Poštnina pavšaliraua. Uredništvo In upravništvo lista je v Ljubljani Breg Št. 12. Telefon U9.	Stev:- ©. V Ljubljani	16. maja 1921. teto JL				Celoletna naročnina 120 K, mesečna 10 „ Pc-sr.mezne številke se ra-čunijo po 2 K. Inserati se računajo: po! str. 800 K, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih bese<la 1 K.
	AVTO N	i	m	h	MIST	
		i	0	i		
		i	m	f		
	:: Iztfaaja vsedk: pondeljek zjutraj. ::					
+*+4*0*00*+0•*****nmm0*0i+0^+m++»+1*^^*0*mmv0k0*t*+**m+++<+++l*'r*
Najnovejše.
Palitičsii gseBcžajj.
Beograd, 15. maja. Politični položaj se po glasovanju o ustavnem načrtu ni prav nič izpremenil. Vlada ve, da je bila večina, katero je dobila, samo slučajna in zato domnevajo, da bo Pašič takoj po praznikih začel nova pogajanja z opozicijonalci.
Beograd, 15. maja. Odhod hrvaških poslancev, ki pripadajo »Narodnemu klubu«, je napravil v političnih krogih mučen vtis. Zastopniki tujih držav zasledujejo potek dogodkov z veliko pozornostjo.
Beograd, 14. maja. V parlamentarnih krogih sodijo, da bo prišlo do zanimivih debat takoj v prvin sejah konštituante po praznikih, ko bodo odločevali o nazivu države. Agitacija za naziv »Velika Srbija« silno raste.
Vesti iz Zagi^efca.
Zagreb. 15.maja. V mestu vlada napeta nervoznost glede poteka konference zaupnikov Radičeve stranke. Vlada je ukrenila vse potrebno, da obdrži red in mir. Dohod ljudi iz okolice v mesto je razmeroma slab, ker je otežkočen. Doslej še ni prišlo do nikakega incidenta.
Zagreb, 15. maja. Jutri se sestane konferenca predsednikov organizacij Radičeve stranke. Kakor govore v dobro informiranih krogih, bo konferenca sklenila voditi legalni boj za ustavni načrt stranke, ki so ga njeni izvoljeni poslanci izgotovili na številnih in dolgotrajnih sejah.
Zagreb, 15. maja. Radičevci ne bodo šli v se,Sanjo konstltuanto, kateri odrekajo zakonitost, a»ipak bodo počakali novih volitev. Te pričakujejo ,!a spomlad prihodnjega leta.
Kopsiško vprašanje.
Dunaj, 14. maja. Z ozirom na poročila iz eograda, glasom katerih bi nameraval vrhovni svet zaveznikov odrediti revizijo koroškega plebis-c zaradi nepravilnosti pri plebiscitu javlja avstrij-s uradna »Politische Korrespondenz«, da ne bo Prišlo do revizije, Češ da v st. gemainsk! mirovni pogodbi taka revizija ni predvidena in da je rezultat glasovanja že priznan kot končnoveljaven. Vrhov-nemu svetu je znano, da se je glasovanje vršilo v Popolnem redu pod strogo kontrolo antantnih delegatov.
Poljaki v Gos*. Šleziji.
Rim, 14. maja. Italijansko časopisje piše o ogodkih v Gornji Slezlji silno ostro proti poljski padi. »Giornale d’ Italia« predlaga, naj italijanska m angleška vlada zahtevata takojšnjo odstranitev francoskih čet iz Šlezije. Italija se dalje ne sme zadovoljiti samo s platoničnim izrazom obžalovanja nad smrtjo itallansklh vojakov, ampak mora zahtevati tudi visoko denarno odškodnino. Laška vlada ^e baje že poslala poljski vladi noto, v kateri zah-eya plačilo 15 milijonov lir.
da uVaršava, 14. maja. Vsi listi soglašajo v tem,
codo dobili Poljaki Šlezijo do reke Odre.
Dnevne vesti.
sveti/^°\ra komunistov) v ljubljanskem občinskem ker , ncaJz je Izstopil iz komunistične stranke, stariis«	uradnik	državne železnice. On je
•j S°spod In oče peterih otrok.
LJuhii« pevcl) S(> včeraj predpoldne odšli iz je ud nm V ZaKreb. Na ljubljanskem kolodvoru se javlialn i P,?s*ovNa ogromna množica sveta. Kakor sllaino = .£reba, so bili češki pevci v Zagrebu JJ° sPrejeti.
ampak sJhiual£ države) naJ ne bo Jugoslavija, v Kraniu ir i ko sklenil novi občinski svet stavil tozadeavn-r čuJemo> bo K* prof. Marinko, ki je svete v odlil™!!«p,redlog> Predložen g. ministru pro-vanje ali vsaj znatno napredovanje.
Trgovske vesti.
-a dobro*&letlno^padajočo Sden£V°Un'h 'ZE'e<l0V
Važna izjava o centralistični ustavi.
Razgovor z gospodom Stojanom Protičem.
Gospod Stojan M. Protlč, bivši ministrski predsednik, je bil tako ljubeznjiv, da mi je v svojem zasebnem stanovanju v Beogradu, ulica kneza Mihajlova (9. t. m.), podal nekaj svojih misli o našem ustavnem vprašanju. Stojan M. Protič je gotovo najjasnejša državniška glava v Srbiji, mož širokega obzorja in globoke izobrazbe. Kar ga prav posebno diči je to, da s svojimi političnimi principi ne dela kompromisov. Znano je njegovo načelno stališče o prisegi v konstituanti, ki jo je odlonil, čeprav je bil šef radikalne stranke, katera je bila in je še danes v vladi. Preprečeno mu je torej udejstvovati sc v konstituanti. Mandata mu doslej še niso ukinili, poskusili so to storiti demokrati, doslej še brez uspeha. Sfojan M. Protič je še trden mož, ki se še ne misli odtegniti političnim borbam. Ne pozna se mu, da je presedel dclge ječe v srbski nekdanji kraljevini v dolgoletnih ustavnih borbah vodil velike boje za demokracijo in upravo ljudstva. Njegove misli poskušam tu napisati kolikor mi je mogoče jasno, točno in kratko.
