G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 372 HAUG-MORITZ Gabriele, dr., red. prof., Karl-Franzens-Universität Graz, Geisteswis- senschaftliche Fakultät, Institut für Geschichte, A–8010 Graz, Heinrichstraße 26/II; gabriele. haugmoritz@uni-graz.at Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi Zgodovinski časopis, Ljubljana 72/2018 (158), št. 3-4, str. 372–391, cit. 68 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., De.) Velike pripovedi so bile in še vedno so eden izmed klju čnih delov kulturnega procesa izgra- dnje naroda, s tem pa so tudi tesno povezane z nastankom nacionalnih držav. Prispevek pred- stavlja nemški primer, pri katerem je pripoved o Luthru in reformacijskem gibanju temeljni kamen nemštva in nemške države. U činki te pripovedi bodo analizirani in predstavljeni na podlagi dveh primerov, na koncu pa bo opozor- jeno na še vedno živo delovanje te pripovedi v jubilejnem letu 2017, ko se je praznovala 500. obletnica za četka reformacije. Klju čne besede: Luther, reformacija, nemška nacija, revizija HAUG-MORITZ Gabriele, PhD, Full Pro- fessor, University of Graz, Faculty of Arts and Humanities, Institute of History, A–8010 Graz, Heinrichstraße 26/II; gabriele.haugmoritz@ uni-graz.at Luther and the German Nation - A Revision of the Great Narrative Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 72/2018 (158), No. 3-4, pp. 372–391, 68 Notes Language Sn. (En., Sn., De.) Great narratives were and continue to be one of key elements of the cultural process of nation- -building and are thus also closely linked with the formation of national states. The article presents the German case, in which the narra- tive about Luther and the Reformation move- ment operates as the cornerstone of Germanity and the German state. The narrative’s effects will be analysed and presented on the basis of two cases; fi nally, attention will be paid to the narrative’s ongoing operation in the jubilee year 2017, which marked the quincentenary of the beginning of the Reformation. Key words: Luther, the Reformation, the Ger- man nation, revision Gabriele Haug-Moritz Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi* * Članek je za objavo prirejeno in v slovenš čino prevedeno predavanje, ki ga je imela avtorica 21. novembra 2017 na Slovenski akdemiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. 1. Luther in Nemci – velika pripoved 1 Prepri čanje o povezavi med Luthrom, reformacijo in nemškim narodom, ki je bilo do sredine 20. stoletja vir temeljnih prepri čanj nemške historiografi je, v za- dnjem času izginja. Pa vendar je ta predstava dolgo vztrajala. Nemški zgodovinarji, ki so pove čini izhajali iz protestantsko-pruskega okolja, so si bili namre č složni: v obdobju reformacije so Nemci zamudili svojo priložnost, da bi se ustrezno odzvali Luthrovemu klicu po izgradnji »protestantskega imperija Nemške nacije«, kot je leta 1890 v delu Zgodovina nemške reformacije zapisal Friderich von Bezold. 2 Neuspeh je pripisal katoliškim silam, v prvi vrsti papežu in cesarju v splošnem, prav posebej pa njuni zvezi, ter uspešni uporabe vojaške sile nasproti protestantskim knezom in mestom leta 1546/1547. Protestantski poraz naj bi imel torej daljnosežne in bole če posledice za nemško zgodovino. V pogledu 19. stoletja je bil razvoj k izgradnji mo čne nemške države prekinjen v sredini 16. stoletja. Šele ustanovitev Nemškega cesarstva leta 1871 je kon čno omogo čil udejanjenje Luthrove dediš čine. V tem pogledu je Luther, za četnik standardizacije nemš čine, vzor čen primer moža in očeta, odlo čni borec za nemško Nacijo in buržoazni heroj 3 par execellence, v hipu postal nacionalni junak in temeljni mit cesarstva, ki so ga podpirali vsi Nemci, še posebej pa aristokracija. Luther je tako iz zgodovinske, zrasel v mitološko pojavo. To podobo je oblast širila preko razli čnih medijev in posrednikov, med drugim preko literature, slikarstva, proslavljanj in gradnje spomenikov. 4 Na kratko, »On« in njegova reformacija sta postala temeljna kamna in za četni to čki, čeprav seveda ne edini, vsega kar vzpostavlja nemško kulturo, tako v pozitivnem kot negativnem oziru. Nemško cesarstvo, ki se ga je zamišljalo in predstavljalo kot »deželo pesnikov in fi lozofov«, naj bi poganjal duh (Geist) in izobrazba, kar za fi lozofa kot sta bila npr. Hegel in Dilthey ni bilo mogo če misliti brez Luthrove reformacije in tudi Max Weber je ugotavljal, da je sodobna ekonomija mo čno ukoreninjena v protestantskih vrednotah. Tudi Ranke je izjavil, da sta Luther in reformacija najpomembnejša prispevka Nemcev k svetovni zgodovini. Katoliški zgodovinar Johannes Jansen pa je trdil, da Luther in reformacija pomenita za četek podložniškega duha (Unterta- 1 Za koncept velike pripovedi glej: Meistererzählung: Jarausch/ Sabrow, Meistererzählung, str. 9–32. 2 Bezold, Geschichte Reformation, str. 691. 3 Holsing, Luther grand homme, str. 343–369. 4 Številne primere, ki kažejo na »mit reformacije«, je možno najti na: historicum.net, URL: https://www.historicum.net/themen/reformation/mythos-reformation/ (02.01.2018). Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) | 372–391 373 G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 374 nengeist), ki je pripomogel k mentaliteti poslušnosti, ubogljivosti in pripravljenosti trpeti. 5 Vse to je pripomoglo k izgradnji »mita o reformaciji«, kot ga je poimenoval Heinz Schilling. 6 Zatorej ni presenetljivo, da take interpretacije še vedno vplivajo na razmislek o tezi o Nemcih kot »zapoznelem narodu« (verspätete Nation), ki se je pojavila po drugi svetovni vojni, in je tlakovala pot tezi o »nemški posebni poti« (deutscher Sonderweg), kot se je utrdila v sodobnem zgodovinopisju. 7 2. Nacionalizem pred nacionalizmom – 16. stoletje Zahvaljujo č novim raziskovalnim pristopom, je preu čevanje nacionalizma v zadnjih tridesetih letih preseglo takšne interpretacije in predstave. 8 S historizacijo takšnih interpretacij in njihovim umeš čanjem v proces izgradnje naroda v 19. stoletju lažje ovrednotimo in preu čujemo takšne fenomene. Nedavne raziskave nacionalizmov so pokazale, da lahko govorimo o dveh razli čnih zvrsteh nacionalizma: politi čnem in kulturnem, ki ju moramo preu čevati v njima lastnih zgodovinskih kontekstih. Če se raziskave politi čnega nacionalizma osredoto čajo predvsem na potek izgradnje nacionalne države, pa se kulturni nacio- nalizem osredoto ča predvsem na prikaz nacionalne samointerpretacije, kot nam jo kažejo nacionalni miti, simboli, kolektivni zgodovinski spomin, in vrednote, ki jih le-ti sporo čajo. Dandanes je obi čajno govoriti o naciji kot o zamišljeni skupnosti (imagined order) 9 , oziroma o izumu le-te, 10 kar nakazuje na pomen preu čevanja kulturnega nacionalizma. Pa vendar zamišljanje skupnosti ni samoumeven in arbi- traren proces, ampak ga vselej zaznamuje konkreten zgodovinski čas in okoliš čine v katerih je nastal. To se nam kaže v dveh ozirih. Na eni strani se v procesu izgradnje nacije nadzira izbira stvari, ki naj nacijo konstruirajo, saj venomer izbiramo med tem, kar je na razpolago. 11 Odkritje torej nikakor ni naklju čno, ampak je proces boja za mo č in interpretacijo, ki bo izoblikoval imaginarno preteklost. 12 Pa vendar 5 Kratek zgodovinski pregled prinaša Chaix, Reformation, str. 9–27; ta pripoved se naslanja na predmoderno predstavo o zgodovini cesarstva kot o zgodovini propada (Niedergangsgeschichte). Haug-Moritz, Verfassungsgeschichte, str. 7–37; za umestitev tega razmisleka v transnacionalno okolje glej Benedict, Whig Traditions, str. 295–323; o sorodnem slovenskem zgledu gl. Jerše, Die slowenische Reformation, 128–150. 6 Schilling, Reformation – Umbruch, str. 13–34; primerjaj tudi: Schilling (ur.), Reformator Martin Luther. 