Tiska »Katoliška tiskarna". Izdaja ,,Katoliška bukvama" v Ljubljani. Izhaja začetkom vsakega mesca. Stan« za celo leto 1 K 60 vin....... Za Nemčijo 2 K 8 vin.......... Za Ameriko in za vse ostale kraje pa 2 K 60 vin................... Leto VI. 1908. ——— — Domača tvrdka! Domača tvrdka! Ivan Pengov podobarski in pozlatarski ateljč (Andr. Rovškov naslednik.) Ljubljana, Kolodvorske ulice štev. 20 se priporoča preč. duhovščini in cerkvenim pred-stojništvom v naročila za izvrševanje strogo umetniško v raznih slogih izvršenih oltarjev, kipov in svetniških soh iz marmorja, cementa, gipsa ali lesa itd ----Priznano umetniško dovršena dela! == Priznalna pisma so vedno na razpolago! Nr--- Najsigurnejša prilika za štedenje! Vzajemno podp. društvo v Ljubljani registrov, zadr. z omejenim poroštvom, Kongresni trg 19 sprejema vsak delavnik od 9. —12. ure dopoldne hranilne vloge ter jih obrestuje po 4 31.0 4 0 to je: daje za 200 K 9 K 50 h na leto. — Druge hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se njih obre.tovanje prekinilo. Rentni davek plača hranilnica sama. Kanonik Kalan Andrej, 1. r. predsednik Kanonik Sušnlk Janez 1. r., podpredsednik. Marija Sattner, se priporoča prečastiti duhovščini za izdelovanje cerkvenih paramentov. Izdeluje cele ornate, kazule v vseh liturgičnih barvah, pluvijale, obhajilne burze, štole in vse za službo božjo potrebne stvari, tudi bandera in baldahine ter izvršuje vsakovrstno cerkveno perilo iz pristnega platna. Vporablja samo dobro blago, cene po mogočnosti nizke. ,,pri soincu" za vodo. Priporočam prečastiti duhovščini in slavnemu občinstvu svojo veliko zalogo najboljših umetnih cvetic, šopkov za cerkveno in domačo porabo, nagrobnih vencev s trakovi, ter venčkov in šopkov za neveste. = Istotam so v zalogi vse potrebščine za krojače in šivilje, dalje roicavice, nogavice in kravate najboljših vrst, različne srajce, mnogo belega perila itd. Vezanje cvetlic in šopkov točno in po najnižjih cenah. Za kupčevalce na debelo najnižje cene. Za obila naročila se priporočam Katinka Widmayer »pri soincu" za vodo v meščanski palači. Prečastiti gg. novomašniki znižane cene. Točna postrežba. Nizke cene. Pipe iz bruyere-lesa Prijetno in suho kajenje zato nedosežna glede čistote in dobrega okusa. 128 Prima izdelek iz pristnega ne-^ss«^ pokvarjenega bruyere-lesa. — Gladka glava z zelo Upognjenim bruyere-odlivom, cevka jz višnjev, lesa z roženim ustnikom jn cevjo, ca 21 cm dolg K 1 50; ista s popolno izrezi,. bruyere-glavo K 1"80. Največja izbera kadilnih potrebščin, se dobi v mojem ceniku, ki se pošilja zastonj In poštnine prosto. — Dobi se pri c. kr. dvorn. založniku Hanns Konradu ^^ razpošiljalnica v Mostu (Briix) št sv. 928. (Češko). Zahtevajte v lastnem interesu moj bogato ilu-strovani cenik z nad 3000 slikami zastonnj in poštnine prosto. H. Suttner, urar v Ljubljani, Mestni trg priporoča svojo veliko, cuSrflP^klh 111* izborno zalogo finih 9RIII UI IP^g briljantov, zlatnine in srebrnine v veliki izberi po nizki ceni. Zahtevajte zastonj Razpošiljanje blaga na vse kraje sveta! Najcenejša, največja eksportna tvrdka! Prosim, zahtevajte veliki cenik, ki se pošlje zastonj in ^— poštnine prosto! — in poštnine prosto moj veliki, bogato ilustrirani glavni katalog z okoli 3000\slikami vsakovrstnih niklastih, srebrnih in zlatih ur in vseh vrst solidnih zlatnin in srebrnin, glasbil, usnjatega blaga, kadilnih priprav po izvirnih tovarniških cenah. 129 Niklasta remontoarka......K 3-— Sistem Roskopf patentna ura . „ 4'— Švicarska originalni sistem Roskopf patent........... 5' — Registrirana „Adler Roskopf" nikljasta remont, na sidro . „ T— Srebrna remontoarka »Gloda" kolesje, prosto.....„ 8"40 Srebrna remontoarka, dvojni pokrov..............1250 Budilka..............„ 2-90 Kuhinjska ura.......... 3'— Schwarzwaldska ura...... „ 2-80 Ura s kukavico.......... 8 50 Za vsko uro 3 letno pismeno jamstvo. — Brez rizike. Zamena dovoljena ali denar nazaj. Prva tvornica za ure v Mostu Jan. Konrad c- in kr. dvorni dobavitelj v Mostu št. 927. (Češko.) Spisi, dopisi in darovi se pošiljajo: Uredništvu „Bogoljuba" v Zapogah, p. Smlednik, (Kranjsko) Naročnina in inserati pa: Upravrištvu „B ogol j u ba", Ljubljana, Kopitarjeve ulice št. 2 : : : : : : : : : Spisi se morajo poslati vsak mesec do 10., dopisi do 15. : : : : : : : : Vsebina II. zvezka: Stran Lurška petdesetletnica..............34 Za lurški jubilej (Pesem).............39 Marija se prikaže v Lurdu............40 Lurška božja pot................44 Če tebe obiščem . . . (Pesem)...........46 Še nekaj o Lurdu...............46 Naše romanje.............' .... 48 Mladeniška (Pesem)...............49 Odlok svete stolice...............50 Krščanska mati................51 Priporočljiva knjiga za zaročence in zakonske......53 Cerkveni razgled................54 Drobtine...................62 Odpustki meseca februarja 1908 .......... 63 Darovi...................64 V molitev se priporočajo .............64 Zahvale za uslišano molitev............64 Za naroč. Bogoljuba se bere vsak teden sv. maša. tem^Ni Svoji k svojim! Svoje cenjene odjemalce opozarjam tenV potom, naj se nikar ne dajo prevariti po bahati reklami tuje tj konkurence, ki večkrat ne izpolni svojih obljub. Naj se torej W vsakdo pri nakupu up, verižic in druge zlatnine zaupno 1 obrne na podpisanega in gotovo bo zadovoljen. ^ Ljubljana, Kopitarjeve ulice 4. L. Vilhar, Brezmadežno ^ 11. sveeana. =- L 1858. 1 X 1908. Lurška petdesetletnica. Veliki pomeri Lurda za našo dobo. 11. svečan je tedaj tisti blaženi, tisti znameniti, vednega spomina vredni dan, ko je pred petdesetimi leti brezmadežno spočeta Kraljica nebeška stopila na grešno zemljo v pustem masabjelskem skalovju pri Lurdu. »Vstani, prijateljica moja, zala moja, in pridi golobica moja, v razpočenem skalovju, v duplinah zidovja, pokaži mi svoje obličje, naj doni tvoj glas v mojih ušesih, ker tvoj glas je sladak in tvoje obličje zalo.« Te besede Visoke pesmi Salomonove prav primerno obrača sv. Cerkev na ta dogodek (brevir, 11. svečana). »Da, prijateljica naša, golobica nebeška se je prikazala v duplinah lurškega skalovja, je pokazala svoj zali in mili obraz ter dala slišati svoj glas, glas sladak vsakemu vernemu srcu in vsemu krščanskemu svetu. Opravičeno se veseli Cerkev, saj ta ve-leznameniti dogodek — smo rekli že pred mescem, — ta nebeška prikazen je velikanskega pomena za ves katoliški svet in ves naš sedanji čas. Ne samo Bernardki in ne samo za mesto Lurd ali deželo Francosko, marveč k nam vsem ali za nas vse je Marija stopila na zemljo. Lurška Mati božja je n a š a skupnalast,jeveseljevsegaka-toliškega sveta. Pri vseh svojih delih ima Bog svoje namene, namene vedno dobre in lepe; pri posebnih delih ima pa še posebne namene. Tudi pri lurških dogodkih jih je imel. Poskusimo premotriti te namene božje, kolikor jih moremo spoznati! 1. Dobra tri leta prej — 8. grudna 1904 — je namestnik Kristusov na zemlji, oče krščanstva in učitelj narodov, papež, z višine svojega sedeža, kamor se spoštljivo, verno in zaupno obračajo oči vseh dobrih katoličanov, z močjo svoje oblasti določil in proglasil pred vsem svetom, da je resnica — dotlej v neko skrivnostno meglo zavita — resnica o brezmadežnem spočetju Marijinem — od Boga razodeta, dovolj podkrepljena in dokazana in torej zaukazana vsakemu katoliškejnu kristjanu verovati jo, če hoče ostati v notranji zvezi s cerkvijo. Globoko se je uklonil katoliški svet pred besedo papeževo. Amen! amen! tako je, tako je, in tako bodi !je odmevalo Rimu od vseh strani sveta nasproti. Z neizmerno radostjo je pozdravil katoliški svet svojo nebeško Mater in Kraljico v njenem novem žaru, ki mu je zablestel nasproti. Katoliški svet je pritrdil besedi papeževi, — pa tudi nebesa so pritrdila. Amen! amen! je odmevalo od vseh strani sveta, — amen, amen! se je odzvalo tudi od nebes. Kaj drugega je namreč prikazanje Marije v Lurdu, kakor odmev in poziv Marijin na papeževo mogočno besedo? Dekletce preprosto, ki še nikoli ni slišalo ali vsaj ne umelo besede »brezmadežno spočetje«, je drre 25. sušca istega leta, na veliki praznik oznanjenja Marijinega na štirikratno preprosto-ponižno vprašanje, »ljuba Gospa, bodite tako dobri in povejte mi kdo ste in kako vam je ime?«, dobilo v odgovor od »nebeške Gospe«: »Brezmadežno spočetje sem.« — Dekletce nedolžno-neumno ni razumelo teh besedi, pa jih je od jame do žup-nišča v Lurdu po otroški navadi stopnjo za stopnjo ponavljalo: »Brezmadežno spočetje, brezmadežno spočetje, brezmadežno spočetje« ... dokler jih ni srečno prineslo na ušesa zastopniku Cerkve v Lurdu, svojemu dušnemu pastirju, župniku lurškemu. Da se je Marija razodela ravno pod imenom brezmadežnega spočetja, iz tega je jasno, da je ona sama potrdila in pritrdila papeževi besedi, obenem pa pokazala tudi, kako je všeč njej sami ta velika pred-nostindaželiravnopodtemime-nom in v tej skrivnosti češčena biti. Res, vsa lepa si Marija, ni madeža ni na tebi! Oblačilo tvoje je belo kakor sneg, in obraz tvoj kakor solnce! Ti slava Jeruzalema, ti veselje Izraelovo, ti čast našega ljudstva! Blagoslovljena si Devica Marija, od Boga, Gospoda vzvišenega, pred vsemi ženami na zemlji! Vleči nas, Devica brezmadežna, da za teboj tečemo, za vonjavo tvojih čednosti! 