J&SBKi Melitta Pivec-Stele DNEVNIK HENRIKA COSTE O KONGRESU SVETE ALIANSE V LJUBLJANI 1821 Ljubljanski kongres Svete alianse 1821 ima svoje mesto v zgodovini Svete alianse, npr. v Mauricea Bourquina Histoire de la Sainte Alban¬ ce 1 . Kot epizoda je omenjen v dnevniku Friedricha von Gentza 2 , v spo¬ minih Klemensa Wenzla Lotharja Metternicha 3 , v Zgodovini slovenskega naroda Josipa Mala 4 in v Duševnih profilih naših preporoditeljev Ivana Prijatelja 5 . Specialno posvečena kongresu so kronološko našteta dela: Peter von Radics, Metternich und Gentz auf dem Laibacher Congresse 6 , Janko Barle, Ljubljanski kongres 1. 1821 v dnevniku zagrebškega škofa Mak¬ similijana Vrhovca 7 , Ottmar Hegemann, Aus den Tagen des Laibacher Kongresses 8 in Vladimir Šenk, Kongres Svete alianse v Ljubljani 9 , mo¬ nografija; v leposlovju pa še Ivan Tavčar, roman Izza kongresa. 10 Kot sodobna vira je treba podčrtati Laibacher Zeitung 1821, januar-maj, in rokopis Henrika Coste o ljubljanskem kongresu Svete alianse 1821, ki bo predmet naše študije. Prej, ko preidemo na rokopis, pa hočemo na kratko analizirati pri¬ spevke navedenih domačih avtorjev. Peter von Radics poda res to, kar naslov članka pove: to, kar sta Metternich in Gentz v svojih dnevnikih, pismih in spominih o ljubljanskem kongresu zabeležila. Radics upo¬ rablja tudi notice iz Laibacher Zeitung. Iz tega gradiva prinaša tim. družabne prireditve, političnih in vojaških notic ne omenja, glavno so mu vtisi Metternicha in Gentza. Janko Barle je objavil iz latinsko pisanega dnevnika zagrebškega škofa Maksimilijana Vrhovca tisti del, ki se nanaša na ljubljanski kon¬ gres. M. Vrhovac je bil v Ljubljani le od 6. do 14. II. in je zabeležil poleg zunanjih prireditev v glavnem številne obiske, ki jih je sprejel in na¬ pravil ne le pri vladarjih in diplomatih, temveč tudi pri domačinih (npr. 1 Geneve 1954, 509;, 283—313. 2 Tagebiicher, Leipzig 1873—1874; II 380—416. 3 Aus Metternichs nachgelassenen Papieren, Wien 1880—1884; IV, 421—440. 4 Najnovejša doba, Celje 1928; 284—298. ' 5 Ljubljana 1921; LZ 49, 80—81. 0 Laibach 1892, Argo I, 88—91, 117—122. 7 Ljubljana 1911, Carn II, 239—248. 8 Laibach 1914, 48. 9 Ljubljana 194., 179 + (II). 10 Ljubljana LZ 1905—1908. D Bussatti, Hohenwarth, Auersperg itd.). J. Barle je bil mnenja, da so v mali Ljubljani bile gotovo nevšečnosti zaradi stanovanj, prehrane in drugih skrbi za toliko gostov; ta misel pa je bila zmotna. Ottmar Hegemann uporablja v svojem delu že Radicsa, Metternicha, Gentza, Laibacher Zeitung in Tavčarjev roman, glavni vir pa mu je dnevnik Henrika Coste, vendar, pravi Hegemann, da je v njem za no¬ tranje dogodke premalo tvarine. Omenja politične dogodke, v glavnem pa hoče podati sliko mesta Ljubljane, za katero so bili meseci kongresa bleščeča doba. Stanovanj ni manjkalo, temveč jih je še preostalo. He¬ gemann razlaga ta pojav s tem, da je plemstvo imelo mnogo stanovanj v Ljubljani. Cene živil so celo padle! Omenja tudi seznam udeležen¬ cev, ki jih je bilo 500. Glede sej kongresa misli, da so bile v cesarjevem stanovanju (v dvoru — vicedomski palači, kjer je sedaj univerza); ta misel pa je bila pomota. V svoji Zgodovini slovenskega naroda prinaša Josip Mal