Jaz za svojo osabo polagam večjo važnost na ime »samouprava“ kot pa ^avtonomija", ker mislim, da morem tako točneje izražati svoje misli o tem važaem vprašanja. V Srbiji smo se do nstave iz 1. 18S8, pri kateri sem jaz sam mnogo sodeloval, borili predvsem za samoupravo našega ijudstva. Ravno tako pri ustavi iz 1. 1901 in njeni reviziji iz 1. 1903. Ako hočemo imeti kdaj dobre parlamentarce in dobre upravnike javnega premoženja, moramo dati ljudstvu tudi priliko, da se v teh rečeh izvežba in vzgoji. Tako delajo na Angleškem, kjer je doma prava demokracija in res parlamentarno vlidanje. Zaradi široke samouprave ljudstva je postala Angleška na znotraj in na zunaj tako močna in silna država; zato je tam ljudstvo z državo zadovoljno in jo čuva. Demokracije in parlamentarnega vladanja se moremo učiti le od Angležev, ne od Francozov ali Nemcev, kjer demokracija še ni dovolj pronicnila v ljudsko dušo.
Ljudstvo naj bi se tudi pri nas upravljalo samo v samoupravnih korporacijah, ki jih naj bo kar največ. Za tem ciljem smo šli tudi v Srbiji pri vseh ustavnih bojih. Res je, da pri tem nismo pozabili spraviti srbskega ljudstva kolikor le mogoče skupaj v eno enoto. Bili smo v nekem pogledu tudi centralisti. To težnjo pa nam ni narekovala naša notranja potreba, temveč zunanji položaj naše tedanje države. Na eni strani so nas namreč ogrožali Turki, na drugi pa Avstro-Ogrska monarhija. Naš srbski centralizem j j bil tudi lahko izvedljiv. Naše srbsko ljudstvo je predvsem kmetsko ljudstvo, brez velikih medsebojnih gospodarskih in drugačnih razlik. Poleg tega smo bili majhni, komaj 4 milijone duš je štela tedaj naša država.
Danes je položaj naše države vse drugačen. Državno prebivalstvo je poskočilo na 12 milijonov Poleg tega jo nova država sestavljena iz delov, ki so si zelo različni v vseh mogočih pogledih, v gospodarskem, socijalnem, kulturnem življenju. Tu pa mora biti centralizem, kakor ga hoče uveljaviti sedanja vladna večina, naravnost škodljiv, zato ker ne računa z danimi razmerami ia hoče vpravljati in vladati vse te raznolike dele države po enem samem kopitu. Pa tudi s tehnične strani smatram centralizem za pogrešen. Kaj predpostavlja v tehničnem oziru centralistična uprava? Ona zahteva predvsem dobro izvežbano in strokovno na dovoljni višini stoječo birokracijo. To pa mi nimamo. več. Mi nimamo niti predpogojev, da bi si mogli takšno potrebno nam birokracijo v do
gledni dobi vzgojiti in izvežbati. Ne glede na vse to, pa je centralistično-birokratična državna uprava največja nevarnost, da pridemo v absolutizem
danes vidimo, kako spremljajo centralistična notenja' policijske odredbe, ki niso utemeljene niti v zakonu uiti v potrebi. Birokratizem in centralizem zanikujeta že sama po sebi demokracijo in ljudsko samoupravljanje.
Sedanji vladni ustavni načrt je brezmiseln tudi v določbi, da predvidena okrožja ne smejo presegati 700.000 duš. Ta določba, ako jo že hočejo imeti, bi morala biti mnogo bolj elastična. Jaz mislim, da bi se moglo ugoditi vsem, ako bi se postavila tu minimalna in maksimalna mera. Kot minimalno mero bi vzeli recimo tri srbska okrožja, ki so po priliki majhna, kot maksimalno mero pa po tri županije, ki so prilično velike. Tako bi bilo Hrvatom v Banovini mogoče, da se organizirajo v treh velikih okrožjih (zagrebškem, varaždinskem in virovitiškem), Slovenija pa bi lahko ostala cela in nedeljena.
Kar se zakonodajne oblasti tiče, mislim, da mora imeti država eno samo zakonodajno oblast — osrednji parlament. Ta bi se moral voliti po demokratičnih načelih. Ker pa bi osrednji parlament težko vsemu ustrezal, bi odstopal (delegiral) del svoje oblasti okrožjem ali pokrajinam, kjer bi njihove skupščine, sabori, zbori ali kakor jih že hočemo imenovati, sklepale v okviru zakona in vodile administrativne posle. Tudi te skupščine bi moralo biti voljene po načelih najširše demokracije. Mislim, da bi razven pravosodstva, — ki naj bi bilo za celo državo enotno — in pa vojske, lahko vss druge gran9 javne, državne uprave prepastili ljudstvu in njegovim skupščinam v toh pokrajinah. Tako bi se ljudstvu dala prilika, da se upravlja samo in vzgojuje v javnih poslih. Tako bi osrednji parlament svojo oblast sam po svoji volji odstopal pokrajinskim parlamentarnim pokrajinam, ne pa vladi sami, kakor hočejo to izvesti centralisti.
S tem bi se izognili Še eni veliki nevarnosti, namreč tej, da bi bile pokrajine odvisne od političnih kombinacij v osrednjem parlamentu. Politična moč v posameznih pokrajinah bi bila neodvisna od političnih kombinacij v osrednji vladi odnosno v osrednjem parla-lamentu. S tem bi se doseglo tudi veliko večje zadovoljstvo v posameznih pokrajinah, ki so si danes medsebojno še tako zelo različne. Ker sem že pri tem, naj povem še, da nimam nobenih načelnih pomislekov proti ženski volilni pravici. Ta problem sicer še le dozoreva. Če je posamezna pokrajina že dovoljno politično razvita, da se more ženskam dati volilno pravico, naj jo dobe.
Sporazum s Hrvati in Slovenci je dosegljiv in je potreben. Jaz sam sem že o tem veliko premišljal in mislim, da do tega sporazuma mora priti. Toda bojim se, da do tega sedaj še ne pride, če bo vlada nadaljevala sedanjo pot. To sem povedal tudi nekaterim parlamentarcem, ker jaz, žal, ne morem v konstituanto zaradi tiste prisege ... Brez sporazuma si ne morem misliti trajne ustave.
Iz tega vidite, da bi se dalo razpravljati o ustavnem predlogu Jugoslovanskega kluba, čeprav se mi zdi, da je izdelan nekako preveč po vzorcu bivša avstrijske pokrajinske uprave. Toda načelno mu ne oporekam, kakor moram n. pr. ustavnemu predlogu Narodnega kluba, ki je povsom federalističen. Srbijanci so itak boje, da bi se y pokrajinskih (okrožnih) skupščinah ne razvile kakšno centrifugalne sile. To je pravzaprav njihov glavni pomislek.
Vem tudi, da se širi srbofobstvo gori pri vas. To razumem. Sedanja centralistična uprava v nepoznanju razmer dela napake in ker prihaja vse iz Beograda — so naravno temu krivi Srbi. To je veliki greh naših centralistov nad državo in ljudstvom.
