127
Naši dopisi.
Z Dunaja 19. aprila. — Veliki teden je sicer navadno temna senca, ki pripravlja na sijajno veselje „Aleluje" velikonočnih praznikov, pa v tukajšnjem političnem življenji bilo je v velikem tednu le deloma mračno , deloma pa se je uže blišela vesela aleluja. — Kislo mlačne obraze so dobivali tukajšnji levičarski časniki od same zavisti, ker je najem državnega posojila sedanje vlade imel tako nezaslišano sijajen vspeh. — Nova 5°/0 državna renta oddala se je po normalni vrednosti in cel6 2% nad to. — Avstrija uže nad 30 let ni doživela kaj tacega in da se je to posrečilo vladi Taaffe-Dunajewski-ovi, tega ji Herbst-Plenerjeva klika ne more odpustiti. — Ako se vpraša, od kod ta vspeh, je odgovor lahak: Sedanja vlada in večina državnega zbora hoče in začenja uže gospodariti drugače kakor so njeni liberalni spredniki, tedaj je nastalo „zaupanje" , — se ve da so k sijajnemu vspehu pripomogle tudi prepolne blagajnice denarnih zavodov domačih in ptujih, ki uže res ne vedo kam z velikanskimi zalogami, in konečno je borsi še veči pogum dala ravnokar — skoraj da poravnana pravda med Turško in Grško. Vse to je sedanja vlada srečno porabila — in zavistni njeni nasprotniki od jeze škripljejo. — Mračen je bil veliki tedentudi baronu Schwegelu, ker dejan je bil v pokoj, kar se je uže pred letom pričakovalo. Mislim , da po teh nasledkih ne bo svoj živ dan pozabil svojemu sosedu baronu Tauffererju , ki ga je pri ominoznem glasovanji ščuval, naj reče svoj ,,Neiu" in se s tem pokazal „junaškega", ko je bil sicer navajen biti previden diplomat.
Veliko se je pisalo in govorilo o ministerskih krizah. Pri tem vprašanji je treba zmeraj ločiti, odkod take novice prihajajo. ,,W. A. Zeitung" s Plenerjem & Consorten delajo miniaterske krize vsaki teden, — ker hrepene dočakati dne, da bi uboga Avstrija klicala po njihovi pomoči; take krize so hronično delane; druge krize pa so rečne — so utemeljene v dejanjih ali pa opuščenih dotičnih ministrov, in to velja zdaj o naučnem ministru Conradu, — ta je v resnici nemogoč, ako bi se tudi še držal sam ali držali ga drugi nekaj časa, —• to je vendar uže danes gotovo, da vladajoča desnica državnega zbora ne more pustiti takega naučuega ministra, ker on vlada odločno zoper narodna in verska načela desnice.
Sicer se bo za zdaj velika politika nekaj nazaj umaknila, ker na dnevnem redu prihodnjih 3 tednov bo ženitovaoje cesarjevičevo, za katero se tukaj delajo velikanske priprave. Naj bi pritisnilo k njim v deputacijah tudi mnogo odličnega slovenskega elementa; ali ne bo deputacije slovenskih kmečkih županov na Kranjskem v narodnih nošah?
Iz Koroškega 18. aprila. — Novega škofa smo dobili; imenovan je namreč gosp. Peter Funder, ki je po smrti knezoškofa dr. Wiery-a opravljal službo namestnika škofovega. „Karntner Volksst." nam je v svojem zadnjem listu na drobno popisala životopis našega novega škofa, na gornjem Koroškem v fari Wei-sach leta 1820. rojenega, kjer je njegov brat sedaj župan. Odlikoval se je po tem životopisu v vseh svojih mnogovrstnih službah, a nikjer v životopisu ni sledu ne tiru, da bi razumel tudi jezik slovenski. „Vkljub temu — pravi „Karnt. Volksst." — smo prepričani, da bode gosp. Peter Funder tudi kot knezoškof Krški prava sredstva našel, da bode slovenskim svojim deže-lanom tudi v jezikovnem oziru pravičen, zato pridemo vsi — Nemci in Slovenci — s srcem polnim ljubezni in zaupanja novemu višjemu pastirju naproti." — Slovenci na Koroškem vendar nismo še vsi izgubili po-
128
polno narodne zavesti tako, da bi mogli in smeli hvalili tako dejanje ministra barona C on rada, po katerem je nasvetoval nam za škofa mož&, ki — pri vseh druzih hvalevrednih lastnostih — prav nič ne ume slovenskega jezika in s svojimi 130.000 koroškimi Slovenci govoriti ne more I Mar minister bogočastja nikakor ni mogel najti moža, ki bi bil *udi v tem sedanji čas ve-levažnem oziru ves na svojem mestu? Je H pa zopet bolj vstreči hotel liberalnim nemškim kričačem , kakor pa bi bil pravico skazal obojnemu narodu, ki biva na Koroškem , ki po takih potih čedalje bolj postaja domena slavofobov?  Res žalostno!
