BOJAN KOFLER Raziskave podzemeljske favne hroščev v Štinetovi jami Uvod V mejah nekdanjega freisinškega loškega gospostva je dosedaj znanih preko 70 jamskih objektov (jame in brezna). Jame v okolici Škofje Loke so vzbudile pozornost naravoslovcev že v klasični dobi odkrivanja slovenskega krasa. Presenetljive najdbe novih slepih vrst jamskih hroščev v njih v preteklem in začetku tega stoletja so zanimanje zanje samo še povečale. Za nekatere takrat tu odkrite vrste, se je kasneje izkazalo, da imajo zelo omejeno življenjsko območje in da ne živijo nikjer drugje (endemiti). Številne raziskave so bile redko publicirane. Praviloma so ostale skrbno zabeležene v zapiskih marsikaterega naravoslovca kot njegova osebna, skrbno varovana skrivnost, za vedno nedostopna širši javnosti. Štinetova jama je klasično in edino znano jamsko nahajališče slepega škofjeloškega krešiča (Anophthalmus episcopalis). V njej živi še nekaj škofjeloških posebnežev in zato kot taka predstavlja edinstven in neponovljiv ekosistem. S ponovnimi, večletnimi raziskavami sem želel ugotoviti njeno dejansko podzemeljsko favno hroščev Opis jame Sredi idilične gričevnate pokrajine med Škofjo Loko in Crngrobom se nedaleč od vasi Papirnica odpira vhod v 48 metrov dolgo Štinetovo jamo (katastrska številka 240). Pod nizko teraso iz zgornjeoligocenskih loških konglomeratov, je na robu polja pod Grogčevim hribom 0,75 metra visoka in 2,5 metra široka odprtina. Vhodni rov se takoj razširi v 5 metrov širok prostor, od koder se še 5 metrov horizontalno nadaljuje proti zahodu. Strop je povsod 2 metra visok. Pri točki 3 se jama deli v dva rova. Severni 23 metrov dolgi rov poteka sprva horizontalno in doseže največ 2,5 metra širine in višine; po 12 metrih se dvigne v 1 meter 17 RAZGLEDI visoki stopnji (točka 4), se nadaljuje še 3 metre v isti smeri, nakar se obrne proti severovzhodu in se konča z nizko in široko zasigano špranjo, ki je pokrita z glino. Južni rov je 15,5 metrov dolg 1 do 2 metra širok in največ 2,5 metra visok. Konča se v razpoki. Tla v obeh rovih pokrivajo glina, grušč in posamezni podorni bloki. Jama je še danes aktivni požiralnik. Rezultati raziskav Po literaturnih podatkih živijo tu že omenjeni Anophthalmus episcopalis, Anophthal mus micklitzi (subsp.), Laemostenus schreibersi in Aphaobms hejdeni. Biološke raziskave, ki sem jih opravil v letih 1984,1985,1986,1987,1989,1990,1994 in 1995, so poleg navedenih potrdile prisotnost še treh slepih vrst (Orotrechus globulipennis, Sphaerobatbyscia hoffmani in Leptinus testaceus): 1) Anophthalmus episcopalis G. Mueller 1931 Leta 1921 je Egon Pretnar prav v Stinetovi jami odkril škofjeloškega slepega krešiča. Ta redka vrsta živi tudi v gozdovih pod globoko zakopanimi kamni. Je endemni prebivalec hribovja, ki se vleče od Škofje Loke v smeri proti Joštu pri Kranju. Je rjave ali rumenorjave barve in velik okrog 3,5 mm. Pogostnost v jami: Vrsta ni pogosta. Ulovljenih je bilo 15 osebkov (1 os. 05. 1984, 1 os. 09. 1984, 3 os. 05. 1985, 1 os. 06. 1985, 1 os. 04. 1986, 4 os. 05. 1986, 1 os. 06. 1986, 2 os. 05. 1987, 1 os. 06. 1987). 