207
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Ureja Janez Menart
IZ LIRIKE LEOPOLDA STAFFA
Prevedla in uvodne besede napisala Rozka Štefanova
Lani (14. novembra) je minilo sto let od rojstva  poljskega  lirika Leopolda Staffa, (1878—1957), sodobnika našega pesnika Otona Zupančiča. V javnost je stopil leta 1901 z zbirko Sanje o moči, zadnja njegova zbirka Devet muz pa je izšla 1958,   leto   dni   po   njegovi   smrti. Vmes se je kot plod več kot polsto-letne ustvarjalnosti zvrstilo petnajst pesniških zbirk, nekaj dram ter mnogo prevodov iz latinske, francoske, italijanske, nemške, pa tudi orientalske poezije in proze. Staff se je namreč — čeprav je dovršil študij romanistike in filozofije na Ivovski univerzi — preživljal z literarnim delom.
Staffova lirika na izviren način povezuje pesniško izročilo 19. stoletja z novimi težnjami, značilnimi za poezijo 20. stoletja. V noben literarni tok se Staff ni popolnoma vključil, od vsakega je prevzemal le tisto, kar je najbolj ustrezalo njegovi razmišljujoči naravi. Že prva zbirka je zbudila pozornost, ker je mladi pesnik odklonil v njej dekadenčni pesimizem, tako značilen za prvo obdobje nove literarne struje, imenovane Mlada Poljska, ter se predstavil kot glasnik polnega, ustvarjalnega življenja. V naslednjih zbirkah se dionizijska viharnost umakne apolinični umerjenosti — ta je bila najbližja Staffovemu pesniškemu temperamentu. To se kaže tudi v obliki pesmi, ki združujejo simbolistične podobe s parnasovsko jasnostjo. Optimistična razmišljanja o življenju se v večini pesmi iz tega časa prepletajo z zavestjo o nujnosti trpljenja in z vdanostjo v usodo.
Na življenje gleda Staff z vzvišene perspektive esteta tudi, ko se v revolucionarnem letu 1905 dotakne družbenih vprašanj, ali narodnostne tematike med prvo svetovno vojno. Ta poezija zaostaja za njegovo čisto liriko,
208
Rozka Štefanova
ki je najmočnejša v opevanju lepote preprostih stvari. Prav to pa je zbližal Staffa z novim pesniškim rodom, ki je začel ustvarjati med obema vojnama, v dobi, ko je Stajf že veljal za največjega poljskega živečega pesnika. Mladi pesniki, med njimi Julian Tuwim, so videli svoj vzor v Staffovem humanizmu in vitalizmu, pa tudi v klasično jasnem, preprostem pesniškem izrazu, ki j~ postajal v tridesetih letih vse bolj zgoščen.
V ozračju grozeče fašistične nevarnosti se začneta v dotlej harmonični Stajfovi poeziji oglašati dvom in ironija, vendar tudi ob najhujših pretresih — ob nacističnem napadu na Poljsko in med okupacijo — ni izgubil vere v človeka in v prerod življenja. Šele v težki povojni resničnosti, v času stalinizma in pod bremenom let se je tudi v njegovih pesmih pojavila negacija, tako značilna za velik del povojne poezije. Tudi v obliki se je skušal približati novi poetiki s kratkimi pesmimi v svobodnem ritmu in brez rim, zlasti v zbirki Vrbovje iz leta 1954.
Kljub omajani veri v humanistične vrednote pa se še oglaša njegov neizčrpni optimizem, včasih celo v šaljivem tonu izraženo navdušenje nad bogastvom življenja in njegovo raznovrstnostjo, razmišljanju o atomski nevarnosti za človeštvo sledijo v klasični pesniški obliki izpovedana občutja spričo bližajoče se smrti ter ganljiv pesniški obračun z lastnim umetniško bogatim, a na zunaj skromnim življenjem.
O SLADKOSTI    Zacveti mi v dobrotni vedrosti življenja, TRPLJENJA    o tiha duša moja, in raduj se v bogu,
da gost izbran za vse si praznike trpljenja.
Mir bodi senu, zapuščenemu v brlogu,
in palici, ki mi utrujenost podpira,
in tistim, ki prezirajo zunanjost mi ubogo.
Kdor gre na vrh, na strmo pot se ne ozira.
Brez muke polj in rok — mar bil bi sladek kruh?
V okrilju ostre zime nam pomlad izvira.
Samo v trpljenju hudem dozoreva duh. Trpi od dleta v trdi gmoti skrita sila. Iz bolečine vsaka žetev je spočeta.
Bol — radost je, ki ni obraza še odkrila,
veselje, ki šele nastaja, se razcveta.
Trpkost se jabolk v sladek sok je spremenila.
A sladka, zlata se jesen drevesom vsem obeta.
