1149 Hagia Sophia Jure Čeh »Beseda je le obleka..., bistvo ni tisto kar pripoveduje, temveč tisto, kar v nas vzbudi.« Zdrsnil v svoj odsev skozi prosojna stekla. Kot Tujec, nepremično zroč v neresničnost Pred zrcalom ... Povej! Kaj je Oblika spona? Povej! Čemu biti zaveden in spreminjati ječo, drobiti glinene kalupe v prisotnost trenutka. Boš lahko odtrgal pogled s sebe, če te zgrabim..., hi, hi, v strahu skamenjen če te potegnem ven s prostora Pred zrcalom, ven iz časa, te skloftam po licih. Jure Čeh Preveč, dragi! Vse preveč si upaš! Bo čas, ko boš letel prehitro, da bi sproti zmogel graditi goro k nebu, se držati Roke, vleči Mater za seboj. Sta dve poti; vrniti se ali postati sam sebi Mama. Pa boš znal nazaj? Pa boš hotel nazaj? Hočeš Noč? Samo prikimaj, naredil bom temo. Sedel boš tik ob meni, izrekel bom Besedo in gledal boš... Zgorel iz sebe vase, se scvrl do ekstaze, se scvrl v vonj po slastno užitnem ljudskem mesu, se naredil okusnega za žretje, prinesel bom še vino, pa bova skupaj, Jaz in Ti, zvečer pila, jedla in kramljala. Vlečem te od Boga stran, v plamen, v plamen in gledal boš... gnitje, propad, trohnenje, sežig in na kraju... DIAMANT. Samo prikimaj in nikar me ne izženi, dragec. PLES PO ZRCALU Komu kri? Tistemu, ki izgnan iz raja še upa si živet - nesrečnik. Komu kri? V prizmi lomi se podoba - nikjer žarka, nikjer prizme barv pa mnogo v večnem valovanju. Še so dvanajsteri! Negibno mimo nas, nezapazno med nami, spoznani le redko od kraljev, katerih brezmejna kraljestva se stikajo v točko spoznanja. Komu, pribitemu h križu, razodeti smrt kot rešitev? Komu, ki že kot žrtev zabada si nož v srce, 1150 1151 Hagia Sophia podreti prepričanje v edino resničnost »svoje« slike? In ga rešiti lastnih morilskih nagonov. Čigava kri je izdolbla potko v hladen marmor? Prerokba sledi - obilje!! Ki bo spregledano. O ja, še so dvanajsteri! Negibno mimo nas, nezapazno med nami. Kje vendar?! Le redkim, Nesmrtnim, nebo se razstira, le njim, ki kaj mar jim tukajšnje hrane. O ja, še so sedmeri! Se vedno sveta trojica in KRIZ, prazačetek, prakonec, nasprotja in ritem, še vedno moški in ženska in ... ritem, ki... Si prepoznal četvere? Pa troje? Si prepoznal dvoje? Si prepoznal Boga? O ja, še je Človek, še je Človek! Kam vendar je padel, da ga ne najdem? (Nonnenhorn, Sept. 1989) ^F so DVANAJSTERI Labodja princeska, tako polna si sebe, čemu ne spregovoriš? Tako žareča v lica, svetlečih oči, ooo zelenopolta! S tvojih ust ni glasu, ostajaš nema. Kot iz sanj pojavljaš se v vrtincu in izginjaš... tovarišija spi, On pa v pričakovanju, z nemirom v srcu prisluškuje v temo. Kriče v Njemu - nespregovorjeno ... Kaj.. . zvončkljanje diamantov nanizanih v tančico, ki zakriva ti nagoto in slepi nevedneža, kar vrednoti. No, kaj odkriva odvržena tančica? No, komu se odkriva? Beseda ni potrebna. Reka teče... Pa ti, izvoljena in mila, kaj praviš? 1152 Jure Čeh Kdo bo, ki bo stopil v noč, ko boš še plesala vrteč tančico brezkrajno počasi navzdol? Kako mučno, kako mučno... bo koga prej Smrt doletela? Slepilo! Vsa ta navidezna svetost iz mrtve tvari vzeta, tvoja moč je šibkost prepustiti se toku reke, stopaš na breg, da bi ohranjal in posedoval, a, vse statično propada, ves blišč, vse, v vezanosti na sliko Ti skupaj z Njo. Labodja princeska, blagor mu, kdor razume. SOPHIA * Pot Nikamor... List se obrača v vetru. Je sprememba? Ni spremembe. Preštej, koliko si storil korakov v prazno!? Čemu te to uči? Pot Nikdar. .. Je bil čas... ki pa ga ne pomniš več. Bo čas.. . ki ti je nedojemljiv, trenutek vrezan v večnost in... Saturnus, o veličastje, tvoj neusmiljen ritem... Dlje pa, Človek, ki gledaš VEN, ti ni razumljivo. Pot Nič . .. Kakšna pot! Ničeva! Drži se, ljubi moj, svojih potreb, po teh se boš prepoznaval, te bodo reševale tvoj sluzasti Jaz pred zlodejem. Boj se ga, ker tak, kot si, se ga moraš bati. FISCHERIN eno leto kasneje - Oktober 1989 1153 Hagia Sophia Prepletajoči se stemnjeni pogledi, ki ožigajo v srce. Ah, iskre v njih očeh! Kot plamen sveče osamele v temi, kot ognjeni zublji v zanemarjenem prepihu... ... divje plešejo ples, kako očarljivo plešejo, kako divje, vse dokler... ne izgorijo vase in umolknejo v mrak. Sama zase, nekje znotraj stoletnih kamnov, nekje izza cerkvenih podob, ooo, izza hudobcev, ki se, le na videz, tako dobrohotno režijo! Nekako mimo vseh teh škrlatnih oblačil, mimo plemenitega zlata in krvi prelite zanj, mimo ponošenih, stoletnih, skoraj že skamenjenih samostanskih patrov, proč od iztočenih solz, pobeglega voska, samotolažbe dozdevno ponižnih bratov. Ah, proč ... tu te ni. Nekje.., sama zase .., Božja Skrivnost. Kdo od jokajočih je potočil solzo za dogorelo svečo, ki je služila - komu? Za svečanost Trpljenja? Kje pa! Mimo vseh tarnajočih in ubogih, mimo slepih, sključenih in bogaboječih... žive angeli svoja bivanja, Bogu hvala, da je tako, saj bi jih, ubožce, pobilo soočanje s silo čistosti. Kako očarljivo plešejo ples, vse dokler - ne izgorijo vase in umolknejo v mrak. ARCANA DEI Zate! Ime izgine v brezkončnost, vse, kar Je, je položeno v prah tvojih stopal... Le za prisotnost! Vsa slava, moč, celo kraljestvo le za prisotnost. Je kdo odprl vrata - sebe krste - in umrlemu dovolil biti Tu, tako ne biti več Jaz in ne imeti več Sebe? Vse le za prisotnost. Je kdo, ki pravi posrednik sem, z Imenom množici zaznaven, ker ne vidi globje. S svojim stvarstvom služim, ker ne gre drugače. Brez resnosti in togega držanja, brez ponižnosti - kot bebček, kot kralj za slehernika... le, le za prisotnost. Pa zgrabi vejo, če jo zmoreš! Oktober 1989 ATEH Jure Čeh 1154