2. Marija pa s tem, da se je Bernardki prikazala in razodela pod imenom brezmadežnega spočetja, svojega dela v Lurdu še ni dokončala. Ona se je v Lurdu utaborila, ondi izbrala svoj sedež, sedež milosti, kjer je 50 let delala pred strmečim svetom čuda, kakršnih prej že davno ni gledal. In ljudstva vro skup, gledajo in strme in hvalijo Boga, ki je dal tako moč svoji Materi. »In v poslednjih dneh bo pripravljen hrib hiše Gospodove vrh hribov in se bo dvigal nad griči, in vreli bodo k njemu vsi narodi. In šla bodo mnoga ljudstva in govorila: Pridite in pojdimo na hrib Gospodov in k hiši Jakobovega Boga, in nas bo učil svoja pota in borno hodili po njegovih stezah.« »Izaija II., 2, 3, — brevir 11. svečana.) Tudi te besede starega Izaija se primerno podado k lurški božji poti. Lurd, to je hrib hiše Gospodove, svetišče, ki se dviga kakor gora visoko nad drugimi svetišči; in narodi vro tja in gledajo čudne reči, ter se vračajo nazaj oveseljeni, hvaležni, potrjeni v veri in navdušeni za dobro stvar. Celo brezverci in bogotajci hodijo tja, da vidijo, če je res, kar se pripoveduje, da si upa Marija v 19. in 20. stoletju vpričo cele prosvit-ljene Evrope — čudeže delati. Časih smo že slišali ugovor: Zakaj se pa dandanes več čudeži ne gode? — Dobro odgovarja neki cerkveni pisatelj: Dokler je drevesce mlado in šele korenine v zemljo dela, treba mu je, da ga zalivamo, oskrbujemo in mu damo oporo; ko je pa dosti močno, samo stoji in ne potrebuje več opore. — Ta primera vse pove in prav jasno razloži, kakšen bi bil vzrok, če bi se bili čudeži godili samo v prvih stoletjih krščanstva, sedaj pa ne več. Pravimo: ko bi, — kajti saj to ni res, da se čudeži več ne gode! Ne glede na druge čudeže, ki se tudi še gode, je Lurd mesto mnogoštevilnih čudežev, — čudežev, katerih noben človek z zdravimi čuti in zdravo pametjo utajiti ne more. Čudeži lurški so tako očitni, da če je sploh kaj na svetu resnično, so resnični ti čudeži. In teh čudežev šteje znanstvena knjiga Ber-trinova o lurških dogodkih do 7 tisoč. (!) Pri tem ogromnem številu se moramo nehote vprašati: Zakaj toliko? In zakaj ravno sedaj, v naših časih? To je vredno premisleka. Ne moremo sicer s popolno gotovostjo zasledovati potov božje previdnosti, toda gotovo se ne motimo, če sklepamo, da je Bog v svoji dobrotljivosti hotel priti s tem na pomoč naši slabi veri, pripravil zdravilo za nevero sedanjega časa. Vedno so sicer ljudje grešili, odkar so na zemlji, a nevere ni bilo toliko kot dandanes. »Moderni« človek ne veruje več na čudeže, in ne le na čudeže ne, ampak vse nadnaravno taji. Njemu je vse le natura. Odkar je človek ukrotil vodni par in elektriko, da mu služita, odkar je dognal, iz česa obstoji vsaka vodna kapljica in vsaka bilka na trati, odkar preiskuje in meri vedno bolj natančno pota zvezdam, — skratka vsled velikega napredka človeškega duha na polju znanosti in iznajdb, se je človek prevzel in napihnil; prevzel tako, da noče poznati nobenega gospoda več nad seboj. Sam sebi je dovolj, drugega ne potrebuje; sam sebi je bog in zemlja mu je bog. Človeštvo si je začelo vdrugič zidati babilonski stolp, ki naj bi segel do neba, da odstavi Boga in mu iztrga žezlo iz rok in samo sede na njegov prestol . . . Tedaj pa, ko je Bog to videl, je stopil doli in jim — jezik zmešal; zmešal govorico tem domišljavim učenjakom. Ni jim šlo v glavo, da bi se mogli čudeži goditi! In glej, prišli so v Lurd in so videli, in radi ali neradi morali obstati: Kaj takega pa mi ne znamo, tega človeška veda ne premore, to mora delati neka višja moč! . . . In mnogi so svojo učeno glavo uklonili, in oni, ki že dolgo niso molili, so ponižno vpognili svoje koleno pred velikim Bogom, sklenili in povzdignili roke k njemu in — bili zopet kristjani. Ako pa so spet drugi, ki kljub temu nočejo verovati, kaj naj rečemo na to? To nam le priča, kako velika je človeška slabost ali pa — hudobija. Kdor namreč noče verovati, pa noče, in ga tudi Bog ne more prisiliti, če noče. Za vero je namreč treba tudi dobre volje: Mir ljudem na zemlji — samo onim — ki so dobre volje! Ako pa je volja hudobna, celo čudeži ne pomagajo. — Prizor, ki ga gledamo v Lurdu, je do pičice podoben one- noma preslepljena in zmedena pamet. In prav takih modrijanov je tudi dandanes na svetu dosti. — In če je ravno Francoska dežela, v kateri se ti veliki, nadnaravni, milosti polni dogodki go.dč, danes veri najbolj sovražna, je pač popolnoma podobna nekdanji Judeji. Kakor je bilo v Judeji mnogo dobrih ljudi, — Marija, Jožef, Janez Krstnik, vsi apostoli, prvi učenci in mučeniki so bili po rodu Judje — tako je tudi danes na Francoskem premnogo dobrih, pobožnih, požrtvovalnih kristjanov. Toda Ana, Kajfa, Herod in Pilat in drugi, ki so imeli moč in oblast v Mesto Ltird z gradom. mu v dnevih, ko je božji Zveličar hodil po zemlji, delajoč čudeže in deleč dobrote. Mnogi so vanj verovali, ga ljubili, se ga oklenili, vse pustili ter za njim šli — drugi, ki so gledali iste čudeže, so ga pa Ie tem bolj sovražili, čembolj je razodeval svojo dobroto in mogočnost. Ko je Lazarja od smrti obudil, tedaj so se vprašali: »Kaj hočemo storiti, ker ta človek dela toliko čudežev?« Vsak človek bi pričakoval, da bodo na to vprašanje odgovorili: »Kaj nam preostaja drugega, kakor da tudi mi verujemo vanj, kakor verujejo drugi.« Toda ne, ravno narobe: Ker čudeže dela — ubijmo ga! Čuden, prečuden sklep, ki ga more narekovati samo od strasti popol- rokah, so bili sovražniki Kristusovi. Tako tudi na Francoskem danes Combes, Clemen-ceau in Briand in Fallierres in drugi mogoč-njaki na smrt obsojajo in križajo Kristusa v njegovi Cerkvi. Ni dvoma, da bode kakor nad Jude tudi nadnje prišlo božje maščevanje, ker niso spoznali časa božjega obiskovanja . . . Vsem pa, ki so količkaj dobre volje, če so tudi žrtev Cerkvi sovražnega toka časa, ■ pa je Lurd jasna in glasna pričaj božjega bivanja, jim je ravna in gladka pot, po kateri lahko nazaj pride j okBogu. — Tudi naši rojaki zmotenci bi lahko prišli potom Lurda do res- niče in spoznanja, ako jim je kaj na tem, da jo res najdejo. In gotovo bi morala biti vsakega, posebno pa še izobraženega človeka, . prva dolžnost, iskati in najti resnico, resnico o največjih, najusodnejših vprašanjih člove-i škega življenja. Kako lahko bi jim bilo — dandanes, ko itak vsak potuje — stopiti v Lurd in se na svoje oči empirično — ker učeni svet le na »empirične«, z rokami prijete dokaze kaj da — na svoje oči prepričati se in z rokami otipati čudež! — Sicer imamo pa tudi knjige o Lurdu, tudi v našem jeziku, pisane s tako vestnostjo in natančnostjo, da je izključen vsak dvom in vsaka zmota, in s toliko prepričevalnostjo, da je nemogoče oporekati in ustavljati se dokazom, ondi navedenim — ko bi jih le brati hoteli! (Glej zadaj pod poglavjem: Še nekaj o Lurdu!) Lurd sam je velika odprta knjiga, v kateri vsak lahko razločno bere o delih božjih. Lurd je velika apologija ali obramba naše edino prave vere. Lurd je močna električna luč, metalec luči, ki s svojo žarko svetlobo sveti v temo našega časa, v kateri ta-kozvani »prosvitljenci« kakor slepci tavajo in tipajo semintja, si vse mogoče nauke, »teze« in »sisteme« izmišljujejo, vse mogoče reči verujejo, samo da ni treba verovati tega kar je pravo. Lurd je glasen klic, t r o m -b e g 1 a s v trušč in hrušč, ki vlada po svetu, glas na ušesa v zemljo zaverovanemu človeštvu :Je še nekaj nad zemljo, je nadna-rava, je Bog, je posmrtno življenje, je večnost. Kvišku srca! Dvignite se nad zemeljsko grudo! Iščite tega, kar je zgoraj, in ne Ie kar je na zemlji! Hrepenite in hitite za večnimi cilji .... To je Lurd. To je veliki pomen in namen Lurda v našem času. Sedež milosti božje na zemlji, gora hiše Gospodove, na katero gledajo narodi, veliko zdravišče za bolnočloveštvo..... Da je pa Bog te velike namene na zemlji dosegel, — česa se je poslužil, koga je izbral za pomočnika? Svojo Mater je izvolil; njo, po kateri nam deli vse milosti, ki jo imenujejo sveti učeniki kanal ali vodotoč milosti božjih. Kakor nekdaj v Elizabetni hiši, tudi v Lurdu poje Marija: Magnificat anima mea dominum! Moja duša poveličuje Gospoda, in moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveli-čarju, ker velike reči mi je storil On, ki je mogočen in sveto njegovo imč! .... 3. Ko se je Marija Bernardki prikazala četrtič, dne 21. svečana, tedaj je njeno lice, ki je bilo sicer svetlo in rajsko-veselo, obšla globoka resnost in žalost. Njeno oko kakor da je pregledalo vso zemljo. Bernardka ganjena vsled tega v dno duše, jo vpraša, česa želi. Gospa odgovori: Moli za grešnike! — Par dni potem, 24. svečana, je Marija velela Bernardki, naj poljubi zemljo za spreobrnenje grešnikov, in navzoči gle-davci so videli, kako je večkrat zaporedoma poljubila zemljo, šla po kolenih proti jami in klicala: »Pokora, pokora, pokora!« V jami se naenkrat obrne k gledavcem, da jim znamenje, da naj se poklonijo, in s prstom na ustnicah jim daje vedeti, da naj tudi oni poljubijo zemljo. Ko se je po kolenih vrnila iz jame, in je prikazen minula, so jo vprašali, kaj naj pomeni njeno čudno vedenje. Odgovorila jim je: »G o s p a m i j e r e k 1 a , d a morate tudi vi delati pokoro za grešnike!