Sicer pa itak poznate moje osebno mnenje o naši nstavi. Bil sem tudi minister za konstituanto. Moji predniki mi niso zapustili skoro nič porabljivega. Izdelal sem svoj ustavni načrt po temeljitem premisleku. Temu načrtu in pa svojim novejšim publikacijam o tom vprašanju, nimam mnogo dodati. Odkrito pa povem, da se resno bojim, da bo centralistična ustava sprejeta in se bo potem poskušalo centralistični sistem izvesti, kar bo vzbudilo še več nejevolje med ljudstvom in še večje spore med Srbi, Hrvati in Slovenci. Državi bi bilo le v korist, ako bi prepustila izvrševanje okvirnih zakonov in večji del državne administracije pokrajinam ali okrožjem. Naši centralisti tega nočejo, temveč zahtevajo, da se pravice, ki jih ima edinole osrednji parlament, odstopajo celo vsakočasni vladi, kar ne nasprotuje le načelom demokracije, temveč bo ogrožalo tudi našo pravno varnost. To vodi naravnost v reakcijo In v policijski režim, ki je škodljiv i državi i ljudstvu.
A. Prepeluh.
Državna politika in avtonomija.
Del ljudi, ki prebiva na natančno omejenem ozemlju organiziran v državo, ne živi v moderni dobi sam za seba in so ne more obdati z zloglasnim kitajskim zidom, ampak ima silno mnogo stikov s svojimi sosedi, ki tudi žive organizirani v države na svojih natančno določenih ozemljih. Ti stiki s sosedi 80 potrebni s kulturnega stališča in iz gospodarskih ozirov. Kolikor več jih je in kolikor popolnejši in ožji postajajo, toliko bolj se izpopolnjuje organizacija človeške družbe sploh, toliko večji je napredek in toliko popolnejša kultura.
Kakor pa med posameznimi ljudmi niso samo dobri elementi, ampak tudi slabi, tako je med državami. Državne organizacije so človeško delo in obstoje iz ljudi, ki imajo poleg dobrih tudi slabe lastnosti in iz nižjih organizacij in interesnih skupin, ki imsgo zopet svoje dobre in slabe lastnosti. Slabe človeške in družabne lastnosti so pa neprestano izvor konfliktov ne samo v eni državi med posameznimi ljudmi in skupinami ljudi, ampak tudi med skupinami ljudi, ki pripadajo različnim državam (državnim organizacijam). Da navedemo kratek zgled iz nedavne prošlosti. Anglija je država, Nemčija je država. V obeh državah žive močne trgovske interesne skupine. Med obema skupinama pride do spora, ki ga povzroče lakomnost, pohlep, gospodstvaželjnost. Ker so obe skupine v obeh državah tako močne, da potegnejo za seboj tudi vse ostale, privede ta konflikt do oboroženega spopada, do vojske. Zmagovalec zadosti svoji pohlepnosti s tem, da vzame premagancu zemljo ali pa plodove njegovega dela v obliki vojne odškodnine. Predvsem mu vzame tisto zemljo, na kateri stanujejo ljudje, o katerih zmagovalec trdi, da so s staro državo nezadovoljni. Te ljudi zmagovalec „osvobodi“„ Ali jih je res „osvobodil“ ali ne, to je druga stvar. Zato ponavljamo: tako trdi vedno zmagovalec.
Naravno je, da se vsaka v državi organizirana skupnost takih izgub boji, bodisi iz dobičkarskih gospodarskih razlogov ali pa iz idejnih motivov (verska ali pa narodnostna skupnost). Zato ima vsaka država tendenco, da vsaj to ohrani, kar ima. To tendenco sa-moohrane ima vsak Živ in tvoren organizem.
Sedaj pa nastane vprašanje: Kedaj ima država večjo odporno moč proti poželjivosti svojih sosedov, ali če je centralistično urejena ali pa če sloni na avtonomističnih načelih?
Premotimo položaj naše mlade države. Ta država je plod vojske. Idejni razlogi so bili v prvi vrsti — ne edini — merodajni za njen nastauek. Ravno taki idejni razlogi, pravi ali pa namišljeni, so zopet razlogi za ostanke onih držav, o<i katerih so sa sestavino naše državo odkrhnile, da hočejo izgubljeno dobiti nazaj. To svojo željo morajo seveda kakorkoli utemeljevati. Najnavadnejše utemeljevauje je pa nezadovoljnost od-krhnjenih delov (poleg drogih motivov, za katere moderna politična morala ni nikdar v zadregi).
Morebitna nezadovoljnost ali preteča nezadovoljnost, ki utegne postati nov vir mednarodnih zapletov, se da po našem mnenja mnogo lažje ozdraviti ali pa preprečiti s tein, če se ljudem sam m prepusti kolikor mogoče
velika mera scmoodločtvanja o svoji usedi. Kolikor večja je svoboda, toliko večji bo tudi čut odgovornosti, ker se nihče ne more'1 v tem slučaju izgovarjati na grugega kakor na samegd sebe. Tolika večja bo seveda tudi zadovoljnost z novimi razmerami, kajti če sam odločujem o sebi, kolikor modoče svobodno, gotovo ne bom odločeval proti sebi, ampak za sebe. Kolikor večja pa je zadovoljnost v državnih dolih in državnih organizmih, toliko močnejša je tudi državna celota. Če živim v skupnosti v kateri se mi dobro godi, v kateri sem zadovoljen in v kateri v veliki meri svobodno' odločam o sebi, potem gotovo ne bom silil iz take skupnosti ven niti jaz, niti diugi ■»člani skupnosti, ampak drugi bodo tiščali k nam!
Zato so dali Angleži južno-alriškim republikam takoj po končani triletni hudi vojski skoro popolno samostojnost. Dali so jim parlament, dali so jim lastno vlado in bogve kakšne svoboščine še, toda s temi svobodami so jim prepustili tudi odgovornost za njihovo lastno dobro ali slabo vlado. Če je vlada dobra, niso krivi Angleži, če je slaba, pa ravno tako ne. Na ta način se že v kali zaduši vsak odpor proti centru, ker mora videti vsak Afrikanec, da je njegova vlada slaba po njegovi lastni krivdi, če ne odgovarja njegovim željam, in ne po krivdi Angležev! Zato so svobodne angleške kolonije tudi za časa svetovne vojne zvesto stale ob strani Angležev. In kakor hitro se pojavi v angleških naselbinah jasna želja po še večji svobodi, angleški državniki navadno popuste. To je angleška moč.
