© Za besedilo: Olga Gutman, 2022

			© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			Uredila Katja Titan / Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Motiv na naslovnici Depositphotos / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 111134211

			ISBN 978-961-7086-97-3 (ePUB)





Olga Gutman


			LABIRINT





Roman





PRVI DEL





1


			Bilo je nekaj let po koncu druge svetovne vojne. V mestu so bili še povsod vidni njeni sledovi. Mnoge ruševine so kot opomin takratnim in prihodnjim rodovom, kot grabežljivi prsti okostnjaka, štrlele proti nebu. Videti so bile, kot bi opozarjale, kaj lahko naredi norost človeka.

			Zinka tega ni videla. Zatopljena v svoje misli je počasi hodila po pločniku iz šole, na kateri je učila, s pogledom, obrnjenim vase, je hitela proti svojemu stanovanju. Misli so ji bile pri umrlih starših. Čeprav je minilo že nekaj časa od dne, ko sta tragično preminula oba starša, se vse do tedaj ni mogla sprijazniti s tem, da ju je tako iznenada in tako tragično izgubila. Zdrava, pridna in delavna človeka, ki sta z vso svojo ljubeznijo skrbela za hčerki, Zinko in Marijo. Pa sta morala umreti zdrava in polna načrtov.

			Politika ju ni zanimala, in se z njo tudi nista ukvarjala. Ves čas sta upala in čakala, da bo vojne konec in bo življenje v svetu, pa tudi v domači vasi, spet steklo svojo normalno pot.

			Delala sta na svoji krpici zemlje, da bi čim več hrane pridelala doma in je ne bi bilo potrebno iskati po trgovinah, ali zaradi splošnega pomanjkanja zaradi vojne pri prodajalcih na črno, ki so navijali cene v nebo in si kovali bogate dobičke.

			Potem pa je bil dovolj samo trenutek, da se je njuna pot končala. Brnenje samotnega letala nekje v višavah je pritegnilo njuno pozornost. Pogledala sta v nebo in občudovala bleščavo letala v sončni svetlobi. Nato sta zaslišala žvižg padajočega predmeta iz letala proti zemlji. Potem močan pok. Dvignilo ju je kvišku in konec. Ni ju bilo več. Le še dim njunega ugašajočega življenja je lebdel nad domačo pokrajino, kot da se poslavlja od vsega, kar jima je bilo ljubo: od domače hiše, od vasi in hčerk. Na mestu, kjer sta še malo prej stala, je zazijala globoka jama, ki jo je povzročila eksplozija bombe. Njuna njiva je postala njun prezgodnji grob.

			Tudi njuna hiša je izginila nekaj trenutkov prej. Kaj pa hčerki Marija in Zinka?

			Zinka se je stresla ob spominu na izgubo staršev. Njun konec si je slikala v svoji domišljiji in si ga predstavljala po svoje. Predstavljala si je njuni duši, ki sta ob slovesu zakrožili nad domačo vasjo proti domači hiši in se prepričali, da je z njima vse v redu in šele nato mirno zaplavali v večnost ter miren spokoj.

			»Kako drugače bi se vse končalo za naju s sestro, če staršev ne bi vzela vojna. Pa prav tista ena bomba izmed dveh, ki sta padli na vas, ju je morala ubiti. Pa zakaj so sploh vrgli bombo na našo vas? Nihče iz vasi se ni ukvarjal s politiko. V vasi so živeli le kmetje, pa še to samo manjši kmetje, in delavci s svojimi družinami. Še sreča, da so naju sprejeli v svojo zaščito dobri ljudje. Drugače bi nama bilo v tistih negotovih časih, ko nisi vedel, ali se drugo jutro še zbudiš ali ne, še bolj hudo, kot nama je bilo. No, sedaj je nekaj te more mimo. Sestra ima svoj dom in družino. Jaz pa sem končala tečaj za učiteljico. Res, da sem nekoč sanjala, da bom zdravnica. Pa ni bilo nikogar, ki bi skrbel zame in me šolal. Če bi oče še živel, bi delal in jaz bi lahko nadaljevala šolanje po končani gimnaziji. Tako pa ...

			Na nadaljevanje šolanja na fakulteti še misliti nisem mogla. Kdo bi služil denar, da bi se šolala? Sestra in njen mož obnavljata dom in se trudita, da ponovno obdelata zemljo, ki jo je v vojnem času preraslo grmičevje in trava, ko so polja bila neobdelana. Še dobro, da mi je razredničarka svetovala, naj se vpišem v tečaj za učitelje. Teh sedaj, ko šole spet normalno delujejo, po vsej državi zelo primanjkuje. No, sicer pa ni niti tako slabo. Lepo sem se ujela z učenci. Pri pouku nimam težav. Delo z njimi me pa veseli. Mnogi so prav takšni revčki, sirote, ki jim je vojna vzela najbližje, kot sem jaz. To nas povezuje, zato mi je delo z njimi mogoče v večje veselje, kot bi mi bilo, če tega ne bi bilo,« je razmišljala med hojo in ni niti malo gledala, kod hodi. Hodila je po pločniku in ni gledala, kam stopa, prepustila se je mislim, to ji je bilo dovolj.

			Potem pa je noga naenkrat zgrešila ravno pot in zadela v jamo, kjer je manjkala granitna kocka. Zinka je izgubila ravnotežje. Zamajala se je, zakrilila z rokami, da bi ujela ravnotežje in se obdržala na nogah. Pa ni uspela in je padla. V gležnju jo je močno zabolelo. Skušala se je hitro spraviti spet na noge, pa ni šlo. Povzpela se je na vse štiri in tako za trenutek obstala. Bolečina v gležnju je bila prehuda, da bi ji uspelo vstati.

			»Tovarišica, ste se poškodovali? Ne premikajte se! Pomagali vam bomo,« je zaslišala prijeten moški glas tik za svojim hrbtom.

			Še preden se je Zinka ozrla nazaj, so jo prijele krepke roke in ji pomagale vstati. Postavila se je z njegovo pomočjo pokonci. Toda, ko jo je izpustil, je spet klecnila in bi gotovo padla, če je neznanec ne bi ujel.

			»Poškodovali ste se. Pomagal vam bom v ambulanto, saj sva pred zdravstvenim domom, da pogledamo, kaj je,« je rekel, jo prijel pod pazduho in jo usmeril proti vhodu poslopja, tik pred njima. Možakar jo je skoraj bolj nesel kot vodil proti poslopju tik pred njima.

			Šele sedaj si je Zinka moškega, ki ji je pomagal na noge, natančneje ogledala.

			Bil je še dokaj mlad, visok in vitek. Polt je imel zagorelo, kot bi pravkar prišel z dopusta. Glavo pa so mu krasili črni, košati kodri. Obraz je bil prijeten in iz njega je odsevala neka toplina. Toda videlo se mu je, da prihaja od nekod iz južnih delov naše nove domovine, čeprav je govoril slovensko. Možakar je opazil Zinkin preiskujoči pogled in se ji nasmehnil. Imel je topel in lep nasmeh, ki jo je pomiril in ji pognal toploto po telesu.

			Tačas sta prišla v ambulanto zdravstvenega doma. Sicer pa jo je možakar bolj nesel, kot pa je hodila sama. Če je le za trenutek pozabila in se je uprla na poškodovano nogo, jo je prešinila ostra bolečina, da je videla sedem sonc in zvezde pri belem dnevu.

			Vodil jo je naravnost do vrat ordinacije, mimo vseh čakajočih, ki so strmeli v njiju, kot bi bila čudo. Odprl je vrata ordinacije in zaklical v notranjost.

			»Sestra, poškodovanko imava. Tovarišica je padla in zgleda, da je z nogo nekaj hudo narobe.«

			Pristopila je sestra in Zinki pomagala na ležišče za preglede. Potem je možakarju podala belo haljo.

			»Zdravnik je. Zato me je odpeljal takoj v ambulanto. Srečo sem imela, da je prav takrat prišel mimo in mi pomagal,« so Zinki misli spreletavale možgane.

			Pregledal ji je nogo in ugotovil:

			»Zlom je. Pa to v gležnju. Upam, da ne bo kakšnih komplikacij. Zlom gležnja rad povzroča komplikacije. Napišem vam napotnico za bolnico, dobili boste mavec. Sestra, vi pa ta čas pokličite rešilca! Tovarišica, imate koga od svojih, da ga pokličemo za spremstvo?«

			»Ne, nikogar mojih ni v mestu. Starši so umrli med vojno. Sestra živi na podeželju. Jaz pa sem tukaj le od začetka šolskega leta. Učiteljica sem,« je povedala na hitrico, potem pa se mu zahvalila za pomoč.

			»Nikar se ne zahvaljujte. To je moje delo. Upam, da ne bo kakšnih komplikacij, saj sva prišla zelo hitro v ambulanto, pa tudi oskrbljeni boste hitro,« je rekel in se ji spet nasmehnil s tistim svojim toplim nasmehom, ki ji je utišal celo bolečino v poškodovanem gležnju.

			Prispel je rešilni avtomobil. Zinko so udobno namestili vanj in odpeljal jo je v mestno bolnišnico. Dobila je mavec in odpeljali so jo na stanovanje.

			Naslednji dan je bila nedelja, torej prosti dan, sledili pa so prazniki, sedemindvajseti april in temu trije dnevi prvomajskih praznikov. Bilo je kot nalašč za Zinkino poškodovano nogo. Teden dni počitka. Ravno dovolj, da so se bolečine nekoliko umirile, zato je sklenila, da ne bo na bolniškem dopustu, temveč bo, čeprav z nogo v mavcu, šla delat takoj, ko minejo prazniki. Tako je tudi storila.

			Prvi redni delovni dan se je Zinka nekoliko bolj zgodaj kot po navadi odpravila v šolo. Pot od stanovanja do šole se ji je zdela strašansko dolga in boleča. Ni bilo tako enostavno, kot si je zamišljala. Pa je le vztrajala in s stisnjenimi zobmi po dolgem času prišepala v šolo.

			Ko so jo kolegi zagledali, so se vsi zbrali okrog nje in spraševanju ni bilo ne konca in ne kraja. Morala jim je natančno opisati svoj neljubi pripetljaj. Ravnateljica jo je nagovarjala, naj ostane doma in počiva. Pa je to možnost odklonila.

			»Doma se dnevi vlečejo tako počasi. Pa samo na svojo poškodovano nogo mislim. Med učenci bo bolje. Ne bom imela časa misliti ne na bolečino ne nase. Tako bo čas hitreje tekel.«

			Ravnateljica jo je razumela in končno njeni odločitvi tudi pritrdila. Tudi sama je dobro poznala situacijo, kako hudo je, ko si bolan in čisto sam, brez svojcev, zato je ni več nagovarjala, naj ostane doma.

			»Mogoče pa bo Zinki res lažje med nami in ob učencih. Ko je sicer sama ...« si je mislila ter ji dovolila, da z nogo v mavcu prihaja na delo.

			Tako je Zinka vsak dan počasi šepala do šole. Mnogokrat je težko stala ob svojem delu, pa je stisnila zobe in kljub vsemu vztrajala. Tako so minili trije tedni, kar je nosila na nogi mavec. Potem so ji ga odstranili. Bila je prepričana, da bo sedaj boljše, pa je bila hudo razočarana, ko je spoznala, da sedaj noga še bolj boli. Posebno je morala paziti na vsak korak, da ni stopila nerodno, kajti njena noga se je na vsak neroden korak odzvala z ostro bolečino.

			To je trajalo kak teden, potem pa je noga počasi spet dobivala svojo nekdanjo moč in so se bolečine pojavljale vedno redkeje. Čez dober mesec je skoraj že pozabila na svojo poškodbo.





2


			Jesen se je počasi začela umikati prihajajoči zimi. Jutra so postajala mračna. Včasih je po pol dneva zastirala sonce gosta megla. Zinka ni imela rada takih turobnih dni. Zelo so jo spominjali na njeno otroštvo in vojne dni. Pa tega ni mogla spremeniti, kot tudi ne preteklosti, ki je še vedno visela kot grozeča mora v njenem spominu.

			Neke nedelje, ko je dan spet kot mora legel s svojo sivino na Zinkino dušo, je takoj, ko se je uredila, odšla v mesto.

			»Ne bom posedala doma. Tako otožen dan je. Živčna postajam, ko je dan tako siv in meglen. Grem v slaščičarno, na zajtrk. Gotovo bo tam kaj ljudi. V množici mi bo lažje in spominom bom tako preprečila, da bi mi zagrenili dan,« je razmišljala, in tako tudi storila.

			Oblekla je plašč, na glavo dala kapo in se odpravila ven.

			Ulice so bile puste in skoraj prazne, kot je bilo ob nedeljah v mestu po navadi. Ljudje so, ker jim ni bilo potrebno iti na delo, poležavali zjutraj nekoliko dalj časa. Potem pa so ostajali z družinami. Ona pa je bila sama, zato jo je stanovanje utesnjevalo in jo je neka notranja sila gnala ven, med ljudi, da bi se tako zamotila in udušila svojo samoto.

			V slaščičarni je bilo kar nekaj ljudi. Vse mize so bile zasedene, le še ena, čisto v kotu, je bila prazna.

			Zinka se je približala prazni mizi, slekla plašč in odložila kapo ter sedla. Približala se ji je slaščičarka in Zinka je naročila kos torte in čaj. Od nekdaj, že iz otroških let, je oboževala sladke stvari, pa čeprav se to na njeni vitki postavi ni niti malo poznalo. Sicer pa pravijo, da človek, ki je v otroških letih, ali v zgodnji mladosti, pogrešal starševsko ljubezen, ko odraste, rad posega po sladkarijah, ki so mu neke vrste nadomestek za pomanjkanje ljubezni. Mogoče je to tudi res. Zinka je pogrešala ljubezen staršev, ki jih je vse prezgodaj izgubila. Res, da so jo ljudje, ki so za njiju s sestro skrbeli potem, imeli radi, a vseeno to ljubezen očeta in matere ni bila. Morda je res tudi za to tako rada segla po sladkarijah.

			Ko je bila postrežena, se je v celoti predala sladkemu užitku na krožniku pred seboj. Ni se več menila za ljudi ob sosednjih mizah. Zatopila se je v svoje misli in uživala v zajtrku. Pa to ni trajalo dolgo. Kmalu je njeno zatopljenost samo vase zmotil topel, nekoliko znan moški glas:

			»Tovarišica, a lahko prisedem? Vse druge mize so zasedene.«

			Zinka je dvignila glavo in ga pogledala. Takoj ga je spoznala. Bil je zdravnik, ki jo je pobral, ko si je zlomila nogo. Nasmehnila se mu je in naglo odgovorila, kot bi se nekoliko bala, da si premisli in odide drugam, k drugi mizi, in tam poprosi, kar je njo.

			»Seveda, kar prisedite, prosim. Dovolj prostora je za oba. Danes je kar polno. Sicer sem pa vesela, da vas vidim. Še zahvalila se vam nisem za pomoč, ko sem padla.«

			»Saj se mi ni treba zahvaljevati. Zdravnik sem in moja dolžnost je, da ljudem pomagam.«

			»Pa kljub temu ste storili več kot le dolžnost. Za kar sem vam od srca hvaležna.«

			»Kako je sedaj z nogo?«

			»Kar v redu je, čeprav še kdaj malo zaboli.«

			»To boste čutili še nekaj časa. Zlasti ob spremembi vremena se bodo včasih pojavile bolečine,« ji je pojasnil.

			Potem sta se pomenkovala o vsem mogočem. Pogovor med njima je tekel, kot da sta že stara znanca, ali celo prijatelja. Dotaknila sta se celo svojih otroških let in najstniške dobe.

			Doktor je pripovedoval o svojem rodnem kraju in o družini, v kateri je zagledal luč sveta. Rodil se je v majhnem mestecu, v eni od takrat naših južnih republik. Mati je bila doma in skrbela za njega, sestro in mlajšega brata, občasno pa pomagala očetu, ki je bil zdravnik, v ordinaciji.

			Ko sem začel hoditi v gimnazijo, je pripovedoval, sem pogosto jaz pomagal očetu namesto matere, saj sem vedno sanjal, že kot otrok, da tudi sam postanem nekoč zdravnik. Pogosto sem očeta spremljal na obiskih pri bolnikih na domu. Ker me je medicina zanimala, sem se mnogo stvari o boleznih in zdravljenju naučil že kot dijak gimnazije. Po končani gimnaziji sem se vpisal na medicino. Potem pa je prišla vojna. V našem malem mestu so vzeli vso oblast v roke sovražnikovi podrepniki. Da bi bila njihova oblast popolnoma varna, so kmalu po okupaciji odpeljali vse izobražence iz mesta, v taborišče. Tudi mene in mojo družino. Bili so prepričani, da le tako lahko obdržijo oblast, če odstranijo vse izobražene v mestu, z njihovimi družinami vred. Kot sem jih slišal pogosto govoriti, še preden so nas poslali v taborišče, so trdili, da je potrebno raji odsekati glavo. S tem so mislili na odstranitev izobražencev.

			Vojaki so prišli neke noči v našo hišo. Vsa družina je že spala. S puškinimi kopiti so razbijali po vratih in so nas zbudili. Oče je vstal in šel odpret. Prebudili smo se pa vsi. Vstali smo in v strahu trepetali, zakaj so prišli in kaj hočejo. Skrit za zaveso sem pokukal na dvorišče. V svetlobi mesečine sem videl vojake vse okrog hiše. Hiša je bila obkoljena. Nekatere vojake sem prepoznal, bili so domačini. Ukazali so nam, naj se takoj oblečemo. To smo tudi storili. Čeprav nam je šlo oblačenje počasi od rok, saj so nam roke trepetale, ker smo se bali in se v mislih spraševali, kaj bo sledilo. Oče se je obrnil k poveljniku, saj je bil mnogokrat pri njem doma, ker je zdravil njegovega očeta.

			»Ali lahko vzamemo kaj s seboj? Odeje, ali nekaj oblek?« ga je vprašal.

			»Ničesar ne boste potrebovali. Pohitite! Čakajo vas.«

			Ko smo bili vsi nared, so nas kot čredo živali nagnali v kolono in morali smo zapustiti dom. Odgnali so nas na ulico. Tam so stali drug za drugim tovornjaki, pokriti s ponjavami. Nagnali so nas enega za drugim na tovornjake. Tovornjak, na katerega smo se morali povzpeti člani naše družine, je bil zadnji v koloni. Ko so ga napolnili, se je za njim postavil tovornjak, poln vojakov z naperjenimi strojnicami, ki so merile v nas. Eden od vojakov je prišel k našemu tovornjaku in spustil zadnji del ponjave. Zagrnila nas je popolna tema. Odpeljali so nas v temi, ne da bi vedeli, kam nas vozijo.

			Vozili so nas vso noč. Sonce je bilo že zelo visoko, ko so se tovornjaki ustavili. Ko so odgrnili tovornjake, smo zagledali dvorišče, okrog in okrog obdano z bodečo žico, in kup barak. V kotih dvorišča so bili stolpi.

			»Najbrž so na njih stražarji,« sem pomislil.

			Nagnali so nas s tovornjakov. Morali smo se postaviti v vrsto. Takrat mi je šinila v glavo misel, da smo v taborišču, o katerem se je tu pa tam kaj slišalo, verjeli pa tem govoricam nismo. O tem se ni niti govorilo na glas, temveč le šepetalo.

			»Konec je z nami,« sem tisti trenutek pomislil in se s pogledom sprehodil po članih naše družine. To je bilo tudi zadnjič, ko sem jih videl.

			V taborišču so našo družino ločili. Kam so poslali brata in sestro, pa starše, še danes ne vem. Mene so pustili nekaj tednov v zbirnem taborišču. Potem pa so nas mlade in krepke fante razdelili v skupine in predali za delovno silo svojim pristašem, kmetom v okolici.

			Jaz sem bil dodeljen kmetu, kjer sem bil več lačen kot sit. Smatral me je dobesedno za delovno živino in mi to tudi povedal. Ni mi bilo lahko, saj fizičnih del nisem bil vajen, pa tudi stradanja ne. Spal sem nad hlevom, v neke vrste zaklenjeni pregradi. Bila je pozna jesen in noči so bile mrzle. Marsikatero noč me je tako zeblo, da nisem mogel zaspati celo noč. Zjutraj pa sem moral vstati s prvim svitom in začeti z delom v hlevu. To je bil tudi edini prostor, kjer sem se za silo ogrel. Toda molče sem sprejemal vse žaljivke in delal, kar so mi dopuščale moči. Vedel sem, da dokler sem pri močeh in lahko delam ter sem na tej kmetiji, bom živel. Ko omagam, me kmet vrne v taborišče in tam me ne pustijo dolgo pri življenju ter me kmalu usmrtijo. Dan za dnem so likvidirali ljudi, kot sem izvedel od sovaščanov, ki so pogosto skrivaj govorili z menoj, saj vsi niso bili na okupatorjevi strani. Marsikateri se mi je, ko sem kaj delal na samem, približal in mi povedal, kaj se godi v okolici.

			Nekega dne, ko sem spet delal na samem, se je približala soseda mojega gospodarja. Skrivaj mi je dala kos kruha. Bil je črn in že precej suh, toda bil sem ga vesel bolj, kot bi se dandanes razveselil še tako bele in dobre potice. Pritajeno mi je zašepetala, naj zvečer ne zaspim, ker pridejo po mene in me odpeljejo na varno. Potem je neopazno, kot je prišla, tudi odšla.

			Težko sem čakal noč. Ko pa je prišla, sem trepetal kot list v vetru. Čakal sem in poslušal vsak šum in upal, da prihajajo moji rešitelji. Dolgo ni bilo nikogar. Že sem izgubil upanje, da pridejo. Potem sem pa le zaslišal neko škrtanje. Naenkrat so se vrata moje ječe odprla in pred menoj je stala moška postava.«

			»Si buden?« me je šepetaje vprašal moški glas.

			»Sem,« sem zašepetal.

			»Potem pa hitro od tod. Dolga pot je pred nama. Boš zmogel?«

			»Bom. Napel bom vse sile, samo da odidem čim dalje od tod,« sem mu zašepetal.

			Odšla sva tiho, brez nadaljnjega govorjenja, vse dokler nisva dosegla gozda. Šele potem je moj vodič spet spregovoril šepetaje:

			»Nocoj morava oditi čim dalje. Ko bo kmet ugotovil, da te ni, bo gotovo poklical vojake in te bodo začeli iskati. Mogoče celo s psi. Dobro, da je začelo deževati. Tako psi ne bodo mogli zavohati najinih sledi in nama slediti.«

			Za trenutek sva si oddahnila in nekaj minut posedela na podrtem deblu starega hrasta, nato sva pot nadaljevala. Proti koncu noči, ko se je začelo svitati, sva prišla do potoka.

			»Nekaj časa morava hoditi po vodi navzgor, da zabriševa sledi,« je pojasnil moj spremljevalec.

			Tako sva tudi storila.

			Voda v potoku ni bila globoka, toda dovolj, da je silila za škornje in zmočila moje noge, in bila je mrzla, da me je začelo pošteno zebsti. Pa nisem kaj prida razmišljal o tem, samo po tihem sem si želel in hrepenel po tem, da odideva čim dalje vstran od kraja mojega ujetništva. Vedel sem, da če naju ujamejo, nama ni rešitve. Na mestu naju bodo ubili in najini trupli najbrž razstavili kje v vasi, v poduk vsem tistim, ki bi mislili na beg.

			Po nekaj desetih metrih hoje proti toku vode sva zavila k nasprotnemu bregu potoka in splezala iz struge. Pohitela sva skozi grmičevje in v bližnji gozd ter nadaljevala pot po gozdu, navkreber, proti vrhu nekega hriba. Ko sva prišla na vrh, se je začelo daniti. Pobočje in vznožje hriba je bilo poraslo z gozdom, vrh pa je le tu in tam preraščalo nizko drevje in grmičevje. Krenila sva proti nekemu precej košatemu grmu. Moj vodič je previdno pogledal okrog sebe, odmaknil veje in potegnil za neko korenino. Odprla so se vrata, ki so komaj zaslužila to ime, in pred nama je zazijala temna votlina.

			»Tukaj bova počakala do večera. Tako bo še najboljše. Če do večera ne pridejo najini preganjalci do sem, ko se zmrači, zapustiva skrivališče in bova nadaljevala pot.«

			Potem mi je z žepno svetilko posvetil na kup suhega listja in mahu in mi rekel, naj zaspim, ker je pred nama še dolga pot. Iztegnil sem se na mah in kaj kmalu me je zmanjkalo. Utrujenost, mraz zaradi mokrih nog in strah sta me popolnoma izčrpala. V votlini pa je bilo mnogo topleje kot zunaj, zato me je spanec zajel še hitreje, kot bi me sicer. Kmalu sem utonil v trden spanec. Spal sem dolgo. Zbudil sem se, ko me je moj sopotnik potresel za ramo.

			»Zbudi se! Naprej morava. Preden nadaljujeva pot, pa pojej kos kruha, da ne boš omagal. Pred nama je še dolga pot.«

			Pojedel sem suhi kos kruha, ki mi ga je podal. Tudi on se je založil z enakim. Potem sva se oblekla v tisto, kar sva imela, in se približala izhodu iz votline. Iztok, kot je bilo mojemu rešitelju ime, je previdno odmaknil vrata, obložena z rušo, in pokukal izpod grma na levo in desno ter napeto poslušal. Ko se je prepričal, da je vse mirno in ni bilo slišati nič, razen glasov noči in zavijanje vetra, sva počasi zlezla na plan. Potem sva nadaljevala pot. Tako je bilo vso pot. Podnevi sva se skrivala kje v gozdu, ponoči, dokler se ni začelo svitati, sva nadaljevala pot. Potovala sva dolgo. Dnevi so se mi pomešali in nisem vedel, koliko časa niti koliko dni sva že na poti in ne kateri dan je. Nekega jutra sva prispela na osvobojeno ozemlje. Oddahnil sem si in se spočil, ter prvič po dolgem času pošteno najedel.

			Tam sem ostal dober mesec, potem pa sem odšel v partizane. Pa nisem dolgo bil v brigadi.

			Bil sem bolničar, saj so vedeli, da sem že doma pomagal očetu v ordinaciji. Potem pa se je vojna končala. Življenje se je začelo umirjati in usmerjati v normalne tokove. Moj poveljnik, ki je bil v civilu profesor na medicinski fakulteti, me je nekega dne vprašal:

			»Mario, kaj pa ti misliš s svojim življenjem sedaj, ko je mir?«

			»Rad bi nadaljeval študij in postal zdravnik.«

			»Prav. Zdravnike potrebujemo. Vedno jih bomo potrebovali,« je rekel in mi omogočil, da sem dobil mesto med prvimi študenti na medicinski fakulteti.

			Vpisal sem se na študij medicine. Minilo je prvo polletje študija. Moje navdušenje nad študijem, ki sem si ga izbral, pa je bilo še vedno enako veliko kot prvi dan. Študij mi ni delal težav, saj sem prinesel s seboj kar precej znanja, in sem ga hitro končal, prej kot večina mojih kolegov. Potem sem dobil takoj zaposlitev tukaj, v tem mestu. Takoj, ko sem se zaposlil, sem začel iskati starše, brata in sestro, ter sorodnike. Pa vse do sedaj nisem mogel najti nikogar. Najbrž so vsi mrtvi, je končal in žalostno vzdihnil.





3


			»Najino življenje je precej podobno,« se je oglasila Zinka, »le da ste vi doživeli še veliko hujše stvari kot jaz. Rodila sem se na vasi. Imeli smo majhno kmetijo, ne dovolj, da bi nas lahko preživela. Zato se je oče zaposlil v tovarni v bližnjem mestu. Mama je delala na kmetiji in tudi oče, ko je prišel z dela. Imam sestro. Sestra je mlajša. Jaz sem tik pred koncem vojne končala gimnazijo. Tudi jaz sem sanjala, da bom zdravnica. Med vojno pa se je vse drugače zasukalo,« je začela svojo pripoved, a za trenutek utihnila, kot bi nabirala moči za nadaljevanje. In potem je tudi sama njemu povedala zgodbo svojega življenja.


Nekega dne, poleti, sta starša bila na njivi. Midve s sestro sva bili doma. Delali sva v vrtu. Zaslišali sva oddaljeno brnenje nekega letala.

			»Poslušaj, Zinka! Letalo,« me je opozorila sestra.

			»Naj bo. Gotovo je izvidniško. Večkrat preletava nad vasjo. Pa saj gotovo ne bo dolgo krožilo nad nami. Pravijo, da še nekaj dni, pa bo vojne konec,« sem jo hotela pomiriti. Bližnje mesto so že nekajkrat bombardirali. Zato nas je vsako letalo vznemirilo.

			»Pa bi bilo mogoče vseeno boljše, če se umakneva kam na varno, kjer naju ne bodo opazili, in počakava, dokler se ne oddalji,« je predlagala sestra Marija.

			Brez besed sem odložila orodje, ki sem ga imela v rokah, in se napotila h grmičevju ob potoku, ki se je dotikalo našega vrta. Zlezli sva pod grm in se potuhnili ter čakali, kaj bo.

			Letalo je nekajkrat zaokrožilo nad vasjo, potem se je zaslišalo neko piskanje in trenutek za tem pok. Močna detonacija. Streha naše hiše se je dvignila, se zasukala v zraku in se razletela. Dvignila sem se. Hotela sem steči na plan in k hiši, pa me je sestra potegnila nazaj. Zagledali sva, kako tam, kjer je prej bila naša hiša, ni ničesar več, le prazen prostor in jama. Letalo je še nekajkrat zaokrožilo nad vasjo in nato odletelo nazaj nad polja. Tudi tam je naredilo nekaj krogov in slišala se je nova detonacija. Streslo naju je. Letalo je končno odletelo. Slišali sva ljudi, ki so prihajali iz svojih zaklonov in se glasno pogovarjali. Ocenjevali so škodo, ki jo je povzročilo letalo. Pridružili sva se jim. Nemočno sva si ogledovali veliko jamo, ki je bila edino, kar je ostalo za našim domom.

			Ljudje so stali tam, kjer je še pred nekaj minutami stala naša hiša. Hiše ni bilo več. V tleh, kjer je nekoč stala hiša, je zijala globoka jama, polna razcefranih ostankov naše opreme in strešne opeke. Pred očmi se mi je stemnilo, ko sem to zagledala. Imelo me je, da bi kričala na ves glas. Odprla sem usta, glasu pa iz njih ni bilo. Zajokala sem in se zamajala. Skoraj bi izgubila tla pod nogami. Takrat sem se spomnila na očeta in mamo. Ni ju bilo med prisotnimi. To me je nemalo začudilo. Skoraj vsa vas se je zbrala, njiju pa ni bilo.

			»Kj pa oče in mati? Kje sta? Zakaj se nista vrnila?« se je spomnila sestra.

			Brez besed sem jo prijela za roko in stekli sva proti naši njivi. Tudi tam, kjer je bila nekoč naša njiva, je zijala v tleh samo globoka jama. Očeta in matere pa nikjer, le neka roka je bila nekaj metrov stran od jame. V trenutku se nama je posvetilo, kaj se je zgodilo. Izgubili sva vse, dom in starše, pa čeprav z vojno nisva imeli čisto nič in prav tako tudi najini starši ne.


Zinka je dokončala svojo pripoved in globoko vzdihnila. Oči pa so se ji zameglile in po licu so ji spolzele solze, čeprav se je na vso moč trudila, da bi jih zadržala, kjer so nastale, in jim ni hotela dovoliti na plan. Za trenutek je utihnila in ni takoj nadaljevala svoje pripovedi. Tudi Mario je molčal in ni zmotil nastale tišine. Čez čas je Zinka le nadaljevala.


Naju s sestro je zlomilo. Jokali sva in nič naju ni moglo potolažiti. Nekateri sosedje so nama prigovarjali in naju skušali tolažiti, pa ni nič pomagalo. Potem pa je k nama pristopila ena od sovaščank in nama povedala dejstva, čeprav se ji je ob vsaki besedi zatresel glas:

			»Dekleti, sedaj pa nehajta jokati in se pogovorimo, kaj bosta storili za naprej. Če se bosta še tako predajali žalosti in jokali, staršev ne moreta zbuditi in hiše z željo ne obnoviti. Vojna je. Mnogo nedolžnih ljudi je moralo umreti, čeprav niso bili nič krivi, pa tudi vojaki niso bili. Taka je vsaka vojna, krivična. Samo škodo, smrt in žalost prinaša. Ostali sta sami, brez doma in staršev. Zunaj na prostem, brez strehe nad glavo, ne moreta živeti. Pridita k nam. Nismo bogati, toda jesti bosta imeli in streho nad glavo tudi. Po vsem tem, kar je videti, vojna ne more več dolgo trajati. Ko pa bo vojne konec, bosta pa videli, kaj bo za vaju najboljše in kaj bosta storili.«

			In odšli sva s sosedo.

			V začetku sva se počutili zelo nelagodno. Ves čas sva imeli občutek, da sva v nadlego. Pomagali sva pri delu, kolikor se je dalo, saj je bila soseda edina za delo sposobna pri hiši. Mož ji je padel nekje na fronti, sin pa je pobegnil iz okupatorjeve vojske v partizane in ni niti vedela, kje je sedaj, ali je še živ ali je padel v kateri izmed sovražnikovih hajk. Potem pa sva se privadili. Soseda naju je imela čedalje rajši. Bila je vesela, da ni sama. Midve pa srečni, da imava dom in nekoga, da nisva sami in na cesti. Neke noči pa se je oglasil njen sin, Janez. Potrkal je sredi noči na okno, kjer sva spali midve s sestro. Ni vedel, da sedaj spiva tam midve in ne mati. Poklicali sva njegovo mater. Ogrel se je in nahrbtnik mu je mati napolnila s hrano. Potem je prišel še večkrat. Prihajal je zelo pogosto, vse dokler se vojna ni končala.

			Po koncu vojne se je vrnil na domačo kmetijo. Midve sva bili še vedno pri njih, saj nisva imeli iti kam drugam.

			Janez je bil nekaj let starejši od moje sestre. Zagledal se je vanjo in ona v njega. Njegova mati njuni zvezi ni nasprotovala, bila je vesela tega, saj je bila prepričana, da ga bo to zadržalo doma in ga ne bo potegnilo v mesto, kot mnoge druge kmečke sinove v povojnem času. Čez dobro leto sta se moja sestra Marija in Janez poročila. Sedaj živita na vasi in skušata plevelom iztrgati zemljo, ki smo jo pred vojno obdelovali, in jo ponovno obdelati. Jaz sem kmalu po sestrini poroki odšla na usposabljanje za učiteljico. Čeprav sem sanjala nekoč, že kot otrok, da bom zdravnica, sta mi vojna in smrt staršev moje sanje uničila. Nikogar ni bilo, ki bi skrbel zame med študijem. Tečaj za učitelje pa je bil brezplačen in bila sem vesela, da so me sprejeli. Sedaj sem zadovoljna s svojim poklicem. Z otroki sem se lepo ujela. Veseli me delo z njimi. Dobro je tudi tako. Lahko bi bilo slabše, je povedala ter spet za trenutek utihnila in se zamislila.





4


			Zinkin sogovornik je čez čas pretrgal tišino in dejal:

			»Tovarišica, vesel sem, da sem vas spoznal. Najini življenji sta si tako podobni. Oba sva ostala sama, tako vi kot jaz. Vi ste vsaj blizu svoje rojstne vasi in imate v bližini sestro. Jaz pa sem sam, daleč od doma in nimam nikogar svojega več. Tako lepo se mi zdi, da sem se lahko pogovarjal z vami in vam izlil svoje bolečine in tesnobo, čeprav niti ne vem vašega imena.Rad bi, da bi se še kdaj srečala in pogovarjala. Jaz sem Mario,« se je predstavil in Zinki podal roko.

			»Jaz pa sem Zinka. Najbrž ste pri toliko pacientih, kot jih vsak dan srečate, gotovo pozabili moje ime,« je rekla Zinka in mu segla v ponujeno dlan. Telo pa ji je spreletel rahel drhtljaj, ko ji je Mario stisnil dlan in jo svojimi črnimi očmi pogledal naravnost v oči.

			V tistem trenutku so se oblaki raztrgali in mesto je obsijalo sonce.

			Mario in Zinka sta se nehote zazrla skozi okno. Zinka je pretrgala molk, ki je trajal že nekaj trenutkov.

			»Kako lep dan se je naredil. Bilo bi ga greh preživeti v stanovanju in razmišljati o minulih dneh, ki jih ne moremo ne zavrteti nazaj in ne popraviti, še spremeniti ne. Dobro je, da sem prišla sem in srečala vas, Mario. Spoznala sem vas in še dan se je popravil.«

			»Zinka, tudi jaz sem vesel najinega srečanja. Nekaj bi predlagal. Zdi se mi, da bi bilo sedaj, ko tako dobro poznava najini življenjski zgodbi, lepo, ko bi se tikala. Kaj mislite vi?«

			»Imaš prav, Mario. Strinjam se,« je dodala Zinka in od takrat naprej sta bila samo še na ti.

			»Zinka, sedaj, ko se je naredil tako lep dan, kaj misliš, če bi šla še na sprehod po mestu?«

			»To bi bilo lepo. Tudi meni se ne da iti v mojo samotno sobo. Rajši bi se sprehajala po mestu in se pogovarjala,« se je strinjala Zinka.

			Zinka in Mario sta odšla na sprehod po mestu. Zavila sta proti Dravi, se ustavila na njenem bregu in opazovala kalne valove, ki so se valili po strugi, in vrbe ob reki, ki so zapoznele zaradi dolge zime in mraza komaj sedaj začele dobivati prve nežno zelene liste in rumenkaste mačice. Bila sta srečna in izpolnjena. Skoraj sta pozabila na nesreče, s katerimi ju je prizadela vojna. Sedaj nobeden ni bil več sam, imela sta en drugega. Bila sta si všeč in med njima se je pletla drobna vez, nežna kot pajčevina, in čeprav nobeden ni govoril o svojih čustvih, sta dobro vedela, kaj pričenjata v svojih srcih čutiti in kaj se je spletlo med njima.

			Bilo je že pozno popoldne, ko sta se poslovila in si obljubila, da se naslednji dan spet srečata. Šele potem in po toplem stisku rok ob slovesu sta se razšla pred Zinkinim stanovanjem, do katerega jo je pospremil Mario.

			Ko je Zinka prišla v svojo sobo, se ji je zdelo, kot bi plavala na krilih vetra. Vse v njej je pelo. Komaj se je toliko zbrala, da je pogledala, če ima vse pripravljeno za naslednji dan, za pouk. Potem je odrinila od sebe zvezek priprav in se zasanjala. Pred očmi se ji je pojavila podoba Maria. Vsako besedo, ki jo je izrekel, je v mislih ponovila. Njegove oči je videla v spominu in njegove temne kodraste lase, pa postavo, in vse na njem jo je prevzemalo z neizmerno toplino. Sploh ni opazila, da se dan izteka. Šele ko se je v sobo prikradel mrak, je vstala, si naredila večerjo, nato pa se je po najkrajši poti spravila v posteljo. Zaspala pa še dolgo ni. Sanjarila je o Mariu. V mestnem zvoniku je odbilo že pozno uro, ko je Zinko premagal spanec. Pa še takrat ni mirno spala. Njene sanje je polnil Mario. Zjutraj, ko je zazvonila budilka, je urno skočila s postelje in se pripravila za odhod v službo. Po stopnicah je veselo poskakovala in pozabila na poškodovano nogo ter si v mislih govorila:

			»Ne morem verjeti, da se je meni lahko zgodilo nekaj tako lepega. Kljub nesreči, ki me je spremljala v preteklosti, sedaj lahko rečem, da sem srečna.«

			Potem si je polglasno zabrundala pesem. Na licu ji je lebdel smehljaj sreče, iz oči pa ji je sijala vedrina.

			Taka je skoraj pritekla v šolo in ko je prišla v zbornico, jo je ogovorila sodelavka:

			»Kaj pa je s teboj, Zinka? Nekam drugačna si kot navadno. Se ti je kaj zgodilo? Morda kaj lepega?«

			»Nič ni. Le vesela sem, da je danes tako lep dan. Naveličala sem se že tistih turobnih in sivih dni,« se je izgovorila in si takoj nadela resen izraz na obraz.

			Nič drugače se ni godilo Mariu. Bil je ves nasmejan in prijazen z vsakim pacientom. Srce mu je razbijalo in bilo je polno sreče. To srečo je nehote prenašal na svoje paciente in s toplino, ki jo je razdajal okrog sebe, je marsikomu olajšal usodo.

			Da se je mlademu zdravniku nekaj lepega zgodilo in je drugačen, je opazila tudi mlada medicinska sestra. Vendar ga ni upala vprašati, kaj mu je. Samo zvedavo ga je od časa do časa pogledala, rekla pa ni nič.

			Medicinska sestra, ki je delala z Mariom, je že od vsega začetka njunega sodelovanja sanjala samo o njem. Trudila se je, da bi takoj uganila vsako njegovo željo in tako pritegnila njegovo pozornost. Pa je bilo vse zaman. Njenega prizadevanja Mario ni opazil. Bil je prijazen in pozoren, kot do vseh, kaj drugega pa ne. Ni videl njenih zaljubljenih pogledov in mnogokrat hrepenečih vzdihov. Bila sta dobra sodelavca in to je bilo za njega vse. Sestra pa je kljub temu upala, da bo enkrat le opazil, da ni samo njegova sodelavka, ampak je v njega do ušes zaljubljena.

			Mario in Zinka sta se sestajala vsak dan po končanem delovnem času. Če se njun delovni čas ni iztekel istočasno, sta se dobila v slaščičarni, kjer sta se seznanila. Ni ju ustavilo ne slabo vreme in ne nepričakovani dogodki.

			Minili so meseci, njunega prijateljstva pa ni bilo konec. Večkrat sta se srečala, bolj sta se navezovala drug na drugega. Minevala je pomlad in prihajalo je poletje. Nekega toplega poznopomladnega dne sta Mario in Zinka zavila po stopnicah navkreber na vzpetino, ki se je dvigala nad mestom in je bila priljubljena točka meščanov za izlete. Ko sta vsa prepotena prisopihala na vrh in prestopila še zadnjo stopnico, sta za trenutek postala in si nekoliko oddahnila.

			»Glej, Zinka, tam je klopca. Sediva za trenutek in se nekoliko odpočijva!« je rekel Mario ter s pogledom in kretnjo glave pokazal na klopco v bližini.

			»Pa dajva. Te stopnice so me pošteno utrudile. Počitek se mi bo prilegel,« se je strinjala Zinka.

			Napotila sta se h klopi in sedla. V začetku sta se pogovarjala o dogodkih iztekajočega dne. Potem pa je Mario nenadoma utihnil, kot da bi mu zmanjkalo besed, kar se mu do sedaj, ko je bil v Zinkini družbi, še nikoli ni zgodilo. Premolk je trajal nekaj minut, potem pa je ponovno spregovoril:

			»Zinka, nekaj bi ti rad povedal. Tako dolgo se že poznava. Meni se zdi, da že celo življenje. Imam te neizmerno rad. Bi hotela biti moja žena?«

			Zinka se je za trenutek zdrznila. Rada je imela Maria, sedaj pa ni našla pravih besed, s katerimi bi mu odgovorila. Popolnoma jo je presenetil. Pa čeprav je mnogokrat sanjala o tem, da bi se to zgodilo.

			»Kaj je, Zinka? Zakaj molčiš in nič ne rečeš?«

			»Tudi jaz tebe imam rada. Z veseljem bi postala tvoja žena, toda tako si me presenetil,« je drhte odgovorila.

			Mario jo je stisnil v objem. Ves svet je v tem trenutku za njiju izginil. Bila sta samo onadva, Mario in Zinka, in njuna neizmerna ljubezen.

			Od tega dne naprej sta začela načrtovati svoje skupno življenje. Dogovorila sta se, da se bosta poročila takoj v prvem tednu šolskih počitnic.

			»Kaj bi še dlje čakala. Ti boš imela dopust, pa tudi jaz. Lahko bova šla kam skupaj, mogoče na morje, če ti je všeč.«

			»Seveda mi je. Še nikoli nisem bila na morju. Veš, mi kmečki otroci smo v počitnicah pomagali staršem doma, pri delu. To so bile naše počitnice. Na morje, ali kam drugam, v počitnicah nismo hodili.«

			»Mi, naša družina, pa smo vsako leto, ko je imel oče dopust, šli na morje. Peljal te bom tja, kjer smo navadno mi preživljali naše počitnice.«

			»Kamor koli, samo da sva skupaj.«

			»Seveda bova skupaj. Za vedno,« je rekel Mario in Zinko tesno privil k sebi.





5


			Nekega dne se je pri Zinki oglasila sestra. Zinka se je je zelo razveselila. Takoj po pozdravu in komaj je sestra sedla, Zinka ni mogla, da sestri ne bi povedala vesele novice.

			»Nekaj ti moram povedati. Poročila se bom.«

			»Res, Zinka? Kdo pa je tvoj izbranec?«

			»Zdravnik, ki dela v mestni ambulanti. Podobno življenje in težave so za njim kot za nama. Tudi on je med vojno izgubil vse svoje in je ostal sam, kot midve. Mario mu je ime,« je Zinka na hitro seznanila sestro s svojo namero in ji povedala o svojem izbrancu, za kar je mislila, da bo sestro zanimalo.

			»Lepo, Zinka. Jaz sem mlajša od tebe in sem že nekaj časa poročena, ti pa si še vedno sama. Čas je že, da si tudi ti urediš družinsko življenje. Čas pa je že tudi, da pozabiva na težave, skozi katere sva morali iti. Nič ne pomaga, če še tako žalujeva. Očeta in matere ne moreva obuditi. Ni ju več in ju tudi nikoli ne bo, pa naj si še tako močno želiva, da bi se vrnila. Zato je prav, da najdeš nekoga, s komer boš živela. Tako boš lažje pozabila na to, kar se je zgodilo. Kdaj ga bom pa spoznala?« je na koncu vprašala Marija.

			»Ob prvi priložnosti, ko bo imel Mario prost dan, se bova oglasila pri vas. Takrat se bomo tudi pogovorili o vsem okrog poroke.«

			»Le pridita! Mama in Janez bosta tudi vesela, če se oglasita,« je še pripomnila Marija.

			Potem sta se Zinka in Marija pogovarjali o drugih stvareh in dogodkih, ki so se zgodili med tem časom, ko Zinke ni bilo doma.

			Zinka je želela vedeti vse in o vseh v domači vasi. Marija pa ji je pripovedovala, kaj se je komu zgodilo v času, kar sta se zadnjič videli. Komu se je rodil otrok. Kdo je umrl in kdo s kom hodi, saj je bila Marija z dogodki in dogajanjem v domači vasi na tekočem. Zinki pa je želela približati dogodke v domači vasi čim bolj natančno, da bi bila tudi ona seznanjena z vsem in bi bila tako še naprej povezana z rojstnim krajem, pa čeprav je živela drugje.

			Čas jima je minil zelo hitro in približala se je ura, ko sta se Zinka in Marija morali posloviti in se je Marija morala vrniti nazaj v domači kraj.

			Zinka je pospremila Marijo do avtobusne postaje. Tem za pogovor jima tudi sedaj še ni zmanjkalo. Prekinili sta ga, ko je na postajo pripeljal avtobus in je Marija morala vstopiti.

			Marija in Zinka sta bili zelo navezani ena na drugo. Vso otroštvo in mladost sta preživeli skupaj. Zato pa jima je sedaj, ko ju je življenje ločilo, bilo tako težko in sta zelo pogrešali ena drugo, in jima je vsako slovo težko leglo na srce. Zinka je počakala, da je avtobus začel zapuščati postajo in še takrat je mahala Mariji v slovo. Šele ko je avtobus izginil za ovinkom in ga ni več videla, je odšla nazaj proti domu s sklonjeno glavo in globoko zamišljena.

			Zinka je bila v mislih še vedno pri sestri še takrat, ko se je vračala proti stanovanju. V mislih je obnavljala vsako sestrino besedo in se stresla ter vrnila v sedanjost šele, ko je prišla do stavbe, v kateri je stanovala. Tako zatopljena v misli je prispela do stanovanja in se zdrznila ter prebudila v realnost šele v trenutku, ko je zagledala Maria, ki jo je čakal pred vrati. Razveselila se ga je.

			»Kje pa hodiš? Že nekaj časa te čakam,« je smeje vprašal Mario, ko se mu je Zinka približala.

			»Obisk sem imela. Sestra je prišla na obisk. Pa sem jo pospremila na avtobus. Škoda, da nisi prišel nekoliko prej, da bi jo spoznal,« mu je povedala.

			»Res škoda. Rad bi jo spoznal.«

			»Nič za to, saj bova kmalu, še pred poroko, šla k njej na obisk, pa jo boš spoznal takrat. Tudi ona bi rada spoznala tebe.«

			»Konec tedna bi pa lahko šla. Ne bom delal. Prost bom. Ti pa menda tudi. Takrat bi lahko šla. Pa presenečenje imam za tebe.«

			»Kaj pa? Hitro povej! Radovedna sem. Je kaj dobrega? Ali pa se je usoda spet poigrala z najinimi življenji?«

			»Eno od presenečenj je, da so me premestili na delovno mesto v mestno bolnišnico.«

			»Je to za tebe dobro ali slabo?« je zanimalo Zinko.

			»Bolj dobro kot slabo. Slabo je to, da zdravnikov primanjkuje, pa se ob izrednih dogodkih delovni čas lahko precej podaljša. Dobro pa je to, da ni potrebno hoditi po terenu. Delaš le tam, v bolnišnici. Na svojem običajnem delovnem mestu. Pa še eno dobro stvar prinaša. S premestitvijo na delovno mesto v bolnišnico sem dobil tudi družinsko stanovanje. Poglej čez cesto! V tistem, pred kratkim obnovljenem bloku, sem dobil stanovanje.«

			»To je pa res dobra novica. Takoj, ko se poročiva, se lahko preseliva v novo stanovanje. Me je že nekoliko skrbelo, kje bova po poroki živela, v tvoji ali moji sobi, ko pa sta obe precej majhni. Sedaj pa je vse drugače in problem rešen. Dobil si stanovanje, ki ga sicer ni ravno lahko dobiti,« je zadovoljna ugotavljala Zinka.

			»Pa še eno presenečenje imam,« je nekoliko skrivnostno, da bi bolj pritegnil Zinkino pozornost, povedal Mario.

			»Kaj pa še?« je radovedno vprašala Zinka.

			»Kupil sem avto. Ni ravno nov, toda motor še dobro teče. Pa dobro je ohranjen. Kot mi je zatrdil znanec, mehanik.«

			»Avto? To se pravi, da nisva odvisna od javnega prometa in bova lahko obiskala sestrino družino kdaj koli, ko bova prosta in ne bova v službi.«

			»Tako je. Mislim, da bi lahko šla na obisk v petek, ali soboto popoldan. Takrat bom tudi jaz prost, saj ta teden delam dopoldan in popoldan bi se lahko odpeljala k tvoji sestri,« se je strinjal Mario.

			»Ta dan je pa res srečen dan. Toliko lepih stvari sem zvedela danes in se jih je zgodilo, da tega dne ne bom še dolgo pozabila,« je končala pogovor Zinka.

			Potem sta Zinka in Mario pogovor usmerila na svojo bližnjo poroko. Dogovorila sta se tudi o datumu poroke, pa o obleki.

			»Mario, ne želim nobene razkošne poroke. Greva na matični urad s pričami, se poročiva, in gremo potem še nekam na skupno kosilo. To je vse. Sedaj niso časi, da bi lahko poročno slavje trajalo po cel dan, ali celo dva dni, kot nekoč,« je predlagala Zinka.

			»Prav imaš. Tudi jaz sem za skromno poroko in se s teboj popolnoma strinjam. Pri nas, v kraju, kjer sem bil doma, je po-

			ročno slavje trajalo po več dni. Odvisno od tega, kako premožni so bili starši mladoporočencev. Kako je danes tam, ne vem. Vojna je pošteno zdesetkala prebivalce kraja in jih gotovo tudi spremenila. Nimam več stikov s svojim rojstnim krajem. Ne vem, kako je sedaj. Nisem za razkošno svatbo. Moral bom pa iti v rojstni kraj pred poroko po dokumente.«

			»Te si pripravi in pridobi pravi čas, da ne bomo v zadregi. Kdo ve, kaj se je zgodilo med vojno z arhivi, ki so hranili rojstne liste in ostale dokumente,« je dodala Zinka. »Tukaj, pri nas, so bili mnogi uničeni.«

			»Zinka, bi nama lahko bila poročni priči tvoja sestra in njen mož? Jaz nimam nobenega sorodnika, ki bi to lahko bil, prijatelja tako dobrega pa tudi ne.«

			»Mislim, da bi bila vesela, če bi ju prosila, naj bosta najini poročni priči,« je bila prepričana Zinka.

			Nekaj časa sta se Mario in Zinka še pogovarjala in pletla sanje o svojem bodočem življenju.

			Dan pa se je hitro, vse prehitro iztekal. Mario je ta dan delal v nočni izmeni. Moral se je posloviti in iti, ker ni hotel že prve dni, kar so ga premestili na novo delovno mesto, zamujati in prihajati prepozno na delo.

			Začel se je nov teden in v celoti zaposloval oba, Zinko in Maria, vsakega na njegovem delovnem mestu. Pa je teden hitro mineval, vsaj Zinki, čeprav je štela dneve in nestrpno čakala soboto, da bosta šla z Mariom na obisk k njeni sestri Mariji.





6


			V soboto, takoj po koncu službe, se je k Zinki pripeljal Mario. Zinka je bila že pripravljena. Prisedla je v avto in sta se odpeljala. Kraje, skozi katere sta se vozila, je Mario videl prvič in so bili za njega popolnoma neznani. Zinka mu je pojasnjevala njihove znamenitosti. Mario je bil navdušen. Z zanimanjem jih je opazoval, kolikor mu je dopuščala vožnja.

			»Čisto drugačni so ti kraji, kakor tisti v bližini mojega rojstnega kraja. Več je ravnine in polja na njih so večja. Hiše pa so strnjene v naseljih ob cesti, kot ulice. Pri nas so hiše razmetane po hribih in dolinah. Vidi se, da je tukaj življenje lažje in najbrž so ljudje premožnejši kot pri nas. Pri nas so le redke družine bogate. Zato pa je mnoge med vojno zanesel pohlep in želja, da nagrabijo čim več plena in si na ta način opomorejo.«

			»Tudi pri nas so kraji, kjer so hiše razmetane po hribih in v zaselkih. Ni vse tako ravno, kot je tukaj,« je pojasnila Zinka.

			Med pogovorom sta hitro prispela v kraj, kjer je živela Zinkina sestra. Zinka je usmerjala Maria, kod naj vozi, in tako sta kmalu pripeljala do Marijine hiše. Zavila sta na dvorišče in ustavila.

			Ko so Marija, njena tašča in Janez zaslišali avtomobil, ki je pripeljal do hiše, zavil na dvorišče in ustavil, so vsi trije prihiteli ven iz hiše. Zinka in Mario sta izstopila iz avtomobila in sorodniki so se srečali. Srečanje je bilo veselo in srečno na obeh straneh.

