Leto XLI. ■ Štev. 40 (2068) Četrtek, 19. oktobra 1989 Posamezna številka 1000 lir
List je nastal po združitvi goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katol. glasa« je izšla 2. februarja 1949
TAXE PERQUE	GORIZIA	SETTIMANALE - REDAZIONE E AMMINISTRAZ10NE: RIVA PIAZZUTTA, 18 34170 GORIZIA - TELEFONO 0481 - 533177 - DIRETTORE RESPONSABILE: MONS. MOČNIK FRANCESCO - REGISTR. TRIBUNALE Dl GORIZIA N. 5 DEL 28 - 01 - 1949 - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE - GRUPPO ll/70% AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P. T. Dl GORIZIA	UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Riva Piazzutta, 18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481 - 533177 - Telefax 533177 Poštni t/rn 11234499 Poduredništvo: Vicolo del le Rose, 7 - 34135 Trieste - Trst - Tel. 040 - 414646
TASSA RISCOSSA	ITALY		
Poklicani k evangelizaciji
Vzhodna Evropa se spreminja
Preteklo poletje je sv. oče zaklical v Composteli zbrani mladini: »Prišla je ura za novo evangelizacijo. Vi mladi, ki me poslušate, ne smete spregledati tega klica.« Ta klic pa velja ne samo mladim, temveč vsem kristjanom. Saj je zadnji koncil pojasnil, da je vsa Cerkev misijonska. Vsak zaveden kristjan ne sme spregledati, da je po svojih močeh in v svojem okolju poklican, da živi po evangeljskih blagrih in da evangelij tudi z besedo širi v svojem okolju. Kljub temu pa so k oznanjevanju in širjenju evangelija na poseben način poklicani in poslani duhovniki in redovniki.
Med številnimi krizami sedanjega časa je ena najbolj perečih, kriza duhovniških in redovniških poklicev. Imamo dežele, kjer je ta problem izredno pekoč. V Južni Ameriki npr. v Limi, glavnem mestu Peruja, so župnije s 150 tisoč krščenih, a imajo samo dva duhovnika. Ta problem je pekoč tudi v misijonskih deželah. Tam so krščeni, ki vidijo duhovnika morda enkrat na mesec ali še manj. Tam so krščanske skupnosti navezane za katehi-ste, ki učijo krščanske resnice, ob nedeljah obhajajo liturgijo božje besede in delijo sv. obhajilo. Apostoli so si pomagali z diakoni, v misijonih si pomagajo s katehisti. Vendar to ni idealna rešitev, vendar ne gre drugače, ker ni duhovnikov misijonarjev. Saj se Evropa in z njo še druge krščanske dežele same tako zelo revne na poklicih. Vsled tega je toliko bolj nujno, da poženejo domači duhovni poklici. Vsled tega je sv. oče za letošnjo misijonsko nedeljo določil poseben namen: »Domači duhovniki, upanje misijonske Cerkve.«
Sv. brata Ciril in Metod sta potrebo in nujnost domačih duhovnikov uvidela že v 9. stoletju. Zato sta na svojem prvem potovanju v Rim vzela s seboj 40 učencev, ki so bili posvečeni v Rimu. Prav tako je Metod posvetil prve slovanske škofe, sv. Klimenta in druge. Zaradi tega
Kot je KG že poročal, so se od 7. do 15. oktobra odvijali na Koroškem 4. Primorski dnevi, ki so jih organizirali KKZ iz Celovca, Zveza slov katoliške prosvete iz Gorice in Slov. prosveta iz Trsta. Slavnosti so se odvijale na raznih mestih, morda pa je bila po tematiki najbolj zanimiva diskusija o »Pomenu narodnih skupnosti v prostoru Alpe Jadran iz kulturnega, političnega in gospodarskega vidika«. V ta namen so se za »okroglo« mizo v Slomškovem domu zbrali namestnik deželnega glavarja dr. Ambrozy (ki se je moral v debati večkrat »braniti« pred deželnim poslancem Mollejem), deželni svetovalec Furlanije-Julijske krajine g. Brezigar, ljubljanski univ. prof. dr. Klemenčič in koroška zastopnika Karl Smol-le in dr. Zwitter. Povezoval je dr. Apov-nik, za dr. Ambrozyja pa je prevajal dr. Zerzer, medtem ko so bili med poslušalci med drugimi predsednik NSKS dr. Grilc, dr. Jevnikar in M. Maver iz Trsta in dr. Špacapan iz Gorice.
Že dr. Grilc je na začetku poudaril, da bi nas morala tematika bolj zanimati — glede na število poslušalcev —, vendar je tudi zbrana publika pokazala interes za boljše in globlje delovanje te skupnosti. Medtem ko je gost iz Ljubljane (Slovenija je trenutno tudi zastopnica »Alpe-Jadran«) poudaril, da bi se obmejno prebivalstvo moralo učiti jezika soseda, je poslanec Smolle zahteval od vlade večje zanimanje in pravice za manjšine, saj sc sodelovanje z njimi odigrava ponavadi zelo površno. Stvari naj bi se začele realizirati, saj samo lepo besedičenje in neke formule ne bodo nikamor pripeljale.
V	diskusiji, ki je sledila, pa je prišla na površje predvsem želja po boljšem kulturnem sodelovanju, seveda s finančno pomočjo večinskega naroda oz. vlade.
sta tudi imela tako velike uspehe pri vseh Slovanih.
Pozneje je rimska Cerkev pozabila na njun zgled. V svoji težnji, da mora biti vse kot v Rimu, so njeni misijonarji v misijonskih deželah rabili le latinščino in le izrazit latinski obred. Domačih jezikov niso upoštevali in niti ne domačih tradicij. Ko so hoteli jezuiti upoštevati kitajske tradicije, jih je Rim obsodil. Kaj šele da bi mislili na domači kler! Pa še to: zlasti španški misijonarji so imeli tu-jerodce za nižje stopnje ljudi, ki niso vredni mašniškega posvečenja.
Polagoma pa se je začela svetlikati drugačna miselnost. V zadnjih sto letih je počasi začelo spoznanje, da so tudi domačini ljudje nam enakovredni in zato tudi sposobni mašniškega posvečenja in celo škofovstva.
Prve domače škofe Kitajce je šele po prvi svetovni vojni posvetil Pij XI. Od takrat do danes je število domačih duhovnikov in škofov porastlo povsod, tako v Aziji kot v Afriki. Nekatere dežele so že v vseh ozirih samostojne: Japonska, Indija. Ta uvid po potrebi domačih duhovnikov, redovnikov in redovnic je prišel res zadnji trenutek, saj so nekatere dežele zaprle vrata tujim misijonarjem, npr. Japonska ter Indija. Kaj bi danes bilo tam s katoliško Cerkvijo, če bi ne imela domačega klera in domačih škofov? Po zadnjem koncilu smo v tem oziru že tako daleč, da imamo že domorodce kardinale in enega celo v rimski kuriji.
Potrebe po domačih duhovnikih so pa vedno večje, posebno zato, ker je misijonarjev iz starih krščanskih dežel vedno manj. V tem oziru piše Pavel Bajec, ki se je pravkar vrnil s počitnic zopet na svoje mesto v Slonokoščeni obali: »Tu ni nič posebno novega. Misijonarjev je vedno manj; starost, bolezen. Hvala Bogu, da imamo domače poklice, letos za našo škofijo tri nove mašnike.«
Molimo Gospoda žetve za nove mašnike-domačine tudi v misijonskih deželah.
Meditacija »Bodi svetloba« v izvedbi Slovenskega kulturnega kluba iz Trsta je uspela tako v šmihelski cerkvi v soboto zvečer kakor tudi v Št. liju v nedeljo. Odlomek te prireditve je pokazala tudi nedeljska slovenska televizijska oddaja.
Zaključek Primorskih dnevov je imela gledališka skupina iz Štandreža, ki je navdušila v nedeljo zvečer z veseloigro »Kaj bodo rekli ljudje...« prav vsakega gledalca v Globasnici. Posebno Božidarja Tabaja so v glavni vlogi Toma vsi občudovali, na sploh pa so skupini pripisali visoke igralske sposobnosti. Še naprej jim zato želimo vse dobro.	R.B.
Katoličani in pravoslavni Prvi razgovori o uniatih
Na običajnem srečanju s časnikarji je zastopnik Vatikana sporočil, da se bodo od 19. do 26. novembra vršili v Moskvi razgovori med zastopniki katoliške Cerkve in pravoslavnega moskovskega patriarhata. Med razgovori bodo razpravljali tudi o uniatih, to je o katoliški ukrajinski Cerkvi, ki je bila leta 1946 nasilno priključena ruski pravoslavni Cerkvi.
Sv. oče bo obiskal zavod sv. Hieronima v Rimu
V soboto, 21. oktobra, ob 17.30 bo sv. oče obiskal zavod sv. Hieronima v Rimu. Ta zavod obhaja namreč 400-letnico ustanovitve. Verjetno bo tudi somaševal s kard. Kuharičem. Zavod sv. Hieronima je hrvaški zavod za vzgojo duhovnikov. Pridružena mu je cerkev sv. Hieronima.
Od mamil zasvojeni
V javnih ustanovah imajo v Italiji registriranih 25.533 od mamil zasvojenih.
V	zadnjem času je svetovna politika doživela velike in do sedaj nepričakovane spremembe. To še posebej v nekaterih deželah vzhodne Evrope, ki so naenkrat videle pravi preobrat Posebej imamo tu v mislih Madžarsko in Poljsko, ki sta se korenito odločili za novo pot demokratičnega razvoja in političnega pluralizma. Na drugi strani pa je močno zavrelo v Vzhodni Nemčiji, kjer pa želja po svobodi in demokraciji ni še uspela zavreči starih in okostenelih shem stalinističnega kova. V sami Sovjetski zvezi pa še naprej veje dih perestrojske, ki sedaj pre-šinja zlasti vse neruske narode, od Baltika do Kavkaza in v notranjosti dežele. Kam bo vse to prineslo? Bo zmogel Gorbačov do dna izpeljati svojo novo in humano politiko reform in demokratizacije brez večjih ovir znotraj samega partijskega aparata?
'Sama dogajanja v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji so tudi priča pomembnim novostim v političnem razvoju naše matične domovine. Čeprav gre tu sicer za deželo izven sovjetskega bloka, je pa politični položaj po svoje prav tako delikaten in zapleten, saj se znotraj same SFRJ prav tako med seboj bojujejo nasprotujoča si stališča zlasti v odnosih med republikami (danes Slovenija in Srbija) in med posameznimi koncepti o politični oblasti in pluralizmu v bodočem jugoslovanskem sistemu.