v poglavju, posvečenem ljubljanskemu kongresu, pregled predzgodovine in delova¬ nja kongresa, Ivan Prijatelj v svojih Profilih pa prav kratek splošen pregled kongresa. Edino obsežno delo z notranjo sliko ljubljanskega kongresa je mono¬ grafija Vladimira Šenka, ki koj v začetku ugotavlja, da so Slovenci kot komaj prebujen narod zasledovali le zunanje dogodke kongresa, čeprav je bila velika čast zanje, da se je nad 4 mesece o usodi Evrope odločalo v njih središču, v Ljubljani, izbrani zaradi bližine Italije. Šenk prvi uporablja poleg dotakratnih publikacij arhivalno gradivo, v glav¬ nem Gentzove protokole kongresa, ki se hranijo v več izvodih v du¬ najskem državnem arhivu 11 . Uporablja tudi notice v Laibacher Zeitung, zelo mršav vir, ker je bil list pod strogo cenzuro, v manjši meri tudi dnevnik H. Coste. Opiše nastanek Svete alianse: idealni predlog carja Aleksandra, spretne korekture Metternicha, podpis pakta 1815 po Av¬ striji, Rusiji, Prusiji, Angliji, 1818 še po Franciji, le papež je odklonil podpis. Dejansko je postala zveza orodje za zavarovanje obstoječega stanja s pravico do intervencije proti revolucionarnim pojavom. Ljubljanskega kongresa se je udeležilo 10 držav: Avstrija, Rusija, Prusija, Anglija, Francija, obe Siciliji, Cerkvena država, Piemont, To¬ skana, Modena. Šenk predstavlja navzoče vladarje in glavne diplomate ter oriše heterogena stališča posameznih držav. Glavna naloga ljubljan¬ skega kongresa, ki se je začel 10. januarja 1821, je bila dejanska iz¬ vedba že na prejšnjem kongresu v Opavi 1820 sklenjene intervencije proti konstituciji v Neaplju. Ta vojaška akcija je bila uspešno izpe¬ ljana, nato so kongres uradno končali 26. februarja. Po tem datumu pa je izbruhnila manjša revolucija v Piemontu, ki pa je bila hitro udu- šena. Pojavil se je še upor proti Turčiji v Moldaviji in Vlaški s knezom Aleksandrom Ypsilantijem, ki mu je car odklonil zaprošeno podporo. Tako je trajal kongres dejansko do 22. maja. Pokazale so se razpoke 11 L. Bittner, Gesamtinventare des Wiener Haus-Hof-u.-Staatsarchives I, Wien 1931, 441, 568 (fasc. 40, 41, 69). 202 med zahodnimi in vzhodnimi državami, vendar je bil ljubljanski kon¬ gres višek Svete alianse, višek absolutizma in višek Metternichovega osebnega uspeha. Edino nasprotno mnenje glede Metternichove vloge zastopa M. Bo- urquin 12 , ki pravi, da mož ni želel kongresov v Opavi in Ljubljani, ker je vedel za odklonilno stališče Anglije. Vendar je to osamljeno mnenje malo verjetno, posebno če se primerja z Metternichovimi spomini. Zanimivo je, da so skoraj vsi navedeni avtorji črpali iz dnevnika Henrika Coste, o rokopisu samem pa ni specialne študije, čeprav je nje¬ gova usoda prav zanimiva. Naš namen je prav študija o njem. C. von Wurzbach v svoji biografiji Henrika Coste 18 našteva med njegovimi rokopisi dnevnik o ljubljanskem kongresu Svete alianse. Ta izvod, 1858 v lasti H. Coste, smemo označiti kot original. O njem je J. Mal v biografiji H. Coste domneval 14 , da je morda z drugo zapuščino Henrika in Henrika Etbina Coste prišel v petrograjsko knjižnico. O. Hegemann pravi 15 , da je H. Costa 1825 po takratnem županu svoj rokopis predložil cenzuri pri guberniju, a ta cenzurni izvod