			Zinka je predstavila sestri in njenim Maria in Mariu svoje. Potem so ju povabili v hišo. Sedli so in Marija je postregla s pijačo za dobrodošlico. Kot je v naših krajih navada, ko pride kdo k hiši. Še posebno pa se gospodinje potrudijo, da ga dobro pogostijo, ko pride kak prijatelj ali celo sorodnik, kot je bilo tudi tokrat. Ob polni mizi tudi pogovor lažje steče.

			Dolgo so se pogovarjali o raznih stvareh in dogodkih, potem pa je Zinka začela:

			»Marija in Janez, midva z Mariom sva prišla, da bi vaju nekaj prosila. Prosiva vaju, če bi nama hotela biti poročni priči.«

			Marija in Janez sta se spogledala.

			»Seveda bova, če to želita. Toda midva sva mislila, da bosta izbrala bolj imenitne priče, kot sva midva, navadna človeka,« je povedal Janez.

			»Kaj pa vama manjka? Sta edina in Zinkina najbližja sorodnika. Moje sorodnike je vse pobrala vojna. Posebno tesnih prijateljev pa tudi nimava. Ljudje so še vedno nezaupljivi. Težko navezujejo stike z drugimi, posebno s tujci in tistimi, ki so se priselili od drugod. Kot pravijo, s prišleki. Vojna je pustila posledice, ki ne bodo tako kmalu izginile,« je povedal Mario.

			Okrog poroke so se vse dogovorili in pogovor se je kmalu razpletel, kot da so že stari znanci in se že dolgo poznajo. Delali in izdelali so načrte za poroko do podrobnosti, pač glede vsega, kar je bilo odvisno od njih.

			Janez in Mario sta kmalu našla skupno točko, o kateri sta se lahko pogovarjala, vojno. Oba sta bila med vojno na isti strani in imela sta mnogo prigod, o katerih sta se lahko pogovarjala in ki so zanimale oba.

			Ko je Marija videla, da sta si Mario in Janez dovolj in ostalih treh ne bosta pogrešala, je Zinko in taščo povabila na ogled kraja, kjer je nekoč stala njena in Zinkina hiša.

			»Pojdimo me po svoje. Janez in Mario pa naj se pogovarjata, saj sta sama sebi dovolj in imata mnogo skupnega. Ne potrebujeta nas. Zinka, ti pa že dolgo nisi videla kraja, kjer je nekoč bil najin dom.

			»Ko je hiša še stala in so bili starši še živi, smo bili srečni. Nič nam ni manjkalo, pa čeprav nismo bili bogati,« je z nostalgijo v glasu povedala Zinka in globoko zavzdihnila.

			Zinka, Marija in tašča so se odpravile skozi vas. Napredovale so počasi, kajti vaščani so jih ustavljali in vsak je spregovoril z njimi nekaj besed. To jih je zamujalo, da so le počasi napredovale k svojemu cilju.

			»Veš, Zinka, na polju je sedaj vse drugače, kot je bilo takrat, ko sta še živela oče in mama. Njive ne obdelujemo več.«

			»Marija pravi, da ji srce ne pusti, da bi orali tisto zemljo. Prepojena je s krvjo njenih staršev. Pa saj vseh delov njunih teles niti niso našli. Nekje v zemlji so ostali. Sedaj je tista zemlja porasla s travo. Ni več njiva. Je neke vrste spominski park. Vsaj za nas, če za druge ne.«

			Končno so prispele na cilj. Do nekdanje domače hiše. Zinka je debelo pogledala, jame, ki jo je pustila bomba za seboj, ni bilo več. Vse je bilo lepo poravnano. Na sredini ravnine pa je stala na pol dograjena, lična zidana hiša. Sadovnjak za hišo je bil lepo negovan. Vrt za hišo pa obdelan.

			»Kako lepo bo tukaj,« je vzkliknila Zinka. »Se boste preselili sem?«

			»Da, ko bo gotovo. Naša hiša je stara. Dosti popravila bi potrebovala, ki bi stalo skoraj toliko kot nova hiša. Pa tudi majhna je. Pa če kdaj še pridejo otroci, bo tam pretesno. Zato smo začeli graditi tukaj, na novo. Upam, da nisi jezna, da gradimo tukaj in ti prej nismo nič rekli, ali te prosili, če lahko gradimo?« je rekla Marija in pogledala sestro, da bi ugotovila, kaj ta misli.

			»Seveda nimam nič proti. Celo všeč mi je, da ste začeli graditi tukaj. Tako boste obnovili naš nekdanji dom in v ta kraj bo spet prišlo življenje, ki ga je vojna zatrla. Tako bo izbrisana temna preteklost in domu bo vrnjena sreča,« je z nasmehom in odobravanjem povedala Zinka.

			»Sedaj pa pridi, da pogledaš še mesto, kjer sta mama in oče izgubila življenje!«

			Potem so se napotile izven vasi, proti kraju, kjer so nekoč bila polja in med njimi tudi njihova njiva, na kateri sta tistega usodnega dne delala oče in mati. Ko so prišle do njiv, njihove njive ni bilo več. Na mestu, kjer je bila nekoč njiva, je bil travnik, lepo pokošen in zasajen z drevesi in grmiči, kot nekak park. Na mestu, kjer so našli telesne dele staršev, je rasla vrba žalujka. Bila je že precej velika, saj je vrba žalujka drevo, ki raste zelo hitro. Pod vrbo je bila klopca in na vsaki strani pred njo en grm vrtnic.

			»Njive nisva obdelovala. Nisva je mogla. Ta zemlja je prepojena s krvjo najinih staršev. Nisva je hotela skruniti. To pa naj bo spomin in opomin njim, ki si izmišljajo vojne, ki prizadenejo mnogo ljudi,« je zelo čustveno in s solzami v očeh govorila Marija.

			»Kako lepo je tukaj. Pravi kraj, v katerega so ujeti spomini. Pa vrtnice. Rdeča in rumena. Tudi v domačem vrtu smo jih imeli. Oče je imel najrajši rumene. Mami pa so bile najbolj všeč rdeče. Pogosto sta se trudila prepričati drug drugega, da so najlepše rumene, kot je trdil oče, mama pa da so lepše rdeče. Sedaj imata spet vsak svoj grm, kot takrat, ko sta še živela,« je bolj sebi kot ostalima dvema govorila Zinka in obujala spomine, čeprav so bili boleči in žalostni.

			»Sedaj pa obe vrtnici cveteta njima v spomin. Pa kako tiho je tukaj, kot na pravem pokopališču. Še ptice tukaj molčijo in ne pojejo, kot na pravem pokopališču in ne motijo njunega miru. Oče in mama imata spomenik, ki je živ, spomenik, kot ga nima noben kmečki človek,« je Zinka končala svoj nagovor, ki je bil namenjen bolj njej sami kot pa ostalima dvema.

			Dan je hitro minil, posebno za Zinko, ki so jo spet preplavili stari boleči spomini.

			»Kmalu bo dneva konec. Iti bova morala z Mariom,« je opomnila Zinka.

			»Bodi brez skrbi. Janez in Mario gotovo nista opazila, da se dan izteka. Pa tudi dolgčas po nas jima gotovo ni. Tavata po preteklosti, ujeta v stare spomine in ne vidita nič okrog sebe,« je pripomnila Marijina tašča.

			»Mario in Janez sta se lepo ujela. Lahko bi se lepo razumela. Samo da bi bil Janez bolj zdrav. Pa da bi ostal še dolgo med nami. Lahko bi nam mnogokrat bilo lepo,« je žalostno dodala Marija.

			»Kaj je Janez bolan?« je presenečeno vprašala Zinka.

			»Že nekajkrat je bil pri zdravniku, pa nič ne kaže na boljše,« je potožila Marija.

			»Pa kaj mu je? Kaj je rekel zdravnik?« je vprašala Zinka.

			»Rekel je, da je to posledica vojne, partizanščine, in življenja v nemogočih pogojih. Lahko da bo za kratek čas bolje, ali pa še slabše. Popolne ozdravitve pa naj nikakor ne pričakujemo. Moram pa ti povedati še nekaj. Čakamo novega člana družine. Teta boš, Zinka.«

			»To sem pa vesela. Torej bom teta. Kdaj pa pričakuješ?«

			»Na pomlad. Konec februarja ali v začetku marca,« je odgovorila Marija, tašča pa je pokimala z nasmeškom na ustih, kar je kazalo na to, da se veseli vnuka, ali vnukinje.

			V prijetnem razgovoru so se vrnile nazaj k Marijini domačiji. Janez in Mario sta še vedno bila v svojem elementu in vnetem pogovoru in nista niti opazila, da žensk ni.

			»Mario, iti bova morala. Dan se izteka. Pot še ne poznaš dobro in lažje boš vozil, dokler je še svetlo, kot pa po temi,« je Maria opomnila Zinka.

			»Prav imaš. Morava se odpraviti,« se je strinjal.

			Poslovili so se in si obljubili, da se kmalu spet snidejo.

			Med potjo je Zinka Mariu pripovedovala, kje so bile, ter ga vprašala, o čem sta se z Janezom pogovarjala in kakšen je sedaj kraj, kjer je bil njen nekdanji dom, in kraj, kjer sta oče in mati izgubila življenje.

			»Škoda, da tega nisem videl. Bom pa šel drugič pogledat, ko bova spet šla na obisk. Pa tudi meni ni bilo med tem časom dolgčas. Z Janezom sva izmenjala kar precej spominov. Sploh nisva opazila, da ste šle ve tri po svoje.«

			»Pogledale pa smo tudi mesto, kjer je nekoč stal naš dom. Sedaj tam stoji nova hiša, ki sta jo zgradila Janez in Marija. Kmalu se bodo preselili. Pa teta bom. Marija je noseča. Spomladi bo rodila. Ko se bodo preselili, bom lažje šla na tisto mesto. Sedaj čutim nek odpor do njega. Boleči spomini me vežejo na tisti kraj. Ko pa bo tam steklo življenje, kot je bilo nekoč, mi bo lažje, saj bodo boleči spomini izpodrinjeni.«

			»Tudi tisto mesto bi rad videl. Zdi se mi, da je povsod v tej vasi še danes del tebe,« je na glas razmišljal Mario.

			»Nikar ne obžaluj, da nisi bil z nami. To, da si bil z Janezom, je bilo zelo koristno za njega. Marija je povedala, da ni najbolj trdnega zdravja.«

			»Vem. Povedal mi je. Zinka, povedati ti moram, da sem vzel teden dni dopusta. Naslednji teden grem v svoj rojstni kraj. Moram po dokumente, ki jih potrebujeva za poroko.«

			»Prav. Samo pazi na sebe! Mene je kar strah. Kdo ve, kako je sedaj tam, če je bilo med vojno tako napeto. Previden bodi!«

			»Bom. Ne skrbi, saj tudi mene preplavljajo nekam tesnobni občutki, če samo pomislim na dom in rojstni kraj. Iti pa moram, saj dokumente za poroko potrebujem.«

			Tako sta se med pogovorom kar hitro pripeljala do Zinkinega stanovanja. Za kratek čas se je Mario še ustavil pri Zinki. Potem se je odpeljal, saj je bil naslednja dva dni dežuren, v ponedeljek navsezgodaj pa se bo podal na pot. Rekel ji je, naj ne skrbi, da ga ta dva dni in še nekaj potem ne bo k njej. Rad bi bil spočit za na pot. Prišel bo, ko se vrne. Nato se je poslovil in se odpeljal.

			Ko je Mario odšel, je Zinka še precej časa v mislih premlevala dogodke minulega dne. Potem pa je tudi ona odšla k počitku.





7


			Naslednji teden je Mario vzel nekaj dni dopusta in odšel v svoj rojstni kraj, da bi pridobil dokumente, ki jih je potreboval za poroko. Vožnja je bila dolgotrajna in se je vlekla. Na okoliških zgradbah v krajih, skozi katere se je vozil, so bile še vidne sledi minule vojne, dosti bolj kot v mestu, v katerem je sedaj živel. Nekaterim hišam se je videlo, da so prazne in zapuščene. Njihovi lastniki so gotovo med vojno izginili kdo ve kam, ali izgubili življenje, kot Mariovi sorodniki in domači.

			Ker je bila pot tako dolga, je nekajkrat ustavil avtomobil in v lokalu tik ob cesti malo počil. Dan se je iztekal, prihajala je noč, ko je Mario zavil v mesto, nedaleč od glavne ceste. Poiskal je hotel in v njem najel prenočišče. Ponoči ni imelo smisla potovati naprej. Raje se bo spočil in spočit nadaljeval pot naslednje jutro. Šele ko je legel v posteljo, je občutil, kako je utrujen. Kmalu je ugasnil luč in zaspal. Spal je trdno, le moraste sanje so od časa do časa motile njegovo spanje. Poznal je te kraje. Saj je s starši pred vojno mnogo potoval. Spominjal se je, da so hodili tudi po tem mestu in nekoč prenočevali tudi v tem hotelu. Ponoči pa so se mu tisti časi in dogodki v sanjah vrnili. Toda ni obžaloval tega. Spet je videl svoje drage, pa čeprav le v sanjah, take, kot so bili, preden jih je vzela vojna.

			Naslednje jutro je Mario vstal zgodaj. Na hitro je pozajtrkoval in se odpravil dalje na pot proti svojemu cilju. Zavil je iz mesta na glavno cesto. Vozil se je še do poldneva. Okrog poldneva je že v daljavi opažal hribe, ki so obkrožali njegov nekdanji domači kraj. Malo po poldnevu pa je prispel na cilj.

			Ko je Mario prispel v svoj rojstni kraj, je poiskal gostilno in najel prenočišče. Bil je prepričan, da v domači hiši ne bo mogel prespati, če sploh še stoji. Pa mogoče bo moral ostati tukaj vsaj dan ali dva, da dobi vse papirje, ki jih potrebuje. V gostilni so delali ljudje, ki jih ni poznal in kot je bilo videti, tudi oni njega ne. V rojstnem kraju je bil popoln tujec.

			Počakal je kosilo. Bil je že lačen in slastna hrana mu je zelo prijala. Po kosilu je za trenutek še posedel, nato pa se je peš odpravil po glavni ulici proti kraju, kjer je bil nekoč njegov dom. Strahoma je razmišljal in se spraševal, kaj neki bo našel na mestu, kjer je nekoč stala njihova hiša.

			»Mar moj dom še stoji? Pa očetova ambulanta je bila v njej, v pritličju. Kolikokrat sem pomagal očetu v ambulanti in sem si že takrat nabiral prvo znanje iz medicine. Mogoče pa v nekdanjem domu najdem koga od svojih, ki je vojno preživel in se je vrnil. Mogoče, če ne svojce, katerega od sorodnikov, ki ni imel iti kam, hiša pa je bila prazna,« je Mario razmišljal, ko je počasi stopal po ulici proti svojemu nekdanjemu domu.

			Med potjo je srečeval ljudi, od katerih jih je le malo poznal, še manj jih je prepoznalo njega. Nekajkrat je ljudi, ki so se mu zdeli znani, skušal ogovoriti, pa so ob njegovem poskusu pogledali v tla in šli mimo njega, kot da ga ne vidijo, ali kot da so mu storili nekaj hudega in mu zaradi te krivde sedaj ne upajo pogledati v oči. Čeprav je opazil, da so ga spoznali, so se delali, da ga ne poznajo.

			»Kaj jim pa je? Saj jim nisem storil nič hudega. Nekaterim od teh sem celo pomagal. Sedaj me pa nočejo poznati. Ali pa mogoče mislijo, da sem prikazen, ali duh z onega sveta, ker so bili prepričani, da sem mrtev?«

			Globoko zatopljen v svoje misli je prišel Mario do svojega nekdanjega doma. Hiša je še stala. S sprednje strani je bila videti nepoškodovana. Zato je stopil skozi vrata, ki so visela na enem tečaju in nihala v vetru, na dvorišče. Vrata so zlovešče cvilila v vetru, ki se je zaganjal vanje. Hiša je še stala. Pročelje in sprednja stran sta še kazali, kako mogočna je nekoč bila. Del, kjer je bila ambulanta, je bil povsem v ruševinah. Že dosti časa je moralo miniti, kar jo je zadelo. Gotovo v prvih dneh vojne. Zidove, kar jih je še ostalo, je preraščala trava, in grmičevje. Podoba, ki jo je kazala sprednja stran, je bila zelo varljiva, saj zadnje strani skoraj ni bilo več. S težavo se je prebijal skozi kupe razpadajoče opeke, skozi prostor, ki naj bi bil nekoč hodnik. Uspelo mu je priti v prostor, kjer je bila nekoč kuhinja. Zidan štedilnik in nekaj na pol razpadajočih omaric na eni od sten je bilo še tukaj. Omarice pa so bile prazne. Posode ni bilo v njih. Odpiral je predal za predalom, kar jih je bilo še celih, pazljivo, da se pod njegovimi rokami ne zdrobijo. Vse je bilo prazno.

			»Ko nas ni bilo več tukaj, so ljudje raznesli vse, kar je bilo kaj vredno,« je pomislil in se previdno podal tja, kjer je nekoč bila njegova soba.

			Nikjer nič. Bila je popolnoma prazen, razpadajoč prostor, pa v primeri z drugimi še dokaj ohranjen. Ker je bil del, kjer so bili nekoč stanovanjski prostori, še dokaj ohranjen, se je podal proti spalnici staršev, pa proti sobam brata in sestre. Pa je povsod naletel na enako podobo: nikjer nič, popolnoma prazno, kot da tukaj ne bi nikoli živel nihče. V ostanke ambulante ni šel. Prostor je bil popolna ruševina in vanj stopiti ni bilo niti varno. Pa kaj naj bi tam iskal. Če je drugje vse prazno, tam gotovo tudi ničesar ni.

			V prsih ga je stiskalo, oči so mu napolnile solze. Zapustil je stavbo in se napotil tja, kjer je mama nekoč imela vrt. Upal je, da vsaj tam še najde kakšno rastlino, ki je preživela in ga bo spominjala na mamo.

			Ko je prišel do ograje, ki je vsa preperela in polomljena le tu in tam še stala pokonci, večinoma pa v kosih ležala na tleh, se je ustavil. Ves vrt je preraščala visoka trava, ki je kazala na to, da se razrašča že vrsto let. Tam, kjer je nekoč bila ograja, ki je sedaj ležala na tleh, pravzaprav so bili na tleh le kosi preperelega lesa, je ves v cvetju žarel velik grm rdečih vrtnic.

			»Samo ta mamin grm je ostal in preživel, edini, kot sem ostal jaz edini od vseh številnih članov družine,« je žalostno pomislil Mario, se obrnil in se napotil nazaj proti gostilni, v kateri je stanoval. Ko je prišel do gostilne, se je ustavil, jo pogledal in v mislih govoril:

			»Streho nad glavo bom pa le imel in mi ne bo potrebno prespati v avtomobilu, pa čeprav je moja rojstna hiša uničena in skoraj popolnoma razrušena.«

			Zvečer pri večerji se je zapletel z gostilničarjem v pogovor. Vprašal je gostilničarja, če se je slučajno po vojni kdaj oglasil kdo od njegovih, ali morda kateri sorodnik. Pa mu je gostilničar odgovoril, da nikoli nihče ni prišel.

			»Vas se pa spominjam. Večkrat ste očetu pomagali v ambulanti. Pa so ljudje govorili, da so pobili vso vašo družino, tu-

			di vas. Dolgo vas ni bilo v domači kraj. Kje pa sedaj živite?«

			»V Sloveniji živim. Tuji ljudje so me rešili iz sovražnikovih rok in najbrž tudi gotove smrti. Odpeljali so me v Slovenijo, kjer sem dočakal svobodo v partizanski enoti, kot bolničar. Nekaj znanja iz medicine sem že imel in sem lahko s svojim znanjem pomagal. Po vojni sem ostal v Sloveniji in tam sem končal medicino. Delam v mestni bolnišnici. Zdravnik sem.«

			»Pa se ne boste vrnili nazaj in poiskali tistih, ki so raznesli vaše stvari?«

			»Ne. Ne bom se vrnil. Pred poroko sem. Bodoča žena je Slovenka. Tam bom ostal. Tam so me lepo sprejeli, za svojega. Tisti pa, ki imajo naše stvari, naj jih uživajo, če jim to vest dopusti in če imajo mirno vest. Moja vest je mirna. Po krivdi nekaterih, kot sedaj slišim, sem izgubil vse; starše, sestro, sorodnike, pa še domačijo in vse, kar smo nekoč imeli. Dobil pa sem nove sorodnike, ki so me sprejeli. Zato bom ostal tam. Prišel sem samo po dokumente, ki jih potrebujem za poroko. Potem ko jih dobim, odidem in se nikoli več ne vrnem sem,« je še rekel Mario in odšel k počitku.

			Naslednje jutro navsezgodaj se je Mario napotil na krajevni urad. Prosil je za rojstni list. Pa mu ga niso dali. Rekli so mu, da ga nimajo, ker so bili med vojno vsi dokumenti uničeni. Nekateri da so se enostavno izgubili, nekateri pa so v požaru, ki je zajel na koncu vojne stavbo, zgoreli.

			Oseba, ki je delala na krajevnem uradu, se je spomnila njegovih in družine s tem priimkom, ki ga je imel. Nejeverno ga je pogledala in rekla:

			»Rekli so, da iz te družine nihče ni preživel vojne. Tudi vi ne.«

			»Pa kot vidite, sem živ. Poglejte, tukaj so uradni slovenski dokumenti, da sem to res jaz, ki sem jih dobil po vojni, tam živim in delam,« ji je pojasnil.

			Uslužbenka ga je še enkrat prodorno pogledala in rekla:

			»Pa ste res vi. Spomnim se dečka s tem imenom in priimkom, ki je pomagal očetu, zdravniku v ambulanti. Tudi meni ste nekoč kot otroku očistili rano in jo obvezali. Bili ste že pravi zdravnik, pa čeprav še tako mladi.«

			»Tudi sedaj sem zdravnik. V mestni bolnišnici delam, v Sloveniji sem po vojni končal študij medicine in sem tam tudi ostal in tudi bom ostal. Kje pa bi našel svoj rojstni list, če ga vi nimate?«

			Napotila ga je v cerkev.

			»Tam jih najbrž še imajo. Cerkev je med vojno ostala nedotaknjena. Edino, če so vašega izločili, ker se je govorilo, da ste med vojno vsi izgubili življenje, cela družina, tudi vi.«

			Mario se je zahvalil za pojasnilo in se napotil v cerkev. Tam je na srečo dobil, kar je iskal. Pa tudi tam je požel nemalo

			začudenja, da je živ. Vzel je svoj dokument in zapustil cerkveno poslopje. Le še na pokopališče je stopil. Napotil se je h grobnici svoje družine in se za trenutek ustavil pri njej.

			»Tako je. Samevate. Nikogar ni, ki bi vas občasno obiskal. Sicer pa so gotovo vsi moji z vami, čeprav ne tukaj, kjer je naše mesto po smrti. Zato vas tudi nihče ne obišče. Sedaj sem prišel le jaz. Pa najbrž me nikoli več ne zanese pot v te kraje, pa čeprav jih nosim v srcu in jih tudi vedno bom. Toda spominjajo me na bolečino in izgubo. Zato me ne bo. V mislih pa se bom mnogokrat pomudil pri vas. Počivajte v miru,« je pozdravil svoje prednike, ki so počivali v družinski grobnici, se obrnil in odšel.

			Tisto noč je še prespal v gostilni. Naslednje jutro pa se je že navsezgodaj odpravil na pot. Opravil je, kar je nameraval in nič več ga ni zadrževalo v kraju, ki mu je bil nekoč drag, sedaj pa mu je povzročal toliko bolečine, da je ta izrinila vse mladostne lepe spomine na dom in otroštvo.

			Zdelo pa se mu je, da je bila pot nazaj v kraj bivanja krajša kot tista v rodni kraj. Tu, kjer je živel sedaj, je bila tudi Zinka, njegovo vse. Tam, v rojstnem kraju, kjer je živel nekoč, pa ni imel več ničesar drugega kot razvalino rojstne hiše in kup bolečih spominov. Prišel pa je še do ene ugotovitve. Da so odpeljali njihovo družino v taborišče, je bilo načrtovano od nekoga. Kdo ve od koga. Tega najbrž nikoli ne bo izvedel. Načrtovali pa so tudi smrt vse rodbine, le da se nekomu, ki je to hotel, namera ni povsem izšla.

			»Jaz sem preživel. Kljub temu da sem tudi jaz bil predviden, da me ubijejo. Le zakaj? Pa moja družina ni nikoli nikomur storila nič slabega. Celo marsikomu, ki mu je šlo slabo, je pomagala. Komu smo bili v napoto in zakaj? Tega, da so se tako obrnili proti nam, tega ne razumem in tudi nikoli ne bom razumel. Saj če bi začel raziskovati, bi mogoče kaj izvedel.

			Pa ne bom. Mojih mrtvih sorodnikov to ne bi obudilo, mene pa mogoče, če bi odkril in spoznal krivca, še bolj bolelo. Kjer bivam sedaj, si bom ustvaril novo družino in sčasoma bo tu zrasel nov rod,« je zaključil misel, ko je zavil nazaj v mesto svojega tedanjega prebivališča.

			Ko je prispel v mesto, kjer je bival, je najprej je zavil k Zinki in jo na kratko pozdravil, ter ji povedal, da je dobil potrebne dokumente. Ni ji pa pripovedoval o svojem domu in o vtisih, ki jih je dobil v domačem kraju.

			Hitro se je poslovil od nje in se takoj, ko je prišel v svoje stanovanje, odpravil v posteljo. Bil je utrujen od dolge poti in bolečih spominov. Želel se je spočiti. Pa mu ni preveč uspevalo. Še dolgo v noč se je premetaval z boka na bok in premleval dogodke in občutke, ki jih je prinesel s seboj iz domačega kraja. Ko je analiziral srečanja z domačini, je pri vseh opazil neke vrste napetost, česar pred vojno ni bilo, neke vrste strah.

			»Kot da se ob srečanju z menoj bojijo. Česa in zakaj? So mogoče pomagali sovražniku spraviti mojo družino v taborišče? Ali se bojijo, da bodo morali vrniti, kar so odnesli iz našega doma? Ko bi le vedel, kaj je vzrok njihovemu napetemu vedenju? Tega menda ne bom nikoli izvedel. Vem pa zagotovo, da njihovo vedenje ob srečanju z menoj ni bilo sproščeno kot pred to prekleto vojno, ki je svetu povzročila toliko gorja. Toliko psihologa pa sem le,« je bila zadnja misel, preden se je pogreznil v odrešujoč spanec.





8


			Zjutraj, ko se je zbudil, so mu misli spet poletele nazaj v rojstni kraj.

			»Naj je bil vzrok za njihovo vedenje karkoli, mojih domačih ne morem najti. Gotovo niso živi. Vsi, ki so na kakršen koli način preživeli vojno, so se že vrnili, ali oglasili. Samo o mojih ni sledu. Gotovo niso živi. Naj počivajo v miru, kjer koli so. Jaz sem si našel nov dom, ki ne bo obremenjen z grenkimi spomini, in tukaj bom ostal. Rojstne hiše pa ne bom obnavljal. Naj ostane v opomin živim na vojne grozote, da se kaj takega več nikoli ne bi ponovilo. Tudi iskal ne bom pri domačinih krivde in našega premoženja, ki so si ga prisvojili. Jih bo že življenje kaznovalo, tiste, ki nimajo mirne in čiste vesti,« je sklenil svoje misli in si z roko šel čez čelo, kot bi neprijetne misli hotel izbrisati za vedno.

			Mario je vstal, se oblekel in odšel k Zinki. Prejšnji večer se je hitro poslovil in odšel v svoje stanovanje. Bil je utrujen in si je želel le takojšnjega počitka. Sedaj je bolj spočit. Najbrž bi Zinka rada vedela, kako je bilo v domačem kraju. Sedaj se bo lažje pogovarjal z njo o tem, z nekoliko manj bolečine.

			Zinka ga je bila zelo vesela, ko je prišel.

			»Včeraj zvečer si odšel tako hitro, jaz pa bi rada izvedela, kako je bilo v domačem kraju.«

			»Bil sem utrujen in želel sem samo, da se čim hitreje spravim v posteljo. Zato pa sem sedaj tukaj, da se lahko pogovoriva o tistem, kar te zanima.«

			Zinka je pripravljala kosilo in se pogovarjala z Mariom. Zdelo se ji je, da je Mario nekam bolj redkobeseden kot ponavadi in nekoliko napet. Pa ga ni vprašala, kaj mu je. Čakala je, da sam pove. Pa ni povedal ničesar. Opravila sta kosilo, Mario pa še vedno ni ničesar povedal. Zinka ni več zdržala.

			»Kako je bilo v domačem kraju? Povej mi kaj!«

			Mario je še za trenutek pomolčal, nato pa je začel pripovedovati:

			»Veš, vse je bilo zelo čudno. Imel sem občutek, da to ni več kraj mojega otroštva. Hiša je prava razvalina. Le malo prostorov je še celih. Pa je bila velika, dvonadstropna. Pa ambulanta je bila v njej. Prostor, kjer je bila, je popolnoma porušen. Le nekaj sobic v pritličju je še celih, pa čisto praznih. Vse, kar smo imeli, so, kot je videti, izropali in raznesli. Vrt in dvorišče pa sta popolnoma zarasla, da se težko prebiješ skozi travo in grmičevje. Le en grm vrtnic v maminem vrtu, tisti, ki jih je imela mama najrajši, je preživel in je ves v cvetju. Kot da bi hotel kljubovati vsemu, vojni in ljudem.«

			Nato je Mario segel v žep in iz njega potegnil ognjeno rdeč popek vrtnice.

			»Na, Zinka, to je vse, kar sem ti lahko prinesel iz svojega nekdanjega doma.«

			In ji je podal cvet, glas pa se mu je sumljivo tresel, kot da ga bo vsak trenutek pustil na cedilu in bo zajokal.

			»Hvala, Mario! Ta cvet je del tvojega otroštva. Hvaležna sem ti zanj,« se je Zinka zahvalila za darilo in je pri priči postavila cvet v majhno vazo, napolnjeno z vodo.

			»Pa ljudje, ki sem jih srečeval in ki sem jih poznal nekoč. Niso več to, kar so bili. Imel sem občutek, da se nekako čutijo krive pred menoj. Pogledi so jim bili obrnjeni v tla, kot da si me ne upajo pogledati v oči in se srečati z mojim pogledom. Kot bi se pred menoj čutili krive za nekaj. Ne vem za kaj, toda imel sem tak občutek. Mogoče so nas domačini prodali sovražniku in so nas pomagali uničiti, vso družino. Samo mene jim ni uspelo. Mogoče so nam zavidali, da imamo drugačno življenje kot ostali krajani. Odneseno in pokradeno pa je vso naše imetje. Ničesar več ni. Zato sem tudi takoj, ko sem dobil potrebne dokumente, zapustil rojstni kraj. Ves čas, kar sem bil tam, sem imel občutek, da nisem varen, da preži na mene neka nevarnost. Kdo bi vedel, kaj je temu vzrok. Tega, kaj je vzrok, nisem mogel odkriti. Odkril pa sem, da njihovo vedenje ni tako odkrito in sproščeno, kot je bilo, preden je začela divjati ta nesmiselna vojna. Toliko psihologa pa sem le.«

			Mario je za trenutek prekinil pripovedovanje. Zinka je izkoristila premor med njegovim govorom, ki je zvenel bolj kot samogovor, kot bi pa besede bile namenjene njej.

			»Prav si storil, da si odšel čim prej. Bi se ti tam lahko še kaj zgodilo. Posebno, če ima kdo od tamkajšnjih prebivalcev na vesti krivdo in je povezan z uničenjem vaše družine. Iz tega, kar si povedal, je lahko razbrati, da tam nisi bil niti malo varen,« je povedala Zinka in po telesu jo je spreletel srh.

			Zinka niti pomisliti ni upala, da bi se Mariu kaj zgodilo, in bila je nadvse srečna, da je spet doma, pri njej, na varnem in daleč vstran od nevarnosti, ki so mu nezavedno grozile.

			»Nikoli več ne bom šel v tiste kraje. Nikogar več nimam tam, niti prijateljev ne, niti dobrih znancev, tudi sorodnikov tam nimam več. Le na pokopališču je še grobnica, v kateri počivajo moji predniki. Obiskal sem jo. Staršev, bratov in sester pa ni tam. Kdo ve, kje trohnijo njihova telesa in kje so raztresene njihove kosti. Hiša pa naj se spremeni v prah. Ne bom je obnavljal. Naj bo opomnik na vojne grozote, da se kaj takega več ne bi zgodilo. Saj to želijo in čakajo vsi tisti tam, ki sem jih srečal, kot sem imel občutek. Jaz imam mirno vest. Tiste pa, ki nimajo mirne vesti, bo že nekoč življenje kaznovalo. Vsakega kaznuje,« je še povedal in utihnil ter se zatopil v misli.

			Zinka je pripravljala kosilo in od časa do časa pogledala proti Mariu. Ni ga motila. Pustila ga je njegovim mislim. Šele po dolgem času je Mario spet spregovoril:

			»Veš, bilo je tako čudno. Imel sem občutek, da to ni moj rojstni kraj, kraj mojega otroštva. Ne gre mi iz spomina, da je naša hiša popolnoma uničena. Videti je, kot bi šla čez njo vsa vojna vihra. Le malo prostorov od tiste velike stavbe je ostalo. So pa popolnoma prazni. Vse, kar smo imeli, so raznesli. Tega kar ne morem verjeti. Pa očetova ambulanta je bila v njej. Sedaj od nje ni ostalo ničesar več. Le komu je lahko bila v napoto. Pa toliko ljudem je oče pomagal. Mnogim revnim čisto zastonj. Le kaj je bilo tisto, kar je proti naši družini zbudilo tolikšno sovraštvo,« je Mario ponavljal in na glas izgovarjal svoje misli, kot da se ne more nikakor sprijazniti s tistim, kar je našel v svojem rojstnem kraju.

			»Ničesar nisem našel, kar bi ti za spomin lahko prinesel s svojega doma, razen tistega popka rdeče vrtnice, Zinka. To je bilo vse, vse, kar sem ti lahko prinesel iz svojega nekdanjega doma,« je povedal in glas se mu je zatresel.

			»Hvala, Mario. Ta cvet je del tvojega otroštva in tvojega življenja. Hvaležna sem ti zanj,« se je Zinka še enkrat zahvalila.

			Potem sta spremenila temo pogovora in se začela pogovarjati o bližnji poroki. Takoj naslednji teden, ob koncu tedna, sta se odpeljala k Mariji, da se dogovorijo o vsem potrebnem za poroko.





9


			Neko lepo sončno julijsko soboto sta se Zinka in Mario poročila. Poročni priči sta jima bila Marija in Janez. Kot gostja pa se je poroke udeležila tudi Janezova mati, ki je Zinki in Mariji dala streho nad glavo, ko sta ostali brez vsega, brez hiše in brez staršev, in se je trudila, da bi jima kar v največji meri nadomestila, kar jima je vojna vzela.

			Poroka je bila skromna, saj si v tistih prvih povojnih letih ni mogel nihče privoščiti posebnega razkošja, niti za poroko ne, pa tudi Mario in Zinka sta lahko imela poroko le v okvirih, ki so jih dopuščale takratne življenjske razmere.

			Po poroki so se ustavili v bližnji gostilni na kosilu. To pa je bilo tudi vso razkošje, ki so si ga lahko privoščili.

			Po kosilu se je Marijina družina poslovila in se odpravila proti domu. Zinka in Mario sta svoj prvi dan skupnega življenja preživela v Zinkinem stanovanju. Naslednji dan pa sta svoje skromno premoženje selila v stanovanje, ki ga je dobil Mario.

			Selitev jima je vzela, kljub temu da nista imela kaj dosti premoženja, dobra dva dni.

			»Sedaj pa je dovolj. Greva na dopust na morje. Vse je na svojem mestu in preden se meni izteče dopust in tebi počitnice, se morava temeljito spočiti, da se potem lahko vsa posvetiva delu,« je nekega dne rekel Mario Zinki. Zinka pa se je z njim v celoti strinjala.

			Nekega jutra sta se Mario in Zinka navsezgodaj odpravila na pot, da bi se tako izognila vročini, ki je čez dan pritiskala na popotnike in na vse živo in ni niti malo nikomur prizanašala. Po treh urah vožnje sta srečno prispela na cilj. Namestila sta se v enem od gostinskih lokalov. V tistem času je bilo

			hotelov le malo. Zinka in Mario nista imela rezervacije in sta šla na morje kar na srečo, zato kaj dosti izbire v tem poletnem času nista imela. Pa nič zato. Z namestitvijo sta bila kar zadovoljna, saj nista bila razvajena, temveč vsega vajena. Ko sta odložila prtljago in se preoblekla, sta se napotila na plažo. Izkoristiti sta nameravala vsak trenutek bivanja v tem obmorskem kraju.

			Sprehajala sta se po obali in posedala na klopcah. Ogledovala in opazovala sta neskončno modro planjavo, ki je za Zinko bila nekaj čisto novega, saj jo je videla prvič v življenju. Bila je tako navdušena, da se ni mogla zadržati, da ne bi svojega navdušenja povedala na glas.

			»Kako lepo je tukaj. Vse drugače sem si predstavljala morje. Pa tako mogočno je. Pa rastline tukaj. Čisto drugačne so kot v naših krajih. Pa vseeno so lepe. Pa kako vse diši,« se ni mogla nehati čuditi Zinka.

			»Sem smo hodili pred vojno, naša družina, vsako leto. Sedaj pa njih, mojih domačih, ni več. Tu sva samo jaz in ti,« je z žalostjo v glasu pripomnil Mario.

			»Mario, pustiva preteklost preteklosti in nadaljujva s sedanjostjo. Preteklosti ne moreva priklicati nazaj in tudi ne spremeniti. Življenje je kot labirint. Toliko zavitih poti ima, da ni lahko najti prave, še manj tiste, ki pelje iz težav, v lepše čase. Poleg lepih nosimo v sebi tudi težke spomine. Ni dobro tavati v labirintu preteklosti. Mi, živi, moramo najti pot iz tega labirinta preteklosti in težkih spominov. Le tako bomo lahko srečni in ne zagrenjeni ter bomo lahko živeli naprej,« je Maria tolažila Zinka. Prijela ga je za roko in mu jo rahlo stisnila, da bi mu dala oporo in ga oddaljila od težkih in turobnih spominov preteklosti.

			Proti njima je prihajal možakar Marijevih let. Ko ga je Mario opazil, je zašepetal Zinki:

			»Tega pa, se mi zdi, poznam. Da. To je moj nekdanji sošolec Jovo. Nič kaj dosti se ni spremenil. Le kaj dela tukaj? Kakšno naključje! Hej! Jovo! Dober dan! Kaj pa ti delaš tukaj?« je Mario ogovoril prihajajočega.

			Ta pa ni odzdravil, temveč se je zasukal na petah nazaj v smer, od koder je prišel in jo s hitrimi koraki, kot da mu gori pod petami, ucvrl tja, od koder je prišel. Na koncu je skoraj stekel in hitro zavil za ovinek.

			Mario in Zinka sta obstala na mestu in strmela v smer, kamor se je izgubil.

			»Kaj pa je temu?« se je na glas spraševala Zinka. »Najbrž nima čiste vesti pred teboj. Nekaj ga muči. Če bi imel čisto vest, bi se srečanja s teboj po tako dolgem času razveselil. Zgleda, da te občutki niso varali, ko si bil v domačem kraju, in si imel prav, da so nekateri domačini imeli prste zraven pri uničenju tvoje družine,« je svojo misel na glas zaključila Zinka.

			»Rekel sem ti, da se mi zdi, da nekateri nimajo čiste vesti. Sedaj sem o tem vedno bolj prepričan. Najbrž je tudi Jovo nima. Drugače ne bi bežal pred menoj. Pa saj mu nočem nič. Niti maščevati se nočem. Kar koli bi sedaj storil in se maščeval, je vse zaman. Mojih dragih ne more nič obuditi. On pa naj nosi breme svoje krivde, če jo ima. Mene se mu res ni potrebno bati,« je povedal Mario in globoko, žalostno vzdihnil.

			Dopust in brezskrbni dnevi so minevali zelo hitro. Jovo se vse preostale dni ni več prikazal. Mario in Zinka pa nista spraševala po njem, čeprav sta se o njem večkrat pogovarjala.

			In sta se v pogovoru spraševala:

			»Živi kje tukaj? Mogoče pa je bil le na dopustu, kot midva.«

			Odgovora pa nista našla.

			Vse naslednje dni bivanja na morju sta Mario in Zinka po odhodu s plaže kljub vsemu hodila po mestu in pozorno gledala, če bosta kje opazila Jova. Mario bi ga zelo rad vprašal, kaj mu je, da beži pred njim. Pa je ostala ta želja neizpolnjena. Jova več nista srečala.

			Dopust se je iztekal in naslednji dan sta se namenila vrniti domov. Zadnji večer jima je večerjo postregel gostilničar sam, gospodar gostilne, v kateri sta stanovala.

			»Gospod, vas se pa spomnim. Pred vojno ste skoraj vsako leto letovali tukaj in po navadi ste stanovali pri nas. Kaj pa vaša družina, kako je?«

			»Moje družine ni več. Nikakor ne morem izvedeti, kaj se je med vojno zgodilo z njimi. Kot kaže, sem edini od družinskih članov preživel vojno. To pa je moja žena, Zinka,« je predstavil Zinko in nadaljeval: »Jaz ne živim več v svojem rojstnem kraju. V Sloveniji živim. Tam sem dočakal konec vojne, tam sem končal študij in tam delam kot zdravnik v mestni bolnišnici. Tam je sedaj moj dom.«

			»Tukaj nekje, v okolici živi vaš nekdanji prijatelj, s katerim ste se mnogo družili in je bil z vami večkrat tukaj na počitnicah. Pa se nas vseh, ki smo ga pred vojno poznali, nekako izogiba. Ljudje pravijo, da ima mnogo masla na glavi in krvave roke.«

			»Srečala sva ga. Pa ko sem ga ogovoril, se je zasukal in skoraj zbežal. Na pozdrav pa mi ni odgovoril.«

			»Je že vedel zakaj. Nihče tukaj ga ne mara. Ne bi bil presenečen, če ga nekega dne najdejo mrtvega. Pa naj bo, kakor je,« je končal gostilničar.

			»On bo moral živeti s svojo vestjo in ne jaz. Moja je čista,« je pogovor zaključil Mario.

			»Lepo se imejta še ta dan, pa srečno pot proti domu,« jima je zaželel gostilničar in odšel iz jedilnice.

			»Vidiš, torej ima ta Jovo le nekaj na vesti, tudi v zvezi s tvojo družino,« je zašepetala Zinka, ko sta ostala z Mariom sama.

			»Kot je videti, res. Pa mene se mu ni treba bati. Če bi zvedel vse podrobnosti, kaj se je zgodilo z njimi in kje se je končala njihova življenjska pot, bi mi bilo še težje. Obuditi v življenje pa jih kljub vsemu ne bi mogel. Jovo pa naj živi s svojo vestjo, če ni čista, kakor ve in zna,« je pogovor o tej temi zaključil Mario.

			Po večerji sta Mario in Zinka odšla zgodaj k počitku, kajti naslednje jutro sta nameravala iti zgodaj na pot, da se izogneta največji vročini.

			Zjutraj sta zgodaj vstala in se odpeljala še v mraku, da bi se tako izognila večjemu delu poletne vročine. V tem delu dneva je bilo prometa še razmeroma malo in brez težav sta prispela v domače mesto. Ustavila sta se pred domačim blokom in izstopila. Znosila sta prtljago v stanovanje. Mario je še nekaj brkljal okrog avtomobila, Zinka pa je vzela pošto iz nabiralnika in jo pregledovala. Potem se je napotila proti Mariu in mu predala pismo, naslovljeno nanj.

			»Mario! Pismo imaš iz svojega rojstnega kraja.«

			»Kdo pa mi piše od tam, saj tam nimam več nikogar,« se je začudil Mario.

			»Odpri pa boš zvedel kdo ti piše in kaj!« mu je dejala z nasmehom na ustih.

			Mario je še za trenutek okleval in pismo predeval iz roke v roko, ter ga obračal, potem pa se je le odločil in ga je odprl in začel glasno brati.


Spoštovani Mario!

			Pred nekaj tedni sem Vas videl, da ste bili v našem kraju. Pa so mi ljudje povedali, da ste kmalu odšli. Vest mi ni dala miru, da Vam ne bi napisal, kar vem, ker so mi povedali tudi, da ste zaman iskali svojo družino. Vaši so vsi preminuli v taborišču, takoj, ko so jih tja pripeljali. Ljudje so bili zelo presenečeni, ko so Vas zagledali živega. Bili so prepričani, da je mrtva vsa družina in tudi Vi. Pri deportaciji vaše družine je imel prste vmes Vaš nekdanji prijatelj, Jovo, ki je mnoge počitnice preživel pri vas. Zakaj, se pogosto sprašujem. Kdo bi vedel? Bil je visoki častnik pri sovražnikovih pomagačih. Pravijo, da je bil jezen, ker ga Vaša sestra ni marala in se je zato znesel nad vso družino.

			Nekaj časa je potem, ko so odpeljali Vašo družino, celo živel v vaši hiši. Potem pa je moral s svojimi »pajdaši« nekam drugam. Krajani so potem, ko je bila hiša prazna, planili po njej in odnesli vse, kar se je odnesti dalo. Zato so se Vas pa sedaj, ko ste prišli, izogibali, ker so se bali, da ste prišli zato, da boste terjali svoje nazaj.

			Dostikrat sta mi Vi in Vaš oče pomagala, ko sem zbolel. Zato pa sedaj nisem mogel več molčati, ko sem Vas videl, da ste živi, da Vam ne bi povedal, kar vem. Zvedel sem za Vaš sedanji naslov in sem Vam napisal.

			Vaš Joco


»Hvaležen sem mu, da mi je pisal. Sedaj vsaj vem, kaj se je zgodilo z mojimi. Lahko bi sprožil tožbo proti Jovu. Pa kaj bi mi to pomagalo. Mojih ne bi obudilo. Jovo pa, kot sem videl, je dovolj kaznovan. Spremljata ga strah in slaba vest. Boji se vseh ljudi in vsi so zanj grožnja in v neprestanem strahu je, saj ne ve, od koder, s katere strani, lahko pride nekdo in ga kaznuje za njegove grehe, kot je povedal gostilničar ob morju. Gotovo ima še koga na vesti in ne samo mojih. Zato se pa tako boji. Naj z njim obračuna kdo drug. Jaz si ne bom mazal rok z njim. Sicer pa je ta neprestani strah, največja kazen za njega,« je končal Mario in se globoko zamislil. Potem je dal pismo nazaj v ovojnico in ga spravil v žep, ter nadaljeval z delom. Čudilo ga je, kako je Jovo po vojni sploh ostal živ, ampak to je bilo nekaj, v kar se zagotovo ni hotel vpletati.





10


			Dnevi tedna so bliskovito minevali in še preden sta se Mario in Zinka dobro udomačila v novem stanovanju po prihodu z dopusta, je prišla sobota. Odpravila sta se na obisk k Mariji in njeni družini. Po poroki se še niso srečali.

			Pot, po kateri sta vozila, je bila sedaj Mariu že dobro znana in med potjo se je več lahko pogovarjal z Zinko, ne kot takrat, ko je peljal po njej prvič in je vso svojo pozornost moral usmeriti na cesto in na vožnjo. Tako se jima je zdelo, da sta k Marijini družini prispela mnogo hitreje kot kdaj koli prej, pa čeprav sta vozila po isti poti in pot ni bila v resnici niti malo krajša.

			Marija in tudi drugi člani njene družine so se obiska Zinke in Maria zelo razveselili. Takoj so se zatopili v prijeten pogovor. Mario in Janez sta se pogovarjala o eni temi, ženske pa o drugi. Pa je Zinka ves čas čutila, da Marijo nekaj muči. Nekajkrat jo je zvedavo pogledala, da bi ugotovila, kaj ji je. A Marija ni rekla niti besede o tem, kaj jo muči. Potem pa je Marijina tašča odšla v hišo, in sta Zinka in Marija ostali sami. Marija je nekajkrat pogledala okrog sebe, kot bi hotela ugotoviti, da sta res sami, nato je potožila Zinki:

			»Z Janezovim zdravjem je zelo slabo. Že nekaj časa se ne počuti dobro. Prejšnji teden je šel k zdravniku. Slabo kaže. Zgleda, da mu ne bodo mogli pomagati. Pravijo, da bo čedalje slabše. Janez pa si tako želi živeti, vsaj do takrat, da bi videl otroka. Janez, kot tudi medve z materjo, se ga zelo veseli.«

			Medtem, ne da bi ga Zinka in Marija opazili, se jima je približal Mario in je slišal njun pogovor.

			»Čestitam, Marija, za otroka, ki ga pričakuješ. Janeza pa bom tudi jaz pregledal. Skrbel bom zanj in mogoče najdemo zdravilo, ki mu bo pomagalo. Nekateri moji kolegi imajo dobre zveze v tujini, zlasti v Ameriki, tam pa je zdravstvo mnogo naprej kot pri nas. Pomagali bodo tudi oni,« je Mario tolažil Marijo. »Ne bomo kar stali križem rok,« je nadaljeval.

			Marija ga je hvaležno pogledala. Bila je kar vesela, da je Mario slišal njene besede. Mogoče mu bodo pa le lahko pomagali. Ne bi ga rada še izgubila. Zato je pograbila za vsako bilko, ki ji je le dala upanje, da bi Janeza lahko rešili. Mariu je zaupala in bila je prepričana, da bo storil vse, kar bo mogoče, da bi Janezu pomagal.

			Mario je pregledal Janeza in obraz se mu je pomračil.

			»Janez, dobro bi bilo, če bi šel za nekaj dni v bolnišnico. Tvoje telo je precej oslabelo. Tam bi se lahko okrepil in bi se lažje spoprijel z boleznijo.«

			Janez je obljubil, da bo že jutri šel v bolnišnico. Nekaj časa so se še pogovarjali, potem pa sta se Mario in Zinka poslovila in se odpeljala proti domu.

			Dolgo časa je Mario med potjo molčal. Molčala je tudi Zinka. Veselje, da bo Marija postala mati, ni moglo odriniti misli na Janezovo bolezen. Zinka je vedela, da Janezu zelo slabo kaže, ker je bil Mario tako molčeč. Mario in Janez sta se dobro razumela in vedela je, da je Maria Janezovo zdravstveno stanje zelo prizadelo. Zato pa Mario molči, ker ve, da Janezu ni pomoči. Zato ni hotela motiti z govorjenjem, ali s spraševanjem, kaj je odkril pri Janezu. Šele nekaj kilometrov pred mestom je Mario spregovoril.

			»Zinka, Janez žal ne bo ozdravel. Povej to Mariji na prizanesljiv način, da bo pripravljena. Mogoče bo živel do takrat, da bo rodila, dosti dalje pa gotovo ne. Življenje v gozdovih med vojno in vojna so storili svoje. To je davek, ki ga bo moral plačati vojni. Prekleta vojna. Ene je v cvetu mladosti ogolju-

			fala za življenje v taboriščih in kot talce. Drugi so umrli prav tako nič krivi pred domačim pragom, borce pa so izčrpale posledice razmer življenja v gozdovih in pomanjkanje. Sedaj pa, ko so se življenjske razmere popravile, pa je za nekatere, kot je na primer Janez, prepozno. Ne moremo jim več pomagati,« je še povedal, a bolj glasno je razpredal svoje misli, kot pa bi svoje besede namenil Zinki. Potem pa je spet utihnil in molčal vse do domačega bloka. Tudi Zinka je molčala in ni hotela motiti tišine. Hudo jima je bilo za Janeza, pa pomagati kaj dosti nista mogla.

			Ni si pa mogla pomagati, da bi kar tako prepodila misel, ki se ji je prikradla nehote v glavo:

			»Bo tudi Mario moral plačati davek težkim vojnim časom, kot Janez?«

			A je to neprijetno misel takoj odgnala in našla drugo tolažilno, ki jo je nadomestila.

			»Mario je bil izpostavljen tegobam vojne manj časa kot Janez, ki je bil v partizanih dobra tri leta. Mario je bil telesno precej močan in športnik, torej utrjen. Janez pa je bil, že odkar se spomni, slaboten. Večkrat sem se celo spraševala, kako je ob svojem šibkem telesu sploh zmogel vse, kar je moral med vojno dati skozi. Maria tisti težki časi gotovo niso tako zelo zaznamovali,« se je tolažila in si dajala upanje.

			Poletje se je iztekalo. Počitnice za šolarje so se končale. Prihajal je september, ki bo spet odprl šolska vrata. Zinka se je veselila novega šolskega leta, pa tudi tega, da je začutila, kako pod njenim srcem klije novo življenje.

			Nekega dne, proti koncu avgusta, ko se je Mario vrnil iz bolnišnice, mu je Zinka postregla z večerjo nekoliko prej kot običajno. Bila je zelo nestrpna in rada bi mu čim prej povedala, da je na poti nov član družine. Po večerji, ko je pospravila mizo, je prisedla in sta se pogovarjala o dogodkih dneva, ki se je že iztekal. Toda Zinka je bila pri pogovoru le napol prisotna. V mislih je ves čas izbirala besede, s katerimi bi Mariu povedala, da je noseča. Mario je opazil, da ni povsem prisotna v razgovoru. Nekajkrat jo je čudno pogledal, potem pa vprašal:

			»Kaj pa ti je? Se je kaj zgodilo?«

			»Ni se še. Se pa bo. Otroka bova dobila, Mario.«

			»To je pa nekaj najlepšega, kar sem zvedel danes,« je skoraj zavpil Mario. Vstal je s svojega stola in bolj skočil, kot šel k Zinki, in jo je tesno objel.

			Več nista premlevala dogodkov minevajočega dne, temveč sta se pogovarjala o otroku, ki je bil na poti.

			Konec tedna sta se Mario in Zinka odpeljala k Mariji. Hotela sta ji povedati, da bosta tudi sama dobila otroka in obenem videti, kako se počutita Marija in Janez.

			Marija je bila na dvorišču, ko sta prispela. Bila je že zelo obilna in neokretna in je nestrpno čakala dan, ko pride njen čas in otrok najavi svoj prihod. Zelo se je razveselila, ko je zagledala, kako sta Mario in Zinka zavila z avtomobilom na njihovo dvorišče.

			Tudi Janez je opazil njun prihod in se ga razveselil. Čeprav je bil že zelo slab, da se je komaj še držal na nogah, je s pomočjo palice počasi pridrsal na dvorišče, Mariu in Zinki nasproti. Z nasmeškom na ustih ju je pozdravil in z Mariom sta se takoj oddaljila od žensk in se zatopila v svoje pogovore. Ženske pa so sedle na klop pod starim orehom in razpravljale o svojih temah. Zinka je sestri in njeni tašči zaupala, da tudi ona pričakuje otroka.

