaš izdelek vsakemu priporočiti.
Manička Vanek.
Lojzek Zahrobsky.
Hjr j.	I Ako imate dojenčke, potem nam pišite, ča Vam
IVI/ITPr PI P°šljemo vzorec otroške moke. Za poskušnjo ITIIII Ul Ui Vam jo pošljemo brezplačno in zastonj. (sMsvisv
NOVOST! 'STEKLENICE NOVOST!
ZA VYDR0V0 OTROŠKO MOKO.
Za večkratno potrebo smo priredili za našo i otroško moko steklenice. Kupite si jo enkrat za I vselej, z daljšo množino jo pa le dopolnjujete, i Je lepe oblike, iz čistega belega stekla za 80 vin. Napolnjena 3 K 20 vin. Z ozirom na steklenico smo prenaredili tudi zamotanje za celi 1/2 kg. Vydrove otroške moke.
Mnogo mamic naroči 3 kg. moke naenkrat, ker taka pošiljatev gre poštnine prosto. Komur ljubo, blagovoli si to steklenico naročiti. Na konec ostane gospodinji vedno praktična bodisi za kavo, sadje i. t. d.
J. E. RUBIN:
BASEN.
Postarala se je lisica. V stare dni
človeka svet rad zapusti;
in v vodi videla lisica
je stara in uvela lica
pa mislila: „Prešel je čas,
ko sem v veseli družbi še živela;
pa kaj bi starka osamela
se dolgočasila?" Pa k starki v ves
je šla in rekla: „Mamica brez dela?
Na stare dni pri vas je kot pri nas.."
Saj res, ji starka govori
nas zapustile so moči,
in čas je že si odpočiti malo ;
pa kaj te, botra, k nam je vas prignalo?"
„1, dolgčas pač," lisica ji veli,
in v gozdu tam smo daleč od ljudi
in sama jaz ne morem biti,
osamljen vsak si druščine želi,
da ima s kom pogovoriti,
kako na svetu zdaj se kaj godi...
Izkusili sva mnogo že obe,
kaj dobro je in slabo, vsaka ve
in taka to že stara je navada,
da starke rade kaj pogovore,
na lepše dni se vsaka spomni rada
Kako je bilo, ko je bila mlada in to in ono." — „Da," ji starka naša
[pravi,
„Ti tetka pač prijetno si živela kostij, mesav obilju si imela pre vsaki skoraj bila si zabavi..." Pa de lisica:
„Kar praviš, botra, to je res resnica še zdaj zobje žele si kuretnine in malokdaj, da teden mi premine, da bila bi brez nje ... želodec moj ustvarjen je tako, da vsake mi reči ne je in le ne vem, kaj bo, ko kuretnino spet zapro." „Po svoje vsak" ji starka odgovarja „tako po všeči meni ni meso, in tudi stane to preveč denarja in izgubila tudi sem zobe, od vas pač slabše jemo mi ljudje ali pa boljše, kaj se ve? Prebila pač že mnogo sem težavo življenje grenko, polno bolečin in na prestane dni spomin si slajša m zdaj le z žitno kavo."
Naročita, reklamacije, pritožbe i. t. d., naj se pošiljajo naravnost na Vydrovo tovarno hranil v Pragi VIII., rokopisi pa na gospo Zofko Kveder v Zagrebu, Pantovčak lb, Hrvatsko.
Helena. Vaša čustva so lepša in vrednejša, kakor oblika, v kteri jih izrazujete Za pisatelja po je drugo enako potrebno, kakor prvo. — Vera. Bog Vam odpusti grehe! Taka .poezija" je res že predrznost. Srce veselo mi v prsih bije, ker čutim srečno se! In jezik veselja upije, ker prosto je srce! Saj Vam privoščim vsako veselje, samo v verzih nikar več ne „vpijte!" — Jaka. Gospod, Vi imate talent. Samo še. tehnika Vam manjka, vaja. — Francel. Za kakšno patristično vaško veselico bi bila Vaša „Crnogorka" prav čedna deklamačija, v tisku pa bi se njene hibe preveč opazile. — Dolinski. Vašo pesmico lahko naravnost pošljete Vaši nekdanji ljubici, posredovanje tiskarne je tu odveč. Ali naj Vam vseeno vsaj konec natisnem? Naj bo: Ko slišal bom pira šumečega glas, mi duša bo polna ponosne zavesti: ln vendar bil prvi Tvoj dragi sem jaz! — Vika. Jaz sem Vaši pesmici s „tiho mirnostjo" spustila v koš, kar Vam s tem naznanjam — Josip. Dragi prijatelj, to ni dovelj, da človeka nekaj veseli. Mene bi na primer zelo veselilo imeti miljon kron v žepu, pa mi nič ne pomaga. Vi imate ,.veselje do te stvari," namreč do pesnikovanja, Vaše pesmice pa so za enkat še sami otrobi. — P. K. Vaš sonet ni ravno slab, samo, po Vasi pisovi sodeč, — je najbrž preplonkan. — Miroslav Podgorski. Vnše pesmice se mi zdijo premalo originalne, čeravno popolnoma odobravam Vaš princip: Kadar kritik me obcoja pač spoznam napako a kljub temu zopet skujem pesem si enako. — Vaščan. Osmošolec? Hm, Vase stvarce so zelo primitivne. — Anton. Junaki, ki ..poljubljajo cestni kamen", so mi neznansko anti-patični. — Frankov. Vi Ste sicer zelo galanti. Kar rudečica me je oblila, ko sem citala v Vašem pismu, da ste se »zaljubili v mojo originalno kritiko." V zadregi sem, kako bi vrnila kompliment s komplimentom . . . Pisali ste mi z zeleno tinto. — oprostite moji odkritosrčnosti, če pravim, da so tudi Vaše pesmice iste boje ... — Jvan. Oh, koliko .zadnjih medvedov" so že postrejali moji literarni sotrudniki-začetniki! Želela bi, da bi bil Vaš kosmatinec res zadnji te vrste ali pa, da bi mi naši pisateli-lovci pošiljali rajše — medvedove kože in natura nego — medvedove povesti ! — Miloš in Dušan. Kar dva naenkrat! Prijatelji to je preveč! — Graščan. Vaša pesem prijatelju odkriva lep talent. Vendar se mi zde zmračene aleje, blesteč meč, mak, klasje in devojka — ali kali — ki mirno gre, skoro prezantastična kompozicija za začetnika. — Podgrimski. Vašo ljubezensko historijo ne morem objaviti.
