2
Božič v gozdu
molar Peter je večkrat dejal — zna se, da le v šali — da živi vže preko štirideset let v gozdu, a ljubega Boga še ni srečal v njem. Neko leto pa — tako je hotel ljubi Bog — naj Peter zve, da biva On tudi v gozdu. Peter je živel v borni koči sredi širnega gozda. Okolo nje se košati gosto grmovje in vitko drevje; v vseh vrhovih odmeva radost, 1& borna koča stoji na peščenem svetu in nje izbice so tesne, temne. Smolar je malo ne benič; koča, v kateri biva, stoji na prostoru gospoda Dragoša iu je postavljena iz lesa njegovega gozda; njegova ni niti mladika, ki si jo vtakne za klobuk. Premoženje njegovo pa je zvesta žena in jedino dete — hčerka Leneika. Nekega dne mu pride pismo v hišo. Zena mu je prečita. PisinoslSve: Petru Težaku, smolarju v Bukovem Dolu. Daje se vara na znanje, da je odslej nabiranje smole kot drevju kvarljivo strogo prepovedano. Prestopek se bode ostro kaznoval. — Nadlogar v imenii gospoda Dragoša.
Peter vtakne roki v žep in gre v gozd. ,,Kot drevju kvarljivo nabiranje smole?" govoril je sam sebi; nta krasni log je vzrasel mej nabiranjem smole in sedaj nakrat — kvarljivo! VedDO sem čuval debla — in sedaj to ?" — Kaj začeti ? •— —¦
Učil se ni ničesa. Ne preostaje mu druzega nego nabiranje korenik in zdra-vilnih zelišč. Truden strmoglavega plezanja in nevarnih potov vrne se zvečer doraov ter se ne zmeni niti za dobrikanje male Lenčike, ki v svoji ljubeznivi pviprostosti poprašuje očeta: kaj dela srnica v gozdu ? —
Srnica v gozdu? Beseda ta mu je vzbudila nove misli. Nekega dne poseže po zarjaveli puški na steni in hajd ž njo v gozd. čil jelen rau pridrvi naproti. Dvigne puško — a glej! Tu v cevi je vrezano srce, nad njim križ! Staro, Ijubo znamenje! Pokojni njegov oče je to znamenje vrezaval v vsako orodje. Križec! — oče mu je bil baš tako ubog, kakor on; — srce, — ostal je pošten. Puška mu omahne in jelen brzih nog vzleti čez gozdno plan.
Srce in križ! Zeno in otroka ima — Bog bode poraagal, da se od korenik in želišč prežive.
Kaj se zgodi? Pastirji ga zatožijo, da jim prerije vsa tla. Odreklo se mu je tudi to! Izgubljen je taval po gozdu ter ni znal kaj bi začel.
Prevdarjal je to in ono. Pristopil je tudi izkušojavec in mu šepetal zapeljive besede v uho — — —
nProč!" zagrmel je Peter v takih trenotkih in udaril s pestjo v zrak, ,,pošten pa hočem ostati, videti bi hotel, da-li tega ne vzmorem!"
Lenčika je rastla in se razvijala. Zvršila je sedmo leto. Ko se je bližal Božič, nadejala se je tudi ona lepega daru od božjega Deteta. Oče in mati sta se bridko nasmehnila. Božje Dete tu na zemlji nosi raje bogatim nego pridnim otrokom — v uebesib. bode izvestno vse drugace!   —  Peter je sicer kupil doli v vasi nekaj
—»¦< g >¦•—
jabolk in belega kruha — a Lenčika je pričakovala tudi božičnega drevesca. Otroško srčece se je veselilo skoraj drevesca bolje nego li daril.
Petra ni doma, po gozdu hodi. Tla so zmrzla, mah hrešči pod nogami, vejevje je pobešeno, obteženo ledenih sveč in ivja. Pri marsikaterem mladem vršičku postoji. nTo-le bi bilo!" pravi sam sebi; — nali pa smem? Ne bi smčl — a vender, saj je moj oče vsadil na tisoče sadik — za svojo vnuko — — — Nož se zabliska v roci, — resk! — in lepa jelčica leži v snegu. V istem trenotku se začuje gromeč glas. Za njitn stoji Dragoš in njegov logar.
„ Ali te imava, ti kvarljivec! upijelogar; nkoliko časa vže delaš kvaro.-------•
BJaz, da bi kvaril drevje?"
rKaj pa da," oglasi se Dragoš; — ,,čemu ti bode to-le, za toporišče ni, niti za kurjavo!"
nS slabim naraenom še nisem nikdar odtrgal vejice — božično drevesce je za mojega otroka!"
wIzgovor je dober," sraeje se Dragoš. BDanes nam ne uideš, primite ga logar! — Jezno zatepta Peter po mahu : nGlej sem, ti strogi gospod," govori tresoČim glasom, nmah ni moj in vender gateptam; zrak, katerega jaz izsopevam, vsopevaš ga ti — toži me zato — milostivi gospod, uboga reva!"