« Tukaj nam ni treba ugibati želje Marijine in namena, ki ga je Bog imel in ki ga še ima z lurškimi prikazovanji. Marija sama nam je naravnost in izrečno povedala po svoji iz-voljenki, Bernardki Pokora je, kar hoče od nas, — pokora za lastne in tuje grehe. Marija, dasi presrečna v nebeškem veselju, je vendar žalostna, ko njen pogled gre preko zemlje in vidi, kaj se na njem godi, kako se Bog žali. Grešil je svet sicer vedno, — a v naših dneh prav posebno. Ta splošna grešnost je sad nevere. Kakor je človek z duhom v zemljo, v materijo zaverovan, le njo vidi, njo opazuje in preiskuje, tako je tudi srce na zemljo, na grudo navezano. To je le dosledno in naravno. Če ni ničesar nad zemljo, ničesar po smrti, potem si je treba tega življenja privoščiti in zemeljskih sladkosti na-užiti, kolikor je največ mogoče v teh kratkih letih, kar smo na svetu. — Žalostna je sicer taka vera, a dosledna je. In naš svet te nauke tudi dejansko izvršuje. Ne le greši se, greh se tudi opravičuje, zagovarja, kot čednost predstavlja. In na podlagi takih naukov se lahko le še bolj brezskrbno dalje greši. Zato je sedanji svet preplavljen s hudobijo. Najbolj se greši s tem, kar človeškemu telesu ugaja. Se razume: če duše ni, se mora telo negovati in gleštati! Uživaj! to je brezverski evangelij. Neči-stovanje in pijančevanje gorostasno gospodarita po svetu; mesta so cele Sodome, in najboljša priprava k temu je nezmerno pa-senje in zalivanje lastnega telesa. Toda, toda — ti nauki o uživanju ne ugajajo samo brezverskemu svetu. Brezverci so okužili ž njimi tudi vernike. Kakor telesno bolezen »naleze« človek od človeka, tako smo se nalezli te pogubne bolezni tudi mi kristjani od onih, ki nimajo nobenega upanja na večno plačilo. Vse hoče biti složno, vse fino, vse gosposko; dobro jesti in piti, fino se oblačiti, delati pa ne — vsaj kmečkega dela ne — nikomur pokoren, pač pa dobro plačan biti! Te prikazni, ki jih opazujemo vsak dan vsepovsod, so le posledice brezverstva. Nauk o potrpljenju, o zadovoljnosti z malim, o zatajevanju in pokori, — ta nam pa ni prijeten, tega ne slišimo radi. Govori vernemu kristjanu o božjih rečeh, in rad te bo poslušal; reci mu pa, naj si iz ljubezni do sebe ali iz ljubezni do drugih grešnikov — kar je najmanjša in n a j - r e j potrebna prostovoljna pokora — nekoliko oritrga pri nepotrebni pijači, nevoljen se bo obrnil od tebe, in se čudil, da moreš od njega kaj takega zahtevati! Velike težave, na katere zadevajo oni, ki žele razširiti in udomačiti med nami treznost in zdržnost od pijače, pričajo, da ljudje o pokori malo hočejo slišati . . . Marija pa iz lurške jame kliče: Pokora! pokora! pokora! Vi, kristjani, če ste res moji otroci in mojega križanega Sina učenci, ne derite z otroci sveta po široki cesti svetnega veselja! Ali se vam ne smili moj trpeči Sin, vaš Bog; ali se vam ne smilijo duše, za katere je on zastonj umrl, ki v trumah dero vsak dan v pogubo? Molite za te grešnike in delajte pokoro za svoje in za tuje grehe, da potolažite užaljenega Boga! Pokora! pokora! pokora! ... Da, današnjemu nasladnemu svetu ni rešitve drugače, kakor da se vrne nazaj k dejan s k i m krščanskim načelom, nazaj k preprostosti, nazaj k treznosti in zmernosti v uživanju vseh zemeljskih dobrot. In v to smo poklicani mi, ki se štejemo za otroke božje, da kažemo svetu pot. Molitev za grešnike in pokora na lastnem telesu je zdravilo za bolestno-pohotno pohlepnost naše dobe! 4. Četrtega velikega namena, ki ga imajo nebesa z Lurdom, ni treba na široko razlagati: očit je namreč vsem. Bog je odprl na široko v Lurdu zakladnico svojih milosti — telesnih in dušnih — in jih deli ljudem po rokah svoje Matere. Pod Marijinimi nogami je začel izvirati studenec, o katerem prej ni bilo nobenega sledu. In ta voda, sama na sebi čisto navadna, naravna voda, je jela ozdravljati bolnike od najraznovrstnejših bolezni. — »Tedaj bo skakal kruljevi kakor jelen, in odprle se bodo oči slepcu in glušcu ušesa, in razvezal se bo mutcu jezik, ker jele so teči vode v puščavi in potoki v samoti«. Kakor da bi bilo to Izaijevo prerokovanje kot nalašč za Lurd izrečeno, tako izvrstno se prilega njemu. Do 7000 ozdravljenj štejejo v Lurdu. Seveda vsi, ki iščejo ondi zdravja, niso uslišani. Dva prideta z enako boleznijo; jeden se vrne ozdravljen, drugi ne. To je delo božje previdnosti. Zakaj Bog noče še, da bi pozabili, da je in ostane zemlja še vedno solzna dolina, kraj poskušnje in da so križi še vedno najgotovejša pot priti v nebesa, kjer bo šele za vselej konec vseh križev. — Koga se Bog že tukaj usmili in koga ne, to sam izbere po svoji neskončni modrosti. Za marsikoga je boljša bolezen kakor zdravje, boljša revščina kakor bogastvo, boljše ponižanje kakor po-češčenje. Bog pokaže, da zamore ozdraviti, ko bi se njemu prav zdelo. Glavni namen njegov vendar ni, zdraviti telesne bolezni, ampak dušne. Veliko več kakor telesnih dobrot so prejeli in prejemajo verniki v Lurdu dušnih dobrot, za katere so seveda manj občutljivi in manj dovzetni. Koliko jih je dobilo ondi zopet vero nazaj, nazaj svojega Boga, in ž njim mir srca, zadovoljnost, milost, krščansko življenje in srečno smrt. — večno zveli-čanje. — Odtod pa tudi sploh raste po vsem svetu zaupanje v Marijo in češčenje Marije, te mogočne lurške čudodelnice. Sklep. Ne vemo, če smo pogodili vse velike namene božje, ki jih ima z Lurdom in Ilirskimi dogodki. A to, kar smo premišljevali, nam priča, da Lurd je s i j a j n a p r i č a b o ž j e g a b i v a n j a, božje modrosti, mogočnosti in dobrotljivosti. Lurd je veliko delo božje previdnosti, je svetilnik vere, tolažba katoliške Cerkve in ve selj e vsega katoliškega sveta. Lurd je tudi priča, kako Bog svojo Ma te r — brezmadežno — časti, ker je njej izročil vse svoje zaklade, da skoz njene roke gredo. Zato ni čudno, če zaupanje v lurško Mater božjo raste, če se povsod vidijo njene podobe, njej v čast stavijo kapelice in oltarji, in če se odpravi v Lurd na božjo pot vsak, kdor je toliko srečen, da le more--— Da, srečen, kdor vidi na svoje oči izvoljeni kraj, ki si ga je izmed vseh drugih ona izbrala, in poljubi zemljo, katero je ona počastila z deviško svojo nogo! . . . In zdaj, ko je minulo 50 let, odkar se gode te velike reči v Lurdu, ko bo petdese-tič zasinil obletni dan, kar se je nebeška devica prvič pokazala v masabjelskem skalovju, je gotovo vredno in pravično, spodobno in zveličavno, da ves svet hvalo zapoje višjemu troedinemu Bogu in njegovi deviški Materi. Čast, slava in zahvala našemu Bogu, ki nad kerubini sedi, ln njegovi deviški brezmadežni Materi naj vekomaj doni! Za lurški Poldanski mir . . . molči narava, nebo oblakov plašč zastira; tišino moti le šumenje Gava, ki kremenita tla izpira. Pa danes ni tako drzan! Ustavljajo se vali čisti, kar ne mudi se jim na plan. Topoli, nekdaj srebrolisti, molče ob strugi kameniti, kakor pribiti; v skrivnost so svojo zatopljeni, — življenja v bilki ni nobeni. Vse, vse miruje, vse je v velikem hrepenenju, vse koprni, vse pričakuje . . . Nebo se zemlji približuje . . . In zdaj! — Presrečni Lurd, odprt je raj! Na tvojih tleh stoji Marija, nebes najdražja stvar. . . Kako je lepa, svetla, krasna! bolj kakor zlato solnce jasna, in božji žar obkroža njen deviški stas, obleka lilijska, višnjev je pas. V potezi vsaki božji znak. Devištvo diči čelo ji visoko, oko tako lepo, tako globoko, krog usten plava ji smehljaj sladak. jubilej. in njen pogled nebeško mil, počiva ljubko na Bernardki srečni, ki v tihem blaženstvu strmi . . . Nadzemski svit ji čelo je oblil, in žarek večni nedolžni njen obraz je ožaril. Blesteča solza orosi ji lice, ko sreča nje oko pogled Device. V zamaknjenju strmi, posluša . . . Kako vztrepeče njena čista duša, ko čuje sveto razodetje: »Jaz sem »Brezmadežno s po če je.« V duplini so besede izzvenele, Bernarka ni več videla Device. — Visoke jelše glasno so šumele.-- studenec nov napajal je cvetlice. Kristalni valčki himno so zapeli, in himna je zvenela čez dobrave, za narodom se narod je oglasil, Devici lurški je poslal pozdrave. Na skalnih tleh se zdaj svetišče dviga, nešteto src se za Marijo vžiga, nešteto rok ji krono zlato kuje, nešteto duš se slavlja nje raduje, za jubilej pošilja ji pozdrave: »Presveta lurška Mati, ave!