7 Dober prikaz o nemški posebni poti (deutschen Sonderwegs) prinaša Langewiesche, Staatsbildung, str. 49–67; isti, Der »deutsche Sonderweg«, str. 57–65. 8 Osnovne podatke prinaša Stauber, Nation, Nationalismus, st. 1056–1082, prav tako tudi Langewiesche, Nation, str. 9–30; Hirschi, Origins of Nationalism, str. 439 in dalje. 9 Lepsius, Nation Nationalismus Deutschland, str. 12–27. 10 Glej predvsem odmevno delo Andersona, Zamišljene skupnosti. Dober uvod prinaša tudi Hobsbawm, Nation and Nationalism . 11 »Dieses Auffi nden und die Auswahl, was man ... in die eigene Nationskonstruktion einbauen will, steuert der Mensch, aber er wählt aus V orhandenem. Er erfi ndet, indem er auffi ndet.” (Langewiesche, Erfi ndung, str. 602.) 12 Izumljanje tradicije »ist ein Machtkampf, der über die Zukunft entscheiden will, indem er Vergangenheitsbilder durchsetzt.” Langewiesche, Erfi ndung, str. 616. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 375 je te izume možno pripisati zgolj v obdobja kamor smiselno spadajo. To je drugi pogoj izumljanja, ki je povezan s konkretnim zgodovinskim položajem. 13 Takega konstrukta pa ne smemo razumeti kot vzroka, ampak kot rezultat ustvarjalnih mo či pri izgradnji nacije. Hkrati pa tudi kaže, da izgradnja naroda ne privede nujno tudi do ustanovitve nacionalne države. tudi v deželah, kjer sta se oba procesa pojavila že zgodaj, kot na primer v Švici ali na Nizozemskem, ne moremo nikakor govoriti o kontinuiteti in so časnosti teh dveh procesov. 14 Zgodovina Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti okoli leta 1500 nam ponuja odli čen primer kako izgradnja naroda poteka v praksi. Zaradi razširitve Osmanskega imperija, ki je za čela ogrožati cesarstvo, se je za čel politi čni proces zgostitve (Verdichtungsprozeß), ki ni temeljito spremenil le politi čne strukture cesarstva, ampak tudi njegovo razumevanje in interpretacijo. 15 Univerzalno razu- mevanje, ki se je pojavilo v poznem srednjem veku, 16 je temeljilo predvsem na verski superiornosti cesarstva, kar se je kazalo predvsem v razli čnih simbolnih povezavah, kot so na primer vsakodnevni predmeti (kozarci, pladnji ipd.), ali pa v poslikavah mestnih hiš. 17 Okoli leta 1500 je bil ta simbolni red soo čen z novim reprezentativnim procesom, kar je razvidno že v spremembi oziroma dopolnitvi imena cesarstva. V srednjem veku je bilo cesarstvo preprosto poimenovano »Sveto« ali »Rimsko«, saj je bilo razumljeno kot zadnje izmed štirih imperijev, ki jih je v svoji viziji napovedal prerok Daniel. Njegovemu koncu naj bi sledil le še sodni dan. 18 Tako je leta 1492 cesarstvo prvi č dobilo še dodatek: nemške narodnosti. 19 Takrat pojem nemške narodnosti ni ozna čeval etni čne ali nacionalne zavesti, ampak je veljal kot legitimacijska kategorija. Tako je bila ta oznaka pogosto uporabljena v pritožbah škofov (Gravamina Deutscher Nation), s katerimi so poizkušali zmanjšati papeževe fi nan čne zahteve in omejitvi cesarjeve zahteve pri obdav čitvi državnih knezov in državnih mest. Cesar je pridevnik »nemška narodnost« pogosteje za čel uporabljati po letu 1470, ozna čeval pa je predvsem dav čno zvezo, iz katere so se italijanski deli cesarstva, Burgundija in švicarska konfederacija po časi za čele oddaljevati v procesu, ki je trajal do sredine 17. stoletja. 20 Skupaj s politi čnimi spremembami, ki so se zgostile okoli leta 1500, pa se je hkrati zgodilo tudi pove čanje in izboljšanje medijske komunikacije, predvsem zaradi izuma tiska. To je humanistom omogo čilo izoblikovanje samopodobe Nem- cev, ki je primerljiva s tisto, ki so jo v 13. stoletju izoblikovali Francozi. 21 Tu lahko 13 Primerjaj tudi: Thomé, Vorbemerkung, str. 1–7. 14 Langewiesche, Nation, str. 23; Hirschhausen/Leonhard, Nationalismen. 15 Za nadaljno literaturo o sprembah polti čnega razumevanja ustave v Cesarstvu okoli leta 1500 glej: Moraw, »Von offener Verfassung; Schubert, Einführung. 16 Primerjaj še vedno relevantno delo: Schubert, König und Reich. 17 Müller, Bilder. 18 Za koncept translatio imperii glej: Schubert, Einführung, str. 24. 19 Primerjaj tudi: Schubert, Einführung, str. 24–38. 20 Schmidt, Geschichte, str. 9–17. 21 Osnovni pregled dogajanja v Franciji prinaša: Jouanna, Renaissance en France, p. 3–359, glej: 65–68; Beaune, Naissance Nation France; za razmere v Cesartsvu glej: Hardtwig, Elite- bewußtsein, str. 34–54; Hirschi, Das humanistische Nationskonstrukt, str. 355–396; isti, Wettkampf G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 376 navedemo primer recepcije Tacitove Germanije. Samo med letoma 1500 in 1517 je na prostoru med Dunajem in Strasbourgom izšlo sedem razli čnih izdaj tega dela, 22 kar nam kaže, da se je že pred za četkom reformacije pojavila ideja o enotnosti nemškega naroda, ki so ga ozna čevali »skupni izvor, regionalna zasidranost in etni čna raznolikost, skupni obi čaji … in skupna zgodovina, pa tudi politi čna oblast pomembnih vladarjev«. 23 To so bile nekatere pozitivne sestavine diskurza, o nacio- nalni enotnosti. Hkrati je ta diskurz izpostavil tudi nekatere negativnosti: poudarjati se je za čelo sovraštvo, ki je prešlo v nacionalne predsodke. 24 »Nemška skromnost in spodobnost namesto rimskega razkošja in grešnosti; nemška lojalnost namesto romanske dvoli čnosti; nemški pogum in svoboda namesto italijanske priliznjenosti in petolizništva.« 25 Te moralne kvalifi katorske dvojice so se uveljavile za razlo čitev Nemcev od mediteranskega sveta. Čeprav so pozitivni in negativni stereotipi dve plati iste medalje, kar seveda ni posebnost zgolj predreformacijskega obdobja, pa cilj humanistov nikakor ni bil integracija in centralizacija vseh Nemcev, ki so živeli znotraj cesarstva. 26 Transnacionalna oblastna struktura habsburškega cesarja, ki je svoj skrajni oblastni domet dosegla pod Karlom V, je prepre čila, da bi se znotraj cesarstva uveljavil moment, ki je v zahodni Evropi omogo čil ena čenje dinastije, naroda in države. 27 Že v predreformacijski dobi so novi razmisleki o nacionalni identiteti stali v nasprotju s konceptom transnacionalne oblasti Habsburžanov. 28 Gre za nasprotje, ki so ga številni zgodovinarji spregledali, čeprav je marsikateri humanist uporabljal nacionalne argumente pri zagovarjanju cesarske nadoblasti nad stanovi, posebno tistih, ki so bili v cesarjevi službi. 29 Danes vemo veliko o socialnem in družbenem vplivu, ki ga je ta novi nacionalni diskurz imel v okviru cesarstva 16. stoletja. Kar vemo je tisto, kar je Heinrich Lutz opisal z besedami: »Luthrovo pot v javnost natisnjene besede«, pot, po kateri je Luther za čel hoditi po letu 1520, in ki vodi »od za četne neartikuliranosti zahtev do der Nationen. Sistemati čno analizo semanti čnega polja z jasnimi defi nicijami nekaterih klju čnih pojmov (natio, patria, gens) prinaša: Schirrmeister/Schlelein, Semantik im Vergleich, str. 9–48. 22 Izdaje Tacita: :: Leipzig 1502/09 (VD16 T 26f.),); Wien 1502/15 (ZV 14837; T 29; C 1903); Erfurt 1509 (VD16 T 25),Straßburg 1511 (VD16 B 1649) /Straßburg 1515 (P 3125; dt). 23 Kloft, Idee, str. 197–210, citat na str. 208 (Predstava nemške nacije je pomenila »gemein- same Abstammung, regionale V erankerung und ethnische Vielfalt, gemeinsame Sitten (‘mores’) und gemeinsame Geschichte, aber auch politische Führung unter bedeutenden Kaisern”.) 24 Za predstavitev negativne plati glej Reinhardt, Primat, str. 88–104; Schulze, Entstehung, str. 642–665. 25 »Germanische Einfachheit und Anständigkeit statt römischem Luxus und Laster; deutsche Treue statt welscher V erlogenheit; deutsche Tapferkeit und Freiheit statt italienischer Kriecherei und Unterwürfi gkeit.” (Kloft, Idee, str. 206.) 26 Lutz, Die deutsche Nation, str. 529–559. 27 Na to je še posebej opozoril Schubert, Einführung, p. 43 (das »Rückgrat einer zum Staat führenden, weitgehend dynastisch orientierten Kontinuität” fehlte); podrobneje isti, König, str. 245–296. 