			»To je čudovito. Z mojim otrokom bosta skoraj vrstnika. Le malo starostne razlike bosta imela in zato bosta še bolj povezana med seboj, kot bi ju pa vezalo samo sorodstvo. Zinka, skrbi pa me Janez. Vidno kopni njegovo življenje. Vsak dan je bolj šibak. Ko bi le lahko živel tako dolgo, da se otrok rodi. To si tako močno želi. Sicer pa ve, da se mu življenje izteka,« je povedala in tiho zaihtela.

			»Ne joči, Marija. Ostal ti bo vsaj otrok, živ spomin na njega. Proti nekaterim boleznim smo še vedno nemočni, pa čeprav medicina hitro napreduje. Vsi bi radi, da bi Janez še živel. Pa smo pri tem popolnoma brez moči. Moramo se sprijazniti. Nihče ne ve, kaj mu prinese življenje. Razmišljaj o otroku, ki je na poti in nekoliko lažje ti bo,« je Zinka skušala potolažiti sestro. Pa so njene besede le malo zalegle.

			Tačas sta Mario in Janez imela svoje pogovore.

			»Mario, moje življenje se izteka.«

			»Tega ne moreš reči. Tega nihče ne ve. Mogoče se ti bo pa spet obrnilo na boljše.«

			»Ne. Ne bo se. To vem. Pa ti tudi. Čeprav sem ti iz srca hvaležen za tolažbo. Rad bi vsaj še tako dolgo živel, da bi se otrok rodil, da bi ga videl. Potem pa lahko zaspim za vedno, z njegovo podobo v mislih. Toda prosim te, Mario, Marije ne pustita z Zinko same, ko mene več ne bo. Stojta ji ob strani,« je še povedal in glas mu je zatrepetal.

			Mario je na te besede samo pokimal. Spregovoriti ni upal, ker ni hotel izdati, kako mu je hudo.

			Čas za obisk se je hitro iztekal. Zinka in Mario sta se poslovila. Morala sta se vrniti nazaj v mesto. Ob slovesu pa je Zinka Mariji zašepetala:

			»Ne joči, Marija. Žal to ne more ničesar spremeniti. Misli na otroka, naj mu tvoje solze ne škodujejo. Janez bo dočakal njegovo rojstvo, ker si to tako močno želi. Kdo ve, mogoče pa se mu bo po otrokovem rojstvu celo izboljšalo. Volja in močna želja sta najmočnejši sili. Močnejši sta od najmočnejšega zdravila. Ti pa nama sporoči takoj, ko bo prišel tvoj čas. Saj sedaj, ko so že telefoni, se to da.«

			»Na naju lahko vedno računaš,« je dodal Mario.

			Potem sta se Mario in Zinka odpeljala. Bila sta zelo redkobesedna in skoraj vso pot do mesta sta molčala. Usoda Janeza in Marije se ju je zelo dotaknila. Bilo jima je obema zelo hudo, da ne moreta storiti čisto nič, da bi nesrečo njima tako dragih ljudi obrnila v srečo. Prizadelo ju je, da sta popolnoma brez moči in lahko samo gledata, kako se bodo dogodki odvijali, ne da bi imela moč spremeniti njihovega toka.

			Ko sta Marija in Janez ostala sama, sta se pogovarjala o otroku, ki je na poti, in načrtovala, kaj bo potrebno storiti in kako ga pričakati, da mu bo že prve dni življenja dovolj udobno. Pogovarjala sta se, kot da bo pri Mariji ob rojstvu otroka potekalo vse, kot je v družinah ob rojstvu otrok po navadi. Govorila sta v tonu, kot da ne preti nobena nevarnost in se Janezu življenje ne izteka, kot da je zdrav in bo še dolga leta ostal na tem svetu in gledal ter spremljal odraščanje svojega otroka. Marija je komaj zadrževala solze, da ni zajokala. Ni hotela vzeti Janezu zadnjega upanja. Bila pa je prepričana, da je le želja in močna volja, da bi dočakal rojstvo otroka tista, ki ga še drži pri življenju.





11


			September je bil tisto leto zelo muhast. Bil je deževen, temperature pa so bile nizke za prvi jesenski mesec. Kakor je bilo poleti prevroče, tako se je septembra naglo ohladilo, da so ljudje morali začeti ogrevati stanovanja že v mesecu septembru. Pri Mariji so bili vsak dan bolj v skrbeh. Janezovo zdravje se je iz dneva v dan slabšalo. Marija ni upala več nikamor malo dalje od hiše. Ni hotela, da bi jo porod presenetil kje zunaj, daleč od doma. Čakala je vsak dan, kdaj otrok najavi svoj prihod. Pa nič. Dnevi so se ji vlekli, otrok pa kot da noče na ta svet. Rok ji je že pred dobrim tednom minil, rodila pa še vedno ni. Janez pa je bil vsak dan bolj šibak.

			»Najbrž ne bo dočakal rojstva otroka, kot je videti. Vsak dan je slabši. Otrok pa kot da noče na ta svet,« je iz dneva v dan razmišljala Marija.

			Mesec september se je iztekal in zadnji dan septembra je Marija le rodila. Rodila je krepko deklico, ki so jo poimenovali Barbara. Tako otrok kot mati sta bila v redu. Janez je bil presrečen. Ure in ure je sedel ob zibki hčerke in jo gledal. Bilo je videti, kot bi se mu zdravje z rojstvom hčerke nekoliko izboljšalo. Mariji in njeni tašči se je že zbudilo upanje.

			»Mogoče bo le ozdravel. Mnogo boljše zgleda kot prej. Pa ves čas je ob otroku,« je nekega dne šepetaje rekla Janezova mati Mariji.

			»Mogoče. Otrok mu daje novih moči. Mogoče bo premagal bolezen,« je pritrdila tašči Marija z glasom, polnim upanja.

			Nekega dne sta Marijino družino spet obiskala Mario in Zinka. Zinka se kar ni mogla nagledati male nečakinje, tako jo je očarala sestrina mala štručka.

			»Komaj čakam, da se rodi še najin otrok,« je rekla Zinka Mariji, ko sta ostali za trenutek sami.

			»Lepo bo, ker bosta skoraj istih let. Bolje se bosta razumela in imela bosta več skupnega, kot če bi ju ločilo mnogo let starostne razlike,« je dodala Marija.

			Janez je vstal iz postelje in sedel na stol ob mizi ter se sede pogovarjal z Zinko in Mariom. Mario in Zinka sta se spogledala. Mario pa je rekel Janezu:

			»Janez, ti pa zgledaš mnogo boljše.«

			»Saj se tudi počutim boljše. Nič več me ne boli. Lahko spim in malo tudi vsak dan hodim. Ja, zgleda, da mi je moja mala Barbara prinesla zdravje.«

			Dan se je iztekal. Zinka in Mario sta se poslovila. Med potjo Zinka ni mogla zdržati, da se ne bi oglasila:

			»Janezu pa je zgleda precej boljše.«

			»Želim, da bi bilo res tako. Bojim pa se, da je to njegovo izboljšanje zdravja le zatišje pred nevihto. Žal še nisem slišal, da bi nekdo tako bolan, kot je Janez, ozdravel. Čeprav bi mu iz vsega srca privoščil, da ozdravi. Rojstvo otroka mu je dalo nekaj novih moči. Pa se bojim, da ne za dolgo. Kmalu se mu bo spet poslabšalo in takrat bo najbrž konec,« je z žalostnim glasom povedal Mario.

			Janez pa je vztrajal v dobrem počutju vso zimo in ves čas je kazalo, da se mu zdravje izboljšuje. On in njegovi domači so že začeli verjeti, da bo ozdravel in premagal bolezen in kljub vsem slabim napovedim ozdravel.

			Končno je po dolgotrajni zimi, ki je bila že vsem odveč, prišel marec. Ljudje so bili že naveličani zime, ki se je tako dolgo zadrževala, kot da se ne bi imela namena umakniti. Zato so si oddahnili in se razveselili, ko so zapihali južni vetrovi in začeli naglo tanjšati snežno pregrinjalo. Postajalo je iz dneva v dan toplejše. Zemlja je bila obilno namočena in čez nekaj dni so se travniki začeli spreminjati v zeleno preprogo. Še teden ali dva in spremenili so se v pisano preprogo. Ko se je zemlja nekoliko osušila, so gospodinje v svojih vrtovih začele sejati prve odpornejše vrtnine. Tudi Marija je nekega lepega dne začela z delom na vrtu. Ozračje je bilo prepojeno s pomladnimi vonjavami. Bilo je toplo. Zato si je tudi Janez upal ven, na zrak. Medtem ko je Marija delala na vrtu, je Janez ponosno prevažal hčerko v vozičku po domačem dvorišču in mimo vrta. Marija je večkrat pogledala k njima in si pri tem mislila:

			»Pa mu je le boljše. Pa tako lepo barvo je dobil. Mogoče pa se le pozdravi.«

			Naslednji dan pa Janez ni vstal iz postelje. Ko ga je Marija vprašala, če se slabo počuti, je zanikal.

			»Ne. Le nekoliko utrujen sem. Malo bom še počival, da bova lahko šla z Barbaro popoldne, ko bo najbolj toplo, spet na sprehod.«

			Pa tistega popoldne ni bilo. Janezu je narasla temperatura. Bil je videti zelo slab. Marija je poklicala zdravnika. Diagnoza: pljučnica. Kljub njegovi neizmerni želji, da ozdravi, in upanju ostalih domačih, da se mu bo zdravje izboljšalo, mu je bilo vsak dan slabše. Po dobrem tednu se je Janezovo življenje izteklo. Zaspal je in se ni več zbudil. In nekega lepega sončnega dne, ko je zrak preveval vonj po pomladi, so Janeza položili k večnemu počitku. Marija in Janezova mati sta bili čisto iz sebe. Nista se mogli sprijazniti s tem, da je moral umreti za pljučnico in to sedaj, ko se mu je njegovo dolgotrajno bolezensko stanje tako izboljšalo. Pomagati pa nista mogli ne sebi in ne Janezu. Proti smrti nista imeli orožja in ne moči. Morali sta naprej po poti življenja, čeprav brez Janeza.





12


			Kar je prišla pomlad, se je življenje na vasi in v mestu prestavilo v hitrejši tempo. Zinkina postava pa je postajala vse obilnejša in njeni gibi so bili vse bolj počasni. Njen čas se je vse bolj približeval. Kljub temu so ji dnevi minevali dokaj hitro, saj je bila vedno bolj zaposlena s pripravami na rojstvo otroka. Zinka in Mario sta že pripravila sobo, posteljico, kupila voziček in kup oblek za novega člana ali članico družine. Potem pa sta zelo nestrpno čakala, kdaj najavi svoj prihod. Zdelo se jima je, da se ti zadnji dnevi do roka, ko naj bi se otrok rodil, vlečejo strašansko počasi.

			Minila sta marec in april in prišel je maj. To je bil mesec, ko naj bi se rodil Zinkin in Mariov otrok. Čeprav sta nestrpno pričakovala ta dan in se jima je zdelo, da se vleče v nedogled, je le prišel. Nekega lepega majskega dne se jima je rodil sin. Poimenovala sta ga Boris.

			Boris je bil že ob rojstvu krepak in živahen fantiček in sta ga bila tudi takega, kot je bil, oba starša zelo vesela. Tako mati kot oče sta včasih ure in ure slonela ob njegovi posteljici, ga opazovala in nista mogla odtrgati pogleda od njega. Bila sta presrečna, da ga imata. Dajal jima je novo upanje na srečo in iz njunih misli in src je skoraj povsem izrinil težke spomine na vojno. Odrinila sta preteklost in sta vedno bolj usmerjala svoje misli na sedanjost in na prihodnost, pa čeprav je bila prihodnost še nekje daleč, ovita v meglo.

			Boris pa se je razvijal in odraščal ob skrbni negi staršev, brez zapletov in zdrav kot kopriva za plotom. Bil je zdrav, krepak in bister fantič. Še prej, kot je minilo leto dni od njegovega rojstva, je že korakal sem ter tja in spregovoril prve besede. Vsi, ki so za to vedeli in so ga poznali, so mu prerokovali, da bo iz njega zrasel pameten fant, z bleščečo prihodnostjo, ko je tako hitro shodil in spregovoril.

			Ure in ure se je znal igrati sam, ne da bi potreboval koga za družbo, čeprav je izredno užival v družbi in igri s svojo sestrično Barbaro. Vedno je komaj čakal, da bodo šli na obisk k teti Mariji in Barbari, tja v predmestje starega mesta. Njihov dom je bil že skoraj bolj na vasi kot pa v mestu. Marija in Barbara sta živeli sami, kajti nekaj mesecev za Janezom je odšla k večnemu počitku tudi Janezova mama, Marijina tašča.

			Marija in Barbara sta od njene smrti naprej živeli sami. Barbara je bila še majhna, je pa že delala prve korake in izgovarjala prve besede. Z materjo je neprestano čebljala. Hitro je dojemala stvari in se z lahkoto učila prvih lekcij življenja. Očeta ni poznala, zato ga tudi ni pogrešala. Mama in njun dom je bil zaenkrat še ves Barbarin svet. Veselila pa se je obiska tete Zinke, strica Maria in Borisa, ki je tudi že začel delati prve korake po dvorišču.

			Barbara je bila nekaj starejša od Borisa. To ji je bilo všeč. Zdelo se je, da ko so prišli na obisk, se je precej pokroviteljsko vedla do njega in bedela nad njim ter ga pazila, in v tem neznansko uživala. Posebno zrasla je in bila ponosna, ko so ji naročili, naj pazi na Borisa, ker je večja, medtem ko so odrasli trije sedeli kje v bližini in se pogovarjali.

			Zinka in Mario sta prihajala kar pogosto na obisk k Mariji. Prihajala sta, da bi ji pokazala, da mislita nanjo in da ni sama, ker sta se bala, da se Marija po Janezovi in taščini smrti čuti osamljeno in zapada v žalost. Hotela sta ji pokazati, da ni sama, da sta ves čas z njo, pa čeprav le v mislih, in ni sama, čeravno je nedolgo tega izgubila dva družinska člana.

			Večkrat sta ji, ob vikendih in ob svojih prostih dnevih, pomagala pri raznih kmečkih delih. Marija je dala večino zemlje v najem, saj je sama ni mogla primerno obdelati. Potrebovala pa je kljub temu še Marijevo in Zinkino pomoč pri tem, kar je pustila za sebe in za svojo uporabo. Tako se je lahko več in v celoti posvečala hčerki, ker je bilo delo hitreje postorjeno in je imela več časa za sebe in za otroka.

			Marija je bila še mlada in prikupna vdova. Marsikateri neporočen moški je vrgel oko nanjo. Nje pa to ni ganilo. Vse, ki so ji poskušali dvoriti, je zavračala in je sklenila, da bo vse svoje življenje posvetila le hčerki.

			»Otroka imam. Kdo ve, kakšen bi bil očim do hčerke. Ne, ne bom se ponovno poročila. Rajši bom ves svoj čas posvetila hčerki. Tako se bo gotovo počutila boljše in ne bo tako močno čutila, da odrašča brez očeta. Zemljo pa … Kolikor bom zmogla, bom obdelovala, ostalo bo pa v najemu. Kar pridelam in s pokojnino, ki jo dobivam po Janezu, bova z Barbaro z lahkoto preživeli. Najino življenje ne bo razkošno, pomanjkanja pa, mislim, tudi ne bova čutili,« je Marija pogosto, ko je bila sama in je ni nihče motil, razpredala svoje misli.

			Tako se je odločila po poštenem premisleku in se je svojega sklepa tudi držala.

			Zelo vesela pa je bila vsakega obiska sestre in Maria. S sestro sta bili, kljub temu da sta imeli vsaka svojo družino, še vedno zelo povezani. Zelo lepo pa se jima je pridružil tudi Mario. Mario je bil odprt in dober človek, ki si ga z lahkoto sprejel in mu tudi zaupal. To je kmalu ugotovila tudi Marija in tudi pred njim ni imela skrivnosti, kot tudi pred sestro ne. Dan, ko sta jo obiskala Zinka in Mario, je bil za Marijo kot praznik. Tisti dan je bil poln svetlobe in sonca, pa četudi je deževalo. Enako navezana, kot ona na njiju, sta bila na Marijo tudi Mario in Zinka. Bili so povezani kot ena srečna družina, ki so jo tako Marija in Zinka, kot tudi Mario, izgubili in pogrešali. Ko so se srečali in prišli skupaj, so si imeli vedno veliko povedati, kot da se ne bi videli že nekaj let, pa čeprav je od njihovega zadnjega srečanja minilo le nekaj dni. Navadno so sedli kam v bližino, kjer sta se igrala mali Boris in Barbara, da so ju tako imeli vedno na očeh, kljub svojim pogovorom.

			Boris je bil miren deček. Vsi, ki so ga videli, ali poznali, so mu prerokovali:

			»Pameten je ta otrok. Iz njega še nekaj bo, ko odraste. Naši otroci njegovih let počenjajo same neumnosti. On se pa zna igrati sam in kot je videti, ga niti ne vleče kaj dosti v družbo drugih otrok,« so se pogosto o Borisu pogovarjali odrasli, največkrat dedki in babice, ki so se greli ob domačem bloku in pazili na svoje vnuke, ki so se igrali na dvorišču pred blokom.

			Nekega popoldneva so starejše stanovalke bloka spet sedele na dvorišču pred blokom na klopi in gledale svoje vnuke, kako se igrajo. Boris se je igral sam, nekoliko stran od ostalih otrok, na kupu peska. Ustvarjal je razne stvari, gradil gradove, mostove, ceste, hribe in doline in še marsikaj drugega, kot to počnejo petletni otroci. Ni se niti zmenil za ostale otroke, kljub temu da so bili kar precej glasni. Ni ga motilo njihovo glasno govorjenje in prerekanje, ko so se sprli za kakšno igračo, ki bi jo hotelo imeti več otrok istočasno.

			Boris je bil zatopljen v svojo igro, nekoliko vstran od ostalih otrok in zadosten sam sebi.

			»Poglej tistega pobiča! Sam se igra. Niti ne zmeni se za to, da se ostali otroci igrajo malo vstran in se od časa do časa tudi sprejo,« je rekla ena od opazovalk.

			»Pameten je. Kaj bi se pričkal z drugimi, ko se pa lahko v miru igra sam,« je dodala druga.

			»Lep otrok je. Pa kako lepe kravžlaste lase ima. Ko bi le moja Ana imela take. Njeni pa se ji kot kisla repa povešajo okrog glave,« se je spet oglasila prva.

			»Temne lase ima. Skoraj črne. Take, kot jih ima njegov oče. Pa tudi polti je drugačne, temnejše kot ostali blokovski otroci,« je dodala naslednja.

			»Gotovo je njegov oče kje z juga. Domačin gotovo ni.«

			»Oče in on sta taka, temnopolta, kot bi se po njunih žilah pretakala ciganska kri.«

			»Oče je skoraj gotovo ciganskega rodu. Pa je tudi sin podedoval nekaj njegovih lastnosti in ciganskosti.«

			»Kaj ti še ne pride na misel? Kakšen cigan neki. Oče je zdravnik. Od kdaj pa so cigani zdravniki? Med vojno je s partizani prišel v Slovenijo. Tukaj je študiral in tukaj je ostal ter si ustvaril družino. Res pa je, da prihaja od nekod z juga. Dečkova mati pa je naša. Učiteljica je. Lani je učila tudi eno od mojih vnukinj. Doma pa je nekje od tukaj, s Štajerske,« je potešila radovednost ena od prisotnih, ki je vedela nekoliko več o Borisu in njegovih starših, ki so jih imeli na tapeti in je o njih vedela nekaj več povedati kot ostale.

			Dan se je iztekal. Žene so se umaknile vsaka v svoje stanovanje, še prej pa poklicale svoje otroke, da so se jim pridružili.

			»Boris! Boris! Pridi noter. Mrači se že, dneva je konec. Se boš lahko jutri spet naprej igral,« je Zinka poklicala Borisa.

			Boris je pobral svoje igrače in jih zložil v vedrico. Potem se je napotil proti materi.

			»Že grem, mama. Nisem opazil, da se večeri in da so že vsi ostali otroci zapustili dvorišče,« je zaklical materi in se nato s hitrimi koraki napotil v zgradbo, v kateri so stanovali.

			»Mama, kaj očka še ni doma?«

			»Ne, Boris. Očka dela danes popoldne. Pozno bo prišel domov, ko bova midva že spala,« je Zinka pojasnila sinu.

			Boris je nekoliko skrušeno povesil glavo, rekel pa ni niti besede več. Bil je zelo navezan na očeta in vedno, ko ga dolgo ni bilo domov, ga je zelo pogrešal. Tudi sedaj je bil razočaran in žalosten, saj je dobro vedel, da ta dan očeta ne bo videl. Ko se oče vrne, bo že spal. Vse drugače je bilo, ko je oče delal v dopoldanski izmeni. Takrat sta preostali del dneva veliko preživela skupaj.

			Prav tako tesno je bil Mario navezan na sina. Imel ga je zelo rad in mu je posvečal ves svoj prosti čas. V sinovi družbi je užival kot nikjer drugje, razen ob Zinki. Bili so popolna družina in zelo povezani med seboj. Ko enega ni bilo, sta ga druga dva nadvse pogrešala. Marijevo delo je bilo utrudljivo. Zdravnikov je primanjkovalo. Zato je mnogo časa preživel na svojem delovnem mestu, v bolnišnici. Zato se je prav sprostil, ko je prišel domov, k svojima dvema. Trudil se je, da bi vsak svoj prosti trenutek preživel z njima.





13


			Dnevi so vsem trem minevali zelo hitro in zdelo se jim je, da tudi letni časi in leta tako hitro zdrsijo mimo, da jih skoraj ne opazijo. Tudi to poletje se je neznansko hitro izteklo. Nadomestila ga je jesen in s seboj prinesla jesenska dela. Vinogradi po okoliških hribih so oživeli. Grozdje je dozorelo in začela se je trgatev. Mudilo se je pa tudi s pospravljanjem ostalih pridelkov. Kmetje so hiteli z delom, da jih ne bi presenetilo slabo vreme, ki je za naše kraje tako pogosto v jesenskem času. Marija se je prav tako pripravila na trgatev. Povabila je tudi Zinkino družino.

			Nekega zgodnjega sobotnega jutra so se Mario, Zinka in Boris odpeljali k Mariji. Ko so se pripeljali k Mariji, so bili zbrani že sosedje in prijatelji. Pozajtrkovali so in se takoj podali v vinograd. Trgačev je bilo precej in delo je hitro bilo opravljeno. Ostali trgači so po končani trgatvi odšli domov, Zinka in njena družina pa so še ostali pri Mariji. Mario je odpeljal Barbaro in Borisa v gozd, nekaj sto metrov za Marijino hišo. Na robu gozda je rasel velik kostanj, ki je bil tako poln, da so se njegove veje šibile pod težo plodov in so se sklanjale skoraj do tal. Kostanji pa so bili v polni zrelosti. Boris, Barbara in Mario so šli v gozd, da naberejo kostanj.

			Otroka sta veselo tekala pred Mariom in razposajeno poskakovala. Ko so prispeli do kostanja, sta kar zavpila od veselja in sta ga takoj začela nabirati. Tla pod mogočnim drevesom so bila skoraj povsem pokrita z zrelimi, odpadlimi plodovi. Vsi trije so se lotili nabiranja. Niso bili pozorni, kaj se dogaja izven gozda in na drugi strani drevesa. Vso svojo pozornost so usmerili na kostanj. Naenkrat pa je njihovo veselje zmotil grom, ki je nenadoma presekal spokojnost gozda.

			»Grmi. Pohiteti moramo proti domu, drugače bomo mokri,« je Mario opomnil otroka.

			»Samo še malo naberimo. Toliko ga je. Škoda bi ga bilo pustiti tukaj,« sta moledovala otroka.

			Sonce ni več sijalo. Iz trenutka v trenutek je postajalo temnejše.

			»Ni šale. Domov moramo. Drugače nas prehiti nevihta in nas pošteno namoči. Jutri pa bomo vsi trije v postelji.«

			»Pa pojdimo. Bomo pa šli še drugič nabirat,« sta se končno strinjala otroka.

			Napotili so se proti domu. Komaj pa so stopili iz varnega zavetja mogočnega drevesa, so po njih že začele padati prve dežne kaplje. Potem se je ulilo. V trenutku so bili vsi trije premočeni do kože. Ustavljati se ni imelo več smisla, saj so bili že tako premočeni. Mario je dal torbo s kostanjem na rame, dal vsakega otroka pod eno pazduho in stekel z njima proti Marijini hiši. Ko so prilomastili v hišo in se ustavili, se je po nekaj trenutkih pod vsakim izmed njih nabrala precejšnja luža. Bili so popolnoma premočeni in Mariji ter Zinki so se zdeli zelo smešni tako nebogljeni kot politi cucki.

			Priskočili sta obe na pomoč ter sneli otroka in torbo s kostanjem z Maria.

			»Sedaj pa takoj v kopalnico in se preoblecite v suha oblačila!« je Zinka ukazala. Mariu in Borisu je vrgla v naročje suhe obleke. Brez rezervnih oblek niso skoraj nikoli šli nikamor. Že nekajkrat so se prepričali, da ni pametno iti kam, ne da bi imeli s seboj nadomestne obleke. Nikoli se ne ve, kdaj in zakaj jih lahko potrebujejo. Mario in Boris sta se takoj pobrala v kopalnico. Marija pa je Barbaro napotila v njeno sobo. Kmalu so se vsi trije vrnili oblečeni v suha oblačila. Hitro so se preoblekli, a kot se je nekaj dni pozneje izkazalo, ne dovolj hitro, da ne bi jesenski dež že pustil posledic na njihovih telesih.

			Dan je bil pokvarjen. Pa kljub temu so bili zadovoljni. Grozdje so pobrali, pa tudi kostanj so nabrali. Kmalu so se Zinka, Mario in Boris poslovili in se odpeljali proti domu. Že med vožnjo domov sta Boris in Mario začela kihati.

			»Sedaj pa bo. Oba sta zgleda staknila prehlad,« je pripomnila Zinka in ju oba prodorno pogledala.

			»Mogoče pa se le izvlečeva. Samo pregreti se morava in spiti malo vročega čaja, pa bo dobro,« je dajal sebi in sinu pogum Mario.

			»Seveda ne bova zbolela. Saj je očka zdravnik,« je modro pripomnil Boris, na kar sta se Zinka in Mario zasmejala.

			Ko so se pripeljali domov, ju je Zinka takoj spravila v posteljo in jima postregla vroč čaj, v upanju, da bo preprečila prehlad. Pa vso njeno prizadevanje ni kaj dosti zaleglo. Naslednje dni sta Boris in Mario preživela v postelji. Boris se je čez nekaj dni postavil na noge, Mario pa ne. Zbolel je za pljučnico. Ko se je ta pozdravila, pa si kljub vsemu ni mogel popolnoma opomoči. Bil je tako slaboten, da se mu je zdelo, da ga bo veter podrl na tla in odkotalil po pločniku. Javljali pa so se mu še nekateri drugi znaki, ki so ga kot zdravnika skrbeli. Zinki pa ni povedal niti besede o tem, kaj ga skrbi. Ni je hotel vznemirjati in ne strašiti, čutil in ugotavljal je, da je z njim nekaj hudo narobe in ne sme čakati, da bo še slabše. Ko je prišel do tega spoznanja, se je takoj naslednji dan, ko je znake opazil, oglasil pri kolegu zdravniku in mu v upanju, da se moti in da je diagnoza, ki si jo je postavil, napačna, opisal, kaj ga skrbi. Poslali so ga na vse mogoče preiskave in ugotovili so, da se ni motil. Diagnoza, ki si jo je postavil, je bila pravilna. Diagnoza je bila rak v zelo poznem stadiju. Zaskrbelo ga je. Dobro je vedel, da se ta oblika raka zelo redko pozdravi. Bolezen mu je ogrozila in zamešala vse načrte, ki jih je imel. Grozila mu je, da bo uničila njegovo srečno družinsko življenje ter ga oropala njemu najdražjih oseb, sina in žene.

			»Kako naj povem Zinki, da moje življenje visi na nitki? Pa tako lepo mi je bilo z njo in s sinom. Le malo upanja je, da ozdravim. Kaj bo z njima, če ne ozdravim in umrem? Kako bo živela Zinka sama z odraščajočim sinom? Ko bi me najbolj potrebovala, me ne bo več. Sama se bosta morala prebijati skozi pasti življenja. Mene pa ne bo več, da bi jima pomagal preko zaprek in pasti, ki jima jih bo nastavljalo življenje. Le katere besede naj uporabim in ji povem za svojo bolezen, da jo bo čim manj prizadelo?« je razmišljal Mario in nikakor ni mogel zbrati trenutka za razkritje resnice in Zinki povedati, da je bolan, zelo bolan, in da najbrž ne bo ozdravel, temveč ga bo bolezen spravila v grob.

			Dolgo je odlašal in pred Zinko skrival svoje zdravstvene težave. Zinka pa je opazila, da se je Mario spremenil. Postal je bolj molčeč in pogosto je bil zelo zamišljen. Ves čas je bil utrujen. Pa nobene moči ni imel. Vedno je bil krepak, sedaj pa ni imel nobene moči. Celo pri hoji po stopnicah v stanovanje je moral večkrat počivati, da je prišel do njunega stanovanja.

			Nekega dne, ko sta bila sama v dnevni sobi, Zinka ni mogla več molčati, temveč je vprašala Maria:

			»Mario, kaj je s teboj? Čisto drugačen si, kot si bil prej. Te kaj skrbi? Ali si mogoče bolan?«

			»To je posledica prehlada, ki sem ga staknil jeseni. Ko pride pomlad, bolezen izgine in takrat bo boljše,« ji je odgovoril in se pri tem žrl in karal.

			»Le zakaj ji nisem povedal sedaj, ko se mi je ponudila taka priložnost. Kljub temu da je ne želim prizadeti, ji bom enkrat moral povedati.«

			Zinka pa ni naprej spraševala.

			»On je zdravnik. Bo že vedel, kako je z njegovim zdravjem. Če pravi, da je dobro, potem verjamem, da je tako. Pa mi kljub vsemu nekaj ne da miru in me skrbi,« je razmišljala Zinka, se nekoliko pomirila in sprejela Marijevo pojasnilo.

			Zima se je poslovila in spet je v deželo prišla pomlad. Marijevo zdravje pa se ni niti malo izboljšalo, temveč je bilo čedalje slabše. Zdravila in vsa prizadevanja njegovih kolegov, zdravnikov, so bila brez uspeha. Zdravje se mu je vedno bolj slabšalo in bolezen je vse bolj napredovala. Njegov zdravnik mu je povedal, da bo moral v bolnišnico. Mogoče se mu bo potem zdravje izboljšalo.

			»Mario, ostati boš moral v bolnišnici, nič ne pomaga. Zdravila, ki smo ti jih dajali, kot je videti, ne pomagajo. Najboljše bi bilo, da ostaneš v bolnišnici še danes.«

			»Ne morem. Zinka ne ve za mojo bolezen. Nisem ji še povedal. Ves čas, ko me je spraševala, kaj mi je, sem se izgovarjal na prehlad, ki sem ga staknil jeseni. Moram ji povedati. Do sedaj nisem zbral moči, da bi ji povedal, sedaj bom pa moral. Še danes ji bom povedal, jutri pa bom ostal v bolnišnici.«

			»Prav. Jutri pa v bolnišnico na vsak način. Toda niti dneva dalje ne smeš odlašati, Mario. Veš, da je tvoja bolezen resna stvar. S tem se ni za igrati. Zdravnik si in razumeš,« je Mariu z resnim glasom govoril kolega.

			»Vem in se strinjam s teboj. Samo pogum moram zbrati in povedati Zinki. In to bom storil še danes. Jutri pa ostanem v bolnišnici,« je obljubil Mario.





14


			Mario je tisti dan prišel iz bolnišnice zelo zamišljen. V mislih je izbiral besede, s katerimi in kako bi Zinki povedal o svoji bolezni. Pa naj se je še tako trudil, ni našel pravih besed, ki bi se mu zdele dovolj dobre. Tako je minil popoldan in je prišel večer, Mario pa še vedno ni povedal Zinki, da je bolan. Med večerjo je Zinka nekajkrat zvedavo pogledala Maria. Zdel se ji je nekam odsoten in zamišljen. Pa ga ni hotela takoj vprašati, kaj mu je. Čakala in hotela je, da ji sam pove, kaj ga teži.

			Večerje je bilo konec in Zinka je spravila Borisa v posteljo. Mario je šel poljubit Borisa za lahko noč, kot običajno vsak večer. O svoji težavi pa še vedno ni spregovoril. Že cel dan ga je opazovala in čakala, kdaj ji pove, kaj mu je, pa ji ni povedal, kaj ga muči. Sedaj, ko sta ostala v sobi sama, se ni mogla več premagovati.

			»Nekam zamišljen si, Mario. Je v službi kaj narobe? Kaj je s teboj? Že cel dan se mi zdiš tako odsoten.«

			»Ne, Zinka, v službi je vse v redu. Pri meni je vse narobe. Že precej časa ti hočem povedati. Pa te nisem hotel strašiti. Iz dneva v dan sem odlašal in sem mislil, da ti povem, ko bo že vse mimo in bo spet vse v redu. Ker pa se stanje ni popravilo, temveč le še poslabšalo, več ne morem odlašati. Moram ti povedati.«

			Zinka ga je predirno pogledala. Nek strah ji je spreletel telo. Prekinila pa ga ni. Nič ga ni vprašala, ampak je čakala, da ji sam pove do konca, kar je že začel.

			»Zinka, bolan sem. Že dolgo. Raka imam in ne bom ozdravel. Jutri bom moral ostati v bolnišnici.«

			»Kaj? Ne morem verjeti. Pa praviš, da že dolgo. Jaz pa nisem opazila, da si bolan,« je vsa prepadena vzkliknila Zinka.

			»Dolgo. Predolgo. Upal sem, da bom bolezen premagal, zato te nisem hotel vznemirjati. Povedal bi ti šele takrat, ko bi bil spet zdrav. Pa mi bolezni ni uspelo premagati, ne z zdravili in ne z voljo. Ne bom ozdravel, to je sedaj že jasno. Moje življenje se izteka. To je sedaj že očitno. Vsak dan bo le še slabše. Zato pa moram ostati v bolnišnici.«

			Zinka je na glas zajokala. Nikakor ni mogla sprejeti tega, kar ji je Mario povedal.

			»Zakaj? Zakaj se to dogaja nam? Zakaj je življenje tako zapleteno in krivično in tepe vedno iste ljudi? Mario, zakaj mi nisi povedal? Pa zakaj si se vdal v usodo? Bori se! Zdravnik si. Zakaj si takoj vrgel puško v koruzo?«

			»Zinka, ne joči, prosim. To ne bo spremenilo moje bolezni na boljše. Tudi meni je hudo, da vaju bom moral zapustiti. Toda taka je naša usoda. Ta oblika raka, ki jo imam jaz, je zelo redko ozdravljiva. Čudež je, če bolnik, pri katerem se pojavi, ozdravi. Tudi jaz sem upal na ta čudež. Pa ga ni bilo. Upal sem nanj, ker sem do sedaj premagoval vse težave življenja in kljub temu da je smrt tolikokrat že stala ob meni, vedno preživel. Prepričan sem bil, da bom premagal tudi to zadnjo grožnjo, raka, da bom premagal bolezen in tudi tokrat preživel. Pa sem tokrat premagan jaz. Čeprav sem zdravnik, sem v prvi vrsti tudi jaz samo človek. Kot zdravnik pa vem, kdaj je konec upanja in kdaj več ni pomoči. Pa to kot zdravnik sprejemam. Vem, kaj me čaka. Zinka, ti si še mlada. Našla boš svojo srečo. Ne joči. Prosim pa te, pazi na Borisa. V njegovih najtežjih letih boš ostala sama z njim. Prosim te, imej ga rada za oba,« je še povedal in Zinko rahlo privil k sebi. Potem je utihnil, kajti glas se mu je zlomil.

			Zinka se ni mogla pomiriti in ni mogla razumeti, zakaj prav njo življenje tako tepe. Vojna ji je vzela starše in dom. Potem ji je življenje na pot prineslo Maria. Srečna je z njim. Sedaj pa kot Damoklejev meč visi nad njo grožnja, da bo tudi Maria in z njim svojo srečo kmalu izgubila.

			»Zinka, jutri bo nov dan. Potrebna si počitka, da boš lahko delala. Ne smeš po nepotrebnem izrabljati svojih moči. Ne smeš sedaj še ti zboleti. Boris te potrebuje. Pridi! Greva spat. Vse solze in jok so zaman. Ne pomagajo. Sprijazniti se morava s tem in sprejeti, kar nama prinaša življenje,« je rekel in Zinko kot otroka odpeljal v spalnico in k počitku.

			Tudi Mario je s skrajnimi močmi zadrževal solze. Pa je zbral vso moč, kar je je še imel, da jim ni dovolil na plano. Ni hotel, da bi bilo Zinki še težje, pa čeprav je tudi njemu bila težka misel na smrt.

			Ko sta legla v posteljo, ne eden in ne drugi nista mogla zaspati. Grožnja bližnjega slovesa je zelo težka obvisela nad njima in ogrozila njuno srečo. Šele ko jo je jok povsem izčrpal, je Zinka nemočna utonila v globok spanec. Pa še ta ni bil miren. Prekinjale so ga moraste in težke sanje, da se je neprestano prebujala.

			Naslednje jutro, takoj ko je Boris odšel v šolo, je Zinka Maria pospremila v bolnišnico. Nekaj časa je še ostala pri njem, potem pa je morala v službo.

			Ko je Zinka prišla v šolo, na svoje delovno mesto, so sodelavci takoj opazili, da jo nekaj muči in da z njo ni vse v redu. Bila je zamišljena in nekako odsotna. Ker pa sama ni rekla ničesar o tem, kaj ji je, je tudi sodelavci niso vprašali, kakšno težavo ima. Le od časa do časa jo je kateri izmed njih zvedavo pogledal, vprašal pa nobeden ni ničesar.

			Zinka je bila zelo spremenjena. Na njenem navadno vedno nasmejanem licu ni bilo ta dan smeha. Komaj je čakala, da se pouk konča. Dan pa se ji je vlekel počasi, kot da se sploh ne misli končati. Vseeno je dočakala konec delovnega dne. Takoj po končanem pouku pa je odhitela domov.

			Ko je Zinka prišla domov, je takoj poklicala sestro.

			»Halo, Marija, kako si?«

			»Dobro, pa ti? Kdaj pridete na obisk? Boste ta vikend prišli?«

			»Ne vem, Marija. Pri nas je slabo. Ves svet se mi je obrnil na glavo in se mi podira. Mario je v bolnici. Zbolel je. Hudo je bolan.«

			»Pa ni menda še tisti jesenski prehlad, ki ga je staknil, ko je z otrokoma nabiral kostanj?«

			»Ne, Marija, veliko hujše je. Raka ima. Pravijo, da tiste vrste, ki ni ozdravljiv. Ne bo mu pomoči. Ne bo ozdravel. Marija, umrl bo. Samo vprašanje časa je še.«

			»Ne, Zinka. To ni mogoče! Ne more biti! Ne sme!« je vsa pretresena ponavljala besede Marija, bolj sebi kot sestri.

			Marija je imela Maria rada kot brata. Ko je umrl Janez, jo je opogumljal in ji je ves čas nesebično stal ob strani. Ni se mogla sprijazniti s tem, da je sedaj tudi sam neozdravljivo bolan in na tem, da bo moral umreti tako mlad.

			»Prekleto življenje! Vojna nama je z Zinko vzela starše, ko sva jih še najbolj potrebovali in nama dom spremenila v prah. Potem mi je bolezen vzela mojega Janeza. Komaj sem malo pozabila na izgubo staršev in na izgubo moža, je sedaj udarilo življenje še Zinko. Bila je srečna in tudi meni sta pomagala, da sem se po Janezovi smrti lahko spet pobrala in začela normalno živeti. Sedaj pa bo, kot je videti, tudi ona izgubila svojo srečo. Pa mali Boris, le kako bo prenesel očetovo smrt, ko je tako navezan na njega. Še z mojo Barbaro bo hudo. Mario ji je bil kot oče. Obožuje ga. Kako naj otrokoma dopovemo, da je takšno življenje in se nekaterih stvari ne da spremeniti. Posebno pa ne preprečiti smrti naših najbližjih, ko pride neozdravljiva bolezen,« je razmišljala Marija in se nikakor ni mogla sprijazniti z novico, ki ji jo je sporočila sestra.

			Naslednje jutro, ko je Barbara odšla v šolo, se je Marija odpravila k sestri. Ni se mogla sprijazniti s tem, da je Mario tako bolan. Prepričevala se je, da je to morda pomota in da ni tako hudo, kot je povedala Zinka. Hotela se je prepričati sama. Obiskala je Maria v bolnišnici in se prepričala, da je tako, kot je povedala sestra.

			Mario je bil Marijinega obiska zelo vesel.

			»Marija, jaz odhajam. Bodi ob Zinki in Borisu, ko mene ne bo več. Prosim te, tolaži ju!« je govoril s prosečim glasom.

			»Ne tako, Mario! Čemu si se ti, borec, ki si šel skozi toliko težav v življenju, kar naenkrat vdal? Bori se! Ne popusti bolezni in ne kapituliraj v borbi z njo, ko nisi pred vsemi drugimi težavami!« mu je Marija hotela vzpodbuditi voljo do borbe z boleznijo.

			»Marija, res je, kar praviš. Boril sem se proti vsem tegobam vojne in zmagal. Tokrat pa dobro vem, da ne morem zmagati. Zdravnik sem in dobro vem, da nimam niti malo možnosti za ozdravitev. Zato te pa prosim, da stoj ob Zinki, ko bo z menoj konec, ker je vsa iz sebe. Boš?« je dejal Mario in Marijo proseče pogledal ter jo rahlo stisnil za roko.

			Marija je morala uporabiti vso moč, ki jo je imela, da je zadržala solze v očeh, kjer jim ni mesto, in jim ni dovolila, da bi ji stekle po licu. Ni želela pokazati Mariu, kako ji je hudo.

			»Veš, da bom ob njej. Vedno. Toda želim, da si tudi ti ob njej. Tebe želita ob sebi ona in mali Boris.«

			»Rad bi bil ob njiju, pa žal to ne bo mogoče. Tako srečna sva bila. Sedaj pa bo te sreče naenkrat konec. Pa zgleda, da je v življenju tako, da nekateri ne smemo biti srečni. Če ne ljudje,

			pa kaj drugega uniči našo srečo, kot pri meni bolezen,« je povedal Mario in glas se mu je zatresel.

			Marija je opazila, da se je Mario utrudil, zato se je poslovila od njega in zapustila bolnišnico. Bilo ji je zelo težko in s težkimi koraki je počasi stopala proti svojemu fičku.

			»Res je zelo hudo z Mariom. Pa tako poln življenja je bil vedno. Sedaj pa je le še bleda senca nekdanjega Maria,« je razmišljala vse do avtomobila. Potem pa, ko je prišla do njega, je sedla vanj in se odpeljala proti domu. Ves čas pa je imela v mislih podobo Maria.





15


			Mali Boris je bil zelo navezan na očeta. Prvi večer, ko očeta ni bilo domov, ni ničesar spraševal. Bil je že vajen tega. Ko je oče bil v nočni izmeni, zvečer ni prišel domov. Pa je Boris tudi tokrat mislil, da oče ponoči dela in ga zato ni domov. Ko pa sta minila teden in dva in očeta še vedno ni bilo domov, je mater začel spraševati, kje je.

			»Mama, zakaj oče dela vse dni in ne prihaja domov, niti spat?«

			»Oče ne dela. Bolan je. V bolnišnici leži, ker je bolan. Zdravijo ga. Zdravijo ga, kot je on zdravil ljudi, ko je bil še zdrav.«

			»Mama, pa oče je zdravnik. Zdravnik ne more biti bolan.«

			»Boris, tudi zdravnik je samo človek in lahko zboli, kot vsi ostali ljudje.«

			Boris je umolknil in se globoko zamislil. Nekaj časa je tiho premišljeval in premleval besede, ki mu jih je povedala mati. Potem pa je ponovno začel spraševati.

			»Mama, kdaj pa bo prišel iz bolnišnice?«

			»Ko bo ozdravel.«

			»Rad bi ga videl. Pogrešam ga.«

			»Prav, Boris. Jutri ga bova šla obiskat. Boš šel z menoj? Hočeš?«

			»Seveda.«

			»Rad bi ga videl,« je še rekel in se umiril.

			Naslednji dan sta Zinka in Boris šla na obisk k Mariu. Ko sta prišla v sobo, v kateri je ležal, se je Boris ustavil nekaj korakov pred očetovo posteljo in nepremično gledal proti očetu. Naprej pa ni šel, kot bi se bal, ali pa bi ga kaj zadrževalo, da ni mogel naprej.

			»Boris! Pridi bliže!« ga je poklical oče.

			»Oče, pogrešam te. Kdaj prideš domov?«

			»Ko ozdravim, Boris. Bodi priden in mamo ubogaj! Saj pridem. Kmalu pridem,« je Mario tolažil sina in glas se mu je nevarno tresel, kot da se mu hoče zdaj, zdaj zlomiti. Oči pa so se mu vlažno bleščale.

			Mario se je z velikim naporom premagoval, da sinu ne bi pokazal, kako mu je hudo. To je opazila tudi Zinka in v mislih je sklenila, da Borisa več ne bo peljala k Mariu. Preveč težko in nabito s čustvi je bilo to srečanje za vse tri. Malo so se še pogovarjali, pa je bilo opaziti, da so besede vsem trem težko šle iz ust. Zato sta se Zinka in Boris kmalu poslovila in zapustila bolnišnico.

			»Mama, oče je tako čuden. Zakaj?« je vprašal Boris mater, ko sta bila že zunaj bolnišnične stavbe.

			»Bolan je. Zato sva tudi odšla tako hitro od njega. Škoduje mu, če ga utrudimo. Boris, tudi oče bi rad bil doma. Saj pride, ko bo toliko boljši, da ga bodo lahko pustili iz bolnice.«

			Boris ni več spraševal. Molčal je vse do doma in globoko razmišljal.

			Prišla je pomlad, ki jo je Mario tako težko čakal že v času jesenskega prehlada. Dnevi so postajali toplejši. Vse je vzklilo in brstelo, Marijevo življenje pa je vsak dan bolj plahnelo. Nekega dne, ko je bila Zinka že pripravljena, da bo šla obiskat Maria, je zazvonil telefon. Zinka je pohitela k telefonu in je nič hudega sluteč dvignila slušalko.

			»Pozdravljena, Zinka!« je Zinka takoj spoznala glas Marijevega kolega, še preden se ji je predstavil.

			»Zinka, moram ti povedati, da Mario ni več med nami. Zgodaj zjutraj je zaspal za vedno. Sprejmi moje sožalje. Pomagal ti bom pri pogrebu in vsem, kar bo treba. Ne pozabi, s teboj smo vsi njegovi kolegi.«

			Zinki se je stemnilo pred očmi. Zajokala je na glas in spustila slušalko iz rok, da je prosto bingljala ob steni. Sedla je na tla, kjer je prej stala in jokala na ves glas. Zdravniki so jo pripravili na to, da Mariu ni pomoči, pa vseeno še ni pričakovala njegove smrti. Po tihem pa je nekje globoko v sebi še vedno upala na čudež in da ozdravi. Sploh pa si ni mislila, da bo umrl tako hitro. Zato je bila sedaj toliko bolj pretresena. Dolgo je trajalo, da se je nekoliko umirila in si dopovedala, da se ničesar ne da spremeniti. Morala se bo sprijazniti z njegovo smrtjo in s tem, da ga več ni. Požirala je solze in počasi vstala. Odšla je do telefona in poklicala Marijo.

			»Marija! Maria ni več. Danes zjutraj se je njegovo življenje končalo,« je bilo zadnje, kar je še lahko povedala, potem jo je zlomilo in ni spravila iz ust niti besede več.

			Potem pa je s pomočjo Marijevih kolegov začela pripravljati vse za njegov pogreb.

			Ko je prišel Boris iz šole, je čudno pogledal mater.

			»Mama, jokala si. Kaj se je zgodilo?«

			Marija je nekaj časa molčala in mu ni odgovorila. Tehtala je, če mu naj pove ali ne. Po kratkem premisleku se je odločila, da mu pove, saj v nedogled ne bo mogla skrivati pred sinom očetove smrti.

			»Da, jokala sem. Pridi k meni, Boris, nekaj ti moram povedati!« je rekla in stisnila sina, ki je medtem že prišel k njej, tesno k sebi.

			»Boris, sama sva ostala. Očeta ni več. Danes zjutraj je umrl,« je povedala in z veliko težavo zadrževala solze, da ne bi pred sinom spet zajokala.

			»Mama, to ni mogoče. On je zdravnik. Kako je lahko umrl?«

			»Boris, žal tudi zdravniki umirajo. Morava to sprejeti. Saj bo v mislih vedno z nama. Mislila bova nanj in se pogovarjala o njem,« je skušala potolažiti sina, čeprav je bila tudi sama čisto na tleh.

			Maria so nekega lepega dne pospremili k zadnjemu počitku. Zinka in mali Boris pa sta ostala sama. Oba sta ga zelo pogrešala, toda vsa njuna ljubezen in žalost za njim jima ga ni mogla vrniti. Morala sta sprejeti, da ga ni več in ga tudi nikoli več ne bo z njima.





DRUGI DEL





1


			Minila je pomlad in minilo je poletje, Zinka pa se še vedno ni mogla sprijazniti s tem, da Maria ni več. Toda zaklenila je bolečino globoko v srce, da je ne bi nihče opazil, kako jo hromi in ji razjeda dušo. Posebno pred Borisom jo je skrivala. Jokala je skrivaj v samotnih nočeh, ko nihče ni videl njene žalosti in bolečine. Dobro leto po Marijevi smrti pa je Zinka dobila sporočilo iz Marijevega rojstnega kraja, da se je pojavil kupec, ki bi bil pripravljen kupiti Marijevo hišo, kar je od nje še ostalo, in vso zemljo, ki je bila nekoč last Marijeve družine.

			Zinka je nekaj časa razmišljala in tehtala v mislih, kaj naj naredi, potem pa se je odločila, da proda.

			»Najboljše bo, da vse skupaj prodam in denar naložim na Borisov račun. Ko bo obiskoval srednjo šolo, ali študiral, mu bo denar prišel prav. Sedaj ga pa nujno ne potrebujeva. Jaz zaslužim dovolj, da lahko spodobno živiva, razkošja pa nisem vajena ne jaz, Boris pa še tudi ne.«

			Zinka se je povezala z eno od prodajnih agencij v mestu. Njim je želela predati prodajo premoženja, ki sta ga z Borisom podedovala po Mariu. Sama ni imela izkušenj s temi stvarmi. Agencija je prevzela prodajo in Zinka je le še čakala, da bo imetje prodano in denar lepo doma na varnem. Minil je dober mesec, ko je bilo imetje prodano in vse potrebno urejeno, denar pa v Zinkinih rokah. Takoj ko je Zinka denar prejela, ga je odnesla v banko in ga naložila na Borisov račun.

			V agenciji je Zinka spoznala prodajnega agenta Jožeta. Urejal je prodajo Marijevega premoženja in večkrat se je morala srečati z njim. Bil je vedno prijazen in jo je vedno sprejel, ko je imela kakšno vprašanje glede prodaje.

			Jožetu je mlada vdova takoj, že prvič, ko jo je srečal, ob prevzemu njene zadeve, padla v oči in pritegnila njegovo pozornost. Zato se je potrudil še bolj kot navadno, da bi opravil prodajo po najboljših močeh za Zinko. Sedla mu je v srce in ni mogel prenehati misliti nanjo, niti za minuto ne, pa še ponoči mu njena podoba ni dala miru. Zato je iskal njeno bližino in ji pojasnjeval to in ono glede prodaje, pa če je bilo to potrebno ali ne.

			Jože je bil samski. Bil je srednih let, že bolj možakar kot fant. Nihče v agenciji več ni stavil na to, da si bo našel žensko. Večkrat prej, ko je bil še mlajši, so mu nastavljali dekleta, da bi se s katero ujel, pa vse zaman. Za nobeno se ni ogrel, ali pa ona za njega ne, ko ga je bolje spoznala. Nobena zveza ni trajala dolgo. Pri teh letih, v katerih je bil Jože, ko je srečal Zinko in so se mu misli in sanje vrtele edino še okrog nje,

			noben sodelavec ni več niti pomislil, da bo Jože našel žensko, ki se mu bo zdela privlačna in bo osvojila njegovo srce.

			Jože je tuhtal in tuhtal, kako bi lahko z Zinko navezal pristnejše stike. Pa se je domislil. Nekega dne, ko se je oglasila v agenciji, jo je povabil na kavo v bližnji gostinski lokal. Zinka je sprejela povabilo. Ni ji bilo niti malo žal. Prijazen in razgledan Jože je bil prijeten sogovornik in čas, ko sta čakala in klepetala ob kavi, je minil bliskovito hitro. Še nekajkrat sta se po naključju srečala v mestu in spoznala sta, da jima je v skupni družbi prijetno. Vse bolj sta se navezovala drug na drugega. Postala sta dobra prijatelja, ki sta znala prisluhniti drug drugemu in si pomagati z nasveti. To njuno prijateljstvo pa se je vedno bolj poglabljalo in čez nekaj časa je preraslo v ljubezen.

			Zinka in Jože sta se vse pogosteje srečevala in njuna zveza je postajala iz dneva v dan vse trdnejša. Resen in simpatičen Jože je postajal Zinki iz dneva v dan vse bolj všeč. Bolečina za umrlim možem je postajala že nekoliko znosnejša. Spomin na njega je bil še zelo živ, toda manjkrat je kot temna mora legal na Zinkino dušo. Vse bolj se ji je vračala volja do življenja. In dobro ji je del klepet z Jožetom ob kavi. Ob Jožetu ji je čas vedno hitro minil. Zinki pa je druženje z Jožetom popestrilo dan, še zlasti popoldan, kot vsak drug enoličen dan ob gospodinjskih opravkih in pripravah na pouk.

			Z Borisom Zinka ni imela kaj dosti skrbi. Bil je resen deček in odličen učenec. Materi ga ni bilo treba nadzorovati pri domačih nalogah in učenju. Sam je vedel, kaj je treba narediti in je naredil, ne da bi ga mati morala na to opominjati. Tudi domače naloge je opravil vedno sam, brez materine pomoči.

			Jože je Zinko že nekajkrat povabil na različne dogodke: na otvoritev nove stavbe agencije, v kateri je delal, na gledališko predstavo, na koncert in enkrat celo v opero. Vsakokrat je vabil le njo. Nikoli ni niti z besedo omenil Borisa, ali rekel, naj gre Boris z njima, pa čeprav je bila prireditev podnevi, ko bi tudi on lahko šel z njima. Kljub temu je Zinka povabilo sprejela, saj je v zadnjem času tako redko zahajala v družbo. Razvedrila pa je bila potrebna, kajti le tako je lahko nekoliko pozabila na tegobe, ki so jo prizadele. Boris pa je bil že tudi toliko velik in zrel, da je od časa do časa lahko ostal sam doma, brez Zinkine slabe vesti.

			Tako sta minili leto in nato dve, kar sta Jože in Zinka bila par. Mnogi so vedeli za njuno zvezo in so jo sprejemali z naklonjenostjo.