« S. Elizabeta. Marija se prikaže v Lurdu. (Zgodovinsko. — Po Laserju: Lurška Mati božja.) Malo mestece Lurd (Lourdes) stoji v južno-zapadnem kotu francoske dežele blizu španske meje, v okraju Visokih Pirenej, na koncu sedmih Lavedanskih dolin, med zadnjimi griči, ki segajo valovito do Tarbske planine, in prvimi strminami, s katerimi se začenja Velika gora. Hiše so postavljene skoro brez reda, na gričkovitem svetu, v znožju velikanske skale, ki stoji na samem, in vrhu katere čepi, kakor orlje gnjezdo, silno utrjen grad. Na eni strani te skale stoji mesto, na drugi teče šumeč Qav, po senci med jelšami, jeseni in topoli, razbijajoč peneče valove ob kremenit jez in goneč ob bregu glasna kolesa treh ali štirih mlinov. Leta 1858. se je z enajstim februarjem začel teden posvetnih veselic, ki se po starodavni navadi vrše pred ostrim postom. Ta dan je bil debeli četrtek. Bilo je mrzlo, nekoliko oblačno, pa brez vetra. Enajst dopoldne je že odbilo v zvoniku lurške cerkve. Skoro povsod so pripravljali vesele shode in pojedine, medtem ko neka uboga družina, ki je gostovala v revni hiši ulice Petits-Fossčske, še drv ni imela, da bi si skuhala revno kosilce. Oče, še mlad mož, je bil mlinar. Imel je nekaj časa v najemu mal mlin, ki je stal na severni strani mesta, na enem izmed potokov, ki se zlivajo v Gav. Imenoval se je Franc ]Subiru (Soubi-rous) in je bil oženj en z Ludoviko Caste-rotovo, ki je bila prav poštena ženska in dobra kristijana. Ona mu je dajala pogum. Dobila sta čvetero otrok: dve hčerki, starejša je imela kakih štirinajst let, in dva veliko mlajša dečka; zadnji je imel kaka tri leta. Šele štirinajst dni je bila doma najstarša hči, slabotna revica. To je bila tista mala deklica, ki je tako imenitna v naši povesti. Ko je prišla na svet, ni je mogla oskrbovati njena mati, ki je bila tačas bolna, zato jo je poslala na rejo v bližnjo vas, ki s.e imenuje Bartrč, kjer je dekletce ostalo še potem, ko je bilo že odstavljeno. Ludovika Subiru-vova je postala mati drugič; ko bi bila dvoje otročičev oskrbovala hkrati, morala bi vedno čepeti doma in ne bi bila mogla dninariti ali hoditi na polje; vse to pa je lahko delala z enim samim dojencem. Zato so starši pustili svojo provorojeno hčerko v Bartre. Ko je mala hčerka toliko zrasla, da je bila za rabo, in ko je bilo rečeno, da se ima vrniti domov, zapazili so dobri ljudje, ki so jo imeli v reji, da so se ji močno privadili in da so jo imeli skoro kakor za svojo. Od tačas so jo pri sebi ohranili zastonj, da je le ovce pasla. Tako je razla sredi te družine, ki jo je kakor za svojo vzela. Živela je vse svoje žive dni v samoti, na pustih brdih, kjer je pasla svojo ponižno čredo. Molitve pod milim Bogom ni poznala druge, kakor rožni venec. Bodisi, da ga ji je rednica priporočevala, bodisi, da je bil na-turna potreba za to nedolžno dušo: povsod in vsako uro je molila na paši to molitev pri-prostih ljudi. Potem se je tudi čisto sama kratkočasila s tistimi naturnim igračami, katere božja previdnost ponuja revnim otrokom, ki so v tem, kakor v vsem drugem, veliko prej zadovoljni, kakor bogatinovi otroci. Igrala se je s kamenčki,-iz katerih je delala otročje hišice, z rastlinami in cvetlicami, katere je tam ter tam trgala, z vodo potokov, kamor je metala zeliščne bilke, za katerimi je dolgo gledala; igrala se je z jag-njetom, ki ji je bilo najbolj priljubljeno izmed njene črede. »Med vsemi jagnjeti,« dejala je neki dan, »je eno, katero ljubim bolj kakor vsa druga.« — »In katero?« jo vprašajo. — »Tisto, katero ljubim, je najmanjše.« Imela je veselje božati ga in se z njim igrati. Ona sama je bila med otroci slabotna in majhna, kakor tisti revni janjček, ki ga je rada imela. Dasi je imela že štirinajst let, vendar bi jih ji človek bil prisodil k večjemu enajst ali dvanajst. Bolna pa sicer ni bila, le naduha jo je časih močno zdelavala. Potrpežljivo je prenašala svojo bolest, in trpela je telesne bolečine s tisto mirno vdanostjo, ki se zdi tako težavna bogatinom, katera se pa revežem vidi čisto naturna. V tej samotni in nedolžni šoli se je morebiti revna pastarica naučila tega, česar Ni še bila pri sv. obhajilu. Da bi dostala nauk za prvo sv. obhajilo, ravno to je bilo vzrok, da so jo njeni starši, kakor so bili revni, vendarle domov vzeli iz daljne vasi, kjer so prebivali njeni redniki. Bila je že dva tedna doma. Njena mati jo je močno varovala; bila je v skrbeh zavoljo njene naduhe in njenega slabotnega telesa. Ko so drugi otroci te rodovine bili obuti v cokle z golimi nogami, imela je ona nogo-vice; njena sestra in njena brata so svobodno zunaj tekali, ona pa je morala skoro brez t Cerkev in nje okolica. svet ne pozna: priprostosti, ki je Bogu toliko všeč. Oddaljena od vsakeršne slabe druščine, kratkočasila se je z Marijo Devico; čas in ure je obračala v to, da jo je venčala z molitvami, prebiraje jagode rožnega venca: in tako je ohranila tisto popolno beloto, tisto krstno čistost, ki jo posvetni dihljaj tako hitro otemni, tudi pri najboljših. Takšna je bila duša tega otroka, čista in mirna, kakor tista nepoznana jezera, ki so porazgubljena po visokih gorah, in v katerih se molče ogledujejo vse nebeške krasote. »Blagor jim, ki so čistega srca,« pravi evangelij, »B o g a b o d o g 1 e d a 1 i.« prenehanja doma kaj delati. Deklica, vajena čistega zraka, bi bila šla rada pod milo nebo. Tako tedaj, tisti dan je bil debeli četrtek: enajst je odbila, in ta revna družina še drv ni imela, da bi si skuhala kosilo. »Pojdi po drv na Gavski breg ali na so-seskino,« reče mati svoji drugi hčerki, Ma-rijici. Kakor v drugih krajih, imeli so reveži tudi v lurški soseski malo pravico, pobirati suhe veje, ki jih je veter lomil z dreves, in dračje, ki je priplavalo po vodi in obtičalo med kamenjem na bregu. Marijica se obuje. Starejša, o kateri smo ravno govorili, maia bartreska pastarica, jo je gledala zavistno. »Naj grem ž njo,« reče naposled svoji materi, »da tudi jaz prinesem butarico drv.« »Ne pojdeš,« odgovori jej Ludovika Su-biruvova; »pokašljuješ, še obolela bi.« Nato pride mala deklica iz sosedne hiše, Ivanka Abadie, stara kakih petnajst let; tudi ta se napravi po drv. Vse vkup so prosile, in mati se :e dala pregovoriti. Deklice stopijo iz mesta in, prišedši čez most, dospejo kmalu na levi Gavski breg. Skozi Lafiittejev mlin pridejo na mal otok, kjer so tam ter tam dobile kaj dračja za malo butarico. Šle so po travniku navzdol za Gavskim tekom. Slabotna deklica, ki jo je bila mati nerada pustila, je nekoliko zaostajala. Manj srečna od svojih dveh tovarišic, ni še nič našla, in njen predpasnik je bil prazen, medtem ko sta se predpasnika njene sestre in 'ivanke začela polniti z malimi vejicami in trskami. Imela je na sebi črno obleko, ki je bila vsa ponošena; njen obraz je bil obdan z belim kapuletom, ki ji je pokrival glavo in visel čez rame; njene noge so bile obute v robate cokle; vse to ji je dajalo neko nedolžno in preprosto milino, ki še bolj mika srce, kakor oči. Nismo še povedali njenega imena. Za patrona je imela velikega cerkvenega uče-nika, čudovitega svetega Bernarda, ki je, s svojim velikanskim duhom, iskal zavetja posebno pri materi Božji, in ki je zložil »Me-morare«, »Spomni se, o presveta Marija Devica«. Vendar je to veliko ime, dano tej ponižni deklici, sprejelo ljubeznjivo in domačo obliko, vsled navade, ki ima tudi svojo milino. Mala deklica je imela ljubeznjivo in prijetno ime, kakor je bila ona sama: imenovala se je Bernardka. Hodila je za sestro in za tovarišico po travniku, in je iskala med zeliščem dračja za domače ognjišče, pa brez uspeha. Tako so male deklice hodile in prišle na konec otoka, ravno nasproti trojni duplini, katera kaže očem masabjeljsko jamo. Od le-te jih je ločila samo voda z mlinom. Ivanka in Mariica, pridni in delavni kakor evangelijska Marta, se razveselite, ko zagledate toliko drv., Prav naglo sezujete lesene cokle in prebredete potok. »Voda je močno mrzla,« rečete, ko ste prišli na drugi breg in se obuvali. Bilo je meseca februarja, in tisti potoki iz gorovja so navadno mrzli kakor led, ker ravnokar pridejo od večnih snežnikov, iz katerih izvirajo. Manj živahna ali manj urna, sicer tudi slabotna Bernardka je bila še takraj male vodice. Bila je v velikih zadregah, kako bi prebredla plitvi potoček. Bila je v nogo-vicah, Marijica in Ivanka ste pa imeli gole noge v coklah. Morala se je sezuti. Oovor njenih tovarišic jo preplaši, da se zboji mrzle vode. »Vrzite dva ali tri debele kamene v sredo potoka,« reče jima, »da suhih nog pridem čez vodo. Oni dve pobiralki drv ste že napravljali svojo malo butarico. Niste se dali motiti, ker niste hoteli izgubljati časa. »Stori, kakor sva me dve,« odgovori Ivanka: »sezuj se«. Bernardka se vda, nasloni se na velik kamen, ki je bil ondi, in se začne sezuvati. Ura je šla na dvanajst. Vsak čas je imelo poldan zazvoniti po vseh cerkvah, ki so razkropljene po pirenejskih vaseh. Ravno je vlekla z noge prvo nogovico, ko zasliši okolu sebe, kakor da je zašumel. veter, ki se je na travniku vzdignil z neko neustavljivo močjo. Mislila je, da se je vihar nagloma vzdignil, ter se ozre nehote. V veliko njeno začudenje so stali topoli poleg Oava popolnoma nepremakljivo. Ne najmanjši piš ni zibal njih mirnih vej. »Bržkone sem se goljufala,« reče sama pri sebi. Še je mislila o tem šumu, pa ni vedela kaj bi to bilo. Začne se zopet sezuvati. Ta hip zasliši vnovič silno šumenje nepoznanega piša. Bernardka povzdigne glavo, pogleda pred se in zdaici zažene, — ali ne: hotela je zagnati veliko vpitje, ki je pa obtičalo v grlu. Po vsem životu se trese, nekako onemi, oslepi in omedli pred prizorom, ki ga je zagledala. Zgrudi se in pade na obe koleni. Neslišan prizor se ji pokaže. Vrhu jame, pred katero ste pripognjeni Marijica in Ivanka pridno kupičili dračje; v tisti duplini, ki jo neumetno dela skala, je stala v nadčloveški svetlobi neka ženska