Za poduk in kratek čas. Veliki teden na Dnuaji. III. Prenehajva tukaj opis, čitatelj prijatelj! da ti povem, kake misli so pri teh prizorih rojile po mojih možganib. Priznam, da so me tu ia tani prav globoko v srce zgrabili mogočno-radostni občutki. Kaka moč se vendar nabaja v krščanski veri! Eo bi pač zamogel kdo kakega rimskega cesarja od mrtvib zbuditi ! Semkaj le naj bi ga peljal in mu te prizore pokazal. Gledal bi, da bi oči skipele, pa razumeti in raztolmačiti ne bi si znal ničesar. Manj čudno se dozdeva vsaj meni, ako kteri višji cerkveni služebnik kleči pred revežetn, ter mu umiva in briše noge. On je vendar nasleduik apostolov, kterim je Gospod rekel: ,,Ako 8em jaz, vaš Gospod in Učnik, vara noge umil, morate tudi vi drug drugemu noge umivati. Vzgled namreč sem vam dal, da ravuo tako, kakor sem jaz vam storil, tudi vi storite. (Jan. 13, 14, 15)." Ali če posveten mogočnež poklekne k nogam svojega naj manjšega podložnika, da mu skaže ljubezen služebnika, priča to jasno in glasno, da je po krščanstvu svet popolno spremenjen. Živo senu se spom'njal besedi, ktere je škof Remigij pri krstu Klodviga zaklical temu zmagonosnemu voditelju Frankov: nMitis depone colla Sigamber, adora, quod incendisti, incende, quod adorasti. Vkloni ponižno mogočni Sigamber svoj vrat, moli, kar si požigal, požigaj, kar si molil." Ali se ni vresničilo? Kako se proslavlja tukaj ponižnost, ta izključno krščanska čednost, v osebi, oblečeni v cesarski škrlat, in opasani z bridko sabljo. Vsled te kreposti nagae se Habsbursko žezlo in pripogne 8e glava, venčana s cesarsko krono, proti zapuščeni siroti. Tu se v resnici časti in čisla, kar se je v paganskih časih zaničevalo in sovražilo: dostojuost človeška v naj levnejšem služebniku. Pa ne samo naravske prednosti v človeku spoštuje krščanski vladar, on spoštuje v revežu sobrata Kristusovega, soodiešenca in soljubljenca božjega — Boga in Kiistusa samega. Zdrobljen je idol ali malik, ki se je molil pri paganib: oboli napuh iu napuhnjena obolost rimskega cesarja, ki je v molenji in božjem češčenji krutih tiranov — v božjeoi Cesarji — zadobila svojo konkretno, skupno podobo. Golo resnico pisal je fiancoski učenjak Chateaubriaud v svojem vrlem delu ,,Genie du christianisme, duh krščaustva" rekoč: da je lc božji nauk zamogel paganski svet tako preobraziti, kakor ga je prestvarila iu prerodila in preuovila vera krščauska. Komur želja se natančneji podučiti o preobrazilnej sili in blaženi moči krščaustva, naj prelistka omenjeno delo duhovitega pisatelja (roj. 176'J; umrl 1848). — Sedaj pa na/.aj v cesarsko dvorano. Po dovršenem umivauji amila sta si cesar ia cesarica roke; I na to je priuesel komornik na dragocenem kroI žniku 12 mošnjic, v vsakej po 30 srebjnikov; višji cerernonijer jih je po vrsti podajal cesarja in cesar jih je obešal niožem na vrate; jednako cesarica. Po dognanem opravilu zapusti najpiej cesar dvorano, spremljan od imeaitnih in plemenitnili dvornikov, in za temi cesarica, obdana od žlabtnib gospa, kterib dolga oblačila so zasegela lep kos dvorane. Kmalu smo odišli tudi duhovniki in ostali gledalci. Ce je med odhodom kdo v tebe tresknil, dejal je mirno npardon" in ti si mu češ, nečes, moral uljudno odzravili „0 prosim lepo", in vse poravnano. Zunaj na dvorišči so stale kočije, na ktere so Daložili strežniki z jedili napolnjene zaboje, zraven pa posadili dedece ia babice, ter jih odpravili domov. Ni manjkalo gledalcev, ki so željno oči metali na skrite jedi in po njih suhe filine cedili. Opoldne bila je prelepa slovesnost končana. Na veliki petek vršile so se pomenljive in genljive ceremonije, kakor poljubovanje 87. križa, prenašanje naj Svetejšega v stransko kapelo, procesija k božjemu grobu. ToSho ob 9 uri došla sta Nju veličanstvi k predigi in pasijonu. Ko je celebrant odložil mešni plašč in dovršil z asistenco počeščenje in poljubovanje križa, sredi kapele na črnem tepibu ležečega, pristopila sta cesar in cesarica s svojim spremstvom b križu, da tudi Ona opravita svojo pobožnost. Trikrat sta se priklonila, pomolila in poljubila 87. razpelo. Tako so storili tudi nadvojvode, nadvojvodinje, kamorniki in drugi dostajanstveniki in dvorniki. Po 87. meši ila je procesija s 87etim rešuim Telom čez koridor — hodnik 7 majbno, notranjo d^oino kapelo — innere Burgkapelle — kder je bil posta^ljen prekrasen božji grob, 7es razsvetljen od brezbrojnih lucic iu okiučan z naj finejšimi, zvežimi rožicaiui. Ko dubo^niki opra^ijo S7oje 7ečernice pred božjim grobom, 7zdigneta se car in caiica in podasta 7 S7oje sobe. (Dalje prib.) Sinešničar 16. Nekdaj je 7 neko jezično ženo udarila gromska strela. Škodila njej drugače ni nič, sarno jezik je bil zadet, da ni ruogla go7oriti. Mož je bil tega močno 7esel. Ži^ela sta 7 lepem miru, kakor še nikoli poprej. Crez leta dni, udari 7 ženo zopet gromska strela pa njej jezik od^eže, da zopet go^ori. Ko je to njeni mož čul, je se toliko prestrašil, da mu je samega strabu jezik mrtvouden postal ter je omolknil.