28 Lutz, Das römisch-deutsche Reich. 29 Za humanizem na dvoru cesarja Maksimilijana glej številna dela Dieterja Mertensa; kot uvod Mertens, Patronage, str. 125–154. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 377 eksplicitnega apela po nacionalni mo či in časti Nemcev«. 30 Že v zgodnjem obdobju reformacije so se na novo vzpostavljajo če nacionalne zahteve za čele združevati z verskimi zahtevami wittenberške razli čice reformacije. Luther je v svojih treh programskih besedilih, ki so izšla leta 1520, in ki zaznamujejo njegov dokon čni prelom s papeštvom, klju čno povezal verske zahteve z nacionalnim diskurzom, ki je izhajal še iz predreformacijskega obdobja. Poziv »plemstvu nemške nacije« naj se odpove stikom s papeško cerkvijo, s čimer je še bolj podkrepil zahtevo v zvezi s papeško eshatologijo. V papeštvu je videl prikaz antikrista, sledilca satana, ki se bo skladno bibli čni prerokbi, ob poslednji sodbi in koncu zgodovine, boril nasproti Bogu in Bogu zvestim. 31 Zgodnja reformacija se je pod vplivom wittenberške razli čice, navezala na predreformacijski cerkveni diskurz, ki je bil hkrati nacionalen in kriti čen do papeža, pri tem se je oprla predvsem na nove medije. Humanisti čni diskurz o naciji je združila z apokalipti čnimi premisleki, kar je okoli leta 1520 ustvarilo kompleksnejšo pripoved. 32 Pomembno je opomniti, da takrat ni šlo za nacionalno- -sekularni diskurz, ampak za scela versko argumentacijo, ki je bila predstavljena tudi nepismenim. 33 Hkrati nimamo dokazov, da je humanisti čni diskurz o naciji kakorkoli spremenil simbolno reprezentacijo cesarske politike. Po letu 1530, ko je cesar Karl V. na državnem zboru v Augsburgu zavrnil novo teološko doktrino, je nacionalni diskurz postajal vedno pomembnejši v komunikaciji med cesarjem, ki ga je podpirala ve čina Cesarstva, in vplivnimi sledilci Luthra, ki jih je simboli- ziral Luthrov zaš čitnik, saški volilni knez. 34 V ponazoritev do zdaj re čenega smo kot primer izbrali šmalkanldensko vojno v letih 1546/47, ki je sodobniki niso le slučajno poimenovali nemška vojna. 35 3. Pot v vojno Do leta 1530 je bil Luthrov koncept nacionalne protestantske cerkve že preteklost. To je dokaz omejenega u činka Luthrovih komunikacijskih kanalov. V 30 »Der Weg Luthers in die unbeschränkte Öffentlichkeit des gedruckten Wortes führt zugleich von der Unausgesprochenheit des deutschen Hintergrundes zum ausgesprochenen Appell an die nationalen Kräfte und an den Stolz der Deutschen.” (Lutz, Die deutsche Nation, str. 18). 31 Za nacionalni diskurz, kot se je izoblikoval okoli leta 1520, in ga je kasneje uporabil Luther glej: Lutz, Die deutsche Nation; Schmidt, Geschichte, str. 55–64 (s starejšo literaturo); Mertens, Nation als Teilhabeverheißung, str. 115–134; pogled na celotno dogajanje s katoliške perspektive glej: Bagchi, Teutschlandt uber alle Welt, str. 39–58. 32 Primerjaj Müller, Bilder. 33 Za analizo tiskov v 20-ich letih 16. stoletja glej: Köhler, Flugschriften als Massenme- dium.; Scribner, Popular Propaganda; Edwards, »Printing, Propaganda. 34 Augsburgški državni zbor leta 1530, ter trije, ki so mu v 16. stoletju sledili v raziskavah še vedno niso predstavljeni povsem celovite, predvsem zaradi neuejenega gradiva. Za sodobnejši celovitejši pregled glej predvsem Stollberg-Rilinger, Kleider, str. 93–136. 35 Schmidt, Teutsche Kriege, str. 33–61, predvsem str. 35–41; Schmidt navaja številne primere, a mu jih ne uspe umestiti v so časni publicisti čni diskurz o vojni. G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 378 četrtem desetletju 16. stoletja se je protestantska stran redko sklicevala na nem- ško nacijo, medtem ko je cesarska stran nacionalni argument uporabil kot lastno legitimacijsko sredstvo. 36 Ko so protestanti konec leta 1530 izoblikovali Krš čan- sko zvezo 37 (christliche Vereinigung), ki je kasneje postala znana predvsem kot Šmalkaldenska zveza, se niso sklicevali na nemški narod, ampak so svoja dejanja argumentirali kot dolžnost vsakemu podložniku zagotoviti njegov duhovni blagor. Izhajali so iz klasi čnega predmodernega prepri čanja, da so vladarji odgovorni za blagor podložnikov. Sodelovanje v Šmalkaldenski zvezi je vsakomur zagotavljalo vojaško pomo č ob morebitnem sovražnem napadu na njegove podložnike. Koncept obrambe pa je temeljil na prepri čanju, da vojaško posredovanja ni prvo, ampak zadnje sredstvo pri dosegi ciljev, potem ko so bile uporabljene že druge možnosti. V tem smislu je zadevalo vse zadeve v zvezi z vero, kot so jo razumeli člani zve- ze. Klju čna sprememba v zgodovini Zveze se je zgodila na koncu leta 1535 in na za četku prihodnjega leta, ko so se zedinili o t.i. Obrambni ustavi (Verfassung zur Gegenwehr). Slede č temu dogovoru, se je Zveza pod vodstvom dveh najpomemb- nejših vladarjev, saškega volilnega kneza in hesenskega mejnega grofa, aktivneje za čela pripravljati na morebitni vojaški spopad, četudi tedaj Zveza ni bila neposredno ogrožena. V ojska je bila prvi č uporabljena sedem let pozneje, leta 1542 v spopadu s Henrikom Braunschweig-Wolfenbüttlom. 38 Vse to je od Zveze terjalo upravi če- vanje svojih dejanj. 39 In upravi čevanje, ki so ga podali, je povedno. V svoji vojni so opustili versko upravi čevanje, in so se raje predstavljali kot branilci deželnega miru nasproti kršitelju, knezu Henriku. To je vklju čevalo tudi tradicionalni apel cesarju, kot garantu politi čne stabilnosti, ki takrat ni bil podkrepljen niti z verskimi niti z nacionalnimi argumenti. Ta argumentativna strategija Zveze iz leta 1542 pa leta 1546, ko je Karl V. nastopil zoper vodji Zveze na istem temelju domnevne kršitve deželnega reda, ni ve č zadostovala. 40 Ob izbruhu vojne poleti leta 1546 se je Zveza, predvsem pa saški volilni knez, lotila obsežne medijske ofenzive, ki je trajala do konca vojne in popolnega poraza Šmalkaldenske zveze leta 1547. 36 Glede vprašanja reformacije na državnem zboru v Augsburgu leta 1530 glej Kastner, Quellen zur Reformation, str. 501–520. 37 Že sodobniki so Zvezo poimenovali Šmalkandska, po kraju Schmalkalden, kjer so se člani Zveze sre čali prvi č, ter tudi pogosto v slede čih 17 letih njenega obstoja. »Der Schmalkaldische Bund und die Stadt Schmalkalden,” Verein für schmalkaldische Geschichte und Landeskunde, (s.l. [Schmalkalden]: Selbstverlag, 1996); za podrobnejšo zgodovino Zveze in njen razvoj do glej 1541/42Haug-Moritz, Schmalkaldische Bund, predvsem str. 43–69, str. 77–92, str. 311–388. 38 Brady, Jr., Jacob Sturm, str. 149–167. 39 Haug-Moritz, Widerstand, str. 141–161. 40 Celovite predstavitve Šmalkandske vojne kot vojaškega spopada še nimamo. Za pred- stavitev vojne s položaja saškega kneza glej še vedno relevantno delo Mentz, Johann Friedrich, str. 1–112, str. 545–564; Tracy, Emperor Charles V, str. 204–228 prinaša pogled na vojno s cesarjevega zornega kota. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 379 4. »Nemška nacija« kot referen čna to čka v publikacijah v času šmalkaldenske vojne (1546/47) V ojne niso zgolj fi zi čni konfl ikti, ampak gre tudi za konfl ikte interpretacij in idej, kar je še posebej pomembno v kontekstu izgradnje narodov. 41 To je tudi razlog, da smo se odlo čili ravno za vprašanje, kako je vojna pripomogla k oblikovanju legitimatornega nacionalnega diskurza. Šmalkaldenska vojna je bila prva vojna v obdobju predmoderne, ki ni bila bojevana zgolj z orožjem, pa č pa tudi z javnim peresom. Šmalkaldenska vojna je bila poleg Luthrovega nastopa na državnem zboru v Wormsu leta 1521 tista referen čna to čka, ki se je najpogosteje pojavljala v veliki pripovedi o povezavi Luthra in Nemcev. 