Iz Tržiča 16. aprila. — Hvala Bogu, da je zadnje številenje ljudstva pokazalo, da v našem Tržiču ni skoro nobenega sledu več od Cimbrov, to je, tistega divjega teutonskega ljudstva, ki je hipoma v velikih trumah leta 114. pred Kristovim rojstvom, ko so Rimljani v svojem posestvu imeli Kranjsko, Istro itd., prihrulo le-sem in se z Rimljani teplo in potolčeno bilo. Naši TržiČanje so namreč pri številenji ljudstva se pokazali vredne svojega slavnega rojaka gosp. Petra Hitzingerja in števši se med seboj našli 1681 Slovencev med 1797 prebivalci, ki jih šteje|naš pridni trg. Da se pa popolno ni izgubil ciraberski sled, zato so skrbeli poedini tujci, ki so v preteklih časih privandrali v Tržič, pa tudi nekateri drugi, ki so zatajili slovenski svoj rod in se naredili za Nemce, čeravno uže njihovo ime priča, da je njihovo nemštvo laž. Spominjamo se tu le nekdanjega urgermana, grajščinskega oskrbnika Pogatsch-nigga, znanega pod imenom ,,tržiškega Palmerstona", ki je zatrosii cimberstvo v naš slovenski Tržič ter si Tržičane tako podložne naredil, da jim je kar naravnost s tem, da je v kavarni v časnikih članke pod-črtoval, ukazoval, kaj naj bero in kaj ne. Tako naši ubogi Tržičanje niso smeli nobene svoje lastne misli imeti, Pogatschniggje bil njih profet! Žalibog, da se ni še do dobrega izgubilo ni „Palmerstonov" duh, po katerem bi se bil imel Tržič na zemlji slovenski popolno izneveriti materi svoji! Vendar smo veseli velike večine njegovih prebivalcev, ki so se pri številenji letošnjem pošteno k temu priznali, kar so, — Slovenci.
Iz Ljubljane. — O svetem velikem tednu in o velikonočnih praznikih cerkvenim svečanostim posvečenih prest&lo politično gibanje je zdaj se povsod zopet oživelo, pri nas v Ljubljani pa posebno zarad mestnih volitev, za katere naša n&rodna in pa nam nasprotna stranka živahno delate priprave. Naj bi prihodnji teden — teden po ,,beli nedelji", ko bodo volitve, se naše mesto zopet pokazalo kot „bela Ljubljana", kar je toliko let bila, dokler ni pred malo leti birokracija s konstitucijskim društvom v zvezi naših meščanov razcepila na dvoje. Oklic centralnega volilnega odbora na zadnji strani današnjega lista kaže, kaj hočemo in kaj nočemo. Mi hočemo prosto volitev: s tem je vse rečeno! Noben šolski vodja in noben načelnik cesarskih uradnikov ali deželnega odbora naj pred volitvami ne kliče učiteljev in uradnikov pred se in jim (z dostavkom se ve da: ,,ohne eine Pression iiben zu wollen"!!j ne kaže, katere kandidate naj volijo, kakor se je to zadnja leta pogostoma godilo. Tako bodo volitve proste v veliki tisti vrsti ljubljanskih volilcev, ki so zadnji čas spodkopavali zmago neodvisne naše stranke. Ces. uraduiki sami pa imajo nad baronom Svegel-nom, c. k. bivšim sekcijskim načelnikom v ministerstvu unanjih oprav, ki je unidan definitivno bil penzijoniran, očiten zgled, da grof Taaffe ne da si po uradnikih s tem kljubovati, da stopijo v tabor stranke, katere nasprotujejo vladi. Tedaj le proste volitve, in pokazalo se bo, kateri stranki gre pravica večine v zboru mestnem!