Isti problem imamo mi. Na Macedonijo gledajo Bolgari in Grki, na Vojvodino Mažari i. t. d. Kaj bo sedaj bolje za državno politično misel: Zadovoljnost teh ljudi ali nezadovoljnost? Zadovoljen Macedonec bo prav dobro vedel, da živi skhpaj z ravno tako zadovoljnim Vojvodincem in Slovencem in drug drugega bodo branili. Nezadovoljneži bodo pa — konspirirali!
Zato smatramo, da je tudi iz državnopolitičnih ozirov avtonomistično urejena država boljša kakor pa centralizem s svojim neizogibnim pritiskom.
Občinske volitve v Sloveniji.
Občinske volitve v Sloveniji so končane. Vtis, ki so ga napravile na vse politične kroge v naši državi in tudi izven države, je prav velik, ker takega izida, kakoišen je, mnogi niso pričakovali.
Če bi hoteli slediti našemu dnevnemu časopisju, bi prišli v nemalo zadrego, kajti po poročilih, ki prihajajo menda iz različnih strankarskih tajništev, so „zmagale“ vse stranke in vse so z izidom volitev silno zadovoljne — na papirju!
Če pa stvar pretresemo resnejše in brez strankarskih ozirov, kakor jih je do zadnjega trenotka diktirala večini naših strank vzpodbujajoča propaganda ali pomirjevalna taktika ali pa prikrivajoča sramežljivost, pridemo pa do drugačnih zaključkov.
Istina je, in dokazujejo jo številke, da so dobile pretežno večino občin v Sloveniji tiste stranke, ki stoje na stališču slovenske avtonomije.
To jo nepobitno dejstvo, katerega ne ovrže nobeno podtikanje, nobeno pravo ali krivo tolmačenje in nobena zavijanja. Te stranke imajo v rokah nad S0% slovenskih občini
Drugo dejstvo je, da pripada med temi 80 odstotki nad 65 odstotkov Slovenski Ljudski Stranki, ki je šla v volilni boj z izrazitim avtonomističnim programom. Mi niti najmanj ne dvomimo, da je baš ta točka mnogo pripomogla SLS. do takih nspehov, kakor jih je dosegla. To je drugo nepobitno dejstvo.
Tretje dejstvo je, da je utrpela naj večje izgube demokratska stranka ki stoji — zapisali bi ravno tako upravičeno lahko: ker stoji — na strogo centralističnem stališču. Slovensko ljudstvo je centralizem odklonilo.
Četrto dejstvo je, da je nastopalo tudi pri občinskih volitvah ravno toliko strank, kakor pri zadnjih državnozborskih volitvah. Ker pa mal narod, kakor je slovenski, gotovo nima stvarne potrebe po tolikih strankah in po tako silnem cepljenju svojih moči, zato
moramo tadi to dejstvo vzeti v vesten pratres.
01'
Kar smo zgoraj navedli, so suha dejstva, iz katerih je treba izvajati potrebne politične posledice.
Znan državnik je rekel, da obstoji velik del politične modrosti v spoznavanja tistih tvornih sil, ki izpod obstoječih rijejo polagoma na dan. Nobena nova ideja ni padla z neba, ampak redila se je bogve v kakšnih skromnih jaslicah, rastla je v skr tem zatišju, in lepega dne je ni videl ia doživel iu gojil samo en človek, ampak videlo in oprijelo se je je mnogo ljudi, od dne do dne več, dokler ni zmagala. Tako jc z avtonomijo Slovenije. Početki so bili in so še skromni, ampak korenina je pognala žo tako globoko, da se bo dala težko izruvati. Rezultat občinskih volitev je dokaz.
Na celi črti seveda to stališče še ni moglo zmagati. In prav je, da ni. Les slovenske avtonomije mora biti trd kakor sloveči slovenski hrast ia ta raste počasi, zato je trd.
Zato ni čudno, če poleg počasnega prodiranja a\tonomističnega stališča obstoji že cela vrsta drugih političnih programov. To dokazuje, da dober del slovenskega ljudstva še nekaj išče, da še ne ve prav, kara in kako bi, da se nahaja še vedno v megleni negotovosti. To pa na3 no vznemirja, ker smo prepričan1, da ljud tvo ne išče ničesar druzega kakor samega sebe in se bo tudi našlo. Kolikor Več potov bodo ljudje preskusili in jih spoznali kot krive in napačne, toliko težje bodo v bodočnosti pravo pot zgrešiii.
Ljudstvo išče samega sebe in nič druzega. To je važna ugotovitev. Važna zaradi tega, ker nam to iskanje kaže, da je imel prav tisti Amerikanec, ki je rekel, da Stezici še nismo narod, ampak sjio bolj podobni otrokom, ki šele shodijo. To ni nič hudega. Tudi otroci iščejo dolgo svoje fizično ravnotežje po tleh. Ampak vrag je potem, ko ga najdojo, in še večji vrag, ko so začno zavedati, kaj so našli. Tudi naše ljudstvo išče in bo našlo. Kadar se bo pa zavedlo, kaj je našlo — in pot do te popolne zavesti ni več dolga — takrat bo hotelo biti vedno in zavestno sam svoj gospodar, postalo bo narod, ki svoje sku^costi ne'čuti samo podzavedno ampak zavedno, in hoče tudi s premišljeno voljo to svojo skupnost ohraniti in uveljaviti.
Na tem potu pomenijo zadnje občinske volitve v Sloveniji dober korak naprej, ki ga tudi centralca vlada ne sme pustiti v nemar. Kdor ne vidi ali noča videti novih tvornih sil, ki rijejo na svetlo izpod sedanjih, temu zrastejo čez glavo.
Vele važno glasovanje.
V	četrtek zvečer se je vršilo v konštituanti v Beogradu velevažno glasovanje. Šlo so je za sprejem od vlade predloženega in v ustavnem odboru dolge tedne pretresanega centralističnega ustavnega načrta „v na-čolu“, ali kakor smo rekli prej, v generalni debati.
Rezultat glasovanja je bil: 227 glasov „za“, 93 pa „proti“. Z* vladni ustavni načrt so glasovali sevptK v prvi vrsti demokrati in radikalci in nekij m?Cnjših skupin, proti pa so glasovali zastopniki SLS, potem pa slovenski socialisti in komunisti.
Z;tdn i del nas posebno zanima, ker kaže, da izid občinskih volitev v Sloveniji na ogromno večino slo-venskih zastopnikov ni ostal brez vpliva, kajti stranke ki so glasovale proti vladi, reprezentirajo do malega celokupno Slovenijo. To je fakt, katerega tudi centralna vlada ne sme in ne more prezreti in ki bo prej ali s’ej moral vplivati na določitev razmerja med Beogradom in Ljubljano. Beogradska vlada bo morala hote ali nehote računati z voljo ogromue večine ljudstva in njegovih zastopnikov.