nepopisljive lepote. Nepopisljivi blišč, ki je plaval okolu nje, ni ne motil ne kvaril oči kakor solnčna svetloba. Ravno narobe, ta blišč, ki je bil živ kakor žarki in miren kakor temna senca, je vlekel nase nepremagljivo oči, ki so na n'em z veseljem počivale in se v njem kopale. Na prikazni sami ni bilo nič meglenega ali nedoločenega. Ni imela mračnih obrisov kake sanjaške podobe; to je bila živeča resničnost, človeško telo, ki so ga oči imele za potipljivo, kakor meso nas vseh, in ki se ni ločilo od navadne osebe, kakor po svetlobi in po nebeški lepoti. Njeno oblačilo, narejeno iz nepoznanega blaga in tkano brez dvombe v skrivnostni delavnici, kjer se oblači dolinska lilija, bilo je belo kakor brezmadežni gorski sneg, in veličastnejše v svoji priprostosti, kakor krasna Salamonova oprava v svoji slavi. Izpod dolge obleke, ki se je v sramežljivih gubah tal dotikala, bile so videti bose noge, ki so počivale na skali in lahno stale na veji rožnega grma. Na vsaki teh deviških nog se je razcvetela skrivnostna zlato-burvena cvetlica. Okolu ledij je imela pas, višnjev kakor nebo, ki je od spredaj visel v dveh dolgih trakovih, katera sta se skoro prstov na nogah dotikala. Okolu glave je imela bel paj-čolan, ki je pokrival pleča in gornji del ram, in od zadaj visel dol do roba obleke. Na nji ni bilo videti ne prstanov, ne ovratnice, ne diadema, ne dragih kamenov: ne ene tistih lepotij, s katerimi se človeška ničemurnost vedno lišpa. V pobožno sklenjenih rokah je držala molek, ki je imel jagode bele kakor sneg, verižico pa rumeno kakor zlato klasovje. Jagode na molku so druga za drugo drsele med prsti. Vendar se pa ustnice te nebeške Kraljice niso gibale. Ni molila rožnega venca, morebiti je le poslušala v svojem srcu večni odmev angelje-vega pozdravljenja in neskončnih prošenj pozemeljskih prebivalcev. Vsaka jagoda, katere se je dotaknila, bila je brez dvojbe dež nebeških milosti, ki so padale na duše, kakor rosne kaplje v cvetlično čašo. Molčala je; pa njene lastne besede in čudovita dela, katera bodemo naštevali, morala so kasneje dokazati, da je ona bila brezmadežna Devica, prevzvišena in presveta Marija, mati Božja. To pjikazen je videla Bernardka, ki se je, kakor smo že povedali, zgrudila in naglo vrgla na kolena, ne da bi vedela, zakaj. V prvem strahu je deklica nehote prijela za molek; in drže ga med prsti, hotela je roko prinesti do čela in se prekrižati. Pa tako se je tresla, da ni mogla vzdigniti roke, ki je omahnila na pripognjena kolena. Nolite timere, »ne bojte se«, rekel je Jezus svojim učencem, ko je prišel k njim po valovih Tiberijaškega jezera. Pogled in smehljanje nepopisljive Device je menda ravno to govoril mali prestrašeni pastarici. Kakor da bi osrčevala deklico, prekrižala se je sama častitljivo in ljubeznjivo, kakor da vsemogočno blagoslavlja zemljo in nebo. In Bernardkina roka se je počasi vzdi-govala, kakor da bi bila nevidljivo vzdigo-vana od Tiste, ki jo imenujemo pomoč kristjanov, ter je ravno tisti čas naredila znamenje sveteera križa. Ego sum: nolite timere. »Jaz sem, ne bojte se!« rekel je Jezus, svojim učencem. Deklica se ni več bala. Omamljena in oveseljena je bila, vendar je nekoliko tre-notkov dvomila sama o sebi ter si je mela oči; neprenehoma je zrla v tisto nebeško prikazen; in ker ni vedela, kaj bi mislila, molila je ponižno rožni venec: »Verujem v Boga Očeta; Češčena Marija, milosti polna . . .« Ko skonča rožni venec z besedami: »Čast bodi Bogu Očetu in Sinu in svetemu Duhu, od vekomaj do vekomaj,« izgine svetla Devica, kakor bi trenil; gotovo je odšla v večna nebesa, kjer prebiva sveta Trojica. ---- * * * To je bilo prvo prikazanje — 11. svečana 1858. Za tem se je prikazala ista nebeška prikazen še sedemnajstkrat; vsega skupaj torej osemnajstkrat. Zadnjič — 16. julija, na praznik karmelske Matere božje istega leta. Razume se, da so ta prikazovanja vzbudilo hitro velikansko pozornost ljudstva, svetne in duhovske gospode. Pa svetna gosposka se je jela vmešavati v to veliko prej, kakor duhovska. Hotela je v svoji znani mogočnosti Marijo prisiliti, da se ne sme prikazovati (!!!). Duhovska gosposka pa je dolgo časa previdno čakala, da se ni zdelo, kakor da hoče pospeševati prazno vero. Šele ko so nadnaravne moči odstranile vse pomisleke, je javno priznala, da morajo to biti božje reči. Od tedaj se je začela tam božja pot, ki se je razvijala do danes in se razvija od leta do leta še vedno bolj. Lurška božja pot. (Po Bertrin: Kritična razprava Sv. cerkev je dovolila častiti Lurško Mater božjo. In odtlej je rastia slava masa-bjele-ske votline, zaslovele so po celetn svetu te skale, dasi so bile poprej zapuščene in neznane; uvrstile so se med tiste kraje zemlje, ki jih ljudje najbolj obiskujejo. Francija je dala zgled navdušenja; to je bila njena dolžnost. Sledeč nedolžni deklici in poslušajoč njen klic, je Francija prihitela na obrežje Gava, poklonit se sveti Devici in prepevat »Ave Maria«. Ondi so se videli vsi stanovi francoskega naroda: Preprosti in odlični, revni in bogati, neizobraženi in omikanci, kakor bi se ne razlikovali ne po stanu, ne po premoženju, ne po učenosti. Vsa verna Francija se je izpremenila v sijajno spremstvo Marijino in se je napotila »Gospod župnik,« je rekla Bernardka lurškemu župniku g. Peyramalu, »gospa mi je dejala: ,Hočem, da pridejo sem s procesijo'.« Znano je, da ie g. Peyramala to smelo sporočilo vznevoljilo. In glej! Kar se je zdelo neverjetno, se je zgodilo. Romarji so prihajali in prihajajo. o lurških dogodkih, 1. del.' Tako je, kakor bi se proti Lurdu vile nešte-vilne in neskončne procesije. — Velika cerkev ob votlini je bila ravno dozidana. Rane, ki nam jih je zadala vojska z leta 1870, so se komaj zacelile. In že j-e prišlo iz vseh delov Francije odposlanstvo, masabjele-sko Devico prosit poguma v bridkosti, ki je zadela celi narod. Hoteli so si izprositi njeno obrambo, da bi vprihodnje nikdar več ne obupali, naj bi se zgodilo karkoli. Blagor Francoske so hoteli priporočiti Mariji, ki si je izvolila Francijo za domovino. Vsa francoska svetišča, v katerih se na poseben način časti Marijino ime, so poslala vsako po eno bandero v novi tempelj božji. To je bilo sijano počeščenje Lurške Matere. Danes visijo te zastave v veliki cerkvi pod oboki. In gorki dih plamenčkov, trepetajočih v svetilkah, veje proti njim. In sladki spevi kipijo proti njim kvišku. In ako ob teh spevih zastave zatrepetajo in zaplapola.io pod oboki, se ti zdi, da čuješ, kako done glasovi vseh slavnih francoskih svetišč med glasovi romarjev, pojočih slavo brezmadežni Devici. Tudi ta bandera so priča posebnih Marijinih dobrot, in glasno oznanjujejo ljubezen presvete Device do nas. Bandera so prišla v Lurd, kakor otroci neizmerne družine, ki so se zbrali okrog najmlajše sestrice, zagotavljajoč ji bratovsko vdanost, da ne bi se zdelo, kakor bi jo zavidali radi preobilne ljubezni, ki jo najmlajša prejema od vseh strani. Štiri leta pozneje, leta 1876. so veliko cerkev posvetili in kip Lurške Matere božje kronali. Pri tej veličastni slovesnosti je bilo videti petintrideset prelatov, vmes en kardinal, in 3000 duhovnikov pa 100.000 vernikov. Dolgo časa bi bilo treba prebirati po-vestnice narodov, preden.bi se našlo, da je tudi prej kdaj navdušenje zbralo tako velike trume. V Lurdu pa jih je zbralo, kakor zbira morje ob svojih bregovih milijone peščenih zrn. Leta 1883 so zopet prihitele neizmerne množice. Tedaj se je obhajala petindvajset 1 e t n i c a prikazovanj in so vložili temeljni kamen za cerkev sv. rožnega venca. Šest let pozneje so to cerkev z veliko slovesnostjo blagoslovili. Posvetili so jo leta 1901 ob sijajnih svečanostih in tedaj so našteli petindvajset prelatov, vmes dva kardinala in enega patriarha. Leta 1873. so se začela narodna romanja. Razen tega so okrog konca devetnajstega stoletja priredili romanja samih moških. Tri taka romanja so bila leta 1899, 1901 in 1903; v enem izmed njih je bilo okrog trideset tisoč mož, v drugem so jih našteli od petinpedeset do šestdeset tisoč. Šestdeset tisoč mož! Prava armada! Lahko rečemo, da se po križarskih vojskah ni videlo nič enakega. Brez dvoma največje važnosti je to, da v Lurd prihitevajo velikanske množine vernikov, in sicer vedno in redno, vsako leto, ter na bregovih Gava. navdušeno pričajo svojo vero. Od leta 1867 do vštetega leta 1903 je dospelo v Lurd 4271 skupnih romanj, s katerimi je prišlo 3,817.000 romarjev. Seveda prva leta teh veličastnih romanj n i bilo še toliko kot pozneje. Ako se ozremo na sedem zadnjih let, vidimo, da pride vsako leto povprečno sto-inpetdeset romanj tjekaj. V sedmih letih je 1637 vlakov pripeljalo 1023 skupin, ki so štele 1,074.000 romarjev. To je pa šele majhen del velike množice, ki vsako leto obišče slavno lurško božjo ,'pot. Posameznih romarjev je mnogo, mnogo več, kakor tistih, ki prihajajo v skupinah. Prišteti je tudi treba obiskovavce, ki niso pravi romarji, ampak ki pridejo večkrat samo iz nekega pobožnega nagnjenja ali pa šele iz radovednosti, hoteč videti ta slavni kraj. Malo pirenejsko mesto je postalo eden najslavne;ših krajev zemlje. Bernardka pri svojih ovČicah. Uprava južnrh železnic računa, da ji vsako leto samo lurški kolodvor da več kakor en milijon popotnikov. Ta mali pirenejski okraj je bil prej med gorami izgubljen in pozabljen. Sedaj je postalo lurško mesto pozorišče najživahnejšega gibanja. Kristjani prihitevajo tja v trumah iz vseh delov sveta; izmed 4271 romanj, ki smo jih ravnokar omenili, jih je bilo 292 iz daljnih tujih krajev. Prihajajo iz Belgije, Nemčije, Avstrije, z Ogrskega, Španskega, Portugalskega, iz Italije, Anglije, Irlandije, iz ameriških Združenih držav, iz Kanade, Brazilije, Bolivije i. t. d. Škofje dajejo lep zgled. Od leta 1868 do 1. septembra 1904 so jih našteli v Lurdu 1643, vmes 277 nadškofov, 10 prirnasov, 17 patriarhov in 63 kardinalov. Med temi je bilo 757 škofov iz izven-francoskih krajev. 