Nova zbirka ustnega izročila iz zamejstva
Pavle Merku: Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji. ZTT, Trst 3976. 472 str.
Od pokrajin slovenskega etničnega ozemlja v Italiji slovi po svojem bogatem in izredno živem ustnem slovstvu predvsem Rezija. Njen današnji najboljši poznavalec Milko Matičetov je predstavil doslej del njenih liričnih pesmi in živalskih pravljic (prim. Rožice iz Rezije, Zverinice iz Rezije), velika večina gradiva, ki ga je zbral tam, pa še čaka obdelave in objave, kar je zaradi ustreznega prenosa govorjene besede na papir izredno zahtevno in zamudno delo.
Njemu se je z vsem žarom terenskega raziskovalca pridružil Pavle Merku, slavist in glasbenik iz Trsta. Sad njegovega desetletnega terenskega dela je knjiga Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, v kateri je
zbrano 609 enot »etnografskega« ali »ljudskega blaga«, kakor sam po tradiciji označuje med svojimi rojaki nabrano etnološko gradivo. Velika večina ga sodi v ustno slovstvo, nekaj pa tudi v druga področja etnološke obravnave, npr. podatki o šegah, drobci iz etnomedicine itd.
Priložnostnim začetkom zbiranja, o katerih med drugim govori avtor knjige v uvodu, je sledilo prejkone sistematično delo, kar se kaže na eni strani v usmeritvi na tista zemljepdsna področja slovenskega etničnega ozemlja v Italiji, koder so se njegovi predhodniki manj zadrževali ¦— izpolnjeval je t. i. »bele lise« — in po drugi strani v pozornosti do tistih vrst ustnega slovstva, ki so doslej doživele manj zani-, manja, npr. nabožna pesem. K taki odločitvi mu je pomagal pregled dosedanjih zbirk ustnega slovstva z omenjenega področja (18 bibliografskih enot), ki so, po njegovem, krajevno natančno omejene ali obravnavajo le določene teme. Iz označbe obiskanih krajev na priloženem zemljevidu je videti, da je bilo težišče Merkujeve-ga dela v Terski in Nadiški dolini v Beneški Sloveniji, sledijo kraji v zaledju Tržaškega zaliva, nato Goriško, Rezija in Kanalska dolina.
Merkujevo delo ni pomembno le zaradi tega, ker je z njim omogočil dostop do gradiva in ustrezno dopolnil dosedanje zbirke, ampak tudi zaradi odločitve in prizadevanja, da živo, govorjeno besedo čim bolj zvesto prenese na papir. To je posebej pomembno pri proznih besedilih, saj se prav pri njih jezikovni ustroj posebno loči glede na to, ali so oblikovana v procesu govora ali pisanja. Razen nekaj izjem, pri katerih gre za objave zapisanih besedil, so vsa magnetofonski posnetki, zapisani v fonetični transkripciji. Tako so tudi primeren temelj za študij narečij iz pokrajin, od koder so besedila, in to ne le njihove fonološke, ampak še bolj morfološke, sintaktične in semantične jezikovne ravnine. Zadnji dve že zanimata tudi raziskovalce oblikovnih lastnosti ustnega slovstva, ki jim je do nedavna pravzaprav manjkalo primernega gradiva: zaradi neustreznega prenosa govorjene besede v »konservirano«, obstojno obliko. Pri starejšem načinu zapisovanja, brez uporabe magneitofona, so bili kolikor toliko neoporečni le motivi, tudi še posamezne formule v njih, medtem ko so se večje enote kot oblikovna celota izgubile.
Ustrezna glasbena izobrazba je Merkuju omogočila, da ni bil v zadregi tudi pri za-
154
pisovanju napevov in ritmiziranih oblik ustnega slovstva, kar vrednost zbirke tehtno povečuje in jo približuje zahtevam današnjih načel pri izdajanju tovrstnega gradiva. Naslednja prednost nove zbirke ustnega slovstva iz italijanskega zamejstva je njena dvojezičnost. Vsaka posamezna enota je namreč prevedena tudi v italijanščino, kar je dobrodošlo ne le zaradi medsebojnega spoznavanja treh narodnosti (italijanske, furlanske, slovenske), ampak tudi s strokovnega vidika, saj slovensko gradivo tako omogoča primerjalne razprave in večji odmevni prostor tudi v strokovnih krogih.
Pri ureditvi besedil je upoštevano lokalno načelo, tj. v posamezne razdelke so združena besedila iz ene občine (ki po razsežnostih nekako ustrezajo našim krajevnim skupnostim) in tako se zbiralec pomika od juga proti severu in od vzhoda proti zahodu. Drugače povedano, gre za vidik narečne združitve besedil, kar je očito predvsem pri prozi, pri pesmih je narečna obarvanost pač manj izrazita, čeprav prisotna. Oblikovnemu ali motivnemu vidiku ureditve besedil, ki bi preučevalcu ustnega slovstva mogoče bolj godil, odpomore analitično kazalo na koncu, v katerem so posamezna besedila razvrščena v naslednje razdelke: pripovedne pesmij lirske pesmi z več podrobnejšimi razdelki; molitve; legende, pravljice in povedke; mitološka bitja; etnojatrija (= etnomedicina); meteorologija; pregovori, reki, ljudska modrost; igre; glasbila; opisi šeg. S takšno razdelitvijo se mogoče kdo ne strinja popolnoma, vendar je sprejemljiva, ker omogoča
hitrejši dostop do posamezne vrste konkretnega gradiva. Poleg so navedene še kazalke za primerjavo variant iz posameznih zgodnejših zbirk, ki vsebujejo gradivo s tega področja in so zbrane v bibliografskem kazalu knjige.
Na koncu sledi kazalo zemljepisnih imen (s posebno označbo mikrotoponimov), o pisanju katerih je avtor že na marsikaj in marsikje (tudi v JiS) opozarjal.
Zbirko primerno dopolnjujejo tudi fotografije nekaterih informatorjev, bivališč in okolja, v kakršnem je bilo gradivo nabi-rano, in verjetno je marsikaj od tega po hudem potresu 1. 1976 že kar dokumentarne vrednosti.
Škoda, ker je za lep čas zamujena priložnost, da bi zainteresirani dobili tudi akustičen, plastičen zvočen vtis narečij, od koder so objavljena besedila, čemur bi bilo mogoče ustreči z dodano ploščo zvočno najboljših magnetofonskih proznih posnetkov, če ne tudi petih. Mogoče bi se to dalo uresničiti p>osebej.
Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji ni le uspešen rezultat Merkujeve vztrajnosti in potrpežljivosti, ampak, tudi po njegovih lastnih besedah, vabilo in obveza za nadaljnje izdajanje ustnoslovstvenega gradiva s slovenskega etničnega ozemlja v Italiji, ki ga že težko čakamo, saj nam posamezni objavljeni drobci vedno znova potrjujejo njegovo izjemno pripovedno moč.
Marija S t a n o n i k SAZU v Ljubljani
155