Za poduk in kratek oas. Otroška Ijubezen. (Iz francoščine.) Neka uboga udova ni mogla radi dolgotrajne bolezni ne boditi, ne se premaknati; imela pajedvaprav pridna sina, dva močna mladeniča, katerima je že iz obraza odsevala rajska nedolžnost; skrbela sta za njo, kolikor sta le mogla tako, da jej ni primanjkovalo ničesar razven — zdravja. Starcjšemu sinu, ki je bil večji in moenejši, bilo je ime Jože, delal je v steklarni ter veliko več zaslužil kot njegov brat, ali zato je pa imel tudi mnogo več trpeti, ker delo v steklarni je jedno najtežjih. Sleherno soboto, ko je prejel plačilo za celi teden, prišel je vesel domov, bližal se stolu, na katerera so sodeli bolna mati ter jim vsipal ves denar, ki si ga je bil prihranil, v njihovo krilo. »To le sem vam prinesel, ljuba mati, da vam ne bode treba stradati«, pravi radostno mladenič. Mlajši sin Štefan izbral si je rokodelstvo, ki mu je manj neslo: postal je namreč vrvar in sicer samo za to, da bi se ne oddaljil preveč od svoje matere in da bi jim labko stregel; prostor namreč, kjer je delal, bil je ob cesti vštric koče. Skoz okno ali če je bilo lepo vreme, tudi skoz vrata opazovala je starka svojega dobrega sina: in ko ga je videla delati celč blizu sebe in ga slišala prepevati, pozabila je nehote na svoje bolečine. Kmalu je Štefan dosegel 20 let in bilo mu je odriniti k vojakom. Ako so mati le mislili na ločitev, postali so žalostni: saj Štefan jih še nikdar ni zapustil; vsak dan bil je na njihovo uho ropot kolesa, na katerem je sukal vrvi; vsak dan jih je razveseljeval glas lepega petja. Kaj bode, kaj bode, ako ostanejo ona sami doma? Pri teh mislih se je starka na skrivnem bridko jokala. — Starejši brat Jože hitro zapazi materino skrb. »Oh«, misli si sam pri sebi, »ako Štefan gre, moja dobra mati žalosti umrjejo; on opravlja doma vse delo, tudi žensko, in zna bolj skrbeti za njih, kakor jaz; on jim je potrebnejši od mene. Ne, ne, Štefan ne sme iti k vojakom, ampak jaz grem. To bode mater manj bolelo, kakor pa, če zgubijo mojega brata!« Nekega večera sedi Jože pri nogah svoje matere, prime jih za roko ter reče, med tem ko je moral zbrati vse moči, da je prikrival svojo bolest in kazal vesel obraz: »Nekaj bi vam rad povedal. Mene je postava oprostila vojaščine, ker sem najstarejši sin udove, ali jaz sem vedno imel veselje do vojaškega stanu in brez vas bi zdaj že dolgo služil pri kakem regimentu. Jeden vaših sinov mora iti; ali dovolite, Ijuba mamica, da jaz grem mesto Stefana?« Mati so poznali blago srce Jožeta in bili zdaj prepričani, da se hoče žrtvovati za njih. »Pojdi, dragi sin, Bog te varuj na vseh tvojih potih«, rečejo nato. Pri odhodu delal se je tako veselega, da se je vsakdo varal, ki ga je videl. Ko preteče pet let, vrne se Jože od vojakov; stopivši v rojstno hišo, poišče najprej svojo mater in jim prav krepko stisne roko, prisrčno jih pozdravljaje; ali mati je ne spustijo tako hitro, ampak ga potegnejo k sebi, ga pritisnejo na svoje srce ter s solznimi očmi rečejo: »Ti si moj najboljši sin; tebi se imam zahvaliti, da še živim!« Smešnica. »Gašpar, zakaj pa imate pri vas na vrhu zvonika petelina?« — »Veš, Jaka, ko bi imeli kokoš, znesla bi včasih jajce, ki bi se strlo, ko bi dol padlo«.