je izginil brez sledu. Vsa vprašanja in prošnje, ustne in pismene, so bile zastonj, do leta 1846. Milena Uršič v biografiji Cornelije Schollmayr, hčerke Henrika Coste, pove 16 , da je Cornelija Schollmayr, ki je prevzela zapu¬ ščino očeta Henrika in brata Henrika Etbina, ker ni bilo tedaj ne pri Slovenski matici ne pri zagrebški akademiji zanimanja zanjo, 15. no¬ vembra 1875 od očetove in bratove zapuščine prodala 7 zabojev Impe- ratorski javni knjižnici v Petrogradu (danes Državna knjižnica Salty- kova-Ščedrina v Leningradu). V rokopisnem oddelku NUK navaja inventarna knjiga (pod štev. 54) seznam tega prodanega gradiva, ki pa je prišel v NUK šele iz FZC; ta pa še ni popolnoma urejen, zato seznam trenutno ni dosegljiv. Leta 1967 je bil Dušan Kermavner nekaj dni v Leningradu in je v Saltykov- Ščedrinovi knjižnici dobil v roke seznam Costove zapuščine, prevzete od Petrograjske knjižnice. Napravil si je iz njega nekaj izpiskov (npr. Telegraphe Officiel, Soča itd.), dnevnika H. Coste pa ni opazil. 17 Ko se je Cornelija Schollmayr po smrti moža, s katerim je bila več let v Romuniji, zopet vrnila v Ljubljano, je priobčila v Laibacher Zei- tung 1892 18 zanimiv podlistek z naslovom »Alte Tagebiicher«, v katerem je objavila nekaj odlomkov iz dnevnika svojega očeta iz let 1820—1825. Namenoma pa je izpustila mesece ljubljanskega kongresa, ker ni bilo toliko prostora na razpolago, a hkrati izraža namen, da bo o tem pred¬ metu prihodnjič govorila. Vendar drugega podlistka ni bilo, pač pa je 12 o. c. 261. 13 Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich III, Wien 1858, 16—17. 14 SBL I, Ljubljana 1925/32, 86. 15 o. c. 2. 16 SBL 10, Ljubljana 1967, 235—236. 1 7 Informacija dr. D. Kermavnerja, za katero se mu lepo zahvaljujem. 18 Nr 121, 122 (28., 30. V.) 203 izšla v Slovenskem narodu 24. XII. 1891 notica, da namerava C. Scholl- mayr izdati dnevnik pokojnega brata Henrika Etbina. Tudi rokopis, ki ga omenja Josip Vošnjak v svojih spominih 19 , ni Henrikov, temveč Etbinov, ker je tudi Etbin pisal dnevnik. Res je Cornelija po skicah in posameznih listih rekonstruirala Henrikov dnevnik, da bi ga obja¬ vila, vendar tudi ta ni prišel v tisk, ostal je v rokopisu. En zaboj spisov obeh Costov je prišel 8. februarja 1898 v shrambo v Narodni muzej, da ostane zapečaten do smrti Cornelije, potem lahko razpolaga z njim njen sin, Heinrich Schollmayr-Lichtenberg. Ta šne- prski upravitelj je umrl 1930 na gradiču Koča vas pri Starem trgu (Hal- lerstein). 8. maja 1933 je njegova edina dedinja Margareta Schollmayr- Lichtenberg prosila, da se ji izročijo ti spisi, navede jih 11, med njimi »Congress-Tagebuch 1821« (to je rekonstrukcija). Vendar do izročila ni prišlo, gradivo je ostalo v Narodnem muzeju do 1948, ko je celotni arhiv muzeja prešel v last AS. 20 Tako je bila dozdaj znana le rekonstrukcija dnevnika iz Narodnega muzeja, iz nje so črpali vsi omenjeni pisatelji. Ko pa sem 1962 zbirala gradivo za retrospektivno slovensko zgodovinsko bibliografijo v dunaj¬ ski Administrative Bibliothek im Bundeskanzleramt (I. Herrengasse 23), sem slučajno našla izredno lepo kaligrafično pisano, vezano kopijo Co- stovega dnevnika. Oskrbeli so nam ljubeznivo kserokopijo tega