Naša še neodkrita Švica
Letošnjega praznika prijateljske črnogorske občine Plužine smo se     skorajda edina gospodarska or-udeležili tudi predstavniki naše občine. Praznujejo 4. avgust kot spo-      ganizacija, je tudi pripomogla h
min na ta dan leta 1943, ko so se po krvavi vihri III. sovražne of enzive na Sutjesko, ki se je začela na ozemlju njihove občine, boji končali in od tedaj oblikovana Ijudska oblast ni več prenehala delovati.
Prijateljske stike so z nami na-vezali že pred tremi leti prek po-bratene občine Bileče, kar gre v sklop njihovih prizadevanj za vsestranski razvoj občine. Na prijateljstvo z našo občino so sila ponosni iiuega ne pozabijo pou-dariti nikjer. Čeravno so ti od-nosi šele na začetku, pomenijo zanje pomembno okno v razvi-tejši svet.
Plužine so z 854 kvadratnih metrov ena največjih občin v Ju-goslaviji, z 8500 prebivalci pa tudi ena najredkeje naseljenih.
Njihove naravne meje so Durmitor (2522 m), Tara, Ma-glič (2386 m) in Volnjak (2396 m). Ta ogromni planinski svet režejo globoki kanjoni Tare, Pive, Komarnice in Sušice. Prav zaradi naravnih meja je sedanja občina prostorsko nespreme-njena že od 12. stoletja — prej pod imenom Pivska župa. Od 50 vasi jih tri četrtine leži višje kot 1000 metrov nadmorske višine, nižje kot je naša Kranjska gora, pa ni nobene.
Ker je kanjon Pive veljal za neprehodnega vse do leta 1969, ko je bila skozi ostenja kanjona prebita cesta do Foče, so bili brez prehodov proti Bosni, čeravno z njo mejijo, in so imeli edini pre-hod proti Nikšiču, kamor je bila šele leta 1950 nadelana poljska pot, ki je omogočila prehod tudi z motornimi vozili. Zato je ra-zumljivo, da je ta naravna zapr-
tost ohranjala občino nedotak-njeno — kar je bilo sicer dobro za ohranitev čistega jezika in
gradnji asfaltirane ceste iz Foče, ki bo po iiačrtih drugega sredn je-ročnega programa leta 1981 v celoti zgrajena do Nikšiča, kar bo Črno goro še bolj povezalo z Bosno in drugjmi severnimi deli Jugosiavije, občino Plužine pa
Predsednik skupščine Mar|an Moškrič v živahnem razgovoru s pred-sednikom skupščine Plužine in sekrelarjem komiteja ZKJ
Ijudskih navad, nikakor pa ne za družbenoekonomski in socialni razvoj kraja. Ta je v občino prišel z zajezitvijo reke Pive in gradnjo četrte elektrarne v Mratinju leta 1977. Petinštirideset kilometrov umetnega jezera je potopilo šte-vilne enkratne naravne Jepote Pive, Komarnice in Vrbnice, vendar je tudi novonastalo je-zero enkratna lepota, ki je edina od vseh eni najzaostalejših občin v Jugoslaviji zagotovila tudi družbenoekonomski in socialni raz-voj. Gradnja elektrarne, ki je
odprlo svetu in ji pmogočilo ra-zvijati turizem. Ta je vsekakor prihodnost občine, čeravno danes o njem še ne vedo veliko. Vedo pa, da njihove naravne le-pote opevajo pesniki, da sta ovca in kajmak s planinskih trat naj-boljša, da so gozdovi in planine polni divjadi, jezero pa je že sedaj bogato postrvi. Vidijo tudi že prenekatere navdušene tujce, ki si kdo ve kako najdejo pot sem v to našo še neodkrito Švico.
Besedilo in sliki: SLAVKO GERLICA