46 ttogoliub Si. 2 1*8 Zastopane so bile res vse dežele sveta: Avstralija, Nova Zelandija, Nova Kaledonija, Indija, ki je poslala 31 škofov, Kitajska, ki jih je poslala 27, Brazilija, Mehika, Armenija, Sirija, Ceylon, Maiti, Martinique, Zanguebar, Birma, Venezuela, Peru, Poljska, Čile, Eku-ador, Nova Škotska, Rusija, Norveška . . . Moramo nehati, sicer bi bila vrsta predolga. In to gibanje neprestano narašča; v poslednjih letih je bilo veliko mogočnejše, kakor prej. Češčenje Lurške Matere božje, ki se je bila prikazala Bernardki, je v tem času prešlo čez francoske meje, se razširilo čez evropske dežele in prodrlo v najdaljnejše kra e zemlje. Ne samo, da povsodi vidimo podobe Lurške Matere božje; kamorkoli pogledamo, uzremo skalne votline, posnete po tisti, v kateri se je sv. Devica blagovolila pokazati. Vidimo, da se v njeno čast dvigajo številne kapele in celo cerkve. Bratovščine se v njih ustanavljajo, in romanja izhajajo iz njih. Vsa ta svetišča so nam ljuba in se nam zde posebno sveta zato, ker nas od daleč spominjajo onega blaženega kraja, one skrivnostne skalne votline, katere se je doteknila noga svete Device, katero je posvetila sama kraljica nebeška. Kako bi- mogli navesti imena teh zgradb in svetišč? Treba bi bilo imenovati vse dežele. Češčenje Lurške Matere božje je zavladalo po vsem svetu... Če tebe obiščem . . . če Tebe obiščem, - Brezmadežna, Sveta, dno duše na tisoče misli mi vstaja, vse plavajo k Tebi, vse iščejo Tebe, ob Tvoji lepoti se vsaka naslaja. Med cvetjem obstajajo, gledajo Tebe, za Te ima vsaka ljubeče pozdrave, z vonjavo prelestno se vzpenjajo k Tebi in vsaka šepeče: »Brezmadežna, ave!« In nižje in nižje se spuščajo k Teb;, da v čisto oko se pogled jim odpira, in zro Te vprašaje, iz njih pa vsa duša se s prošnjo veliko v Tebe ozira. Le Ti jo umeješ. Brezmadežna, Sveta, le Ti odgovarjaš dobrotno in milo, in meni se zdi, da ob Tvoji besedi je sreč se na tisoč mi v duši strnilo. In misli, ki dolgo že v duši jih nosim, krog Tvojih deviških se zbirajo senec, začudeno gledajo v sveto obličje, med zvezdice zlate se vpletajo v venec. Veselo se vračam od tihe kapele, tddala sem križe, dobila sem srečo, po potih življenja bo z mano hodila preblažena misel na Mater ljubečo. Še nekaj Nad vse važna, zanimiva in mikavna je zgodovina Marijinih prikazovanj v Lurdu in začetek božje poti. Francoski pisatelj H e n-r i k L a s s e r e, ki je bil — kakor sam popisuje — vse prej kakor vnet katoličan, se je poslužil — ko je izgubil pogled in mu zdravniki niso mogli pomagati — po nasvetu nekega dobrornislečega protestanta lurške vode in je hipoma spregledal. o Lurdu. Po tem dogodku pa je postal prav apostol za povzdigo lurške božje poti. Vsled svojega pisateljskega poklica je čutil sedaj nekako dolžnost spisati lurško zgodovino in opisati natančno najznamenitejše čudeže, ki so se ob početku bož'"e poti tukaj prigodiii. Spisal je dve krasni knjigi, ki sta prestavljeni že malone v vse svetovne jezike; ranjki gospod lipoglavski župnik Marešič je pre- skrbel tudi slovenski prevod in se dobita obe knjigi v »Katoliški Bukvami v Ljubljani. Prva z naslovom: »Lurška Mati božja«, cena 1 K 60 vin.; druga knjiga z naslovom: »Lurški čudeži«, cena za vezano knjigo 2 K. Knjigi sta za vsakega jako zanimivi. Želeti je, da bi jih brali tudi oni, ki ne vnamejo lurškim dogodkom. Tu je-izkijučen vsak dvom! Popisane so natančno stroge preiskave verskemu gibanju nasprotne svetne oblasti, ki je želela razglasiti te dogodke za prazno izmišljotino in hotela prepovedati obiskovanje božje poti. Začrtano je stališče Za onega pa, ki se misli udeležiti letos nameravanega romanja v Lurd, sta knjigi naravnost neobhodno potrebni, da ji že pred potovanjem prebere. Le na ta način bo imel ra potovanju pravi užitek, če pozna zgodovino krajev, katere bo obhodil in vedel, kaj imenitnega se je ondi v zadnjih pet desetletjih zgodilo. * *t * Tole, kar je spredaj, je napisala Katoliška bukvama, ki ima te kn;ige v zalogi in naprodaj. Bodi v pojasnilo in v boljše razumevanje dodanih še par besedi o knjigah, ki cerkvene oblasti,-ki je izrekla svojo sodbo o teh dogodkih šele, ko so jo mnogoštevilni romarski obiski prisilili odrediti cerkveno preiskavo. Dobesedno so tudi navedena spričevala in svedočbe zdravnikov, posebno takih, ki do preskušnje niso imeli vere, ter drugih merodajnih oseb, ki so prišle kakorkoli v zvezo s temi čudovitimi dogodki. V Lurdu se je spreobrnilo največ drugovercev in mlačnih katoličanov; mnogi, ki so kot biezverci došli na ta kraj preiskovat bolnike, pripozna-vajo javno pred celim svetom čudovite, nadnaravne dogodke. Omislite si ti kmigi, da spoznate veliko delo lurške Matere božje. — pišejo o Lurdu. Te knjige so poglavitno troje: L Lurška Mati božja, spisal Laser, poslov. Fr. Marešič. To je temelj-n a knjiga o Lurdu. Opisuje zgodovino lurške božje poti od početka: prikazovanja Marijina, prve čudeže, začetek bož;e poti. 2. L u r š k i čudeži, spisal in poslovenil isti kakor prvo. Tu je na široko z vso natančnostjo opisanih nekaj posebno znamenitih čudežev, ki so se zgodili v Lurdu. Ta knjiga je dopolnilo prvi. 3. Kritična razprava o lur-ških dogodkih, spisal dr. Jurij Ber- Pred lurško duplino. trin, trije zvezki. Ta knjiga znanstveno in kritično preiskuje prikazovanja in čudeže lurške, in pride do sklepa, da ni mogoča tukaj kaka zmota ali sleparija, marveč da je vsa resnica dokazana in potrjena tako, kakor le kaj more biti. Zadnja knjiga je namenjena bolj izobražencem, dasi bi jo tudi priprost bravec večinoma razumel. Na vso moč je želeti, da bi ta knjiga res prišla v roke takim, katerim je namenjena, zlasti takim, ki imajo kake pomisleke ali pa sploh ne verujejo ne v lurške dogodke, ne v Boga sploh. Če ima kdo kakega takega znanca, naj mu to knjigo na-svetuje, ali pa sam kupi. Istotako izvrstni, za priprostega in izobraženega človeka umljivi in priporočljivi sta pa prvi dve knjigi. Druge knjige: Lurški čudeži, je v zalogi še na tisoče, in se zato posebno priporoča v nakupovanje. Prve knjige: Lurška Mati božja, ie pa le še kakih 50 izvodov; toda če bo treba, se lahko letos natisne vnovič. In kar se tiče po- sebe te knjige, povem odkrito in naravnost, da je skoro ne poznam na vsem svetu lepše knjige od te. Tu se vam opisuje zgodba zanimiva, kot vsak najlepši roman, lep pesniški jezik, izvrstno narisani značaji, silno zanimivi zapletaji, — toda ne plod fantazije kakega pisatelja, ampak vse skozinskoz resnično. Dalje še ena knjižica: »Lurški majska M. b.«, razdeljena v 31 beril in prirejena za branje pri šmarnicah. Pred kakimi 20 leti so se brale te šmarnice, in ljudje so jih silno radi poslušali. Ker je ravno letos najprimernejše brati o Lurdu, preskrbeli bomo, da se bodo te šmarnice za letošnji m a j -nik zopet priredile. Povsod naj se letos oznanjuje slava lurške Gospč! Naknadno naznanjamo, naprošeni od »Katoliške Bukvarne«, da se je cena »L u r -š k i m čudežem« izredno znižala na I K v bukvami, 1 K 30 po pošti (prvotna cena je 2 K 40 v). Knjiga šteje 450 strani. Po tem se lahko presodi, kako vredna je eno krono! Se-zite pridno po nji! Naše romanje. Oglasila za romanje prihajajo pridno. Prav je tako. Prosimo le še vse one, ki se mislijo udeležiti, naj se oglase kmalu, da se nazadnje delo preveč ne nakopiči, da bo mogoče vse lepo v redu izvršiti in vsem ustreči. Vse one, ki sami ne morejo iti, pa poznajo osebe, ki bi lahko šle, prosimo naj jih opozore in jim prigovarjajo, da se pridružijo temu lepemu romanju. Denarja pa tako dolgo nikar ne pošiljati, dokler ne dobite poštnih položnic, potom katerih naj se denar pošilja. Posebe še opozarjamo, naj bi se odločilo tudi veliko število moških, da bo lepo mešana družba. Mladeniška. Navdušeno. Alojzij Mihelčič. i i Te - bi, Ma Ve - mo, da r=±=3==t ri - ja, mo - go - čna kra sa - tan, da svet za - pe 1)1 - ca, Iji - vi Fan - tje po-Še na pre- «J--U -0-0---- -Zl-0-W- 3 ni • žno da gre-šno nas i + F r p^r^r - ri va- rno sr bil bo s s =t=t= ce. pot. -0— T" Tu - di nas To - da le J: pt:—± -----------^—0—# -L— t" sprej-mi, o i - šče naj F—^—0—0 lju - ba De svet go ■ lju V svo - jo dru 1 - šče naj ž i - no, si sa - tan si J_J_J__ 4=:=t—t==r,- no - ve zve-bra - tov dru- 'm i —i-0 =p: ?=3=±=i ----- T-- 0--0- -H- « J EE=£E? ste! god! Tr - dno kot ska - la, kot ' i =f= ASl i---.p--*-- P—P—t— hrast bo • mo 3S » ■1—r sta - li -t--— Du - šo po Du - šo po - gu - - gu - be sr • - be sr čno va - ro čno va - ro -tH----—T~ JS.