Številno razmerje glasov, ki ga izkazuje izid glasovanja (227 : 93), nas prav nič ne plaši, da bi verovali v končno zmago centralizma. To je trenoten uspeh vlade, ki nič ne pomeni. Pot do končne zmage enega ali drugega načela glede ureditve države je še jako dolga. Generalni debati bo sledila špecijalua debata, ki mogoče prinese še znatne izpremembe v načrtu. In potem bodo prišlo vladne krize, prišlo bodo nove volitve, prišlo bo novo razpoloženje. Pri zadnjih volitvah za konštituanto se ogromna večina naroda niti prav ni zavedala, ali se gre oziroma se bo šlo za avtonomijo ali za centralizem, pri prihodnjih volitvah in pri šo poznejših bo pa stvar že bolj napredovala.
Boj med avtonomijo in centralizmom s enim gl;v sovanjem in s sprejetjem ene ustave ni končan. Kaj takega šo ni bilo nikdar v nobeni državi, pač pa nart
kaže zgodovina notranjega političnega razvoja v vseh državah, da je vsa tkz. notranja politika pravzaprav ena sama nepretrgana vrsta bojev za ustavo, t. j. za določitev razmerja med najmanjšim (človek) in malim (pleme, narod) sccijalnim organizmom in med velikim državnim organizmom. Kdor zua zasledovati dandanes razvoj v tem bojo, ta vidi, da se obrača zmaga na stran malih. Zato nas za končno zmago našega principa ni strah. Boji bodo, dolgi bodo, ampak zmaga bo tudi. Oentralizem so ruši po vsem svetu, zrušil se bo tudi pri nas.
Tedenski pregled.
Glasovanje o ustavi in sprejetje vladnega ustavnega načrta je najvažnejši notranjepolitični dogodek prošlega tedna. O pomenu tega glasovanja govorimo na drugem mestu. Trenotna zmaga centralistov nas ne sme plašiti, ampak nas mora vzpodbujati na še intenzivnejše delo.
Dogodki na Hrvaškem, ki se baje pripravljajo za binkošti, zbujajo veliko pozornost. Beo-gradski list „Pravda“ prinaša o pokretu Radičeve stranke dan na dan obširna poročila, istotako o protiukrepih vlade. Značilno je, da je predsednik vlade g. Pašič prošli teden sklical sejo zastopnikov hrvaško-slovenskih strank in da so ti soglasno odklonili vsako odgovornost za evenluelne prenagljene vladne korake. Ako je le del tega res, kar poroča „Pravda“, da se je namreč po Hrvaškem razvila silna agitacija proti sedanji ustavi in sedanjemu režimu, potem utegnemo doživeti neprijetne politične binkošti. Kakor javljajo hrvaški listi so odšli vsi radičevski poslanci na kmečki kongres v Prago, kamor je hotel tudi Radič. Radiču so pa potno dovoljenje odvzeli, tako da mora ostati v kritičnem času v Zagrebu.
Razmejitvene komisije med Jugoslavijo in Italijo so končale svoje delo v toliko, da morejo že zemljemerci pričeti s podrobnim delom. V Dalmaciji „ Italijani polagoma izpraznjujejo ozemlje, ki naj pripade nam po rapallski pogodbi.
E5©!gais*i isn w«ejjns& edškednina. Slični korak kakor antanta proti Nemčiji je pripravila tudi naša vlada napram Bolgarom. Bulgari so ravnotako popustili kakor Nemci in bodo začeli v kratkem voziti živino na račun vojne odškodnine na naše meje. Živina so bo na obmejnih postajah prodajala. To ne bo pravilen način uporabe vojne odškodnino. Mali srbski kmetje, ki so največ trpeli, ne bodo prišli do živine direktno, ampak jo bodo morali kupovati od bogatih posredovalcev za drag denar, dočim jo bodo nakupili prekupci prav Poceni. Na ta način bo oškodovana država in oškodovani bodo mali kmetje. Zakaj država ne prevzame živine in jo ne oddaja kmetom na kredit, ampak po pravi ceni.-1 Ali brez verižnikov res ne gre?
M Memčrji je državni zbor sklenil da sprejme trde pogoje zaveznikov glede plačevanja ogromne vojne odškodnine v znesku nad 150 milijard v zlatu. Prejšnja vlada je odstopila, ker zavezniških pogojev ni hotela sprejeti. Nemci bodo morali trdo delati dolgo vrsto let, ge bodo hoteli poravnati svoje vojne obveznosti.
V Italiji se vrše obširne priprave za nove držav-nozbo.ske volitve o binkoštih. Po dosedanjih izgledih kodo zmagali na celi črti fašisti in njihove organizacije Proti socialističnim skupinam. Zmaga fašizma pa še ne Pomeni vzpostave normalnih razmer v Italiji.
Poljaki so vprizorili	v Gorenji	Šleziji	vstajo,
a v popravijo" izid	ljudskega glasovanja, ki se	je od-
ocilo proti njim. Poljski plebiscitni komisar Korfant,y se je postavil na čelo poljskega fgibanja, ki je rodilo
V	^U8P®h. Zmago	poljskih	vstašev je	morala	hočeš-
uočeš priznati tudi	antanta.	Tako bodo	dobili	Poljaki
mnogo več ozemlja kakor bi ga po plebiscitu, in kar je najgiavnejše, to ozemlje stoji na jako visoki kulturni 8 °pinji in ima zelo razvito industrijo.
Med Angleži itn Spci se napeto razmerje po-si ublažuje. Angleška vlada je odpoklicala dosedanjega podkralja maršala Frencha in poslala na njegovo mesto Talbota, prvega katoličana, ki je prišel na Irskem na tako važno mesto. Anglija, klasična dežela moderne emokracije, pač bolje razume duha časa in ima mnogo več smisla za pametno popustljivost kakor naši prenapeti centralisti.
Dra@wn© vesti.
• ■> 1
Vse prejemnike vnašega lista prosimo, da blagovolijo zaradi reda v upfgvi v najkrajšem času ali poslati raročnino ali pa list vrniti. Upravništvo.
Izpcpelaaitev pokrajinske vlade v Ljubljani. Listi javljajo vnovič, da postane dosedanji poverjenik za socialno skrb v Ljubljani g. Adolf Ribnikar poverjenik za notranje zadeve, na njegovo mesto pa da pride g. dr. Nikola Županie. — V političnih krogih spravljajo imenovanje g. A. Ribnikarja v zvezo s predstoječimi razpusti nekaterih občinskih svetov, zlasti mestnih, g. dr. Nikoli Županiču pa pripisu-jojo isto vlogo, kakor jo ima pomočnik finančnega delegata v Ljubljani. Te vesti beležimo kot kronisti. Mi s svoje strani vsa taka imenovanja pozdravljamo, ker kolikor več komisarjev, toliko več zavednih avtonomistov. Kakšnega mnenja bodo pa kontrolirani gospodje vlsdni poverjeniki, to je pa njihova stvar.