PREOBRAT NA MADŽARSKEM
Letos je na pomlad umrl Janos Kadar, zadnji vidni predstavnik pravoverne komunistične partije na Madžarskem. Njegovo ime je najprej povezano z vstajo leta 1956, ko je prav on »poklical« sovjetske čete in zadušil svobodoljubno vstajo. Pozneje se je dokaj spremenil in pripeljal Madžarsko med najbolj reformistične dežele sovjetskega bloka. Prav gotovo pa si ni predstavljal, da bo niti leto po njegovi smrti uradna Madžarska pokopala marksizem-leninizem, ugasnila rdečo zvezdo na parlamentu v Budimpešti in razpisala svobodne volitve z večstrankarskim sistemom. Vse to se sedaj dogaja na Madžarskem. Komunistična partija se je dejansko spremenila in prevzela ime socialistične stranke, za kar je na izrednem kongresu glasovala velikanska večina delegatov (tisoč na tisoč tri sto). V gospodarstvu se uvaja tržni sistem in se s tem prav tako zadaja smrtni udarec marksistični ekonomiji in diktaturi proletariata.
Konec novembra so napovedane predsedniške volitve, nekaj časa kasneje pa parlamentarne volitve. Zanimive so že novice o možnih kandidaturah, ki jih posamezne nove stranke predstavljajo. Ena od novih političnih gibanj, kmečka stranka je recimo predlagala za svojega kandidata nič manj kot Otona Habsburškega, sina zadnjega avstrijskega cesarja in madžarskega kralja Karla in sedaj zahodnonemškega evropskega poslanca krščanskih demokratov. Prizadeti je res zadnje čase večkrat v Budimpešti, kjer nastopa na raznih predavanjih in debatah. Sam menda tudi kaže pripravljenost na tako kandidaturo pod pogojem, da bi ta res pomenila prispevek k demokratizaciji dežele in približevanju k Evropi. In prav zahodnonemški zunanji minister Genscher je te dni izjavil, da bi morali odpreti vrata Evropske gospodarske skupnosti tistim državam vzhodne Evrope, ki so naredile bistvene korake na poti k demokraciji in pluralizmu.
DRAMA VZHODNE NEMČIJE IN NJENEGA REŽIMA
Med državami Varšavskega pakta je na podobni poti kot Madžarska tudi Poljska, ki je nedavno doživela veliko uveljavitev nekdanje opozicije »Solidarnosti« in tako dobila prvega nekomunističnega premiera po nad štiridesetih letih enobarvne komunistične ureditve. Poljski in madžarski zgled pa ni še dosegel drugih dežel sovjetskega bloka, zlasti češkoslovaške,
Vzhodne Nemčije, Romunije in Bolgarije.
V	slednjih dveh je morda tudi družbeni razvoj nekoliko drugačen od srednjeevropskih sosed. Vsekakor pa je sedaj položaj naravnost eksplodiral v Nemški demokratični republiki, kjer je Honecker-jev komunistični režim s trdo roko odgovoril na proteste nastajajoče politične opozicije. In to — za ironijo usode — prav ob velikem uradnem praznovanju štiridesetletnice obstoja vzhodnonemške države, ki se ga je v Berlinu udeležil tudi Gorbačov. V svojem uradnem posegu sicer sovjetski voditelj ni odkrito nastopil glede položaja v tej deželi (znano je, da je prav v Vzhodni Nemčiji perestrojka morda najmanj na pohodu...), vendar je na politično situacijo le namignil. Dejal je med drugim, da je socialistični model stvar vsake posamezne države. Vendar je bilo lahko razumeti, da si želi vsaj določenih reform znotraj sa-
Kot smo že poročali, bodo v nedeljo, 22. oktobra, v Miljah volitve za obnovitev 30 članskega občinskega sveta. Za zaupanje volivcev se poteguje kar enajst list, ki so odraz vsedržavnih strank: PCI (lista Frausin), DC, PSI, PSDI, PLI, PRI, MSI, ali so krajevnega značaja (Lista za Milje in tri zelene liste). Letos se na teh volitvah prvič predstavlja tudi Slovenska skupnost z listo 22 uglednih kandidatov. Njen znak (lipova vejica) bo na sedmem mestu na glasovnici za občinski svet (sive barve). Prvi nosilec liste SSk je njen sek-cijski tajnik Danilo Šavron, drugi pa je Fedor Žigon, ki je bil v zadnji mandatni dobi predsednik krajevnega sosveta za Žavlje-Štramar-Rabujez. Med ostalimi kandidati naj omenimo Maria Vatovca, bivšega občinskega svetovalca in še vedno aktivnega javnega delavca med miljsklmi Slovenci.
Lista Slovenske skupnosti je ob tem svojem prvem nastopu na občinskih volitvah v Miljah (pred štirimi leti je nastopila samo na volitvah za rajonski sosvet Žavlje-Štramar in prejela lepo število glasov) razvila zelo živahno volilno kampanjo v obliki okroglih miz, tiskovnih konferenc in letečih volilnih zborovanj. V petek, 20. oktobra zvečer, bo njen predstavnik sodeloval na zaključni volilni tribuni na Telequattro. Samostojen nastop SSk je vzbudil veliko pozornost tako v krogih slovenske manjšine kot tudi
Podtajnik v ministrstvu za turizem in prireditve posl. Luciano Rebulla je pretekli teden sprejel delegacijo Slovenske skupnosti, ki jo je vodil deželni tajnik Ivo Jevnikar. Spričo priprav za novi zakon o gledaliških dejavnostih je delegacija SSG seznanila podtajnika z velikim kulturnim poslanstvom slovenske gledališke hiše in s finančnimi težavami SSG. Podtajnik Rebulla je orisal zakonski osnutek o gledališki dejavnosti, ki je bil že predstavljen javnosti in katerega bo v bližnjem odobril ministrski svet, podpredsednik SSG Rudolf pa je poudaril nujnost, da se v besedilo vnese dopolnilo, ki naj bi upoštevalo specifičnost in mednarodno vlogo manjšinskega gledališča.
Poslanec Rebulla je podčrtal potrebo, da z novim zakonom gledališča takoj prejmejo državne prispevke, ker bi se na ta način znižale pasivne obresti, ki jih morajo gledališča plačevati bankam od trenutka, ko prejmejo pismeno zagotovilo o prispevku, do dneva — največkrat gre za osem in več mesečno razdobje —, ko ministrstvo nakaže denar.
me Nemške demokratične republike.
Nekaj dni po proslavah in po burnih protestnih shodih v večjih mestih države, kot so poleg Berlina zlasti Lipsko (Leipzig) in Draždani (Dresden) je sam vrh nemške komunistične partije delno prisluhnil novim težnjam in dal razumeti, da je pripravljen na dialektiko in določene reforme. Govori se tudi o Honeckerjevem umiku z oblasti, kar bi verjetno tudi olajšalo vsaj postopne reforme v družbi in državi, iz katere še vedno množično bežijo njeni državljani...
* * *
Bližnja bodočnost bo gotovo pokazala na premike v političnem življenju v komunističnem svetu. Zahodni svet budno spremlja to razvojno pot, vsa demokratična javnost pa si iskreno želi, da bi tudi v deželah Vzhodne Evrope le zmagali ideali svobode in demokracije!
Spectator
v italijanski javnosti. S primerno podporo slovenskih volivcev lahko izvoli svojega predstavnika v občinski svet. V miljski občini, ki ima 14 tisoič prebivalcev, je kakih 3500 Slovencev, pri katerih pa je stopnja zavednosti zelo različna. Politično niso nikdar prišli do enakopravne veljave niti v okviru partije oz. liste Frausin, ki je v preteklosti sicer podprla nekatere zahteve Slovencev zlasti na področju šolstva, a pri teh volitvah se je njen odnos do njih precej ohladil. To je tudi eden od razlogov za samostojen nastop liste Slovenske skupnosti, h kateri so poleg njenih tradicionalnih volivcev pristopili tudi nekateri vidni predstavniki Društva miljskih Slovencev in v preteklosti eksponenti na listi Frausin. Ponovno se je izkazalo, da se italijanske stranke zavzemajo za naše pravice samo do tiste mere, ki jim volilno ne škoduje. Na slovenskih volivcih je sedaj, da s svojo podporo samostojnemu nastopu postanejo enakopraven politični partner.
Kandidatna lista SSk je naslednja: Ša-vron Danilo, Žigon Fedor, Corossez Miro, Crevatin Rajko, Koren Zvezda, Prašel Marija, Prucar Marija, Švab Ivica, Vatovec Mario, Viola Mario, Brecelj Marjan, Dolhar Rafko, Gerdol Peter, Jurjevič Zorko, Hervat Bruno, Jevnikar Ivo, Kralj Bogdan, Opelt Miro, Terčon Antek, Zahar Stevo, Žerjal Edi, Žerjal Ivan.
Podtajnik za turizem in prireditve je sprejel predlog, naj bi v bližnjem obiskal Kulturni dom v Trstu in se sestal s člani upravnega odbora SSG.
V	nadaljevanju razgovora so se člani delegacije Slovenske skupnosti dotaknili še drugih perečih vprašanj SSG, ki gredo od prilagoditve Kulturnega doma protipožarnim predpisom do prispevkov za gostovanja v Sloveniji in Jugoslaviji, povišanja letne ministrske doklade in drugih potreb. Izrazili so tudi ogorčenje, ker je deželna uprava pri dodelitvi izrednih prispevkov deželnim gledališčem praktično prezrla našo hišo, ki si je ravno v pretekli sezoni zagotovila vrsto mednarodnih priznanj.
Videmska Cerkev poroma v Rim
Od četrtka, 19. oktobra do nedelje 22., bo škofijsko romanje videmske Cerkve v Rim. Romanje so priredili ob 40-letnici furlanskega društva v Rimu Fogolar fur-lan. V soboto, 21. oktobra, bodo imeli posebno avdienco pri sv. očetu. Romanje bosta spremljala oba domača škofa.
Primorski dnevi ni Knmškein
Slovenska skupnost na občinskih volitvah v Miljah
V skrbi za Slovensko stalno gledališče
V PROTITDKU
PRESTOPANJE
DUHOVNA MISEL:
»... kadar bo prišel Sin človekov,
ali bo našel vero na zemlji?«
(Lk 18,8)
Vera pomeni odpreti vrata Odrešeniku.
Ta klic svetega očeta Janeza Pavla II. je sporočilo svetu, da je samo Jezus Kristus vir polne in dokončne pravičnosti.