			»Končno je Jože le našel nekoga. Zinka je dobra in pametna ženska. Tako Jože rabi. Ni lahko biti sam,« so govorili Jožetovi znanci.

			»Zinka je še mlada. Nihče ne more pričakovati, da bo ostala vse življenje sama. Pa sina ima. Tudi zanj bo dobro, če bo ob njem, v letih odraščanja, moška oseba,« so menili Zinkini znanci.





2


			Poletje je bilo na višku in temperature precej visoke. Bil je čas, ko so šole spet zaprle svoja vrata in na veliko veselje šolarjev so se začele počitnice.

			Nekega dne v začetku šolskih počitnic sta prišli na obisk k Zinki in Borisu Marija in njena hčerka Barbara.

			»Dober dan, Boris. Pa ne da si sam doma?« je vprašala Marija in se preiskujoče ozirala okrog po stanovanju, če bi kje zagledala Marijo.

			»Dober dan, teta. Sam sem. Mama je morala še na šolo. Gotovo bo kmalu prišla domov. Sedaj, ko ni pouka, niso učitelji tako dolgo v šoli, kot takrat, ko je pouk,« je povedal Boris in ju povabil v stanovanje.

			Boris je bil zrel in resen fant in je znal narediti že marsikaj sam. Takoj, ko sta Marija in Barbara vstopili, je Boris pristavil vodo za kavo in na mizo položil sok, kozarce in pecivo, ter jima ponudil.

			»Boris, ti si pa že prava gospodinja. Znaš sprejeti goste,« ga je pohvalila Marija. »Bolj spreten si kot moja Barbara, ki je starejša od tebe, pa še punca povrhu.«

			»Oh, teta, kavo skuhati in naliti, pa piškote naložiti na krožnik, to pa res ni nobena umetnost. To dostikrat naredim tudi za mamo. Vem, da če bi bila sedaj mama doma, bi naredila isto.«

			»Lepo, Boris, lepo. Pravi fant si že. Sedaj pa, ko smo še sami, te bom nekaj vprašala. Bi šel z nama z Barbaro k nam na počitnice? Barbari je sami tako dolgčas, sedaj, ko ni šole.«

			»Seveda, teta. Z veseljem. Zelo rad. Saj z mamo letos ne misliva iti nikamor na počitnice. Tako bi vsaj jaz imel prave počitnice, če bi jih preživel pri vaju.«

			»Čudovito, Boris. Potem smo dogovorjeni. Ko pride mama domov, ji bom takoj povedala, da greš z nama in da sva prišli po tebe,« je povedala Marija in že se je slišalo, da nekdo odpira vrata. Prišla je Zinka.

			»Pozdravljeni!« je pozdravila Zinka ob prihodu v dnevno sobo, ko je zagledala sestro in Barbaro. Po licu pa se ji je razlezel zadovoljen nasmešek.

			»Vidim, da se je Boris spomnil, kako je potrebno postreči goste,« je rekla Zinka, ko je zagledala kavno skodelico pred Marijo in piškote ter sok na mizi.

			»Postregel naju je kot prava gospodinja. Še marsikatero dekle tega ne bi znalo. Moja Barbara se že ne bi znašla tako, kot se je Boris, pa je dekle,« Marija ni skoparila s pohvalo. Borisu pa se je to zdelo zelo lepo in mu je prijetno božalo dušo. Tako si je teta Marija pri Borisu spet pridobila en plus, čeprav jo je Boris tudi brez tega imel rad. Imel jo je najrajši, takoj za mamo, odkar očeta ni bilo več.

			Marija in Zinka sta se pogovarjali, medtem ko je Zinka pripravljala kosilo. Boris in Barbara pa sta odšla v Borisovo sobo. Barbara je gledala in listala knjigo, ki jo je Boris imel odprto na pisalni mizi, potem pa sta se začela igrati Človek, ne jezi se. Ko pa sta se te igre naveličala, sta šahirala.

			»Zinka, midve z Barbaro sva pravzaprav prišli po Borisa. Barbari je doma, odkar ni šole, neznansko dolgčas. Zato mislim, da bo za oba najboljše, če počitnice preživita skupaj, če seveda vidva ne mislita kam iti.«

			»Nimava v načrtu nič takega. Če želi, lahko gre z vama. Jaz bom tako morala še ta mesec biti na šoli. Potem, nekaj dni pred koncem počitnic, pa spet. Dopusta imam, na svojo delovno dobo, le dvaindvajset dni. Ostale dneve pa moram biti na šoli. Njemu bo pa tačas, ko bi moral biti sam doma, bolj prijetno pri vama. Vsaj sam ne bo. Ob koncu tedna pa še jaz pridem, ker ga bom pogrešala.«

			»Prav, torej smo dogovorjeni. Z Borisom sem se že pogovarjala o tem in je rekel, da bo rad šel z nama.«

			Zinka je poklicala otroka in sedli so k mizi. Po kosilu pa so se Marija, Boris in Barbara odpeljali. Zinka je ostala sama. Kmalu je začutila neznansko praznino in osamljenost. Nikjer si ni mogla najti mesta. Da bi se zamotila, se je oblekla in odšla v mesto. Nekaj časa je brez cilja tavala po ulicah in postavala pred izložbami. Potem pa se je napotila v lokal, kamor sta pogosto zahajala z Jožetom na kavo. Vstopila je, za trenutek postala in se ozrla po prostoru. Pri eni od miz je sedel Jože, sam, brez družbe.

			Jože je opazil Zinko in ji z roko pomahal, naj prisede k njegovi mizi. Zinka je prisedla in Jože je naročil pijačo. Med pogovorom, ki je potekal o vsakdanjih, običajnih dogodkih, je Jože naenkrat za trenutek obmolknil. Pa premolk ni trajal dolgo. Kmalu je Jože začel govoriti:

			»Zinka, že dolgo se poznava. Imam te rad. Želim si, da bi se poročila z menoj. Prosim. Leta nama obema z neizmerno hitrostjo polzijo mimo in še preden bova opazila, bova stara.«

			Zinka je zardela. Tega ni pričakovala. Z Jožetom sta bila dobra prijatelja, da pa bi jo zasnubil, tega ni pričakovala. Sedaj pa jo je iznenada prosil za roko. Kaj naj odgovori, je premlevala v mislih. Njegove besede so jo presenetile in so prišle, ne da bi jih zares pričakovala.

			»Jože, ne vem, kaj naj ti odgovorim. O tem, da bi se ponovno poročila, nisem razmišljala. Vse svoje življenje posvečam sinu. Veš, da imam otroka. On je moje vse.«

			»Vem za tvojega otroka. Saj tudi, če se poročiš z menoj, bo otrok še vedno tvoj. Kljub temu pa lahko pokloniš srce še komu drugemu. Na primer meni. Ljudje smo ustvarjeni tako, da lahko imamo radi več ljudi hkrati. Saj ni potrebno, da mi odgovoriš takoj. Vzemi si čas za premislek,« je rekel Jože ter jo pogledal s hrepenečim pogledom.

			»Prav, Jože, premislila bom,« se je strinjala Zinka.

			Potem je vstala, se poslovila in odšla.

			Vso pot do doma je razmišljala o Jožetovi ponudbi in o njegovih besedah. V mislih je ponovila in analizirala vsako besedo. Bila je zelo neodločna. Ni vedela, za kaj naj se odloči, kaj mu naj odgovori.

			»Zdi se mi, da je v redu človek. Resen je in razgledan. Sami biti mi je tako težko. Boris bo kmalu prišel v tista leta, ki marsikaterega otroka popolnoma zmedejo. Kako bom takrat sama z njim in kos težavam, s katerimi se bo gotovo srečal, kot vsi mladi ljudje. Nikjer nimamo v družini sorodnika, moškega, po katerem bi se lahko zgledoval in ki bi mu bil vzor. Kaj če si bo za vzornika izbral napačnega in slabega človeka? Kako ga bom potem sama usmerila na pravo pot? Kaj pa, če se z Jožetom ne bosta razumela? Mogoče bo Boris odklanjal Jožeta ali Jože njega? Potem bo mnogo slabše, kot če bom sama z njim,« je Zinki šepetal nek notranji glas.

			»Če ostanem sama, bo vsa skrb za gospodinjstvo in vzgoja otroka le na meni. Če pa se poročim, bo del tega bremena prevzel mož. Lažje mi bo. Imela pa bom tudi nekoga, s katerim se bom v težkih življenjskih situacijah lahko posvetovala in na katerega ramo bom lahko naslonila glavo, ko mi bo hudo.«

			Tisto noč je Zinka spala zelo malo. Tehtala je in razglabljala ZA in PROTI skoraj vso noč ter se premetavala v postelji. Zjutraj pa, ko je vstala, je bila še prav tako razdvojena in neodločena, kot ko je zvečer legla. Nič bližje ni bila odločitvi in niti malo ni vedela, kaj naj odgovori Jožetu. Bila je še vedno v dilemi, ali naj Jožetov predlog sprejme ali zavrne.

			»V soboto se odpeljem k Mariji. Posvetovala se bom z njo in se potem odločila, kot se bom. Dobro moram premisliti. Vrnitve nazaj ne bo. Ko se odločim za eno pot, poti nazaj več ne bo,« je na silo odrinila misli, ki so ji vso noč kalile mir in jo oropale spanca. A ni ji uspevalo odmisliti težke odločitve za dolgo časa. Od časa do časa so se misli vračale in jo vedno znova vznemirjale z vprašanji, na katera ni vedela odgovora. Bolj kot jih je odrivala od sebe, bolj so se vračale. Vzela je knjigo, da bi se zamotila z branjem. Pa se ni mogla zbrati in se posvetiti vsebini knjige. Že je mislila odložiti knjigo in iti v mesto, da bi se tako nekoliko zamotila in prepodila misli, ki so se ji tako uporno vračale. V zadnjem trenutku si je premislila.

			»Če bom šla v mesto, bom gotovo srečala Jožeta. Vprašal me bo, kako sem se odločila. Jaz pa se še nisem odločila. Kaj naj mu rečem? Boljše bo, da ne grem nikamor in rajši ostanem doma, dokler se ne odločim,« je sklenila, stopila k oknu in se brezciljno zazrla ven, na ulico.

			V tem tednu so dnevi Zinki polzeli počasi, s polžjo hitrostjo. Zdelo se ji je, da je vsak dan dolg za druga dva. Komaj je čakala sobote. Včasih jo je prijelo in je pomislila, da ne bo čakala sobote, ampak se bo k sestri odpeljala prej.

			»Borisu sem rekla, da pridem v soboto. Če pridem prej, ga bo to vznemirilo. Mislil bo, da je kaj narobe. Nočem, da izve,

			da me nekaj muči, ali celo ugane kaj, še preden se jaz sama odločim. Že tako bo najbrž zanj šok, če se odločim za poroko.«

			Končno se je teden le prevesil v svoj konec. Prišla je za Zinko tako težko pričakovana sobota.

			Zinka je v soboto zjutraj vstala bolj zgodaj kot običajno in se je takoj, ko se je uredila in pozajtrkovala, odpravila na pot k sestri. Pot do sestre pa se je vlekla in vlekla. Še nikoli se ji ni zdela tako dolga kot tokrat. Zinki se je zdelo, da se vleče v nedogled. Oddahnila si je šele, ko je zavila med prve hiše mesta, na katerega robu je bila sestrina domačija.

			Marija, Barbara in Boris, so se Zinkinega prihoda zelo razveselili. Otroka sta Zinko obkrožila in sta ji pripovedovala, kaj vse sta počela v minulem tednu. Pripovedovala sta en čez drugega, kot da bi hotela tekmovati, kdo ji pove več in bolj podrobno opiše, kaj vse sta počenjala v minulem tednu. Zinka pa je komaj čakala, da bosta odšla ven na dvorišče se igrat in bosta z Marijo ostali sami, da se bosta lahko pogovorili. Pa ni niti malo kazalo, da bosta otroka Zinko kmalu izpustila in bosta odšla ven.

			Marija je opazila, da Zinko nekaj muči. Domnevala je, da bi se najbrž želela pogovoriti z njo. Otroka pa je ne izpustita. Ona pa, kot je videti, se o svoji težavi ne more pogovarjati z otrokoma, ali v njuni prisotnosti. Zato je odločno spregovorila z glasom, ki ni dopuščal ugovarjanja:

			»Barbara in Boris! Dovolj sta povedala o svojem početju v minulem tednu. Pojdita se igrat, njo pa pustita še malo meni! Tudi jaz bi se rada pogovarjala z njo.«

			»Saj že greva. Bova pa pozneje še kaj povedala,« je rekla Barbara in prijela Boris za roko ter ga potegnila za seboj.

			»Da, tako je. Teta, prav imaš. Sedaj prepuščava mamo tebi, teta,« je dodal Boris in šel, kamor ga je povlekla Barbara ter se ji pustil odpeljati ven, na dvorišče.

			Ko sta otroka odšla, je prva spregovorila Marija.

			»No, Zinka, sedaj pa na dan z besedo, preden se Boris in Barbara vrneta!«

			»Marija, snubca imam. Jože z agencije, saj ga poznaš, me je zaprosil za roko. V dilemi sem. Ne vem, kaj naj mu odgovorim in kako naj se odločim. Bojim se, kako bo to sprejel Boris, če se odločim za poroko z Jožetom.«

			»Ti se moraš odločiti, kot ti govori srce. Boris se bo že moral sprijazniti s tvojo odločitvijo. Bodi srečna, da te nekdo želi ob sebi. Boris bo odrastel. Odšel bo od tebe in si bo ustvaril lastno družino. Ti pa boš ostala sama na stare dni. Če pa se poročiš, boš imela upanje, da bo nekdo preživljal starost s teboj in ne boš ostala sama.«

			»Torej meniš, naj Jožeta sprejmem?«

			»Da, tako mislim. Z Borisom se pa pogovori. Povej mu, da vama bo tako lažje kot sedaj. Pameten fant je in bo razumel.«

			»Hvala, Marija. Sedaj mi je mnogo lažje, ko tudi ti tako misliš. Precej neodločena sem bila, pa čeprav sem razmišljala enako.«

			Po pogovoru sta h kosilu poklicali otroka. Pojedli so in po obroku še nekaj časa sproščeno klepetali. Dan je mineval zelo hitro in Zinka se je poslovila ter se podala na pot nazaj proti domu, ker bi rada še pred večerom prišla domov. Ni rada vozila ponoči in se je vožnje ponoči izognila vsakokrat, ko se je le lahko. Zato je morala na pot čim prej, če se ni marala vračati nazaj v mesto po temi in pozno ponoči. Zinka se je poslovila in se pomirjena odpeljala.

			To noč je Zinka spala mirno. Bila je odločena, kako bo odgovorila Jožetu. Čeprav je bila pred nekaj dnevi še zelo negotova in zaskrbljena, je bila sedaj mirna. Bila je prepričana, da bo bivanje Jožeta in Borisa v skupnem domu zbližalo in jima pomagalo, da se bosta navezala drug na drugega. Boris je prijazen in pameten fant. Ko bo spoznal, da mu Jože ni nasprotnik, temveč ga sprejema, se bo odprl tudi sam in ga bo sprejel, kot sprejema Marijo in Barbaro za svoji.

			»Pa tudi Jože je zrel in izobražen človek. Gotovo se bo potrudil, da bo Borisa prepričal, da mu je prijatelj. Očeta pa Borisu tako ne bo mogel nihče nadomestiti. Mario je bil samo eden in ni ga več. Pa Boris je bil preveč navezan na očeta,« je pomislila Zinka in globoko vzdihnila.

			Ko je Zinka vse to dodobra pretehtala, se je odločila, da bo Jožetovo ponudbo za zakon sprejela. Odločila se je in ni več hotela naprej razmišljati o tem. Odrinila je misel na Jožeta in na nov zakon, da je ne bi zmedli pomisleki in jo ponovno pahnili v dilemo, da bi si mogoče še premislila.





3


			Zinka je komaj čakala, naj mine poldne in ura štirinajst, ko Jože konča svoj delovni čas. Toda, ko nekaj nestrpno čakaš, se minute spremenijo v neskončnost in se vlečejo tako počasi, kot ne bi hotele nikoli miniti. Da bi ji čas hitreje minil, se je zamotila z raznimi gospodinjskimi deli in s pripravo kosila, čeprav samo za sebe, saj je bila sama.

			Ko je v mestnem zvoniku odbila ura ena, se je Zinka začela urejati. Potem pa, ko se je še enkrat pogledala v ogledalo in je bila zadovoljna s svojo zunanjostjo, se je napotila v mesto.

			Ko je prišla v središče mesta, je zavila v lokal, v katerem sta se z Jožetom običajno srečevala. Takoj, ko je vstopila, ga je zagledala. Sedel je pri mizi v kotu lokala in počasi srebal pijačo, ki jo je imel pred seboj. Ko jo je Jože opazil, se ji je nasmehnil. Zinka je zavila k Jožetovi mizi in prisedla. Zapletla sta se v pogovor o povsem vsakdanjih rečeh in o dogodkih v mestu, ki so se zgodili od njunega zadnjega srečanja. Nenadoma pa je Jože za trenutek utihnil. Prodorno se je zazrl v Zinko in jo nekaj časa molče gledal. Potem pa jo je vprašal:

			»No, Zinka, povej mi, kako si se odločila? Se boš poročila z menoj?«

			»Bom, Jože,« je na kratko odgovorila Zinka.

			»Hvala ti, Zinka. Potrudil se bom, da tega ne boš nikoli obžalovala,« je rekel, jo prijel za roko in ji jo rahlo stisnil.

			Potem sta se pogovarjala o poroki. Oba sta se strinjala, da bo skromna.

			»Važno je, kako se bova v skupnem življenju razumela, ne pa ceremonije ob poroki,« je rekel Jože in s tem se je popolnoma strinjala tudi Zinka.

			»Povedati moram sinu, da se bom poročila. Še ničesar mu nisem omenila.«

			»Kar povej mu. Pa mu tudi povej, da se bosta preselila k meni. Kaj bi plačevali najemnino v bloku, ki je za dvosobno stanovanje kar precejšnja, jaz pa imam na koncu mesta prostorno hišo. Tam je mirno. Prometa je tam malo. Pa vse okrog je zelenje in čisti zrak, ne kot tukaj v središču mesta. Gotovo ti bo všeč.«

			Potem sta se začela pogovarjati o datumu poroke in vsem ostalem, kar je ob takem dogodku potrebno doreči. Šele pozno popoldne sta se poslovila in odšla vsak proti svojemu stanovanju.

			Zinko je kljub odločitvi, da se bo poročila z Jožetom, preveval nek nemir. Bala se je, da se je le nekoliko prenaglila in se prehitro odločila. Nekoliko pa jo je tudi skrbelo, kako bo njeno odločitev sprejel Boris.

			»Bo odobraval mojo odločitev? Ali ji bo mogoče nasprotoval?« je razmišljala precej vznemirjena in negotova, ko je hitela proti domu in še doma se ni mogla pomiriti. Komaj je čakala, da se dan izteče in pride naslednji, da se odpravi k sestri in Borisu ter se prepriča o njegovem mnenju in tako naredi negotovosti konec. Dan pa se je iztekal tako počasi, kot da ga ne bo nikoli konec. Oddahnila si je nekoliko šele, ko ja sonce zašlo za Pohorjem in se je počasi začelo mračiti, kar je naznanjalo, da prihaja noč in za njo pride naslednji dan, ki ga je Zinka tako težko čakala.

			Naslednji dan se je Zinka že navsezgodaj odpravila na obisk k sestri Mariji. Osredotočena na vožnjo in tu pa tam zaposlena z mislimi, ki so jo nehote zajele, ji je pot minila hitreje kot po navadi.

			Ko je Zinka prispela na cilj, je našla sestro Marijo samo v kuhinji. Otroka sta bila že nekje zunaj zatopljena v igro in Zinkinega prihoda nista opazila. Marija je sestro premerila z dolgim pogledom in takoj opazila, da Zinka ni mirna, temveč precej vznemirjena, zato jo je takoj vprašala:

			»Si se odločila?«

			Bila je trdno prepričana, da je odločitev, ki jo je sestra sprejela, vzrok njenega vznemirjenja.

			 »Sem. Poročila se bom,« je Zinka odgovorila in lice ji je spreletel nek drget, kot da ne bi bila povsem prepričana v svojo odločitev, da je pravilna.

			Potem je Marija poklicala otroka in jima povedala, da je prišla Zinka. Barbaro je odpeljala ven, z izgovorom, da ji bo nekaj pomagala. Boris in Zinka pa sta ostala sama v hiši. Zinka ni izgubljala časa, temveč je takoj začela pogovor s sinom. Nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh in o tem, kar se je dogajalo v mestu v času, odkar je Boris odšel k teti. Potem pa je Zinka prešla na tisto, zaradi česar je prišla:

			»Boris, nekaj ti moram povedati. Zato sem tudi prišla sredi tedna in nisem čakala sobote, kot prihajam običajno.«

			Boris je mater pogledal z dolgim zvedavim pogledom in čakal, kaj mu bo povedala.

			»Poročila se bom. Očeta boš dobil.«

			»Zakaj pa, mama? Saj sva si midva dovolj,« je z nekam nezaupljivim glasom vprašal mater Boris.

			»Ni tako, Boris. Že sedaj nama ni lahko in včasih komaj zloživa konec enega meseca z drugim. Ti pa odraščaš. Prišel bo čas, ko boš odšel študirat. Takrat nama bo samima še težje. Če pa bo pri hiši še nekdo, ki bo prinesel vsak mesec plačo, nam bo lažje.«

			»S kom se boš pa poročila?«

			»Z Jožetom iz agencije, ki nama je pomagal pri prodaji očetove zapuščine. Gotovo se ga spomniš.«

			Boris je le molče prikimal. Spomnil se je Jožeta. Jože Borisu ni bil simpatičen, pa tudi odbijal ga ni. V Borisovem spominu je bil Jože tog možakar, ki mu ni nikoli privoščil besede in niti trohice pozornosti, ko sta se z materjo znašla v njegovi bližini, kot človek, ki ga je srečal in kmalu tudi pozabil nanj. Zato si je pa sedaj tem težje zamišljal, da bi mu ta človek nadomeščal očeta, ki je bil v njegovem spominu povsem drugačen, topel, prijazen, ki ni spregledal in ignoriral nobenega človeka, s katerim se je srečal, pa čeprav je bil le otrok.

			V kuhinjo sta se vrnili teta Marija in Barbara. Vsi štirje so pogovor usmerili na Zinkino in Jožetovo poroko. Pogovarjali so se o datumu poroke in o sami poroki, kako in kje bo. Barbara je bila navdušena, da se bo teta Zinka poročila in da bo tudi ona šla na tetino poroko. Še nikoli ni bila na nobeni poroki.

			Boris pa je molčal in le poslušal pogovor ostalih. Razmišljal je, kakšno bo življenje ob novem očetu in kakšen bo ta do njega. Spraševal se je, kakšno bo odslej njegovo življenje. Mama mu je povedala, da se bosta po poroki preselila k Jožetu v njegovo hišo, ki je nekje na robu mesta. To ga ni motilo, saj bo še vedno živel v istem mestu kot do sedaj in bo še naprej hodil v isto šolo. Hudo pa mu je bilo, da bo moral zapustiti prijatelje v bloku, ki jih je imel in jih je poznal že vse življenje. Kdo ve, če bo našel nove prijatelje in ali bodo taki kot sedanji, blokovski, ki jih pozna že celo življenje, kot tudi oni njega.

			Dan jim je ob obilici snovi za pogovor minil zelo hitro. Zinka se je morala vrniti nazaj v mesto. Poslovila se je in se odpeljala. Boris je še ostal pri teti in Barbari. Dogovorjeni so bili, da se bo v mesto vrnil konec počitnic. Pa seveda bo prišel s teto in Barbaro na materino poroko. Vendar bo po poroki odšel nazaj k teti in Barbari, da bosta Zinka in Jože za nekaj dni lahko odšla sama nekam, kot na neke vrste medene tedne.

			Ko se je mati odpeljala, so se teta, Barbara in Boris še nekaj časa pogovarjali o bližajoči se poroki. Čeprav Boris ni bil posebno navdušen, tega ni hotel pokazati. Barbara pa je kar žarela od pričakovanja in se je kar nakremžila, ko jo je mati opomnila, da morajo spat, ker je bilo že precej pozno.

			Zinka pa je nekoliko bolj pomirjena vozila proti svojemu stanovanju, čeprav jo je Borisovo nenavdušenje kot nek črv glodalo v notranjosti in se je nekoliko bala, ali se bo Boris po njeni poroki sprijaznil z očimom in očim z njim, ali pa bosta ostala še naprej hladna drug do drugega, kot dva tujca.





4


			Dan, ko sta se Zinka in Jože poročila, je bil lep in sončen, kot se za poletni dan tudi spodobi. Po končani poroki so vsi prisotni odšli v bližnjo restavracijo na skupno kosilo. To je bilo tudi edino razkošje, ki so si ga privoščili. Po kosilu sta Jože in Zinka odpotovala. Marija pa se je z otrokoma vrnila nazaj domov. Za njih je bilo praznika konec in dan je spet postal samo navaden poletni dan.

			Zinka in Jože sta prispela v majhno, mirno obmorsko mestece, kjer naj bi sama preživela nekaj dni. Ti dnevi naj bi jima bili lep spomin na začetek skupnega življenja vse življenje.

			Jože je bil zelo pozoren do Zinke in ona ni niti malo obžalovala, da je svoje življenje združila z Jožetovim. Jo je pa kljub vsemu še vedno skrbelo, kakšen bo odnos med Jožetom in Borisom in kako se bosta ujela. Že na sam poročni dan se Jože za Borisa sploh ni zmenil, kot da ni prisoten. Niti enkrat samkrat ni namenil Borisu niti besede, kot da ga ni zraven. Pogovarjal se je z vsemi prisotnimi prijazno, le na Borisa se ni obrnil niti enkrat. Kot da ga ni tam. Niti enkrat samkrat ga ni pritegnil v pogovor, ali samo kaj vprašal.

			»Če bo tak tudi pozneje do Borisa, bo nastal problem,« je pomislila Zinka in celo nekoliko obžalovala, da se je odločila za poroko z Jožetom, pa se obenem tolažila, da bo, ko bodo živeli skupaj, vse drugače. Upala je, da se bosta Boris in Jože navadila eden na drugega in se zbližala.

			Dnevi so hitro minevali in iztekal se je tudi Zinkin in Jožetov medeni teden. Hitro se je približala vrnitev nazaj v domače mesto. Zinka je želela takoj, ko sta se vrnila domov, iti na obisk k sestri. Pa jo je Jože prepričal, naj počaka, da se prej preselita in v miru vse uredita v novem domu.

			Zinka ni bila kdo ve kako navdušena nad Jožetovimi načrti, pa je vseeno popustila. Ni hotela, da bi prišlo do nesoglasja, ali celo prepira, že takoj na začetku njunega skupnega življenja, čeprav je pogrešala Borisa in bi ga že nadvse rada videla. Bil je že dolgo časa odsoten in tega ni bila vajena. Zato se je s tem večjo vnemo posvetila selitvi v nov dom in urejanju novega domovanja. Razmišljala je, da prej ko se preselita in pripravita ter uredita hišo za skupno življenje, prej bo lahko šla po Borisa. Potem tudi Jože ne bo imel več nobenega izgovora, da bi odlagal Borisov prihod v družino. V nekaj dneh sta se z Jožetom namestila v njegovi hiši. Zinka je vse še enkrat počistila. Bilo je vse nared in Zinka ni več zdržala brez Borisa. Naslednji dan se je odpravila k sestri, kljub temu da je imel Jože sto izgovorov in pojasnil, zakaj ne more z njo. Zato se je odpravila na pot sama.

			Zinka se je že zgodaj odpravila na pot, takoj po Jožetovem odhodu v službo. Takoj, ko je prišla k sestri in sta se pozdravili, jo je Marija začudeno pogledala:

			»Si sama? Jože ni prišel?«

			»Sama. Jože ima neke neodložljive opravke,« je rekla Zinka in sestro pomenljivo pogledala, potem pa je nekaj besed spregovorila še z otrokoma, ki sta bila že pripravljena, da bosta šla v mestno kopališče, ko je Zinka prišla. Sedaj pa sta obstala, kot da se ne moreta odločiti, ali naj gresta naprej, kamor sta bila namenjena, ali pa naj se ob prihodu Zinke svojemu namenu odpovesta.

			»Vidva kar pojdita, kamor sta bila namenjena! Samo ne ostanita dolgo. Midve bova medtem pripravili kosilo. Za kosilo pa pridita domov!« je otrokoma povedala Marija, ko je opazila, da sta v dilemi, kaj naj storita, in pogledala Zinko.

			»Kar pojdita, jaz vaju počakam, da se vrneta. Tačas bom spakirala Borisove stvari. Počitnice se iztekajo. Potrebno je, da se pred šolo še navadi na novi dom in novo četrt. Veš, Boris, preselila sva se k Jožetu. Svojo hišo ima, kot sem ti že povedala, pa nima smisla, da plačujeva stanovanje v bloku, Jožetova hiša pa sameva prazna,« je Borisu pojasnila mati.

			Boris na materino razlago ni rekel niti besede. Le molče je pokimal, kar naj bi pomenilo, da se strinja. Barbara pa je bila že nestrpna, ko so ju tako dolgo zadržali in nista mogla oditi.

			»Pridi, Boris! Greva! Opoldne se morava vrniti. Ne obiraj se! Sicer ne bova imela nič od dneva,« je rekla Barbara in Borisa povlekla za rokav ter ga tako primorala, da je šel za njo.

			Otroka sta odšla, Marija in Zinka pa sta ostali sami. Pripravljali sta kosilo in se medtem pogovarjali o marsičem, o stvareh, o katerih nista mogli govoriti v prisotnosti otrok.

			»Zinka, odkrito mi povej, ti nisi srečna tako, kot si pred poroko upala, da boš?« je Marija vprašala sestro.

			»Prav imaš. Razočarana sem. Zelo razočarana. Jože ni človek, kakšnega sem poznala pred poroko. Zagledan je v samega sebe. Vsi drugi okrog njega so mu malo mar. Ne morem reči, da me zanemarja. Do mene je še kar. Bojim pa se, kako se bosta razumela z Borisom. Še nikoli, odkar sva poročena, Borisa ni omenil in ni vprašal po njem. Kot da ga ne bi bilo. Pa ko sem mu rekla, da grem po Borisa, da je čas, da pride domov, ni dodal niti besede. Samo to je rekel, da ne more z menoj. Izmišljal si je vse mogoče opravke, za katere sem popolnoma prepričana, da niso tako pomembni, da jih ne bi mogel odložiti za kak dan. Bojim se, kako se bo Boris vživel v novo okolje. Najbrž bo pogrešal svoje blokovske prijatelje, od katerih se še posloviti ni mogel, ker sva se preselila v njegovi odsotnosti. Zgleda, da v vsej ulici, v kateri je Jožetova hiša, ni niti enega otroka. Vsaj do sedaj nisem videla nobenega. Videla sem same starejše ljudi, ki so prihajali po ulici, vstopali v hiše, ali iz njih. Tako da, če ni otrok v naši ulici, bo Boris zelo osamljen. Pa naj ostane še Jože tako hladen do njega, kot je sedaj, zna biti katastrofa. Boris je zelo občutljiv otrok. Zgleda, da sem naredila veliko napako s to poroko. Marija, obljubi mi, da če se meni kaj zgodi, da ti prevzameš skrb za Borisa,« je z žalostnim glasom zaključila svojo pripoved Zinka.

			»Ne govori neumnosti! Kaj pa se ti naj zgodi? Zdrava si kot dren. Na kaj takšnega ne smeš niti pomisliti. Kaj pa bo Boris brez tebe? Že izguba očeta ga je močno prizadela. Čeprav bom z veseljem prevzela skrb za njega, če bi bilo potrebno. Toda otrok potrebuje tebe. Jaz mu matere ne morem nadomestiti, pa naj se še tako trudim. Pazi na sebe! Pa če se boš počutila tudi malo slabo, pojdi k zdravniku! Veš, da te otrok potrebuje,« je Marija opominjala sestro in jo merila s preiskujočim pogledom. Hotela je z njenega obraza razbrati, če imajo te njene besede kakšen resen vzrok, ali pa so le posledica razočaranja nad zakoncem.

			Opoldne sta se Boris in Barbara vrnila. Po kosilu je Boris pospravil še tiste stvari, ki jih mati ni, v potovalko. Barbara mu je pomagala. Bila je žalostna, ker jo Boris zapušča. Mislila in želela si je, da bi ostal Boris do konca počitnic pri njej. Marija in Zinka pa sta ostali v kuhinji, saj sta si imeli še veliko povedati.

			»Boris, žal mi je, da moraš iti. Tako lepo je bilo, ko si bil tukaj,« je potarnala Barbara.

			»Meni je tudi žal. Pa kaj hočem. Tako hočeta mama in očim in moram iti, čeprav bi rajši ostal tukaj pri vama. Tam, v očimovi hiši, kamor sta z mamo že preselila najine stvari, mi bo vse tuje. Pa tudi svoje blokovske prijatelje bom izgubil, s katerimi smo se že od malega igrali. Ampak pomoči ni. Iti moram,« je z žalostnim glasom povedal Boris in globoko zavzdihnil.

			»Mogoče pa ne bo tako, kot si sedaj predstavljaš. Z Jožetom se še vse premalo poznata. Mogoče je čisto drugačen človek, kot ga ti sedaj vidiš. Mogoče je samo malce neroden in ne zna začeti prvi pogovora z otroki. Če ti pa ne bo všeč tam, pri njem, boš pa prišel k nama z mamo. Tu se pa imamo vedno lepo.«

			»Misliš, da bi lahko prišel k vama? Saj če po pravici povem, bi najrajši kar takoj ostal tukaj. Pa ne morem. Mama pričakuje, da grem z njo. Moram iti in poskusiti, kako bo,« je končal Boris in stisnil ustnice v tanko črto, kar je bil jasen znak, da ne odhaja rad in z veseljem.

			Ko so bile vse stvari lepo spravljene v potovalki, jo je Boris odnesel v prtljažnik materinega avtomobila. Mati je videla, da je vse nared za odhod. Vstala je in z Borisom sta se poslovila od Marije in Barbare ter se odpeljala proti domu.





5


			Vozila sta se molče skoraj vso pot do doma. Le nekajkrat sta spregovorila besedo ali dve. Vsak je v mislih premleval svoje probleme.

			Borisa je skrbelo, kako bo v novem domu, ki ga še ni videl in ne poznal in v mislih se je spraševal, kakšen bo očim do njega.

			»Najbrž bo strog do mene in me ne bo maral. Saj ni niti prišel z mamo k teti po mene,« je tuhtal Boris.

			»Kdo ve, kako se bosta Jože in Boris ujela? Boris je občutljiv otrok. Jože pa je tako hladen do njega. Najbrž ne bo sreče v našem domu. Le kaj se mi je bilo treba poročiti in si nakopati še večje težave, kot bi jih imela, če bi bila še naprej sama s sinom?« so bile misli, ki so spreletavale Zinkine možgane.

			Tako zatopljena vsak v svoje misli sta se Zinka in Boris pripeljala do svojega novega doma. Jože je nekaj brkljal na dvorišču, okrog cvetlične grede, ko sta zavila na dvorišče in ustavila. Izstopila sta.

			»Zdravo! Prispela sva. Kaj pa delaš?« je pozdravila Zinka.

			»Plevem. Prav, da sta prišla. Odnesi njegove stvari v njegovo sobo in mu jo pokaži!« je bilo vse, kar je rekel Jože in se je posvetil nadaljevanju svojega dela.

			Boris se je ob prihodu napotil proti Jožetu, pa se je na pol poti ustavil, ko je videl, da se Jože ne da motiti, ampak nadaljuje s svojim delom. Jože Borisa ni niti več pogledal.

			Tudi Zinka je obnemela in obstala, kot da se ne more premakniti nikamor. Toda od jeze je menjala barvo, od škrlatno rdeče do mrtvaške beline.

			»Jože! Pa menda od sedaj naprej, ko sem jaz, ženska, pri hiši, ja ne boš ti plel cvetličnih gred. To ni moško delo. Sedaj sem jaz tukaj in bom od sedaj naprej skrbela za cvetlice. Loti se rajši kakšnega moškega opravila!« je rekla Zinka, se nato zasukala, odprla prtljažnik in vzela iz njega Borisovo prtljago.

			»Pridi, Boris, da odneseva tvoje stvari v tvojo sobo!«

			Jože ni rekel na Zinkine besede nič, nadaljeval je s svojim delom, kot da mu Zinka ne bi ničesar rekla. Boris pa je molče sledil materi v hišo.

			Šla sta do konca hodnika. Ustavila sta se pri zadnjih vratih. Mati jih je odprla.

			»Boris, to bo od sedaj naprej tvoja soba. Upam, da se boš v njej dobro počutil.«

			Boris pa na materine besede ni nič odgovoril. Le s pogledom je meril sobo, kot bi jo ocenjeval.

			Soba je bila prostorna in svetla. Skozi veliko okno je bilo videti travnike in bližnji gozd. Opazil je, da je soba popolnoma na novo opremljena. Pisalna miza, računalnik … Vse je bilo, kot bi si mlad fantič Borisovih let lahko samo želel. Manjkala nista niti postelja in trosed ob drugi steni, kjer si bo Boris lahko odpočil in občasno bral. Soba je bila v tem dnevu edina svetla točka, ki je Borisa nekoliko razvedrila. Ob tem je tudi nekoliko pozabil na Jožetov hladen sprejem ob prihodu.

			Mati je začela zlagati Borisovo obleko v omaro in mu je medtem pojasnjevala, kje je kaj. Ko je vse zložila na mesto, je Borisa potegnila h knjižni omari.

			»Tukaj, Boris, so knjige, ki smo jih imeli v prejšnjem stanovanju. Nekaj pa je še očetovih. Sedaj so vse tvoje. Beri jih čim več in čuvaj jih. Če bo ves svet proti tebi in te vsi prijatelji zapustijo, knjiga je prijateljica, ki te nikoli ne zapusti. Ti lahko sedaj še ostaneš v sobi in se malo razgledaš, jaz pa grem v kuhinjo in pripravim večerjo. Pripravila bom kaj boljšega.

			Moramo proslaviti to, da bomo danes prvič vsi skupaj večerjali kot prava družina. Ti se pa le še malo razglej po sobi. Tvoja je. Tvoj svet in tvoje kraljestvo. Ko pa bo večerja gotova, te pokličem,« je še rekla ter odšla. Borisa pa je pustila samega v sobi, prepuščenega raziskovanju in ocenjevanju.

			»No, vsaj sobo imam lepo in lepo opremljeno, če je že Jože tako čuden. Sploh me ni pogledal, ko sva se z mamo pripeljala. Hotel sem ga pozdraviti, pa se sploh ni zmenil zame. Najrajši bi šel nazaj k teti. Samo soba mi je pa všeč. Če bo Jože ves čas tak, da me niti pogledal ne bo, se bom umaknil v svojo sobo. Poiskal bom kakšno knjigo in bral. Mogoče katero od očetovih. On pa naj dela, kar hoče.«

			»Boris!« je zaslišal materin glas. »Pridi na večerjo!«

			Boris se je nekoliko negotovo napotil v jedilnico. Očim in mati sta že sedela za mizo.

			»Dober tek!« je zaželela mati.

			»Dober tek!« je zaželel tudi Boris.

			Jože pa je v potrditev le pokimal.

			Večerja, ki naj bi bila nekaj posebnega, saj je bila prva družinska večerja, je potekala večidel v tišini. Pogovarjala sta se največ Zinka in Boris. Jože je večino časa molčal. Le tu in tam je spregovoril kakšno besedo z Zinko. Čeprav je bila večerja dobra, je minevala bolj tiho kot svečano. Vsem je zelo teknila, kot je bilo videti. Pohvalil pa jo je le Boris.

			Takoj po večerji se je Boris odpravil v kopalnico in takoj nato spat. Jože pa je sedel v dnevni sobi na kavč in prelistal dnevni časopis, medtem ko je Zinka pospravila v kuhinji. Nato pa sta se tudi onadva odpravila k počitku.





6


			Ko je Boris prišel v sobo, je takoj zlezel v posteljo, zaspati pa še dolgo ni mogel. Gledal je skozi okno, ven na večerno nebo, kjer so se lesketale zvezde in migljale. Po glavi so se mu podile moteče misli in mu niso dale zaspati.

			»Bo vedno tako tiho za našo mizo? Jože me ne mara. Vse bolj sem prepričan, da sem mu le v napoto. Le zakaj se je poročil z mamo, če ga jaz tako motim? Saj je vedel za mene,« je premleval v mislih in še mnogo takšnih in podobnih misli se mu je podilo po glavi, vse dokler ga ni premagal spanec in ga zavil v sanje.

			Boris je bil do kraja razočaran nad Jožetom. Upal je, da mu bo Jože vsaj prijatelj. Da bi mu lahko nadomestil očeta, tega tako ni pričakoval. Njegov oče je bil za njega edinstven človek, kolikor se ga je spomnil. Takega človeka ni lahko najti.

			Borisovo spanje ni bilo mirno. Ni ga spočilo. V spanju je imel moraste sanje, ki so mu slikale hude stvari, da so ga bolj utrudile kot cel dan budnega stanja. V snu se je premetaval in končno prebudil ter se je tako rešil neprijetnih sanj. Ko se je prebudil, se nekaj časa sploh ni mogel spomniti, kje je. Počutil se je zgubljenega v nekem tujem, neznanem svetu. Trajalo je precej časa, da se je prepričal, da je vse v redu in da je v svoji sobi in v svoji postelji. Ko je to ugotovil, se je umiril in si skušal dopovedati, da so bile vse tisto, kar je malo prej doživljal, le sanje. Nekajkrat se je zvalil z boka na bok, potem pa je ponovno zaspal. Toda sanje so spet prišle v njegov sanjski svet in so ga ponovno začele vznemirjati. Tako so ga izmučile, da ko je zjutraj vstal, je bil bolj utrujen kot takrat, ko je šel spat. Bil pa je vesel tega, da se je prebudil v sončno jutro. Bil je vesel, kljub temu da ni bil spočit, je pa bilo s koncem spanja tudi konec morastim sanjam.

			Boris je vstal, se umil in oblekel in šel v kuhinjo. Slišal je ropotanje posode, zato je vedel, da je mama v kuhinji. Imel je prav, bila je v kuhinji in to sama. Pripravljala je zajtrk.

			»Dobro jutro, mama!« je pozdravil.

			»Dobro jutro, Boris! Ti si pa zgodaj vstal. Si dobro spal?«

			»Niti malo. Vso noč sem se premetaval in se prebujal. Imel sem moraste sanje. Mislil sem, ko sem se zbudil, da ko ponovno zaspim, se ne bodo več ponovile, pa ni bilo tako. Komaj sem ponovno zaspal, so se sanje spet nadaljevale. Hudo bo, če se bodo uresničile. Teta je rekla, da ko prvič spiš na neki postelji, se bo tisto, kar se ti sanja, tudi zgodilo.«

			»Ne skrbi. To so samo govorice. Sanje so samo sanje in se razpršijo, ko se zbudimo,« ga je tolažila mati.

			»Ko bi le bilo tako, kot praviš. Dovolj mi je že tega, kar sem doživel v sanjah in sem vstal bolj utrujen kot takrat, ko sem ves dan igral nogomet.«

			»Pridi v jedilnico! Zajtrk je gotov. Danes bova sama zajtrkovala, ker je Jože že odšel v službo.«

			Boris je bil prav zadovoljen, da bosta sama. Saj je bil prepričan, da bo brez Jožeta potekal zajtrk v mnogo bolj prijaznem vzdušju kot prejšnji dan večerja, ko je bil prisoten tudi Jože.

			»Kako se ti zdi tukaj, v novem domu?« je Zinka vprašala sina.

			»Tuje. Tukaj ni mojih prijateljev iz bloka. Moral bom najti nove prijatelje. Mogoče je kje v kateri od hiš v ulici kak otrok, da se bom imel s kom igrati. Nobenega otroka še nisem videl do sedaj.«

			»V tej ulici, kot je videti, živijo samo starejši ljudje. Mogoče v kateri od hiš sicer živi kak otrok, pa sedaj, ko so še počitnice, preživlja počitnice kje drugje. Ne poznam še tako dobro te ulice in njenih prebivalcev. Pa ne skrbi za prijatelje. Sedaj jih še pogrešaš, pa jih ne boš dolgo. Našel boš nove znance in nove prijatelje. Okolica pa je lepa. Si opazil? Kako lep je samo ta travnik za hišo. Kot vrt je, ves pisan od cvetja. Pa gozd nad travnikom. Kot park. Ko boš bolje spoznal ta kraj, boš lahko šel tudi v gozd. Tam boš videl mnogo zanimivega. Ti pa imaš rad rastline in živali. Gotovo se boš počutil, kot bi bil kje na podeželju, ali pri teti,« je Zinka skušala pomiriti sina. Videla je, da z novim krajem bivanja ni ravno zadovoljen.

			»Pa tudi teto pogrešam in Barbaro. Če se ne bi preselila, bi lahko bil še pri teti. Lepo smo se imeli.«

			»Hotela sem, da se pred koncem počitnic in pred začetkom pouka privadiš na novo okolje. Tudi tukaj bo lahko lepo, ko se nekoliko privadiš. Tu imaš mene, pa Jožeta. Tudi tukaj bo lepo, ko se nekoliko udomačiš.«

			»Ti že. Rad sem s teboj. Jože pa … Tako tuj je in tih. Sploh se ne pogovarja z menoj. Mimo mene hodi, kot da me ne vidi in kot da me ni.«

			»Ni te vajen in ne pozna te še dobro. Počakaj, da se bolje spoznata in navadita drug na drugega! Potem bo drugačen.«

			Zinka je spoznala, da je Boris razočaran nad vsem. Postalo ji je neznansko žal, da se je poročila. Povsem drugače si je predstavljala svoje novo družinsko življenje. Upala je, da se bo Jože spremenil in ga bo Boris tudi sprejel.

			»Mogoče bo tudi Jože drugačen do Borisa, ko ga bo bolje spoznal. Jože je že dolgo živel sam. Zaprl se je vase in se je odtujil ljudem. Sedaj, ko smo družina, se bo gotovo spet, čez čas, sprostil in se bo do Borisa vedel bolj prijazno. Boris to potrebuje. Potrebuje moškega vzornika, ki bi mu vsaj za silo lahko nadomestil očeta. Popolnoma Maria ne bo mogel nadomestiti nihče. Mario je bil topel človek. Z vsakim človekom in z vsakim otrokom je znal zelo hitro navezati stike. Bojim pa se, kaj bo, če se Jože ne bo začel drugače vesti do Borisa. Čeprav je Boris še otrok, je takoj opazil Jožetovo hladno vedenje. Le zakaj sem se pustila prepričati Jožetu, da sem se poročila z njim? Stokrat bolje bi bilo, da bi z Borisom živela sama, če Jože ne spremeni svojega vedenja do njega. Toda sedaj je, kar je. Morala bom s tem živeti in skušati med njima splesti vez, pa če še tako tanko. Poti nazaj ni in časa se ne da zavrteti nazaj. Čim več časa bom morala posvetiti Borisu, da se ne bo čutil odrinjenega. To je edina rešitev, dokler Jože ne spremeni svojega vedenja do njega,« je razmišljala Zinka, medtem ko je pospravljala stanovanje.

			Boris je bil med tem časom na dvorišču in se je tam igral, ter od časa do časa pogledal gor in dol po ulici, če bi kje opazil kakšnega otroka. Pa ni zagledal nobenega. Po ulici so hodili samo starejši ljudje, pa še teh je bilo malo, saj je bila Jožetova hiša zadnja v ulici.

			Zinka je bila zelo zaskrbljena. Ves čas je razmišljala o sinu in Jožetu. Čeprav se je trudila, da bi te temne misli odgnala in se jih rešila, so se neprestano vračale.

			»Njun odnos je sedaj hladen. Pa upam, da se povsem spremeni, ko se bolje spoznata. Tak ne more ostati. Boris, ne da bi se tega zavedal, odklanja Jožeta. Jože pa se fantu ne zna približati. To je ves problem. Tudi Boris se bo moral nekoliko potruditi, da ga bo Jože lažje sprejel. Mora se naučiti, da je v življenju potrebno sprejemati kompromise in da življenja brez kompromisov ni. Prej ali slej ga bo življenje prisililo, da se bo moral naučiti prilagajati,« so bile misli, ki so neprestano blodile po Zinkini glavi.

			Borisa pa je novo okolje prestrašilo. Počutil se je popolnoma zgubljenega. Mir, ki je obdajal Jožetovo hišo in celo ulico, je bil pravo nasprotje vzdušju v bloku, kjer sta Boris in Zinka stanovala prej.

			 Blok je stal v središču mesta. Promet in vrvenje ljudi mimo njega je povzročalo hrup cel dan in včasih še dolgo v noč.

			Očimova hiša pa je bila zadnja v ulici in na robu mesta. Takoj za njo so se razprostirali travniki in malo naprej se je na vzpetini začenjal že gozd. Skratka, ta del mesta je bil že bolj vas kot mesto. Vse to pa je bilo za Borisa nekaj novega. Nekaj, kar do sedaj ni poznal in česar ni bil vajen. Prav tak je bil za Borisa tudi očim, ki se mu je zdel tuj in nedostopen ter hladen. Boris se ga je bal.

			 Jože pa se tudi ni niti malo potrudil, da bi pridobil Borisovo zaupanje, če že ne naklonjenosti. Jože je bil tak. Mislil je, da pride vse samo po sebi in da je dovolj že to, če nekomu daš streho nad glavo in poln krožnik. On ni vedel, da bi se Borisu vsaj na začetku moral nekoliko posvečati, da bi se ga fant navadil in ga sprejel za svojega. O otrocih in o otroški duši Jože ni vedel ničesar. Dajal je denar, da je bil Boris primerno oblečen in sit. Poskrbel je za to, da je imel svojo sobo, svoj svet in šolske potrebščine, ki jih je potreboval. Vsaj tako je mislil. Toda za Borisove obleke in šolske potrebščine je od vsega začetka skrbela Zinka in niti ne Jože. Jože je bil trdno prepričan, da fant ima vse, kar potrebuje in ničesar drugega ne potrebuje in si tudi ne želi.

			Zinka se je ves čas trudila, da bi sina in moža zbližala, toda kljub vsemu njenemu prizadevanju ji odnosa med njima ni uspelo spremeniti in izboljšati. Ostal je hladen in napet, kot je bil na samem začetku. Zinka se je bala samo tega, da lahko vsak trenutek prerase v resen konflikt.

			Počitnice so minile in šole so spet odprle svoja vrata. Zinka je nekoliko lažje zadihala.

			»Dobro je, da se je začel pouk. Boris bo večino dneva preživel v šoli, med vrstniki. Tako ne bo ves čas razmišljal o času, ki je minil in se več ne bo vrnil. Mogoče bo lažje sprejel Jožeta in ga ne bo tako odklanjal, kot ga je do sedaj. Jože pa ne bo imel ves čas pred seboj Borisa in bo tako imel več časa, da uredi svoj odnos do njega. Mogoče bo drugače gledal na njega in si bo sčasoma pridobil Borisovo zaupanje.

			Pa tudi Boris je bil vesel, da je spet v šoli in med svojimi prijatelji in vrstniki. Tako je vsaj večino dneva preživel med otroki in mu ni bilo potrebno na vsakem koraku srečevati očima. Učil se je rad in z lahkoto, zato pred šolo ni imel strahu. Pa kljub temu je večino časa, ko je prišel iz šole, preždel v svoji sobi. Ko se ni učil ali delal domače naloge, je bral. Vsak lep dan in svoj prosti čas, če ni bral, pa je izkoristil, da je šel na travnik za hišo. Rad je opazoval ptice in živali, ki so živele na travniku in jih je bilo tako mnogo.

			Nekega lepega dne pa je šel čez travnik, do gozda in za prva drevesa. Tu je bilo še veliko zanimivosti. Za prvimi drevesi je ležalo na tleh veliko hrastovo deblo, ki ga je že nekoliko začel najedati zob časa. Večino lubja je že strohnelo in odpadlo. Pa to Borisa ni motilo. Rad je posedal na njem. Ko je le mogel, je šel do njega in sedel nanj. Včasih je prinesel s seboj kakšno zanimivo knjigo in jo je tukaj bral. Če pa ni imel knjige s seboj, je opazoval ptice, ki so se spreletavale v krošnjah dreves in na gozdnih tleh. Ko je že nekajkrat prišel sem, jih njegova prisotnost sploh ni več motila. Spreletavale so se z drevesa na drevo, ali stopicale po tleh, kot da njega sploh ne bi bilo tam.

			Mati ga je dostikrat pogrešala, ko ga ni bilo nikjer, on pa je bil v svojem priljubljenem kotičku v gozdu. Bala se je zanj, da se v gozdu izgubi. Nekega dne, ko je prišla iz šole, je pretaknila vso hišo, Borisa pa ni našla nikjer.

			»Boris! Boris! Kje pa si?« ga je klicala.

			Boris je, ko je zaslišal materin klic, stopil izza dreves, ki so ga zakrivala, in se ji oglasil:

			»Tukaj sem, mama. Pridi sem! Ti nekaj pokažem.«

			 Ko je Zinka zagledala sina na robu gozda, je s hitrimi koraki odšla k njemu. Ko je prišla do njega, jo je Boris prijel za roko in jo odpeljal do podrtega debla, svojega kraljestva.

			»Poglej, mama! Ko me ne boš našla nikjer v hiši, ali kje okrog hiše, sem tukaj. Tukaj včasih berem, ali pa opazujem gozd in živali v njem. Ni se ti treba bati za mene. Globlje v gozd ne grem nikoli. Grem samo do sem, do tega debla. Predstavljam si, da je to moja hiša. Tukaj nisem nikomur v napoto. Še Jožetu ne.«

			»Saj tudi doma nisi nikomur v napoto. Tudi Jožetu ne. Ni se še navadil na tebe. Moraš biti prijazen z njim. Očeta ti nadomešča in dom ti je dal.«

			»Mama, Jožetova hiša ni in nikoli ne bo moj dom. Najin dom in še posebno moj je bil v bloku. Lahko bi pa bil tudi pri teti Mariji. Tudi tam je lepo. Pri Jožetu pa ne. Nikoli. Jože mi ne bo mogel nikoli nadomestiti očeta. Moj oče je bil dober in imel me je rad. Jože ni in ne bo nikoli tak.«

			Zinko je stisnilo pri srcu. Solze so ji napolnile oči, pa jim ni pustila na plano. Da jih Boris ne bi opazil. Vedela je, da ima Boris prav in čeprav je še otrok, to ve in čuti. Da bi lažje skrila solze in potolažila sina, je stisnila Borisa k sebi.