42 Ve č kot pol milijona razli čnih brošur in pamfl etov je poro čalo o bojih, kar 95 odstotkov vseh pa je temeljilo predvsem na jezikovnem posredovanju, manjši delež pa na vizualni komunikaciji. Besedila so seveda prinašala izjemno širok diapazon razli čnih mnenj, od argumentacij sprtih strani, ki so prihajale tako iz cesarske kot tudi saško-hesenske pisarne, do razli čnih »časopisov«, pesmi in balad ter besedil, ki so ostala zvesta religioznemu diskurzu in so bralce pozivale h kesanju in molitvi. V nagovarjanju izjemno širokega in socialno heterogenega dela prebivalstva se je Šmalkaldenska zveza, bolj kot ce- sarska stran, oprla na »nemškega človeka iz ljudstva«, ki so bili takrat izklju čeni iz vladanja. Dominacija, ki jo je Šmalkaldenska zveza imela v sporo čanju o klju čnih dogodkih leta 1546, nakazuje, če jo primerjamo s cesarsko stranjo, da se Zveza ni pripravila zgolj na spopad z orožjem, ampak tudi na medijsko vojno. Še ve č, trdimo lahko, da to odslikava strukturo industrije tiska, ki se je nahajala predvsem v protestantskih cesarskih mestih in v protestantskih deželah. Analiza tiskov leta 1546 in naslednjega leta pa nam kaže, da je izguba vojaške mo či, pomenila tudi zmanjšano interpretativno mo č protestantske strani. Kaj pa je to pomenilo za na- cionalni diskurz? Če se omejimo z na za četku ozna čenim pristopom ter vklju čimo zgolj tiste pamfl ete, ki imajo v svojem naslovu omenjene Nemce, nemški narod ali reprezentirajo katerega izmed simbolov v podobi Germanie in se ukvarjajo z nacionalnim dis- kurzom, ugotovimo, da takšni pamfl eti predstavljajo okoli deset odstotkov vseh medvojnih tiskov. Ker v 16. stoletju naslovi povzemajo vsebino besedil, kot je po- kazala zgodovina medijev, 43 lahko postavimo dovolj trdno hipotezo, da so sodobniki vprašanju nacije dajali zgolj drugoten pomen. Opazno je, da so avtorji pamfl etov, ki so v svoja besedila vklju čevali nacionalni diskurz, vsi prihajali iz Šmalkalden- ske zveze, izjema je le eno besedilo. Že na za četku vojne so protestanti obudili nacionalni diskurz, ki so ga nazadnje množi čneje uporabljali v dvajsetih letih 16. stoletja. Še posebej opazna je rast ksenofobije znotraj tega diskurza. To je dovolj razumljivo, saj se je cesar opiral predvsem na italijanske in fl amske najemnike. 41 Langewiesche, Nation, str. 26–31 (glej tudi priloženo literaturo). 42 Waldeck, Publizistik, str. 44–133; Haug-Moritz, Communicating the cause. Baze podatkov, podprte še z nekaterimi drugimi programi, omogo čajo sistemati čni pregled tiskov šmalkandske vojne (1546/47) in prve vojne za vero (1562/63) v Franciji. 43 Labarre, Les incunables, str. 228–255, tu: str. 230–235. G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 380 Tako na primer augsburški teolog Wolfgang Musculus v svojem delu »Opozorilo Nemcem in protestantskim vojakom«, trdi, da je nujen oborožen odpor, saj bo zgolj tako prepre čeno »tujcem in romansko govore čim ljudem« uni čenje »telesa, časti, dobrobiti, žena in otrok« Nemcev. 44 Tu lahko navedemo prvi sklep: nacionalna ideja ni predstavljena kot ideja, ki naj vklju čuje vse socialne in verske skupine, kot je to zna čilno za sodobne naci- onalizme, ampak je nacionalna ideja trdila, da so zgolj protestantski Nemci edini pravi Nemci, kar nakazuje že naslov Musculusovega pamfl eta. Obenem pa moramo imeti v zavesti, da je bilo sklicevanje na nacijo tudi v paradigmi šmalkaldenske interpretacije konfl ikte bolj kot ne sekundarna tema. Vendar nam ta teza ne pokaže vsega pomena nacionalne ideje znotraj šmal- kaldenske interpretacije konfl ikta. Da bi na to vprašanje podali jasnejši odgovor, se bomo v nadaljevanju posvetili izbranima primeroma. Prvi primer je pamfl et, za katerega lahko upravi čeno sklepamo, da je imel do- lo čen pomen, saj so ga kar šestkrat ponatisnili. 45 Njegov avtor je Johannes Schradin, teolog, ki je prihajal iz južnonemškega Reutlingena, 46 mesta čigar mestni svet je med vojno pripadal Šmalkaldenski zvezi. Podoba na naslovnici nam nakazuje temo Schradinovega besedila. Vidimo lahko osebo, verjetno gre za poosebitev avtorja besedila, ki posluša plemkinjo, v kateri lahko po »noši in jeziku« prepoznamo Germanio. Vidimo jo lahko, kako je stopila pred cesarja Karla, ki sedi obkrožen s svojimi francosko govore čimi svetovalci, in ga nagovorila: »O, Karl, Karl, četudi si mi že zdavnaj odvzel ves materinski ponos, ki sem ga imela, zdaj vendarle stopam pred te in želim govoriti s teboj. Če mi to dovoliš, saj sem vseeno tvoja resni čna mama, bom zadovoljna in vesela. Če ne, pa se opravi čujem in odhajam.« 47 Potem, ko je svojemu sinu podrobno razložila lojalnost Nemcev do njega in dinastije, ki traja že od časov Rudolfa Habsburškega, je izrazila svojo glavno obtožbo na njegov ra čun: nehvaležnost. » Če ti nekdo ponudi tako telo kot lastnino, vsak upa, da boš pokazal hvaležnost do dobrih in zvestih Nemcev tako, da jim boš zagotovil zaš čito, mir in pomo č.« Namesto tega je sina obtožila sledenja »papežu in hudi čevim lažem. Dovolil si, da te je rde ča rimska vla čuga vpregla v svoj voz, kar je v nasprotju s tvojo lojalnostjo in prisego, in pripeljal tuje romansko govore če svetovalce, ki so sramota in žalost nemške dežele.« 48 Germania je svojo lamentacijo zaklju čila 44 W[olfgang] M[usculus], »Vermanung an den teutschen und evangelischen Kriegßman (brez kraja, brez izdajatelja, 1546): »(wöllen wir eintweders nit zusehen), dz wir durch frembde nationen und das welsche volk an leib, eer, gut, weib und kinden verheeret« (University Library Augsburg, 02/IV .28.4.498 ang. 11, p. Aii). Nadaljni primeri v Schmidt, Geschichte, str. 92–96. 45 Gl. www.vd16.de Prim.allerdings:ierter Form vor S 4050 – 4053, ZV 14157, ZV 21413. 46 Heyd, Schradin, Johann. Allgemeine Deutsche Biographie 32 (1891), str. 438–440 (https://www.deutsche-biographie.de/pnd124436242.html#adbcontent; 15.01.2018). 47 »o Carle, Carle, wiewol mir/ all müterliche würde bei dir/ genommen ist vor langen tagen,/... so komb ich iezt herein/ und wil ein red haben mit dir./ Nimbstu es auf für gut von mir/ als deiner muter trewen vol,/ bin ich zufried und gfelt mir wol;/ wo nit, so wil ich eigentlich/ hiermit entschuldigt haben mich.” 48 »setzt man zu dir beid leib und gut,/ verhofft, du solltest widerumb/ den lieben trewen Teutschen frumb/ mit schutz und schirm, fried und geleit/ erzeigen auch dein dankbarkeit./ ... des bapsts und teufels trug und list,/ ... und lest dir die rot hur zu Rom/ in dein maul legen biß Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 381 z grožnjo kazni, ki jo bo cesar moral utrpeti: »In Bog te bo … kaznoval v peklu za vse ve čne čase. Vedno se zgodi njegova volja. Nato je Germania obmolknila. Zanimalo me je, kako se bo na vse to odzval cesar. Pretvarjal se je, da ni ni česar slišal, ter je zgolj mol čal.« 49 Medtem, ko je Germanija zapuš čala sobo, ter mole- dovala boga, naj kaznuje cesarja, je pripovedovalec spomnil naslovnike dela, da je Germania tudi njihova mati, in »naj se upirajo sovražnem cesarju z vsemi mo čmi, ter naj vztrajajo pri nemštvu.