Pruski profesor in avtanumija. V
reviji „Technik und Wirtschaft“ štev. 3, ki izhaja v Berlinu in je glasilo društva nemških inženirjev, jo napisal prof. dr. Oton Gbbel iz Ilanovra, eden najodličnejših nemških nacijonalnih ekonomov o Jugoslaviji velezanimivo razpravo, kjer pravi med drugimi: „Ob koncu koncev moramo smatrati Jugoslavijo, ako ne bodo novi politični preobrati spremenili slike, kot ono državo v jugoiztočni Evropi, ki je za življenje najbolj sposobna, ako se ji bo posrečilo ohraniti zadovoljne bivše avstro-ogrske teritorije in ako se ne bo dala zapeljati, da bi po nepotrebnem zapostavljala interese vtelešenih pokrajin napram koristi bivše Srbije. Soci-jalne razmere ne vzbujajo posebne bojazni vzpričo dosedanje neznatne industrijalizacije in vzpričo izrazito agrarnega značaja, ki ga ima ta država . ..“
Tako sodi objektivno o naši državi odlični nemški nacijonalni ekonom, ki pač nima nobenega vzroka, da bi bil v svoji sodbi pristransko optimističen. — Tako čitamo v „Slov. Narodu" od 8. maja na strani 2. v isti številki, kjer se na prvi strani bori za ceutralizem !
Avtonomija uti? centrelisem? Nikdar ni zadostno povdarjeno in raztolmačeuo vprašanje avtonomije. Razpravljanje o bodoči vstavi v konstituanti gre h koncu. Možje, ki so bili v Sloveniji voljeni na programu avtonomije, zatajili so v sebi čut dolžnosti in se radi osebnih in strankarskih interesov izneverili danej besedi ter propagirajo centralizem. Občinske volitve po vsej Sloveniji pa so pokazale, da narod želi in hoče doseči vsakim načinom samoupravo in to v gospodarskem in upravnem pogledu. Če bi nekateri izvoljeni poslanci glasovali proti volji svojih vohlcev za centralizem in s tem pomogli s to večino k ustavi, ki je nasprotua z mišljenjem večine naroda slovenskega in hrvatskega, ne more in no bode narod odobril ne glasovanja in tudi ne ustave. Dobrobit naroda ne obstoja in ni zasiguran v ustavi, ki bi mu bila vsiljena z večino par glasov, temveč je v resnici potreba v sporazumu vseh treh plemen vstvariti ustavo za katero bode vsak in vsi skupaj delali z vnemo in navdušenjem.
Kaj Ja slosessaki jezik? Odgovor na to vprašanje beremo v „Srpski čitanki" za 4. razred ljudskih šol: „Slovenački govor je doista samo narečje lepog srpskog jezika. Poneka reč ima i drukčija, ali to ne znači, da oni imaju drngi govor, več se to kaže, da imaju svoje narečje". Slično piše tudi g. dr. France Ilešič v beogradskem listu „Demokratija“. Zato se ne čudimo, če piše radikaluo-srbski list „Baikan“, ki zagovarja ime »Velika Srbija" kot naziv naše države, da Velika Srbija ne sega do Vinkovcev, ampak tja do Logatca. Ker pa trdi menda isti dr. Ilešič, da je ime Srb, Hrvat ali Slovenec vse eno, zato ni dvoma, da se bodo našli ljudje, ki bodo trdili, da Velika Slovenija ne sega le do Brežic, ampak preko Bitolja in potem bomo doživeli sijajne učenjaške debate o tem, kdo ima prav. Pa brez zamero: Kaj bi rekli Srbi če bi brali v slovenski ljudskošolski knjigi, da je »srbski jezik samo narečje lepega slovenskega jezika?" Po teoriji dr. Ilešiča (naj nam oprosti da ga citiramo) bi bil tak stavek v naših berilih popolnoma logičen in korekten.
Dober za 5e tele. V centralističnem „Jutru" smo čitali te dni propagandni članek za nameravano notranje državno posojilo.5 V tein članku se omenja
tudi »slovenska pokrajina" in njeni interesi. Kadar naj Slovenci kaj dajo, takrat jim centralisti že priznavajo »slovensko pokrajino", drugače pa ne slišijo radi o njej.
Živijo ruski car! V »Slov. Narodu" je priobčil serijo člankov o avtonomiji in centralizmu, o srbstvu in frankofilstvu g. Lenard, ki je gospod in doktor obenem. V enem teh člankov pravi, da je boljša močna centralna oblast, kakor kakšen pokrajinski fevdalizem že iz tega vzroka, da so ljudje lahko pri centrali pritožijo z upanjem na uspeh; slaba centrala pritožbam ne more ugoditi, ker ima premalo moči. Mi tej misli nimamo dostaviti druzega kakor besede: živijo ruski absolutistični car. Ta je bil najmočnejša centralistična oblast, dokler so Rusi tako mislili, kakor misli še danes g. dr. Lenard.