V  njegovem srci se kuha jeza in kesanje.  Zdi se mu,  da je kriv,  a čuti ' tudi,  da se mu godi  krivica.  Molče  se je  dal zvezati in odpeljati.  — Jelkica je ostala v  snegu;  mesto prijaznih božičnih lučic so blestele na njej iglice be-lega ivja.
V  tem pa se je zgodilo nekaj, kar je bilo čisto podobno, da se hoče božje Dete potegniti za ubogega smolarja — oh, to ljubo Dete božje, ki sicer le bogate obdaruje — a za svoj del le uboge bolj ljubi — —
Žalosten je sedel Peter v temni ječi. Mislil je na svoje drage doraa, ki brez varstva koprne v strahu za očeta. Lenčika bode jokala, dokler je spanec ne premaga; to bode njen božični večer. On pa, ki se je vse svoje žive dni premagoval, da bi ostal pošten, sedi v ječi, kder je pred njim sedel ropar in bode za njim prišel tat ali ubijalec — to je njegov svet večer!
Gospod Dragoš se je vrnil v grad. Tu najde največjo zmešnjavo — vse jadikuje! Božidar, njegov desetletni sinko, jahal je kakor vsak dan na izprehod. Gradič, ki je stal vže izza 16. stoletja, imel je orožarno, polno različnega orožja. Deček si je dal osnažiti stare vitežke prsne oklepe, napravil se v tako opravo ter s čelado na glavi in mečem v roci — mladi vitez — zasedel iskrega belca. Po bliskovo ga je odnesel proti temnemu gozdu.
Uro za uro je potekla — a mladi jezdec se ne vrne, Pozno v mraku, ko je hišnik vže prižigal svetilke, pridrvi belec ves pi;njast na dvorišče, a o jezdecu ni duha ni sluha. Groza je izpreletela prebivalce gradu. Kde iskati ga v temni noči ? — Gospa se prva zave, da tu ne koristi jadikovanje — treba je delati! Brez odloga se poda na pot v temni gozd — glasno kličoč svojega ljubljenea. Pred vsakim križem pade na koleni in vije roki v goreči molitvi.
Gospod Dragoš drvi po gozdu kakor obstreljena zver. Kako rad bi bil vprašal srnice in jelene, na katere je sicer z radostjo pomeril s svojo puško: ali niste videle mojega otroka? — A živali so bežale pred njim. — V temi se izpodtakne
1*
—•¦¦< 4 >¦¦•—•
ob ulomljeno drevesee — bila je Petrova jelkica.   »Tudi on ima ženo in otroka" — odmevalo je v njegovem srci — toda dalje — dalje!
Prebivalstvo vsega gradu je bilo na nogah. S streli so dajali znamenja, trobili v rog — a odgovora le ni bilo. Naposled je jelo snežiti in hlapec reče svojemu sodrugu: BLjubi Bog ga vže pokriva z mrtvaškira prtom."  —
BTo je žalosten svet večer," vzdihovala je Petrova žena v samotni koči in prisluškavala pri vratih, je-li nihče ne pride. — Zaman!
BOče bodo še božje Dete zamudili!"  oglasi se Lenčika.
nBog ve" — govori žena kakor s seboj — Bprepozno ne bode prišel — a tako dolgo ni izostal še nikoli. Ves dan imam težko srce. Pojdi spat Leneika!"
Nekdo je potrkal na okno.
,,Hvala Bogu!"
On ni bil. Zakasnel drvar je šel mimo ter vprašal skozi okno: nHej soseda, kaj pa je storil?"
BKdo ?"
*On!«
BNe vem, kaj menite," odvrne s strahom uboga žena.
nDa ue veste — kako ? Saj sem ga srečal, klobuk je imel na očeh, roki zvezani."
Uboga žena zajoče — drvar otide.
Mesto božjega Deteta je prišla žalost v borno kočo. N<\ nt<! Zlf duhovi nimajo tam uhoda, kder se dobra srca vesele bozjega Deteta!
nPojdi spat, Lenčika!" opominja mati.
Zacudena pogleda Lenčika mater: ali ni nocoj svet večer? Žena prikriva otroku sreno žalost — svoje solze, piha v ogenj — a vsakikrat, ko ugasne trska, začuje se ihtenje.
Lenčika zopet popraša po očetu.
rBodi tiho!" zavrne jo mati, a takoj mehkeje pristavi: nOče išeejo božjega Deteta in so bržkone zašli v gozdu."
BEj, bodo ga vže našli, saj ima božje Dete svital naprsnik in oei, kakor rdeča bisera!"
•    ,,Da, da!" pritrdila je mati.