« 50 Tu lahko zaznamo, da Schardin uporablja idejo nacije kot literarno strategijo v okviru univerzalizacije vojaškega konfl ikta, ki ga postavlja v kontekst odnosa mati-sin, ki so poznani vsem stanovom in vernikom vseh religioznih skupin. Hkrati je cesar predstavljen kot tisti, ki krši norme, ki so temelj družine, predvsem z neupoštevanjem hvaležnosti in izogibanjem pokori. Schardin s tem pristopom obrne glavno obtožbo, ki jo je cesar naslovil na saškega volilnega kneza in hessenskega mejnega grofa, ko ju je izob čil. Karl V . ju je obtožil crimen laesae maiestatis, tako v pravnem kot tudi eti čnem oziru. Kljub njegovemu očetovskemu trudu v »njegovi ljube či domovini nemškega naroda« skozi celotno obdobje njegove vladavine, nista pokazala nobene hvaležnosti, ampak sta ga še naprej izkoriš čala. 51 Ko analiziramo idejo nacije v podobnih pamfl etih ugotovimo, da se je nacio- nalizem, kot sekularna vrednota 19. stoletja, ki ga je predhodno uporabljal humani- zem, le redko pojavlja v protestantskem diskurzu. Nacionalna enotnost je bila torej integrirana v predstave, ki so bile mod mo čnim vplivom vere in teologije. Oziroma natan čneje, ideja nacije je bila umeš čena v zgodovino odrešitve. Nacionalni apel je predstavljal protestante kot »prave Nemce«, ki so bili enaki božjemu izvoljenemu ljudstvu Izraela. Zato lahko v besedilu Hansa Sacha »Obžalovanje nemških dežel z zvestim Eckhartom«, ki je naš drugi izbrani primer, najdemo klic, da je potrebno zgolj »slediti lu či (protestantski vesti) in Bog nas ne bo nikoli zapustil, saj nam bo pomagal na razli čne na čine. Kot se je pogosto zgodilo ljudstvu Izraela, ko pred seboj ni zagledalo ni česar drugega kot le smrt, je Bog premagal njihove sovražnike. In njegova roka je dovolj mo čna, z njo bo odrešil svoje ljudstvo.« 52 Tako kot je bila odrešitev prikazana v zgodovini Izraelcev, je bilo treba zgolj pogledati znake časa na ozadju odrešitve, kot se je kazala od nastanka sveta do sodnega dne. und zaum/ und fürest wider trew und eid/ dem teutschen land zu schand und leid/ ein frembd welsch volk in teutsche land.” 49 »und wirt gott dennocht strafen dich/ im hellischen fewer ewiglich;/ in aller sach gescheh sein will./ Germania schwig also still/ Ich dacht: wie will der keyser eben/ auf diese red ein antwort geben?/ Er thet, als ob ers nit gehort und antwortet ihr nit ein wort.” 50 »(dem wiltu auch mit leib und gut)/ widerstand thun aufs aller best/ und halten bei den Teutschen fest.« 51 Gl. Deutsche Reichstagsakten, 552–562, Citat: 553 (»auß angeborner lieb und zunaigung, so wir zu dem hl. Reiche teutscher Nation als unserm geliebten vaterlandt ye alwegen getragen und noch tragen«). 52 Sachs, Hans, Ein klagred teutsches lands mit dem trewen Eckhart, (brez kraja, brez izdajatelja, 1546), (»Bleib du nur bei dem liecht bestehn; / so wirt dich gott ie nit verlaßen, / zu helfen hat er gar vil straßen. / Wie es im volk Israhel oft gschach, / das nichts dann sterben vor im sach, / doch wurden sein feind selbst gestürzt. / Sein arm ist ie noch unverkürzt, dadurch er sein lieb volk erlöst.«); urn:nbn:de:bvb:12-bsb00031362-2; 15.01.2018. G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 382 Slika 1. Johannes Schradin, Expostulation, das ist Klag und Verweiß Germanie oder Teütsch Lands gegen Kayser Carolo (1546). Staatsbibliothek zu Berlin. In vendar so bili znaki časa jasni. Vojna je napovedovala prihod poslednje sod- be, kot jo je opisal prerok Daniel v Stari zavezi, 24 psalm v Matejevem evangeliju in Janez Krstnik v Apokalipsi. Nastopila je poslednja ura pred sodnim dnem. Antikrist se je pojavil na zemlji. A tu bo zgolj kratek čas, saj bo kmalu za vekomaj poslan v pekel s svojimi sledilci. Pa vendar Antikrist ni kdorkoli, ampak v njegovi podobi vidimo papeža s svojimi zvestimi pomo čniki, tj. hudi čem, katoliško duhovš čino in zdaj tudi Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 383 cesarjem, ki je bil pod njegovim vplivom, kakor je razvidno iz protestantskih tiskov že od dvajsetih let 16. stoletja naprej. 53 53 Za ta stereotip v času Karla V . (1548–1551/52) glej Kaufmann, Ende, še posebej njegove prispevke k eshatološkem mišljenju zgodnjih protestantov, Ende, str. 430–448. Slika 2. Hans Sachs, Ein klagred teutsches lands mit dem trewen Eckhart (1546). Bayerische Staatsbibliothek. G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 384 Sklenemo lahko, da je v času Šmalkaldenske vojne ve čji pomen odigrala retorika odrešitve kot pa nacionalni diskurz. Z njo so se lažje dotaknili protestantskih stanov in podložnikov. Na to nam jasno kaže tudi na čin, kako je Zveza razumela vojaški poraz. 54 Razlaga, utemeljena na ideji odrešitve, omogo ča nekaj, česar nacionalni diskurz ne: pozitivno vrednotenje poraza. 55 Če je nacija poslednja vrednota, za katero se borimo, šteje le zmaga, medtem, ko je poraženec obsojen na izgubo lastnega smisla. V nasprotju s tem pa je z idejo religije in odrešitve možno razložiti tako poraz kakor tudi zmago. Navsezadnje protestanti sploh niso uporabljali besede poraz. Poraz je bil razumljen kot preizkus božje izbranosti. Tisti, ki je preživel preizkušnjo svoje duše je zmagovalec, vendar ne pred posvetnim svetom, ampak pred božjim obli čjem. In kot pravi Sveto pismo: tisti, ki verjamejo v Boga, ne bodo puš čeni sami na svetu. Na to zmago bo treba počakati še nekaj časa, pa vendar bo nekega dne prišla, »non dormitat neque qui custodit Israel«. Saj tisti, ki varuje Izrael nikoli ne spi, kot nam kaže pamfl et iz leta 1547. 56 Poraz je tako razumeti zgolj kot prehod, saj boljša prihodnost zagotovo šele prihaja. Dokler je bila takšna interpretacija ob če sprejeta med ljudmi, je odrešeniški diskurz odigral pomembnejšo vlogo kot sekularno-nacionalni pristop. Šele z izgubo zmožno- sti take interpretacije, da bo zemeljsko trpljenje popla čano v onstranstvu, se je ideja nacije lo čila od verskih predstav in pridobila na pomenu. Ideja nacije je za čela pre čiti vsa polja socialnih vrednot. To je bila zna čilnost sodobnega nacionalizma, ki je hkrati tudi klju čni razlo ček med modernim in predmodernim nacionalizmom. Te raziskave nam omogo čajo, da razlago Luthra in reformacije v 19. stoletju vidimo skozi prizmo velike pripovedi. Le-ta nam pove veliko o tistih, ki zgodbo pripovedujejo, ter o času v katerem živijo, prav ni česar pa ne izvemo o zgodovini, v našem primeru o Luthru kot zgodovinski fi guri in času v katerem je živel. 57 5. »Luther. 500 let reformacije.« – jubilejno leto 2017: stara pripoved v novi preobleki In kako danes, v letu 2017, obeležujemo reformacijo, ko smo nedavno praznovali t.i. Luthrovo leto, ki ga je še posebej zaznamovala 500 obletnica reformacije? 58 Čeprav za zdaj še ne moremo podati natan čne analize praznovanja obletnice, pa naj le izpostavimo povedni primer, ki dobro kaže na sodobni odnos do Luthra in »njegove« reformacije. 59 54 Haug-Moritz, Konstruktion, str. 345–374. 55 Tako Graf, Nation, Gott, str. 285–317. 56 Johann Pollicarius, Der XXXVII. Psalm, Der . . . Fürstin Frawen Sybilla . . . und alle den ihren, sampt allen betrübten Christen zu trost ausgelegt (Erfurt: Gervasius Stürmer, 1547), ; »und ob es Gott möchte ein zeitlang verschieben und auffzihen, so wirdt es doch ein mal kommen müssen, Gott wird nicht taub sein.” 57 Primerjaj Wood,Christianity; Bernhard idr., Luther und die Reformation,. 58 Tako je obletnico poimenovala Evangeli čanska cerkev Nem čije, ena izmed najpomembnejših nemških verskih ustanov. https://www.luther2017.de/de/ (19.1.2017). 59 Kot odgovor na praznovanje Evangeli čanske cerkev Nem čije, se je izoblikovala plat- forma »Refo500«, ki je opozarjala, da je praznovanje preve č osredinjeno okoli Luthra, in da ne posveča zadostne pozornosti reformaciji kot celostnemu gibanju. https://www.refo500.com/de/ partnerliste/ (20.01.2018). Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 385 Gre za predlog zakona, ki ga je junija leta 2015 pripravil senat mesta Berlin. Zakon je predvideval, naj bo 31. oktober 2017 nacionalni praznik v celotni Nem čiji; 31. oktober je sicer praznik zgolj v nekaterih zveznih deželah, tj. v deželah Brandenburg, Mecklen- burg-Predpomorjansko, Saška-Anhalt, Saška in Turingija. 60 Avtorji osnutka zakona so najprej orisali dogajanje 31. oktobra 1517, s čimer so pokazali na svoje prepri čanje, da ljudje ne vedo prav dobro, kaj se je tedaj zgodilo; to je morda res in vsekakor ni pre- senetljivo, če se zavedamo dejstva, da je komaj vsak tretji Berlin čan član katere izmed krš čanskih cerkva. 