Zanimava izjava. Dnevni listi so prinesli v četrtek prošlega tedna zanimivo notico o važni seji, ki se je vršila dan poprej pri predsedniku vlade g. Pašiču. Seje so se udeležili najodličnejši politini iz Hrvatske in Slovenije. Dr. Korošec je govoril med drugim tudi o »obznani" za Slovenijo. Gospod Pašič pa je izjavil v svojem odgovoru, da on o kaki taki »obznani" ničesar ne ve, — Tako so poročali dnevni listi. Včasih so bilo take stvari precej drugačne. Spominjamo se še prav dobro raznih interpelacij proti različnim civilnim in vojaškim dostojanstvenikom v starem dunajskem, v beogradskem in v drugih evrop^ih parlamentih in vemo, s kakšno zvito zofistiko in advokatsko pretkanostjo so različni resoitni ministri branili svoje podrejene organe že zaradi avtoritete na zunaj, čeprav so bili prepričani, da je obtoženi uradnik res kaj zakrivil. O krivcu se je potem obračunalo med štirimi stenami pod pečatom uradne tajnosti. Gospodu Pašiču ta parlamentarni običaj gotovo ni neznan. To je sicer res, da Korošec ni stavil formelne interpelacije gledo »obznane", ampak v stvari sami se besede dr. Korošca ne razlikujejo mnogo od bistva interpelacij. A glej - g. Pašič pravi, da nič ueve! Niti besedice opravičevalnega zagovora ali obrambe od zgoraj, tudi najskromnejšega poskusa »držati" svojega zastopnika v Sloveniji nismo čuli, ampak samo kratko in suhoparno izjavo, da g. Pašič nič ne ve! To je važna ugotovitev. Gre se namreč sedaj samo še za to, ali se smatra predsednik pokrajinske vlade za Slovenijo samo za državnega uradnika, ali pa se smatra tudi za političnega zastopnika vladne večine. O njem kot o državnem uradniku ne bomo govorili in mu priznavamo kot takemu vse dobre in najboljše lastnosti. Zdi se nam pa, da on ni samo državni uradnik, ampak da je tudi političen faktor v vladi, ki po večini ni sestavljena iz uradnikov, ampak iz političnih poverjenikov. Toda naj bo predsednik pokrajinske vlade za Slovenijo kar heče, uradnik ali politik ali pa vsakega nekaj, na noben način ne sme in ne more o Juti izjeva, kakoršno je del g. Pašič, neopažena c d njega. Fakt je, da g. Pašič za svojega najvišjega uradnika v Sloveniji ni imel niti ene opravičevalne besedice in da ga je »spustil", — da rabimo ta neparlamentaren izraz, — kar je jako občutljiva stvar, iz kakoršne so gospodje svojčas izvajali prav hitro potrebne posledice. Danes seveda ni več tako kakor je bilo, ampak bodo že še časi p išli, ko ho zopet tako.
Gospodarstvo.
Notranje državno posojilo.
Naša država se nahaja v neprestanih dena nih neprilikah, ker izdatki za državne potrebe vsled vedno naraščajoče draginje tudi rastejo in jih ni mogoča pokriti z rednimi dohodki. Prometna sredstva zahtevajo nujne obnove, graditi bo treba državna poslopja, skrbeti je treba za invalide in zadovoljiti še stotero drugih socijalno političnih potreb, a vseh teh stroškov, ki gredo v miljarde, država ne more pokriti iz svojih rednih dohodkov, ampak si mora denar izposoditi ali od lastnih državljanov, ali pa mora odpreti vrata na stežaj tujemu kapitalu.
Če izda država zadolžnice bodisi domačemu, bodisi tujemu kapitalu so to lahko dvoje vrste: ali tvorijo takozvano »večno" rento, t. j. da država skrbi samo za redno obrestovanje, ker pričakuje, da ne bodo
nikdar vsi njeni upniki naenkrat zahtevali svojega državi posojenega denarja nazaj (posameznik pa vedno lahko svoj papir proda v vsaki poljubni banki, ki ga proda dalje), ali pa plačuje a obrestmi vred tudi del kapitala, t. j. država amortizira posojila tekom gotovega števila let, kar se navadno zgodi z izžrebanjem določenega števila državnih zadolžnic. Tretja vrsta posojil so posojila, kjer je izžrebanje združeno z dobitkom; te vrste posojil Se pa poslužujejo države navadno le v najskrajnejših slučajih.
A najsi se odloči država za eno vrsto posojil ali pa za drugo, naj apelira na domači kapital ali pa na tuji, vselej mora izpolniti gotove predpogoje, ako hoče imeti v svojih finančnih operacijah uspeh.
V	denam** neprilike pride lahko kmet, pride trgovec, pride uradnik. Če hoče dobiti kmet kredit, mora nekaj imeti. Če nič nima, so težave. Drugič mora to, kar ima, tudi obdelavati. Prazna in s plevelom zarasteaa zemlja ne nese nič in iz nič se ne dajo plačevati riti obresti niti kapital. A tudi če ima zemljo in jo obdeluje, to še ni dovolj. On mora tudi dobro gospodariti s pridelkom. Kdor vse zapravi po neumnem, nima kredita, ker tak gospodar tudi ne daje nobene garancije za točno plačsvanje obresti. Tako je tudi pri trgovcih, tako je pri uradnikih in povsod.
Tudi z državnim kreditom je tako. Država ki hoče dobiti denar na posodo, mora uživati zaupanje kakor zasebnik. Podlago za zaupanje tvorita v prvi vrsti mir in red v državi. Red zlasti v državnem gospodarstvu. Važno podlago zaupanja tvorijo tudi mednarodni odnošaji države. Kadar groze vojske, denarja ni. Kdor k=omu denar zaupa, mora vedeti, komu ga da in na kaj, oziroma pri državi mora vedeti, kdo bo plačnik. Kajti država je v finančnem oziru kontinuum in finančniki se ozirajo malo nato, kakšna je notranja ureditev itd. kake države, samo če vedo, da bo n. pr. republikanska vlada priznala tudi obveznosti, ki jih je skleniia monarhija. Francija še danes plačuje obveznosti, ki so bile sklenjene za časa cesarstva> Rusija pa ne plačuje starih obveznic. Zato ima Francija kredit, Rusija ne.
To so glavni faktorji, s katerimi računa kapital, domač kapital ravno tako kakor tuj. To smo videli ža v početku naše države, ko še ni bila kraljevina SHS. mednarodno priznana. Takrat naši državi ni nihče nič
posodil, ker nihče ni vedel kdo bo plačal, ali SHS. ali S in H in zopot S posebej ali pa nihče izmed teh treh.
Mogoče bo po sprejetji ustavo bolje. Bolje bi bilo za naš finančni položaj na vsak način, če ne bi merodajni faktorji usiljevali ustave, proti kateri je večina hrvaškega in slovenskega ljudstva, ampak če bi se sporazumeli. Če bodo pa vztrajali na poti, na katero so krenili, ne bo dobro, ali vsaj ne tako dobro, kakor bi bilo treba in tudi lahko mogočo.
Uspeh posojil je najboljše merilo za notranjo moč in konsolidacijo države in obratno. Kjer je dobra in solidna uprava, kjer so ljudje zadovoljni, tam se čutijo ljudjo doma in zaupajo. Kadar pa ljudje ne zaupajo, potem je to najboljši dokaz, da v hiši ni vse v redu in vsak pameten upravnik bo poskušal take vzroke nezaupanja odpraviti, da si zopet pridobi potrebniikredit.