Ljudje ga potrebujemo in imamo do njega pravico.
Samo pravičnost, ki temelji na	veri v Jezusa	Kristusa, vsebuje	in daje	resnično
vrednost vsemu, kar ohranja človeka v njegovem	dostojanstvu: da	si drug	drugemu
ne škodimo in si med seboj delimo — vse, duhovne in materialne dobrine.
Brez Jezusa postanejo vse naše	želje po boljšem svetu prazne	sanje. Brez volje
in razočarani se predamo usodi: saj	tako ali tako	nič ne pomaga.
Zato je »zgodovinska« naloga Cerkve, da išče priložnosti in množi kraje, kjer bo pravičnost dobila gostoljubje, jo bomo vzljubili in uresničevali. Od tod bo odsevala po svetu in podpirala vse tisto, kar je človek mogel začeti dobrega, resničnega, lepega in trajnega.
Potem bo odgovor na Jezusovo skrivnostno vprašanje pritrdilen: Da Gospod, še boš našel vero...
MILAN NEMAC
Po poteh apostola Pavla
V	tem začetku jeseni še odmeva o poletnih »velikih novicah«: ta ali oni igralec oziroma pevec si je dobil različno spremljevalko: Stephanie iz Monaka se je prikazala na ples Rdečega križa z veliko režo na obleki, itd. Najbolj razširjene revije častijo to prestopanje in prestopnike, ki si »upajo« škandalizirati to našo spečo družbo. Nismo »in«, se pravi v teku s časom, če nismo tudi prestopniki. In čim važnejše je pravilo, proti kateremu gremo, tem bolj »in« je naše obnašanje.
Če na primer analiziramo prestopanje, ki se uresničuje v varanju družinskega sopotnika, opazimo, da »pravilo poroke« je danes res šibko in malokdo se zato — na žalost — okrog tega vznemirja. Prevara je postala že neko »začasno spreminjanje običajev«. Med letom se »igramo« moža ali ženo, poleti si vzamemo malo dopusta, jeseni se vrnemo v običajne tirnice.
Prestopanje so bile skrite sanje najstnikov že pred dvajsetimi leti, ko so prestopniki bili res taki, saj so tudi nasilno šli proti ustaljenim pravilom takratne družbe.
Kdor se je hotel razlikovati in biti »v redu mladenič«, je bilo dovolj, da se je pokazal čist, obrit in počesan. Če je potem v zasebnem življenju bil gnil, ni bilo tako hudo. Podobna hinavska drža je bila pa prava vaba za prestopanje in za ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Tako so pred dvajsetimi leti dijaški časipisi francosko filmsko igralko Bragitte Bardot in samomor Jana Palacha, kljub različnosti, uresničevali kot prestopanje.
Danes, ko so moralna pravila morda na najnižji točki, je tudi prestopanje prestalo težko uresničljivo. Neomejeno izživljanje, splošno goljufanje države ipd. so na dnevnem redu in, kjer ni pravil, tam tudi za prestopanje ni prostora.
Ker danes lahko povsod rečemo vse — in televizija ter radio so jasen dokaz tega —, pravzaprav nimamo več kaj povedati. Pomislimo, kako težko je danes zabavati ljudi s smešnicami: še pred nekaj leti so se ljudje iz srca nasmejali z enostavnimi vici. Današnji shovvmani pa imajo prekleto težko nalogo, saj so se ljudje pripravili že na vse in jih nič več ne vznemiri, niti za smeh.
Poglejmo na verskem področju: lahko se smejemo Gadafiju in njegovim kamelam, a ne moremo imeti za norca islama; lahko brijemo norce na račun čudaških običajev starega župnika, a ne moremo delati istega s Kristusom. Ljudje pa tega ne razumejo vač, ker nimajo več globokih prepričanj in vrednot in se zato čudijo, kako da se sploh še kdo za take »malenkosti« užali.
Splošno mnenje ne vodi in ne nadzira več javnega življenja, saj ga danes vodijo mediji, ki so v rokah maloštevilne skupine ljudi. Pred nekaj tedni smo na teh straneh brali o »normalnosti« danes: če
Iz slovenske Koroške
Koroške drobtinice
Na Koroškem je zadnje čase toliko prireditev in dogodkov, da se je človeku kar težko odločiti, kam bi šel.
6. oktobra, na prvi petek, je mladina iz vseh Mohorjevih dijaških domov (Slomškovega, Modestovega in Provincialne hiše) poromala h Gospe Sveti, da se ji priporoči za novo šolsko leto. Veliko se nas je zbralo in mogočno je odmevalo slovensko petje v velikem svetišču. Vse je bilo organizirano kot praznovanje v domačem krogu: nagovor dekleta na začetku (»Prišli smo, da izpovemo svoje stiske, razodenemo svoje želje in zaupamo svoje prošnje«), prošnje in zahvala po obhajilu. Somaševanje (mimogrede: ravnatelj Modestovega doma g. Andolšek je maševal za pok. g. Juraka, saj so ta dan minevali ravno trije meseci od njegove nagle smrti) je vodil župnik iz Globasnice g. Sticker in tudi pridigal je. Na koncu pa nas je pred cerkvijo čakalo prijetno presenečenje — vsak je dobil vrečko z malico. Res lep večer.
Izseljenski dušni pastirji v Tinjah
V	Tinjah se je od 9. do 13. oktobra zbrala večina izseljenskih duhovnikov na svojem rednem letnem sestanku. V svojo sredo so povabili tudi dva slovenska škofa dr. Leniča in koprskega škofa Piriha ter dr. Stresa.
vsi tako delajo, kaj bom prav jaz manj kot drugi? Ne razumemo pa, da je ta »normalnost« vsiljena na skrit in zahrbten način.
Primer: največji znak prestopništva današnje mladine je obleka. Okovani usnjeni jopiči ali jeans jopiči z na hrbtu velikimi znaki najbolj nasilnih rock skupin: kdo pa si na ta račun, na račun tega občutka »prestopanja« dela mastne denarce? Ali na to pomisli, kdor mlademu da denar, da si vse to kupi? Seveda, ne more biti »manj kot drugi«. Gorje pa očetu ali materi, ki se s podobnim modrovanjem upa preusmerjati voljo najstnika: »to je ta pravo« pravi reklama in ni diskusije!
V	naši družbi vsak človek ima svoj lik, ker se ukvarja z določenim poklicem. A kaj je za tem likom v njem. Ima še vsak svoje življenje ali mu ga drugi oblikujejo?
Danes se prevečkrat ponarejamo, simuliramo določeno držo. Pirandello bi se v naši družbi zredil od veselja, da njegova »teorija o maskah« tako lepo drži.
Če je torej današnji človek nujno ernak drugemu v njegovi notranjosti,, skuša prestopati, da se bo izkazal drugačnega, različnega. Toda v taki situaciji je težko biti pravi prestopnik in ne pa modni prestopnik. Tako človek postane eksibicio-nist in s tem dokaže, da ni več povezave med njegovim jazom in njegovo zunanjo podobo. Sta dva različna pojma, ki nujno privedeta do praznine, zaradi neskladja.
Nek nemški sociolog pravi, da se ponarejamo, ker če bi se spoznali, se ne bi več prenašali: nevednost/simulacija, da ne vidimo naše praznine. Bojimo se resnice, bojimo se drugačnosti in se zato skrivamo za normalnostjo, za standardom.
Ker ni več drugačnosti, ni več dialoga, saj ta izhaja iz različnih pogledov na svet in ne iz enoličnosti. Toda različnosti se bojimo, je ne maramo. Drugačnost je potrebna, to razumemo, a je ne želimo, ker bi se težko v njej znašli.
Kako priti iz tega začaranega kroga? Sovražim pripravljene recepte, a ena pot se jasno kaže: ne bomo različni, če srečamo ravno tako različnega bližnjega. In bližnjega srečamo, če znamo poslušati drugega in vsaj za trenutek pozabiti na naš jaz. V tišini lahko slišimo našega največjega Bližnjega ali navadnega sočloveka. Bistvo je v tem, da smo začarani krog prelomili in se izmuznili mrtvi enoličnosti, simulirani osebnosti današnje družbe. S tako drugačnostjo se pa sprijaznimo, ker nas ne straši več.
Živimo v porabniški družbi, a vsega ne moremo »izreči« in torej »porabiti«. Še so stvari, o katerih se splača molčati, tako da jih ne »porabimo«. Prijateljstvo je med temi. Zato nevednosti/simulaciji raje zoperstavim vrednost/ljubezen. In vem, da v tem nisem sam.
P.M.
Na sporedu so poleg internih problemov imeli več predavanj. Tako je dr. Lenič (ki se je tudi poslovil od svojih dolgoletnih dolžnosti) govoril o cerkvenih razmerah v Sloveniji, škof Pirih pa o zrelosti katoliške osebnosti. Zanimiva debata se je razvila po predavanju dr. Stresa o politiki in etiki. Vsi zbrani pa so se navdušili za ustanovitev že pred vojno obstoječe »Rafaelove družbe«, ki naj bi bila nekakšna centrala za izseljence oz. zdomce doma. Ne želijo s tem kakšne konkurence misijonom, ampak informacijski center, ki bi skrbel za izvedbo raznih prireditev, izdajanje učbenikov oz. povezoval zdomce in domačine, saj se mnogi ob vrnitvi ali obisku doma ne počutijo njihove. Za take informacije bi bilo najboljše poročanje (morda mesečno) v »Družini«, saj bi s pisano besedo najlažje dosegli zanimanje oz. sodelovanje. Upamo, da bo do izpolnitve sanj res kmalu prišlo.
Čisto na koncu še majhen podatek. Dne 13. oktobra je praznoval 70. letnico dunajski kardinal dr. Gror in prav zanimivo je dejstvo, da je veliki Marijin častilec rojen prav na dan fatimskih prikazovanj. Na Dunaju so bili na sprejemu poleg drždvnega predsednika in zveznega kanclerja tudi predstavniki vzhodne in evangeljske Cerkve.
R.B.
★
O globočina bogastva in modrosti božje! Kako nedoumljive so njegove sodbe in neizsledna njegova pota. (Sv. Pavel)
2.
V	ANKARO
Isti ponedeljek zvečer so nam pripravili večerjo na vlaku, s katerim smo pozneje odpotovali v Ankaro. Jedi so bile ves čas potovanja nekako mešanica turškega in evropskega menuja. Nekateri so imeli nekaj težav na začetku zaradi jedi, pozneje smo se nanje privadili, nihče ni resno obolel; tudi vse potovanje je potekalo brez kakšnih nesreč.