črna noč je bila.  Sneg je zametel kota nizkih okenc — po vsem širnem
svetu je veselje ia blišč ta večer--------
"¦' •. Zena smolarjeva je prižgala rdečo svečo. Večkrat je vže gorela ta sveča s temnim svitom: Ko je umiral Petrov oče, ko je v viharni noči podsul se plaz s strme planine in je deroea voda prihrula mimo koče — in gorela bode, ko bode umiral Peter in njegova žena. Bila je mrtvaška sveča. Umrl je sedaj najstareji prebivalec borne koče: poštenost — zato je gorela.                                                              ¦  -
Žena je pokleknila in molila k božjemu Detetu. Nje molitev ni bila strastna, kakor ona bogate gospe. Z udanostjo v voljo božjo prosi uboga žena: ,,Sveto Dete, v tvoje roke izročam svojo prošnjo. Hudega, vem, da ni storil, saj ga vsak dan priporočara angelju varuhu. A z zvezanimi rokami! — Sveto Dete, uboštvo ia skrbi lehko prenašam — le sramote nas obvaruj veeni Bog!" —
nZdaj sta prišla!" oglasi se Leačika. Zunaj se čuje trkanje. Žena vzatne svečo in gre odpirat. — Tuj dežek stoji prei njo. čad^u dožek. Xjegova oprava
—•-¦< 5 >¦•—
se sveti, od las mu  vise zledenele snežinke — oči so mokre — ves je snežen. Trese se od mraza in prosi zavetja.
MAli ni nikogar s teboj ?" vpraša žena. BAli si sam ? Le pridi notri, le pridi na gorko!u Govoree mu otresa obleko a naprsnik ostane svetal, obriše mu oči — in sedaj se bleste kakor dva bisera.
nLjubo Dete božje", šepeee Leneika, ,,pojdi k peči, da se pogreješ!"
Žena ga popra.šuje odkod pride in kdo je?
,,Božidar Dragoš sem," odvrne naposled deček. nOdjezdil sem v gozd, tam se ini jc splašil konj ter me vrgel raz sebe. Nato sem taval okolo, dokler se ni stemilo. Julo je snežiti in mrzel veter je bril. Zopet se opogumim in grem dalje. Tu zagledam luč in se podam sem. Dajte mi zavetja in ne storite mi žalega — oče bode kmalu prišel po — me!" — Tresel se je od mraza, ko je pripovedoval. Žena mu je s silo sezula črevlje, ki so mu bili primrznili na noge, naložila mu na noge zdravilnih zelišč, skuhala mu kruhove juhe ter rau jo sama podajala z žlico k ustim.
Lenčika se je splazila k njernu, ogledavala blesteeo opravo, lepe kodrčke, sveža lica in oči — lepa bisera. ,,Ubogo dete, toraj je vender res, da moraš prebiti toliko mraza!"
Žena je nanosila blazin ter mu pri topli peči napravila mehko ležišče. Deček se vleže in kmalu prav sladko zaspi.                                                                          '
Preplašeni ženi je odleglo. Deček, ki jo je na svet večer prosil zavetja, zdel se ji je dober sel. Lenčika ni mogla zaspati, zato ji je mati zapela lepo božično pesenco. Sem ter tja je pogledavala spečega dečka. Lenčika je sedela poleg njega in sklepala nežni ročiei . . .
Začuje se glasno piskanje rogov in težki koraki pred durtni. V hišo stopijo štiri možje, rnej njimi grajska gospa. Ženi zastane glas v grlu. Pogleda prišlece in z rokama pokaže spečega dečka. Gospa plane z radostnim vzklikom k njemu. Deček se sklone po konci in spoznavši mater zagibljejo se mu rdeči ustni . . .
Na strmi planini je vzplapolal velik kres. Gospod Dragoš v svojem življenji ni videl lepšega božičnega drevesca, kakor ta plamen, ki mu je oznanjal, da živi — njegov otrok!
Najden je!
Vse se je zbralo v borni koči. Bogatemu možu je koprnelo srce; tu je našel svojega sina skrbno postreženega od rodbine onega, katerega je danes — — —
Dalje ni mogel misliti. Najurnejšega jezdeca pošlje v grad, da odpre železna vrata.
Vsi so bili še zbrani, ko se pripelje Peter v grajski kočiji z dveraa vrancema.
nTak6 se ne godi redkokrat na svetu," izpregovori graščak; nmo6 je nevarno orožje v roki strastnega človeka! Krivico sem vam storil Peter, a pripravljen sem, da jo poravnam, samo odpustite mi!"
. In ponudil mu je službo oskrbnika na jednem svojih posestev.
BPreveč je to zame!" odvrne Peter. ¦¦   Pričujoči se mu eudijo.                       ¦                                      '            ...
BDovolite nii zopet nabiranje smole, ker tii ostanem najraje."
nNabiranje smole ni nič vredno in je dre^u kvarljivo. Kmalu pa bode iz-praznjeua logarjeva služba, ta je vaša in dodam vam še trideset orali gozda — za božična drevesca! Ali sva potem zopet prijatelja ?"
«Nisem hud,"  odvrne Peter,   nsam6 to Vas prosim, da tu pred raojo ženo in raojim otrokom izjavite. da sem bil zaprt po krivici!"
Dragoš ga prime za obe roki in pravi:  ,,Peter, vi ste vrl mož!" Tak6 je prislo božje Dete v hišo ubogega smolaija.
Po ^Rosegger-ji" posl. Janja M