Posamezne odredbi iz najnovejšega časa kažejo, da finančna nprava mnogo premalo računa s faktorj', s katerimi bi si pridobila zaupanje iu ugled pri svojih državljanih. Ena taka naredba n. pr. je trenotno razveljavljenje vrednosti starega vojnega drobiža. S to naredbo so bili prizadeti ravno najrevnejši ljudje, ki že itak nimajo mnogo. A tudi oni, ki imajo nekaj; ravne ti še bolj računajo z vsakim vinarjem kakor reveži. Ali bodo ti ljudjo sedaj zaupali stotake in tisočake finančni upravi, ki niti njihovih borih „desetic“ ne rešpektira? Pri računih ljudje ne poznajo šale! Takih primerov bi lahko našteli še mnogo, ampak ne maramo se izpostavljati očitku protidržavne, agitacije, ki ni naš namen, pač pa je naš namen opozoriti centralno finančno upravo na okolnoBti, ki jih ne sme nobena finančna uprava prezirati, ako hočo uživali zaupanje. Finančna uprava naj popravi, kar se še da, in naj n. pr. pri vojnih posojilih postopa pametneje kakor z železnim drobižem.
Kaj btt z vojnim posojiSona? Vse nasledstveno države, ki so nastale iz Avstro - ogrske, so že uredile tudi pereče vprašanjo vojnega posojila. Samo pri nas v Jugoslaviji je to vprašanje še odprto. Po izjavi finančnega ministra mentalitet v Srbiji ni ugoden temu posojilu, kar jo v sebi razumno, za kar so pregovori o sanaciji vojnega posojila skoraj onemogočeni. Država pa potrebuje veliko notranje posojilo, katerega
Gospodarska
zveza, centrala za skupni nakup in prodajo
reglstrovara zadruga je omejeno zavezo
v LjufoBjani, Dunajska cesta št. 29
Ima na zalogi špecerijske predmete, kolonijalno blago, vse vrste žita, moke i, t. d. prvovrstno češko In angleško manufakturo, najboljši splitski cement, lahki in težki bencin, vsakovrstne poljedelske stroje in železnino, kakor grablje, kose, lopate, krampe, žage i. t. d. Največja izbira vseh vrst mesnih Izdelkov, pristnih kranjskih klobas ter domače masti, najfinejša vina domača In banatska. Lastna zeljarna. Izdelovanje mila in sveč v svoji tovarni. Nakup in prodaja vsakovrstnega lesa. Lastne žage.
MM**«
gg: Štiri milijone kron -M
zadene v najbolj srečnem slučaju igralec državne razredne loterije.
Praraijo 320.000 - ta mijo v četrtem razredu 100.000'- kron kupljeni pri" Zadružni gospodarski banka v Ljubljani,
Hgvo žrebanje se vrši od IZ. moja do Z. junija.
zamenjati srečke IV. razreda za nove srečke V. razreda do 7. maja. Nova srečka stane kolikor stara: cela 192 K, polovica 96 K, četrtinka 48 K, osminka 24 K. Kdor še ni igral, a hoče igrati v petem razredu, mora plačati srečke vseh petih razredovj
torej petkratni iznos.	Zadnja ppilika! Nekaj srečk ima še na razporago
Zadružna gospodarska banka d. d. v Ljubljani, Dunajska c. ZB/1.
namerava dobiti le pri Prečanih, o katerem posojilu pa je tudi izključeno voditi kake pregovore, dokler se narod ne uveri, da imajo državna posojila boljo vrednost in da, če propade država, ni propadlo njeno premoženje, in nje kredit in da imajo državni papirji b)ljo vroduo3t kakor navadne delnice ia deleži privataih podjetij. Zato ne bodo gledali na mentalitet naroda, temveč trezno s svinčnikom v roki računati, ima-li država, ako sanira vojno posojilo, od tega dobiček ali ne, in ako se izkaže, da država napravi s to sanacijo dobro kupčijo, potem menimo ni vzroka, ki bi zaviral rešitev tega perečega gospodarskega vprašanja.
Razprave o novi uvozni carini. „Jutro,, poroča iz Beograda: Generalna direkcija carine nadaljuje razpravo o uvozni carini. Razpravam predseduje generalni direktor Kukič, referent je dr. Konrad Šmid. Komisija se ravna po principu, ds, treba uvesti na blsgo, ki se producira v državi, kar najvišjo uvozno carino, izvzemši blago, pri katerem se ima pobirati fiskalna carina. Pri blagu, ki se producira pri nas, se skuša uvesti take visoka carina, da bo našim producentom mogoče konkurirati z inozemstvom. Naši producenti trdijo, da je konkurenca iz inozemstva že tako huda, da je tuje blago cenejšo kot domače. Nekatere tovarne sa morale zaradi tega ustaviti delo in delavce odpustiti. S carinskimi postavkami, ki se imajo sedaj uvesti, se hočo preprečiti uvoz tujega blaga in s tem izboljšati našo trgovsko bilanco, kar bo imelo za posledico tudi izboljšanje naše valute. Pri blagu, ki se ne producira pri nas, pa se ima mesti čim najnižja carina. — Proti nameravani novi uredbi ne bo ugovarjal nihče drugi kot konzument, ker obstoji nevarnost, da sa bodo združevali producentje v truste za izkoriščanje uvozne carine. V glavnem je pa treba počakati na to, kako se bo naredba izvrševala, ako jo bodo odločilni krogi sprejeli.
Enoten zakon ajSede uporabe elektrike je sklenilo ministrstvo javnih del v Beogradu. Ta načrt je pa naletel na hud odpor v slovenskih in-ženerskih krogih. Stalua električna komisija, ki jo je postavila v svojem delokrogu Zveza industrijcev, je načrt ministrstva po poročilu g. inž. Milana Šukljeja, odklonila, „ker ni primerna za naše prilike“ (*Slov. Narod" od 30. aprila t. 1.). — Kar seveda nikogar ne bo oviralo, da se navdušuje še dalje za centralistično vladanje, ki tako vestno upošteva naše slovenske razmere in potrebe naša industrije.
Izdajatelj: ALBIN PREPELUH. - Odgovorni urednik: JOŽE PETRIČ. — Tiska: Tiskarna J. BLASNIKA NASL. V LJUBLJANI.
TISKHRNH IN L1TOGRHFICN1 H	2HV0D
Š f.................  *...."f ;
se priporoča za nat$čbo vseh tiskarskih in Utegrafičnlh tiskovin, ki jih izvršuje po Ikorumrencfiih cenah. Podjetje je popolnoma prenovljeno in opremljeno = z najmodernejšimi stroji in je = zmožno izvrševati dela od
navadne do umet*	i
niške izpeljave.
J. BLHSNIKH NHSL.
LJUBLJHNH BREG 12.
IScMumlA slo^irenslci ^a^irsai^o^iralMLii
Vzajemna zavarovalnica v Unbliani, Dunaj, cesta 17.
li življensMcm oddelku:
Sprejemal
V požarnem oddelku:	II	življensta	oddelku:	nejši pogoji za otroško doto in pogrebne stroške.
Zahtevajte cenike. Zanesljivi poapedovalci ae sprejemajo.