Na vlaku so nam dodelili spalnike. Iz Istambula smo odpotovali ob 22.30. Proga do Ankare je dolga okrog 420 km. Tja smo dospeli zjutraj nekaj pred deveto uro. To nočno potovanje z vlakom bo marsikomu ostalo v spominu za vedno. Kdor potuje z vlakom po Evropi, zlasti ponoči, je to še kar prijetna in mirna vožnja, da lahko zaspi od časa do časa ali pa spi celo noč. Naša železniška pot se je kmalu začela vzpenjati proti hriboviti pokrajini in se nato vila med soteskami, prepadi in hribi, zdaj levo zdaj desno kot cik cak, med hupanjem in piskanjem lokomotive, ropotanjem železniških vozov in škripanjem zavor. Vmes pa se je pobliskavalo zaradi luči na vmesnih postajah, mimo katerih je vlak brzel. Marsikomu se je zdelo kot sodni dan ali kakor da bi vlak poganjalo tristo zelenih. Proti jutru se je vožnja nekoliko umirila, ker smo prispeli na planoto. Od daleč smo zagledali moderno mesto, ki se je bliščalo v jutranjem soncu.
Ankara, nekdanja bizantinska Ankyra, je od leta 1924 prestolnica turške republike, danes je moderno mesto z več ko tri milijonov prebivalcev. Leži v osrčju Anatolske planote na višini okrog 1000 m nadmorske višine. Takoj po prihodu v mesto smo obiskali edinstveni muzej ana-tolskih ljudstev, predvsem nekdanjih Hi-titov. To ljudstvo je živelo v tej pokrajini od 1200 do 700 pred Kr. in zapustilo za seboj bogate kulturne sledove.
V	3. stoletju pr. Kr. so tedanjemu bi-tinjskemu kralju Nikodemu I. prišla na pomoč v boju za prestol keltska plemena iz Galije (danes Francije), zato se je ta dežela poimenovala v Galacijo in njeni prebivalci Galačani. Apostol Pavel je vsaj trikrat obiskal vernike v severni Galaoiji, današnji Ankari, ter jim napisal apostolsko pismo. Tudi apostol Peter omenja v svojem prvem pismu razkropljene vernike po Galaciji. Krščanska skupnost je bila zelo živahna, zoperstavljala se je raznim zmotam, zapadla je v arianizem in v začetku 5. stoletja ponovno dosegla edinost v Cerkvi. Danes tu ni katoliške cerkve, razen kapele na italijanskem in francoskem veleposlaništvu ter kapela na vatikanski nunciaturi.
Iz rimske dobe je pomemben Avgustov tempelj, ki je znan po tem, da ima na svoji zunanji steni takoimenovani »Monu-mentum Ancyranum« t.j. vklesan napis v latinščini in grščini o življenju in zavoje-vanjih cesarja Avgusta. Izklesali so ga leta 14 po Kr.
Povzpeli smo se tudi do nekdanje bizantinske utrdbe in ogledali slikovite stare turške mestne hiše.
PROTI NEKDANJI KAPADOCIJI
Popoldne, 25. julija, smo odpotovali iz Ankare. Sprejela nas je stepska planota, ki so jo obkrožali goli griči. Ustavili smo se ob velikem slanem jezeru Tuz golu. Jezero je vulkanskega izvora in sega v dolžino približno 40 km, v širino pa 20 km. Pozimi je pokrito z ledom in snegom, ki se potem proti poletju stopi in zaradi velike vročine tudi hitro shlapi ter zapusti za seboj sol, ki jo uporabljajo v razne namene.
Na poti smo si ogledali tudi postajališče za karavane, ki so nekoč potovale po tej poti bodisi na sever do Ponta ali
proti jugovzhodu v Tarz in Sirijo ter Mezopotamijo. Postajališče ali »saraj« je velika utrdba, ki je bila zgrajena vsa iz velikih kamnitih skladov. V notranjosti je široko dvorišče z molilnico, ob straneh pa počivališče in prostori za prenočevanje. Turški vodič nam je pokazal tudi veliko stavbo, kjer naj bi počivale kamele, nam pa se je zdela bolj podobna nekdanji krščanski baziliki, ki so jo pozneje muslimani spremenili v ogromno pokrito lopo.
Proti večeru smo prispeli v Nevsehir in avanos, kjer smo dva naslednja dneva imeli vso oskrbo in prenočišče v zelo lepem hotelu.
Sni« I. um
V	soboto, 7. oktobra, smo se v Zavodu sv. Družine zbrali skavti I. stega na skupnem srečanju, ki je potekalo v posebnem simboličnem obredu. Člani treh starostnih vej so tvorili tri posamezne kroge: volčiči in veverice so se zbrali na najnižji točki travnika, malo višje so bili izvidniki in vodnice, končno pa še skupina roverjev in popotnic. Tako so letošnji novinci zapustili svoj krog in prestopili v višjo starostno vejo, kjer so bili toplo sprejeti.
Posebna pozornost je bila med obredom namenjena simboliki, tisti razsežnosti naravnih pojavov in njihovega človeškega dojemanja, ki je zaradi svoje globine v močnem kontrastu z današnjim površinskim, epidermičnim sprejemanjem življenjske stvarnosti. V krog smo se torej postavili s posebnim globokim namenom: da bi bili čim bolj povezani. Beseda simbol .namreč prihaja iz grškega glagola symballein, ki pomeni skupaj postaviti, združiti. Simbol torej združuje. Taka povezanost pa ni izključno tostranska, zemeljska, v krogu nismo bili združeni le skavti med seboj, povezoval nas je nek skupni in globlji pomen: simbol.
C. G. Jung pravi, da »simbol po svoji navidezno protislovni naravi predstavlja nekaj tretjega, kar po zakonih logike ne obstaja, je pa življenjsko resnično«. To »tretje« pa ne označuje nekaj različnega, novega, ki nima nobene zveze s tem, kar mi vidimo in občutimo. Označuje nekaj globljega: vsi namreč vemo, da je število tri množinsko, da sta v njem vključeni tudi števili eden in dva. Tako je tudi s simbolom, ki povezuje zemeljski pojav z njegovim večnim pomenom. Pri tem pa se sklicuje na tisto prvinski božjo Vse-Edinost, ki je temelj naših medsebojnih odnosov. Simbol je torej tudi neka vrsta iskanja resnice, saj živi v nadčasovni in nadprostorni dimenziji, ki je po eni strani v svojem bistvu nevidna, po drugi pa pripada najglobljim človekovim potrebam. Manc bi lahko naivno rekel, da je to dialektična sinteza. Mi pa dobro vemo, da ni tako, saj je moč simbola izrazito transcendentalnega značaja; gledati z očmi simbolov pomeni gledati sub specie aeternitatis.
Višina prostora, kamor so se postavile posamezne skupine, je bila vzporedna s starostjo. Višja starostna veja namreč zahteva od skavtov večjo odgovornost in požrtvovalnost, prav tako, kakor je vsaka življenjska pot zelo strma in je v njej potrebnih mnogo žrtev.
Ko smo se ob koncu v skupnem krogu prijeli za roke in zapeli »Naj skavtski duh kraljuje sredi srca...«, smo se zavedali, da smo lahko resnično povezani le v Svetem Duhu. In morda je bila prav ta zavest sad, ki ga je rodil poudarek na simboliko, zavest, da smo morda mi sami simbol, ker smo bili z Besedo ustvarjeni po božji podobi in je zato vsak posamez-
Bralci pišejo
Skromno vprašanje
Prejeli smo s prošnjo za objavo.
Spoštovani predsednik in odgovorni pri ZSKP! Trenutke veselja ob podelitvi priznanj na sobotnem večeru je na vašo prošnjo fotografiral nekdo, ki je uro prej tudi pripravljal tehnično opremo za slovesnost. Običajna scena skozi leta in leta, odkar sta Katoliški dom in Zveza, običajna scena v cerkvah, dvoranah in drugod pred in med različnimi prireditvami... Tako običajna, da je nihče več ne zabeleži. Dolgoletni, skoraj dvajsetletni član več društev v Zvezi: zbora L. Bratuž, ansambla L. Hlede, pevske skupine Štever-jan, društva M. Filej, Ljudskega radia, prej zbora M. Filej in še katerega, aktiven tudi izven Zveze (zadrugi MECSO in Ojsternik, Tržaški radio, razna predstavništva), pozoren obiskovalec prireditev tako v slovenskih kot italijanskih krogih, zato tudi povezovalni člen raznih skupnosti v tem prostoru, presega po svoji aktivnosti, dajanju, opravljenem delu, požrtvovalnosti in razpoložljivosti marsikaterega nagrajenca. Vedno pripravljen prihiteti na pomoč, za tehnični nasvet, popravila, registracije, kopije, reklamo, razmnoževanje itn., če ga le pokličete. Morda je bilo in je njegovo udejstvovanje premalo »kulturno«, da je bilo za Nikota težko sestaviti motivacijo za priznanje za posebne zasluge in mu pokloniti majhtto darilo v zadoščenje.
Spoštovani predsednik in ostali, čestitam!
H.	Dornik
nrtikili skavtu
nik nekaj izrazito globljega in celostnej-šega od tega, kar lahko kaže njegova zunanjost. In to je v skavtizmu brez dvoma bistveno.
Srečanje smo zaključili z Besednim bogoslužjem, med katerim smo Boga počastili z molitvijo, prošnjami in zahvalami. Razšli smo se v zavesti, da vsebuje simbol obenem združevanje in ločitev, da spominja na skupnost, ki se je razdelila in se bo zopet združila.	DH
Nabrežina
Naši rajni: 13. septembra smo v velikem številu pospremili k večnemu počitku Angela Rolich, neutrudnega delavca, sposobnega podjetnika trgovine ploščic, priljubljenega vaščana vedrega značaja. — 18. septembra je po dolgi in mučni bolezni preminil v tržaški bolnišnici Srečko Ka-riš, vestni avtoprevoznik, mirnega značaja. — 10. oktobra je nenadoma umrl za srčno kapjo Ermenegildo Tolloi, ki je z vedrim obrazom prenašal svoj križ, na vozičku brez ene noge. — V Križu so pokopali Marijo Košuta, ki je živela nekaj let v Nabrežini in ni poznala zdravil! — 12. oktobra je v 88. letu starosti umrla Erminia Pertot, ki je zadnja leta preživela v Domu onemoglih. Vsem rajnim večni mir in pokoj; sorodnikom pa sožalje.
