Dr.Jakob Šilc:
Ofirova tehtnica.
Vgaip^ ajdavnejši bogatin sveta je bil Ofir. Njegovo kraljestvo se je ^PwSi| razprostiralo teden hoda ob Tigru. Imel je 2000 sužnjev, ki vjfegj^ jim je ukazovalo sto nadzornikov — in imel povrhu še veliko ^8^*65^   množino živine.
Zgodilo se je naslednjc kmalu potem, ko je bil prvi človek izgnan iz raja. Solnce, ki prehodi s spremstvom planetov na leto šestdeset mili-jonov milj, še ni prestopilo mej prvotnega sveta, čeprav je hitelo neutr-goma. Tedanji ljudje še niso videli onega kraja, odkoder prihajajo in kamor se zopet vrača-jo duše; zaradi tega jih mnogo ni več verovalo v večno življenje kakor tudi ne v večno plačilo in kazen. Ta kraj se je kril že za zvezdami. Toda pri jasnem nebu se je še lahko videlo Jehovo (Boga), ki je sedel na zlatem prestolu z jaspisovimi stebri. Naakrog, višje in nižjc (tako se je zdelo onim, ki so gledali z zemlje) so visele tehtnice za člo-veške zasluge. Kadar je kdo umrl, je izginila njegova tehtnica. Kadar se je pa kdo rodil, se je pokazala nova tehtnica, in tcdaj je stala skledica, na katcri so ležali časni zakladi, z ono, na kateri so bili večni zakladi, v isti višini.   Šele v teku življenja se je nagnila ena ali druga skledica.
Ker so pa ljudje večno življenje izgubili izpred oči, in je bilo časno življenje v onih časih prijetno, se je vsak trudil le za minljive zaklade in je bil tembolj vesel, čimbolj se je skledica nagibala na časno stran. Samo reveži, ki niso imeli niti ene lastne palme, in sužnji, ki so bili vedno te-
Leto 48                                     VRTEC                                   Stran 91
peni, so videli na nebu veliko obilico večnih zakladov in — so plakali nad sabo.
Tehtnica Ofirova se je vsako leto močneje nagibala na stran čas-nega imetka, in vsi so mu ga zavidali, a Ofir sam je bil zadovoljen.
Nekega dne (Ofir je bil tedaj že zelo.star in se je moral opirati pri hoji na svoja pravnuka) so mu nadzorniki predložili račun o zadnjem štetju njegovega premoženja.
Bilo je 20.000 ovac, 10.000 goveje živine, 4000 kamel, 3000 sužnjev, 500 oslov, 100.000 mer riža, 10.000 mer olja in nešteta množina drugih reči.
Vsak posojeni sikel je prinesel bogatinu 100 siklov; a kdor obresti ni plačal, je postal Ofirov suženj.
Kupci od zahoda, ki so kupovali pri Ofiru riž, cedrove deske in živalske kože, so priznali s prisego, da takega bogatina še ni bilo na zemlji.
In Ofir se je potolažil. Ko je solnce zašlo, je šcl, oprt na oba vnuka, spat v izbo, ki je imela mesto strehe škrlatno nebo nad sabo.
Bil je to za Ofira velik dan, a za sužnje kakor drugi.
Kadar je zavel vroč vetcr od juga in. je razgrnil preproge, je videl bogatin od daleč ognje, zažgane pri mlinih, ki jih je obračalo sto močno uklenjenih sužnjev. Če je kateri vstal ali si hotel zajeti vode iz luže, da bi si zmočil vroče ustnice, so ga bili oskrbniki s težkimi batinami od pete do glave.
In celo noč je bilo slišati od one strani ropotanje mlinov, rožljanje verig, pokanje bičev in vpitje sužnjev.
Le včasih je mlin naglo prenehal. To je bilo znamenje, da je kak suženj izdihnil svojo dušo. In tedaj je izginila njcgova tehtnica z neba —- ¦—¦
Ko je zavel hladnejši veter od severa, je videl bogatin na eni strani dolgo vrsto jam, kjer so spali njegovi sužnji. Od tam so prihajali k njemu vzdihi od dela utrujenih revežev, plakanje mater in cviljenje otrok, Včasih se je kdo — ki so ga drugi pritiskali in ker je bilo v jamah tesno — zbudil iz spanja in se je skobacal na vrh; tcdaj so ga drugi kleli in ga suvali, da jim ne pusti spati. Včasih je pa kdo padel v umazano lužo in je potopljaje se kričal. Drugim ni pustila spati huda golazen, in ti so sedeli ter so raz-govarjali o lepših časih.
Tuinscm se jc na nebu pokazala nova tehtnica, na kateri so stala večna in časna dela v isti višini. Tedaj je Ofir vedel, da se mu je rodil nov suženj. Razmišljajoč o tem, kar je videl in slišal, si je govoril, da je vse dobro.