61 V nadaljevanju so zapisali, da je reformacija pomemben cerkveni pa tudi kulturni dogodek svetovnega in evropskega pomena, in odlo čilna prelomnica v zgodovini Evrope. Ni vplivala zgolj na družbo, glasbo, umetnost in literaturo, kot jih v marsi čem dolo ča še danes, ampak je pripomogla tudi k oblikovanju pojma svobode, s čimer je tlakovala pot razsvetljenstvu, ki je pripeljalo do uveljavitve človekovih pravic in demokracije. Ob tem je prav posebej pomembno izpostavti njen prispevek k razvoju in standardizaciji nemškega jezika, predvsem zaradi prevoda Biblije. 62 Iz tega je razvidno, kako velik je razkorak med zgodovinskim Luthrom in spo- minskim Luthrom, in da gre za negovanje spomina in mita, kot ga je v marsi čem razvil t.i. Kulturprotestantismus okoli leta 1900, in ki je še vedno živi v javnosti, medijih in na družbenih omrežjih. Hkrati pa lahko vidimo tudi, da so sodobne znanstvene študije o reformaciji, v medijih in javnem diskurzu pogosto spregledane ali vsaj marginalizirane. 63 V sodobnem spominskem diskurzu o reformaciji pa nam vseeno ena izmed lastnosti »stare pripovedi« v manjka. V Zvezni republiki Nem čiji so oblikovalci in negovalci refor- macijskega spominskega diskurza Luthra prikazovali kot nacionalnega heroja Nemcev. 64 Na koncu se ustavimo ob vprašanju, kaj je, gledano z današnjega zornega kota, posebej pomembno, da si zapomnimo o Luthru in reformaciji. Sodobni na čin spomi- njanja se dobro vklaplja v koncept zahodne sekularnosti, kot ga je v svojih analizah razdelal William Cavanaugh, razvil pa se je v obdobju hladne vojne. Ta nazor poizkuša vojaške spopade prikazati v lu či konfl ikta civilizacij, ki ga odlo čilno zaznamuje vera. V zadnjem času se je tak pogled oblikoval predvsem v odnosu do islama. Vse, kar »nas« 60 Abgeordnetenhaus Berlin, Drucksache 17/2340- V orlage zur Beschlussfassung, https:// www.parlament-berlin.de/ados/17/IIIPlen/vorgang/d17-2340.pdf (hier: S. 2) (19.01.2018) 61 Statistik Berlin Brandenburg, Statistischer Bericht . 62 Die Einfügungen in eckigen Klammern beziehen sich auf das im Rahmen der Luther- dekade / des Reformationsjubiläums (2008 – 2017) von der EKD ausgerufenen »Themenjahre« Vgl. EKD, Themenjahre der Reformationsdekade https://www.ekd.de/Themenjahre-Reforma- tionsdekade-22471.htm (19.1.2018) 63 Kratek in jasen pregled stanja raziskav prinaša Mörke, Reformation, Voraussetzungen, Durchsetzung. Gl. tudi Axel Gotthard, Reformation, Thesen, Folgen, http://www.bpb.de/geschichte/ deutsche-geschichte/reformation/ (19.1.2018) Thomas Kaufmann od samega za četka prazno- vanja, ki ga oragnizira Nemška evanglei čanska cerkev, opozorja na prikrajanje reformacije veliki pripovedi in lastnim interesom cerkvene organizacije. Glej: Kaufmann, Herausforderungen, str. 70-75 https://www.ekd.de/ekd_de/ds_doc/s12_iv_lesebuch_schwerpunktthema.pdf (19.01.2018). Glej še ostala njegove intervencije v javni diksurz o reformaciji https://www.uni-goettingen.de/ de/+ver%c3%b6ffentlichungen+im+audio-+und+video-format/185781.html (19.01.2018). 64 Prim. tri razli čne razstave ob tem jubileju v Berlinu, Eisenachu in Lutherstadt Witten- bergu. https://www.3xhammer.de/de/ (20.01.2018). G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 386 lo či od »njih«, je v javnem diskurzu pripisano vplivu in posledicam Luthra in »njegove« reformacije: naša krš čanska zmožnost prese či shizmo ter slaviti dosežke reformacije, nasproti duhu sovraštva, nasilja in verskih vojn, ki zaznamujejo islamski svet. 65 Enake pravice žensk nasproti njihovemu zatiranju, demokracija nasproti avtokraciji; šolanje in prevlada razuma namesto verske gore čnosti in iracionalnega vedenja; ekonomski uspeh nasproti neuspehu in tako dalje. 66 Od srede 19. stoletja do srede 20. stoletja je bila zgodovina reformacije uporabljena v stari zgodbi o naši lastni superiornosti, ki po temeljnih prelomih nemške zgodovine v 20. stoletju 67 ni omejena zgolj na prostor Nem čije, ampak predstavlja celoten krš čanski Zahod. Zgodovinarji ob takšnih spominskih razlagah ne moremo biti zadovoljni. Thomas Kaufmann, ugledni cerkveni zgodovinar, je v časopisnem članku septembra 2017, v katerem je povzel reformacijsko spominsko dogajanje v zadnjem desetletju, z jasni- mi besedami povedal, da je bil jubilej, ki se ga je praznovalo v stari veliki pripovedi znotraj novega transnacionalnega okvira, zapravljena priložnost. 68 Cena, ki mora biti pla čana za ta neuspeh je visoka, tako v dobesednem kot tudi metafori čnem pomenu. Če bi se zgodovinski analizi reformacije posvetili z enako zavzetostjo in resnostjo, kot se je posve čalo staremu mitu, bi lahko iz tega praznovanja skovali kako dobrobit za naš čas. Javnost bi tako na primer lahko izvedela, da so koncepti in ideje – v našem primeru nacionalizem –, gledano s histori čnega stališ ča, ne morejo biti ne dobre ne slabe, ampak so lahko le v svojem času bistvene in konstitutivne. Ne gre za ve čne in trdne metazgodovinske koncepte, ampak za ideje, ki so odvisne od ljudi, njihove predstavitve in njihovih predstav in uporabe pojmov v histori čnem prostoru in času. In to je spoznanje, ki ni pomembno le zgodovinarjem, ampak tudi za naš čas, in danes morda bolj pomembno kot nekdaj. Viri in literatura Viri: Abgeordnetenhaus Berlin, Drucksache 17/2340- Vorlage zur Beschlussfassung, https://www. parlament-berlin.de/ados/17/IIIPlen/vorgang/d17-2340.pdf ARD, Auswirkungen der Reformation, http://www.ard.de/home/wissen/Auswirkungen_der_Re- formation/3889386/index.html (19. 1. 2018) Deutsche Reichstagsakten, Jüngere Reihe: Deutsche Reichstagsakten unter Kaiser Karl V., Bd. 17: Der Reichstag zu Regensburg, bearb. von Rosemarie Aulinger, München : R. Oldenbourg Verlag 2005. 65 Okvirno Cavanaugh, Religious violence str. 486–502; za pomen tega mita na Zahodno politiko v 1990-ih glej isti, The myth, str. 181-230. Za širši kontekst pojma, predvsem v navezavi na zahodno-sekularne vojaške akcije v imenu obrambe svobode, človekovih pravic in demokracije glej Hoffmann, Moralpolitik. 66 Tako razumevanje je pogosto v medijih. Eden izmed takih primerov je oddaja nemške nacionalne televizije ARD, Auswirkungen der Reformation http://www.ard.de/home/wissen/ Auswirkungen_der_Reformation/3889386/index.html (19.01.2018) 67 Šele politi čno-intelektualni prelom po 2. Svetovni vojni je omogo čil bolj pogled na Luthra, ki se je za čel odmikati od vloge heroja. Langewiesche, Umschreiben, str. 67–80). 68 Kaufmann, Konfession belebt das Geschäft. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 387 EKD, Themenjahre der Reformationsdekade, https://www.ekd.de/Themenjahre-Reformation- sdekade-22471.htm (19. 1. 2018) Haug-Moritz, Gabriele (ed.), Themenportal »Reformation«: Mythos Reformation https://www. historicum.net/purl/8m/ (15. 1. 2018) Kastner, Ruth (ur.), Quellen zur Reformation. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1994. Kaufmann, Thomas, Herausforderungen angesichts des Reformationsjubiläums. Ein kirchen- historischer Zwischenruf. Perspektiven 2017, Ein Lesebuch. EPD (brez letnice), https:// www.ekd.de/ekd_de/ds_doc/s12_iv_lesebuch_schwerpunktthema.pdf Kaufmann, Thomas: Konfession belebt das Geschäft. Frankfurter Allgemeine Zeitung 18. 9. 2017. M[usculus], W[olfgang], »Vermanung an den teutschen und evangelischen Kriegßman (brez kraja, brez izdajatelja, 1546). Pollicarius, Johann, Der XXXVII. Psalm, Der . . . Fürstin Frawen Sybilla . . . und alle den ihren, sampt allen betrübten Christen zu trost ausgelegt (Erfurt: Gervasius Stürmer, 1547), Sachs, Hans, Ein klagred teutsches lands mit dem trewen Eckhart, (brez kraja, brez izdajatelja, 1546) Schradin, Johannes: Expostulation – das ist Klag und Verweiß Germanie des Teutschen Lands gegen Carolo Quinto dem Keyser , des unbillichen bekriegens, darinn angezeigt, wie sollichs wider alle billicheit und recht beschehe, (brez kraja, brez izdajatelja, 1546). Stiftung Luthergedenkstätten in Sachsen-Anhalt, Die volle Wucht der Reformation. Drei nationale Sonderausstellungen in Berlin, Eisenach und Lutherstadt Wittenberg, https:// www.3xhammer.de/de/ (20. 