Izredni obisk. V soboto, 21. oktobra, ob 18. uri bo prišel tudi v našo vas afriški škof msgr. V. Yao. Ker smo v oktobru in bo tisti večer pred svetovno misijonsko nedeljo, bo z župnijskim občestvom molil rožni venec z vmesnimi kratkimi govori o solidarnosti in širjenju vere. Po blagoslovu bo srečanje-pogovor v župnijski dvorani ob toplem čaju...
V	nedeljo, 22. oktobra, bo ob 16. uri na igrišču Sokola proslava 100-letnice Posojilnic na nabrežinskem Krasu, z bogatim in pestrim sporedom.
★
Rože so kakor lepe besede in pisava narave. S tem nam Bog dopoveduje, kako rad nas ima. (J. W. Goethe)
Obhajilo na roko
Italijanska škofovska konferenca je končno sklenila, da se tudi v Italiji lahko uvede obhajanje na roko in sicer od
1.	januarja 1990. Zadnji koncil je to dopustil kot staro izročilo iz prvih krščanskih časov in tudi kot Jezusovo ravnanje pri zadnji večerji, ko je rekel apostolom: »Vzemite in jejte...« Nekatere evropske škofovske konference so to navado uvedle že pred več leti. Tako tudi v Sloveniji. Zato so tudi pri nas nekateri župniki že izvajali to prakso. Sedaj jo bodo lahko povsod, kjer se jim bo zdelo primerno; ni pa obvezno obhajanje na roko.
Dvema aktivnima šolnikoma v slovo
Ravnateljica Laura Abrami. Z novim šolskim letom sta se od liceja »Fr. Prešeren« v Trstu poslovila dva aktivna šolnika in sicer dolgoletna ravnateljica prof. Laura Abrami in profesor klasičnega liceja Alojz Rebula.
Ravnateljica Abrami je bila povezana s šolo od prvega povojnega dne, najprej kot profesorica in pozneje kot ravnateljica. Za šolo je sestavila dva latinska učbenika. Bila je najtesneje povezana z Znanstvenim licejem, ki se mu je leta 1948 pridružil še postopno Klasični licej, tako da sta leta 1953 polno zaživeli obe vzporednici. Koliko je imela dela in skrbi, ve le samo ona in njeni najožji sodelavci. Tesne prostore v ulici starega Lazzaretta je bilo treba deliti še z drugimi šolami. Težave so bile za učno osebje, knjige in še nešteto drugega. Zavezniška uprava je za šole skrbela le za tisti čas,
ko je ona upravljala to področje. Pozneje pa se je bilo treba znajti v novih razmerah, s katerimi se je ravnateljica Abramova uspešno soočila. Posrečilo se je, da se je pokrajinska uprava odločila za gradnjo novega poslopja za licej in trgovsko šolo pri Sv. Ivanu, kjer je že bilo učiteljišče. Pa so nastale težave in nasprotovanja z domače strani. Zakaj ven iz mestnega središča? No, pa je le zmagala zdrava pamet. Kasneje so stavbo liceja še dvignili za eno nadstropje. Veliko je bilo delo ravnateljice Abramove pri dokončnem urejanju šol, sistemiraniju osebja, na strokovnih in na natečajnih izpitih in dokončni razmestitvi učnega osebja. Ce je bila tu in tam kaka zamera, ali pa ni bilo mogoče ustreči željam posameznikov, je predvsem prevladala korist šole. Ravnateljica Abramova je na slovenskih šolah službovala od prvega dne ustanovitve. V letih 1955-66 in od 1967-89 pa je bila vseskozi ravnateljica, v letu 1966-67 pa je bila ravnateljica na učiteljišču in na srednji šoli pri Sv. Ivanu.
Ko danes ravnateljica Abrami uživa zasluženi oddih, lahko s ponosom in zado-
' ščenjem reče, da je opravila predvsem svojo dolžnost in to častno, pošteno in zaslužno. Izven šole pa prof. Abramova še najde vedno čas za uspešno vodenje Vincencijeve konference, za letne otroške kolonije, kjer se nudi v gorskem svetu našim najmlajšim pošteno razvedrilo v prijetni družbi.
Ko gleda prof. Abramova nazaj na svoje delo, tudi politično, lahko s ponosom ugotovi, da je opravila zaslužno narodno, kulturno in socialno delo.
Prof. Alojz Rebula. Drugi profesor, ki se je po polnih 40 letih službovanja poslovil od aktivnega dela na klasičnem liceju v Trstu, je prof. Alojz Rebula. Ni ga treba posebej predstavljati, saj je naše gore list, pristen Kraševec iz Šempolaja. Pozna ga široki slovenski svet, tu in onstran oceana. Mladim je prof. Rebula poznan kot profesor, drugim kot pisatelj, pa zopet tretjim kot popotnik in zanimiv in sočen predavatelj. Nehote se je prof. Rebula poslovil od aktivnega dela s spominsko proslavo, brošuro in dramskim nastopom ob proslavi 40.1etnice slovenske klasične gimnazije (1948-1988) preteklega maja, ko so se zbrali skoraj vsi bivši klasiki, sedanji pa nastopili in vsi skupaj zares od srca zapeli: GAUDEAMUS IGI-TUR...« Za to priložnost je pod Rebulovim uredništvom izšla spominska publikacija »LIBER MEMORIALIS«, na katero so lahko zares vsi ponosni. Kaj je nudil v letih svojega dela na šoli prof. Rebula, znajo povedati le dijaki sami. Profesorjevo ime je neizbrisno povezano s šolo, z oblikovanjem značajev in s klasično izobrazbo naših klasikov zadnja desetletja. Prof. Rebula se je sicer poslovil od šole. Ni pa dal besede slovesa svojemu peresu in predavateljskemu zanosu. Na tem področju bo gotovo uspešen in marljiv še naprej, saj ima še veliko povedati, zlasti v današnjem času, ki nezadržno hiti...
j
VABILO
Iniciativni odbor izobražencev škofije Koper in župnija Avber vabita na odkritje spominske plošče Virgilu Ščeku ob 100-letnioi rojstva. Slovesnost bo v nedeljo, 22. oktobra, ob 14. uri v župnijski cerkvi v Avberu s sveto mašo, ki jo bo daroval koprski škof Metod Pirih. Ob 15. uri bo na prostoru pred cerkvijo kulturni spored s slavnostnim govorom kraškega rojaka — književnika Cirila Zlobca. Sodelovali bodo tudi domači moški pevski zbor, oktet zbora Srečko Kosovel in recitatorji.
Prisrčno vabljeni!
Grd časopisni napad na tržaškega gospoda škofa
Tržaški škof z nekaterimi drugimi italijanskimi škofi in mnogimi laičnimi skupinami zagovarja državljansko neposlušnost glede davkov za vojsko.
Odtrgali naj bi 1 % od vplačanih davkov, ki bi šli sicer za oborožitev. Otrgani denar pa naj se pošlje davčni upravi s pripombo, naj se uporabi za nevojaške namene.
Glavni urednik tržaškega dnevnika Fran-cia ostro nasprotuje tej akciji in skoraj smeši pobudnike. Preteklo nedeljo, 15. oktobra, je bilo na prvi strani škofovo pismo z zahtevo po objavi. Vsebuje razna pojasnila in obsoja smešenje.
Glavni urednik Francia pa je pod škofovim pismom objavil svoj odgovor, ki je po vsebini in obliki zelo žaljiv.
Z.S.
Zahvala
Slomškov dom v Bazovici je veselo in slovesno obhajali 25-letnico delovanja. Poročilo o poteku slavja bomo še poslali. Danes izrabimo samo priložnost, da se prisrčno zahvalimo govorniku dr. Maksu Šahu, Triu iz Kamnika, mladini, ki je pridno sodelovala. Iskrena hvala vsem, ■ki so nam poslali čestitke in voščila za nadaljnje uspešno delovanje. Posebno našemu g. škofu Lovrencu, mariborskemu škofu Krambergerju, društvu Skala iz Gropade, Maičkoljanskemu prosvetnemu društvu in zboru sv. Jerneja z Opčin, dr. Dragu Štoka.
Pok. Boris Sancin
Pred dnevi je v tržaški bolnišnici nenadno umrl za možgansko kapjo inženir Boris Sancin, ekonomist, družbeni delavec in publicist ter dolgoletni ravnatelj slovenskih programov na tržaški slovenski radijski postaji.
Rodil se je leta 1912 v Trstu in se ob nastopu fašizma preselil z družino v Slovenijo. Diplomiral je iz ekonomije v Zagrebu ter nostrificiral doktorat na ekonomski fakulteti v Trstu leta 1956.
V	Ljubljani je deloval v očetovem industrijskem podjetju. Ob napadu na Jugoslavijo je bil vpoklican k vojakom in padel v nemško ujetništvo, iz katerega je bil pripeljan v italijansko. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Ljubljano, kjer je prevzel prejšnje podjetniško delo. Do konca vojne se je za podjetje zadrževal v Lombardiji.
Bil je težko ranjen pri letalskem napadu, ko se je nahajal v vlaku pri Proseku. Konec vojne je dočakal v Ljubljani.
Ob osvoboditvi leta 1945 je bil aretiran kot pripadnik mladinskega gibanja liberalnega tabora. Ko je bil izpuščen, se je vrnil v Trst, po krajši dobi poučevanja na Trgovski akademiji je postal leta 1951 urednik govorjenega sporeda na tržaški radijski postaji in bil nato od leta 1960 do 1974, ko se je upokojil, šef programskega odseka radijskih oddaj.
Tako v Sloveniji kot v Trstu se je udejstvoval kot publicist in predavatelj, bil je aktiven v liberalnem taboru ter član vodstva Slovenske demokratske zveze. Bil je soustanovitelj Slovenske prosvetne mati-
ce in zadnje čase zelo aktiven v odboru Slovenskega dobrodelnega društva v Trstu. Bil je politični urednik glasila Slov. demokratske zveze »Demokracija«, sodeloval je v zborniku »Utripi« in pri drugih publikacijah.
Slovenska narodnostna skupnost v Italiji je izgubila eno najvidnejših osebnosti kulturnega in političnega življenja.
M.u.
Na mestnem pokopališču pri Sv. Ani v Trstu bo v nedeljo, 29. oktobra, ob 14.30
maša za vse naše pokojne, ki tam počivajo v pričakovanju vstajenja. V novi pokopališki cerkvi bo vodil bogoslužje in govoril g. Milan Nemac.