—	Minka. Verujem, da je Vaše čustvo plemenito in lepo toda pesmica ie še zelo, zelo naivna. Naj sodijo čitatelji: Ko grem mimo Tvojga groba, vleče tam me srčna rana a iz groba slišim glase: Kje je ljubljena Juljana ? — Semen. Takih fantovskih dogodbic smo imeli v našem lističu vsaj "že en ducet. — Linda. Ljubezen, oficir, dvoboj, pogreb, — za naše kmečke slovenske razmere preveč romantično. Pesmice so sicer tudi jako pohlevne, ampak sčasoma morda vendar,e kaj dosežeta. — Silvo. Vaše ..ljubezni predrte prsi" vzbujajo sicer moje odkritosrčno sočutje ali Vaše pesmi sem morala brezobzirno prepustiti pogubi in pozabljenju.
—	Marica. Nekaj prisrčnega in priprostega je v Vaših pesmicah, žal da so v obliki še zelo pomanjkljive in začetniške. — Mnogim. Pišite po eni strani papirja in razločno. Ne pošiljajte vsake neumnosti in frankirajte zadostno svoja pisma ! Amen.
VSEBINA: BOŽ BORKO: Potopljejii zvon. - JANKO LAVRIN: Človek na potu življenja. — IVAN LAH: Zapadla menica. — ŠTEFK1N : Izgubljena duša. — ZOFKA KVEDER: Obisk srečnega človeka. — RADEČAN: Bajka o zidanem mostu. — ELV1RA DOLINAR: Zakaj? — MANICA KOMANOVA: Sirota. — IVO TROST: Nova povest.
Kadar je pri nas žegnanje
aj to je pravo šentanje:
cel teden se peče,
pot curkom teče
gospodinjam ino deklam
vsem debelim in vsem preklam
raz vročega lica.
No, da le potica
in kolači, cvrtje zlato
na mizi stoji bahato
brez napake ene,
čast hiše poštene.
Samo Tončka, nevestica
ne sliši, kar de mamica.
Kar nič ne pripravlja,
se zmir obotavlja.
V	Ljubljani se je učila kuhat, nič se ni mučila.
V	enem dnevu pravi, vse speče, pripravi. Mama, teta se jeziti: greh je hišo sramotiti; bodo gostje prišli
ino lačni odšli. Tončka se je zasmejala, Buhtin a v moko zmešala. „Kar po rožcah diši," še ženin to veli. Ah, to je bila gostija 1
V	slavo Tončke in Buhtina so vse kolače zmastili
in meni nič pustili . . .
ŽEGHHHJE.
C rt O — tn^t
41 P-•TT* C/J 2
E
o a> *» je— . O o
C-S'5 S C N D. ri o i-.
fgo.
Kfl ~ V O "1
ag o - aH
o OJ a,
cS'55
E "O o ■o .H D.
>u a "a s
SS "
Cenik naših izdelkov:
Vydrova žitna kava poslana posebej v platnenih vrečicah, poštnine prosta 5 kg.
Otroška moka v zavitkih 1 kg.....
Juhine konzerve (grahova, gobova, lečna, riževa in rezanimi) v Skatiji s 25 por-
cijami.............
Juliln pridatek, stekl. •/, kg-.....
Šumeči bonboni »Ambo« 50 kmd. K 2-—, 40 kmd. K 2 —, «s sidrom' 50 kmd. v škt.
Sadni bonbon „Bene", 25 kmd.....
Masleni oblati, zavitek s 25 kmd. ... Oblati .Dezert delikat" zavitek s50komadi Oblati „Destln", s sadnim okusom, zavitek
s 40 kmd............
„Buhtln", začimba za pecivo v l/i kg. stkl. Gorčica po franc. in kremškem načinu po
•i, kg. stekl. po .	......
.Julep«, jabolčni >/, 1. steklenica .... višnjevi in vinskt '/» 1- steklenica . . .
Pošiljatve od K 6— naprej (izvzemši »Vydrovko« in julepa) pošiljamo iranko.
Vydrova tovarna branil. Praga VIII.
4-50 240
1-50 1-50
2 — 1 — 2 — 3 —
2 — 1 —
1-— -■40 —■60
Izdaja in za uredništvo odgovarja založnik F. Vydra, Praga VUI. - Tiska B. Holiuka, Praga VIII.
Ta list se ne more pošiljati kot tiskovina.
Blagovolite prilepiti vedno znamko za
Naročnik:
Ime:
Slan:.......
Kraj:.......
Pošta:..
Železniška postaja;... Datum:....................................
Naznanilo:.
5
vinarje*.
Uyčroua touarna hranil
Praga Ulll.
(poštni urad Praga ZZ)