1. 2018) Stiftung Luthergedenkstätten in Sachsen-Anhalt, Luther 2017, https://www.luther2017.de/de/ (19. 1. 2018) Tacitus, Cornelius, Germania, Basel 1457 (in druge izdaje). Literatura Anderson, Benedict, Die Erfi ndung der Nation. Zur Karriere eines folgenreichen Konzepts. Frankfurt/M./New York: Campus-Verlag, 1988 (angleški izvirnik: Imagined Communi- ties. Refl ections on the Origin and Spread of Nationalism. London: V erso, 1983) slovenski prevod: Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma, Ljubljana: SH, 1998. Bagchi, D. V. N., »Teutschlandt uber alle Welt”. Nationalism and Catholicism in Early Refor- mation Germany. Archiv für Reformationsgeschichte 82, 1991, str. 39–58. Beaune, Colette, Naissance de la Nation France, Paris: Gallimard, 1985. Benedict, Philipp, Between Whig Traditions and New Histories: American Historical Writing about Reformation and Early Modern Europe, v: Molho, Anthony/Wood, Gordon S. (ur.), Imagined Histories. American historians interpret the past. Princeton: Princeton University Press, 1998, str. 295–323. Bernhard, Roland et al. (ur.), Luther und die Reformation in internationalen Geschichtskulturen. Perspektiven für den Geschichtsunterricht. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2017. Bezold, Friedrich von, Geschichte der deutschen Reformation. Berlin: Grote, 1890. Brady Jr. Thomas A., Jacob Sturm and the Seizure of Brunswick-Wolfenbüttel by the Schmal- kaldic League, 1542–1545, v: isti (ur.), Communities, Politics and Reformation in Early Modern Europe. Leiden: Brill, 1998, str. 149–167. Cavanaugh, William T., The myth of religious violence. Secular ideology and the roots of modern confl ict. New York: Oxford Univ. Press, 2009. Cavanaugh, William T., Religious violence as modern myth. Political Theory 15, 2014, str. 486–502. Chaix, Gerald: Die Reformation, v: Francois, Etienne/Schulze, Hagen (ur.). Deutsche Erinne- rungsorte II. München: Beck, 2001, str. 9–27. G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 388 Edwards, Mark U., Printing, Propaganda and Martin Luther. Berkeley/London: University of California Press, 1994. Gotthard, Axel, Luthers Thesen und die Folgen. Deutsche Geschichte im Zeichen der konfes- sionellen Polarisierung 1517–1648, http://www.bpb.de/geschichte/deutsche-geschichte/ reformation/ Graf, Friedrich Wilhelm, Die Nation – von Gott »erfunden”? Kritische Randnotizen zum Theo- logiebedarf der Nationalismusforschung, v: Krumeich, Gerd/Lehmann, Hartmut (hg.). ‘Gott mit uns.’ Nation, Religion und Gewalt im 19. und frühen 20. Jahrhundert. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2000, str. 285–317. Hardtwig, Wolfgang, V om Elitebewußtsein zur Massenbewegung. Frühformen des Nationalismus in Deutschland 1500–1840, v: isti (ur.). Nationalismus und Bürgerkultur in Deutschland 1500–1914. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1994, str. 34–54. Haug-Moritz, Gabriele, Der Schmalkaldische Bund (1530–1541/42). Eine Studie zu den ge- nossenschaftlichen Strukturelementen der politischen Ordnung des Heiligen Römischen Reiches Deutscher Nation. Leinfelden-Echterdingen: DRW-Verlag, 2002. Haug-Moritz, Gabriele, Widerstand als »Gegenwehr«. Die schmalkaldische Konzeption der »Gegenwehr« und der »gegenwehrliche Krieg« des Jahres 1542, Widerstandsrecht in der frühen Neuzeit. Erträge und Perspektiven der Forschung im deutsch-britischen V ergleich, v: Friedeburg, Robert von (ed.). Widerstandsrecht in der frühen Neuzeit. Erträge und Perspektiven der Forschung im deutsch-britischen Vergleich. Berlin, 2001 (= Zeitschrift für Historische Forschung Beiheft 26), str. 141–161. Haug-Moritz, Gabriele, Communicating the cause – unrest in mid-sixteenth century’ s central and western Europe. The Schmalkaldic War (1546/47) and the First War of Religion (1562/63) (knjiga naj bi v digitalni izdaji izšla leta 2018). Haug-Moritz, Gabriele, Einleitung, v: ista (ur.). V erfassungsgeschichte des Alten Reiches. Stutt- gart: Steiner Verlag, 2014, str. 7–37. Haug-Moritz, Gabriele, Zur Konstruktion von Kriegsniederlagen in frühneuzeitlichen Mas- senmedien – das Beispiel des Schmalkaldischen Krieges (1547–1552), v: Carl, Horst/ Kortüm, Hans-Henning/Langewiesche, Dieter/Lenger, Friedrich (ur.). Kriegsniederlagen. Erfahrungen und Erinnerungen. Berlin: Akademie Verlag, 2004, str. 345–374. Heyd, Wilhelm von, Schradin, Johann. Allgemeine Deutsche Biographie 32 (1891), str. 438–440 (https://www.deutsche-biographie.de/pnd124436242.html#adbcontent (15. 1. 2018) Hirschi, Caspar, The Origins of Nationalism. An Alternative History from Ancient Rome to Early Modern Germany. Cambridge: Cambridge University Press, 2012. Hirschi, Caspar, Wettkampf der Nationen. Konstruktionen einer deutschen Ehrgemeinschaft an der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit. Göttingen: Wallstein, 2005. Hirschi, Caspar, Das humanistische Nationskonstrukt vor dem Hintergrund modernistischer Nationalismustheorien. Historisches Jahrbuch 122, 2002, str. 355–396. Hobsbawm, Eric J., Nation and Nationalism since 1780. Programme, Myth, Reality. Cambridge: Cambridge University Press, 2 1993; nemški prevod: Frankfurt/New York 3 , 2005. Hoffmann, Stefan-Ludwig (ur.), Moralpolitik. Geschichte der Menschenrechte im 20. Jahrhun- dert. Göttingen: Wallstein, 2010. Holsing, Henrike, Luther en grand homme et héros national dans l’art allemand autour de 1800, v : Gaehtgens, Thomas W./Wedekind, Gregor (ur.). Le culte des grands hommes. Paris: Éditions de la Maison des Sciences de l’Homme, 2009, str. 343–369. Jarausch, Konrad H./Sabrow, Martin, »Meistererzählung« – Zur Karriere eines Begriffs, v: ista (ur.). Die historische Meistererzählung. Deutungslinien der deutschen Nationalgeschichte nach 1945. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2002, str. 9–32. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 389 Jerše, Sašo, Die slowenische Reformation zwischen dem Amboss Christi und dem Hammer der Romantik – zur Hagiographie der Moderne und deren vormodernen Grenzen. Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich Bd. 29 (2013), str. 128–150. Jouanna, Arlette, Le temps de la Renaissance en France (vers 1470–1559), v : ista et al. (ur), La France de la Renaissance. Histoire et Dictionnaire. Paris: Robert Laffont, 2001, str. 3–359. Kaufmann, Thomas, Das Ende der Reformation. Magdeburgs »Herrgotts Kanzlei” (1548–1551/52). Tübingen: Mohr Siebeck, 2003. Kloft, Hans, Die Idee einer deutschen Nation zu Beginn der frühen Neuzeit. Überlegungen zur Germania des Tacitus und zum Arminius des Ulrichs von Hutten, v: Wiegels, Rainer/ Woesler, Winfried (ur.). Arminius und die V arusschlacht. Geschichte – Mythos – Literatur. Paderborn/München/Wien/Zürich: Schöningh, 2 1999, str. 197–210. Köhler, Hans-Joachim (ur.), Flugschriften als Massenmedium der Reformationszeit. Beiträge zum Tübinger Symposion 1980. Stuttgart: Klett-Cotta, 1981. Labarre, Albert, Les incunables. La présentation du livre, v: Martin Henri-Jean/Chartier Roger (ur.). Histoire de l’édition française du Moyen-âge au milieu du XVIIe siècle. Paris: Fay- ard-Cercle de la Librairie, 1989, str. 228–255. Langewiesche, Dieter, Der »deutsche Sonderweg«. Defi zitgeschichte als geschichtspolitische Zukunftskonstruktion nach dem Ersten und Zweiten Weltkrieg, v: Carl, Horst et al. (ur.). Kriegsniederlagen. Erfahrung und Erinnerung. Berlin: Akademie V erlag 2004, str. 57–65. Langewiesche, Dieter, »Nation«, »Nationalismus«, »Nationalstaat« in der europäischen Geschi- chte seit dem Mittelalter – Versuch einer Bilanz, v: isti/Schmidt, Georg (ur.). Föderative