Trst
V	Slovenskem kulturnem klubu se že 33 let vsako soboto ob 18.30 srečujejo slovenski višješolci. Večere organizirajo in oblikujejo mladi klubovci sami, ki imajo svoj odbor in pa mentorja, ki je zdaj že več let profesorica Lučka Peterlin Susič. Na svojem sedežu v ulici Donizetti, 3, v Trstu prirejajo najrazličnejša srečanja: od predavanj, okroglih miz, o aktualnih temah, srečanj z zamejskimi avtorji, do filmskih večerov, izletov, natečajev in družabnosti.
Da bi primerno začeli novo delovno sezono, so klubovci 30. septembra priredili družabnost s plesom. Na večeru, ki je lepo uspel, se je ob prijetni glasbi in prigrizku zopet srečalo lepo število starih in tudi novih članov. Udeleženci so med drugim prisluhnili pozdravu predsednice Kristine Martelanc, ki je obenem predstavila program in nove pobude letošnje sezone.
Naslednji teden pa so klubovci organizirali izredno zanimiv in aktualen večer, posvečen zadnjim dogodkom v Sloveniji. Gost večera je bil časnikar in kulturni delavec Sergij Pahor. Njegovo predavanje je bilo jasno in nazorno, obenem pa zanimivo in koristno. Predavatelj ni govoril samo o amandmajih k novi slovenski ustavi. Razložil je tudi marsikaj o politični in pravni ureditvi SFRJ Jugoslavije ter zakaj je prišlo do takih težav in kriz v sosednji državi. Predavanje je bilo zelo primerno za višješolce prav zato, ker so si na ta način lahko ustvarili jasnejšo sliko o tem, kar se zadnje čase dogaja v naši domovini. Člani kluba so pripravili tudi živahno video-anketo o tem, koliko se naši višješolci zanimajo za te probleme.
(Klubovci pripravljajo res pester program za letošnje leto. Na primer so organizirali dvodnevni izlet na slovensko Korošico (Šmihel, Šentilj, Tinje). Ob priložnosti Primorskih dnevov na Koroškem je namreč tam gostoval tudi gledališki krožek SKK z multimedialno predstavo Bodi svetloba.
Čez teden pa bo na vrsti občni zbor. Na občnem zboru si bodo klubovci izvolili nov odbor, še prej pa bodo odborniki podali svoja poročila o prejšnji sezoni in sprožili debato o programu letošnje sezone.	Breda	Susič
V	Marijinem domu, ul. Risorta, 3 v Trstu bo v nedeljo, 29. oktobra, ob 17.15
tradicionalna
MISIJONSKA PRIREDITEV
Kakor vsako leto bodo družbenice pripravile bogat srečolov.
Prisrčno vabljeni vsi!
Šport:
Vivil Villa Vicentina : Olympia 3 : 1 (8:15, 15:13, 15:10, 15:12)
V	svoji prvi tekmi, tokrat za deželni pokal in ne za prvenstvo, ki se bo začelo 28. oktobra, so plavi izgubili s tradicionalnim nasprotnikom iz Ville Vicentine, ki js še do lani z njimi delil usodo izpada iz državne C1 lige.
Obe ekipi sta se močno pomladili, vendar je že po začetnih potezah bilo jasno, da je slovenska šesterka boljša v vseh elementih igre. Zlasti lepo je bilo gledati mirno in ubrano igro plavih, ki so močno poboljšali obrambo in sistem igre ob mreži.
Tako je 01ympia z lahkoto povedla in furlanska ekipa je bila že na robu propada, saj so naši v drugem setu vodili 11:5. Nekaj zgrešenih enostavnih žog pa je na klopi povzročilo pretirano živčnost, ki se je potem prenesla še na igralce in to je po našem mnenju zavrlo motorček, ki je do tedaj brezhibno deloval.
Tudi menjave niso prinesle v igro zaželene spremembe, verjetno zato, ker so bili novi igralci vse preveč pod pritiskom zaskrbljenosti nad rezultatom in zato igra ni stekla kot bi marala. V teh primerih pa seveda nasprotna ekipa začne igrati na vse ali nič in negativen rezultat je logičen zaključek.
Simon Terpin je dobro začel in proti koncu popustil, Gregor Sfiligoj pa je bil v končnici najboljši, Špacapan je bil premalo izrabljen, zlasti v kritičnih momentih, Cernic Peter je svoj krstni nastop dobro opravil, negotovost je pokazal samo v sprejemu, Dornik Damjan je kraljeval
v	bloku, vendar je proti koncu popustil, Ivo Cotič je kot režiser igre odlično presenetil, a je tudi on bil slabši v drugem delu tekme. Terpin Andrej je vstopil v igro v zadnjem setu, kakor tudi Marassi Luka, in se ne da oceniti njunega nastopa. Nista vstopila Štefan Bensa in Marjan Vogrič.
Trenerja Jakopič Vojko in Dario Maraž sta v glavnem dobro opravila delo s klopi, vendar je prav zaradi napake pri menjavi v končnici drugega seta prišlo do nepotrebne zmede na igrišču.
Pa še to: negodovanja s strani gledalcev na račun ekipe in njenega vodstva je bolje izraziti na treningih ali v osebnih pomenkih, ne pa pred tujo publiko, saj nam je v nastopih 01ympie zelo pomembno, poleg rezultata, tudi dostojanstvo društva in slovenskega športa nasploh.
Tudi letos je 01ympia organizirala rekreacijsko telovadbo za starejše obojega spola. Vršila se bo v telovadnici ITI Galilej v ul. Puccini, in sicer dvakrat tedensko: v sredo in petek od 21. do 22. ure. Začela se bo ta teden; vpisati se je možno kar v telovadnici v zgoraj navedenih dnevih in urah.
mm milim    .....................................................................................................................................  hiiiiiiih................................iiihiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii....................................................  muhi.......................................................................................................................................................................................................
ALOJZIJ TURK
Kosovo in Makedonija deželi tragedij (?)
Škof dr. Janez Gnidovec je z razumevanjem sprejemal te doseljence, hodil je posredovat na banovino, v Beograd na ministrstva in celo do kralja Aleksandra. Trikrat se mu je posrečilo govoriti s kraljem in vsakokrat je dobil obljube, da bodo pravice teh Slovencev spoštovane in da nima nihče pravice izvajati nad njimi kakrSno koli nasilje ne v verskem ne v narodnostnem pogledu. Take obljube je dobil tudi na ministrstvih, vendar za južne kraje nista veljala noben zakon in nobena obljuba.
Ko je Škofu uspelo od nekega srbskega orožnika kupiti hišo v Bistrenici, je v njej določil sobo za bogoslužje in šolo. Dobil je celo učitelja iz Slovenije, a so ga oblastniki pregnali. Ko je škof poskušal na kupljenem zemljišču začeti zidati cerkev z župniščem in šolo, je povsod naletel na nasilje: podjetniku so onemo-gdčili delo; kamnolom, ki ga je škof dobil od muslimana, so odvzeli, uboge priseljence pa pogosto klicali v štiri ure od-
daljeno okrajno mesto Kavadarci (tedaj Kavadar), jih zasliševali in jim grozili kot tujcem. Na lep način pa jim je bilo povedano, da se vseh neprijetnosti lahko rešijo, če postanejo Srbi in se popravo-slavijo ter posrbijo svoje priimke, tako da jim dodajo -ič. Ljudje so se nekaj časa upirali, vendar so nekateri počasi popustili in »se prekrstili«. Njihove priimke so spremenili, npr. Pegan - Peganič Ilija; Pipan - Pipanovič; - Vižintinovič...
Kako se je tamkaj spoštoval zakon, dokazuje površina dodeljenega zemljišča: po zakonu je vsakdo smel imeti 5 ha, vendar je dr. Cok dobil za svoje zasluge 16 ha, Baltič celo 44 ha, četudi nobeden od njiju ni mogel sam obdelovati te zemlje. Baltič je v opravičilo tamkaj »naselil« svojo ženo Vido; ni se smela vrniti k njemu in je kot zadnja žalostno končala svoje življenje siromašna in zapuščena.
Katoliški škof je dobil dovoljenje šele po kraljevi smrti (atentat!), ko je ob komemoraciji v cerkvi v Skopju, kjer so bili navzoči najvišji predstavniki civilnih in vojaških oblasti, javno protestiral zaradi nasilja nad temi Slovenci. Ob koncu svojega zelo lojalnega govora je dodal približno takle protest: »Veliko govorite
m
išss •
Preostali verniki Slovenci v Bistrenici ob nekdaj svoji cerkvici
o zvestobi pokojnemu kralju in njegovim besedam. A istočasno ne spoštujete njegovih obljub. Kralj mi je zagotovil enakopravnost in pravno varnost mojih vernikov Slovencev v Bistrenici, a vi jim kratite verske in narodne svoboščine — pravice.« čez nekaj dni je prišlo dovoljenje, vendar je bila do takrat večina Slovencev že prekrščena. Seveda je to veljalo samo do razpada stare Jugoslavije, ko so se zopet vsi razen dveh oseb vrnili nazaj v katoliško vero in k starim priimkom.
Pod Bolgari jih je čakalo precej neprijetnosti. Po vojni so se vsi odselili razen Vide Baltič — največ jih je odšlo v Ba-
nat, kjer so jim oblasti dodelile zapuščena posestva banatskih Nemcev. V vasi Bistrenici so sedaj seveda domači priseljenci in na nekdanjo slovensko »kolonijo« spominja le še cerkev, a še ta je bila brezpravno odvzeta.
Slovenci pa niso bili le v Bistrenici, ampak tudi v naselju Dušanovac pri Doj-ranu, in to skupaj z begunci iz Istre. Te so Bolgari izselili takoj po prihodu 1941. leta. Nekaj družin je bilo tudi na Kosovu. Tudi ti so po vojni vsi odšli, nekateri pa že med vojno, če so le imeli sredstva in možnosti.
LEPA BESEDA LEPO MESTO NAJDE
Primer nesrečne Bistrenice je očiten dokaz takih namenov. Metode so bile zelo ponesrečeno izbrane, zato je cela akcija prinesla ravno nasprotne rezultate. Krivice pri agrarni reformi in krute represalije so posebej pri Albancih rodile pra-
vi	odpor in sovraštvo, poleg tega pa še močnejšo narodnostno samozavest, kar se čuti prav do današnjih dni.
Prav tako so pri Makedoncih — ne-taktični in tudi krivični upravni postopki in pogosto prezirljivo občevanje so vse bolj izzivali odpor in krepili narodno sa-
mozavest. Zato so komitske aktivnosti v začetku uživale precejšnjo podporo in simpatijo naroda, kar je oblastem dajalo povod za represalije in krivično ravnanje.