roko¬ pisa, ki je zdaj (od 1965) last naše sekcije za občo in narodno zgodo¬ vino SAZU. Opisati hočemo na novo odkrito kopijo. Naslov je: Tagebuch ge- fiihrt ivaehrend des Congresses in Laibacli von Heinrich Costa. Kot ko- pist je naveden Chrisant Albert Ritter von Franken, k, k. Laibacher Hauptzollamts Pract. Pisano je v gotici, imena v latinici. Spis obsega 127 str. — fo. 23,5 X 19,5 cm. Na naslovni strani v levem zgornjem kotu je vpis: v. Elsenau D. a. d. A. (bivši lastnik?); v desnem spodnjem kotu žig: Bibliothek des k. k. Ministeriums des Innern. Pred tekstom je situ¬ acijski plan Ljubljane z označbo stanovanj visokih in najvišjih ude¬ ležencev kongresa, narisal ga je Franz Dischman. Po tekstu je še nekaj seznamov. TI. Costa posveča svoje delo magistratu in meščanom Ljubljane ter v kratkem uvodu (1 str.) pravi, da spada teh 5 mesecev leta 1821 k ble¬ ščečim dobam kranjske zgodovine, zato je spis tega kongresa zanimiv. To je resen predmet, kot tak zahteva slog brez okraskov, analogen slogu Thalberga v njegovi kroniki Ljubljane in bi bilo nekako nadaljevanje Thalbergove kronike. In res je H. Costa vesten kronist, morda malo pust. Začenja s 15. decembrom 1820 in konča z 22. majem 1821. Ko bomo analizirali vsebino dnevnika, bomo najprej povedali, kaj n njem je. Največji del zavzemajo udeleženci kongresa, vsi navedeni s polnimi dolgimi naslovi, z dnevom prihoda in odhoda ter stanovanji. 19 Spomini I., Ljubljana 1905, 183—184. 20 iz akcesijske knjige AS 1821—1945, ki jo sestavlja višja arhivarka Ema Umek. 204 Navzoči so Lili cesar Franc I., cesarica Carolina, car Aleksander, ne¬ apeljski kralj Ferdinand in modenski vojvoda Franc. (Pruskega kralja Friedricha Wilhelina III. ni bilo.) Potem zastopniki opolnomočenci na kongresu, 18 oziroma 19; za Avstrijo Metternich in Vincent, za Rusijo Capodistrias, Nesselrode in Pozzo di Borgo, za Prusijo Hardenberg, Bern- storff in Krusemark — slednji je stanoval pri očetu H. Coste —, za Anglijo Stewart in Gordon, za Francijo Blacas, Laferronnays in Riquet de Caraman, za Cerkveno državo kardinal Spina, za Neapelj Ruffo, za Toskano Nero-Corsini, za Piemont San Marsano in San Martin d’Aglie. Intelligenz-Blatt, priloga Laibacher Zeitung, je tudi priobčil sezname oseb, ki so pripotovale in odpotovale, seznam opolnomočencev je sam Gentz objavil v Oesterreichischer Beobachter 21 kot korekturo, ker je švicarski časopis Aargauer Zeitung prinesel netočen seznam. Več se¬ znamov udeležencev kongresa je bilo tudi v Narodnem muzeju, eden, okrajšan, je bil pozneje objavljen v MHVK 22 in še pozneje v LZg 23 . Drugi obsežni del dnevnika zavzemajo tim. družabne prireditve. Diplomati, ki so se po dolgočasnem kongresu v Opavi Ljubljane nekako bali, so bili potolaženi, saj čeprav je bila Ljubljana majhno mesto z 20.000 prebivalci, teh prireditev ni bilo tako malo. Filharmonija je pri¬ spevala koncerte in akademije (19., 26. I., 5., 9., 15. II., 9. III., 17., 22., 24. IV., 18. V.