Nation. Deutschlandskonzepte von der Reformation bis zum Ersten Weltkrieg. München: Oldenburg, 2000, str. 9–30. Langewiesche, Dieter, Staatsbildung und Nationsbildung in Deutschland – ein Sonderweg? Die deutsche Nation im europäischen V ergleich, v: Hirschhausen, Ulrike von/ Leonhard, Jörn (ur.). Nationalismen in Europa. West- und Osteuropa im Vergleich. Göttingen: Wallstein, 2001, str. 49–67. Langewiesche, Dieter: Casper Hirschi, The Origins of Nationalism. An Alternative History from Ancient Rome to Early Modern Germany (2012). Historische Zeitschrift 296, 2013, str. 439–440. Langewiesche, Dieter, Über das Umschreiben der Geschichte. Zur Rolle der Sozialgeschichte. Geschichte und Gesellschaft, Sonderheft 22, 2006, str. 67–80. Langewiesche, Dieter, Was heißt »Erfi ndung der Nation«? Nationalgeschichte als Artefakt – oder Geschichtsdeutung als Machtkampf. Historische Zeitschrift 277, 2002, str. 593–617. Lepsius, Rainer M., Nation und Nationalismus in Deutschland, v: Winkler, Heinrich August (ur.). Nationalismus in der Welt von heute. Göttingen: V andenhoeck & Ruprecht, 1982, str. 12–27. Lutz, Heinrich (ur.), Das römisch-deutsche Reich im politischen System Karls V. München/ Wien: Oldenbourg, 1982. Lutz, Heinrich, Die deutsche Nation zu Beginn der Neuzeit. Fragen nach dem Gelingen und Schei- tern deutscher Einheit im 16. Jahrhundert. Historische Zeitschrift 234, 1982, str. 529–559. Mentz, Georg, Johann Friedrich der Grossmütige 1503–1554, 3. Teil: V om Beginn des Schmal- kaldischen Krieges bis zum Tode des Kurfürsten. Der Landesherr. Aktenstücke, Jena: Gustav Fischer, 1908. Mertens, Dieter, Der Preis der Patronage. Humanismus und Höfe, v: Maissen, Thomas/Walther, Gerrit (ur.). Funktionen des Humanismus. Göttingen: Wallstein, 2006, str. 125–154. Mertens, Dieter, Nation als Teilhabeverheißung: Reformation und Bauernkrieg, v: Langewiesche, Dieter/ Schmidt, Georg (ur.). Föderative Nation. Deutschlandkonzepte von der Reformation bis zum Ersten Weltkrieg. München: Oldenburg, 2000, str. 115–134. G. HAUG-MORITZ: Luther in nemška nacija – revizija velike pripovedi 390 Moraw, Peter, V on offener V erfassung zu gestalteter V erdichtung. Das Reich im späten Mittelalter 1250 bis 1490. Frankfurt/M./Berlin: Propyläen Verlag, 1989. Mörke, Olaf, Die Reformation. V oraussetzungen und Durchsetzung. Berlin/Boston: De Gruyter/ Oldenburg, 2017. Müller, Rainer (ur.), Bilder des Reiches. Sigmaringen: Jan Thorbecke Verlag, 1997. Reinhardt, V olker, Der Primat der Innerlichkeit und die Probleme des Reiches. Zum deut- schen Nationalgefühl der frühen Neuzeit, v: Martin, Bernd (ur.). Deutschland in Europa. Ein historischer Rückblick. München: Deutscher Taschenbuchverlag, 1992, str. 88–104. Schilling, Heinz (ur.), Der Reformator Martin Luther 2017: Eine wissenschaftliche und gedenk- politische Bestandsaufnahme. Schriften des Historischen Kollegs 92, 2014. Schilling, Heinz, Reformation – Umbruch oder Gipfelpunkt eines Temps des Réformes?, v: Moeller, Bernd (ur.). Die frühe Reformation in Deutschland als Umbruch. Gütersloh: Gütersloher Verlagshaus, 1998, str. 13–34. Schirrmeister, Albert/Schlelein, Stefan, Semantik im Vergleich. Politische Sprache in huma- nistischen Nationalgeschichten und Landesbeschreibungen, v: Helmrath, Johannes et al. (ur.). Medien und Sprachen humanistischer Geschichtsschreibung. Berlin: De Gruyter, 2009, str. 9–48. Der Schmalkaldische Bund und die Stadt Schmalkalden, V erein für schmalkaldische Geschichte und Landeskunde, Schmalkalden: 1996. Schmidt, Georg, Geschichte des Alten Reiches. Staat und Nation in der Frühen Neuzeit 1495–1806. München: Beck Verlag, 1999. Schmidt, Georg, Teutsche Kriege. Nationale Deutungsmuster und integrative Wertvorstellungen im frühneuzeitlichen Reich, v: Langewiesche, Dieter/Schmidt, Georg (ur.). Föderative Nation. Deutschlandkonzepte von der Reformation bis zum Ersten Weltkrieg. München: Oldenburg, 2000, str. 33–61. Schubert, Ernst, König und Reich. Studien zur spätmittelalterlichen deutschen Verfassungsge- schichte. Göttingen: Vandenhoeck und Ruprecht, 1979. Schubert, Ernst, Einführung in die Grundprobleme der deutschen Geschichte im Spätmittelalter. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1992. Schulze, Winfried, Die Entstehung des nationalen Vorurteils. Zur Kultur der Wahrnehmung fremder Nationen in der europäischen Frühen Neuzeit. Geschichte in Wissenschaft und Unterricht 46, 1995, str. 642–665. Scribner, Robert W., For the Sake of simple Folk. Popular Propaganda for the German Reforma- tion. Oxford: Clarendon Press, 2 1994. Stauber, Reinhard, Nation, Nationalismus. Enzyklopädie der Neuzeit 8, 2008, st. 1056–1082 Stollberg-Rilinger, Barbara, Des Kaisers alte Kleider . V erfassungsgeschichte und Symbolsprache des Alten Reiches, München: Beck, 2 2013. Thomé, Horst, V orbemerkung, v: Ruth Florack (ur.). Nation als Stereotyp. Fremdwahrnehmungen und Identität in deutscher und französischer Literatur . Tübingen: Niemeyer, 2000, str. 1–7. Tracy, James D., Emperor Charles V , impresario of war: campaign strategy, international fi nance, and domestic politics. Cambridge: Cambridge University Press, 2007. Waldeck, Oskar, Die Publizistik des Schmalkaldischen Krieges. Archiv für Reformationsgeschichte 7, 1909/10, str. 1–55 in 8, 1910/11, str. 44–133. Wood, John Carter (ur.), Christianity and National Identity in Twentieth-Century Europe. Confl ict, Community, and the Social Order. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2016. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 3-4 | (158) 391 ZUSAMMENFASSUNG Luther und die deutsche Nation. Revision einer Meinererzählung. Gabriele Haug-Moritz Der Beitrag historisiert die Deutung von Luther als eines deutschen Helden und »seiner« Reformation als ein die neuzeitliche deutsche Kultur konstituierendes Gesche- hen. Diese weiten Öffentlichkeiten kommunizierte Erzählung formte sich endgültig im ausgehenden 19. Jahrhundert aus und herrschte bis in die Mitte des 20. Jahrhunderts vor. Die methodischen Anregungen der Forschungen zum vormodernen Nationalismus auf eines der Ereignisse anwendend, das in besonderem Maße im Fokus dieser deutschen Erinnerungskultur stand, den Schmalkaldischen Krieg (1546/47), wird dem Diskurs um die ‚deutsche Nation‘ nachgegangen. Grundlage der Analyse ist die systematische Erhebung der konfl iktbegleitenden Druckpublizistik. Die Ergebnisse erlauben es, die lange Zeit vorherrschende Deutung als Meistererzählung zu qualifi zieren. Denn weder stand die deutsche Nation im Zentrum der zeitgenössischen Konfl iktkommunikation, noch wurde sie, wenn auf sie argumentativ Bezug genommen wurde, als ein säkularer (Letzt-)Wert kommuniziert. Dominant war die Einbettung des Nationalen in einen heilsgeschichtlichen Deutungszusammenhang des Konfl iktgeschehens. Die Niederlage der Schmalkaldener gibt den Mehrwert von Deutungen mit heilsgeschichtlichem ge- genüber solchen mit säkularem Referenzpunkt zu erkennen. Sie erlauben es, Scheitern mit Sinn zu versehen und eine bessere Zukunft in Aussicht zu stellen. Erst in dem Moment, in dem dieser Glaube (ganz allmählich) verloren ging, konnte der Siegeszug des modernen Nationalismus beginnen, der in der Geschichte »fand«, was er selbst zur V oraussetzung hatte – die Nation als sinnstiftenden Letztwert. Spielte die nationale Vereinnahmung Luthers und der Reformation in der mulitmedial der interessierten Öffentlichkeit kommunizierten Geschichtsvermittlung des Jahres 2017 eine zu verna- chlässigende Rolle, so tauchen zentrale Elemente der altüberkommenen Erzählung in neuer Rahmung auf, die wiederum die gegenwärtig dominante, wenn auch zunehmend in Frage gestellte gesellschaftliche Selbstdeutung und daraus resultierende Wertbezüge aus der Geschichte ableiten möchte.