Prav zaradi netaktičnosti in krivičnosti oblastnikov, ki so na veliko zlorabljali uradni položaj je bili tako na Kosovu kakor tudi v Makedoniji v prvem desetletju obstoja Jugoslavije veliko atentatov; od tod govorice, da tamkaj velja glava (življenje) toliko kot revolverska krogla.
Ko je bilo stanje že zares kritično, so začeli tja »po službeni dolžnosti«, še pogosteje pa »kazensko« (v času diktature je bilo pač veliko poštenih in solidnih uradnikov in uslužbencev »politično sumljivih«), na veliko premeščati katoliške orožnike in uradnike; v tamkajšnjih vojašnicah pa je že od začetka služila večina naših fantov in mnogi so tamkaj izgubili življenje — največ zaradi bolezni, posebej malarije in tifusa. Ti naši ljudje, ki so sami skusili krivico, so imeli za domačine razumevanje, ravnali so pošteno in humano, tudi orožniki in finančni uradniki, in stanje se je hitro spremenilo, tako da smrtne nevarnosti skoraj ni bilo več.
(Dalje)
Spreiem župnika v župniji Sovodnie in Gabrie - Vrh
ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE - GORICA SLOVESNA PROSLAVA 30-LETNICE USTANOVITVE
Radovan Gobec PLANINSKA ROŽA Opereta v treh dejanjih
Sodelujejo: solisti, igralci, zbor, balet in orkester Režija: Aleksij Pregare	Dirigent: Hilarij Lavrenčič
KATOLIŠKI DOM V GORICI Nedelja, 29. oktobra, ob 17. uri Nedelja, 5. novembra, ob 17. uri
V soboto, 30. septembra, in nedeljo, 1. oktobra, je farno občestvo župnij Sovod-nje in Gabrje-Vrh sprejelo v svojo sredo dušnega pastirja g. Marjana Markežiča, katerega je v imenu goriškega nadškofa ustoličil škofov vikar dr. Simičič.
V Gabrjah so g. Marjana farani ter predstavniki kulturnega življenja iz Gabrij in Vrha sprejeli ob sedmih zvečer na dobro razsvetljenem britofu pred cerkvijo z lepo okrašenim vhodom.
Najprej ga je v imenu najmlajših iz župnije pozdravila in mu izrekla dobrodošlico Sara Devetak z Vrha. Za župnijsko skupnost ga je pozdravil član župnijskega gospodarskega sveta Gabrje-Vrh Branko Černič, ki je med drugim dejal: »Živimo sredi okolja, ki veri ni naklonjeno. Duhovne vrednote v potrošniškem svetu nimajo cene. Zaradi tega se skušamo upirati. Zavedamo se, da vas bomo delili s sovodenjskim farnim občestvom. Res je tudi, da če hočemo ostati zvesti Bogu in narodu, je potrebna močna duhovna roka.« V svojem govoru je Cernic predstavil vsa kulturnošportna in dobrodelna društva, ki delujejo na območju župnije oziroma na celotnem sovodenj-skem občinskem ozemlju. V imenu občinske uprave je novega župnika pozdravil župan Vid Primožič ter tudi v svojem imenu izrekel dobrodošlico.
Pri sv. maši so sodelovali skavti iz ga-brsko-vrhovske skupnosti, na koru je pod vodstvom Janeza Pavletiča pel ženski cerkveni zbor z Vrha.
Po sv. maši je na britofu ob zakuski sledilo, čeprav v mrzlem večeru, veselo kramljanje.
Naslednji dan v nedeljo ob desetih dopoldne je bil sprejem v Sovodnjah. Prav tako kot dan prej v Gabrjah so g. Marjana, kateri je bil v spremstvu škofovskega vikarja dr. Simčiča, sprejela sovo-denjska farna skupnost.
Tudi tu ga je v imenu občinske uprave pozdravil župan Primožič. Za sovodenjsko župnijo je izrekel dobrodošlico Tomasi Marko, ki je poudaril: »Zavedamo se, da stanje duhovnika ni lahko. Je pa tudi zavest, da za našo osebno in duhovno rast potrebujemo duhovnika, ki nas bo vodil čez materialne pregrade, ki jih postavlja današnji svet.«
Pod slavolokom pred vhodom v cerkev, ob špalirju skavtov, sta g. Marjana v narodnih nošah sprejela Marko Cavdek in Katja Tomasi, ki sta na krožniku ponudila kruh in sol ter dejala: »Dragi g. Marjan, po stari slovenski navadi damo človeku, ki vstopi v naš dom, kruli in sol. Kruh pomeni, da tega človeka sprejemamo kot prijatelja, sol pa pomeni okus, da bi ga naše skupno bivanje imelo nekaj več. Tako te danes sprejme naše župnijsko občestvo kot prijatelja in voditelja.« Nato so skavti ob spremljavi kitare zapeli skavtsko pesem o kruhu in soli.
Prihod k oltarju je duhovnika s kora pozdravila pesem »Najvišji vsemogočni Bog«. Pri sv. daritvi so sodelovali skavti, peli so ženski zbor (ojačen z moškimi) pod vodstvom Marinke Lasič ob spremljavi na orgle Rezi Ceščut ter mladinski cerkveni zbor pod vodstvom Loredane Peteani.
V svojem nagovoru se je g. dr. Simčič med drugim spomnil dogodka izpred desetih let, ki je zadeval prav g. Markežiča, namreč kako sta šla z že pokojnim
g. Marjanom Komjancem v Koper prosit takratnega g. škofa Jenka za slovenskega duhovnika. Izprosila sta si g. Marjana.
Vidno ganjen je v svojem pozdravnem nastopu g. Marjan med drugim dejal: »Ne pričakujte od mene stvari, ki vam jih jaz kot človek ne morem dati. Skušal bom narediti vse po svoji človeški moči in z božjo pomočjo pomagati.« Na koncu je vse farno občestvo obeh župnij povabil k sodelovanju ter dodal, da hoče biti duhovnik za vse.
Po maši je sledila pred cerkvijo pod slavolokom skupinska fotografija nato je g. Marjan vse prisotne povabil v župnišče na zakusko. Skavti so ob spremljavi kitare zapeli priljubljene skavtske pesmi duhovne vsebine. Z njimi je pel tudi g. Marjan, zakaj ne bi, saj je bil tudi njihov duhovni vodja.
Naj povemo, da so narezke, slaščice in vino na zakuskah v Gabrjah ter Sovodnjah prispevale gostilne, trgovine ter posamezne gospodinje iz obeh župnij.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Friedrich Schiller
SPLETKE IN LJUBEZEN
Režija: Zvone Šeldbauer
v četrtek, (19. oktobra, ob 20.30	red	E
v soboto, 21. oktobra, ob 2030	red	F
v nedeljo, 22. oktobra, ob 16.00	red	G
v torek, 24. oktobra, ob 16.00	red	H
v sredo, 25. oktobra, ob 20.30	red	D
Priznanja ZSKP
Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice se je ob 30-letnici ustanovitve hotela spomniti svojih članov, ki so se v tem obdobju z delom na kulturnem področju posebno izkazali.
Podeljevanje priznanj se je vršilo v soboto, 14. oktobra, v telovadnici ob Katoliškem domu v Gorici. Večer je bil zelo slovesen. Za lep uvod so poskrbela šte-verjanska dekleta zbora »Alenka«, ki so pod vodstvom Anke Cernic spremljale celoten program.
Predsednik zveze dr. Damjan Paulin je v svojem govoru poudaril, če lahko praznujemo 30-letnico Zveze, da gre v prvi vrsti zasluga tistim, ki so ji bili pobudniki in ustanovitelji, in tistim, ki so že trideset let aktivni v društvih in zborih včlanjenih v Zvezi.
Kriterij za podeljevanje priznanj, za katerega se je odbor Zveze odločil, je ta, da prejmejo priznanje člani, ki- so še danes aktivni in ki imajo za seboj 30-letno delovanje na raznih kulturnih področjih. Na sobotni slovesnosti so prejeli posebna priznanja tudi posamezniki in skupine, ki so z delovanjem v okviru Zveze dali poseben pečat in dosegli vidne uspehe. Nekateri so prejeli priznanja za pomembne pobude, ki so jih uresničili.
Za 30-letno delovanje so prejeli priznanje: Ambrožič Ivo, Antonič Bernard, Bensa Silvan, Beltram Irena, Brajnik Dušan, Brajnik Stanislav, dr. Andrej Bratuž, Breščak Klavdija, Calligaris Antonieta, Calligaris Alojzija, Chiabai Elvira, Con-zutti Mario, Cotiič Marina, Cevdek Ludvik, Cevdek Vito, Dorni Mirjam, Ferfolja Ar-naldo, Ferletič Marija, Ferletič Peter, Fer-letič Radislav, Frandolič Odorina, Juretič Majda, Kerpan Lucijan, Kodermac Jožef,
Kogoj Maksimiljan, dr. Koršič Marilka, Kosič Lenard, Kovic Ivo, Lavrenčič Karlo, Lavrenčič Romano, Leban Marinka, Makuc Rafaela, Maraž Joško, Nanut Joa-na, Pavletič Janez, Paulin Andrej, Perci-piano Jolanda, Pušnar Karla, Radinja Silvan, Rustja Bruno, Selva Viktor, Sfiligoj Jožef, Terpin Ciril, Zavadlav Majda, Žgavec Franka in Žgavec Marija.
Za posebne zasluge in dosežke so prejeli priznanje dr. Kazimir Humar, msgr. Jožef Žorž, Bogomil Brecelj, Maks Komac, Herman Srebrnič, Bogomir Špacapan, prof. Stanko Jericijo, Zdravko Klanjšček in dr. Silvan Kerševan.
Med skupinami mešani pevski zbor »Hrast« iz Doberdoba, ansambel »Lojze Hlede« iz Števerjana, dramski odsek prosvetnega društva »Štandrež« in Ljudski radio iz Gorice.
Nagrajenci so prejeli lepe akvarele slikarja Andreja Kosiča.
Slovesnosti so se udeležili goriški prefekt dr. Garsia, dr. Oskar Simčič kot zastopnik g. nadškofa, pokrajinski odbornik dr. Špacapan, občinski odbornik dr. Bratuž, predsednica SSO Marija Ferletič, predsednik Slovenske prosvete iz Trsta Marij Maver, deželni tajnik Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar, predsednik goriš-ke gorske skupnosti Hadrijan Koršič, predsednik goriške Zveze slovenskih kulturnih društev Rudi Pavšič, predsednica združenja cerkvenih pevskih zborov prof. Lojzka Bratuž, ravnatelji slovenskih šol in še drugi predstavniki javnega življenja. Napovedovalka sta Fanika Klanjšček in Damjan Hlede.