— (Se nekaj o ljubljanski hranilnici.) Z ozirom na defravdacijo Presničevo je „Laib. Zeitung" te dni prinesla poročilo, da je vodstvo hranilnično sklenilo, predrugačiti nekoliko opravil nik (Geschaftsordnung). Da edino to predrugačenje nikakor ne zadostuje, so „Novice" v 13. in 14. listu temeljito dokazale, rekši, da živa potreba je cela prememba dosedanjih pravil. Naj to potrebo na korist deželno še nadalje vtrdimo.
Pravila so bila pač še le leta 1867. prenarejena; a žalibog, da se je glas, katerega je narodna stranka o pravem času leta 1866. v deželnem zboru vzdignila, vkljub obljubi tadanjega c. kr. namestnika bar. Bacha popolno prezrl. Ravno zdaj, ko se je sijajno pokazalo, kako tehtni in previdni so bili pomisiiki, ki jih je sprožila narodna stranka, je gotovo umestno, slavno o. kr. deželno vlado opozoriti na potrebo atrogega postopanja, da se napake in nerednobti pri tako važnem javnem zavodu odpravijo ter pravila uravnajo po postavnih določbah.
Narodna stranka je v deželno-zborni seji dne 23. novembra 1. 1866. (3tenogr. zapis. str. 20) po posebni interpelaciji do deželne vlade obširno in temeljito dokazala, kako pomanjkljiva so načrtaua nova pravila, ter kako nekatere točke naravnost nasprotujejo občnim postavnim določbam za hranilnice posebno izdanega regulativa dne 26. septembra 1. 1844. št. 29.304. Zlasti je interpelacija povdarjala, da nameravana nova pravila nasprotujejo postavni določbi glede obči o, ki bi posojila potrebovale za občnokoristne namene; — da upravni hranilnični organi nikoli ne smejo postati hranilnični dolžniki, da pa so ti organi (vodje) vendar večidel dolžniki hranilnice. Pokazalo se je, da je po prejšnjih pravilih vsakdo imel pravico, društvu nasvetovati članove, da se pa ta pravica hoče popolno skrčiti, ker po novih pravilih navedena pravica pristaja izključljivo le vodstvu samemu; povdarjalo se jo posebno, da je to ena izmed najnevarnejših in brezumnih novih določeb, ki vodstvu daje sredstvo v roko, vsaka-tero njemu nepovoljno osobo za vselej izključiti iz društva. Tudi je bilo dokazano , da je hranilnica v novih pravilih nek natančen načrt, ki ga je kmetijska družba vsled poziva deželne vlade izdelala o načinu , kako bi se posojila na kmetijska posestva dajala najbolj primerno za vsako stran, popolno prezrla. Z ozirom na vse to je narodna stranka stavila konečno vprašanje: „ali je visoko vlado volja, na to tiščati, da se iz novih pravil odstranijo vse določbe, ki so v nasprotji z dvornim dekretom dne 26. septembra 1. 1844. št. 29.304, — in ali hoče vlada glede na veliko važnost hranilničnega zavoda za vso deželo, načrtana pravila izročiti deželnemu zboru v pretres in poročanje? — Vsled te interpelacije je c. k. namestnik baron Bach v seji dne 18. decembra 1. 1866. (stenogr. zapis. str. 176) obljubil, da se bodo vse točke načrtanih pravil, ki se ne vjemajo z dotičnimi postavnimi določbami, odstranile ali preme-nile; dalje pa, da vlada deželnemu zastopu noče izročiti pravil v pretresovanje.
Leto pozneje (1867) od vlade potrjena pravila oči-vidno kažejo, kako malo je tadajna c. k. deželna vlada obljubo svojo spolnila, in najnovejši žalostni dogodki v hranilnici zlasti pričajo, kako pravo je narodna stranka zadela, in kako dobro bi bilo, ko bi se bil deželni za-stop za svoje mnenje poprašal. Upamo pa in želimo, da bode sed anj a c. kr. vi ada to popravila, kar je poprejšnja v nemar pustila in zakrivila. Cuje se pač glasr kakor smo gori omenili, da hoče hranilnica svoj o pravilnik nekoliko premeniti. A to ne more nikakor za* dostovati; temveč neobhodna potreba je, da se pravila sama v varstvo vseh deležnikov ter v korist vse
129
dežele prenarede po občno veljavnih postavnih določbah. To naj bi si. vlada na podlagi §. 27. re-gulativa od leta 1844. odločno zahtevala ter ostro nadzorovala, da se kmalu izvrši.