			»Boš videl, Boris, da bo še vse prav in tako kot mora biti. Pa nikar nikoli ne hodi globlje v gozd. Ne poznaš še tega gozda in lahko se izgubiš. Tukaj pa lahko posedaš in bereš ali pa razmišljaš, seveda, ko narediš vse, kar moraš narediti za šolo. Od sedaj naprej bom vedela, da si tukaj, če te ne najdem v sobi in ne bo me skrbelo, kje si. Sedaj pa greva domov.«

			Odšla sta domov in dan je mineval, kot vsi dnevi pred njim. Od tega dne naprej pa je Zinka vedela, kje najde Borisa, če ga ni našla v sobi ali na dvorišču.





7


			Dnevi, meseci in leta so minevali. Odnos med Borisom in Jožetom pa se ni niti malo spremenil na boljše. Ostal je tak, kot je bil prvega dne, ko sta se srečala in spoznala. Le da sta se naučila drug drugemu izogibati, da se njune poti niso po nepotrebnem križale. Tako pa sta se tudi izognila nesporazumom in konfliktom. Drug mimo drugega sta hodila kot hodimo mimo mrtvih kosov pohištva ali mimo neznancev, ki nas ne zanimajo in jih nismo nikoli prej srečali. Takih, ki so za nas le tujci, ki so se slučajno znašli na naši poti. Tega sta bila že vajena in se nista niti malo trudila, da bi ta odnos spremenila.

			Bilo je nekako v tretjem letu, kar so Zinka, Boris in Jože bivali pod isto streho. Nekega dne se je Zinka počutila zelo slabo. Bolela jo je glava, ni imela nobene moči in bruhala je. Takoj po koncu pouka je odšla k svojemu zdravniku, ne da bi Jožetu kaj omenila, da ji ni dobro.

			Pri zdravniku ni dolgo čakala. Ob prihodu v ordinacijo jo je zdravnik prijazno pozdravil in ji v pozdrav podal roko. Že dolgo jo je poznal, saj je bil Mariov prijatelj.

			Zinka mu je povedala za svoje težave in zdravnik jo je natančno pregledal. Po pregledu je za trenutek pomolčal, kot da bi izbiral besede, da Zinki pove, kaj je ugotovil.

			»Zinka, takole ti moram povedati. Je ena dobra in ena slaba novica. Katero naj ti povem prej?« je rekel in jo je nekam zaskrbljeno pogledal.

			»Pa mi povej najprej dobro novico, da bom lažje prenesla slabo, če jo že moram.«

			»Dobra novica je, da več nisi sama,« je rekel in jo še naprej prodorno gledal.

			»Seveda nisem sama. Moža imam in sina. Se šališ?«

			»Ne, nisem tako mislil. Noseča si.«

			Zinki se je okrog ust zarisal širok nasmeh. Vsa je zažarela. Misli so ji z bliskovito naglico švigale skozi možgane.

			To bo Jože vesel, ko mu bom povedala. Gotovo se bo tudi do Borisa spremenil, ko bo oče lastnemu otroku. Boris se bo pa prav tako razveselil bratca, ali sestrice. Že večkrat je potarnal, zakaj je on sam in nima ne brata in ne sestre, kot jih imajo mnogi drugi otroci, je razmišljala.

			»To je res dobra novica in sem je zelo vesela. Prepričana sem, da je bosta vesela tudi Jože in Boris. Sedaj pa povej tisto slabo novico! Prenesla jo bom, saj je bila prva toliko dobra, da me slaba ne bo zlomila,« pa je rekla.

			Zdravnik jo je nekaj časa opazoval in šele čez čas je spregovoril.

			»Ampak tega otroka ne smeš obdržati in roditi, Zinka. Tvoje srce je v zelo slabem stanju. Nevarna je nosečnost za tebe. Lahko jo plačaš z lastnim življenjem. Splaviti boš morala in to čim prej. Sedaj, ko je to še najmanj nevarno.«

			Zinka je čisto pobledela. Nekaj trenutkov je z odprtimi usti nepremično strmela v zdravnika. Šele čez nekaj časa je prišla toliko k sebi, da je lahko spregovorila.

			»Ni mogoče, da bi imela splav. Pa tudi Jože se ne bo strinjal s tem. Tega otroka moram donositi in roditi, pa naj se zgodi, kar se mora.«

			»Veš kaj, Zinka, pridi čez teden dni spet na pregled in Jože naj pride s teboj. Bom jaz govoril z njim. Sedaj boš pa teden dni na bolniškem. Počivaj in nič se ne razburjaj, pa zdravila, ki sem ti jih predpisal, redno jemlji!«

			»Bom. Vsekakor bom,« je obljubila Zinka in se poslovila ter odšla proti domu.

			Med potjo iz ambulante proti domu pa je vso pot napeto razmišljala.

			»Kaj naj naredim sedaj? Vem, da bo Jože zagotovo proti splavu, kolikor ga poznam. Zdravnik mi pa tudi ne bi predlagal splava, če moja bolezen ne bi bila resna. Če se bom odločila za splav, bom prizadela Jožeta. Če se pa odločim, da bom otroka donosila, me pa to, kot je rekel zdravnik, lahko stane življenja. Če umrem, ostane Boris čisto sam na tem svetu. Sirota bo. Brez staršev. Kdo bo skrbel za njega? Jože? Gotovo ne. Že sedaj mu ni kaj dosti mar za njega. Potem bo pa še huje, če mene ne bo več in bo moral sam skrbeti še za svojega otroka. Še bolj bo prizadet. Lahko da se bo za svojo nemoč celo znesel nad Borisom. Bo le boljše, če upoštevam zdravnikov nasvet. Čez teden dni, ko bom šla na ponoven pregled, mora Jože z menoj. Pa naj se potem sam odloči,« je Zinka zaključila svojo misel.

			Ta dan se je Zinki vlekel zelo počasi. Komaj je čakala, naj mine. Sklenila je, da po večerji hitro spravi Borisa spat. Ko bosta ostala z Jožetom sama, pa se pogovori z njim. Zinka je ves čas pogledovala na uro in si želela, naj bi se kazalci pomikali hitreje naprej.

			»Končno!« je Zinka z olajšanjem dahnila, ko je ura pokazala čas, ko je navadno začela pripravljati večerjo. Vse, kar je imela v rokah, je odložila in odšla v kuhinjo. Ob delu je Zinki čas hitreje tekel in ravno ko je bila gotova, je vstopil Jože.

			»Ravno pravi čas si prišel. Večerja je gotova. Sedi k mizi! Jaz pa pokličem še Borisa,« je rekla in odšla proti sinovi sobi. Odprla je vrata in poklicala sina k večerji.

			Nazaj grede v jedilnico se ji je obraz pomračil.

			»Jože je nekam namrgoden. Kako bo šele, ko mu bom povedala, kar mu moram povedati. Toda povedala mu bom kljub temu danes. Ne bom odlašala niti dneva, da ne bo rekel, da sem mu prikrivala resnico.«

			Sedli so za mizo in uživali hrano molče, ne da bi kdo spregovoril besedo in tako zmotil tišino. Tudi Jože in Boris, kot da bi slutila neko nevarnost, ki visi v ozračju, nista niti z besedo zmotila tišine. Le ko so povečerjali, je Zinka razbila tišino, ko je spregovorila:

			»Sedaj pa, Boris, se pojdi umit in pojdi takoj spat, da zjutraj spočit vstaneš! Jutri boš šel sam v šolo, brez mene, ker sem jaz en teden na bolniškem.«

			»Kaj pa ti je, mama? Si bolna? Nič nisi rekla, da te kaj boli,« je zaskrbljeno vprašal mater Boris.

			»Nič hudega ni, Boris. Ne skrbi! Čez en teden bo že dobro. Le v posteljo pojdi in se lepo spočij!«

			Jože pa ni rekel niti besede, le začudeno je pogledal ženo. Boris pa je vstal in se odpravil v kopalnico in potem spat. Čez nekaj časa je Zinka slišala, kako so se zaprla vrata v Borisovo sobo.

			Tačas je Zinka pospravila mizo in pomila posodo. V mislih pa je že izbirala besede, s katerimi bi Jožetu povedala, kar mu je nameravala povedati. Ni takoj začela. Čakala je, če jo bo Jože vprašal, kaj ji je in zakaj je na bolniškem dopustu. Pa je ni vprašal in ni spregovoril o tem niti besede. Glavo je podpiral z roko in strmel kdo ve kam v katero miselno prostranstvo, ali pa kam brez cilja. Tudi Zinka je molčala. Čakala je njegovo vprašanje. Ker ga pa ni bilo, je začela pogovor sama.

			»Jože, danes sem bila pri zdravniku.«

			»Zakaj pa? Kaj ti je?«

			»Zelo slabo sem se počutila. Pa je bilo dobro, da sem šla. Resno je.«

			»Kaj pa ti je rekel?«

			»Dve stvari. Prva je, da sem noseča.«

			»To pa ni nič slabega in je čisto normalno za vsako poročeno žensko. Tega sem zelo vesel. Oče bom. Imel bom svojega otroka.«

			»Počakaj! Ne veseli se prekmalu. Rekel je še, da tega otroka ne smem donositi, ker bom to plačala z življenjem. Splaviti bom morala.«

			»To pa ne pride v poštev. Nikakor! Prvič: sem veren in nasprotujem splavom. Drugič: to je moj otrok in hočem, da se rodi.«

			»Čez teden dni moram ponovno na pregled. Zdravnik je naročil, da moraš priti z menoj. Da ti bo vse razložil.«

			»Nikamor ne grem, saj nisem jaz noseč. Splava ne bo, pa pika. O tem se nimava kaj pogovarjati,« je še rekel in vstal ter odšel k počitku. Zinka pa je vsa skrušena sedla na stol in negibna obsedela. Ni mogla razumeti, da so besede, ki jih je pravkar slišala, prišle iz Jožetovih ust in da je slišala prav.

			»Je to tisti človek, ki si je tako neznansko prizadeval, da bi me osvojil? Sedaj pa mu je vseeno, če bom preživela nosečnost in porod, ali ne. Samo za to mu je, da se rodi njegov lastni otrok. Niti malo mu ni mar, če umrem in ostane Boris sam, brez staršev, sirota. Nima me rad. Niti malo. Ves čas mi je lagal. Hotel je le gospodinjo, zato se je poročil z menoj. Čustva mu niso bila mar. Ali pa ga je mogoče mikal denar, ki sva ga z Borisom dobila ob prodaji očetovega imetja tam dol v Marijevem rojstnem kraju. Samo tega ne bo dobil nikoli. Sem že poskrbela za to. Ves je zlagan. Odločil se je za otroka, ki ga še ni. Mene pa je obsodil na smrt. Vem, da me zdravnik ne bi strašil, če moje zdravstveno stanje ne bi bilo kritično. Ne bi mi govoril, naj splavim. Pa naj bo po Jožetovo. Če umrem, bom pač umrla. Samo za Borisa moram poskrbeti. Kaj bo z njim, če jaz umrem? Kdo bo skrbel za njega? Jože gotovo ne. Še sedaj se nič kaj dosti ne meni zanj. Obnaša se do njega, kot da ga ni, ali kot bi bil kos pohištva, mimo katerega hodimo in mu ne privoščimo niti besede, ki spada k hiši in ni nobene potrebe, da bi mu posvečali pozornost. O tem, da fant potrebuje ljubezen, o tem se Jožetu niti ne sanja. Sicer ni grob do njega, prijateljski pa tudi ne. Še do popolnega tujca se človek bolj toplo obnaša, ko ga sreča, kot se pa Jože obnaša do Borisa. Jože gotovo misli, da če ima Boris streho nad glavo in kaj v krožniku, da je to za otroka dovolj. Gotovo misli, da če mu je to omogočil, da je s tem izpolnil svojo dolžnost.«

			Zinka je bila globoko prizadeta spričo moževega obnašanja. Napenjala je možgane in razmišljala, kako naj poskrbi za Borisa, če se njej res kaj zgodi in če Boris ostane nekega dne, preden odraste, sam.

			Odpravila se je spat, zaspati pa ni mogla. Težke misli, ki so jo zaposlovale že ves večer, ji tudi, ko je bila v postelji, še vedno niso pustile zaspati.

			»Samo moja sestra Marija lahko poskrbi tako, kot je prav, za Borisa, če jaz umrem in ostane sam. Samo ona mu lahko omili izgubo. Nihče drug. Le ona mu lahko da toplino, ki jo bo v tistem trenutku še kako potreboval. Čim prej se moram pogovoriti z njo. Pa pismeno izjavo bom napisala, če bo Marija pristala, da bo v primeru moje smrti skrbela za Borisa, da ne bo imela težav z Jožetom. Saj ne da bi ji Jože nasprotoval, da skrbi za Borisa, ker bi mu bilo kaj zanj, temveč bi nasprotoval le zato, da bi nagajal. Ja, mogoče pa bi nasprotoval tudi zato, ker bi izgubil nadzor nad Borisovim denarjem, ki ga je dobil po očetu. Kdo ve, če ni bil ravno denar tisti magnet, ki ga je vlekel k meni. Kot kaže sedaj, ljubezen ni bila. Čim bolj razmišljam, bolj se mi vsiljuje misel, da je bilo to. Zato se je tudi odločil, da me žrtvuje. Ni pa pomislil, kako bo, če ostane sam z dojenčkom in bo moral sam skrbeti za njega, če jaz ne preživim poroda. Potem se pa izgovarja na vero. Pa gre to z vero in verskim prepričanjem skupaj, če žrtvuješ zakonca? Meni se zdi, da ne. Čim prej moram govoriti z Marijo in poskrbeti za sina. Vedno bolj me obhaja misel, da poroda ne bom preživela in da se moje življenje izteka,« je zaključila Zinka svojo misel in utrujena, kakor je bila, končno le utonila v globok spanec.





8


			Zinko je prebudila budilka. Vstala je in odšla v kuhinjo, da sinu in možu pripravi zajtrk. Ko je bilo vse na mizi, pa je odšla v Borisovo sobo, da bi videla, če je vstal.

			Boris je bil že oblečen, ko je mati vstopila v sobo.

			»Pridi, Boris, zajtrk te že čaka. Danes boš moral sam na mestni avtobus in v šolo. Saj bo šlo, a ne?«

			»Seveda. Brez skrbi, mama. Pot v šolo in avtobus, s katerim se moram peljati, dobro poznam. Nikar naj te ne skrbi, saj nisem več majhen deček.«

			»Saj vem, da bo,« je rekla in sina, ki je prišel do nje, pobožala po laseh, potem pa je pogledala v stran, da bi tako skrila solze, ki so ji napolnile oči. Bilo ji je hudo, ko je pomislila, da ga mogoče ne bo videla kakšen bo, ko bo velik. Bila pa je v sebi trdno prepričana, da bo odrastel v dobrega in poštenega človeka, pa čeprav ne bo ob njem, ko bo odraščal. Bila je prepričana, da bo tak, kot je bil njegov oče, Mario.

			Boris in Zinka sta šla v kuhinjo. Ko sta po hodniku prišla do zakonske spalnice, je Zinka odprla vrata in zaklicala:

			»Jest!«

			Odgovora pa ni bilo. Ko je bolje pogledala, je videla, da v sobi ni nikogar.

			Ko sta z Borisom prišla v jedilnico, sta zagledala Jožeta, ki je že sedel za mizo in zadovoljno zajtrkoval. Izraz na obrazu je imel brezskrben, kot da prejšnji večer ne bi bilo nobenega resnega pogovora in bi bilo vse prav in v redu, kot mora biti.

			»Dobro jutro!« je pozdravil Boris, ko sta vstopila v jedilnico. Jože pa je le pokimal. Odzdravil ni.

			Boris je sedel za mizo in začel zajtrkovati. Ko je pozajtrkoval, je dal nahrbtnik na hrbet, pozdravil in odšel. Jože je tudi vstal in brez pozdrava ter brez ene same besede odšel v službo.

			Zinka je ostala sama. Lotila se je pospravljanja in ostalih gospodinjskih del.

			»Zdravnik mi je naročil, naj počivam. Saj bom. Toda pospraviti vseeno moram. Nihče drug ne bo, če ne bom jaz. Pa Marijo moram poklicati. Ne smem odlašati.«

			Čez čas, ko je bila z vsem gotova, je vzela list papirja in nanj napisala svoj naslov ter ime in priimek, potem pa je napisala še vsebino: … Spodaj podpisana … izročam svojega sina Borisa v oskrbo svoji sestri Mariji v primeru moje smrti ... Na koncu pa se je podpisala.

			Potem je šla k telefonu in poklicala Marijo:

			»Pozdravljena, Marija! Kako si?«

			Nekaj časa sta se pogovarjali o vsakdanjih rečeh. Potem pa ji je povedala:

			»Marija, jaz sem na bolniški. Prosila bi te, če lahko še ta teden prideš na obisk in to v takem času, kot je sedaj, ko bo Jože v službi in Boris v šoli. S teboj bi se nekaj rada pogovorila na štiri oči in brez Jožeta in Borisa.«

			»Seveda pridem. Kaj pa se je zgodilo? Kaj ti je, da si na bolniški?«

			»Ko prideš, ti vse povem. Po telefonu je to težko povedati. Samo pridi čim prej!« je končala pogovor Zinka in sestra ji je obljubila, da pride.

			Po pogovoru s sestro se je Zinka nekoliko umirila. Odleglo ji je. Prej napisani list je skrbno prepognila in ga spravila v torbico, med ostale dokumente, ki jih je vedno nosila s seboj.

			»Sedaj je pa čas, da malo počivam. Dovolj je bilo dela in urejanja stvari za danes. Če malo poležim, bo čas hitro minil in že bom morala spet vstati in pripraviti kosilo.«

			Zinka je legla, pa ne za dolgo. Misli so ji kot preplašene ptice begale sem ter tja. Da bi jih odgnala, je vzela knjigo, ki jo je prejšnji teden prinesla iz knjižnice in skušala brati. Pa se ni mogla povsem osredotočiti na branje. Več kot bi brala, je gledala čez knjigo. Misli pa so ji begale nekje daleč v nedoločeni prihodnosti. Še vedno se ni mogla sprijazniti z Jožetovim vedenjem, ko mu je povedala, kako je z njo in njenim zdravjem.

			»Kako brezbrižen je do mene. Ne morem verjeti, da me tako malo ceni. Rajši me vidi mrtvo, kot pa bi mi dovolil splav, pa čeprav gre za moje zdravje in moje življenje,« so bile misli, ki se jih ni mogla otresti in so se ji kar naprej sukale po glavi. Nikakor se ni mogla sprijazniti s tem. Pogledala je na stensko uro in ugotovila, da je čas, da vstane in gre pripravljat kosilo, drugače ne bo imela gotovo do prihoda Borisa in Jožeta.

			Zinka je vstala zelo težko, kot bi jo nekaj vleklo nazaj na kavč. Odšla je v kuhinjo in začela pripravljati kosilo. Med delom ni imela časa misliti na svoje težave. Hitela je, kolikor je mogla. Komaj je končala, že je zaslišala korake na stopnišču in takoj nato je pozvonilo. Napotila se je k vratom in jih odprla.

			»Zdravo, mama! Doma sem,« je z veselim glasom povedal Boris.

			»Zdravo! Kako je bilo v šoli in po poti v šolo in domov, sedaj, ko si bil sam?«

			»Dobro. Saj drugače tudi ni moglo biti. Pot do avtobusne postaje poznam, po prometnih predpisih se pa tudi znam ravnati,« je ponosno povedal Boris.

			»Sedaj pa sedi k mizi, gotovo si že lačen.«

			»Sem. Pa tako lepo diši. Kaj si pa skuhala?«

			»Takoj prinesem na mizo, pa boš videl.«

			»Ne bova počakala Jožeta?«

			»Ne. Ne bova čakala. Ti kar jej. On bo jedel, ko pride,« je rekla ter postavila hrano pred sina.

			»Pa ti? Ne boš jedla?«

			»Sem že. Med kuhanjem,« se je izgovarjala Zinka. Ni ji bilo niti malo do hrane. Še pomisliti ni smela na hrano. Če je samo pomislila, se ji je že začelo obračati v želodcu in je grozilo, da bo vsak čas začela bruhati.

			Boris se je najedel in nato vstal ter se napotil proti vratom jedilnice.

			»V sobo grem. Narediti moram domačo nalogo. Potem se bom pa učil. Moram ponoviti snov, ker bomo jutri pisali kontrolko.«

			»Le pojdi in se uči!« je še rekla Zinka in odnesla Borisov krožnik v kuhinjo, da ga pomije. Potem je odšla spet počivat.

			Čez nekaj časa se je iz službe vrnil Jože. Brez besede in tudi brez pozdrava je odložil aktovko, ki je bila njegova stalna spremljevalka v službo, sedel za mizo in čakal Zinko, da mu prinese kosilo.

			Zinka je prinesla s hrano napolnjen krožnik in ga položila pred Jožeta.

			»Dober tek!« mu je zaželela in se umaknila počivat.

			»Kaj pa ti? Ne boš jedla?«

			»Sem že,« se je izgovorila Zinka in se umaknila.

			»Sedaj bi morala več jesti, drugače res ne boš dovolj močna,« jo je poučil Jože.

			»Jem, kolikor lahko. Več ne morem,« mu je z nejevoljo v glasu odgovorila Zinka in počakala, da poje, da bo potem pospravila mizo. Ko se je najedel, je odnesla njegov krožnik, se vrnila iz kuhinje in še pospravila mizo. Nato pa je legla na kavč, da se nekoliko odpočije. V sobi je bila popolna tišina. Jože ni rekel niti besede, Zinka pa tudi ni začela pogovora. Čez čas je Jože vstal in odšel nekam ven iz hiše. Kam gre, ni rekel, Zinka pa ga tudi ni vprašala.

			»Kako brezbrižen je ta človek. Niti ne vpraša me, kako se počutim in kako sem se imela, ko sem bila sama doma. Le kje sem imela oči, da tega nisem opazila prej in sem si ga kljub temu naložila na ramena? Tega res nisem potrebovala,« je še pomislila in globoko vzdihnila.

			Dan se je iztekel in noč je minila, ne da bi Zinka in Jože spregovorila še kakšno besedo drug z drugim.





9


			Zjutraj je odšel Boris v šolo, Jože pa v službo. Zinka je pospravila kuhinjo in jedilnico, ter se udobno namestila na kavču, da se nekoliko odpočije. Pa ni imela miru dolgo. Kmalu je zazvonil hišni zvonec in naznanil, da je nekdo pred vrati.

			Zinka je nekam s težavo vstala in šla odpret vrata. Pred vrati je stala Marija. Zinka se je sestre zelo razveselila.

			»Pozdravljena, Zinka! Nekam slabo si videti. Se ne počutiš dobro?«

			»Zelo slabo se počutim. Pa to vsak dan slabše, kljub zdravilom in počitku. Vesela sem, da si prišla in to sedaj, ko sva sami in se lahko pogovoriva. Pa vstopi, prosim. Ne bova se menda pogovarjali med vrati.«

			Marija je vstopila. Odšli sta v kuhinjo. Zinka je pristavila za kavo, med tem časom pa sta se pogovarjali. Zinka je pojasnila sestri, zakaj jo je prosila, naj pride.

			»Marija, poklicala sem te, ker bi te nekaj rada prosila. Noseča sem. Pa ne kaže niti malo dobro. Zdravnik mi predlaga splav. Pravi, da bi porod ogrozil moje življenje. Jože pa noče niti slišati o splavu. Pa tudi sama čutim, da ima zdravnik prav. Vsak dan mi je slabše. Bojim se, kaj bo z Borisom, ko mene ne bo več. Jože ni primeren za to, da bi skrbel za Borisa. Ne morem Borisa pustiti njemu. Že sedaj, ko sem še jaz tukaj, se niti malo ne zmeni za fanta, kot da ga ne bi bilo. Kaj bo šele, ko mene ne bo več. Zato te prosim, če bi lahko ti prevzela skrb za Borisa, ko mene ne bo več.«

			Marija je debelo pogledala sestro. Skoraj ni mogla verjeti, da je res, kar je pravkar slišala. Zinka je bila ves čas tako zdrava in močna, sedaj pa je bleda in povsem shujšana. Že na pogled se vidi, da ni zdrava.

			»Seveda bom skrbela za Borisa. Saj veš, da ga imam rada, kot bi bil moj. Pa je res tako hudo s teboj? Medicina je v zadnjih letih toliko napredovala. Pa ti res ne bi mogli pomagati?«

			»Pravijo, da ne morejo, če bom plod obdržala. To mi je rekel Marijev prijatelj. Dober zdravnik je, vsi tako pravijo. Ne bi me strašil, če ne bi bilo res in bi mi lahko pomagal. Toda morala bi se odločiti za splav in se v celoti posvetiti svojemu zdravju. Za splav pa Jože noče niti slišati.«

			»Čuden je ta Jože. Res si imela smolo, da si naletela na njega. Brez skrbi bodi, da bom prevzela skrb za Borisa, če se tebi kaj zgodi. A upam, da se ti ne bo nič zgodilo. Boris je dober fant. Pa tudi z Barbaro se lepo razumeta, kot da sta brat in sestra. Toda kljub temu še vedno upam in želim, da bo s teboj vse v redu. Mislim pa, da bo Boris Jožetu, ko se rodi njegov otrok, še bolj v napoto, kot mu je že sedaj. Tudi v tem primeru, četudi bo s teboj vse v redu, lahko gre Boris k nama z Barbaro.«

			»Saj te denarno Boris ne bo obremenjeval. Boris ima precej naloženega denarja, ki ga je dobil od prodaje očetovega imetja. To mu bo zadostovalo za študij. Po meni bo pa tako nekaj dobival, vsak mesec.«

			»Ni problem denar, Zinka. Tebe ne bi imel. Matere pa mu ne bo moglo nič in nihče nadomestiti. To dobro veš. V prvi vrsti bi morala poskrbeti za svoje zdravje. Toda, če bi že res prišlo do tega, da bi ostal sam, bom poskrbela zanj in se mu bom posvetila v vsej svoji moči.«

			»Marija, jaz sem sestavila dogovor. Pa če ti je prav, bi midve šli k notarju in bom dala ta dogovor overiti, da ne boš imela kakšnih težav, če se meni kaj zgodi.«

			»Prav. Lahko greva. Dokumente imam s seboj. Mogoče je to res najboljše, da Jože ne bo mogel nasprotovati, še zlasti, če ve, da ima Boris na računu denar.«

			»Ne ve pa, koliko sem shranila od prodaje. Pa bi v primeru moje smrti tako ali tako izvedel. Zato bo boljše, če urediva vse, kot je prav, za vsak slučaj, če se res kaj zgodi.«

			Marija in Zinka sta popili kavo in nato sta šli v mesto, k najbližjemu notarju. Ko sta prišli k notarju, sta mu razložili, zakaj sta prišli in kaj želita. Nekaj časa ju je čudno gledal. Potem pa je overil listino, ki sta mu jo prinesli.

			»Mogoče je tako, kot sta si zamislili, res še najboljše, za primer, če fant kdaj res ostane sam. Tako bo imel vsaj nekoga, ki ga bo sprejemal in ki mu bo naklonjen,« je rekel notar in se poslovil od Marije in Zinke.

			Nekaj časa sta se še sprehajali in si ogledovali izložbe. Pa ne dolgo. Marija je opazila, da postaja Zinka vidno utrujena. Zato je predlagala, da se vrneta domov.

			Ko sta prišli do doma, je bila Zinka že popolnoma izčrpana. Marija ji je predlagala, naj takoj leže in se spočije.

			»Ne morem počivati. Moram skuhati kosilo. Ko se Jože in Boris vrneta, bosta oba lačna.«

			»Bom jaz skuhala. Ti kar počivaj!«

			Marija je pripravila kosilo namesto Zinke. Nato pa se je poslovila in se odpeljala proti domu. Zinka pa je za trenutek zaspala. Zbudila se je, ko je prišel iz šole Boris. Predlagala mu je, naj si sam postreže, ker se ona zelo slabo počuti, kar je Boris tudi storil.

			Nekaj časa za njim je prišel domov Jože. Tudi on si je moral sam vzeti kosilo, kar je storil s precej nejevolje.

			»Pa se ti res počutiš tako slabo? Kako si pa potem lahko skuhala?«

			»Nisem skuhala jaz. Marija je prišla na obisk, pa je ona skuhala namesto mene.«

			»Samo utrudila te je. Naj raje ne prihaja na obisk, dokler ti ne bo boljše. Pa ji menda ja nisi povedala, da ti zdravniki predlagajo splav?«

			»Sem. Pa tudi to, da ti nasprotuješ splavu. Marija je moja sestra. Kot eno sva. Med nama ni in nikoli ni bilo skrivnosti. Ti si bil sam in nisi imel nikogar, s komer bi delil svoje težke in lepe stvari. Zato tega tudi ne razumeš. Zato si pa tudi tak, kot si. Zaverovan si v sebe in misliš, da imaš prav vedno samo ti. Z nama pa je bilo in je še vedno drugače,« je rekla Zinka, se obrnila k naslonjalu kavča ter zaprla oči, kot bi hotela spati, in s tem naznanila, da je zanjo pogovora konec.

			Jože ni rekel več niti besede. Le pogledal jo je z jeznim pogledom. Vzel je krožnik in jedilni pribor ter vse skupaj odnesel v kuhinjo in odložil v pomivalno korito.

			»Bo že nekdo pomil. Jaz že ne bom pomival posode sedaj, ko imam ženo. Dovolj dolgo sem pomival posodo, ko sem bil sam. Če ne more pomiti ona, pa naj pomije fant, saj je že dovolj velik, da lahko kaj pomaga,« je medtem godrnjal, bolj za sebe, kot za koga drugega. Nato pa je odšel nekam ven in se je vrnil šele zvečer, ko je dan že začel ugašati.

			Zinka je spala trdno, kot ubita. Ni slišala Borisa, ki je prišel v sobo. Boris pa je ni budil. Ko je zagledal očima, ki je sam sedel za prazno mizo v jedilnici, je šel v kuhinjo in si pogrel, kar je ostalo od kosila, ter si postregel.

			»Mama naj spi. Jej! Zmoreva tudi sama. Mama naj se spočije!« je Boris govoril, medtem ko je na mizo polagal krožnike.

			Jože ni rekel niti besede na to. Pojedel je brez besed in odšel iz jedilnice, menda spat. Boris ni gledal, kam gre. Brez besed je pobral krožnike in pribor, ki sta ga uporabljala, ter vse skupaj odnesel v kuhinjo, pomil in zložil na svoje mesto. Nato je šel v dnevno sobo in zbudil mater.

			»Mama! Vstani! Večer je že. Pojej nekaj! Pogrel sem, kar je ostalo od kosila. Še je toplo.«

			Zinka se je zbudila in sedla. Še malo je posedela, nato je šla v kuhinjo.

			»Pa si vse to ti pomil in pospravil?« je vprašala Borisa.

			»Da, jaz. Pogrel sem, kar je ostalo od kosila, in postregel. Saj to ni nič takega.«

			»Res ne. Toda za nekatere je,« je govorila mati z nasmeškom na ustih. Nekaj malega je pojedla in nato vstala.

			»Boris, pojdi tudi ti spat. Ne ostajaj dolgo pred računalnikom.« je še opozorila sina.

			Boris je takoj, ko je mati odšla, odšel v svojo sobo.

			»Pa je mama res bolna. Zelo bolna je. Samo naj ne umre in naj ne ostanem sam. Ne vem, kako bom živel brez nje,« je Boris razmišljal med potjo v svojo sobo.

			Ko je prišel v sobo, se je kmalu spravil v posteljo, zaspati pa še dolgo ni mogel.

			Po glavi so se mu podile vse mogoče črne misli. Pa tudi ko je končno le zaspal, ni bilo njegovo spanje mirno. Miren spanec so mu motile moraste sanje, ki so ga neprestano prebujale. Odrešilo ga je jutro, ki je vstalo sončno in jasno, kot le redko katero jesensko jutro.





10




			V Zinkini družini so jesenski dnevi minevali v stalni napetosti. Jože se je še bolj kot prej zapiral vase in ni privoščil besede nikomur, še Zinki ne. Edino takrat, ko je Zinko opozarjal, naj več je, da bo krepkejša. Zinka pa je bila čedalje bolj slabotna in brez moči. Vidno je usihala. Navadno več brez spremstva ni upala od doma. Spremljal pa jo je po navadi le Boris. Tudi v trgovino, ki je bila oddaljena od njihove hiše le nekaj sto metrov, ni več upala iti sama. Tudi ta pot je bila zanjo predolga in naporna.

			Jože je večinoma molčal. Zelo redko je izrekel Zinki kakšno besedo. Pa to le opozorilo, kako naj ravna, da bo močnejša.

			Zinka se je pogovarjala le s sinom, ki se je ves čas, ko ni bil v šoli, ali delal domačo nalogo ter se učil, sukal okrog matere. Kot bi slutil, da se njegovi materi dnevi iztekajo. Ona pa je tudi njemu posvečala večino svojega časa.

			»Kdo ve, kako dolgo bom še lahko ob njem? Čutim, da iz dneva v dan imam vse manj moči. Ne bo se dobro končalo. To bitko bom izgubila, to čutim,« je razmišljala, ko je bila sama in je v razmišljanju ni nihče motil. To pa je bilo dostikrat, saj sta bila mož in sin večino dneva navadno odsotna. Boris v šoli, Jože pa v službi. Jože pa je še takrat, ko je prišel iz službe, navadno takoj po kosilu odšel v delavnico in se posvetil svojemu konjičku, oblikovanju lesa.

			Boris pa se je po navadi ves čas sukal okrog matere, ko je opravil svoje šolske obveznosti. Bilo je videti, kot da podzavestno čuti, da ne bo mogel dolgo biti z njo, ker jo bo kmalu izgubil. Niso ga več zanimali njegovi potepi po okolici in ne računalniške igrice. Še knjige je zelo redko vzel v roke, da bi se lotil branja. Rajši je sedel ob materi, ki je navadno počivala na kavču v dnevni sobi in se je z njo pogovarjal.

			Pogovarjala sta se o preteklosti, sedanjosti in Boris je pogosto še v pogovor vpletal svoje sanje o prihodnosti. Ko je Boris sanjal o prihodnosti, je Zinka molčala in se ni vpletala v pogovor in sinovo razmišljanje. Globoko v svoji notranjosti je čutila, da sinove prihodnosti ne bo doživela in ne bo mogla biti del nje. Tega ji je bilo žal. Tako rada bi bila ob njem. Ko bo odraščal in odrastel.

			Zelo poredko pa je pomislila na otroka, ki ga je nosila. Pa še to samo tako, da se je spraševala:

			»Kaj bo z njim, ali z njo? Bo ta otrok, ki ga nosim, preživel? Pa kdo bo skrbel za njega, če jaz umrem? Boljše bi bilo, če bi tudi otrok šel tja z menoj, kjer ni bolečin in ne skrbi, pa od koder tudi vrnitve ni.«

			Pogosto, ko je tako razmišljala in razpredala svoje misli, so se ji orosile oči. Večkrat je Boris opazil solze v njenih očeh in jo vprašal:

			»Zakaj pa jočeš, mama? Tako lepo je, ker imaš čas in se lahko pogovarjava.«

			»Saj ne jočem, Boris. Samo oči se mi solzijo. Najbrž sem se prehladila in se mi zato solzijo,« je Zinka skušala za besedami skriti svojo bolečino in potolažiti sina.

			Jože pa je ostajal brezbrižen in dovolj sam sebi, kot da se ženino zdravje njega sploh ne bi tikalo in bi bila to samo njena stvar. Niti enkrat je ni vprašal, kako se počuti in kako ji je. Edino, kar ni nikoli izpustil, so bila njegova opozorila, naj več je. Naj ne pozabi, da mora jesti za dva, da bo bolj močna.

			Zinka je bila skoraj vso nosečnost na bolniškem dopustu. Ni bila tako slabotna, da bi morala v bolnišnico, in ne tako močna, da bi lahko šla delat. Veliko časa je preživela v stanovanju in brala, da si je tako krajšala čas, ko je bila sama doma. Od doma ni upala. Včasih, ko je bilo lepo vreme, se je sprehodila po dvorišču, včasih še malo po pločniku in se nato vrnila v hišo. Dalj od doma ni upala. Že ta kratek sprehod pa jo je tako utrudil, da je morala ostanek dneva preležati in počivati.

			Posebnih zunanjih znakov, da je bolna, na njej ni bilo videti. V času, ko se je bližal njen čas, pa je bilo videti, da ji je celo nekoliko boljše. Nekje globoko v njej se ji je celo zbudilo upanje, da bo porod preživela. Tega se je oklenila z vsem svojim bitjem in razmišljala:

			»Mogoče pa preživim in si po porodu opomorem. Kako bi bilo to lepo. Takoj, ko si nekoliko opomorem, bom zapustila Jožeta. On me ne potrebuje in je sam sebi dovolj. Poiskala bom stanovanje in z otrokoma odidemo na svoje. Tako bo še najboljše za otroka in tudi za mene.«

			Otrok, ki ga je nosila, je bil redko v njenih mislih. Kot da ga ne bi bilo. Le tokrat se je vsilil tudi on v njene načrte. Pogosto se je zdrznila, ko se je tega zavedala.

			Tudi on, ki je na poti in šele prihaja, bo z nama z Borisom. Kje drugje pa naj bi bil? K nama spada. Jože ni za otroka. Tudi sedaj nikoli ne vpraša, ko pridem od zdravnika, kako je z otrokom, če je z njim vse v redu, ali ne. On je starinski kmečki človek, kljub temu, da je šolan. Tudi tisti so zaplodili otroke, pa se zanje kaj dosti niso menili, razen redkih izjem. Otroci so večinoma bili skrb mater. Tako bo tudi pri nas. Pa verjetno bo tako še najboljše,« se je tolažila Zinka.

			Nekega dne, ko je bila Zinka spet sama doma, jo je sredi priprave kosila prešinila ostra bolečina. Sklonila se je in se prijela za tisti del telesa, kjer se je bolečina pojavila. Za trenutek je bolečina izginila. Pa se je kmalu pojavila še enkrat, še močnejša in potem druga in tretja … pa naslednja. Ena bolečina še ni popustila, ko jo je zajela že nova, močnejša.

			»Zgleda, da je prišel moj čas. Poklicala bom sestro,« je zašepetala Zinka in se napotila k telefonu. Vzpostavila je zvezo in poklicala Marijo.

			»Halo! Marija! Zgleda, da je prišel moj čas. Če moreš, pridi!«

			»Pridem, Zinka. Takoj grem na pot. Lezi na kavč in počakaj!«

			Bolečine so bile čedalje hujše. Popadki so si sledili brez premora. Komaj je eden popustil, že mu je sledil drugi.

			»Ne morem čakati Marije. Poklicati moram rešilca, da me odpelje v bolnico,« je govorila Zinka sama sebi in se napotila k telefonu. Pa ni mogla priti do telefona. Vse okrog nje se je začelo vrteti. Prišla je nekako na pol poti do telefona, ko jo je zajel močan vrtinec in jo je vlekel nekam v globino, dokler je ni povsem potegnil nekam globoko vase, da se je povsem izgubila. Roke so ji omahnile ob telesu. Zgrmela je na tla in obležala. Brez zavesti.

			Ko je prišla Marija, je našla sestro na tleh in brez zavesti. Takoj je poklicala zdravnika. Hitro je prišel in poklical rešilca, takoj, ko je zagledal Zinko na tleh. Odpeljali so jo v bolnišnico.

			Nekaj ur po prihodu v bolnišnico je Zinka rodila deklico. Toda deklica se je rodila mrtva. Kljub prizadevanju zdravstvenega osebja je niso mogli oživeti.

			Zinka se tega ni zavedala. Bila je v komi. Nekaj ur po rojstvu hčerke je še sama izdihnila.

			Ko je prišel Boris tisti dan iz šole, se je zelo začudil, da je v kuhinji zagledal teto Marijo, mame pa ni bilo nikjer.

			»Kje pa je mama?« je zaskrbljeno vprašal in se oziral okrog sebe, da bi jo kje zagledal.

			»V bolnišnici je. Rodila je.«

			»Kaj pa imam, bratca ali sestrico?« je veselo vprašal Boris.

			Marija je za trenutek pomolčala in v mislih je iskala besede, s katerimi bi Borisu povedala, kaj se je zgodilo. Potem pa je stopila k njemu, ga pobožala po laseh in spregovorila:

			»Nič nimaš, Boris. Bila je sestrica. Pa se je rodila mrtva. Nič nimaš. Ne bom ti lagala, Boris. Velik fant si že. Razumel boš in pogumno sprejel. Zelo slabo kaže. Bodi pripravljen na vse, tudi na to, da niti mama ne bo preživela. Zelo slaba je. Sploh se še ni zbudila. Pridi sedaj jest!«

			Odločila se je, da mu bo novico o materini smrti še malo zamolčala in ga nekako pripravila nanjo.

			Boris se je sklonil nad krožnik. Jesti pa ni mogel. V mislih je bil pri mrtvi sestrici in bolni materi. Kmalu je odrinil krožnik z izgovorom, da mora narediti domačo nalogo, pa da ni lačen in je odšel v svojo sobo.

			Ko je Jože prišel iz službe, so ga pričakale slabe novice o smrti hčerke in žene. Prebledel je, toda kaj dosti čustev in žalosti ni pokazal. Je znal to tako dobro skriti, ali pa ničesar ni čutil? To je vedel le on sam. Marija se z njegovimi čustvi ni ukvarjala. Morala pa se je z njim pogovoriti o Borisu in to je hotela čim prej. Zato je izrabila prvi ustrezen trenutek in je začela:

			»Jože, pogovoriti se morava. Zinka je želela, da Boris živi pri meni, če se njej kaj zgodi.«

			Marija je načela pogovor in Jožeta nepremično opazovala.

			»Kar odpelji ga! Kaj bom jaz z njim, ko nje ni več, pa mojega otroka tudi ne,« je odgovoril Jože, nekam odsotno, zatopljen v svoje misli in zagledan nekam pred sebe povsem brez vsakega cilja.

			»Prav. Še danes ga odpeljem.« je rekla Marija. Jože pa je na to le nemo in brez besed pokimal, kar naj bi pomenilo, da se strinja, da Marija odpelje Borisa še ta dan.

			Nato je Jože vstal in odšel nekam ven. Morda v delavnico, ali pa urejat kaj za Zinkin pogreb. Marijo pa je pustil brez besed samo v dnevni sobi.

			»Le kakšen človek je ta Jože. Kaj res nima niti malo čustev? Danes sta mu umrla žena in otrok, on pa ni niti trznil, kot da se to ne bi njega niti malo tikalo, popolnoma ravnodušen je. Ni čudno, da tudi Boris ni mogel z njim navezati nobene čustvene vezi. Najboljše bo, da Borisa čim prej odpeljem iz te hladne hiše.«

			Potem se je Marija napotila proti Borisovi sobi. Pred vrati njegove sobe se je za trenutek ustavila in v mislih preletela besede, s katerimi bi mu povedala, kar je morala povedati. Nato je potrkala. Ko je zaslišala Borisov glas, ki jo je vabil, naj vstopi, je vstopila.

			Boris je sedel pred pisalno mizo, na kateri je ležala odprta knjiga, za katero pa je bila Marija prepričana, da je ni bral, temveč jo je imel odprto kar tako, v resnici pa se je ukvarjal v mislih z dogodki, ki so se v družini pripetili ta dan.

			Marija je sedla na kavč, na katerem je Boris običajno rad posedal in včasih tudi prespal. Malo je še pomolčala, nato pa spregovorila.

			»Boris, mame ni več. Omagala je. Odšla je za sestrico.«

			»Umrla je?« je obupano vprašal Boris.

			»Da. Niso ji mogli pomagati.«

			Boris je na ves glas zajokal. Marija je stopila k njemu in ga stisnila v objem.

			»Ne jokaj, Boris, in ne žaluj. Mama je vedela, da je zelo bolna in da gotovo ne bo preživela. Pričakovala je, da se bo zgodilo to, kar se sedaj je. Nedolgo nazaj sva se z njo dogovorili, da če se njej kaj zgodi in če ona umre, greš ti z menoj, k nama z Barbaro. Boš hotel iti z menoj?«

			»Seveda, teta. Kaj pa naj počnem tukaj sam, brez mame, pri Jožetu. Že prej me ni kdo ve kako maral. Sedaj, ko mame ni več, me bo pa še težje prenašal in mu bom še bolj v napoto.«

			»Prav. Pripravi knjige in tiste stvari, ki bi jih želel vzeti s seboj. Jaz bom pa ta čas znosila tvoje obleke v avto. Potem bom pa poklicala v šolo in jim bom povedala, da te več ne bo k njim v šolo, ker si se preselil k meni. Jutri bom pa tam, pri nas v šoli, uredila vse in jih obvestila, da prideš drugi teden v šolo. Potem se bova odpeljala. Pojutrišnjem bomo pa šli ti, Barbara in jaz na mamin pogreb. V soboto in nedeljo si malo spočiješ od vsega, v ponedeljek pa te jaz pospremim v šolo. Potem bosta pa z Barbaro hodila skupaj v šolo. Bo prav tako?«

			»Seveda, teta. Hvala, da smem s teboj. Tukaj ne bi zdržal sam, brez mame,« je rekel Boris in ponovno zajokal. Marija ga je še tesneje stisnila k sebi in ga skušala potolažiti, kakor je vedela in znala. Pa tudi sama je morala napeti vse sile, kar jih je imela, da ni še nje zlomilo in ni še sama zajokala. Trajalo je kar nekaj časa, da sta se oba umirila.

			»Sedaj pa na delo, Boris! Dan se izteka in rada bi uredila vse še za dne, da se potem lahko odpeljeva in pripeljeva domov še pred večerom, da Barbara ne bo ponoči sama.«

			»Prav,« se je strinjal Boris in si z dlanjo obrisal solze. Nato pa je začel zlagati stvari, ki jih je želel vzeti s seboj, na kupčke.

			Marija pa je odšla k telefonu in Borisovo šolo obvestila o njegovem odhodu. Potem pa je začela odnašati Borisove stvari v avtomobil.

			Sonce je že začelo zahajati, ko sta se Marija in Boris napotila proti Marijinemu avtomobilu z namenom, da se odpeljeta. Pa ravno, ko sta se že sedla v avto, je od nekod pritaval Jože. Marija je stopila iz avta nazaj na dvorišče.

			»Jože, midva sedaj greva. Pridemo pa na pogreb. Drži se in se skušaj sprijazniti s tem, kar je. To so žal stvari, ki jih ljudje ne moremo spremeniti. Adijo!«

			»Adijo!« je pozdravil tudi Jože in se napotil proti vhodu v hišo. Borisu ob slovesu ni namenil niti besede in ne pogleda. Kot da ga sploh ne bi bilo. Kar je Marijo globoko presunilo.

			»Nekaj let je živel s fantom pod isto streho, sedaj pa, ko fant odhaja, ga niti ne pogleda in nima niti ene same besede, ki bi mu jo povedal v slovo. Sam bog, da ni ostal pri njem. Le kakšen človek je ta Jože?« je besna na Jožeta razmišljala Marija, rekla pa ni niti besede na glas. Samo z jeznim pogledom je merila za Jožetom.

			»Pa greva, Boris. Pozno je že in stemnilo se bo, še preden se pripeljeva domov.«

			»Barbare ne bo strah, če se stemni, še preden se pripeljeva midva?« je zaskrbljeno vprašal Boris.

			»Ne bo je strah. Nje ni strah. Čakala naju bo, saj sem ji sporočila, da prideva. Vesela je, da boš od sedaj naprej živel z nama,« je povedala Borisu in ga je tako skušala zamotiti, da ne bi ves čas mislil na žalostne dogodke, ki so se mu pripetili v tem dnevu. Potem sta se odpeljala z Jožetovega dvorišča proti Marijinemu domu.





11


			Bila je skoraj popolna tema, ko je Marija zavila na domače dvorišče in ustavila avtomobil. V hiši je bila luč, ki je kazala na to, da ju Barbara pričakuje.

			Ko je zaslišala, da se je na dvorišču ustavil avtomobil, je pritekla iz hiše. Stekla je k Borisu in ga je objela.

			»Glej, Barbara! Ostal sem čisto sam na tem svetu,« je govoril Boris skozi solze.

			»Nisi sam, Boris. Naju z mamo imaš. Vem, da je mama le mama. Teta Zinka pa je bila dobra mama. Pa se tu ne da pomagati. Jaz pa sem vesela, da boš živel pri nama. Boš videl, da bo lepo tukaj pri nas. Pa tudi midve z mamo ne bova več sami ženski pri hiši. Sedaj boš z nama ti, edini moški pri hiši.«

			»Pojdimo v hišo! Bom na hitrico nekaj pripravila za večerjo. Vse tvoje stvari bomo pa jutri zložili na mesto, v sobo, ki bo od sedaj naprej tvoja soba, Boris.«

			Odšli so v hišo. Marija si je dala opravka z večerjo. Barbara in Boris pa sta sedela na kavču v dnevni sobi in se pogovarjala o dogodkih iztekajočega se dne. Televizorja nista prižigala. Barbara je Borisu pripovedovala o svoji šoli, ki bo od sedaj naprej tudi njegova.

			»Pridita jest!« sta zaslišala Marijo iz kuhinje. Odšla sta v kuhinjo in sedla za mizo. Šele sedaj sta začutila, da sta že res pošteno lačna in res potrebna, da nekaj zaužijeta.

			Barbara si je, medtem ko je bila mati odsotna, naredila sendvič, saj ji mati v naglici, v kakršni je bila, ni utegnila skuhati kosila, kot drugikrat, ko je morala kam z doma.

			Borisu pa ves dan ni teknila nobena hrana, pa čeprav jima je z Jožetom teta skuhala kosilo. Žalost mu ni pustila, da bi jedel. Pa tudi lakote ves dan ni čutil. Jedel je le Jože. Sedaj pa je telo kljub vsemu zahtevalo svoje. Zato je jedel s tekom.

			Potem je Boris med svojimi stvarmi poiskal pižamo in obleko, ki jo bo nosil naslednji dan. Nato se je umil in se odpravil v svojo sobo. Legel je. Zaspati pa ni mogel. Misli so mu ves čas uhajale k materi. Ko mu je po dolgem času le uspelo zaspati, je sanjal o njej.

			Vso noč je bila mati ob njem. Smehljala se mu je in ga božala po laseh, kot običajno, ko sta bila sama doma.

			»Le priden bodi, Boris, in ubogaj teto Marijo, kot si vedno ubogal mene.«

			»Pa so rekli mama, da si umrla. Ti si pa tukaj ob meni.«

			»Seveda sem ob tebi in vedno bom ob tebi in s teboj, kjerkoli boš. Varovala te bom in te vodila skozi življenje.«

			Šele zjutraj, ko so v Borisovo sobo posijali prvi sončni žarki in ga zbudili, je mama izginila. Borisu je bilo žal, da je ni več ob njem. Želel je, da bi noč trajala dalj časa, da bi potem tudi mama bila dalj časa ob njem.

			»Pa saj so bile le sanje,« je dahnil Boris glasno, se umil ter oblekel in odšel v kuhinjo.

			Ko je prišel Boris v kuhinjo, ga je teta vprašala, kako je spal.

			»Bolj slabo. Misli so mi ves čas uhajale na dogodke, ki so se zgodili včeraj. Nisem mogel zaspati vse do takrat, ko je prišla mama. Ostala je ob meni vse do jutra. Šele ko se je zdanilo, je izginila.«

			Barbara je bila že v kuhinji in ga čakala. Pozajtrkovala sta in nato odšla na dvorišče. Čez nekaj časa je Barbara prišla k Mariji in jo vprašala:

			»Mama, ali lahko peljem Borisa do šole in mu pokažem, kod se gre?«

			»Seveda, Kar pojdita! Samo previdno ob cesti, da se vama kaj ne zgodi,« je dovolila Marija, zadovoljna, da ga bo Barbara tako zamotila, da ne bo ves čas razmišljal in tuhtal o dogodkih prejšnjega dne.

			Ko sta odšla, je Marija na glas zajokala. Dogodki prejšnjega dne so jo zelo prizadeli, a se je potrudila, da tega pred otrokoma ni pokazala. Precej časa je minilo, da se je ponovno zbrala.

			»Ne smem se prepustiti žalosti. Še marsikaj je potrebno urediti. Obvladati moram žalost,« si je prigovarjala in s sunkovito kretnjo obrisala solze.

			Potem je poklicala ravnateljico šole in ji povedala, da bo v ponedeljek pripeljala Borisa v šolo, saj bo odslej živel pri njej, ker mu je umrla mama, oče pa je umrl že davno. Od sedaj naprej pa bo ona skrbela zanj.

			Ravnateljica šole, ki jo bo obiskoval Boris, je bila nekdanja Zinkina sošolka. Dobro je poznala Zinko in bilo ji je hudo, da Zinke ni več. Obljubila je Mariji, da bodo zelo pozorni na Borisa in si bodo prizadevali, da bi čim manj mislil na izgubo matere in da je ostal sam.

			Čez dva dni so Marija, Barbara in Boris odšli na Zinkin pogreb. Šele sedaj je Boris v polni meri dojel, da je ostal sirota in da matere nima več in je nikoli več ne bo. Obupno je jokal in se nikakor ni mogel potolažiti dolgo časa.

			Jože pa je stal kot lesen kip. Ni mu pritekla niti ena solza in ni bilo videti na njegovem obrazu, kaj čuti. Pa še dan je bil turoben in nebo temno. Čez in čez je bilo prekrito s temnimi oblaki in je grozilo, da bo vsak čas streslo svoj mokri tovor na pogrebce in tako še samo zajokalo za Zinko.

			Takoj, ko so Zinkino krsto spustili v zemljo, zraven nekdanjega moža Maria, so se pogrebci začeli razhajati v strahu, da jih ne bi namočilo, kajti prvih nekaj kapelj je že začelo padati izpod neba proti tlom.

			»Pojdimo otroka, da nas ne namoči! Spremeniti tako ali tako ne moremo nič.«

			Naglo so stekli k avtomobilu in se skrili pred dežjem v njegovo notranjost.

			»Še nebo joka za njo. Uboga Zinka, ki ni nikoli imela lahkega življenja. Še zelo mladi sva izgubili starše. Pa tudi moža je zgodaj izgubila, ki je bil dober človek. Ta Jože pa je kot ledena sveča. Niti solze ni spustil. Stal je tam ob grobu mrtve žene kot lipov bog,« je bilo slišati mrmranje ljudi, ki so nedaleč stran od Marijinega avtomobila stopali v svoj avto.

			»Ubogi fant, ki je ostal popolnoma sam,« je dejal nekdo.

			»Kje bo sedaj? Pri očimu?« je vprašal nekdo drugi.

			»Ne. Kot sem slišal, bo živel pri teti, Zinkini sestri. Zinka je čutila, da poroda ne bo preživela. Že prej sta se o tem s sestro dogovorili,« je dodal nekdo.

			»Slišala sem, da bi Zinka morala splaviti in se povsem posvetiti svojemu zdravju in zdravljenju. Šele ko bi se ji zdravje popravilo, bi se lahko odločila za otroka. Pa Jože ni hotel niti slišati o splavu. Češ, da je to proti njegovi vesti,« je vedel povedati nekdo od skupine, ki je vedrila v nekem avtomobilu.

			»Primitivnež. Sedaj pa ima. Izgubil je ženo in otroka.«

			»Pa še pastorka za povrh,« je dodal naslednji.