Hotel sc je zahvaliti za toliko dobrot in je dvignil oči k nebu. Tam na zlatem prestolu je sedel Jehova (Bog) z mirnim obličjem, zroč daleč, daleč, kjcr so bliski njegovih pogledov ustvarjali nova nadstropja neskonč-nosti in velikanske svetove.
Tedaj si je mislil Ofir: »Kaj bo, ako Gospod pogleda name? Ali nc bi pod njegovim pogledom razpadla v prah vsa zemlja?  Tedaj je zagledal
Stran 92                                   VRTEC                                    Leto 48
Ofir nad glavo Vsemogočnega tehtnico z napisom: »Tehtnica Ofirova«. Ena skledica, z večnimi zakladi, je bila lahka, da se je dvigala tako visoko, da ondi že ničesar več ni bilo. Druga skledica pa, z časnimi zakladi, se je neprenehoma nagibala nad zamišljenim čelom Stvarni-kovim. Kolikorkrat je kak suženj zastokal ali počil bič ali zaplakala ženska, vsakokrat se je močneje  nagnila skledica časnih zakladov.
Še trenutek — in  Ofirova tehtnica  udari  Večnega ...
Bogatin je odrevenel in začutil strašno bol. Zdelo se mu je, da je srečnejši od njega najbolj ranjeni suženj, ki je obdan v svoji luži z mno-žico golazni.
Medtem je ropotal mlin, verige so zvencle, ljudje so vpili, in teht-nica  Ofirova je padala čimdalje nižje.
Na vzhodu se je pokazal bel rob.   Solnce ni moglo vziti nad zemljo iz strahu, da ne bi videlo, kako Gospoda bije bogatinova tehtnica.   Drevjc • je stisnilo svoje listje, ptiči so popadali na zemljo, a divje zvcri so skrile svoje glave v pesku pustinje.
Ves svet je pričakoval velike neSreče .. .
Tedaj je rekel Ofir:
»Dohodke celega leta dam svojim sužnjem!...«
Na nebu se je zgenila tehtnica, in skledica časnih zakladov se je nckoliko dvignila, četudi je bilo še daleč od večnih zakladov.
Svet se je oddahnil, in pokazal se je rob solnca.
Ofir je sklical svoje oskrbnike in jim je ukazal, naj se jenja z vsem delom na današnji dan, potem pa naj privedejo predcnj ujetnike.
Tehtnica se je iznova dvignila. — Ko so prišli začudeni in pobiti ujetniki, jim je rekel Ofir: »Okopljejo naj vas danes v čisti vodi, in rane vaše naj izlečijo z oljem.«
Tchtnica se je dvignila.
»Mesto svinjskega želoda boste dobili moke. Verige vam odvza-mejo in nehajo vas pretepati. Dobite platna zase in za svoje žene in po dva sikla denarja!«
Tehtnica se je dvignila.
Ujetniki so začetkom molčali iz bojazni, morebiti je njih gospod ob pamet. Toda, ko so jim jeli deliti moko, olje, platno in po dva sikla denarja, se je razlegel krik treh tisoč ranjenih ljudi:'
»Naj te Bog blagoslovi! ... Naj ti da srečo!...«
Tehtnica se je vedno bolj zravnala da prave mere, in že se je videla skledica večnih  zakladov,  čeprav še  jako visoko.
Ujetniki so se razkropili v bližnjc mestece in so začeli kupovati igrač za deco. Ta je kupil bič, oni glinasto piščalko, drugi papirnatega vojaka ali klepetec.
Ko so se pa vrnili v svoje jame, sc je slišalo nekaj nenavadnega. Mesto plakanja žensk in joka dece se je čulo smejanje, glasno vpitje, žvižganjc, pokanje z biči in žvegljanje.
Leto 48____________________VRTEC____________________Stran 93
Tehtnica Ofirova se je zravnavala naglo v ravno lego in bogatin je postal kot dete, ko pridc na svet in ima toliko časnih zakladov kot večnih.
Celo Jehova (Bog), na katerega ušesa je prihajal le jok in tožbe, se je začudil, ko je zaslišal iz kraljestva Ofirovega smeh, blagoslavljanje, piskanje in čeblanje  otrok.
Odtegnil je svoj pogled od neskončnosti, kamor se je bil zazrl, in je pogledal na Ofira.
Starec je padel, kakor bi bilo udarilo vanj sto gromov, in več se ni dvignil. Njegovo dušo, nedolžno kakor dete, je zgrabil nadzemski vihar in jo je odnesel v daljni kraj, kjer Adam z Evo uživa večno mladost, in kjer usmiljeni Abel tolaži na lastnih prsih s solzami oblitega bratomorca Kajna.
Dogodek z Ofirom je zaslovel po celem svetu, in še dolgo časa za
njim je vladal po svetu strah božjL
(Poljski spisal Bol. Prus.)