Umrla je Milka Kofol
V	bolnišnici v Krminu je zaradi starostne oslabelosti v nedeljo, 15. oktobra, umrla Milka Kofol. Dolgo let je bila hišna pomočnica pri pok. župniku Petru But-koviču v Sovodnjah. Po njegovi smrti je prišla v Gorico in tu pomagala pri družini De Castro, ki je za Milko v njeni onemoglosti zadnja leta zelo skrbela, kar ji gre vsa zahvala. Pok. Milka je bila dosti let tudi vestna oskrbnica cerkve sv. Ivana v Gorici. Učakala je visoko starost 91 let.
Pogreb je bil na krminsko pokopališče, kjer bo čakala na ureditev potrebnih dokumentov za prevoz v rojstni kraj Most na Soči.
Čestitke
V	nedeljo, 15. oktobra, sta stopila na skupno življenjsko pot
ORIETA in IVAN MUZI C Da bi ju spremljalo veselje in medsebojno razumevanje iskreno vošči in čestita Mešani zbor F. B. Sedej Društvo F. B. Sedej Celotno števerjansko farno občestvo Sekcija SSk - Števerjan
Rajonski svet v Stražcah
Pred kratkim je bila na sedežu rajonskega sveta v Stražicah seja, ki so se je udeležili poleg rajonskih svetovalcev še občinski odbornik za mestno polioijo dr. A. Bratuž in poveljnik mestnih redarjev polkovnik dr. Zaro. Predsednik rajonskega sveta Dallosto je v svojem prikazu položaja iznesel vrsto zahtev in pričakovanj prebivalcev te številne goriške mestne četrti, ki ima v svojem območju tudi pomembne industrijske in druge objekte. Šlo je zlasti za vprašanja prometa, problem rajonskega redarja, nadzor nad marsikdaj izpostavljenimi predeli, itd. Tako odbornik kot poveljnik sta prikazala možne rešitve teh vprašanj, ki seveda niso enostavna in so tudi povezana s celotno ureditvijo mestne policije in mestnega prometnega načrta. V svetu zastopa Slovensko skupnost svetovalec Franc Podveršič, ki se je tudi udeležil seje.
Za cerkv. pevski zbor Novega sv. Antona: N. N., Trst ob 80. letnici pok. Kristine Černigoj Assante 50.000 lir.
Za misijonarja Ivana Štanta: Aleš Ko-mjanc v spomin na pok- Cirila Prinčiča
50.000	lir.
DAROVI
Za Katol. glas: N. N. 50.000 lir.
Za Katol. dom: N. N. 25.000; Ivo in A. C. 400.000 lir.
Za Katol dom: Koršič Lenar 15.000 lir.
Ob 12. obletnici smrti Viktorja Kogoja daruje družina 100.000 za Kat. dom in
50.000 za slov. misijonarje.
Za misijonarja Ernesta Saksida: župnija Štandrež 500.000 lir.
Z. S. Za patra v goriških zaporih in go-riško Vincencijevo konferenco po 50.000 lir.
Za popravila cerkve v Ricmanjih: Romano Zulian in Kuret, Ricmanje za pok. starše 150.000; Marčela Vatovec, Ricmanje 50.000; Marta in Patricija, Ricmanje ob 30. obletnici smrti moža in očeta Donata Komar 50.000; Zofka in Mery, Ricmanje za pok. starše 40.000; druž. Ferfoglia, Puglie
100.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda: Zofija Kutin, Trst 10.000; N. N., Trst v zahvalo sv. Leopoldu 50.000 lir.
Ob prvi obletnici smrti Franca Keteja daruje žena Mirka za Zavod sv. Družine 25.000, za KG 25.000, za KD 25.000, za cerkev sv. Ivana 25.000. Skupno 100.000 lir.
Za telovadnico: N. N. 25.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Lojzka Keber-Grmek, v spomin na taščo Ano Grmek 100.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: druž. Ferluga-Renzi v spomin na očeta Petra in mamo Netko 100.000; Fani Grča-Ferluga v spomin na Petra Ferluga 10.000; Olga Piščanc v spomin na Netko in Petra Ferluga 50.000; Ada in Marija Markon v spomin na Petra Ferluga 30.000; Ada Markon-Risegari v spomin na očeta Andreja 10.000 lir.
Za cerkvena barvna okna v Bazovici:
N. N., Trebče 30.000; Vilma Križmančič, Lonjer 5.000; Svetka Debenjak 40.000; Aleksander Mužina 10.000; Gropajoi za okna sv. Roka 88.000; Jenakovi v spomin očeta Franceta 20.000; Mati Ravalico 50.000; N. N., Gročana 5.000; Angela Mljač 5.000; Marija Žagar 15.000; Marija Pečar v spomin na moža Andreja 100.000; Zora Ražem v spomin na rajne sorodnike 40.000; Marija Juljetova 10.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: romarji na Barbano 110.000; Rolich 100.000; Benedetti, Trst 50.000; ob krstu Mattia 50.000; Co-stanzo 50.000; Kariš 70.000; Milanič 40.000; Terčon 10.000; Križmančič 10.000; Šemec 10.000; Sulli 20.000; Radovič .15.000; Koželj 20.000; Caharija 20.000; Pertot 10.000; Stepančič 5.000; Slavec 20.000; Milič 90.000; N. N. 20.000; G. J. 10.000; Nada Pertot, Trst 100.000; Herman Gruden 100.000; ob pogrebu Erminije Pertot 100.000 lir.
Za misijon p. Kosa: Livija Sosič v spomin na starce Berto in Slavka 20.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OBVESTILA
Občni zbor sekcije Slovenske skupnosti za Števerjan bo v Sedejevem domu v Števerjanu v petek, 20. oktobra, ob 20. uri.
DSI v Trstu bo posvetilo svoj prihodnji večer v ponedeljek, 23. oktobra, diskusiji o medškofijskem zborovanju Treh Bene-čij, ki ibo prihodnje leto v Ogleju. Začetek ob 20JO.
Spored od 22. do 28. oktobra 1989
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Princ v etru«. Radijska igra. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Marija Mirtič: »Prekinjena zveza« Radijska igra. 14.55 V studiu z vami: Sergej Verč (1. del). 16.00 Šport in glasba. 17.30 V studiu z vami (2. del).
Ponedeljek: 8.10 Iz četrtkovih srečanj: In exilium - spomini dekana V. Kosa. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Slovenski kantavtorji. 12.00 Pandorina skrinjica. 12.40 Z lanske Cecilij anke: mešani zbor Štandrež. 14.10 Otroški kotiček: «Mojster, nikar!« 14.30 Gospodarska problematika. 15.10 Ekologija — danes za boljši jutri. 16.00 Komorni orkester Came-rata Labacensis iz Ljubljane. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodni soncem«.
Torek: 8.10 Stari časi družabnosti. 9.10 Ljudski motivi. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Italijanski kantavtorji. 12.00 Z gibanjem v zdravje. 12.40 Z lanske Cecilijanke: moški zbor Štmaver. 16.00 Komorni orkester Camerata Labacensis iz Ljubljane. Drugi del koncerta, ki je bil v stolnici v Krminu 10. decembra lani.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji (ponovitev). 10.10 Koncertni in operni spored. 12.00 Spoznavajmo svojega otroka. 12.40 Z lanske Cecilijanke: dekliški zbor Devin. 14.10 Otroški kotiček: »Kaj je v ribičevi mreži?« 14.30 Na go-riškem valu. 16.00 Mi in glasba. Pozavnist Kiril Ribarski in pianistka Milica Špero-vič v našem studiu. 17.10 F. Š. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 17.25 Mladi val.
Četrtek: 8.10 Pot v svet. Piše Breda Pahor. 9.00 Južnoameriška folklora. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Protestne pesmi. 12.00 Po sledovih Inkov. 12.40 Z lanske Cecilijanke: mladinski mešani zbor Ojsternik iz Ukev. 15.10 Četrtkova srečanja: Jugoslavija 1918-1941. 16.00 Mi in glasba. Mešani zbor Romani Cantores iz Rima. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 17.25 »Mladi val«.
Petek: 8.10 Ekologija — danes za boljši jutri. 9.00 Folklora jugoslovanskih narodov. 10.10 Koncertni in operni spored. 12.40 Z lanske Cecilijanke: dekliški zbor učiteljišča Simon Gregorčič v Gorici. 14.10 Otroški kotiček: »Crno na belem«. 14.30 Od Milj do Devina. 16.00 Glasbena kronika s Hrvaškega. 17.10 F. S. Finžgar: »Pod svobodnim soncem«. 17.25 Mladi val.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.30 Valčki in polke. 10.10 Koncert v Kulturnem domu v Trstu. Ansambel Pro Arte iz Gradca. 11.30 Črnske in duhovne pesmi.
12.00	Življenje onkraj življenja. 12.40 Z lanske Cecilijanke: komorni zbor Nova Gorica. 14.10 »Tam za goro...« - Oddaja iz Benečije, Rezije in Kanalske doline. 16.00 Sobotno popoldne — zabavno kulturna oddaja. (1. del). 17.10 Sobotno popoldne (2. del). 18.00 »Rosa L. kronika o neki revolucionarki. 19.30 Orkestralna glasba.
KATOLIŠKI GLAS tednik - uredništvo in uprava: Riva Piaz-zutta, 18 - 34170 Gorica - Tel. 0481/533177 -telefax 533177 - poštni tek. račun: 11234499 poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo (Societa Tipografica Cattolica srl - Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.I. 00054100318) Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina:	Italija	40.000	lir
inozemstvo	55.000	lir
zračna pošta	85.000	dir
Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19 % IVA
Sovodenjsko župnijsko občestvo sprejema novega župnika
t
Ob težki nenadni izgubi
inž. dr. Borisa Sancina
soustanovitelja, dolgoletnega odbornika, častnega predsednika in vsestranskega zaslužnega slovenskega javnega delavca, se ga hvaležno spominjajo tržaški in goriški slovenski demokrati, prijatelji in sodelavci pri raznih slovenskih organizacijah, kjer je sodeloval in vsestransko razdajal svoje globoko znanje in izkustva.
Bog naj mu bo milostni sodnik!
Ženi gospe Nadi, sinu dr. odv. Borisu in bratu Franku izreka iskreno globoko občuteno sožalje
Slovenska prosvetna zveza • Trst