			»Za fanta se nikoli ni kaj dosti menil. Do njega se je obnašal, kot da ga sploh ni,« je nadaljeval pogovor nekdo od skupine.

			Marija je začela nekaj povsem brez prave zveze pripovedovati otrokoma, kaj bodo počeli, ko pridejo domov, samo da ne bi slišala razgovora pogrebcev, ki so vedrili blizu njih. Hotela ju je le zamotiti.

			»Sedaj pa gremo. Mogoče uidemo naslednjemu nalivu in se pripeljemo domov, še preden se ponovno ulije.«





12


			Naslednji teden je Boris šel v novo šolo v novem kraju. Prvi dan ga je v šolo spremljala Marija, ga predstavila učiteljem ter predala novi razredničarki. Pogovorila se je tudi z ravnateljico in se prepričana, da je Boris v dobrih rokah, vrnila domov. Iz šole se je Boris vrnil z Barbaro. Tako je bilo tudi vsak dan. Skupaj z Barbaro sta šla v šolo in skupaj sta se vračala domov. Boris se je hitro in dobro vživel v novo okolje. Sošolci so ga sprejeli in kmalu je postal eden izmed njih, ne da bi bilo opaziti, da se jim je pridružil sredi šolskega leta. Boris je bil spet veder deček kot pred materino smrtjo, kot so navadno otroci njegovih let. Pa tudi Mariji se je zdelo, da je Boris že od nekdaj z njima z Barbaro, in da je njen. Da je to utvara, jo je spomnilo vabilo na zapuščinsko razpravo, kamor je bila vabljena kot Borisova zastopnica.

			Jože se je že sprijaznil, da Zinke, kot tudi njegovega otroka, ni več. Začel je pospravljati Zinkine predale. V njeni pisalni mizi je naletel na Zinkino hranilno knjižico. Ko jo je odprl, pa se je skoraj sesedel. V njej je bila zapisana precejšnja vsota denarja. Tako velika, kot ni mogel niti sanjati.

			»Toliko denarja?« se je spraševal Jože ter iskal in brskal po papirjih še naprej.

			»Seveda, denar je dobila po Mariu. Mario je bil iz zelo premožne družine. Zato so se pa tudi nekateri iz njegovega rojstnega mesta trudili, da bi izginila vsa družina. Pa jim ni uspelo v celoti. Mario je preživel vojno. Pa kot edini preživeli član je podedoval vse, tudi po ostalih svojih sorodnikih, ne samo po starših. Vsem njegovim, družini in sorodnikom, pa je bilo po vojni vrnjeno vso imetje. Vsaj večji del tistega, kar so imeli. Tako, drži, da ima vsaka medalja dve plati, kot pravijo. Žena je umrla. Izgubil sem jo. Dobro je, da ji nisem dovolil, da bi naredila splav, mogoče bi potem preživela. Tako pa bom po njej dedoval precejšnje premoženje. Drugo ženo pa, tako podkrepljen z denarjem, že najdem, če bom želel.

			S tem je bilo tudi konec Jožetovega žalovanja za umrlo ženo in otrokom. Ostalo mu je le veliko pričakovanje obilne dediščini. Komaj je čakal dan, ki je bil določen za zapuščinsko razpravo. Končno je dan, ki ga je Jože tako težko pričakoval, tudi prišel. Bil je temačen in mrzel, pravi zimski dan, pa čeprav snega še ni bilo. Pihal je mrzel severni veter. Tu pa tam je priletela izpod neba kakšna posamezna snežinka, kot da bi hotela ljudi opozoriti, da je jeseni konec in da prihaja zima. Jože pa ni čutil tega hladnega vzdušja. Grela ga je misel, da ko bo šel domov, bo bogat in bo imel denarja, kot ga ni imel še nikoli v svojem življenju.

			Ves nestrpen je čakal na hodniku sodišča in se prestopal z noge na nogo, pa spet pogledoval na uro, če ni še čas, da ga pokličejo v sodno dvorano. Čas se je neskončno vlekel in komaj je čakal, da ga pokličejo v sodno dvorano in se bodo njegovi upi in želja po bogastvu dokončno uresničili. Potem pa je prišla Marija. Jože jo je debelo pogledal, nek dvom in nemir sta preplavila njegovo srce in možgane, a jo je kljub temu pozdravil.

			»Kaj pa ti delaš danes tukaj?« jo je vprašal in postalo mu je nekako vroče.

			»Borisova zastopnica sem. Veš, da morajo vsi mladoletniki imeti zastopnike.«

			Jože na to ni rekel niti besede, mu je pa nov val toplote butnil po telesu.

			»Samo, da mi ne bo skazila načrtov. Vse, kar je bilo Zinkino, je moje. Jaz sem njen mož in dedič,« so mu kot strela naglo švigale misli skozi možgane. Pa ne za dolgo. Ni imel časa dolgo razmišljati, ker so ju z Marijo poklicali v sodno dvorano.

			Po uvodu in zapisu potrebnih podatkov je sodnica začela poročati o pokojničini zapuščini. Nihče ni bil presenečen ob precejšnji vsoti denarja, ki ga je zapustila Zinka. Bilo je tudi obrazloženo, od kod denar ki je bil na Zinkinem računu. Pogled pa se je Jožetu zameglil, ko so začeli brati Zinkino oporoko.

			»Jaz, Zinka ... izjavljam, da vse, kar imam, po moji smrti pripada mojemu sinu Borisu. Ves denar, ki je na mojem računu v banki, sem dobila po svojem rajnem možu, Borisovem očetu, in zato pripada samo Borisu. Za Borisovo imetje naj skrbi moja sestra, Marija, vse do Borisove polnoletnosti, kot skrbi tudi za Borisa.«

			Jože se je začel nemirno presedati. Oči so mu bliskale na vse strani.

			»Da bi vso to bogastvo dobil ta smrkavec, Boris? Ne. To ne gre in ne more biti. Jaz sem bil pokojničin mož. Če že ne morem dobiti vsega, kar je imela, mi pa pripada vsaj večji del,« je razmišljal Jože z bliskovito naglico.

			»Sodišče je odločilo, da vso imetje, ki ga je zapustila Zinka, dobi njen sin Boris. Skrbnik Borisovega imetja pa bo pokojničina sestra Marija, ki tudi skrbi za Borisa.«

			Jože je skočil pokonci in na ves glas jezno zavpil:

			»To ne gre! To ne more biti! Jaz sem pokojničin mož. Meni pripada večji del pokojničinega imetja, če že ne vse, in ne temu mladoletnemu otroku!«

			»Umirite se, prosim!« je sodnica opomnila Jožeta in nadaljevala.

			»Pokojničini želji se v celoti ugodi. Razprava je zaključena. Pritožbe na odločitev ni.«

			Jožetu se je stemnilo pred očmi. Vsi njegovi upi, da se bo s sodišča vrnil bogat in poln denarja, so kot gradovi iz peska grmeli v nič in se razblinili. Tu ni bilo pomoči. Realnost se je oddaljila od njegovih sanj. Jože in Marija sta zapustila sodne prostore. Jože ves poklapan in s sklonjeno glavo, Marija pa zmagoslavno zravnana in z visoko dvignjeno glavo.

			»Tako je tudi prav. Vse je bilo last Borisovega očeta in vse je dobil Boris, kri Marijeve krvi. Če bi Jože drugače ravnal, kot je, bi bila Zinka morda še živa. Toda mislil je le na sebe. Kot kaže, mu za druge ni bilo niti malo mar. Še najmanj pa za Borisa. Sedaj pa ima. Kar je ves čas sejal, je tudi požel,« so bile misli, ki jih je Marija premlevala, ko je šla s sodišča.

			Z Jožetom sta šla vsak v svojo stran, ne da bi drug drugemu namenila besedo, ali samo pogled. Zgodba njunega sorodstva je bila končana za vedno. Ko je prišla Marija domov, sta bila Barbara in Boris že doma. Barbara jima je ravnokar pogrinjala mizo za kosilo. Boris pa ji je pomagal. Ko pa je v hišo vstopila Marija, sta pogrnila še za njo. Po kosilu je Marija poklicala Borisa k sebi in mu povedala, da mu je mama zapustila precej denarja, ki ga je dobila po očetu in da bo za ta njegov denar sedaj, ko mame ni, skrbela ona.

			»Ko končaš osnovno šolo, se lahko odločiš za katerikoli poklic ali šolo, saj imaš dovolj denarja za šolanje,« mu je pojasnila.

			»Kaj pa Jože? Kaj je rekel Jože?« je vprašal Boris.

			»Nič. Kaj bi pa lahko rekel? Vse, kar je mama imela, je bilo last tvojega očeta. Pa je vse dala tebi. Jože pa je moral oditi z dolgim nosom in brez vsega. Čeprav mislim, da je bil hudo razočaran in tudi jezen,« je končala Marija.





13


			Leta so minevala. Boris je bil vsa leta osnovne šole odličen učenec. Bližal se je konec šolanja v osnovni šoli in začel je razmišljati, kam po končani osnovni šoli. Po temeljitem premisleku in po mnogih urah tuhtanja se je odločil, da bo šolanje nadaljeval na gimnaziji. Gimnazija je bila v domačem mestu in lahko jo bo obiskoval še naprej od tete.

			Z Jožetom niso imeli več nobenega stika. Nekoč je Marija v pogovoru z nekim znancem izvedela, da se je, še preden je minilo leto od Zinkine smrti, spet poročil. Pa tudi, da ta sreča ni trajala za njega dolgo. Po nekaj mesecih ga je žena zapustila in spet je ostal sam.

			»Pa tak kot je, je tudi sam sebi zadosti,« je na koncu dejal Marijin sogovornik. Marija pa na to ni rekla ničesar, temveč je molčala, čeprav se je v mislih strinjala z njim.

			Boris je od materine smrti naprej živel pri teti in sestrični. Ob izgubi matere mu je bilo zelo hudo. Sedaj pa se je pri teti že čisto udomačil, kot da bi od rojstva spadal v tetino družino. Pri Jožetu se nikoli ni počutil tako dobro. Čeprav je kljub vsemu mamo zelo pogrešal, se je sprijaznil s tem, da je več ni, in se je oklenil Marije z vsem srcem. Očeta pa se je komaj spominjal. Bil je še premajhen, ko ga je izgubil. Sčasoma pa se je umiril in se vživel v nov kraj, nov dom in novo situacijo. Teta in sestrična sta ga obdajali z ljubeznijo in sta se nadvse trudili, da bi mu olajšali izgubo in prilagoditev. Sošolci so ga sprejemali, kar je pomagalo, da je bilo tudi njemu lažje. Ob koncu zime, ko se je leto že prevešalo v pomlad in šolsko leto proti koncu, je bil Boris v novem kraju, kamor ga je tako grobo vrglo življenje, že skoraj čisto domač. Pridno se je učil in bil je med najboljšimi učenci. Ni se mu poznalo, da mu je med šolskim letom življenje zadalo težak udarec. Hitro se je pobral in nadaljeval uspešno šolsko leto, kot da se vmes ne bi zgodilo nič posebnega, kar bi lahko vplivalo na njegov uspeh.

			Zima se je umikala in v deželo je z vse odločnejšimi koraki prihajala pomlad. Vse je vzbrstelo na novo in se prebujalo v novo življenje. Barbara je zaključevala osnovnošolsko izobraževanje. Odločala se je za poklic in nadaljnje izobraževanje. Pred Borisom pa je bilo še eno šolsko leto v osnovni šoli.

			Nekega dne so se teta, Barbara in Boris pogovarjali, kaj bosta Boris in Barbara, ko končata osnovno šolo.

			»Kaj pa boš ti, Boris, ko končaš osnovno šolo?« je Barbara vprašala Borisa.

			»Rad bi šel po končani osnovni šoli na gimnazijo. Po končani gimnaziji pa bi rad študiral slovenski jezik in književnost. Samo to najbrž ne bo mogoče, sedaj, ko mame ni več. Moral se bom iti učit kaj drugega, kjer bom prej prišel do zaposlitve,« je povedal Boris, žalostno povesil glavo ter se zamislil.

			»Zakaj pa ne bi mogel iti na gimnazijo in potem študirat tisto, kar te veseli? Čeprav mame ni več, lahko študiraš kar te bo veselilo. Gimnazijo imaš v našem mestu. Hodil boš lahko od doma in ti ne bo potrebno iti na stanovanje. Saj bo le nekoliko dalje kot osnovna šola. Kar se pa denarja tiče, ti ni potrebno skrbeti. Denarja imaš dovolj na svojem računu, da ga bo dovolj do konca študija, pa še štipendije ne boš potreboval. Denar si dobil po očetu,« je Borisu pojasnila Marija.

			»Torej se bom lahko odločil za tisto, kar me bo veselilo, pa ne bom tebi na noben način v breme?« je vprašal Boris in s hvaležnim pogledom pogledal Marijo.

			»Seveda,« je smeje rekla Marija in objela nečaka okrog ramen. Pri srcu pa ji je bilo toplo, saj je spoznala, da je Boris občutljiva duša, ki ji ni vseeno, kako je drugim pri srcu.

			Dnevi so minevali zelo hitro, pa tudi leta. Barbara se je učila in se pripravljala za poklic slaščičarke. Učenje ji je šlo dobro od rok in sanjala je, da bo nekoč imela svojo lastno slaščičarno. Iztekalo pa se je tudi zadnje šolsko leto v osnovni šoli za Borisa. Učenci zadnjega razreda osnovne šole so bili kot na trnih. Oddali so svoje prošnje na šole, kjer so želeli nadaljevati izobraževanje in sedaj so čakali, ali bodo sprejeti ali ne.

			Šola je zaprla svoja vrata in začele so se počitnice. Za nekatere učence, za tiste, ki bodo ostali doma, na kmetijah svojih staršev, zadnje. Za tiste pa, ki bodo nadaljevali šolanje, pa so bile počitnice ene od vseh, ki so še bile pred njimi.

			Nekega dne je tudi Boris dobil odgovor na svojo prošnjo iz mestne gimnazije. Sprejeli so ga. Kamen negotovosti, ki ga je težil v duši, se mu je odvalil in postalo mu je neznansko lahko pri srcu. Ko je prebral odgovor, je od veselja na glas zavriskal.

			»Kaj pa je, Boris? Kaj te je tako zelo osrečilo, da si tako veselo zavriskal?« ga je vprašala Marija.

			»Sprejeli so me, teta! Sprejet sem na gimnazijo,« je ves navdušen odgovoril in stekel k Mariji, jo objel čez pas ter se tesno privil k njej.

			»Lepo. Vesela sem, da se ti je želja uresničila. Sedaj pa se med počitnicami lepo spočij. Ko se bo začel pouk, pa takoj pošteno pljuni v roke in pokaži, kaj zmoreš, saj si sin Zinke in Maria. Oba sta bila pametna in nista omagala pred nobeno težavo, ki jima jo je prineslo življenje.«

			»Bom, teta. Bom. Boš videla, da boš še ponosna name.«

			»Seveda bom. V to niti malo ne dvomim,« je končala Marija in Borisa stisnila k sebi, da bi mu vlila pogum, da bi ponosno stopil na pot nove učenosti.

			Zadnje počitnice pred začetkom šolanja na srednji šoli so Borisu minile, kot bi trenil, ali pa se mu je le tako zdelo. Z iztekom počitnic in začetkom septembra pa se je končalo tudi vroče poletje, za naše kraje prevroče, ki je ljudem povzročalo nemalo preglavic. Nekaj ljudi je zaradi visokih temperatur pristalo celo v bolnišnici. Zato so skoraj vsi z olajšanjem sprejeli blagodejni september.

			September je odprl šolska vrata. Nekateri šolarji so ga sprejeli z negodovanjem, saj je končal brezskrbne počitniške dni in jih je ponovno vpel v šolski red in v vsakodnevne obveznosti, ki jim jih je nalagala šola. Boris pa se je veselil novega šolskega leta. Že prvi dan pouka je ugotovil, da se je odločil prav. Spoznal je, da bo na poti, po kateri se je napotil, zanimivo hoditi.

			Boris se je hitro vživel v novo okolje in kmalu je našel med novimi sošolci nekaj prav dobrih prijateljev. Bil je odprte glave in učenje mu ni delalo težav. Tudi tisti predmeti, za katere ni bil najbolj nadarjen, so mu pomenili izziv in se je pri njih še bolj potrudil, da jih je tudi obvladal. Toliko bolj se je trudil, da jih je obvladal prav tako dobro kot tiste, ki jih je imel rad in so mu šli z lahkoto v glavo. Vsak prosti trenutek je izkoristil za nabiranje znanja in učenje. Boris se ni udeleževal zabav, ki so jih prirejali nekateri sošolci, čeprav so ga vabili, naj se jim pridruži in pride mednje.

			»Ne morem. Posvetiti se moram učenju, da čim prej pridem do poklica in službe, da ne bom več teti v breme. Staršev nimam, da bi skrbeli za mene,« jim je navadno odgovarjal. Pa mu niso zamerili. Razumeli so, da je njegovo življenje drugačno kot njihovo, ki imajo za seboj starše, na katere se lahko zanašajo, in del skrbi, kako se bo odvijalo njihovo življenje, prenesejo nanje. Boris na to ni mogel računati. Zanesel se je lahko le na sebe in seveda tudi na teto, ki je po materini smrti prevzela skrb za njega.

			Toda teta je imela tudi lastno hčer, ki je tudi ne sme zanemariti in ki tudi pričakuje od nje skrb, pozornost in ljubezen. Vse to pa je dokaj težka naloga in odgovornost, ki si jo je naložila teta.

			Boris je bil za svojo starost zelo zrel in odgovoren. Nič ni prepuščal naključju. Vsak svoj korak je temeljito premislil, pa čeprav je bil še mlad. Gimnazijska leta so mu minevala med učenjem in branjem. Dekleta ga niso še zanimala, pa tudi časa ni imel zanje. Imel je nekaj dobrih prijateljic med sošolkami, to pa je bilo tudi vse. Kaj globljega se ni razvilo med njim in nobenim dekletom. Čeprav se je marsikatero dekle hrepeneče oziralo za postavnim črnolasim fantom, njegove pozornosti ni uspelo vzbuditi. Vsaj opazilo se tega ni. Boris ni imel navade nositi svojih čustev na dlani. Čeprav mu je bila katera od deklet všeč, tega ni pokazal. Opazoval jo je le od daleč, ko ni nihče videl, nikomur pa ni izdal, kaj nosi v srcu.

			»Najprej poklic in služba. Potem bo še dovolj časa za ljubezen. Bom že našel pravo. Sedaj še ne smem zapravljati časa za ljubezen in flirtanje. To si lahko privoščijo le tisti, ki imajo starše. Jaz, ki sem sirota brez staršev, ne. Moja prva dolžnost in skrb je, da doštudiram in pridem čim prej do lastnega kruha. Čeprav mi tudi sedaj ni sile in imam dovolj denarja, mogoče več, kot večina mojih sošolcev. Kdo pa ve, kako dolgo ga bom še potreboval? Mogoče še takrat, ko končam študij, če ne dobim takoj službe. To je v današnjem času zelo verjetno,« je pogosto razmišljal Boris.





14


			Leta so minevala tudi Borisu, kot minevajo vsem živim bitjem. Štiri gimnazijska leta so mu minila, da se ni niti dobro zavedal kdaj. Bil je presenečen, da je srednja šola že za njim in nekoliko tudi vznemirjen, ko ga je le še nekaj tednov ločilo od mature. Čeprav je bil dobro podkovan z znanjem, ga je vse-

			eno vznemirjala misel na maturo in se mu je porajalo vprašanje, kako mu bo šlo, ali bo uspel, ali ne. Pa je kmalu bila tudi ta preizkušnja uspešno za njim. Uspešno je opravil maturo in je bil sprejet na fakulteto, na katero si je želel.

			Teta je bila nadvse ponosna na njega. Povsod, kamor je Boris usmeril svoj korak, povsod je bil uspešen.

			»To je moj Boris. Povsod, kamor se usmeri, povsod ima uspeh. Pa tako miren in ubogljiv je. Vse drugačen je, kot je moja Barbara. Le kaj se je zgodilo z njo, da se je tako spremenila? Prej je bila čisto drugačna. Sedaj pa, odkar hodi s tem fantom, kot da ni več ista. Ta fant slabo vpliva nanjo. Pa kako ji naj to dopovem? Ne verjame mi, da ni zanjo, in ne verjame mi, da ne bo z njim srečna. Prej ni bila tako uporniška. Dalo se je z njo pogovarjati. Sedaj pa za vsako besedo, ki ni po njenem okusu, takoj skoči. Pa se prepirava, čeprav to ni niti malo potrebno, ker bi se lahko o vsem čisto mirno pogovorili,« je pogosto razmišljala Marija.

			Kot na srednji šoli se je Boris tudi sedaj, na fakulteti, ves posvetil študiju. Kmalu pa so sošolci odkrili, da ima smisel za pisanje in poročanje in pristal je v uredništvu študentskega glasila. To je za Borisa pomenilo nov izziv, ki ga je rad sprejel, čeprav mu je delo pri študentskem glasilu vzelo tudi nekaj prostega časa. Zaradi popolne zapolnitve časa so dnevi, tedni in meseci drveli mimo Borisa, ne da bi se dobro zavedal, kako hitro minevajo. Kar nekam presenečeno je pogledal, ko je opravil zadnji izpit in mu je ostala le še diploma.

			Ko je Boris ob vikendu prišel k teti in ji povedal, da je zadnji izpit pod streho ter da ga čaka samo še diploma, za katero pa se bo pripravljal doma, ga je teta pobožala po roki in mu rekla:

			»Priden si, Boris. Tudi diplomiral boš in to še pravi čas, kajti bolna sem. Ne vem, če bom lahko še dolgo kljubovala bolezni. Rada pa bi le še dočakala, da diplomiraš in se zaposliš. Potem lahko umrem, saj bo moja naloga opravljena. Pa še boljše bi bilo tako. Barbara se želi poročiti. Saj nič ne rečem, dovolj je stara, da si ustvari družino. Toda, če tisto zgubo pripelje sem domov, ne bo miru. Pa gotovo ga bo pripeljala sem. Kam drugam pa naj gre z njim? Še nikjer, kjer je stanoval, ni bil dolgo. Povsod so ga kmalu vrgli iz stanovanja. Z njim pa ne vem, če bom lahko zdržala,« je končala in pri zadnjih besedah ji je glas čudno zadrhtel.

			Boris je pogledal teto. Bila je povsem spremenjena. Njena nekoč tako sveža polt je imela barvo porumenelega papirja, ki je bil dolgo časa na soncu in je dolgotrajna sončna pripeka spremenila njegovo prvotno barvo. Borisa je streslo. Ustrašil se je in si očital, da tega ni prej opazil.

			»Teta je res bolna. Čisto spremenjena je. Jaz sem pa bil zaverovan le v sebe in tega nisem opazil,« je pomislil in globoko vzdihnil. Postalo ga je strah, če bo izgubil še njo. Potem bo ostal čisto sam na tem svetu in ne bo imel nikogar več. Barbara pa se je v zadnjem času res čisto spremenila. Odtujila se mu je, čeprav sta bila povezana kot brat in sestra. Ljubezen jo je povsem spremenila.

			»Teta, kaj pa ti je? Nikoli nisi nič rekla, da se slabo počutiš. Si res bolna? Jaz pa sem bil slep in tega nisem opazil. Oprosti, da sem bil tako sebičen in sem mislil le nase in na svoj študij.

			Teta, ti si močna ženska in si premagala marsikaj. Tudi bolezen boš premagala. Jaz pa se bom potrudil, da čim prej diplomiram in si poiščem službo. Šla boš z menoj. Ne bom te pustil tukaj. Nočem, da živiš v nemiru in prepirih,« je povedal Boris.

			»Oh, ti moj fant. Zlat si. Kaj bi jaz brez tebe? Le potrudi se in čim prej diplomiraj, mogoče potem dobiš službo.«

			Pri sebi pa je Marija pomislila:

			»Gotovo tudi ti siromak ne boš imel več doma tukaj, če pride tisti vetrnjak k hiši. Mene pa takrat tako več ne bo. Srečna sem, da me ta moj fant hoče odpeljati s seboj. Pa slutim, da to ne bo potrebno.«

			Boris se je z vso vnemo pripravljal na diplomo. Teta pa je vidno usihala iz dneva v dan.

			Po dolgih in napornih dneh priprave je prišel za Borisa še en odločilen dan in pomemben mejnik v življenju. Dan, ko je opravljal diplomski izpit. Navsezgodaj zjutraj se je odpravil na fakulteto. Preden pa se je odpeljal, je šel v tetino sobo. Zadnje dni je bila ves čas priklenjena na posteljo.

			»Teta, jaz sedaj grem. Misli na mene!«

			»Bom, Boris, bom. Naj ti bo srečno. Saj bo šlo. Vem, da ti bo uspelo in boš naredil diplomo.«

			»Hvala, teta. Ko se vrnem, ti povem, kako je bilo,« je še rekel in odšel.

			Borisu je šlo kot po maslu. Sploh ni bilo tako težko, kot se je bal, da bo. Kmalu je bilo vse za njim. Šel je s fakultete in v roki nesel potrdilo o uspešno opravljeni diplomi.

			Ko je zapustil fakulteto, se je napotil v bližnji bife, kamor so kot študentje po navadi hodili na malico. Začutil je lakoto, saj je šel od doma brez zajtrka. Ni mogel jesti od nervoze. Sedaj pa, ko je bil ves pritisk za njim in se je počutil neznansko lahkega, se je oglasil tudi želodec in zahteval nekaj pozornosti zase. Pa tudi vročini, ki je bila povsod zunaj, na potovanju pa toliko večja, se je hotel nekoliko izogniti.

			»Nekaj pojem in nekaj mrzlega popijem, potem pa grem hitro domov. Avto bo sedaj gotovo pregret, kot peč. Pa se ne morem dolgo muditi. Teta me najbrž že težko čaka. Moram ji čim prej povedati, da sem diplomiral. Že v mislih vidim, kako se bo razveselila,« je razmišljal Boris, ko je s hitrimi koraki stopal proti lokalu.

			Ko je prišel do lokala, je vstopil. Ozrl se je okrog po prostoru in zagledal v kotu pri eni izmed miz dva svoja prijatelja, Aleša in Luko, ki sta sama sedela pri mizi, srkala vsak svojo pijačo in se tako hladila. Napotil se je k njima.

			»Pozdravljena!« ju je pozdravil Boris.

			»Pozdravljen! Kje se pa ti skrivaš? Že tako dolgo te nisva videla,« ga je takoj ogovoril Aleš.

			»Pripravljal sem se na diplomo in sem bil doma, pri teti. Danes pa sem jo naredil. Uspelo mi je, pa čeprav sem se zelo bal.«

			»Tako. Pa si končal. Midva pa še nisva. Všeč nama je študentsko življenje, pa se ne siliva preveč. Želiva ga uživati še nekaj časa,« je dodal Luka. A v njegovem glasu je bilo čutiti nekaj obžalovanja.

			»Tako je. Mi, ki nimamo bogatih staršev, hitimo s študijem, da ga čim prej končamo. Kaj boš pa ti sedaj, ko je vse za teboj? Greš domov, ali ostaneš še nekaj časa tukaj?« je vprašal Aleš.

			»Zaenkrat grem domov, k teti. Potem pa kamorkoli, kjer dobim delo. Ne morem še naprej viseti na tetinem hrbtu. Njena hčerka načrtuje poroko. Potrebovala bo prostor za sebe in svojo družino. Dolžan sem se umakniti in hišo prepustiti njim. Dobro, da so me sprejeli po mamini smrti in so tako dolgo skrbeli zame. Skušal bom najti delo nekje na šoli. Veseli me delo z mladimi. Če pa v šoli ne dobim dela, pa vzamem, kar se mi ponudi.«

			»Ja, tako je. Mi revnejši študentje nimamo kaj dosti izbirati. Starši nas ne morejo preživljati v nedogled. Nimamo pa tudi ne stricev ne znancev, ki bi nam priskrbeli dobro plačano delovno mesto. Sprejeti moramo delo, ki ga dobimo,« je z globokim vzdihom zaključil svojo misel Aleš.

			»Ali pa se moramo bogato poročiti,« je pripomnil Luka.

			»To pa ni ravno lahko. Bogate neveste ne stojijo ob cesti in ne čakajo nas. Pa bogate neveste iščejo bogate ženine. Ne bodo pobrale nas revežev. Človek si pa, po mojem mišljenju, izbere partnerico, ki jo ima rad in ne po tem, koliko dote ima,« je dodal Boris.

			»Tudi jaz tako mislim. Še s človekom, ki ga imaš rad, ni vedno lahko. Kakšno šele mora biti življenje s človekom, s katerim živiš iz kakšnih drugih razlogov,« je dodal Aleš.

			»To niso želje, to so načrti. To je moj načrt, od katerega ne bom odstopal. Držal se ga bom,« je odgovoril Luka.

			Prišla je točajka z naročeno pijačo in jo postavila na mizo.

			»Vaša pijača, gospodje. Izvolite.«

			Ko je postavila pijačo na mizo in razvrstila kozarce, je odšla nazaj za šank. Še nekajkrat je pogledala proti njihovi mizi in ko je videla, da pogledujejo k njej, se jim je nasmehnila.

			»Ta je pa nova v tej restavraciji. Ko sem bil zadnjič tukaj, je še ni bilo,« je pripomnil Boris in ni mogel odmakniti oči od dekleta za točilnim pultom.

			»Oho, Boris! Počasi. Nikar ne izgubi oči na tem dekletu. Ta ni za nas. Revna je kot mi. Študentka je, ki si služi denar tukaj, da lahko študira,« je rekel Luka, ne da bi odgovoril na Borisovo vprašanje.

			»Pred kakšnim mesecem je prišla. Ti si bil takrat že doma. Sicer pa ima Luka prav. Študentka je in si v prostem času služi kruh. Ne bo ostala dolgo tukaj. Kot nobena pred njo,« je razložil Aleš Borisu.

			Boris pa ni mogel dalj časa kot za kak trenutek odmakniti pogleda od prikupne natakarice. Ko pa mu je za trenutek uspelo pogledati drugam, mu je pogled spet kmalu poromal nazaj k njej.

			»Prikupna je. Pa kaj, ko je gotovo ne bom videl in ne srečal nikoli več,« je pomislil Boris in globoko vzdihnil.

			Spili so pijačo, se poslovili in odšli vsak na svojo stran. Boris je sedel v avtomobil in se odpeljal naravnost proti domu. Komaj je čakal, da pride do tete in ji pove, da je končal študij, tokrat dokončno. Kar predstavljal si jo je v mislih, kako ji bodo oči od veselja zažarele.

			Ko pa je Boris zavil na dvorišče tetine domačije, se mu je vse zdelo nekam čudno. Povsod je vladala smrtna tišina.

			»Kaj pa je sedaj to? Niti Barbare ni nikjer. Pa bi morala biti pri teti, dokler se jaz ne vrnem,« se je začudil Boris in s hitrimi koraki odšel proti hiši.

			Ko je vstopil, je našel Barbaro naslonjeno na mizo, kako je krčevito ihtela.

			»Kaj pa je, Barbara? Zakaj jočeš? Se je kaj zgodilo?« jo je vprašal.

			»Boris, mame ni več. Pred dobrimi tremi urami je izdihnila. Boris je naredil diplomo. Sedaj me več ne potrebujeta, ne ti in ne on. On ima poklic, ti pa fanta, so bile njene zadnje besede. Potem je nekajkrat globoko vdihnila pa konec. Ni je bilo več. Zaspala je za vedno,« je povedala Barbara in ponovno zajokala.

			»Jaz pa sem tako hitel, da bi ji povedal, da sem naredil diplomo. Vem, da bi se razveselila.«

			»Vedela je, da si jo naredil. Umirajoči vidijo, kar ostali ne vidimo,« je povedala Barbara.

			Boris se je tudi zlomil in na glas zajokal. Izgubil je teto, zadnjega človeka, ki ga je imel rad. Ostal je popolnoma sam. Nikogar več nima, na čigar ramo bi se lahko naslonil, ko bi mu bilo hudo in s komer bi se lahko posvetoval, če bi potreboval nasvet. Od sedaj naprej se bo moral zanesti le na sebe samega.

			»Pa zakaj je življenje tako kruto in zamotano, kot labirint, in mi vzame vse, kar imam rad?« je govoril in debele solze so mu v potokih lile po licih.

			Borisovo teto Marijo so položili k zadnjemu počitku. Boris je bil zelo žalosten in potrt. Pa tudi Barbara je bila popolnoma skrušena, čeprav sta se zadnje čase z materjo mnogokrat prepirali, mnogo več, kot v prejšnjih časih.

			»Hudo mi je, da mame ni več. Manjkala mi bo. Pa zadnje čase sva se tako slabo razumeli. Ko bi se ji le še lahko opravičila za vse tiste trenutke, ko sem jo jezila in nisem poslušala in ne ubogala njenih nasvetov. Skoraj v jezi sva se ločili. S teboj, Boris, se je vedno bolj razumela kot z menoj. Ti je nisi jezil kot jaz,« je govorila Barbara in neutolažljivo jokala.

			»Barbara, mama te je imela zelo rada. Hotela ti je samo dobro in želela je, da bi bila srečna. Misli nanjo in ji v mislih povej tisto, kar ji v življenju nisi povedala. Razumela te bo in slišala,« je Boris tolažil sestrično.

			»Boris, misliš, da nas mrtvi razumejo in lahko berejo naše misli?« je vprašala Barbara.

			»Prav gotovo. Bral sem neko razpravo, ki trdi, da so naši dragi vedno z nami in ob nas, pa čeprav ne živijo več. Ves čas nas spremljajo in nam stojijo ob strani. Povej ji v mislih, kar želiš. Gotovo te bo slišala in razumela.«





TRETJI DEL





1


			Šole so spet zapirale svoja vrata. Bližale so se počitnice. Nove osebe so zapolnjevale izpraznjena delovna mesta na šolah. Boris je že nekaj dni iskal prosta delovna mesta na šolah po Sloveniji. Na mnoge šole je poslal prošnjo. Na mnogo prošenj sploh ni dobil odgovora. Mnogo pa je dobil tudi negativnih odgovorov ali zavrnitev. Zadnji odgovor, ko je že skoraj čisto obupal, pa je bil pozitiven. Dobil je na neki šoli delovno mesto slavista, pa čeprav le za določen čas. Nadomeščal bo slavistko, ki je odšla na porodniški dopust. Res, da si je želel stalno delovno mesto za nedoločen čas, je pa bilo tudi to nekaj. Sprejel je ponujeno delovno mesto, pa čeprav bi bil rajši, če bi kje dobil delo za nedoločen čas. Tolažil se je s tem, da bo dobil prakso in bo pozneje lažje našel kaj stalnega. Tako je Boris nekoliko pomirjen čakal, da mine poletje in se prične novo šolsko leto, ki bo tudi njegovo življenje spremenilo.

			Z začetkom novega šolskega leta se je tudi Boris znašel v novi sredini, na svojem prvem delovnem mestu. Nekaj dni pred začetkom pouka se je preselil v kraj, kjer bo poučeval. Stanovanje je dobil pri kmečki družini, pri kateri so, kot sta povedala gospodar in gospodinja, stanovali že mnogi učitelji. Šola je imela v bloku le štiri družinska stanovanja in vsa štiri so bila zasedena. Zato pa so nekateri učitelji stanovali v vasi, pri kmečkih družinah.

			Borisa to ni motilo. Bil je mladenič, ki je znal hitro in z lahkoto navezati stike z ljudmi. Tako je tudi z gospodinjo in gospodarjem domačije, kjer je stanoval, hitro našel skupni jezik.

			Bil je vajen stikov z ljudmi, saj je tudi tetina hiša bila na koncu mesta, bolj na vasi kot v mestu, in so bili medsebojni stiki z ljudmi iz okolice zelo pogosti. Bil je bil torej vajen pogovorov z ljudmi. To mu je pomagalo, da se je v novo okolje hitro in z lahkoto vživel.

			Gospodar in gospodinja sta ga kmalu sprejela za svojega. Pogosto sta se pogovarjala z njim in mu pripovedovala o kraju in njegovih ljudeh. Tako je Boris spoznaval kraj, v katerem je začel bivati in ljudi v njem. Čedalje bolj mu je postajal domač. Povedala sta mu tudi, da imata hčerko, Marijo, ki študira in v prostem času dela. Zato poredko prihaja domov. Pot je dolga in precej stane, ona pa da je skrbna in ji je škoda dajati toliko denarja za pogoste poti domov. Pogosto je gospodinja govorila:

			»Skrbna je najina Marija. Že sedaj varčuje, da bo lahko nekoč, ko konča študij, ustanovila lastno podjetje.«

			Nekega petka pa, ko je Boris prišel iz šole, je po vsej hiši dišalo po svežih poticah. Prijeten vonj je prihajal iz kuhinje in se širil po vsej hiši. Bilo je, kot bi se pripravljali na kakšno veliko praznovanje. Takoj, ko je Boris vstopil v stanovanje, je pokukal v kuhinjo. Gospodinja je pravkar jemala potice iz peči.

			»Dober dan, gospa! Kaj pa je danes za praznika, ko tako lepo diši iz kuhinje?«

			»Pozdravljeni, gospod! Danes pa dobimo obisk. Domov pride naša Marija. Pa pečem potico in kuham tisto, kar ima ona rada.«

			»To je pa lepo. Srečna ona, ki ima mamo, katera tako lepo skrbi zanjo. Skrbni ste, kot sta bili moja mama in teta, pri kateri sem odraščal. Mama pa tudi, le da je malo časa bila z menoj. Prekmalu sem jo izgubil. Teta me je mnogokrat s kakšno stvarjo razveselila. Umrla je tistega dne, ko sem delal diplomo. Niti ji nisem mogel povedati, da sem bil uspešen. Ko sem prišel domov in hitel v hišo, da ji povem, je ni bilo več. Bilo mi je zelo hudo, saj sem vedel, koliko bi ji to pomenilo. Bil sem zelo žalosten. Sestrična pa me je tolažila, da je teta vedela, preden je umrla, da sem naredil diplomo. Sestrični je namreč rekla, Boris je naredil diplomo, potem pa je izdihnila. Še sedaj se sprašujem, kako je to mogoče, da je lahko vedela,« je žalostno, bolj za sebe kot za gospodinjo, povedal Boris.

			»Marija pravi, da zato noče sporočiti vnaprej, kdaj bo prišla domov, da ji ne bi napekla in skuhala vseh jedi, ki jih ima rada. Navadno kar pride, ne da bi jo midva pričakovala. Tokrat pa je le sporočila, da pride. Zato lahko pripravim kaj boljšega.«

			Dan se je iztekal. Bolj ko se je bližal večer, večje vznemirjenje je bilo čutiti pri gospodarju in gospodinji. Stalno sta hodila, sedaj eden in nato drugi, na dvorišče in pogledovala na cesto. Boris se je v svoji sobi pripravljal za pouk za naslednji teden, da v soboto in nedeljo ne bo imel skrbi s pripravami. Potem pa je zaslišal neki neznani glas.

			»Gotovo je to hčerka. Samo da je prišla. Tako težko sta jo čakala. Sedaj sta najbrž nadvse srečna.«

			Kmalu ga je gospodinja poklicala k večerji. Ko je vstopil v kuhinjo, pa mu je predstavila prikupno črnolasko.

			»Gospod, to je pa najina hčerka Marija.«

			Borisu se je zazdelo, da je to dekle že nekje videl. Brskal je po spominu, pa se nikakor ni mogel spomniti, kje jo je srečal.

			Naslednji dan sta se Boris in Marija srečala na dvorišču, na samem. Zapletla sta se v pogovor. Boris je med pogovorom omenil Mariji, da se mu zdi, da jo je že nekje videl, pa se ne more spomniti, kje sta se srečala. Marija pa je povedala Borisu, da v prostem času dela v restavraciji blizu fakultete. Tja hodi večina študentov tudi na malico.

			Borisu se je posvetilo.

			»Pa to je natakarica, ki je stregla v restavraciji Iris tistega dne, ko sem se srečal z Alešem in Lukom, in ko sem naredil diplomo!«

			Svoje odkritje je povedal tudi Mariji. Takrat se je tudi ona spomnila treh fantov, ki so sedeli za mizo v kotu restavracije in jim je postregla pijačo. Obema se je zdelo čudno, da sta si zapomnila tisto naključno srečanje, ko pa se v lokalu obrne toliko mladih ljudi in si jih po navadi ne zapomnimo. Njih troje pa je imela Marija še vedno v spominu.

			Kadar je bila Marija doma, sta se potem z Borisom pogosto srečevala. Z vsakim srečanjem pa sta si postala bližja. Rada sta se pogovarjala in iskala družbo drug drugega. Družila sta se mnogo časa, vse dni, ko je bila Marija doma. Domov je navadno prihajala ob petkih. Toda za njo in Borisa sta sobota in nedelja hitro minili. V ponedeljek pa je Marija običajno spet odšla. Ko je odšla, se je Borisu zdelo, da je domačija postala prazna in brez življenja. Čedalje bolj se mu je dozdevalo, da ko je odšla, je vzela s seboj tudi del njega. Od tega vikenda naprej, ko se je prvič srečala z Borisom na svojem domu, pa je Marija prihajala domov pogosto, skoraj vsak vikend, kot bi šele sedaj začela čutiti domotožje. Neka neznana sila jo je čedalje pogosteje vlekla domov.

			Boris pa je štel dneve v tednu in nestrpno čakal petek ter upal, da Marija spet pride. Vsak petek pa se mu je zdel neskončno dolg. Če pa je prišla Marija, se mu je zdelo, da ure minevajo z neznansko brzino, kot bi bile sekunde.

			Marija je prinašala v hišo vedrino in smeh. Kadar je prišla, je s smehom napolnila dom do poslednjega kotička. Borisu se je zdelo, da kadar je Marija doma, še sonce sije bolj svetlo, kot ostale dni, ko je ni doma. Srce je Borisu vztrepetalo vsakokrat, ko ga je pogledala, ali se mu nasmehnila. Marija je vedno bolj osvajala Borisa in ga ovijala v svoje mreže ljubezni.

			Neko soboto, ko je Marija spet prišla domov in sta se z Borisom srečala ter se zatopila v pogovor, Boris ni mogel več molčati. Ujel je njeno roko, zagledal se ji je v oči in zašepetal:

			»Marija, rad te imam. Pomeniš mi vse na svetu. Neizmerno te ljubim …«

			Marija je Borisovo ljubezen sprejela. Od tega trenutka naprej sta bila par. Staršema o svojih čustvih še nista omenila niti besede. Pa sta kmalu sama opazila in odkrila, da se med mladima nekaj plete. Toda nista povedala, da vesta za njuno zvezo. Odkritje sta obdržala za sebe. Pustila sta času čas in čakala, da jima bosta sama povedala.

			Nekega večera, preden sta zaspala, je mati rekla očetu:

			»Naša Marija pa zadnje čase pogosto prihaja domov. Pogosteje kot prej.«

			»Je že našla doma kaj, kar jo privlači,« je odgovoril oče in se nekam navihano muzal.

			»Tudi meni se tako zdi. Mislim, da je Boris tisti magnet, ki jo vleče domov.«

			»Nekaj se plete med njima, pa čeprav nič ne povesta. To sem opazila že zadnjič, ko je bila doma,« je z nasmeškom na ustih glasno razmišljala mati.

			»Niti malo me ne bi motilo, če bi se med njima kaj spletlo. Bolje bo, da se Marija zaplete z Borisom kot pa z nekom, ki ga ne poznava in ne veva, kakšen človek je. Boris pa je priden fant, prijazen, delaven in resen. Pa šolan je in paše k njej.«

			»Mislim, da bi bil dober mož za našo Marijo. Ob resnem Borisu bi se tudi ona umirila. Zdi se mi, da sedaj jemlje življenje preveč lahko in preveč sanjari,« je dodal oče.

			»Mlada je še. Naj se sedaj izživi, dokler je še sama. Ko bo imela družino, moža in otroke, se bo že zresnila. Življenje jo bo že prisililo, da bo morala stopiti na realna tla,« je končala pogovor mati.





2


			Prišel je konec šolskega leta. Borisu se je iztekla delovna pogodba. Na delovno mesto, ki ga je zasedal Boris minulo šolsko leto, se je vrnila učiteljica, ki jo je nadomeščal. Borisu niso podaljšali delovne pogodbe. Pa si zaradi tega ni delal skrbi. Še ustrezalo mu je. Tako ali tako je mislil zaprositi za službo nekje bližje mestu, kjer je študirala Marija. Kajti z Marijo sta načrtovala poroko. Še prej kot so se šolske počitnice prevesile v drugo polovico, sta se Boris in Marija tudi poročila.

			Po poroki je Boris takoj začel iskati zaposlitev. Imel je veliko upanja, da jo najde, saj je imel vse pogoje, da službo dobi. Imel je diplomo in leto dni prakse v šoli. Pa mu kljub temu ni bilo tako enostavno najti dela v šoli, kot je pričakoval. Želel je, da bi delal v mestu, kjer Marija študira, ali vsaj kje v okolici. Boris bi bil rad z Marijo skupaj vse dni in ne le ob prostih dnevih. Pa mu v šolstvu ni uspelo najti službe.

			Boris je ugotovil, da kakor je videti, ne bo dobil dela v šoli, zato je začel iskati tudi drugje. Nekega dne, ko je listal po časopisu, je opazil, da nek manjši časopis išče novinarja. Poslal je prošnjo. Ker je že kot dijak in pozneje študent delal pri šolskem časopisu, mu tudi to delo ni bilo tuje. Čez nekaj dni so ga poklicali na razgovor. Sprejeli so ga. Ves srečen in zadovoljen je začel delati.

			Takoj, ko je Boris dobil delo, sta z Marijo začela iskati stanovanje v mestu. Do takrat je Marija stanovala skupaj s sošolko, kar pa sedaj, ko se je poročila, ni več želela. Po dolgem iskanju sta našla manjše stanovanje v predmestju.

			»Za prvo silo bo. Ko najdeva kaj primernejšega, se preseliva,« je rekel Mariji, ki ji stanovanje ni bilo najbolj pogodu.

			Čez dobro leto je tudi Marija končala študij in se začela pripravljati na diplomo. Kljub temu pa je še naprej delala v restavraciji in dela tam ni opustila. Borisu je to tako obrazložila, da bosta tako več prihranila in bosta lahko najela boljše stanovanje, ali pa ga bosta celo lahko kupila.

			Boris je bil pri svojem delu že od vsega začetka zelo uspešen. Kmalu je pritegnil pozornost mestnih poslovnežev. Minilo je dobro leto dni, kar je začel delati pri časopisu, že ga je povabila v svoje vrste ena od privatnih televizijskih hiš v mestu. Sprejel je povabilo in kmalu je tudi tukaj začel nizati uspeh za uspehom. Ni bilo dolgo, ko je postal zvezda ter ljubljenec televizijskih gledalcev.

			Boris je rad delal na televiziji. Delo tukaj pa je bilo nekoliko drugačno, kot v šoli ali pri časopisu. Pogosto je moral delati ponoči, ob vikendih, ali ob praznikih. Marsikateri delovnik pa se mu je podaljšal še v naslednjega. Boris je s strahom čakal, kdaj bo imela Marija tega dovolj in bo eksplodirala. Toda Marija njegove pogoste odsotnosti ni niti omenila, kot da bi ji ustrezala. Boris pa je molčal in ni hotel načenjati te teme, da Marije ne bi izzval.

			 Boris je že nekaj časa sanjal o drugem stanovanju. Dolgo časa je že opažal, da Marija s stanovanjem, ki ga imata, ni zadovoljna. Zato je razmišljal, da če bi našel večje stanovanje, bi jo gotovo razveselil in se ji tako vsaj malo oddolžil za tiste ure, ki jih mora preživljati sama podnevi in pogosto tudi ponoči.

			Nekega dne je z ekipo snemal oddajo v predmestju, na drugem koncu mesta. V tisti konec mesta še nikoli ni zašel. To je bil miren predel, že skoraj bolj vas kot pa mesto. V bližini mesta snemanja je Boris odkril starejšo hišo, ki mu je bila zelo všeč. Zvedel je, da je na prodaj po zelo ugodni ceni.

			»Kupil bom to hišo in jo bom dal obnoviti. Mariji tega ne bom povedal, dokler ne bo gotova in pripravljena za vselitev. V stanovanju, v katerem sedaj živiva, ni srečna. Tukaj pa je tako lepo, da ji bo gotovo všeč. Hišo bom obnovil in ko bo gotova, ji hišo podarim. Načrtoval bom tako, da bo to za njen rojstni dan. Tukaj bo imela tudi vrt in čas, ko me ne bo doma, ji bo gotovo krajši,« je razmišljal Boris.

			Boris je imel še nekaj denarja na računu, kar pa ga je manjkalo, je najel kredit. Ko je iskal arhitekta, ki bi naredil načrte za obnovo in vodil obnovo, je našel svojega nekdanjega sošolca Luko. Njemu je predal dela za obnovo stavbe. Dogovorila sta se za datum, kdaj mora biti obnova končana. Povedal mu je, da je ta datum rojstni dan njegove žene in njej hoče hišo podariti za rojstni dan. Luka mu je obljubil, da bo hiša na ta dan nared za vselitev.

			Borisu je uspelo nakup in obnovo hiše obdržati v tajnosti. Mariji se ni niti sanjalo, kaj ji Boris pripravlja. Prišel je september in bližal se je Marijin rojstni dan. Hiša je bila gotova in pripravljena za vselitev. Dan pred njenim rojstnim dnevom je Boris rekel Mariji:

			»V službi si uredi, da boš jutri prosta. Tudi jaz bom doma. Nekaj bi ti rad pokazal.«

			»Ne vem, če bo šlo. Ne bo mogoče. Ne bo šlo. Imamo najavljeno skupino gostov. Nikogar ni, ki bi me lahko zamenjal.«

			»Pa saj nisi več natakarica. Za goste bodo že poskrbeli kuharji in natakarji, ne pa ti, šefica. Kar potrudi se in si izposluj prost dan. Če pa ti sama tega ne zmoreš, se bom jaz potrudil in se bom sam pogovoril z direktorjem. Prepričan sem, da mi tega ne bo odrekel,« je vztrajal Boris. »Tako malo sva skupaj. Za tvoj rojstni dan pa bi bil rad s teboj,« ji je rekel Boris.

			»Kaj pa te je sedaj naenkrat prijelo, da za moj rojstni dan hočeš biti z menoj? Do sedaj sva svoje rojstne dneve praznovala vsak po svoje.«

			Toda Boris ni popustil. Vztrajal je pri svojem.

			»Dobro. Prosila bom direktorja za prost dan, če že na vsak način vztrajaš pri tem,« je končno popustila Marija.

			»Prav. Pa sporoči mi, kaj bo rekel direktor. Če ne boš uspela, se bom sam obrnil nanj,« je Boris končal razgovor.

			Marija je bila zamišljena in nekoliko bolj bleda kot običajno. Niti malo ji ni bilo do tega, da bi se Boris vmešal in posredoval pri direktorju za prost dan. Niti malo pa ni kazala niti navdušenja nad tem, da bi dan preživela z Borisom. Za ta dan je imela že čisto druge načrte, in to ne take, da bi ga preživela z njim. Ko pa je spoznala, da Boris ne misli popustiti, je spoznala, da si bo najpametneje urediti vsaj del prostega dneva zanj. Cel dan pa nikakor ni želela preživeti z njim.

			Pozno popoldne, ko je bil Boris že v službi, ga je Marija poklicala. Povedala mu je, da je dobila prosto do šestih zvečer. Potem bo morala v službo in delati do jutra.

			»Direktor pravi, da nekdo od vodilnih mora biti pri roki, ko imamo v lokalu tako veliko skupino gostov. Kaj naj počnejo kuharji in natakarji, če bo šlo kaj narobe? Ne bi se znašli. Zato bom morala ob šestih zvečer v službo,« mu je razložila.

			Boris se je moral sprijazniti s tem, čeprav ni bil niti malo zadovoljen. Ni mu šlo v glavo, da enkrat v njunem zakonu želi preživeti dan z njo, ona pa ne more prebiti celega dneva z njim.

			»Ali pa mogoče noče …?« je pomislil Boris. »Ni več natakarica. Le kaj bo počela v lokalu, tudi če je velika skupina gostov? Tam bodo strežno osebje, pa kuharji in varnostniki. Čemu potrebujejo še njo, namestnico direktorja? Malo čudno se mi zdi vse to. Kaj če bi rada svoj rojstni dan praznovala s kom drugim in ne z menoj?« ga je začel glodati črv dvoma.

			Pomoči pa ni bilo. Moral se je sprijazniti s tem, da bo Marija z njim le do šestih zvečer. Preverjati, zakaj tako, pa ni hotel. To bi mu bilo izpod časti in v nasprotju z njegovimi predstavami o potrebnem zaupanju med zakonci.





3


			Prišel je Marijin rojstni dan. Boris je ta dan tako težko čakal, kot že dolgo nobeno stvar ne. Težje ga je pričakoval kot svojega. Vsi dnevi pred tem so se mu zdeli neznansko dolgi in so se vlekli, kot da ne bi hoteli miniti. Končno je le prišel ta težko pričakovani dan.

			Zjutraj, ko sta z Marijo vstala, ji je rekel, naj se čim prej obleče in uredi, ker jo bo peljal nekam, kjer še ni bila in bi ji rad nekaj pokazal. Marija pa se je oblačila in urejala počasi, kot bi odhod od doma nalašč zavlačevala.

			»Pohiti, Marija! Tako počasna si danes. Nimava cel dan na razpolago za sebe.«

			»Kam se ti pa tako mudi? Kam bova šla, ko si tako nestrpen?« je nejevoljno mirila Marija Borisa.

			»Boš že videla. Samo pohiti in se uredi, da lahko čim prej greva,« ji je odgovarjal Boris in se nestrpno prestopal z noge na nogo, ko jo je čakal.

			Končno je bila Marija pripravljena.

			Odšla sta na dvorišče, sedla v avto in se odpeljala. Boris je odpeljal skozi mesto. Po kratkem času vožnje sta se pripeljala na nasprotni konec mesta kot sta stanovala. Boris je zmanjšal hitrost in zavil na dvorišče lično urejene hiše.

			»Pa sva prispela,« je rekel, ustavil avtomobil ter izstopil in pomignil še Mariji, naj izstopi.

			Ko je Marija izstopila, je obstala in se ozirala po hiši, po dvorišču in po lepo urejeni zelenici pred hišo. Bila je radovedna in se je v mislih spraševala, čemu neki jo je Boris pripeljal sem, k tej hiši in v ta del mesta, kjer še nikoli ni bila. Pa kljub radovednosti ni vprašala, zakaj sta tukaj.

			»Pridi! Greva naprej,« ji je rekel Boris in z roko pokazal v smeri proti vhodnim vratom.

			Mariji je bilo nelagodno, pa mu je kljub temu sledila. Ko sta prišla do vhodnih vrat, se je Boris ustavil. Marija pa tudi. Marija se je zvedavo ozrla v moža, ko je ta iz žepa potegnil šop ključev, poiskal pravega in začel odklepati vrata.