(Sinjim pticam, 1905)
209
Iz lirike Leopolda Staffa
POGLED Z VRHA     Jesen tke na mladost spomine. Meglic srebrnih je drhtenje kot misel bežna, da vse mine. Mar sem le sanjal to življenje?
Ko gledam zlata polja, gaje,
v zaklad najdražji — v mir ovite,
vse večji se mi zdijo kraji,
kot če skoz solze v svet strmite.
(Visoko drevje, 1932)
DAROVI ŽIVLJENJA     Dvignem roke naj, kot veje drevo,
duša kipi naj, blagruje usodo za tisti splet vozlov, okovov in spon, ki se srce iz njih trga v nebo.
Klet naj krepča me kot v gorah ozon, hvalim naj dni, ko je nočna tema, ko hitim z zadnjimi silami v boj, ne vedoč niti, če bog me pozna.
Čeprav bi poguba zaključila boje, čeprav bi najhujši poraz me zadel, ne bo izgubljeno življenje moje — imel sem prijatelje, pesmi sem pel.
(Barva medu, 1936)
POSLEDNJA POTA    Na teh poslednjih potih, kjer cvetlice več ne cveto, le kamenje štrli, trpljenja ne boji se moja noga, navajena imeti trd podplat za presenečenja, vse prej kot nežna. Ne plaši misel me, da med to hojo visoki se namen življenjski zniža na raven groba v pesku. Nič ni važno, kaj nam deli usoda, saj srečuje nas to, kar nujno je. Prav vsaki stvari
210
Rozka Štefanova
dana je mera živeža in vrsta: deževnik z zemljo hrani se in raste, čebela z vseh rastlin nabira med in vosek, bedak kosi neumnost, modrec pa modrost-Vsak človek najde to, kar potrebuje — in če potrebno komu je veselje, ga našel bo celo v temi in v smrti.
(Barva medu, 1936)
TRENUTEK    Da mine? Kaj potem, če je minljiv? Trenutek je zato, da mine. Pravkar še moj, je že minil kot megle bežne umetnine.
Čeprav se večno vse spreminja in dva trenutka nista speta, pa v jezerih se na izmeno kopljejo zvezde in dekleta.
(Devet muz, 1957)
TEMELJI     Gradil na pesku sem in se je podrlo. Gradil na skali sem in se je podrlo. Zdaj bom začel graditi pri dimu iz dimnika.
(Vrbovje, 1954)
MATI     V mraku pri oknu mati z nogo poganja zibko, ki spi v njej otrok.
A ni več zibke,
a ni več otroka.
Med sence odšel je sin.
Mati sama sedi v mraku,
z nogo ziblje spomin.
(Vrbovje, 1954)
211
Iz lirike Leopolda Staffa
UPANJE    Hotel v zodiaku sem prebrati, kakšno mi je usojeno življenje, vendar nisem mogel v njem spoznati, če se izpolni dni mi hrepenenje.
Po minulih burjah in povodnji spet divjajo burje še vse huje, up pa mi nenehno prerokuje, da, kar čakam, da mi čas prihodnji.
Pustil vrata sirom sem odprta, saj skrivnostna trdnost v duši meni: radost pride, ko bo sladka trta, pride pozno, v somračni jeseni.
(Vrbovje, 1954)
VIHAR V GOZDU     Skril sem se v gozd pred viharnim oblakom. Bliski in grom, dež kot iz čebra! In že minil ta potop je srebra. Listje blešči spet med sinjim se zrakom.
Takrat pa vetrič zavel je veselo in ko med drevje je mokro zavil, krstil krepko me je drugi naliv. Vragu zato pač se v gozd ni hotelo!
(Devet muz, 1958)
IZKOPANINE     Kopljemo globoko v zemljo, zbiramo dragocene črepinje razbitih loncev in vrčev pozabljenih narodov, izpred treh tisočletij. Leže globoko v zemlji pod prahom nekdanjih mest, ki so jih porušili sosedje; ti so spet gradili mesta, znova delali posodje, da bi ga novi sosedje spreminjali v dragocene črepinje.
212
Rozka Štefan
Poskrbite za naš spomin, atomske in vodikove bombe, da bi po nas za prihodnja stoletja ostale dragocene črepinje!
(Devet muz, 1958)
SENCA     Ko bliža veliki se hlad in ko oditi
z gostije kratke moraš z lastnimi močmi, se nisi še utegnil misli tej prilagoditi? Mar ni že opoidanska senca del noči?
(Devet muz, 1958)
* * *
Poslednji tega pokolenja do groba drage sem pospremljal, videl menjave sem življenja in kot življenje sam se menjal.
Človeka ljubil sem, naravo, v prihodnost zrl sem z vedrino, častil svobodo sem, širjavo, pobraten z vetrom in sinjino.
Ni vabil me pomnik iz brona, glasne trobente, bučna hvala. Po meni bo le prazna soba in nezgovorna, tiha slava.
(Devet muz, 1958)