CVETOMIRSKI:
Breze.
irno in tiho so stale nad drevoredom, nad ši-roko, z drobnim, belim peskom posuto cesto. Koliko jih ie bilo, še sam ne vein. Štel sem jih časih, ali pri deseti sem vedno nehal. Skupina vitkih, srebrnih brez — to je bilo vse... Tamkaj kraj njih je samotarila »moja« klop, od dežja popolnoma izprana in pomita, tam-kaj sem mnogokrat samotaril jaz, in breze, moje drage znanke, so samotarile ob meni. Kadarkoli sem šel po drevoredu, med bohot-nimi kostanji, so me že oddaleč pozdravljale in vabile s srebrnimi prsti. — Pod širokim, črnim gozdom so se v ljubkem neredu leske-tala tanka debla. In vedno sem pospešil korake, zakaj Ijubil sem breze. Pa sem se oddahnil na svoji klopi, se nasrkal svežega gozdnega zraka in se naužil lepote, ki je bila razlita v razkošnih valih preko mehkega, vijoličastnega travnika pod menoj tjadol do dolge, temnozelene stene ko-stanjev. Mesto je bučalo pred meinioj, vriskalo je in ihtelo — stotero vi-sokih ponosnih stolpov s pozlačenimi križi je kipelo iznad košatih vrhov vsekrižem gaja raztresenih dreves. Nad mestom jasno, modro nebo, zlato solnce na tem nebu, pod njim jate urnih belih golobov... Zvonilo je v mestu, venomer so doneli od vsepovsod iz visokih lin težki zvonovi... In za mestom griček za gričkom, za holmom holm, vse polno bučnih gozdov na teh gričkih in holmih — tudi od tatn je vriskalo in ihtelo ... Razprostrl bi človek roke in bi stopil na cesto ...
Sedel setn na klopi in sem gledal; tudi breze so s širokimi, nedolžni-mi očmi strmele v daljavo. Če je potegnil rahel veter, so v tajinstvenem šepetu vztrepetali na vrhovih listi, ali sloka, bleščeča debla se ni&o zge-nila. Samo kadar je temno završalo zadaj iz gozda, kadar je v naglem plesu šinil pod nebo črn oblak, so se breze globoko sklonile, kakor da hočejo s svojimi belimi rokami zaprositi usmiljenja... Ob takih trenutkih so se mi zasmilile ubožice samotne, in pomagal bi jim bil, pa jim niseni
—o:      243      •*—
mogel, jaz sam sirotnik samoten. In začutil sem v svojem srcu še večjo Ijubezen do njh in tedaj sem se pogovarjal z njimi...                             •
Več kakor leto dni sem jih obiskoval, spomladi in poleti, jfeseni in po-zimi. In kadarkoli sem se vračal v mesto, se mi je zdelo, da nesem od njih blagoslov, ki me bo spremljal na vseh mojih žalostnih potih ... Sladka je bila zavest da nisem popolnoma sam, da vendar čuti z menoj nekaj tihih bitij.
Zgodilo pa se ie, na kar nisem bil nikdar pomislil, še v sanjah ne, Šel r3m nekoč v pozni, hladni jeseni zopet po drevoredu, da obiščem svoje samotne prijateljice. Fod mojimi nogami je šušljalo listje, ostra sapa mi je pihala od severa v lica. Vse drevje golo, mrtvo; od nikoder veselega glasu. Nenadoma postanem, mraz spreleti moje ude. Me li ne vara oko? Od srebrnih brez v daljavi ne duha ne sluha; niti za hip me ne zavabijo bole rokc. ne zašume mi v pozdrav prijazni vrhovi... Hitreje sem stopil, skoro tekel sem, ker še vedno nisem hotel verjeti svojim očem. Burno mi je bilo srce v prsih, v gJavo mi je silila kri. Končno sem dospel na | mesto in spoznal, da me niso varale očf; nikjer več niti ene breze; samo kratki, še sveži štori so pričali o nedavni smrti...                                 -;
Kakor prikovan sem stal nekoliko časa na enem in istem mestu; po-\esil sem glavo, črna bolest mi je zalila srce.
»Posekali so- iih, vse skupaj, od prve do zadnje ... ubožice samotne.« ,
Nisem sedel na svojo klop, zakaj od tistega hipa zanaprej mi je po-stala tuja. Tcžkih, omahujočih korakov sem se napotil v mesto. kakor svinčene so bile moje misli. Še vedno sem se upiral žalostni resnici, da brez res ni več..                                                             ,
Mnogokrat obiščem zdaj grob svojih nekdanjih samotnih prijateljic. Mrzel veter brije čez tisti prostor, kjer so se nekoč Ijubko sklanjala vitka, Jesketajoča se telesca, kjer so vabile bele rok in so pozdravljale velike. nedolžne oči...
Samo bolesten spoman imam še nanje, na nepozabne znanke breze...