			»Boris! V tujo hišo vdiraš! Saj si kot vlomilec.«

			Boris na te njene besede ni nič odgovoril. Ko je odklenil, se je obrnil proti Mariji in ji s prikritim nasmeškom rekel:

			»Marija, vse najboljše za tvoj rojstni dan! Za darilo pa prejmi ključe najinega novega doma.«

			V roke ji je porinil ključe, jo potegnil v objem in jo poljubil. Takrat pa so se skozi vrata vsuli vsi, ki so bili prikriti v hiši, skupina Marijinih najboljših prijateljic in prijateljev, znancev, nekateri sodelavci in vsi, ki so Borisu pomagali pripravljati presenečenje ob Marijinem rojstnem dnevu. Med temi sta bila tudi Borisov prijatelj, arhitekt Luka, ki je vodil obnovo hiše, in Aleš, drugi najboljši Borisov prijatelj iz študentskih let.

			Ko so stopili na plano, pred Borisa in Marijo, so vsi v en glas zavpili:

			»Vse najboljše, Marija, za tvoj rojstni dan! Mnogo sreče in prijetno bivanje v novem domu!«

			Potem se je Borisu in Mariji približal Luka. Marija je zardela kot češnja, ko je Luka pristopil k njej in ji osebno voščil.

			»Iskrene čestitke za tvoj praznik ter prijetne trenutke v novem domu ti želim, Marija,« je povedal, ji stisnil roko in jo poljubil. Marija se je zahvaljevala za voščila in bila je zelo razburjena. Nekaj trenutkov je bila tako zgubljena, da ni vedela, kaj bi rekla. Pogled pa ji je zbegano begal od enega do drugega prisotnega.

			»Marija, to je moj prijatelj Luka, arhitekt. On je obnavljal in opremljal hišo. Skratka vse, kar je v hiši in okrog nje, je njegovo delo in njegova zamisel. Pridi, Marija, in si oglej najin dom!« jo je povabil in jo narahlo potegnil za roko za seboj Boris, ko se mu je zazdelo, da se Marija nekoliko preveč obotavlja stopiti v hišo.

			Marija in Boris sta vstopila, ostali prisotni pa za njima. Šli so od prostora do prostora in si ogledali vsakega posebej. Marija ni ničesar pohvalila, pa tudi kritizirala ni. Bila je le nema opazovalka na tem obhodu. Nazadnje so prišli v jedilnico. V njej je bila dolga miza, že pripravljena za pojedino. Posedli so za mizo. Pa Marija ni dolgo zdržala na svojem sedežu. Kmalu je vstala in odšla v kuhinjo, kjer so Marijine sodelavke, ki jih je za to zaprosil Boris, pripravljale hrano.

			»Marija, zlatega moža imaš. Takega, kot je Boris, je v današnjem času potrebno z lučjo iskati,« je rekla ena izmed njih.

			»Srečna si lahko kot le malo katera,« je dodala druga.

			Marija pa je molčala in ni rekla nič na njune besede. Le skomignila je z rameni in stisnila ustnice v tanko črto. Sodelavki sta to njeno gesto opazili. Spogledali sta se in si mislili svoje. Na glas pa nista rekli niti besede.

			Ko sta se Luka in Boris znašla za trenutek na samem, je Luka rekel Borisu:

			»Nisem vedel, Boris, da je Marija tvoja žena.«

			»Jo poznaš?« je vprašal Boris in Luko zvedavo pogledal.

			»Da, na videz. S fakultete in iz restavracije. Ni mi pa na kraj pameti šinilo, da si ti njen mož, čeprav sem slišal, da je poročena,« je nekoliko s pridihom zadrege Luka govoril bolj sebi kot Borisu.

			Praznovanje je potekalo v mirnem vzdušju. Bilo je podobno bolj slučajnemu srečanju kot pa praznovanju rojstnega dne. Marija pa je ves čas pogledovala na uro. To so opazili tudi gostje in se počasi, drug za drugim, začeli razhajati. Le Luka je ostal do zadnjega. Ko je Luka opazil, da se Marija

			začenja odpravljati, se je ponudil, da jo odpelje, da bo Boris še lahko ostal. Rekel je, da ima isto pot kot Marija, ker ima v tistem delu mesta, kamor gre Marija, še en posel. Tako je tudi bilo. Luka je odpeljal Marijo, Boris pa je še ostal, da so pospravili in počistili hišo.

			Tisto noč Boris dolgo ni mogel zaspati. Premetaval se je na postelji in razmišljal. Razmišljal je o tem, da je bilo očitno, da se Marija ni razveselila darila, ki ji ga je dal za rojstni dan.

			»Nekaj ni v redu. Zelo sva se odtujila drug od drugega,« je pomislil.

			Borisu se je zdelo, da se je Marija zelo spremenila v odnosu do njega.

			Pa je pletel svoje misli naprej:

			»Precej časa sva že poročena. Razumljivo je, da se je najin odnos spremenil. Nisva več mlada zaljubljenca. Zrela človeka sva. Mogoče Marija pogreša otroka. Sedaj imava svojo in dovolj veliko hišo. Lahko bi se odločila za otroka. Če bova še nekaj časa odlašala, bova prestara in se ne bova mogla vživeti v svet otrok. Ne bova jih razumela.«

			Končno ga je le premagala utrujenost in ga zazibala v sen.

			Ko se je zjutraj zbudil, je bila Marija že pokonci. Sedela je pri mizi, pila kavo in kadila. Zdela se mu je zelo nervozna.

			»Si utrujena? Nisem slišal, kdaj si prišla,« je rekel Boris. Približal se ji je in jo poljubil na lice. Ona pa se je stresla, kot da ji je Borisov pozdrav neprijeten in nadležen in ni odgovorila niti besede na njegovo vprašanje.

			»Jutri bo sobota. Oba bova prosta in doma, kolikor vem. To morava izkoristiti. Dobro bo, da se začneva seliti,« je na glas razmišljal Boris.

			»Nisi mogel najti kakšnega stanovanja v središču mesta? Si moral riniti ven iz mesta, na vas?«

			»Ti ni všeč hiša? Hotel sem te razveseliti. Tu je mirno, bolj kot v središču mesta. Za ta denar bi v središču mesta dobila komaj kakšno garsonjero. Sedaj pa imava celo hišo.«

			»Ja, saj. Pa gotovo si si nakopal kup dolgov.«

			Zagotovil ji je, da temu ni tako, pa je vztrajala pri svojem negodovanju.

			»Rajši bi imela garsonjero v središču mesta, kot pa hišo na vasi,« ni odnehala in je gnala naprej svoje.

			»Ko bova imela otroke, bo tam zanje bolj zdravo, kot pa v središču mesta,« se tudi Boris ni dal.

			»Ha, otroke. Še pamžev nama manjka,« je zagodrnjala Marija, sicer nekoliko tišje, a dovolj glasno, da je Boris slišal. Zabolela ga je ta Marijina pripomba, toda nanjo ni rekel nič. Ni hotel še naprej razpihovati ženinega nezadovoljstva. Saj ga je pripisoval njeni utrujenosti in ga ni jemal povsem resno.

			Kljub Marijinemu nezadovoljstvu s hišo na robu mesta sta se v naslednjih dneh le preselila v novo stanovanje.





4


			Po dobrem letu in pol, Marija ni več kazala nezadovoljstva z novo hišo. Boris je bil prepričan, da se je končno sprijaznila z njo, saj ji je hiša nudila vso udobje, kar ga dom lahko da svojim stanovalcem. Med tem časom si je poiskala novo delovno mesto. Sedaj je bila direktorica enega izmed verige hotelov na drugi strani mesta, skoraj na vasi, kot je nekoč govorila za hišo. Borisov in Marijin delovnik ni trajal osem ur, kot običajno traja delovnik večine zaposlenih, temveč toliko, kot je določena delovna naloga zahtevala. Pa kot da ju to ne moti, da preživita tako malo časa skupaj. Boris Mariji ni več omenjal otrok, je pa pogosto razmišljal o njih.

			»Mogoče ima Marija prav. Najin delovni čas je tako nestalen. Če bi imela otroke, bi bile same težave. Težko bi prilagajala svoj delovni čas z obveznostjo do otrok. Mogoče je celo bolje tako, kot je,« se je končno sprijaznil Boris.

			Leta so minevala. Boris in Marija sta le malo časa preživela skupaj. Med njima je nastajala čedalje večja čustvena praznina. Boris je imel občutek, da je Mariji vsaka njegova beseda nežnosti in vsak njegov dotik iz dneva v dan bolj zoprn. Pa je vse to pripisoval utrujenosti in zahtevam dela, ki ju je vedno bolj izčrpavalo.

			V tem času je svet zajela kriza. Tudi našim krajem ni prizanašala. Svoje lovke je kot hobotnica stegovala vedno dalje. Ni bilo v državi podjetja in ne delovnega kolektiva, ki že ne bi niti malo čutil njenih posledic. Mnoga podjetja so začela odpuščati delavce. Marsikatero podjetje je šlo v stečaj. Na novo ni zaposloval skoraj nihče.

			Tudi v podjetju, kjer je bil zaposlen Boris, je začelo pošteno škripati. Izplačila plač zaposlenim so že nekaj časa zamujala in jih delavci niso dobivali na datum, ki je bil dogovorjen. Začelo pa se je tudi šušljati, da bo podjetje šlo v stečaj. Bili so majhni in so le težko konkurirali velikim televizijskim hišam. Že nekaj načrtovanih projektov so morali umakniti, ker zanje niso zbrali dovolj denarja.

			Nekega jutra, ko je prišel v službo, je Boris opazil, da so vsi kolegi nekam nejevoljni in zamišljeni. Čudno se mu je zdelo, da to že navsezgodaj zjutraj. Navadno se jih je tako razpoloženje polastilo ob koncu delovnega časa, ko so bili že pošteno utrujeni.

			»Kaj pa vam je, da se vsi držite tako kislo? Saj še niste utrujeni. Delovni čas se je komaj začel,« si ni mogel kaj, da ne bi vprašal prvega sodelavca, s katerim se je znašel za trenutek na samem.

			»Boš kmalu zvedel. Prepričan sem, da potem tudi ti ne boš več dobre volje, kot si sedaj. Ob osmih imamo sestanek, je sporočil direktor. Najbrž se nam ne obeta nič dobrega.«

			Ob osmi uri so se vsi zaposleni zbrali v sejni sobi. Prišli so tudi tisti, ki so imeli v tem času prosto. Direktor je prišel z nekajminutno zamudo. Bil je zamišljen, njegov obraz pa je bil mračen in zaskrbljen.

			Zaposlene je seznanil s situacijo v podjetju.

			»Denarja ni. Banke nam kredita več ne odobrijo. Račun imamo blokiran. Ne preostane nam nič drugega, kot da gremo v stečaj. Za minuli mesec boste še dobili plačo, potem se pa prijavite na zavodu!« je povedal direktor in je začel deliti odločbe o prenehanju delovnega razmerja.

			Borisa je nastala situacija prizadela kot strela z jasnega. Vročica in ledeni mraz sta mu zajela telo in se izmenjavala.

			»Kako naj Mariji povem, da sem ostal brez dela in na cesti? Kje naj v teh težkih časih najdem drugo zaposlitev? Na šoli? Rad, samo med šolskim letom na šolah ni skoraj nikjer prostih delovnih mest. Vsa so zasedena in vsak se drži svojega. Mogoče bom našel delo na kateri od večjih televizijskih hiš. Pravijo, da nisem slab in poznajo me. Večje televizijske hiše še kljubujejo krizi. Toda to gotovo ne bo z danes na jutri. Gotovo bo trajalo nekaj časa, da najdem drugo delovno mesto. Kaj pa naj počnem do takrat? Dokler bom na zavodu, bo še nekako šlo. Kaj pa, če dolgo ne dobim dela? Kako bom odplačeval kredit? Prihrankov nimam več. Vse, kar sem imel, sem porabil za hišo. Rešitve ne vidim. Če bi vsaj Marija bila, kot je večina drugih žena. Dobro služi. Lahko bi mi pomagala. Pa mi ne bo, to vem. Ona ni taka. Nanjo se ne morem zanašati in računati na njeno pomoč. V najinem zakonu že sedaj škriplje, čeprav ne vem zakaj. Kako bo pa sedaj, ko nimam več službe? Prepričan sem, da bo samo še slabše,« je razmišljal Boris, ko je šel proti domu. Delovati so prenehali takoj po končanem sestanku in ko so prejeli odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Zato se je Boris vračal domov prej kot običajno.

			Hodil je po pločniku s pogledom usmerjenim v tla in v mislih iskal rešitev, s katero bi omilil nastalo situacijo. Pa vse zaman. Naj je obračal misli tako ali drugače, izhoda iz labirinta, v katerem se je znašel, nikakor ni mogel najti.

			Ko je prispel do vrat domače hiše, je poskusil odkleniti. Pa ključa ni mogel vstaviti v ključavnico. Poskusil je odpreti vrata.Vrata so se vdala in odprla. Niso bila zaklenjena. Začudil se je.

			»Kaj Marija ni v službi? Morala bi biti. Pa menda ni bolna?« je pomislil, ko je vstopil v hišo, na hodnik. Začel je slačiti suknjič. Potem pa je zaslišal smeh in govorjenje iz dnevne sobe. Malo se je umiril, postal in prisluhnil.

			»Nekdo je na obisku.«

			Pogled mu je zataval skozi okno. Na dvorišču je zagledal avtomobil, ki ga je ob prihodu domov spregledal.

			»Najbrž je pri Mariji na obisku katera njenih prijateljic,« je pomislil. Že je hotel vstopiti, pa se je ustavil in še bolj napel ušesa ter prisluhnil pogovoru za zaprtimi vrati.

			»Ne, to ni prijateljica. Slišati je moški glas,« je ugotovil ter odprl vrata v dnevno sobo, od koder je slišal pogovor. Prizor, ki ga je zagledal, ga je presunil. Na kavču je zagledal v objemu Marijo in svojega prijatelja Luko.

			»A tako si ti v službi, Marija?« so bile edine besede, ki jih je v tistem trenutku lahko izrekel.

			Ljubimca sta se zdrznila, se odmaknila eden od drugega in se zastrmela v Borisa. V zadregi pa kaj dosti nista bila, kot je bilo videti.

			»Kaj si ti že doma? Ne bi moral biti še v službi?« je vprašala Marija z obtožujočim glasom, kot da bi bil Boris kriv za stanje, ki ga je našel, ker je prehitro prišel domov. Boris pa se je med tem časom že nekoliko zbral. Odprl je usta, da Marijo zasuje z očitki. Pa ga je Marija, ki ni kazala niti malo zadrege, prehitela in ga ni pustila do besede.

			»Pa bolje je tako, kot je. Sedaj veš, da je med nama konec in te o tem ne bo potrebno prepričevati in ti pojasnjevati, da ne morem več živeti s teboj. Z Lukom se že dolgo imava rada. Živela bova od sedaj naprej skupaj, zato te zapuščam. Srcu se ne da ukazovati.«

			Boris je obstal kot okamnel in nekaj časa sploh ni našel pravih besed, ki bi jih povedal kot odgovor na Marijine. Šele čez čas se je toliko zbral, da je lahko spregovoril.

			»Varaš me z mojim prijateljem. Kako podlo je to od vaju obeh. Pa če si se mene naveličala, bi izbrala vsaj koga drugega in ne njega. Takrat bi izgubil samo tebe. Sedaj pa izgubljam ženo in prijatelja. Ja, vem, kaj boš spet rekla, da se srcu ne da ukazovati. Mislim pa, da odrasli ljudje, ki imamo razum in vest, moramo poslušati tudi razum in ne le slepo slediti srcu. Živali slepo sledijo nagonu. Zato torej nisi hotela otroka in ti ni bilo po volji, da sem kupil to hišo, ker si že takrat mene odpisala in si že takrat ljubimkala z njim.«

			»Oprosti, Boris. Tako je naneslo. Nisem tega hotela. Toda to je bilo močnejše od mene,« se je Marija s tresočim glasom začela opravičevati, kot bi šele sedaj spoznala, kakšno bolečino sta z Lukom povzročila Borisu. Bila je presenečena, da je Boris lahko tako, dokaj mirno, govoril, čeprav je čutila, da je čisto na tleh. Če bi vpil, ju mogoče fizično napadel, bi bilo vse kaj drugega. Takrat bi tudi ona dobila moč, da bi vpila nad njim in ga obkladala z vsemi mogočimi besedami ter ga obtoževala, da bi zmanjšala svojo krivdo. On pa ne. Ostal je skoraj povsem miren in zbran.

			»Boris, oprosti mi, dolgo nisem vedel, da je Marija tvoja žena. Ko pa sem to ugotovil, je pa več nisem mogel pustiti in se ji odpovedati; pregloboko je že zlezla v moje srce. Nisem imel več moči, da bi jo zapustil in se ji odpovedal. Sedaj pa tega sploh ne morem več. Otroka pričakuje. Mojega otroka. Tako je življenje. Včasih kaj zasuče brez naše volje in nam jo zagode,« je v silni zadregi povedal luka.

			»Misliš, Luka, da je tako stvar lahko odpustiti in pozabiti? Ja, tako je, ko pridejo nadloge, jih pride več hkrati, ena sama ni dovolj. Množijo se kot gobe po dežju. Beseda oprosti pa je sedaj, v tem primeru, brez pomena in lahko rečem, tudi neprimerna. Kako lahko pričakujeta, da bi vama oprostil, ko sta me okrog prinašala pod mojo lastno streho?« je bilo edino, kar je še rekel Boris.

			Pesti so Borisa neznansko srbele, zato jih je tesno stiskal, da bi se zadržal, da ne bi planil na Luko in Marijo. Z veliko težavo se je obvladoval, da bi neizmeren bes, ki ga je napolnjeval, zadušil. Močno je stisnil pesti, tako da so se mu nohti globoko zarili v dlani in pustili za seboj skeleče rane, ki pa jih ni občutil. Tiste v srcu so bile mnogo bolj boleče.

			»V nekaj dneh te obišče moj odvetnik in ti predlaga sporazumno ločitev. Upam, da jo takoj sprejmeš. Bolje bo, da to čim hitreje in s čim manj obiranja v javnosti opravimo. Trači ne bodo koristili niti tebi in prav tako ne nama,« je z odločnim glasom povedala Marija. Na mizo pa je položila šop ključev.

			»To so ključi od hiše. Ne bom jih več potrebovala,« je rekla in se napotila proti vratom.

			Luka pa je prijel kovčke, ki so bili že napolnjeni z Marijinimi stvarmi, in sta odšla.





5


			Boris je nekaj trenutkov nepremično obstal sredi dnevne sobe, kot bi bil kip. Čez čas pa je kar padel na kavč in se nepremično, brez cilja, zazrl v strop. Potem ga je zlomilo. Solze so mu začele polzeti po licih. Sprevidel je, da je po toliko letih spet ostal čisto sam. Bil je sam, brez občinstva, in solzam je dal prosto pot. Obraz je zakopal v dlani in zaihtel iz vse globine svoje duše.

			Precej časa je minilo, da se je nekoliko umiril. Vsaj solze so prenehale teči in so presahnile. Misli pa so se mu s strašansko hitrostjo podile po glavi. Ni se mogel sprijazniti s tem, da se toliko neprijetnih stvari lahko dogodi človeku na isti dan. Spraševal se je, ali je vse to, kar je doživel ta dan, resnica, ali pa so le moraste sanje, iz katerih se bo vsak čas zbudil in bodo izginile. Trajalo je nekaj časa, da je dojel, da je vse to le resnica in niso sanje.

			»Kako sem bil slep, da nisem opazil, da se je odnos med menoj in Marijo popolnoma ohladil. Kdo ve, kako dolgo sta me že varala, pa tega nisem vedel. Bil sem kot noj, ki tišči glavo v pesek, prepričan, da če on ničesar ne vidi, tudi drugi ne vidijo. Pa vse slabo se je naenkrat moralo zgrniti na mene. Istočasno sem ostal brez službe in brez žene. Kaj pa naj storim sedaj? Kako naj zadušim bes in bolečino, ki mi napolnjujeta telo? Pa kaj naj počnem od sedaj naprej s svojim življenjem?« si je govoril in vstal.

			Napotil se je proti omari, v kateri je bil bife, napolnjen s steklenicami raznovrstnih pijač. Prijel je prvo steklenico, do katere je prišel. Bila je še neodprta. Odprl jo je in začel piti. Med pitjem se je vračal nazaj na kavč. Pil je, dokler ni izpil poslednje kaplje, ki je bila v steklenici. Potem se je vrgel na kavč. Prazno steklenico pa je zagnal v steno pred seboj, da se je razletela na tisoče drobnih koščkov po vsej sobi. Obrnil se je in pristal na tleh, na preprogi, zraven kavča. Potem ga je zagrnila tema. Čez nekaj trenutkov se je tema umaknila ter je zaspal in smrčal kot star medved med zimskim spanjem v svojem brlogu.

			Boris je spal dolgo in trdno, ves dan in vso noč do naslednjega dne. Prebudil ga je hlad, ki mu je zajel telo, da ga je streslo. Bila je namreč že pozna jesen in zima je bila že tik pred vrati. Najbrž ga je prebudil prav hlad. Ko se je zbudil, si je pomel oči in se vzravnal v sedeči položaj.

			S precej napora se je zravnal in se nato spravil na noge, ki so mu bile od dolgega ležanja na tleh povsem trde. Še enkrat si je pomel oči in se skušal postaviti na noge. Vendar je za ta podvig porabil vsaj nekaj poskusov, preden mu je uspelo.

			Z majavimi koraki se je napotil v kopalnico. Oprhal se je in preoblekel. Počutil se je nekoliko bolje, kot da bi voda sprala z njegovega telesa in duše nekaj problemov prejšnjega dne. Pogledal se je v ogledalo in se skoraj ustrašil odseva svoje podobe.

			»Ne, tega več ne smem početi! Res je, da sem izgubil vse, kar sem imel rad, ženo in službo. Toda na tak način tega ne bom spremenil na bolje. Ne bom se utapljal v alkoholu in ne bom se zapil! Koga drugega s tem prestrašim in prizadenem, kot sebe? Čeprav sem toliko izgubil, življenje mi je še ostalo in tega ne bom zapravljal na tak način, da bi se utapljal v alkoholu,« je sklenil.

			Potem so Borisu dnevi minevali enolično. Čez dan je kaj brkljal po hiši in okrog nje, zvečer pa je gledal program televizije, ali pa bral. Po dobrem tednu dni se je toliko umiril, da se je lahko podal v bližnjo trgovino in kupil nekaj časopisov. Ko je prišel domov, jih je skrbno prelistal, v upanju, da bo naletel na oglas za delo, na katerega bi lahko poslal prošnjo, ker bi ustrezal njegovi izobrazbi in delovnim izkušnjam. To, da mora živeti od tistega, kar dobi od zavoda za brezposelnost, mu ni bilo niti malo pogodu. Potem, ko je prelistal vse časopise, ki jih je prinesel domov, je sedel pred računalnik in na spletu iskal, če bi našel zaposlitev. Ponudb dela z Borisovo izobrazbo in delovnimi izkušnjami je bilo zelo malo. Pa kljub temu je napisal nekaj prošenj, čeprav ni pričakoval, da bo uspel. Svetovna kriza je z vso močjo udarila tudi po naših delovnih organizacijah in podjetjih, zato je bilo zelo težko dobiti delo. Pa upanja Boris ni izgubil, čeprav je na večino prošenj dobil negativen odgovor, na druge prošnje pa odgovora sploh ni dobil. Iskal je še naprej.

			»Enkrat se mi bo že posrečilo, da bom našel delo. Saj znam delati kar nekaj stvari. Ni res, da ne bi kje uspel,« se je tolažil in si dajal pogum.

			Po nekaj mesecih sta se z Marijo ločila. Ločitev je bila sporazumna in hitra.

			»Kaj bi zavlačeval. Zavlačevanje stvari ne bi spremenilo in Marije ne bi dobil nazaj.«

			Vezi med Borisom in Marijo so se dokončno pretrgale in vsak je šel od tega trenutka dalje po svoji poti življenja naprej.

			Ko je Boris spet nekega dne tako sam postaval na dvorišču, samo zato, da bi porabil čas, mu je pogled zablodil na pročelje hiše. Nekaj časa jo je nepremično gledal, potem pa je začel razmišljati:

			»Hišo bom prodal in si kupil stanovanje tam, kjer bom dobil delo. Kaj mi bo hiša, ko nimam nikogar, ki bi izpolnjeval njen prostor in vrt? Brez dela sem že tako dolgo. Posojilo pa moram plačevati. Če nekaj časa še ne najdem dela, bom imel težave z odplačevanjem kredita. Edina rešitev je, da hišo

			prodam in kredit v celoti odplačam. Potem pa lahko grem delat v tisti konec sveta, kjer dobim delo. Pa čeprav kam v tujino. Kaj se če. Rad imam svojo domovino, toda iti moram tja, kjer dobim delo. Ne gre drugače.«

			Naslednjega dne se je Boris oglasil v eni od poslovalnic za prodajo nepremičnin. Na prodaj je ponudil hišo. Hotel se je čim prej znebiti hiše in z njo bolečih, pa tudi lepih spominov ter oditi nekam drugam, novim dogodkom nasproti. Želel si je in tudi moral je začeti življenje na novo.

			Na agenciji mu niso dajali kaj dosti obetov za prodajo hiše.

			»Težko bo prodati tako veliko hišo. Kriza stiska tudi našo deželo v svoje kremplje. Kupcev je čedalje manj. Prodajalcev pa vedno več. Mnoge je stiska prisilila, da hočejo prodati, kar imajo in si tako vsaj malo opomoči in olajšati stisko. Pa še ti kupci, kar jih še je, povprašujejo po manjših in starejših hišah, ker so cenejše. Tudi denarja je vedno manj. Poskusimo pa lahko prodati hišo. Čeprav je malo verjetno, da se bo našel kupec za vašo hišo, ki ni samo hiša, temveč prava vila, ali dvorec. Malo verjetno je, da se bo za njen nakup v teh časih kdo odločil,« so dejali Borisu na agenciji.

			Ves pobit je Boris zapustil agencijo in globoko razočaran se je vrnil domov in še naprej iskal delo. Pa kljub njegovim bogatim izkušnjam pri časopisu, na radiu in na televiziji ter visoki izobrazbi, ni imel sreče, da bi našel delo. Manjše časopisne hiše in radijske ter televizijske postaje so zapirale vrata in propadale ena za drugo. Šolstvo pa tudi ni zaposlovalo novih delovnih moči. Krpali so porodniške in bolniške odsotnosti s tistimi delavci, ki so jih na šolah imeli. Zato je tudi na njihova vrata Boris zaman trkal. Odklanjali so ga povsod, kjer je vprašal za delo, kot po tekočem traku. Možnosti za zaposlitev je imel vsak dan manj. Napisal je na desetine prošenj, pa je na večino dobil odklonilen odgovor, na mnoge pa odgovora sploh ni dobil. Vse je kazalo na to, da so mnoge objave prostih delovnih mest le pesek v oči javnosti. Saj so bila mnoga delovna mesta že zasedena, še preden so razpis objavili.

			Boris je postajal iz dneva v dan bolj obupan. Postajal je prepričan, da se je njegovo aktivno obdobje končalo in ne bo nikoli več dobil dela in imel svoj zasluženi dohodek. Prodaja hiše pa tudi ni kazala, da bo uspela. Čisto obupan in otopel je brez volje pogosto taval po mestu, samo zato, da bi dan minil.

			»Če bi vsaj še teta živela. Odšel bi k njej. Ona bi že znala najti besede, ki bi me potolažile in mi vlile voljo do nadaljnjega življenja in borbe za preživetje. Barbara pa ima svoje življenje. Ne morem s svojimi težavami nadlegovati še nje. Ona ima svoje težave, kot sem zvedel od znanca. Drugega pa nimam več nikogar. Še prijatelja nimam več. Mojega prijatelja ima Marija,« je Boris ves obupan razpredal svoje misli. Od časa do časa je postal pred izložbami in si jih ogledoval, ne da bi imel namen kaj kupiti. Gledal jih je samo zato, da bi mu minil čas. Tako tavajoč je prišel do lokala, kamor je pogosto, v času, ko je še imel delo, šel na malico.

			»Kaj če stopim noter in nekaj pojem. Da mi ne bo potrebno kuhati. Za večerjo pa že kaj najdem, si naredim sendvič, ali kaj drugega. Tukaj so cene za malico nizke in si jo lahko privoščim. Hrano pa imajo dobro in okusno,« je pomislil Boris in se odločil, da vstopi.

			Ko je Boris vstopil, je za trenutek postal in pogledal po lokalu. Opazil je, da sam ob neki mizi sedi in počasi srka pijačo, ki jo ima pred seboj, njegov nekdanji prijatelj Aleš. Boris se je napotil proti njemu.

			»Pozdravljen, Aleš! Dolgo se že nisva videla,« ga je ogovoril in mu podal roko v pozdrav.

			Aleš se je starega znanca in prijatelja zelo razveselil. Obraz mu je kar zažarel, ko je Borisu podal roko v pozdrav.

			»A lahko prisedem?« je vprašal Boris.

			»Seveda. Vesel sem, da te vidim, po tako dolgem času. Kako si?«

			»Na psu sem,« mu je brez ovinkov odgovoril Boris.

			»Kako to? Pa kako, da si sedaj, sredi dneva prost, ti, ki si znana televizijska zvezda?« je Aleš začuden rekel Borisu.

			»Bil sem. Bil, Aleš, pa nisem več. Televizijska hiša, v kateri sem delal, je šla v stečaj. Vsi zaposleni pa smo pristali na cesti. Že precej časa iščem delo, pa vse zaman. Ne dobim dela nikjer. Še za snažilca me nočejo nikjer sprejeti. Pravijo, da imam previsoko izobrazbo. Dela v svojem poklicu pa prav tako ne najdem. V delovnih organizacijah z mojo izobrazbo ni prostih delovnih mest. Nikjer ne sprejemajo novih delavcev. Ali pa sprejemajo le take, ki že imajo pri njih koga zaposlenega, strica ali teto. Jaz pa nimam ne tete in ne strica, ki bi me priporočil. Zato me povsod odklanjajo. Imam občutek, da so vsa delovna mesta že zasedena, še preden je razpis objavljen. Prodati skušam hišo, pa tudi to slabo kaže. Na agenciji pravijo, da v sedanjem času ni kupcev za tako velike hiše, prave vile, kot je moja hiša. Pravijo, da med ljudstvom ni denarja. Kaj pa naj počnem s hišo? Denarja za plačevanja kredita mi zmanjkuje. Ko bom pa prenehal dobivati nadomestilo za brezposelnost z zavoda, ga pa sploh ne bo. Še za hrano ga ne bo na pretek, kaj šele za odplačevanje kredita. Žena pa me je zapustila in je odšla z Lukom.«

			»Kaj? Marija da te je zapustila in odšla z Lukom? Z najinim prijateljem Lukom?« se je čudil Aleš.

			Boris je Alešu pojasnil, kako je odkril, da imata Marija in Luka razmerje in da ga zapušča.

			»Ne morem verjeti, to o Luki. Pa kako visokoleteče načrte je imel, da bo našel bogato ženo. Sedaj pa se je zadovoljil z ženo prijatelja. Občudujem te, Boris, da vse to tako pogumno prenašaš. Jaz ne vem, če bi to zmogel. Gotovo bi se zlomil.«

			»Tudi jaz sem se v začetku lomil. Pa sem le prišel k sebi in sem se pobral skupaj. Pa sem sedaj skoraj že spet povsem obupal. Napisal sem že na kupe prošenj za delo. Dela pa ne najdem. Na večino mojih prošenj sploh niso odgovorili. Tisti, ki pa so odgovorili, so mojo prošnjo zavrnili. Ko bi vsaj delo dobil. Potem bi spet lahko upal in začel živeti na novo, pa čeprav od začetka in z ničle. Vse je zanič. Nimam več dosti upanja, da se bom kdaj izvlekel iz te godlje. Popolnoma na tleh sem. Pa toliko so govorili, da nam bo boljše, ko bomo v Evropi. Komu je sedaj boljše? Za male ljudi ni nič boljše, temveč mnogo slabše,« je končal Boris svojo pripoved in razočarano povesil glavo.

			»Res, da ni tako, kot smo pričakovali, da bo. Je pa res nekaj boljše: mej ni več. Svet nam je odprt, lahko gremo in delamo po vsej Evropi. Pretok delovne sile je neoviran po vsej Evropi. Veš kaj, Boris? Nekaj sem se spomnil. Pred nekaj tedni sem govoril s prijateljem iz Avstrije. Je lastnik ene izmed televizijskih in radijskih postaj. Rad bi našel človeka, ki bi obvladal delo na televiziji in na radiu in znal več jezikov. Bi poskusil morda tam, če tu ne dobiš dela?«

			»Seveda bi. Z veseljem. Kjer koli, da bi le dobil delo, pa čeprav bi raje bil doma. Toda, če tu ni dela, bom šel delat tja, kjer ga dobim. Moram delati, da lahko preživim. Od česa pa naj drugače živim? Kapitala nimam. Prihrankov tudi ne, ker sem jih vse, kar sem imel, vložil v obnovo hiše. Hiše pa ne morem prodati, ker ni kupcev,« je bolj na glas razmišljal kot besede namenjal Alešu.

			»Prav, Boris. Napiši prošnjo in priloži vse potrebne dokumente o delu, ki si ga opravljal. Bom prošnjo jaz predal.«

			Potem sta se poslovila.





6


			Boris se je takoj, ko je prišel domov, lotil pisanja prošnje. Naslednji dan pa jo je tam, kjer sta se prejšnji dan srečala, predal Alešu, ki je Borisu obljubil, da bo prošnjo izročil novemu možnemu delodajalcu. Potem pa je Boris spet čakal. Čakal je in upal, da bo končno dobil delo, ki ga tako krvavo potrebuje. Med čakanjem je mnogokrat pomislil:

			»Pa je bilo sploh smiselno prositi za to delo? No, poskusil sem. Pa bo, kar bo. Slabše, kot je, že ne more biti. Sedaj lahko samo še čakam. Drugo mi ne preostane. Če ne bi poskusil, bi si očital, da nisem.«

			Minil je teden, pa dva. Po dobrih treh tednih je Boris prejel vabilo na razgovor. Nemudoma se je naslednji dan odpravil na pot. Takoj, ko je prišel v podjetje, ga je vodilni sprejel. Pogovarjala sta se dobre pol ure, kar mu je vodilni povedal, da je sprejet. Boris se je skoraj sesedel od presenečenja in sreče. Komaj je verjel svojim ušesom, da je dobro slišal. Že naslednji teden je moral začeti z delom.

			Takoj, ko je Boris prišel domov, se je začel pripravljati na odhod. Stvari, ki jih je mislil vzeti s seboj, je zlagal v kovček. Nekaj je odnesel v kontejner. Ključ pa je odnesel na agencijo in tam tudi pustil svoj novi naslov, če se slučajno najde kak kupec, da mu lahko sporočijo. Ko je prinesel ključ, so mu povedali, da se je oglasil en kupec za hišo. Boris si je globoko oddahnil. Vse v njegovem življenju se je začelo postavljati na svoje mesto. Ko je zapustil agencijo, je skoraj glasno izgovoril:

			»Aleš mi je prinesel srečo.«

			Boris je počakal doma še nekaj dni, da se je uredilo vse okrog prodaje hiše. Zelo se je razveselil, ko je zvedel, da se za njegovo hišo zanima resen kupec. Uredili so vse, kot je bilo pri prodaji potrebno, in šele takrat je izvedel, kdo je kupec. Takrat pa je prodaja, ki se je je tako veselil, dobila grenak priokus. Ko je Boris podpisoval kupoprodajno pogodbo, je odkril, da je njegovo hišo kupil njegov nekdanji prijatelj Luka.

			»Odpeljal mi je ženo, sedaj pa je kupil tudi mojo hišo, ki jo je obnavljal po lastnem okusu, kot da bi že takrat vedel, da bo nekoč njegova in da jo gradi za sebe.«

			Boris mu je takrat pri gradnji dal proste roke. Kot prijatelju mu je takrat še popolnoma zaupal.

			Boris se je nekoliko zdrznil, ko je videl, da je kupec Luka. Pa se je hitro potolažil z mislijo:

			Kupec je kupec, pa čeprav je to Luka, ki me je kot prijatelja izdal. Samo, da ima denar in jo lahko plača. Vse drugo sedaj, v tem trenutku, zame ni pomembno. Vzel mi je ženo, pa naj ima še hišo, saj to bo drago plačal. Sicer pa sem jo dal obnoviti za to, da bi se okrog nje igrali Marijini otroci. Sedaj se bodo. Pa čeprav otroci drugega očeta in ne moji. Takrat, ko sem ji hišo podaril, ji ni bila všeč. Sedaj ji menda je, ko jo je Luka kupil. Mogoče sem jo pa jaz motil in ji nisem bil všeč, in ne hiša. Naj bo, kakorkoli že je, ta del življenja je že za menoj in sedaj začenjam novo poglavje svojega življenja,« je Boris prenehal razmišljati o minulih dogodkih in na silo misli usmeril drugam, stran od bolečih spominov, na drugo temo, na prihodnost. Kaj in kako bo ter kaj mu bo ta lahko prinesla. Upal je, da kaj takšnega, kar mu je prinašala preteklost, gotovo ne. Postalo mu je lažje pri srcu, ko se je uspel otresti bremen, ki so ga vezala ali spominjala na preteklost. Tako olajšan in neobremenjen se je podal novim izzivom življenja naproti.

			Ko je Boris prispel v novo okolje in zasedel svoje novo delovno mesto, so ga delavci, vsaj tisti, ki so bili njegovi rojaki in teh ni bilo malo, prijazno sprejeli. Ostali so v začetku gledali nanj z nezaupanjem. Imel je občutek, da si mislijo, kaj neki se ta tujec rine mednje. Ter so razmišljali, da mu tukaj ni mesto. Naj bi rajši ostal tam, kjer je bil, na južni strani Alp. Razbral je to iz njihovega pogovora in iz pogledov, dokler niso vedeli, da razume in tudi govori njihov jezik, zraven tega pa še nekoliko drugih jezikov. Spoznal je, da mu niso niti malo naklonjeni. Trajalo je kar nekaj časa, da si je pridobil njihovo zaupanje in so ga sprejeli medse, kot sebi enakega, čeprav jih je po delovnih izkušnjah in znanju presegal že od vsega začetka. Ljudje smo pač taki, da vse, kar ne poznamo, težko sprejmemo. Boris je to vedel in jim tega ni zameril. Povsod, kjer je le mogel, se je trudil, da bi pridobil njihovo zaupanje in bi jih prepričal, da je vreden biti njim enak in med njimi, kljub temu da prihaja z južne strani Alp ter ima veliko znanja in bogate delovne izkušnje na področju, na katerem delajo.

			V delovni organizaciji, v katero je prišel, je bilo zaposlenih mnogo žensk. Skoraj več kot moških. Ena izmed starejših delavk je bila tudi Irena, naša rojakinja. Bila je izkušena in njeno delo v podjetju je bilo zelo cenjeno. Ko je Boris prišel v kolektiv, je dobila nalogo, da novega voditelja uvede v delo in nad njim bedi ter mu pomaga, da se hitreje privadi. Bila mu je neke vrste mentor.

			Boris in Irena sta se zelo dobro ujela že od samega začetka Borisove zaposlitve. Kmalu sta postala ne samo sodelavca, temveč tudi prijatelja.

			Irena je bila nekaj let starejša od Borisa. Ves čas mu je stala ob strani, saj ji je prijazen, sposoben in simpatični sodelavec kaj kmalu globoko sedel v srce. Kmalu je postala odločilna gonilna sila pri Borisovi karieri navzgor. Boris pa jo je sprejemal kot starejšo sestro. Ker pa so v njegovem življenju vedno imele pomembno vlogo ženske, mama, teta, sestrična Barbara, je tudi Ireno sprejel kot nekaj samoumevnega. Poslušal je njene napotke in se po vseh svojih močeh trudil, da delo opravi čim bolje. Irena pa je ugotovila, da se Boris včasih lovi pri delu, ki je bilo nekoliko drugačno in bolj zahtevno, kot je bilo njegovo prejšnje delo. Toda v vse je vlagal ves svoj napor in energijo, da bi delo opravil kar najbolje. Zato mu je Irena še rajši pomagala in mu je ves čas stala ob strani.

			Ireni je Boris sčasoma začel pomeniti več kot le sodelavca in prijatelja. Takoj, ko ga je bolje spoznala, je začel v njenem srcu zavzemati vedno pomembnejše mesto. Toda čustva, ki so se v Ireninem srcu prebujala, je Irena dušila in jih spretno prikrivala.

			»Boris je lep in simpatičen moški, gotovo ga ne bom zanimala. Molči, srce, in se ne oglašaj! Pa nikar me ne izdaj! Jaz od njega nimam kaj pričakovati. Vesela in srečna bom, če mu bom lahko prijateljica,« je pogosto, ko je bila sama, Irena govorila sebi in s trdno voljo držala svoja čustva do Borisa prikrita. Ni hotela, da bi odkril on, ali kdo drug, kako rada ga ima in koliko ji Boris pomeni.

			Boris pa je kmalu popolnoma osvojil nove delovne naloge. Gledalci in poslušalci so ga sprejeli in vse bolj mu je rasla priljubljenost. Iz dneva v dan je postajal vse bolj znana oseba. Mnogo se je pojavljal na terenu in v javnosti, saj je bila taka narava njegovega dela. Počasi je začel pozabljati na vse temne trenutke življenja, ki jih je doživljal v preteklosti. Z vsem svojim bitjem se je posvečal delu in vse bolj je blestel. Postajal je iz dneva v dan bolj znan, celo zvezda. Ni trajalo dolgo, pa je imel kup oboževalk in tudi vse mlajše sodelavke so ga začele osvajati in se vrteti okrog njega.

			Njegov delodajalec pa si je mel roke. Bolj sijoča zvezda je postajal Boris, vse več je imel oboževalk in tako so imele njegove oddaje vedno več gledalcev, radio pa več poslušalcev.

			»Porast gledalcev in poslušalcev je izključno Borisova zasluga. Naša dejavnost raste. Imel sem srečo, da sem zaposlil tega človeka. Privlači gledalce in poslušalce kot magnet. Pa tudi dela odlično. Prava bomba je.«

			Boris pa je po dolgem času spet začel opažati poglede žensk. Začel pa se je tudi otresati vsega, kar mu je pustila preteklost. Spet se je začel počutiti kot pravi moški. Počasi je tudi sam začel vračati ženskam poglede in tako je vznemiril marsikatero žensko in dekliško srce. Med najbolj zvestimi Borisovimi občudovalkami je bila tudi Gerda. Bila je mlada in zelo lepa. Boris ji je sedel v srce, ne da bi se zavedala kdaj. Nekega dne je začutila, da je Boris zanjo vse in da ne more preživeti dneva, da ga ne bi videla na televizijskem ekranu, ali vsaj slišala na radijskih valovih njegovega glasu, če ga že ne more srečati v živo in spregovoriti z njim besedo ali dve.

			Tudi Boris je opazil Gerdine hrepeneče in občudujoče poglede. Zdela se mu je tako lepa, ko jo je zagledal prvič, da ni mogel kar nekaj časa odmakniti pogleda z nje. Oči so se mu samodejno obračale za njo, pa čeprav si je z vso močjo prizadeval, da tega ne bi počel. Od takrat naprej ga je vedno bolj vleklo srce k njej. Vedno bolj si je prizadeval priti v njeno bližino, dokler mu ni uspelo priti tako daleč, da je lahko spregovoril z njo vsaj nekaj besed. Bile so to le povsem običajne besede v zvezi s snovjo, o kateri so snemali oddajo in v kateri je nastopala tudi Gerda. Kljub temu pa so bile dovolj in nekakšen uvod v poznejše tesnejše poznanstvo.





7


			Boris in Gerda sta se takoj ujela in sta se znašla na isti valovni dolžini. Teh nekaj uvodnih besed je bilo neke vrste iztočnica za pogovor po končanem snemanju. Ugotovila sta, da imata veliko skupnega in da so obema všeč mnoge iste stvari. To ju je vedno bolj privlačevalo in zbliževalo, njuna srečanja pa so bila vedno pogostejša. Sprva sta se srečevala na videz naključno, čeprav sta vedela, kje se po navadi eden ali drugi giblje. Sčasoma pa so srečanja postala dogovorjena. Prijateljske vezi so se vedno bolj poglabljale. Skoraj ni bilo več dneva, da se ne bi srečala. Nista mogla zdržati eden brez drugega. Čutila sta neizmerno potrebo po tem, da se vidita in spregovorita eden z drugim vsaj nekaj besed. Ni trajalo dolgo, pa sta postajala vedno bolj pristna prijatelja in nato par. Gerda je Borisa povsem prevzela in dokončno osvojila njegovo srce.

			V podjetju se je kmalu začelo šušljati, da sta Boris in Gerda par. Govorice je slišala tudi Irena. Irena ni reagirala na govorice, pa tudi podrobnosti ni spraševala. Samo poslušala je in si je mislila:

			»Bo že Boris sam povedal, če je kaj resnice na tem, kar govorijo, če bo hotel. Če pa nič ne pove, pa tudi prav. Jaz tako ali tako ne morem nič spremeniti. Samo, da bi bil srečen. Da se le ne bi spet opekel.«

			Nekega dne, po izteku delovnega časa, je Boris povabil Ireno na pijačo v bližnji lokal. Sprejela je njegovo povabilo, saj je slutila, da bi ji rad nekaj povedal.

			Ko sta Irena in Boris prišla v lokal, sta sedla v nekoliko bolj oddaljeni kot, da bi imela nekoliko več zasebnosti in bi se lahko v miru pogovarjala, brez nepotrebnih prisluškovalcev.

			Ko jima je natakarica prinesla naročeno pijačo, jo postavila na mizo in odšla, je Boris začel pripovedovati, Irena pa ga je brez besed poslušala, ne da bi ga prekinjala. Le srce ji je krvavelo ob njegovem pripovedovanju. Izdala pa tega ni, temveč je spretno prikrivala svoja občutja. Je pa med njegovim pripovedovanjem napeto razmišljala.

			Gerda je mlada in lepa. Bitka proti njej je za mene že vnaprej izgubljena. Ko bi le bil srečen z njo, čeprav dvomim, kajti srce mi pravi, da ne bo srečen. Gerda se ga bo kmalu naveličala in ga pustila, takoj ko bo našla drugega moškega, ki bo pritegnil njeno pozornost. Boris je sicer lep moški, pa dokaj zamotana osebnost. On potrebuje žensko, ki ga bo imela neizmerno rada in bo z njim nežna, ter se mu bo vsa posvetila. Zdi pa se mi, da Gerda ni taka. Ona hoče vso pozornost za sebe in ne da bi jo namenjala drugim. Razvajena je in pričakuje, da se vse vrti okrog nje. Sedaj, ko je Boris še do ušes zaljubljen v njo in ji v vsem popušča, je dobro. Toda čez čas ga bo ta močna zaljubljenost minila in tudi za sebe bo pričakoval nekaj pozornosti. Kako se bo pa potem izšlo, če mu ona tega ne bo mogla dati? Bo kateri popustil? Zdi se mi, da Boris ne bo popuščal. Gerda pa tudi ni videti kaj prida popustljiva. Gerda se bo sčasoma začela dolgočasiti, ko bo Boris delal po cele dneve in še nekaj dni v nočni izmeni. Ko pa bo na terenu, obdan s celo kopico oboževalk, bo čedalje bolj ljubosumna.

			Vse to bo lahko samo opazovala iz daljave, spremeniti pa ne bo mogla, saj to spada k njegovemu delu. Če bi Boris to hotel spremeniti, bi moral opustiti svoje delo. Tega pa ne bo storil. Najbrž. Kolikor Gerdo poznam, tega ne bo mogla razumeti, zakaj je tako in tudi ne sprejeti. Dvomim, da mu bo Gerda prinesla srečo. Rada bi mu odsvetovala to zvezo. Pa ne morem. Ne bo razumel, da mu želim samo dobro. Ne bo mi verjel. To bo moral spoznati in preživeti sam. Edino, kar jaz lahko storim, je, da mu ves čas stojim ob strani in ga tolažim, ko mu bo hudo. Bojim se, da mu bo pogosto hudo. Če pa me bo kdaj vprašal za nasvet, mu bom svetovala, če bom vedela kako naprej. Svetovala mu bom nesebično in v njegovo dobro, pa čeprav mi bo pri tem krvavelo srce. Nikakor pa mu ne bom izdala, kaj mi pomeni. Nisva za skupaj, to vem. On potrebuje drugačno žensko in ne mene, ki bi mu lahko bila bolj kot starejša sestra. Pustimo času čas. Mogoče se pa motim in bo vse tako, kot mora biti, ter bo Boris našel srečo, ki si jo tako zasluži. Mogoče pa mi moja čustva do Borisa ne dovolijo videti svetlejše plati življenja, ki naj bi čakala Borisa. Upati moram, da bo vse dobro in bo Boris srečen.

			Minil je dober mesec po tem razgovoru med Borisom in Ireno. Boris in Gerda sta se preselila v skupno stanovanje in zaživela v dvoje. V začetku njunega skupnega bivanja je bilo njuno življenje kot v sanjah. Oba sta bila nadvse srečna. Niti sence težav ni bilo nad njima, ki bi jima kalile srečo.

			Boris pa je postajal iz dneva v dan vse bolj priljubljen pri gledalcih in poslušalcih ter z vsakim dnem večja in svetlejša zvezda, povsod, kamor je segel radijski in televizijski signal podjetja, v katerem je delal. To pa je podaljševalo njegov delovnik in vse dalj časa je moral preživeti v podjetju, ali ob snemanju na terenu in povsod, kjer se je pojavil, ga je spremljala in bila ob njem tudi množica oboževalk, ki so nekako spadale k njegovemu delu in slavi.

			Gerda pa je vedno več časa samevala in tratila čas sama doma. V začetku njunega skupnega življenja je to ni motilo. Zamotila se je med tem časom, ko je bila sama doma, s kakšno stvarjo. Pogledovala na uro in prisluškovala korakom, ki so odmevali po hodniku, da bo slišala Borisove korake, ko pride. Toda bila je preveč časa sama. Začela se je dolgočasiti in vedno bolj je začela začetna neizmerna zaljubljenost popuščati. Vsak dan pa je tudi postajala bolj ljubosumna na oboževalke, ki jim je Boris posvečal toliko časa, ona pa je doma samevala.

			Boris je prihajal iz službe pozno popoldne, tudi ko je delal v dopoldanski izmeni, ali včasih celo zvečer, ko pa je moral delati v nočni izmeni, pa ga tako ni bilo doma vso noč. Bil je skoraj vsak dan do kraja izčrpan od dela. Največkrat se mu zaradi utrujenosti niti govoriti ni dalo, ko je prišel domov. Pogosto je bil tako na kraju z močmi, ko je prišel iz službe, da se je takoj vrgel na posteljo in v trenutku zaspal tako trdno, da ga tudi topovske salve ne bi zbudile, dokler si ni nekoliko odpočil in nabral novih moči, da je bil spet nared za poslušalce in gledalce.

			Gerdi pa je to vedno bolj začelo presedati in jo motiti. Nekega dne se je Boris vrnil zjutraj iz nočne izmene, in se, ko je prišel domov, usmeril proti edini željeni postaji tistega dne, proti kavču v dnevni sobi. Želel si je samo to, da se čim prej vrže na kavč in utone v spokojni spanec. Pa ga je Gerda prestregla, še preden je prišel do kavča. Oči so se ji jezno bliskale in iz ust so ji žuborele nič kaj prijazne besede.

			»Ves čas si na radiu, ali na televiziji. Tam se smejiš in osvajaš gledalke. Ko pa prideš domov, pa molčiš in je, kot da te ni. Gledaš samo, da čim prej prideš do postelje, ali kavča. Gotovo ves ta čas razmišljaš le o tem, da se čim prej vrneš nazaj, potem pa zaspiš. Meni razen pozdrava ne privoščiš niti besede. Ves čas se držiš kot kisla kumara. Samo molčiš, ali pa spiš, ko si doma. Jaz nočem takšnega moškega. Jaz hočem resničnega moškega, ne pa njegov glas na radiu, ali sliko na ekranu.«

			Gerdini očitki in nezadovoljstvo z Borisom so se stopnjevali iz dneva v dan. Skoraj ni bilo dneva, ki bi ga Boris preživel brez Gerdinih očitkov in godrnjanja, ko se je vrnil iz službe. Zaradi njenih očitkov je postajal vedno bolj zagrenjen tudi sam. Spoznal je, da ga Gerda ne razume. Zdelo pa se mu je, da je ljubezen, ki sta jo občutila nekoč, splahnela, kot se porazgubi slana, ko posijejo nanjo prvi sončni žarki.

			Nekega dne, ko je Boris prišel iz službe in je bila Gerda spet v svojem elementu ter ga je začela obsipati z raznimi očitki, je Borisu bilo tega dovolj. Čeprav s težavo, je premagal utrujenost in željo po počitku. Vzel je potovalko in zložil svoje stvari vanjo. Gerdi ni rekel niti besede. Ona pa ni nič vprašala.

			Ko je bil gotov, je odprl vrata stanovanja, stopil na hodnik in vrgel ključ od stanovanja nazaj v sobo ter odšel brez pozdrava in brez pojasnila, v svoje nekdanje samsko stanovanje sam, brez Gerde.

			»Še sreča, da tega stanovanja nisem odpovedal. Če bi ga odpovedal, ali oddal, kam bi se dal sedaj? Počitek potrebujem, ko pridem iz službe in ne prigovarjanja in obtoževanja. Mlada je in tega ne razume. V meni je videla le zvezdo in slavo, tega pa ne, da vse to zahteva napor in trdo delo. Ne, tako ne gre več naprej. Tega enostavno ne vzdržim več. Bolje je, da sem sam. Tako se lahko vsaj v miru spočijem in si naberem novih moči za jutrišnji dan. Ne more in ne zna pa Gerda sprejeti in razumeti, kaj ta slava prinaša in koliko napora zahteva od človeka. Z Gerdo sva si zelo različna. Pa sem to spoznal šele sedaj, ko sva že nekaj časa živela skupaj. Ja, tako je, drug narod, druga mentaliteta. Če ne more sprejeti razlike, ki obstajajo med nama, potem ne moreva živeti skupaj. Kljub temu da se v Evropi toliko govori o enakopravnosti vseh narodov, obstajajo še vedno razlike, ki jih je potrebno sprejeti, če hočemo mirno živeti drug ob drugem, ali bolje, drug z drugim.

			Njihove ženske ne razumejo, da se je v službi in na svojem delovnem mestu potrebno do skrajnosti potruditi, če hočeš imeti uspeh. Samo razvajale bi se in pričakujejo, da se bo vse vrtelo okrog njih. Naše ženske so drugačne. Klene so in niso razvajene. Delajo in se trudijo, pa čeprav na račun lastnega udobja. Zato tudi može, ki pozno prihajajo iz službe, bolje razumejo. Ne čakajo samo, da jih bo kdo razvajal.

