318
Drobtine iz naroda.
Nabral Rogački.
* Ko sem v minulem mesecu počitnic dijaških hodil za Sotlo (narod pravi ji večidel „Sokla" in navadneje od prvega je to ime gornji Sokli, kteri tudi „Soklica" pravijo) tje gori do vira njenega na „velicem Jurjevcu", imenoval mi je kažipot bližnje hribe in kraje. Med dru-zimi zaslišal  sem ime Jurjevcu sosednega hriba „Be-
linec." Davorine nam preljubljeni! je li ime tega hriba v kakošni zvezi z Vašim božanstvom slovanskim pelinom" ?
*  Da je nemški veznik „dass" bil Še v srednjem veku zaime oziravno, dosti je znano; da je pa v slovan-ščini še dan danes pogosto taka, zapazili so marti le redki. V narodu slovanskem bivajočem po dolnjem Stir-skem, najmre krog gornje Sotle, zelo navadno ti je to; v sosednem hrvaškem Zagorji našel sem, kolikor mi je bilo priložnost opazovati ljudstvo, isto tako. Zapazil sem pa, da ljudstvo rabi v narodski govorici pogosto mesto našega pismenega „da", „de" besedico „ka", ki je brez dvoma v sorodu z oziravnikom „ki." Na pr.: »Veseli me, ka ste prišli" ; — „denem na solnce , ka se posuši", — ,,znam, da ne bodo odisli, ka nebi pili čašice vina" (lej „da" in „ka"), — ,ja bi si (v)zel, ka bi bile slobodne" (da je dovoljeno), — »veli, da nije ona za te, ka bi pure pasla (spet „da" in „ka") itd. O tej reči spisati bi se dal velik sestavek, pa prepuščam to družim, ker jez nisem slovničar, niti bi ne hotel biti. Samo sprožiti to stvar, bil je namen moj; tančneje pretresovali jo bodo učenjaki naši. Lahko, da bila bi vredna ta svojost narodske govorice, da jo vzamemo v pismeno slovenščino!
*  Narodu hrvaškemu dopadajo se .narodne popevke sosedov bližnjih jim Stajarcev; priča tega je, da se milene pesmi štajarske čedalje bolj množe" in razprosti rajo med Hrvati. Mnogo je popevek narodskih, ki imajo domovino svojo v južni Stirski, pa so sedaj last velicega dela Zagorcev hrvaških. Večidel je svetih pesem, kterih se narod od naroda, ili bolje, brat od brata, na skupnih shodiščih nauči. Ko sem ne davno na „Trškem vrhu" pri Krapini bil, popeval je v prijaznem večeru velik venec Hrvatic okoli cerkve Matere Božje hode svete pesmi Mariine, ki so okrog Rogatca doma. — Pa tudi posvetnih najdeš obilo; tako se ona od prstana:
„Se m' je dala, se m' je dala moj prsten nazaj" itd.
ili ona od dobrovoljne pivke:
„Se jankico prodala bom,
Za sladko vince dala bom,
Ne grem domov, ne grem domov,
Sem žejna premoenov" itd.
daleč okoli po Zagorji popeva.
Skoro ravno taka je glede narodne nošnje hrvaške, ki se vedno bolj izgubiva. Med tem, ko so nedavno še slehernega, ki ni nosil „bizic", „torbe" in „surine", zvali „Kranjca" ili „švoba", jeli so in to pogostoma, nositi se štajarski; barem po nedeljah in praznikih opravljen je vsak, ki le malo več premore, s hlačami, kamižolo, poslikom, na glavi pa ima zavihan klobučec! — Lejte, kako se bližajo in pridružujejo naše plemena same po sebi! Domoljubno srce! te li ne veseli to ? Lej, narod sam, ne vedž, dela za zložnost, za vzajemnost.
*  Torbica, ki je bila nekdaj vednovečno sprem-ljevavka vsacega prostega Hrvata, tako da je nastala poslovica:
Horvat kak se zleze, Za torbicom seže —
jela se je tudi izgubljevati med Zagorci. Vidiš jo sicer še pogosto, vendar navadna, kakor je bila, ni več. Barem ob nedeljah in praznikih iskati ga moraš Za-gorca, ki bi jo nosil. Tudi v tem se vidi ljubav Zagorcev do nošnje štajarske.
*   „Nemoj pačiti brate, mi le nog jezika zagor-skoga" — čui sem nedavno mladega Zagorca reči br-zdalinu, ki je nesramno kvasil. — Kaj porečete vi k temu, ki se sramujete naroda svojega in sladkoglasni jezik njegov zaničujete!                                   ......i.