—   Prečast. kanonik Matej Mer šol je nagle smrti umrl 13. dne t. m. Slovesen njegov pogreb je bil veliki petek popoludne.
—  (Novo cerkev) dobi Ljubljana, kakor , Slovenec" poroča; zidala se bo v spomin poroke cesarjeviČa Rudolfa na prostoru tik parnega mlina blizo živinskega sejma, ki bode prestavljen na Poljane, kedar se tam dozida klavnica. Potrebni denar za to stavbo, kateri na čelu stoji gosp. knezoskof dr. Pogačar, se bode nabiral po prostovoljnih darovih. „Slovenec" pravi, da bo uže letošnje leto gotova.    (Bo li lesena?  Vred.,)
—   (Delničarjem banke Slovenije na znanje!) 1. Likvidacijski odbor je delo in račune končal, tako, da bi zamogel takoj prenehati, kedar bi imel denar, še ostali dolg poplačati. — 2. Po svoji dolžnosti in po pritisku delničarjev, ki so svojo svoto doplačali, je likvidacijski odbor v svoji seji 7. aprila sklenil: V novic tožiti za vso doplačo in brez razločka vse delničarje, kateri na tretjo doplačo L 1880. niso nobenega obroka, tedaj še nič vplačali, če ne doplačajo do 20. aprila tekočega leta. Cudoo je, da ravno takih je še največ na dolgu, ki po svoji vednosti in stanu morajo vedeti, da je doplača ne-izogibljiva, če hočemo reč kdaj dognati. Čudno je tudi, {se ve da pa tudi navadno), da mnogo nepremožoih je bilo toliko sprevidnih, da so doplačali, premožnih pa, ki bi lahko vsaki dan doplačali, na dolgu ostajalo, tedaj skonČanje zadrževalo in uže tako velike stroške še po-množevalo, — Ume se samo po sebi, da, če bi kaj ostajalo, mora biti razdeljeno med vse delničarje, tedaj morajo tudi vsi doplačati, ne pa, da bi eni doplačevali, drugi se pa v pest smejali. Predlagal bode tedaj likvidacijski odbor c. kr. oblastnijam, naj blagovolijo prisoditi, da upravne stroške od 20. t. m. naprej nosijo kasni in zanikrni doplačevalci. Mislimo, da to pravica tirja. Znabiti bi bilo prav, take nagajive delničarje po dobljenem dovoljenji kar prodati. Potem bi gotovo plačali. Lepo zahvalo izreka podpisani odbor vsem spre-vidnim in prostovoljnim doplačevalcem, da se je z njih pomočjo delo saj toliko dovršilo.
Likvidacijski odbor.
—  (Poslano.) Slavno vredništvo! V zadnji številki Vašega cenjenega lista bilo je brati, da žele' mnogi udje ,,Slov. Matice", naj bi jaz v njen odbor stopil. Da si bi bila to velika čast za-me, ako bi me prihodnji občni zbor res v odbor volil, moram vendar odločno izjaviti ter prosim si. uredništvo prav vljudno, to mojo izjavo na znanje vzeti, da mi je letos popolnem nemogoče, tako čast sprejeti, ker bi ne mogel ž njo združenih dolžnosti zvesto spolnovati. Prvič sodelujem pri izdelovanji Wolfovega slov.-nemškega slovarja, drugič pa sem moral, ker je naš gosp. ravnatelj inšpektor postal, njegovih 5 ur latinščine v 8. šoli prevzeti, tako, da mi ostaja le malo ali prav nič prostega časa, ker sem vrh vsega tega še s korekturami silno preobložen. Z ozirom na tu navedene razloge vljudno prosim tedaj častite Člane „Matice slov.", naj me letos ne volijo v odbor.                              Prof. Wiesthaler.
V Ljubljani  18. aprila.