			Poglejmo, na primer, Ireno. Niti družine si ni upala ustvariti, ker se je v celoti morala posveti delu, če je hotela doseči uspeh in napredovati. Pa Gerda? Bila je doma. Še stanovanja ni pospravljala sama, pa tudi kuhala ni. Za ta dela je imela najeti dve ženski. Tujki. Pa še vsak dan, ko sem se vrnil iz službe, je godrnjala in nergala, da jo zanemarjam, ko sem imel le eno samo željo, da se čim prej vržem na posteljo ter si spočijem in si naberem novih moči za naslednji delovni dan. Saj razumem, bila je tako vzgojena, da bo le v okras v stanovanju, ne pa partnerju v pomoč.

			Mislim, da je Irena slutila, da bo tako. Samo mi ni hotela nič povedati, ko je videla, kako noro sem bil zaljubljen v Gerdo. Bila je prepričana, da je takrat ne bi poslušal in ji ne bi verjel. Irena je modra ženska. Pa že dolgo živi tukaj in dobro pozna tukajšnje navade in tudi ženske. Vedela je, da Gerda ni za mene. Pa je imela prav. Res ji ne bi verjel, če bi mi takrat povedala, da bo tako, kot je bilo v resnici, je bila zadnja misel, ki je zaposlovala Borisove možgane, ko je zlagal svoje stvari iz potovalke v omaro. Ko je končal, se je vrgel na posteljo in v trenutku, izmučen, kot je bil, tudi zaspal. Utonil je v globok spanec, ki ga je v trenutku odnesel v sanjske dežele in izničil vse probleme, s katerimi se je srečal v minulem dnevu. Tudi Gerda je postala samo oddaljena bleda preteklost. Naslednji dan je bil spočit in spet poln moči za delo, ki ga je opravljal.

			Ko sta Boris in Irena imela uro prostega časa, je Boris povabil Ireno na kavo v lokal, kamor sta najpogosteje zahajala, ko sta bila v službi. Pa ne samo Boris in Irena, v ta lokal so zahajali vsi, ki so delali na televiziji in na radiu. Bil jim je najbližji in v njem so se počutili nekako domače.

			Boris je tukaj ob kavi Ireni razložil in opisal vse tegobe, ki jih je doživljal v zvezi z Gerdo in tudi vzrok, zakaj jo je zapustil. Irena ga je najprej molče poslušala, nato pa ga je tolažila, da še ni vsega konec.

			»Boris, še imaš čas, da najdeš srečo. Tudi tebe nekje čaka sreča. Samo potruditi se moraš, da jo najdeš. Pa nikar ne obupaj! Vedela sem, da najbrž z Gerdo ne boš srečen. Ni tiste vrste ženska, ki bi moškega lahko osrečila. Čeprav je lepa, je razvajena. Ni vajena odpovedovanja. To pa bi bilo za žensko, ki bi živela s teboj, potrebno. Naše delo je tako, da mora biti partner potrpežljiv. Njej pa si bil všeč kot zvezda in znana oseba. Ni pa vedela, koliko odsotnosti in odpovedovanja je za to potrebno.«

			Ko je Irena tolažila Borisa, se ji je zaiskrila tudi čisto drobna iskrica upanja za sebe.

			»Mogoče bo pa le spoznal, da ga nihče na tem svetu nima tako rad in ne razume tako kot jaz,« je pomislila.

			Pa se je takoj nato popravila in si skušala dopovedati, da upa v prazno.

			»Ne. Nikoli Boris ne bo spoznal, kako rada ga imam. Moški so slepi za take stvari, pa če so še tako pametni. Tudi Boris. Vidijo le zunanjo lepoto in mladost. Samo to jih privlači. Notranjo lepoto in dobroto ter vse drugo, to nobeden ne opazi. Pri Borisu nimam nobenega upanja. Dovolj mi mora biti to, da mi zaupa in da sem mu prijateljica. Pa naj bo, kakor je. Tudi to sprejemam.«





8


			Nekaj časa po razhodu z Gerdo se Boris ni več oziral za ženskami. Z oboževalkami je bil prijazen. Pritegoval jih je kot med muhe in njihovo število je naraščalo iz dneva v dan. Sedaj, ko je bil spet prost in svoboden, jih je še bolj privlačil in marsikatera je upala, da bo mogoče sedaj imela srečo, da se bo ogrel za njo. Boris pa tega ni opažal, temveč se je ves posvetil delu. Energije je imel na pretek, kot da je neuničljiv. Vedno, ko je kdo manjkal, je vskočil Boris. Energijo, ki jo je nekoč moral uporabiti za pričkanje z Gerdo, je sedaj v celoti lahko usmeril v delo in nizal je uspeh za uspehom. Ob tem pa se je krog njegovih oboževalk in oboževalcev vedno bolj širil. Mnogi sodelavci so mu njegove uspehe zavidali in so se po tihem spraševali, kako mu to uspeva.

			Boris pa se za to ni zmenil in niti ni opazil. Ves svoj prosti čas in pozornost je namenjal delu. Postajal je pravi deloholik. Na žure, ki so jih od časa do časa prirejali sodelavci, ni zahajal, čeprav so ga vabili, naj se jim pridruži. Že to, če bi se pojavil na kateri prireditvi te vrste, bi dogodku pridalo blišč. Zato so ga pa vabili vsi, tisti, ki so mu bili prijatelji, in tudi tisti, ki so mu njegov uspeh zavidali.

			»Če grem na en žur, moram iti na vse, na katere bom povabljen. Razlike med sodelavci ne smem delati. To pa bi mi vzelo vse preveč časa. Zato je bolje, da ne grem na nobenega in tako ne bo nihče užaljen. Izgovorim se lahko tako, da povem, da ne hodim na te vrste prireditve.«

			V prostem času se je družil le z Ireno. Irena je rada svoj prosti čas preživljala z Borisom, pa čeprav ji ni bilo lahko. Boris je pred njo razgrinjal vse svoje težave in srčne bolečine, ne da bi mu sploh prišlo na misel, da mogoče tudi njo kaj teži. Bila je vedno ob njem in ga je bila pripravljena poslušati. Do nje se je obnašal kot do starejše sestre. Sploh ni pomislil, da bi se Irena prav tako lahko vnela za njega, kot katera od njegovih občudovalk. Mnoge so se zaljubile vanj in so mu povsod sledile ter prenekatera je skušala vdreti celo v njegovo zasebnost, ali osvojiti njegovo srce.

			Irena je že večkrat razmišljala, da bi šla delat kam drugam in bi se tako oddaljila od Borisa. Mislila je, da bi si ga tako uspela izbrisati iz srca ter bi pozabila nanj. Pa si je vedno znova že čez trenutek premislila.

			»Kam pa naj grem? Pa to sedaj, ko je tudi tukaj že na pohodu kriza. Tudi tukaj se v tem času težko dobi novo delovno mesto. Nič. Potrpeti moram še malo. Ne manjka mi več dosti do izpolnjene delovne dobe za upokojitev. Potem pa, ko bom nehala delati, bom šla domov, v domovino. Mogoče ga bom takrat lahko pozabila, izrinila iz srca in prenehala misliti nanj. Saj naš stari pregovor pravi: Daleč od oči, daleč od srca. Mogoče bo to tudi za mene veljalo. Lažje pa mi bo vsekakor, kot sedaj, ko ga vsak dan srečujem, saj ga ne bom več videla. Nekateri mislijo, da mi starejši nismo sposobni ljubiti. Tudi jaz sem nekoč tako mislila. Sedaj pa vem, da ni tako. Srce je srce. Staro ali mlado se lahko za koga vname in povzroča bolečine.«

			Boris je po določenem času prebolel Gerdo in slabe izkušnje z njunim skupnim življenjem. Srečeval je trume žensk, mladih in lepih. Pa tudi tistih srednih let. Dolgo se je držal v varni razdalji stran od njih ter se ni z nobeno zapletel.

			Potem pa mu je pot prekrižala Lili, vročekrvna rdečelaska. Bil je kot omotičen, ko jo je prvič zagledal, in v devetih nebesih, ko jo je spoznal bolje.

			»Ta je ta prava zame,« si je govoril. »Pa sem jo le našel. Prav je imela Irena, ko mi je govorila, da vsakogar čaka sreča nekje, samo poiskati jo mora vsakdo sam.«

			Boris je Lili obljubil celo zakon. Kmalu potem, ko jo je bolje spoznal, še preden je prišlo do poroke, pa je Boris pri Lili odkril njene prave značajske lastnosti. Lili je pri Borisu odkrivala in izpostavljala same slabe lastnosti. Dobrih lastnosti pri njem sploh ni videla in ne našla. Odpirala mu je pošto. Ko je to Boris odkril, je spremenil geslo in tako ji je preprečil dostop do pošte ter ohranil svojo zasebnost. Njuno življenje pa je iz dneva v dan postajalo bolj podobno bojnemu polju. Vrstili so se prepiri, iz dneva v dan. Lili je Borisu očitala druženje z oboževalkami in ga dolžila, da jo goljufa in ji je nezvest in še mnogo drugih nečednih stvari.

			Vsak dan je postajalo v njunem življenju vse slabše.

			Nekega dne je Borisu postalo tega dovolj. Ni mogel več prenašati njenih izpadov. Prestopila je že vse meje. Boris je spet tako, kot že nekoč v preteklosti, zložil svoje stvari v svojo staro potovalko in odšel v svoje nekdanje stanovanje. Zveze z Lili je bilo konec, še preden je prišlo do poroke.

			Ko je Boris vstopil v svoje staro stanovanje, je za trenutek obstal na mestu in se v mislih vprašal:

			»Pa kaj je meni tega treba? Letam od ženske do ženske, kot metulj od cveta do cveta, pa nikjer ne najdem, kar iščem. Povsod naletim na napačno žensko. Ali pa je mogoče z menoj kaj narobe, da ne najdem ženske, ki bi zdržala z menoj in bi me imela rada? Nobena me ni razumela. Le Irena me razume. Kako to, da me samo ona razume in me lahko posluša, ko se ji potožim, vse ostale pa ne?«

			Odgovora na to vprašanje pa ni dobil in ne odkril. Le Irena je ob prvem prostem času ob kavi spet potrpežljivo poslušala o njegovih težavah in problemih. Irena ga je mirno poslušala in ko je končal, mu je rekla:

			»Boris, slava ima svojo ceno. Zato pa jaz nimam družine in sem ostala sama. Vedno sem se bala, da me mož, če bi ga imela, ne bi hotel deliti z občudovalci in z mojim delom. Zato sem rajši ostala sama. Vse ženske, ki si jih do sedaj srečeval in so ti bile všeč, so v tebi videle le zvezdo in slavo, ki te je obdajala. Tebe kot moškega pa niso opazile. Zato niso mogle sprejeti, da te morajo deliti z drugimi, oboževalkami in s službo. Niso imele rade tebe, temveč blišč ki te je obdajal. Najti moraš žensko, ki bo imela rada tebe, takšnega, kot si, in ne tvoje slave. Dokler ne najdeš take, ne boš srečen.«

			Boris na to ni rekel niti besede. Sklonil je glavo in se globoko zamislil nekaj trenutkov. Potem sta plačala kavo, se poslovila in odšla vsak proti svojemu stanovanju.

			Med potjo proti stanovanju je Irena razmišljala o Borisu in o pogovoru z njim. Bilo ji je hudo, da se je Boris spet uštel, ko se je zapletel z Lili.

			»Še dobro, da se je rešil, še preden se je z njo poročil. Boris je še vedno naiven. Vedno ga premamita lepota in mladost. Ne vidi pa, kdo ga ima resnično rad. Meni se vedno potoži in na moja ramena odloži svoje duševno breme. Le na koga se bo obrnil, da ga bo poslušal in tolažil, kot ga sedaj jaz, ko bom jaz odšla,« je pomislila Irena na poti iz lokala, v katerem sta z Borisom pila kavo in se pogovarjala.





9


			Boris je spet bil samski in prost, na veselje večine oboževalk, ki so spet lahko razpredale svoje sanje in upale. Ponovno si je večina njih prizadevala osvojiti svojega idola in zvezdo, kot je bil Boris. On pa nobeni ni namenil več pozornosti kot drugim. Tako je vsaka mislila, da ima možnost, da ga osvoji. To pa je bil tudi eden od vzrokov, da je število oboževalk skokovito naraščalo. Borisu pa je ugajalo, da sta njegovo delo in on sam tako cenjena. Naraščala pa je s tem tudi gledanost njihovih televizijskih oddaj in poslušanost radijskih oddaj. Tako pa je rasla tudi njegova cena v očeh delodajalca, česar se je Boris zelo dobro zavedal.

			»Kako prijetno je sedaj, ko se lahko brez slabe vesti družim s svojimi oboževalkami in oboževalci. Ko pridem domov, pa mi nihče ne očita odsotnosti. Lahko počnem, kar hočem, spim, berem, ali pa se podam na sprehod v naravo ter uživam v miru in samoti. Nikoli več se ne bom vezal na nobeno žensko. Tako svobodnemu mi je veliko boljše,« je modroval v mislih.

			Irena pa ga je z razdalje opazovala.

			»Spet se Boris pretirano razdaja. Preveč časa preživi z oboževalci. Spet se bo nasmolil, naiven in zaupljiv, kot je, ter si bo na glavo navlekel kakšnega zmaja v ženski podobi, ki ga bo moril in pobiral račun za vsako minuto, ko bo malo pozneje prišel domov. Samo vprašanje časa je, kdaj se bo to zgodilo. Jaz pa ga imam tako rada. On pa tega nikoli ne opazi. Pa jaz poznam naše delo in vem za ceno slave, ki jo moramo plačevati, da se obdržimo na vrhu in v soju slave. Jaz bi ga lahko razumela bolj kot katerakoli druga,« je razmišljala Irena in obupano gledala na Borisovo početje.

			»Ne smem in ne morem tako razmišljati. Nimam te pravice. Pri njem nimam nobenega upanja. Če bi sam pokazal do mene kaj več kot prijateljstvo, potem bi že lahko kaj upala, zdaj pa ne. Ne smem pa tudi zato, ker je Boris iskren prijatelj. Ne morem in niti ne smem upati na nič. Bom pa kljub temu še naprej bedela nad njim. Ker sva zares dobra prijatelja, tudi nikoli ne bo odkril, kaj mi pomeni in kaj čutim do njega.«

			Res se je zgodilo tako, kot je domnevala Irena. Boris pred njo ni imel skrivnosti. Z njo se je lahko pogovarjal o vsem, o sreči, simpatijah, ljubezni in problemih. Niti sanjalo pa se mu ni, da bi lahko tudi Irena bila zaljubljena vanj. Ona je dobro prikrivala svoja čustva do njega. Boris pa se ni nikoli spraševal, zakaj mu je Irena tako naklonjena. Njeno pripadnost njemu je pripisoval temu, da sta rojaka in prijatelja.

			Nekega dne je Boris imel intervju z neko gospo svojih let. Bila je resna, razgledana in z velikim navdušenjem je pripovedovala o podjetju, ki ga je vodila. Niti malo ni kazala prizadevanja, da osvoji Borisa, kot mnoge mlajše ženske, ki jih je srečeval ob svojem delu. Bila je prijetna sogovornica in Boris je po koncu snemanja še malo poklepetal z njo. To je bila za tisti dan zadnja Borisova naloga in je imel čas, da si je lahko privoščil pogovor, ki ni bil vezan na delo.

			Borisu nekako ni bilo do tega, da bi se poslovil od te ženske. Nekaj močnega, močnejšega od njega, ga je vleklo k njej. Da bi lahko bil dalj časa v njeni družbi, jo je povabil na pijačo. Osvajati pa je ni upal, čeprav ga je silno mikalo, da bi. Zdela se mu je povsem drugačna kot ženske, ki jih je ob svojem delu srečeval do sedaj.

			Gospa je sprejela povabilo in iz vročega ter soparnega prostora za snemanje sta se napotila v bližnji lokal. Tu je bilo naravnost hladno v primerjavi s televizijskim studijem.

			»Tako prijetno hladno je tukaj, da sem kar vesela, da sem sprejela vaš predlog in šla z vami sem,« je povedala, ko sta poiskal miren prostor v lokalu in prosto mizico za dva.

			Tako sta Boris in Ana navezala prve medsebojne stike. V majhnem mestu, v katerem sta živela, je bilo težko pričakovati, da se tisti, ki se poznajo, ne bi večkrat srečali povsem slučajno in nenapovedano. Tudi Borisa in Ano je pot slučajno zanesla ob istem času na isto ulico in srečanje je bilo neizbežno. Nekaj takih in podobnih srečanj je bilo povsem naključnih. Potem pa sta spoznala, da jima je v družbi enega z drugim prijetno, da se rada pogovarjata ob pijači, ali ob kavi, zato so njuna srečanja postajala vnaprej dogovorjena. Pomenila so jima neke vrste sprostitev po napornem delu.

			V začetku so to bila srečanja dveh ljudi, ki se rada srečujeta, se rada pogovarjata in si imata tudi kaj povedati. Potem pa so prerasla v prijateljstvo. Nekaj časa po tem pa sta začela spoznavati, da je med njima nekaj več in da ju veže močnejša vez. Vez med Ano in Borisom je postajala ob vsakem srečanju vse močnejša. Ugotovila sta tudi, da imata tudi veliko skupnega, ljubezen do knjig, narave, odgovornost do dela in še in še. Seznam njunih skupnih interesov je postajal vse daljši. Prijateljstvo med njima pa je raslo in se je poglabljalo, dokler ni preraslo v pravo, zrelo, globoko ljubezen.

			Boris je začel zanemarjati svoje prejšnje, stare prijatelje in je vedno več časa preživel z Ano. Zanemaril je celo Ireno in je skoraj čisto pozabil nanjo, odkar se je tako pogosto družil z Ano. Irena je v začetku z nezaupanjem spremljala Borisovo druženje z njegovo novo simpatijo Ano.

			»Spet se je čisto zacopal, kot po navadi. Potem bo pa spet razočaran in bo prihajal jokat na moja ramena. Niti malo ne pomisli na to, kolikokrat je že nasankal in slabo izbral. Pa spet ne misli, kaj dela. Moški ... Vsaka kikla jim zmeša glavo, če le hoče. Tako mehkužna bitja so, popolnoma brez pokončne drže,« se je hudovala Irena in govorila sama sebi. Pa ni bila dolgo jezna na Borisa. Ni mogla biti. Čustva, ki so jo preplavila vsakokrat, ko je pomislila na njega, ji tega niso dopustila. Kmalu za tem je jezo zamenjal bolj spravljivi ton misli.

			»Pa naj bo, če tako želi. Jaz tako ne morem računati na njega. Ko bi le enkrat bil srečen, samo to mu želim. Če bo srečen Boris, bom srečna tudi jaz. Privoščim mu srečo iz vsega srca, pa čeprav me bo bolelo, ker bo z drugo,« je Irena sklenila svoje misli.

			Vezi med Borisom in Ano pa so postajale ob vsakem srečanju trdnejše. Nekega dne, ko sta se spet srečala, je Boris nekaj časa nepremično strmel v svojo sogovornico Ano. Ana je opazila Borisov nepremični pogled, ki je že nekam dolgo časa počival na njenem obrazu. Ni mogla več zdržati, da ga ne bi vprašala:

			»Boris, kaj je, da me tako gledaš, ne rečeš pa nič?«

			»Ne morem odvrniti oči od tebe, pa čakam pravi trenutek, da bi te lahko nekaj vprašal,« ji je odvrnil Boris in še naprej počival s svojim pogledom na njenem obrazu.

			»Ana, rad te imam. Pa ne samo, da te imam rad. Ljubim te iz vsega srca,« se je nato izpovedal.

			»Saj jaz tebe tudi, Boris. Ne morem razumeti, da si se nekje tako dolgo skrival pred menoj, da te nisem našla že prej.«

			»Ana, prosim, poroči se z menoj! Boš?«

			»Da, da, da, Boris. Stokrat da. Že tako dolgo čakam in želim, da boš spregovoril te besede. Sedaj si jih in moja sreča je popolna. Pa le nisem bila zastonj tako dolgo sama in neporočena, saj sem sedaj našla in spoznala tebe. Splačalo se je čakati,« je še rekla in Borisu podala roko.

			Boris jo je prijel za roko in jo potegnil k sebi ter jo stisnil v objem. Vse okrog njiju je v tem trenutku izginilo. Ostala sta le onadva in vse se je zlilo le v njuno ljubezen.

			Minilo je precej časa, da sta spoznala, kako čas hitro mineva. Sonce je zahajalo, dan se je iztekal. Sončni žarki so postajali slabotnejši. Zrak se je ohlajal in ju opomnil, da prihaja večer. To ju je opomnilo, da je prišel čas, da se za ta dan poslovita in se odpravita vsak proti svojemu domu. Ločila sta se z Borisovimi besedami:

			»Iti moram. Delam v nočni izmeni. Ko se zjutraj nekoliko naspim, te pokličem in spet se dobiva.«

			»Prav,« je Ana sprejela Borisov predlog. Poljubila sta se in se razšla. Boris je hodil, kot bi plaval v sanjah.

			»Mislim, da sem tokrat našel svojo srečo. Ana ni mlada in nezrela, kot sta bili Gerda in Lili. Zrela ženska je. Poslovna oseba. Mirna in preudarna je. Mislim, da bo mene in obveznosti do mojega dela lažje razumela, kot sta jih lahko razumeli onidve. Moram pa čim prej povedati Ireni, da se bom poročil z Ano. Zdi se mi, da tudi Irena danes dela v nočni izmeni. Vem, da bo zato, ker sem srečen jaz, srečna tudi ona.

			Boris je komaj čakal, da pride tisti čas, ko bo šel v službo. Ves čas je pogledoval na uro. Sto stvari je vzel v roke, da bi se zamotil in bi mu čas hitreje minil. Čas pa se je vlekel neskončno počasi in zdelo se mu je, da urini kazalci stojijo na mestu in se nikamor ne premaknejo. Pa je kljub temu le dočakal, kar je tako nestrpno čakal. Pogledal je na uro in si oddahnil:

			»Končno!« je vzkliknil vedro in se odpravil.

			Ko je Boris prišel v studio, je popoldanska ekipa ravno zaključevala z delom. Prevzel je »krmilo« od njih, da bodo »popoldanci« lahko odšli.

			»Boris, boš zmogel sam? Irene še ni,« ga je vprašal eden izmed kolegov.

			»Seveda bom zmogel. Saj ne delam prvič sam. Irena pa gotovo tudi kmalu pride.«

			Popoldanska ekipa je zapustila studio, Boris pa se je lotil dela. Razmišljati kaj drugega kot o delu ni imel časa. Ves se je moral posvetiti oddaji, ki je pravkar tekla, vse do prihoda Irene. Tudi ona se je takoj morala lotiti dela. To noč sta imela polne roke dela in razen kot o delu o drugih stvareh nista mogla misliti. Tudi pogovarjati se kaj drugega nista imela časa. Tako je noč, kot se jima je zdelo, hitro minila. Začelo se je svitati. Prišli so kolegi, ki so bili v jutranji ekipi in od Borisa in Irene prevzeli delo. Začela sta se pripravljati, da zapustita studio.

			»Irena, nekaj bi ti rad povedal. Mislil sem, da bova našla čas za pogovor med delom, pa ga ni bilo.«

			»Lahko greva na jutranjo kavo v bližnji lokal in zraven še nekoliko poklepetava.«

			»Prav si se spomnila. Tega, kar ti želim povedati, ne bi mogel dalj časa nositi v sebi, ne da bi ti povedal.«

			»Prav, Boris, ob kavi mi boš lahko povedal.«

			Odšla sta v bližnji lokal in poiskala miren kotiček, sedla k mizi v svoj običajni kot in naročila kavo.

			»No, Boris, sedaj pa z besedo na dan. Poslušam te. Že sem zelo nestrpna in radovedna, kaj imaš za bregom?«

			»Irena, poročil se bom.«

			»Poročil? Pa si dovolj premislil?«

			»Sem.«

			»Pa veš, da si za oboževalke bolj privlačen in zanimiv, če si samski?«

			»Vem. Vem tudi, da bom nekaj oboževalk, če bom poročen, gotovo izgubil. Pa tudi nekaj manj jih bom pridobil, kot bi jih, če ne bi bil poročen. Toda kljub temu ne bom žrtvoval na račun tega svoje sedanje ljubezni.«

			 »Kdo pa je srečna izvoljenka?«

			»Ana. Saj jo poznaš. Poslovna ženska, s katero sva pred nekaj meseci snemala intervju.«

			»Spomnim se je.«

			 Ireno je kot primež stisnilo za srce.

			»Spet me je obšel in se odločil za drugo. No, tokrat mislim, da je izbral nekoliko bolj sebi primerno, kot sta bili Lili in Gerda. Pa kaj spet hočem? Zakaj mislim, da se je odločil za Ano in ne za mene? Boris išče žensko svojih let. Ana pa je taka. Pa tudi izobražena je in resna, ne kot prejšnji dve frfri. Mogoče pa se je tokrat odločil prav in bo srečen.

			»Kaj nič ne rečeš, Irena?«

			»Razmišljam.«

			»In kaj praviš tokrat? Pri prejšnjih mojih odločitvah si me vedno svarila in mi govorila, da sem se odločil napačno. Pa še prav si imela.«

			»Mislim, da si se tokrat odločil bolje. Kdaj pa bo poroka?«

			»Ne vem še. O datumu poroke se še nisva pogovarjala.«

			Spila sta kavo in sta odšla vsak proti svojemu stanovanju. Ireno pa je še vedno stiskalo v prsih. Težko je prenesla, da se bo Boris poročil. Zdelo se ji je, da ga bo pa tokrat resnično izgubila.

			»Naj se poroči, če tako želi. Želim mu vso srečo. Ne morem ga obsojati za to. Saj pa za to, kar čutim do njega in kako rada ga imam, niti ne ve. Bil bi nesmisel, če bi izvedel. Če bi bila nekoliko mlajša, bi odšla delat nekam drugam. Tako pa se mi ne splača. Še nekaj let dela, pa se bom upokojila in odšla v domači kraj. Ne bom ga več videla in nič več ne bom slišala o njem, pa bo moja ljubezen do njega gotovo umrla. On pa me tudi ne bo več potreboval. Imel bo ženo in njej bo lahko tožil o svojih težavah in se z njo veselil svojih uspehov. Vse se bo poravnalo in se postavilo na svoje mesto, kamor katera reč tudi spada,« je Irena zaključila svoje razmišljanje in globoko vzdihnila.

			Dober mesec po njunem razgovoru, sta se Boris in Ana poročila. Leto je teklo, minevalo in se nagibalo h koncu. Boris pa je bil po dolgem času brezplodnega hrepenenja končno srečen. Našel je žensko svojega srca, ki ga je sprejemala takšnega, kakršen je bil. Vedno, ko je končal delo v studio, je čim prej odhitel domov, k Ani. Ni več po končanem delavniku posedal po lokalih s sodelavci ali prijatelji. Še na Ireno je pozabljal in ji je le tu in tam namenil kakšno besedo. Da pa bi z njo dolge ure razpravljal o tem in onem, kot nekoč v preteklosti, za to ni imel več časa. Za dolge pogovore je sedaj imel Ano. Že večkrat je pomislil, kje se je Ana skrivala tako dolgo, da je ni prej našel. Če bi jo našel že prej, bi se tako izognil marsikateri grenki uri v življenju.

			»Pa dobro, da sem jo našel vsaj sedaj. Z njo sem našel tudi svojo srečo,« je večkrat pomislil.





10


			Minilo je leto, pa dve, odkar se je Boris poročil. Njegova sreča pa je trajala še vedno. Boris in Ana sta bila prepričana, da je njuna sreča večna in je ne more nič več skaliti.

			Nekega dne pa, ko je Boris prišel iz službe, je našel Ano, ki je sedela na kavču dnevne sobe in krčevito ihtela.

			»Kaj pa je, Ana? Kaj se je zgodilo, da tako jokaš?«

			»Bolna sem. Že nekaj časa sem se zelo slabo počutila, sedaj pa sem se odločila za obisk pri zdravniku.

			»Pa ne jokaj, prosim. Ob tebi bom, tudi če si bolna. To med nama nič ne spremeni. Ozdravela boš. Prihajava v leta, ko bova gotovo oba večkrat bolna, kot sva bila prej, ko sva bila še mlada. Borila se bova z boleznijo. Ozdravela boš,« je Boris skušal tolažiti Ano.

			»Vem, da me ne boš zapustil. Bom pa najbrž morala zapustiti jaz tebe. Raka imam in le malo je verjetno, da bi ga premagala.«

			Borisu je je ob teh Aninih besedah kar stemnilo pred očmi.

			»Raka? Si prepričana?«

			»Sem. Vse preiskave so pokazale na raka.«

			»Pa ne pozabi, da vsi raki tudi niso smrtni. Mnogo rakavih bolnikov že znajo v današnjem času pozdraviti. Če ga ne bodo mogli pozdraviti tukaj, pri nas, bova pa poskusila kje v tujini. Samo ne obupaj! Kot sem slišal, pri tej bolezni moč volje igra pomembno vlogo,« je rekel Boris in Ano tesno objel, kot da jo hoče obvarovati vsega hudega.

			Boris je bil prav tako na tleh kot Ana, pa tega ni hotel pokazati. Ni hotel, da bi Ana opazila, kako ga je njena bolezen prizadela.

			»Pa ravno sedaj, ko sem bil z Ano tako srečen, je morala priti bolezen, ki ogroža najino srečo. Zakaj jaz ne morem biti srečen, zakaj ne more biti tako, da nad mojo glavo ne bi visela grožnja, ki hoče uničiti mojo srečo? Tako dolgo sem iskal žensko, s katero bi lahko bil popolnoma srečen. Pa ko sem jo našel in sem bil prepričan, da moje sreče ne more nič več uničiti, pride bolezen, ki grozi, da mi bo vzela Ano in uničila vse,« je jezno razmišljal Boris, ko je bil na samem.

			Boris ni mogel zdržati, da svoje gorje ne bi ob prvi priliki potožil Ireni. Tudi njo je pretreslo, ko ji je povedal za Anino bolezen.

			»Ubogi Boris. Sedaj, ko je po dolgem iskanju našel pravo žensko, s katero je srečen, pa ti pride bolezen, ki grozi, da jima bo uničila srečo. To ni pravično. Zakaj življenje tepe vedno ene in iste ljudi?« je premlevala v mislih, toda tega Borisu ni povedala. Tolažila ga je, kakor je vedela in znala ter mu je vlivala upanje in ga opogumljala.

			Za Borisa in Ano pa se je začela prava kalvarija. Nekajmesečno zdravljenje ni prineslo niti malo izboljšanja Anine bolezni. Ana je prestala operacijo, pa se je njena bolezen po nekaj mesecih ponovila. Ponovno so jo napotili na obsevanja. Sama Ana ni upala več voziti. Na obsevanja jo je vozil Boris. Zraven nje pa je trpel on skoraj še bolj kot Ana sama. Trajalo je že drugo leto borbe z Anino boleznijo. Prihajala je spet pomlad. Ani pa so se s pomladjo začele vračati moči in s tem volja in upanje, da bo kljub vsemu le ozdravela.





11


			Nekega dne, ko je Boris prišel iz službe, je Ana sedela zunaj na klopi, na vrtu. Vse naokrog je že začelo poganjati in brsteti. Opazovala je prebujanje narave in na obrazu ji je sijala neka svetloba. Ko je zagledala Borisa, je vstala in stekla k njemu. Objela ga je in se stisnila k njemu.

			»Kaj pa je sedaj to? Ana ni več pobita in zamišljena. Vsa žari od neke notranje sreče. Gotovo mi ima povedati kakšno dobro novico.«

			 Nekoliko se je odmaknila od njega in vsa žareča in navdušena začela govoriti:

			»Boris, zmagala sva! Bolezen sem premagala. Spet sem zdrava. To so mi danes potrdili, na pregledu.«

			»Saj sem ti rekel, da ni vsak rak smrtonosen, pa mi nisi verjela. Vem, da je bilo hudo dati vse to skozi in prestati, kar si prestala ti. Pa mislim, da je bilo vredno,« je bilo edino, kar je lahko rekel, da se ne bi izdal, kako je ganjen. Potem je umolknil in od sreče prevzet stisnil Ano v tesen objem.

			Naslednji dan je bil Boris v službi ves razposajen in je prav žarel od sreče.

			»Tebe, Boris, pa je tudi ošvrknila pomlad, saj ves žariš,« se je pošalila Irena.

			»Res žarim. Pa ne od pomladi, temveč od sreče. Irena, Ana je ozdravela. Zdrava je, so pokazali izvidi. Premagala je raka,« je ves vznesen povedal Boris.

			Tudi sodelavci, ki so slišali te njegove besede, so se veselili z njim zaradi njegove ponovno rojene sreče.

			Ana in Boris sta se osvobodila grožnje bolezni in končno spet zaživela srečno življenje zakoncev. Posvečala sta se z vso skrbjo vsakdanjim dogodkom in delu. Na strah in težave, ki sta jih preživela v času Anine bolezni, sta skoraj že pozabila. Njuno življenje je spet steklo v svojem vsakdanjem ritmu, z vsakdanjimi problemi, težavami in radostmi.

			Nekega dne sta Irena in Boris nadzorovala snemanje nove televizijske oddaje. Delo je bilo zelo zahtevno, pa sta kljub temu pri njem uživala. Že sedaj se je videlo, da je oddaja dobra in bo pri gledalcih gotovo vžgala ter dosegla uspeh, ter bo gotovo dobro sprejeta. To pa bo uspeh in dobro ne samo za televizijsko hišo, temveč tudi za njiju.

			Snemanje je bilo v polnem teku. Naenkrat pa je prišla v snemalni studio njuna predpostavljena. Nekaj časa je stala v ozadju in ni rekla niti besede. Boris in Irena sta jo opazila, pa sta bila prepričana, da je prišla nadzirat njuno delo, zato sta jo pustila stati v ozadju in ji nista namenila niti besede. Ko pa je med snemanjem nastal kratek premor, je stopila naprej in ogovorila Borisa z besedami:

			»Boris, prosim vas, pojdite za trenutek z menoj v mojo pisarno!«

			Irena in Boris sta se spogledala. Rekel pa ni nobeden niti besede. V mislih pa sta se oba spraševala, če ni zadovoljna z njunim delom.

			»Kaj bi naj bil drugo vzrok, da kliče Borisa v pisarno?« je razmišljala Irena.

			Med potjo v pisarno je predpostavljena ogovorila Borisa.

			»Nekdo vas čaka v moji pisarni in vam hoče nekaj povedati,« je omenila in gledala vstran. Kot da bi se izogibala Borisovemu pogledu.

			Boris pa si je oddahnil.

			»Ne kliče me v pisarno zato, ker ne bi bila zadovoljna z najinim delom. Nekaj drugega je.«

			Ko sta Boris in njegova šefica prišla v njeno pisarno, je Boris zagledal dva policista.

			»Kaj pa je sedaj to? Zakaj sta ta dva tukaj? Kaj hočeta od mene? Gotovo sta tukaj zaradi mene, drugače ne bi prišla šefica po mene in me ne bi poklicala v pisarno? Le zakaj? Prepričan sem, da nisem naredil nobenega prekrška, da bi me zato iskala. Le kaj hočeta od mene?« je razmišljal Boris.

			»Boris, nekaj vam morava povedati,« ga je nato ogovoril eden od policistov. »Vaša žena je imela prometno nesrečo.«

			»Moja Ana? Pa danes bi morala na službeno pot.«

			»Najbrž je res bila na službeni poti, kajti nesrečo je doživela na vpadnici na avtocesto. Eden izmed nasproti vozečih voznikov se je iz doslej neznanega razloga zaletel v njen avtomobil. Prišlo je do čelnega trčenja,« je Borisu pojasnil policist.

			»Pa je Ana hudo poškodovana?« je nekoliko s strahom vprašal Boris.

			»Boris, žal mi je, vaša žena je bila na mestu mrtva.«

			Borisu se je stemnilo pred očmi. Vse okrog njega je izginilo. Šele čez nekaj časa, ko se je tema okrog njega razblinila, je spet začel zaznavati stvari in je ponovno lahko razmišljal. Zajel ga je vrtinec obupa, noge so se mu šibile in bi ga skoraj spodneslo, če ga policist ne bi ujel in ga zadržal. Tako je za silo obstal na nogah.

			»Pa komaj je ozdravela. Premagala je težko bolezen, ki je pokončala že mnogo ljudi in bi skoraj tudi njo. Bolezen je ni ubila, ampak sedaj cesta. Le kje je tu pravica? Zakaj mora biti tako? Pa zakaj življenje tepe vedno ene in iste?« je Boris govoril bolj sebi kot prisotnim.

			»Boris, za danes ste prosti. Lahko greste s policistoma, da identificirate ponesrečenko,« je šefinja povedala Borisu. »Delat pa pridite, ko vse potrebno ob smrti vaše žene uredite. Obenem pa sprejmite moje sožalje.«

			»Moram najprej še v studio. Ireni moram povedati, naj nadaljuje s snemanjem, naj ne čaka name!«

			»Prav, Boris. Le pojdite in ji povejte.«

			»Midva vas počakava zunaj.«

			Boris je odšel proti studiu, v katerem se je snemalo. Ko je odprl vrata in vstopil, se je Irena zvedavo ozrla proti njemu. Bil je bled kot kreda. V mislih jo je preblisnilo, da ga je šefica okarala, ker ni zadovoljna z njunim delom.

			»Boris, kaj je? Šefica ni zadovoljna z najinim delom? Nadrla te je?«

			»Ne, Irena. Ni to. Sporočili so mi, da je moja Ana mrtva.«

			»Kaj? Pa saj je ozdravela.«

			» Da. Ni umrla zaradi bolezni. Umrla je v prometni nesreči. Danes se je peljala na službeno pot. Pa je neki voznik čelno trčil vanjo. Pravijo, da je bila na mestu mrtva. Ti nadaljuj s snemanjem! Šefica ve. Jaz jo moram identificirati in postoriti vse, kar je potrebno glede pogreba. Ne vem, kdaj se bom vrnil na delo. Do takrat boš morala delati sama.«

			»Prav, Boris. Bom. Ti samo pojdi! Moje sožalje, Boris. Drugih besed za tolažbo ne najdem. Drži se! Ne vdaj se žalosti! Pa če ti bom kako lahko pomagala, me pokliči!«

			»Bom. Adijo,« je še rekel Boris in odšel.

			Irena je za trenutek obstala in nepremično zrla predse. Bila je pretresena.

			»Ali je komplicirano to življenje. Borisa pa že od nekdaj tepe in mu ne da niti malo dihati ter mu ne prizanaša. Komaj je malo pozabil na Anino bolezen, ki je grozila, da jo pokonča, pa ji ni uspelo, je uspelo cesti, da jo je Borisu vzela. To naše življenje je zamotano, kot LABIRINT. Iščeš in iščeš pot iz težav, pa ko misliš, da si našel izhod, udari po tebi in padeš še globlje in se zaveš, da je bil izhod iz težav le lažen privid, pravega izhoda pa spet nisi našel, temveč si ga zgrešil.«

			Ano so položili k počitku, Boris pa je ostal spet sam, kot že tolikokrat in ves skrušen ter čisto na tleh. Nekaj dni ni mogel jesti in imel je svetle noči, saj ni mogel zaspati. Če pa ga je utrujenost le premagala in je za kratek čas zaprl oči ter zaspal, so ga takoj začele sanje razgrinjati pred njim, v sanjah pa je je videl Ano, ki mu nekaj govori, pa ni mogel razumeti, kaj mu želi povedati in kmalu se je spet prebudil. Spočil pa se ni niti malo. Vstal je zjutraj še bolj utrujen, kot je bil takrat, ko je legel. Bilo pa mu je tudi zaradi tega zelo hudo, ker ni mogel razumeti, kaj mu Ana hoče povedati, kot da bi govorila nek tuj njemu nerazumljivi jezik.

			»Le kaj mi hoče povedati? Gotovo nekaj, kar je ostalo nedorečenega. Pa zakaj je ne morem razumeti?« se je spraševal Boris.

			Čeprav se je že nekoliko sprijaznil z dejstvom, da Ane več ne bo nazaj, se mu je vsakokrat ob takih sanjah bolečina za Ano ponovno prebudila z vso svojo močjo.





12


			Dolgo je trajalo, skoraj celo leto, da se je Borisu ponovno posrečilo postaviti na noge in se docela sprijazniti z izgubo Ane. Postopoma je spet postajal tisti stari Boris, kot je bil nekoč. Moral se je sprijazniti s tem, da mrtvih ne moremo obuditi s še tako močno ljubeznijo in željo ne. Pri tem mu je najbolj pomagala Irena. Njene besede so ga najbolj znale pomiriti, kot vedno.

			V tem času pa je Irena zaključila svojo delovno dobo. Sklenila je, da se bo po končanem delu in odhodu v pokoj vrnila v domovino, v svoj rojstni kraj, ki ga je tako močno pogrešala in je bila tako dolgo ločena od njega. Tega se je veselila. Hudo pa ji je bilo, da se bo s tem, ko bo odšla, tudi oddaljila in odšla od Borisa in ga bo morala pustiti tukaj v tujem svetu samega, ne da bi bedela nad njim, ga tolažila in mu pomagala, ko bi potreboval pomoč in tolažbo. Boris je še vedno imel največji prostor v Ireninem srcu.

			»Boljše je tako, da grem. Zakaj bi še naprej gojila prazno upanje? Tako bom daleč vstran od njega, pa ga ne bom vsak dan videla. Mogoče sploh nikoli več. Pa ne bom gojila praznih upov ter si ga bom lažje izrinila iz srca in pozabila na njega. Toda kaj bo on revež, ko ne bo imel nikogar več, na kogar bi se lahko popolnoma zanesel. Komu bo potem lahko potožil svoje gorje in svoje težave? Upam lahko samo, da ga spet ne omreži kakšna mlada smrklja, ki ji bo všeč le njegova slava in ga potem spet prizadene ter mu dodatno zagreni življenje,« je razmišljala Irena. Pomoči in izhoda pa ni našla na lahek način. Odločiti se je morala: ali ostati in še naprej bedeti nad Borisom ter skrivati svoja čustva, za katera je bila trdno prepričana, da nimajo prihodnosti, ali pa oditi ter se tako rešiti ljubezni, ki ne vodi nikamor in je ena sama bolečina. Po dolgem tehtanju in preigravanju različnih scenarijev v mislih, se je odločila, da bo kljub vsemu odšla in da je to mogoče edina rešitev, da se reši ljubezenskih čustev, za katera je prepričana, da nimajo nobene prihodnosti.

			 Prišel je dan Ireninega slovesa od sodelavcev, prijateljev in Borisa. Poslovili so se s skromno zakusko v bifeju, kamor so pogosto radi zahajali. Pozno popoldne se je Irena vrnila v svoje stanovanje. Prtljago, ki jo je mislila vzeti s seboj, je imela že pripravljeno in zloženo v avtomobilu. Odnesla je v avto še zadnjo potovalko, da ji tega ne bo potrebno zjutraj, temveč bo samo sedla v avto in se odpeljala.

			Zgodaj se je odpravila spat, da bi zjutraj vstala navsezgodaj in bi se tako lahko prej odpravila na pot.

			Ko je zjutraj vstala, je nekaj malega pozajtrkovala, nato pa odložila ključe stanovanja pod predpražnik, kot sta se z novo stanovalko dogovorili, in se napotila proti avtomobilu.

			»Hej! Irena! Počakaj!« je zaslišala dobro znani glas.

			Bil je Boris.

			»Včeraj se nisva poslovila. Pospremim te del poti,« ji je zaklical Boris.

			»Prav, če tako hočeš,« je bilo vse, kar mu je rekla. Rajši pa bi bila, če ga ne bi bilo na spregled. Saj ji je bila že tako, brez tega srečanja, misel na to, da ga dokončno zapušča, boleča.

			Pa sta krenila na pot. Irena je vozila spredaj, Boris pa za njo. Tako sta pripeljala do tam, kjer se avtocesta razcepi na dva dela: eden se usmeri na jug, proti našim krajem, drugi del pa se nadaljuje v isto smer, v katero sta vozila do tega trenutka. Irena, in za njo Boris, sta zavila v majhen kafič, ki je stal v trikotniku, kjer se je avtocesta razcepila. Ustavila sta avtomobila in izstopila.

			»Tako, Boris. Najini skupni poti se končujeta in ločujeta. Ti moraš nazaj, jaz pa naprej, proti domu.«

			»Irena! Kaj bom brez tebe? Pogrešal te bom.«

			»Jaz tebe tudi. Pa saj obstajajo telefoni. Pokliči me, ko me boš pogrešal.«

			»Bom. Seveda bom, če smem.«

			»Zakaj pa ne bi smel? Saj sva menda še vedno prijatelja?« je rekla Irena.

			»Seveda sva. Toda drugače je, ko se z nekom pogovarjaš v živo, kot pa, ko govoriš po telefonu.«

			»To drži. Pa čeprav je boljše tako, kot da ga sploh ne pokličeš. In z njim ne govoriš. Pokliči, ko boš hotel!«

			»Bom.«

			»Sedaj se pa morava posloviti, Boris. Kavo sva spila in morava na pot, vsak na svojo stran. Jaz na jug, ti pa nazaj na delo, na zahod. Pa na svidenje in lepo se imej in pomisli kdaj na mene!« je rekla Irena, se napotila k avtomobilu, sedla vanj in predno je speljala nazaj na avtocesto, še pomahala Borisu v slovo. Z veliko težavo je skrivala ganjenost, ko je zapuščala Borisa, zato se ni kaj dosti ozirala. Želela je, da bi njegova podoba čim prej izginila iz ogledala.

			»Srečno, Irena!« je še zavpil za njo, čeprav je dobro vedel, da ga več ne sliši. Nekaj časa je stal na mestu, kot ohromel, kot da se ne bi mogel premakniti. V prsih pa ga je tiščalo, kot bi se del njegove duše hotel odlepiti od njegovega telesa. Ni mogel preprečiti niti solzam, ki so mu, ne da bi se tega zavedal, privrele v oči in spolzele preko lic. Potem se je napotil proti avtomobilu in gledal v tla, da bi tako prekril solze, ki so mu po vsej sili silile v oči in iz njih.

			Nato je sedel v avtomobil in se odpeljal nazaj proti mestu svojega bivališča.

			Boris je Ireno zelo pogrešal, ona pa njega prav tako. Ireni Borisa ni uspelo pregnati iz srca, pa čeprav sta bila tako daleč narazen. Skoraj ni minil dan, da se ne bi slišala. Boris je pogosto v nočeh brez spanja analiziral svoje življenje, se je nenadoma zavedel:

			»Irena! Ona me ima prav tako resnično rada! Pa sem bil ves čas slep in tega nisem opazil. Povsod sem iskal ljubezen in srečo, pa je razen pri Ani nisem našel. Irenine ljubezni pa nisem videl. Bil sem slep. Zato jo sedaj tako pogrešam. To bom popravil. Moram. Takoj, ko se upokojim, bom šel k njej in ji razkrijem svoje srce. Do takrat pa moram z njo obdržati stike, pa čeprav le preko telefona.«

			Od trenutka, ko je Boris to dojel, je komaj čakal tisti dan, ko bo zaključil svojo aktivno delovno dobo in bo odšel k Ireni, da ji razkrije, kaj nosi v srcu. Leta, ko je moral še delati, pa so se mu kot nalašč vlekla. Nikoli prej v življenju mu delo ni bilo tako težko in se mu ni zdelo, da je še tako daleč čas, ko pride tisti zadnji dan in nato upokojitev. Ampak Boris ni obupal. Vztrajal je in negoval svoja čustva in svojo na novo odkrito ljubezen ter je potrpežljivo čakal tako zaželjeni dan.





13


			Nekaj let je minilo in končno je Boris dočakal, kar je tako nestrpno čakal. Njegova aktivna delovna doba se je končala in pred njim je bila upokojitev. Končal je z delom. Poslovil se je od sodelavcev in prijateljev. Prtljago je zložil v avtomobil in navsezgodaj nekega dne krenil na avtocesto ter zavil na jug, proti domačim krajem. Že prej, preden je končno lahko odšel in zapustil mesto, v katerem je bival do sedaj in delal, je našel preko spleta stanovanje v mestu, v katerem je nekoč preživel največ časa. Tako sedaj ni bil niti malo v dilemi, kam naprej in kje najti novi dom, v katerem bi preživel preostanek svojega življenja. Ko pa je pripeljal do razcepa avtoceste, kjer gre en krak na jug, drugi pa nadaljuje prejšnjo smer, pa se je spomnil slovesa od Irene.

			»No, sedaj se pa spet poslavljam. Poslavljam se od krajev, kjer sem delal, pa užil tudi nekaj sreče. Pa nič zato. Doma je gotovo še lepše. Čim prej moram obiskati Ireno. Ne smem dolgo čakati. Vsak dan brez nje je izgubljeni dan.«

			Ko je Boris prispel v domovino, je zavil v svoje novo stanovanje. To je bilo v mestu blizu Irene. Ona tega ni vedela. Ni ji povedal, da prihaja in da se tudi on vrača domov. Hotel jo je presenetiti. Dan je ugašal, ko je zavil na dvorišče stavbe, v kateri bo odslej njegov dom. Ustavil je avtomobil in poiskal ključ na dogovorjenem mestu ter vstopil v stanovanje. Sedaj ga je videl prvič in bil je zadovoljen.

			Stanovanje ni bilo veliko, pa zanj ravno pravšnje. Imel je majhen prostor, ki ga je lahko uporabljal kot dnevni prostor in kotiček, ki naj bi bil kuhinja, ter spalnico in kopalnico. Imel je lep razgled na bližnje hribe in gozdove, ki so mu kazali lepo sliko, s svojim pordelim listjem iztekajoče se jeseni.

			»To je tak pogled, kot ko smo oče, mama in jaz še stanovali v bloku. To so bili moji najsrečnejši dnevi. Kdo ve, mogoče jih bo še kaj,« je pomislil in začel zlagati svoje stvari na mesto. Ko je bil gotov, je bil že večer in zunaj mesta je bila že trda tema, mestne ulice pa so bile že razsvetljene. Boris je odšel v bližnjo restavracijo na večerjo.

			Tako je kot takrat, ko sem prvič videl Marijo. Kdo ve, kako sedaj živi? Odpustil sem ji. Tistega dne, ko sem jo prvič videl, je umrla teta. Pa tudi Marijina ljubezen do mene je umrla z leti. Tako je to. Nič ni večno. Vse lahko nekoč mine in umre, kot Ana in Marijina ljubezen. Samo Irenina ljubezen, kot se mi zdi, še ni umrla in še traja. Čim prej jo moram obiskati in se prepričati, ali se ne motim. Ne smem odlašati in tega zapraviti. Takoj jutri se podam k njej,« je sklenil, povečerjal in odšel nazaj v stanovanje, v svoj novi dom.

			Med potjo proti stanovanju pa je premišljeval:

			»Jutri navsezgodaj se odpravim k Ireni. Presenetil jo bom. Ona še ne ve, da sem v domovini. Niti ne sanja se ji, da sem tako blizu nje.«

			Potem pa ga je nenadoma pograbil nek nemir.

			»Kaj pa, če me ne potrebuje? Kaj če je našla koga, s katerim preživlja svoje dneve? Dolgo je bila daleč vstran od mene. In vemo, kaj pravijo: Daleč od oči, daleč od srca,« ga je začel glodati črv nemira.

			»Ne. Ona ni takšna. Ona je moja. Vedno je bila moja, kar se poznava, in vedno bo. Samo jaz sem bil popolnoma slep in tega nisem opazil, dokler sva delala in živela v istem mestu.«

			Ko je Boris prišel v stanovanje, se je takoj odpravil v posteljo. Šele sedaj je začutil, kako je utrujen. Pot do doma je bila dolga, on pa tudi ni bil več mladenič. Dolga vožnja je posrkala precej njegovih moči.

			Ko je tako ležal v postelji, se je trudil, da bi zaspal. Zaspati pa ni mogel. Neprestano so se javljali pretekli spomini in ga držali budnega. Ves čas, vsak trenutek, pa je obnavljal spomine na Ireno in na njuno druženje in skupno delo. Vsak njun pogovor in vse, kar sta doživela skupaj, je obnovil v mislih. Vedno bolj je bil prepričan, da ga ima Irena rada, kot tudi on njo. Dolgo je tako bedel, čeprav si je želel odrešujočega spanca. Zunaj se je mrak že začel redčiti, ko ga je utrujenost le premagala in je zaspal.

			Spal je dolgo in mirno. Ni bilo morastih sanj, pa tudi prijetnih ne. Sonce je bilo že precej visoko, ko se je prebudil. Takoj, ko se je zbudil, se je počutil precej zgubljenega in nekaj časa ni dojel, kje je. Najprej je strahoma pogledal okrog sebe in je mislil, da je zaspal v službo. Hitro je skočil pokonci v strahu, da bo zamudil službo. Šele nato se je spomnil, da se mu ni treba tega bati, ker ne dela več, saj je v pokoju, in to daleč stran od svojega nekdanjega delovnega mesta, v svoji domovini. Čez nekaj časa se je spomnil, da je nameraval iti k Ireni.

			Oblekel se je in se odpravil na zajtrk. Po zajtrku pa je zavil v cvetličarno in kupil šopek rož.

			»Kar tako s praznimi rokami ne morem k Ireni. Kaj si bo pa mislila?« si je rekel.

			Potem pa se je podal na pot. Ta pa se mu je tako vlekla in komaj je čakal, da pripelje na cilj.

			Ko je pripeljal do Irenine hiše, je zagledal Ireno na dvorišču. Zavil je na dvorišče in ustavil tik ob njej. Izstopil je. Irena ga je nemo gledala s široko razprtimi očmi, kot da ne more verjeti, da je resnica, kar vidi. Nekaj časa ga je gledala, kot da bi videla prikazen. Ko pa je le dojela, da je resničen in pravi, je stekla proti njemu. Boris je razširil roke in Irena je pristala v njegovem objemu.

			»Boris! Si to res ti? Kaj te je le prineslo k meni? Tako sem te pogrešala.«

			 »Jaz sem, Irena, Jaz. Tukaj sem ves, kar me je. V pokoju sem kot ti in me je pot ponovno pripeljala naravnost k tebi.«

			Vse zavore so v sreči ob ponovnem srečanju popustile in povedala sta eden drugemu vse, kar sta leta in leta zadrževala v svoji notranjosti in skrivala.





14


			Minilo je že precej let od takrat, ko sta Irena in Boris združila svoji življenjski poti in zaživela skupaj, pa to srečno, kot še nikoli prej.

			Nekega dne je Boris sedel na terasi njune hiše, ko je Irena odšla po nakupih. Njegove nekoč črne kodre so sedaj na gosto prepletale srebrne niti, da ni bilo več mogoče ugotoviti, kakšne barve so bili nekoč. Obraz pa mu je žarel od sreče. Tako sam doma je brskal po svojih spominih. Okrog ust mu je lebdel rahel nasmeh sreče. Tako je bil zatopljen v spomine, da ni slišal avtomobila, ko se je Irena vrnila.

			»Kaj pa je, Boris, da se smehljaš?« ga je vprašala, ko je prišla do njega in s tem prekinila njegovo sanjarjenje.

			»Pa sem ga našel.«

			»Koga pa?« je vprašala Irena.

			»Izhod iz labirinta življenja sem našel. Ti si ta izhod in moja sreča.«