18 RAZISKAVE PODZEMELJSKE FAVNE HROŠČEV V ŠTINETOVI JAMI 2215 samec, 2216 del leve pokrovke, 2217 paritveni organ Čas pojavljanja v jami: od aprila do septembra leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 1 0 0 0 Apr 4 0 0 0 0 0 Maj 1 3 1 2 0 0 0 Jun 0 1 1 0 0 0 Jul 0 0 0 0 0 Avg 0 Sep 1 Okt 0 Nov 0 Dec 2) Anophthalmus micklitzi alphonsij. Mueller 1915 Alfonzovega slepega krešiča je leta 1911 odkril Alfonz Gspan v Migutovem breznu. Živi tudi v drugih jamah v okolici Škofje Loke (Marijino brezno, Gipsova jama). Na moje 22J2 samec, 2233 del leve pokrovke, 2234 paritveni organ 19 RAZGLEDI veliko, prijetno presenečenje sem ga našel tudi v okolici Železnikov. Naseljuje opuščene rudarske rove na pobočjih 882 metrov visokega Špika (Racmanskega kovaškega vrha). Je rumenorjave barve in velik 5 - 6,5 mm. Pogostnost v jami: Vrsta je redka. Ulovljenih je bilo 8 osebkov (1 os. 05. 1985, 2 os. 06. 1985, 2 os. 04. 1986, 3 os. 05. 1986). Čas pojavljanja v jami: od aprila do junija. leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 0 0 Apr 2 0 0 0 0 Maj 0 1 3 0 0 0 0 Jun 0 2 0 0 0 0 0 Jul 0 0 0 0 0 Avg 0 0 0 Sep 0 Okt 0 Nov 0 Dec 3) Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum 1860 Vrsto je leta 1859 odkril Schmidt v Kevdrcu na Lubniku. Naslednje leto jo je opisal najprej R. Schaum in nato še Schmidt. Razen v jamah živi tudi v gozdovih pod globoko zakopanimi kamni. Omejena je na območje okrog Škofje Loke, Železnikov in Bohinja. Vrsta je slepa, rjavo do rumenorjave barve in velika okrog 4 mm. Pogostnost v jami: Vrsta ni pogosta. Ulovljenih je bilo 26 osebkov ( 1 os. 05. 1984, 2 os. 06. 1984, los. 09. 1984, 1 os. 11. 1984, 2 os. 05. 1985, 3 os. 06. 1985, 1 os. 07. 1985, 2 os. 05. 1990, 1 os. 07. 1994, 12 os. 07. 1995). /772 samica, 1714 levo bodalce, 1713 paritveni organ, 1715 kopulacijski del 20 RAZISKAVE PODZEMELJSKE FAVNE HROŠČEV V ŠTINETOVI JAMI Čas pojavljanja v jami: od maja do novembra. leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 0 0 0 Apr 0 0 0 0 0 0 Maj 1 2 0 0 2 0 0 Jun 2 3 0 0 0 0 0 Jul 0 1 0 1 12 Avg 0 Sep 1 Okt 0 Nov 1 Dec 4) Antisphodrus (Antisphodrus) schreibersi schreibersi Kuester 1846 Opisan je bil po primerkih iz Postojnske jame in živi na Gorenjskem, Štajerskem in Primorskem. Je prebivalec vseh jam v okolici Škofje Loke, najdemo ga tudi globoko zakopanimi kamni. V jamah ga včasih opazimo, ko lazi po stenah, navadno pa se skriva pod gruščem. Vrsta je temnorjave ali rjave barve in je velika 12,5 do 15 mm. Ni slepa, ima pa že delno zakrnele oči. Pogostnost v jami: Vrsta je pogosta. Ulovljenih je bilo 512 osebkov (17. os. 05. 1984, 9 os. 06. 1984,12 os. 07. 1984, 6 os. 08.1984, 5 os. 09. 1984, 4 os. 10. 1984, 3 os. 11. 1984,11 os. 05. 1985, 7 os. 06. 1985, 6 os. 07. 1985, 5 os. 04. 1986, 58 os. 05. 1986, 12 os. 06. 1986, 4 os. 04. 1987, 4 os. 05. 1987, 49 os. 06. 1987, 2 os. 04.1989,4 os. 04.1990. 58 os. 05.1990, 70 os. 06.1990, 28 os. 07. 1990, 6 os. 04. 1994, 42 os. 05. 1994, 20 os. 06. 1994, 6 os. 07. 1994, 4 os. 04. 1995, 37 os. 05. 1995, 12 os. 06. 1995, 11 os. 07. 