-m--j----- m^EE^ tt * ! I Odlok svete stolice v zadevi praznika prikazanja lurške Malere božje. Vsled preslavnih prikazovani božje Matere blizu Lurda, mesta v tarbski škofiji, v četrtem letu po proglašenju verske resnice o brezmadežnem njenem spočetju, se je ime brezmadežno spočete Device Marije lurške vedno bolj razširilo in zaslovelo; vsled neštetih ondi prejetih dobrot, poveličanih pogostokrat s čudeži, pa je pobožnost in češčenje do iste brezmadežne Device po vsem svetu čudovito naraslo. Zato so se mnogi kardinali rimske cerkve, in premnogi škofje iz vseh delov sveta — prvi med njimi škof tarbski — obrnili s ponižno in prisrčno prošnjo do Njegove Svetosti, papeža Pija X., naj blagovoli praznik prikazovanja blažene brezmadežne Device Marije lurške, dovoljen od blagopokojnega Leona XIII. samo onim cerkvam in samostanom, ki so za to posebe prosile, s svojo pre-višnjo oblastjo raztegniti na vso katoliško Cerkev. Sveti oče je te prošnje predobrotno sprejel. Po zgledu svojih prednikov, ki so lurško svetišče obdarili z mnogimi predpravicami, ganjen po premnogih romanjih, ki se neprestano vrše k imenovanemu svetišču in so prelepo izpoznavanje vere; zlasti pa zaradi svoje posebne pobožnosti do brezmadežne božje Porodnice; in v zaupanju, da bo večje češčenje brezmadežne Device naklonilo Cerkvi Kristusovi v njenih stiskah še mogočnejšo njeno pomoč, je Njegova Svetost zauka-zala, da naj se praznik prikazanja blažene Device Marije brez madeža spočete, ki so ga mnoge škofije in redovne družine že doslej obhajale, od prihodnjega leta, ki je od prikazanja Device božje Porodnice na bregu reke Gava petdeseto, ali od leta 1909, obhaja po vesoljni Cerkvi vsako leto dne 11. svečana, kot duplex maius z oficijem (brevirjem) in mašo, ki sta že dalj časa odobrena. Po predpisanih rubrikah in odlokih. Pričujoči odlok pa je naročil izdati meni podpisanemu kardinalu, prefektu kongrega-cije za svete obrede. Ne da bi ga oviralo karsibodi. Dne 13. novembra 1907. Serafin kardinal Cretoni, prefekt. Nadškof Diomedes Panici, tajnik k. s. o. —----- s ® ®> Krščanska družina. f t> - C11 ---__II 5> Sveti Gregor pravi, da je srce gonilna moč človeškega življenja. Naša želja, nekaj dobrega doseči, ali se hudega varovati, je vedno glavni nagib vseh naših dejanj. Po čemer človek hrepeni, za tisto rad trpi in si še marsikaj odreče, da doseže zaželjeno. Če je naše srce s svojimi željami in nagnenji obrnjeno k Bogu, bo vneto za vse dobro; srca v besede in dejanja. Za posvetno delo si toliko prizadevaš, skrbiš za obleko in zunanjost; srce naj se pa razvija kakor divja roža v gozdu? Pri ženskah je srce še bolj razvito. Ustvarjena je bila iz moža in možu naj bi ostala v zakonu podložna. Bog, ki da vsakemu potrebno pomoč za njegov stan, ji je dal srce, ki se daruje za druge. Kakor se če hrepeni po svetu in njegovem dopadaje-nju, se bo to tudi v delih pokazalo. Ljubezen "aj napolnjuje srce, ki naj se pokaže v požrtvovalnem delu, v usmiljenju do bližnjega in v voljnem izpolnovanju vseh stanovskih dolžnosti. Hočeš vedeti, kakšno je tvoje -^ce? Poglejmo svoje besede in svoje obnašanje, svoja dela in svoje molitve, pa imaš Popolno podobo svojega notranjega človeka. Zelje, misli in nagnenja pridejo v srce in iz trta ovija okoli kola, da more rasti, cveteti in sad roditi, tako naj bo mož opora svoji ženi. Če pa nima veselja za zakon in hoče ohraniti devištvo po nasvetu sv. Pavla, se pač odpove poročnemu vencu in meseni ljubezni, da se more Kristusu darovati. Kakor se žena daruje svoji družini, tako se daruje devica svojemu ženinu, za katerim hoče hoditi v zatajevanju, revščini in pokorščini do smrti. S pokoro se prične novi stan. »Poslušaj hči, in glej, in nagni svoje uho ter pozabi na svoje ljudstvo in na hišo svojega očeta. Namestu tvojega očeta, so ti rojeni sinovi.« Ps. 44. 11. 17. Te besede veljajo tudi vsaki nevesti, ki stopi v zakon. Kako veselo in brezskrbno je živela popred! Skrb za življenje in delo sta imela oče in mati. Mirno so tekla leta mladosti, ker ji je svetilo solnce materine in očetove ljubezni. Svet se ji je zdel tako lep in vabljiv! Zdaj jo kliče novo življenje: »Pozabi na hišo svojega očeta.« Zapusti hišo, ki ji kmalu, gotovo pa s smrtjo staršev skoro tuja postane, spremeni celo svoj priimek, ker novo življenje, skrbi in dela se prično. Dozdaj so ji bila pota na vse strani odprta, zdaj se je nepreklicno odločila, ker zakrament zakona, katerega je prostovoljno sklenila, jo je zvezal z možem do smrti. Jezus je pa dobro vedel za vse skrbi in težave matere in žene, zato je temu zakramentu dal vso potrebno milost za novi stan. »Mesto očeta ti bodo sinovi rojeni.« Ločena od svojih domačih, med katerimi je zrasla, ustanovi z možem novo družino, kjer bo ona gospodinja, ki mora podpirati tri vogle hiše, novo solnce svojim otrokom. Če kdaj, veljajo pri odločitvi neveste za zakon besede: »Pomisli na konec!« Če napačno voli, ni mogoče več popraviti. Mesena ljubezen mine, premoženje in bogastvo ne osreči srca, in reva prepozno dela pokoro za svoje preveliko hrepenenje po zakonu. Lahko vam pa povem nekaj znamenj, kjer je navadno zakon nesrečen in naj ga nobena pod temi okoliščinami ne sklene. Če kdo s svojimi starši slabo ravna, jih zaničuje in tepe, če kdo rad po gostilnah poseda cele noči, so to navadna znamenja poznejše nesreče v zakonu. »Pomisli na konec!« Hitro minejo leta, kmalu boš stala pred sodbo in Bog bo tirjal odgovor od vseh tvojih domačih. Živi od začetka tako, kakor boš želela na smrtni postelji! Kako žalostno se pa navadno nevesta pripravlja na novi stan! Tudi pri najboljših zamorijo razne posvetne skrbi za opravo, obleko in doto vso zbranost in pobožnost. Naj opravi vsaka nevesta dolgo spoved ter naj na tihem, s pomočjo svojega spovednika opravi doma duhovne vaje; če to ni mogoče, naj vsaj malo več moli ter premišljuje neizmerno ljubezen križanega Boga, ki nobenega ne pozabi. Naj že pred poroko napravi določne sklepe in namene, kako bo glede pobožnosti in drugih opravkov živela v novem stanu. Žena je torej s poroko pričela nov stan in novo življenje. Kakor se delo prične, tako se nadaljuje in navadno tudi konča. Pozneje je težko kaj izboljšati, če se je kdo že slabega navadil. Največjega pomena je torej, da se mlada žena precej iz začetka dobro oprime reda in dela v novem stanu. Dolžnosti žene in matere obstoje v raznih malih opravkih gospodinjstva, v težkih delih doma in na polju. Doma je bila le dekla, mati so imeli skrb za gospodinjstvo, zdaj je sama sprejela vodstvo v roke. Če hoče biti dobra gospodinja, si mora vse opravke in dolžnosti dobro razdeliti in napraviti natančen r e d v družini. Vsako delo naj ima določen čas, ko se mora opraviti. Vsaka družba ima svoje postave in svoja določila, po katerih se mora ravnati, da doseže svoj cilj. Družina je taka družba v malem, ki tudi potrebuje svojih postav. Prva postava prave domače sreče je pa natančen dnevni red za ženo in vso hišo. Kako naj se otroci navadijo reda, če ni nikdar reda v hiši? Žena si odloči, kdaj se zjutraj vstane, natančni čas za molitev in vsa druga dela. Treba je tudi določenega časa za jed, katerega se morajo vsi držati. Če hoče vsak še svoje delo končati in pride eden pred, eden pozneje h kosilu in je treba še takrat čakati gospodinje, ni v hiši nobenega reda. Kjer gospodinja nima reda, ga bodo drugi še veliko manj imeli. Torej vsakemu delu svoj čas, povsod pa prav in natančen red. Tudi za molitev in versko življenje je treba natančnega reda. Zakaj se vedno bolj opušča skupna jutranja molitev, deloma tudi večerna? Ni glavni vzrok preveliko dela, temveč nerednost matere, ki nima reda v hiši. Včasih je res to nemogoče. Toda pri natančnem dnevnem redu bo vendar mogoče skupno moliti. Isto velja za sveto mašo, prejemanje zakramentov in druge verske pobožnosti. Kjer ni reda v hiši, ni nikoli časa za molitev in zakramente, dasiravno ima tudi doma zelo slabo upravljeno. Res je v začetku težko in zoprno vse delati po natančnem redu. Pomisli pa, da se tega, kar vsak dan delaš, kmalu navadiš. Kakor nas slabe navade vežejo na greh, tako nas dobre utrdijo v dobrem. Prvo leto zakona je torej za poročenca največje važnosti. Naj se napravi precej natančen red za molitev in vsa domača opravila. Začetkom je lahko vse urediti, ko še ni otrok in je še manj dela in skrbi. Če se je žena začetkom redu navadila, se vse pozneje tudi lahko izpopolni, ko ima mati nove križe z otroci. Gotovo bo pa tudi moža začetkom ložje za vse pridobila in ga navadila reda, kakor pa pozneje. Saj mož ne bo mogel biti nasproten svoji sreči. Res je tudi, da začetkom moža lahko za vse pridobi, pozneje pa nič več Premisli dobro, začni odločno novi stan in novo življenje, misli na konec in živi od prvega dneva vedno tako, kakor boš želela na zadnjo uro, da bi živela. Red ti bo prinašal obile sadove za tvoj trud. Anton Oblak. Pred rožnovenško Marijo. Priporočljiva knjiga za zaročence in zakonske. Pouk zaročencem in zakonskim. Spisal Janez Zabukovec, župnik. Založila »Katoliška Bukvama« v