1995). Čas pojavljanja v jami: od aprila do novembra. leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 0 0 0 Apr 5 4 2 4 6 4 Maj 17 11 58 4 58 42 37 Jun 9 7 12 49 70 20 ; 12 Jul 12 6 28 6 11 Avg 6 Sep 5 Okt 4 Nov 3 ; Dec 21 R4ZGLEDI 5) Sphaerobathjscia hoffmani Motschoulsky 1856 Hoffmanovega slepega jamskega mrharja je leta 1856 Rus Viktor Močulski opisal kot prvo novo jamsko vrsto iz okolice Škofje Loke. Odkril jo je Nikolaj Hoffman, po poklicu nožar iz Ljubljane, v Migutovem breznu (kat. št. 5). Je prebivalec večine jam v okolici Škofje Loke. Kasneje so ga našli še na območju Julijskih Alp, Trnovskega gozda, Zasavja in Šebrelj. Vrsta je rumenorjave barve in velika 1,3 mm. Pogostnost v jami: Vrsta ni pogosta. Ulovljenih je bilo 8 osebkov (1 os. 06. 1984, 1 os. 07. 1990, 4 os. 05. 1994, 3 os. 06. 1994, 1 os. 07. 1994). Čas pojavljanja v jami: od maja do junija. leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 0 0 0 Apr 0 0 0 0 0 Maj 0 0 0 0 0 3 0 Jun 1 0 0 0 0 0 2 0 Jul 0 0 1 1 0 Avg 0 Sep 0 Okt 0 Nov 0 Dec 6) Apbaobius hejdeni hejdeni Reitter 1885 Leta 1885 je Edmund Reitter opisal vrsto Aphaobius htjcieni s Kranjske, kar pa so lahko le jame v okolici Škofje Loke, ker drugje ta žival ne živi. Vrsta je slepa, temnorjave rjave ali rumenorjave barve, velika pa 2,8 mm. Telo je podolgovato, noge in tipalke so zelo dolge, saj je specializirana za življenje v jamah. Pogostnost v jami: Vrsta je pogosta. Ulovljenih je bilo 94 osebkov (4 os. 09.1984,2 os. 05. 1985,1 os. 06.1985, 2 os. 07.1985, 19 os. 05. 1986, 17 os. 06. 1986, 3 os. 05. 1987, 1 os. 06. 1987, 11 os. 04. 1989, 2 os. 05. 1990, 13 os. 06. 1990,10 os. 07.1990,2 os. 05.1994,4 os. 06.1994,3 os. 07.1994). 22 RAZISKAVE PODZEMELJSKE FAVNE HROŠČEV V ŠTINETOVI JAMI Čas pojavljanja v jami: od aprila do septembra. leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 0 0 0 Apr 0 0 11 0 0 0 Maj 0 2 19 3 9 2 0 Jun 0 1 17 1 13 4 0 Jul 0 2 10 3 0 Avg 0 Sep 4 Okt 0 Nov 0 Dec 7) Leptinus testaceus Mueller Slepa vrsta, bledorumene barve, velika 2,2 mm. Ima precej dolge tipalke in noge. Živi predvsem v gnezdih malih sesalcev (miš, krt), pa tudi v jamah na netopirjevem govnu. Vrsta je široko razprostranjena in ni ravno redka. Živi v Severni in Srednji Evropi vse do Kavkaza, pa tudi v Severni Ameriki. V okolici Škofje Loke je bila ujeta v jami Kevderc na Lubniku (kat.št.3). Pogostnost v jami: Ujet je bil en sam primerek. Čas pojavljanja v jami: junij. leto/mes 1984 1985 1986 1987 1989 1990 1994 1995 Jan Feb Mar 0 0 ; 0 Apr 0 0 0 0 0 0 Maj 0 0 0 0 0 0 0 Jun 0 0 0 0 1 0 0 Jul 0 0 0 0 Avg 0 Sep 0 Okt 0 Nov 0 Dec Legenda: x - število ulovljenih osebkov - čas raziskav 23 RAZGLEDI Zaključki Po velikosti skromna Stinetova jama ima pestro podzemeljsko favno hroščev. Raziskave v letih 1984, 1985, 1987, 1989, 1990, 1994 in 1995 so potrdile prisotnost naslednjih vrst: - Anophthalmus episcopalis G. Mueller, - Anophthalmus micklitzi alphonsi J. Mueller, - Orotrechus globulipennis globulipennis Schaum, - Antisphodrus (Antisphodrus) schreibersi schreibersi Kuester, - Sphaerobatbysaa hoffmani Motschoulskj, - Aphaobius hejdeni heydeni Reitter, - Leptinus testaceus Mueller. Tri vrste (Orotrechus globulipennis globulipennis, Sphaerobathyscia hoffmani in Leptinus testaceus) so za to jamo nove. Stinetova jama je dosedaj edino znano jamsko nahajališče škofjeloškega slepega krešiča. Zaradi svojih skromnih dimenzij predstavlja izredno krhek in občutljiv ekosistem. Občasno služi kot divje odlagališče odpadkov. Nekontrolirano jo obiskujejo nedeljski turisti in entomologi iz Srednje in Južne Evrope. Grozi ji usoda bližnjega Grogčevega brezna (kat. št.: 2065), ki je zatrpano s komunalnimi odpadki. Z naravovarstvenega vidika bi njeno uničenje pomenilo nenadomestljivo izgubo, zato je potrebna takojšnje zaščite. Literatura Boštjan Kiauta, France Leben: Sistematski opis jam v okolici Škofje Loke. Loški razgledi Vil, 1960 Boštjan Kiauta: Originalna nahajališča hroščev v jamah v okolici Škofje Loke. Loški razgledi VII, 1961 R. Jeannel: Le Abbeille journal de entomologie; Pariš, 1928 Achille Casale, Robert Lanevrie: Terechodinae du monde. Moulis 09200 Saint-Girons, 1982 Dr. Anton Polenec: Nekaj posebnosti in zanimivosti iz živalstva loškega ozemlja. Loški razgledi XIX., 1972 J. Bole, B. Drovenik, N. Mršič, B. Sket: Endemic animals in hvpogean habitats in Slovenia. Naše jame 35/1, Ljubljana 1993 Egon Pretnar: Podzemeljska koleopterska favna umetnih votlin. Acta entomologica Jugoslavica, 1979, Vol. 15, No 1 - 2 Egon Pretnar: Catalogus faunae Jugoslaviae III/6 Coleoptera, Fam. Catopidae Subfam. Bathvsciinae Ljubljana 1968 Božidar Drovenik, Heinz Peks: Catalogus faunae - Carabiden der Balkanleander. Schwanfeld, 1994 H. Freude, K. W Harde, G. A. Lohse: Die Kaefer Mitteleuropas. Band 3, Krefeld, 1971 Vodniki po loškem ozemlju. Dražgoše. Škofja Loka, 1982 Vodniki po loškem ozemlju. Lubnik. Škofja Loka. 1977 24 RAZISKAVE PODZEMELJSKE FAVNE HROŠČEV V ŠTINETOVI JAMI ZUSAMENFASSUNG Die Forschungen der unteriridischen Kdferfauna in der Hohle Stinetova jama Die Verhaltnismafiig kleine Hohle Stinetova jam hat eine bunte Kaferfauna. Die Forschungen in den Jahren 1984, 1985, 1986, 1987, 1989, 1990, 1994 und 1995 haben den Besatz folgender Arten bekraftigt: Anopthalmus episcopalis G. Miiller, Anopthalmus micklitzi alphonsi J. Miiller, Orotrecus globulipennis Schaum, Antisphodrus /Antisphodrus/, schreibersi schreibersi Kuester, Sphaerobathvscia hoffmani Motschoulskv, Aphaobius hevdeni hevdeni Reitter, Leptinus testaceus Miiller. Drei Arten/Orotrechus globulipennis globulipennis, Sphaerobathvscia hoffmani und Leptinus testaceus/sind jetzt in dieser Hohle neu vorhanden. Die Hohle Stinetova jama ist bisher der einzige Fundort des blinden Skofja Loka- Laufkafers. Wegen seiner Winzigkeit stellt sie einen aufierordentlich briichigen und emfindlichen Teil im Okosvstem. Die Hohle dient von Zeit zu Zeit als eine wilde Mullkippe. Sie wird unkontrolliert von Sonntagstouristen und Entomologen aus Mittel- und Siideuropa besucht. Der Hohle droht das Schiksal der nahegelegenen, mit Abfallen gefullten Hohle Grogčevo brezno. Aus dem natunvissenschaftlichen Aspekt wiirde die Zerstorung der Hohle einen unersetzlichen Verlust bedeuten, deshalb mufi sie sofort in Schutz genommen werden. 25