Ljubljani. Ta knjiga je izšla prvič leta 1902. V »Bogoljubu« smo jo takrat zelo priporočali. Letos pa je izšla v drugem, zelo popravljenem in pomnoženem natisu in jo zaradi njene popolnosti še z večjim veseljem priporočamo . In sedaj je ravno pravi čas za to knjigo. Predpust je tukaj in marsikateri mladenič bo v njem nehal fantovati, marsikatera dekle si bo otrla solzo iz oči, ko se bo poslavljala od svojih tovarišic. Vsem tem mladim zaročencem svetujemo, da prebero to knjigo, preden stopijo v zakonski stan, da se do dobrega pod-uče, kako jim je živeti in obnašati se. Dolgo časa smo si želeli te knjige in to tembolj, ker je za zakonce in zaročence v resnici potrebna. Zakonski dobe v tej knjigi vsa navodila, da zamorejo med seboj zadovoljno in v spoštovanju živeti, in marsikak domač prepir se bo v oni rodbini preprečil, kjer se bo nahajala ta knjiga. Seveda je knjiga pisana za odrasle. Noben novozaročen par naj bi ne bil brez nje. Dandanes toliko bolj potrebujemo take knjige, čimbolj se majejo temeiji srečnega zakonskega življenja. Ta knjiga — če se bo pridno rabila — bo med vernim slovenskim narodom mogočno odbiia vsak napad proti nerazdružljivosti katoliškega zakona od strani novodobnega brezverstva. — Knjiga svari pred nepremišljenimi zarokami in zakoni, poudarja svetost in neločljivost zakona ter razlaga vzgojevalne dolžnosti zakonskih do otrok. — Knjiga se dobi v »Katoliški Bukvami« v Ljubljani in velja vezana 1 K 40 vin. @ Cerkveni razgled. Po sv*tu. Blaženstvo Pija IX. Sedanji papež Pij X. so naročili kardinalu Serafinu Cretoni-ju, kot načelniku kongregacije sv. obredov naj poskrbi, da se bodo zbrali vsi spisi in vsa pisma služabnika božjega Pija IX. Kardinal je dne 7. decembra objavil tozadevni ukaz, in so se s tem spravile v tir predpriprave, da se proglasi blaženim »služabnik božji« papež Pij IX. V cerkvi sovražnih krogih je takoj zavreščalo, kakor hitro se je izvedelo o tej novici: zagnali so krik, da so tukaj vmes politični nagibi in da hoče vrhovna cerkvena oblast izzivati italijansko vlado in prijatelje laške države. Toda motijo se, kajti blaženim ne bo prištet Pij IX. kot politik, ampak kot »služabnik božji«. Še rajne so oropali. Protiverski boj na Francoskem ima čedalje bolj žalostne posledice. Fra-masonska vlada se je polastila cerkvenega premoženja, z njim pa tudi pobožnih ustanov za dobre namene in za svete maše. Dediči ustanov-nikov pa so se oglasili, ker v ločitvenem zakonu ni bil— ter šli ž njimi okoli. Ali bi ne bilo prav, da pozna »Bogoljuba« vsaka slovenska koča? Da sliši pripovedovati o slavi Matere božje in njenih velikih delih v Lurdu? . . . PrilurškiMateribožji Vas prosimo, prijatelji, sinovi in hčere njene, širite list, ki želi širiti njeno slavo! Za trud Vas bo plačala brezdvomno Ona, vsemogočna pri-prošnjica. Urejuje: Janez Ev. Kalan. - Oblastem odgovoren: lv«n Rakovec. Mesečni koledar za februar 1908. Celodnev. čcšč. pr. R. T. Dan Godovi Raz. slovesnosti* ljublj. škof. lavant. škof. 1 Sobota Ignacij, škof-mučenec ljublj. franč. Maribor š. s. Dne 3. Blažev bla- 2 Ned. 4. po razgl. Gosp. Sveč. Vrabče Petrovče goslov, ki ga lahko 3 Pond. Blaž, škof Ambrus | Žalec deli vsak duhovnik 4 Torek Andrej Kor., škof Begunje p. Cirk. Dne 11. petdeset- 5 Sreda Agata, dev.-muč.; Jap. muč. Koroška Bela Gotovlje letni jubilej prikazo- 6 7 Četrtek Petek Doroteja, dev.-muč.;Tit, škof Romuald, opat Sela p. Šumbr. Rieg | Teharje vanja blažene Device Marije v Lurdu. 8 Sobota Janez Matajski, spoz. Hotedršica j Griže 9 Ned. 5. po razgl. Gosp. Apol, Mirna 10 Pond. Skolastika, dev; Viljem Ljublj. Lichtenth Sv. Peter 5. d 11 Torek Prik. Brezmadežne D. M. Trstenik Galicija 12 Sreda Humbelina, devica Žabnica | Polzela 13 Četrtek Katarina Riči, devica. Hotič 14 15 Petek Sobota Valentin, mučenec. Favstni in Jovita, muč. Radovica Bela Cerkev j Kozje 16 Ned. 1. predpep. Julijana muč. Zali log ) Sv. Peter p. 17 Pond. Donat in tovariš; muč. Zavrac i sv. Goro 18 Torek Simeon, škof Spodnja Idrija j Podsreda 19 Sreda Julijan, spoz.; Viktor muč. Duplje 20 21 Četrtek Petek Elevterij, škof-mučenik Maksimilijan, škof; Eleon. Leše Banjaloka | Podčetrtek 22 Sobota Stol sv. Petra v Antiobiji Št. Vid p. Brdu 1 Sv. Vid pri 23 Ned. 2. predpep. Peter Damijan Kolovrat | Planini 24 Pond. Prestopni dan Vavta vas Sv. Marjeta 25 Torek Matija, apostol Trnvo, redov. Olimje 26 Sreda Valburga, opatinja Slap Dobje 27 Četrtek Marjeta Kortonska Razdrto 28 Petek Leander, škof Preloka Pilštajn 29 Sobota Roman, opat Motnik * V to rubriko pridejo pobožnosti, cerkvene slovesnosti, ki so važne za širšo javnost. N. pr. romarski shodi, birraovanje, posvečevanje nove cerkve itd. Tozadevne podatke uijudno prosimo potlaH vta| do 10. dn« vsakega meseca. Ivan Kregar pasar in izdelovatelj cerkve-= nega orodja in posode = Ljubljano, Poljanska cesta 1115 (blizu Alojzevišča). se priporoča v izdelovanje vsakovrstne cerkvene posode in orodja iz zanesljive kovine po uzorcih ali lastnem načrtu v poljubnem slogu. — Staro posodo popravi in prenovi, posrebri in pozlati; v ognju pozlatuje tudi strelo vodne osti, vse po priznano najnižji ceni. Po naročilu veleč. gosp. Andreja Č eb a š e k a izvršil je za stolno cerkev ljubljansko krasen, bogato pozlačen in ornamentiran lestenec v renesančnem slogu. Vljudno se priporoča un......■■■■■ trgovino s Klobuki ln čevlll loan PodlesnlK ml. Ljubljano, Stari trs it. 10. Velika zaloga. Solidno blago. Zmerne ©one. A A. Lukic LlubUann, Pred Škofijo St. 19. Priporoča svojo bogato zalogo narejenih oblek za gospo* de, dame, dečke in deklice. Blago le iz prvih tovarn. Cene nizke. Kuharico in sobarico išče za takoj krščanska rodbina. Oglase naj se le pridne in pobožne osebe. — Naslov pove uprava lista. Paramente K 10 le L/ £ SJ je mogoče kupiti po ceni in ugodna direktno pri firmi Josip Neškudla proiokolirana veletrgovina in tovarna v Olomuou (Morava). Priporoča po zelo nizkih cenah bogato vezane paramente v vseh barvah in slogih: ktizulc, pluvijale, dalmatike, vela, nebesa, bandeva, zastave, preproge, pregrinjala, albe, rokete itd. pod jamstvom trpežnosti; nadalje v lastnih delavnicah narejese kelihe, ciborije, monštrance, svečnike, lestence itd. s krasno opravo strogo po cerkvenih predpisih. Navcdila zavoda. Podpisani zavod nima nobenega zastopnika, ki bi podražil solidno blago za 20%, t. j. za petino prvotne cene; radi tega se dobe predmeti potom direktnega naročila v Olomucn ceneje, kakor jih ponujajo v svojih cenikih konkurenčne češke in nemžke firme. Ilustrirani ceniki zastonj in franko. Plafillnl pogoji ugodni. Paramentl se pošiljajo na ogled franko. Orglje-harmonij obeh sistemov dobavlja tovarna Rudolf Pajkr & Co v Kraljevem Gradcu Zaloge: Budimpešta, X. Delej utca 11, Tisztviselčtelep. Praga, Ferdin. tf. 43. Dunaj, VII Mariahilferstrasse 86. 1178 12-1 Lastna izdelovalnica na umetniški način izgotovlj. instrumentov, ki imajo vse novosti, iznajdbe ter izboljšanja zadnjega časa Najpopol. čistota glasov. Moderna izvršitev prav po naročilu. Odplačila od 8 K naprej. Jamči se 5 let. Pedalni orgl.-harmonij obeh sistemov in v vsaki velikosti, z natan. menzuro za cerkve, seminare in kot vadbeno orodje Nobenega skladišča, ne prekupcev! Le lastna izdelovalnica! Preč. duhovščini posebne ugodnosti. Cenik zastonj in franko. ? Grlcar & Mejač LJubljana, Prešernove ulice 9 priporočata svojo največjo zalogo zgctculjenil} cblcl^ ZG gc^pcdc, dečl^e io otrese io neuc5ti v Kcnfcl^-- ciji za dam«. *— ^^ Bogata zaloga ^^ šivalnih strojev j koles, pisalnih strojev j = pri — I Iu. Jax & Sin s Ljubljana, Dunajska cesta 17. J Stanje »log SO.jun. 1906 čez 12 milijonov kron Preje: Gradišče št. 1, i sedaj: Kongresni trg j št. 2, I. nadstr. | Deoarni promet 30, junija 1906 čez 21 milj. K, Lastna glavnica K 252.865-93. fiajboljša in najsigurnejša prilika za štedenjel Ljtids^a posojilnica 41; 0 brez kakega odbitka, tako, da !( sprejme vložnik od vsacib vloženih U 100 K čistih 4 K 50 h na leto. sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. ure zjutraj do 1. ure popoldan ter jih obrestuje po Stanje rlog 30. junija 1906: K 12,485,874-93 Denarni promet t letu 1905: K 54,418.440 28 Hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da bi se obrestovanje kaj prekinilo Za nalaganje po pošti so poitnohranilnične položnice na razpolago. V Ljubljani, dne 30. junija 1906 Joilp Slika, stolni kanonik podpredsednik. Odbopnikli Anton Belec, Fran Povše, podjetnik In trg. v St. Vidu n. Ljubil vodja, graičak, dež. odbornik, drž. in dež. posl. itd. Anton Kobi, Karol Kauschegg, matija Kolar, Ivan Kregar, pos. in trgovec Breg pri B. veleposestnik v Ljubljani, župnik pri D. M. v Polja. svet. trg. in obrt. zb. v Ljubljani. Frančišek Leskovlc, Ivan Pollak ml., Karol Pollak, Greg. Sllbar, hišni pos. in blag. Lj. pos. tovarnar. tovarn, in pos v Ljubljani župnik na Rudniku. Dr. Ivan Susterllj, predsednik pos O Nf O O. Slavnemu p. n. občinstvu si usojam najvljudneje naznaniti, da prodajam odslej svoje priznano izbor no gorenjsko sukno vsako sredo ter soboto na Vodnikovem trgu vse druge dni pa na Poljanskem nasipu štev. B in ne več na Mapijinem trgu. Vele-