^ in serenado 21. V. pred odhodom cesarja in cesarice. Gle¬ dališče je uprizorilo opere: Rossini, Seviljski brivec (30. I.. 18. II.), La Cerentola (3. IV.), Edoardo e Cristina (10. V.) in dele obeh slednjih oper (19., 20. V.). Meščanstvo je priredilo ples 25. II., plemstvo 3. III., soirees dansantes sta bili 29. I. in 5. II. Te prireditve so bile ali v reduti ali v gledališču. Obe poslopji so tik pred kongresom nekoliko restavrirali, vendar so z Dunaja naročili, naj porabijo čim manj stroškov 24 . Tudi Metternich je priredil na svojem stanovanju več slovesnih večerov (11., 18., 25. III. L, 8. IV.), značilno je, da so bili proti koncu kongresa, ko je bilo glavno delo že opravljeno. V to skupino se lahko uvršča užitek, ki so ga imeli prebivalci Ljub¬ ljane, ko so mogli opazovati obiske in izlete visokih osebnosti. Car Alek¬ sander je najbolj ljubil Lattermannov drevored, kjer je bil skoraj vsak dan. Cesar Franc pa je šel rad v Mestni log, kjer so mu postavili majhen paviljon, in na grad zaradi razgleda in streljanja ptičev. Sicer pa je porabil čas tudi za druge obiske. 10. I. si je ogledal reduto in gledališče, cesarica pa je obiskala uršulinske šole. 17. I. sta cesar in kralj Ferdi¬ nand bila na gradu, 21. I. cesar in cesarica pri slapu v Studencu, 22. I. je bil cesar v Dolu, 23. I. na Barju, 26. I. od 9. do 3. ure na seji gubernija, 9. II. na Golovcu, 14. II. si je ogledal vojaško bolnišnico in vojaški ma- gacin, 15. II. s kraljem Ferdinandom vojaško bolnišnico in žrebčarno na Selu, 13. III. je bila cesarica na obisku v Škofji Loki, 1. in 15. V. sta 21 1821, 56 (25. II.). 22 1858, 81—84, 90—97. 23 1901. 20, 21. Erinnerungen an den Laibacher Congress i. J. 1821. 24 J. Mal o. c., 286. 205 cesar in cesarica obiskala Božji grob v Stepanji vasi, 3. V. sta jahala na Golovec, 4. V. se peljala na Šmarno goro. 10. V. je cesar zopet šel na Golovec, 15. V. obiskal civilno bolnišnico, cesarica pa obiskala vojaško deško vzgajališče. 16. V. sta se cesar in cesarica peljala v Dol k Er- bergu. 18. V. je cesar obiskal vojaško deško vzgajališče in botanični vrt, cesarica grad in kaznilnico. 19. V. je cesar obiskal licej, gimnazijo in normalke — najdelj je bil v risalnici in gimnaziji — potem vojaško bol¬ nišnico. 19. V. je Bila cesarica v dekliških šolah, 20. V. sta bila cesar in cesarica v Lattermannovem drevoredu. Neštevilne avdience niso bile tako vidne, čeprav so zabeležene. Zelo pa so bile vidne iluminacije mesta ob različnih priložnostih: za pravo¬ slavni božič (13. I.), za rojstni dan cesarice in cesarja (8., 12. II.) in za zmago v Neaplju (3. IV.). O vsem tem je tudi mnogo notic v Laibacher Zeitung, vendar jih ima dnevnik več. Dnevnik je tudi podrobno zabe¬ ležil darila in odlikovanja, ki so jih visoki gostje razdelili pred odhodom. Tretji obsežni del dnevnika obsegajo vojaške zadeve, ki so bile bolj številne kot družabne prireditve. Revije vojaštva, ki so se vrstile od 50. I. do 27. IV. (L, 2., 3., 4., 5. II., 17., 20., 23., 24., 25. IV,) so bile vedno na Kapucinskem trgu, takrat prekrščenem v Kongresni trg, navzoči so bili cesar Franc, car Aleksander, kralj Ferdinand in vojvoda Franc Modenski, slednji, če je bil v Fjubljani, ker je trikrat pripotoval in od¬ potoval. Te parade so bile tako številne, ker je vojaštvo, določeno za intervencijo v Italiji, šlo skozi Fjubljano, po koncu ekspedicije se pa vračalo, zamenjali so tudi garnizijo. Te čete so bile večinoma sestav¬ ljene iz graničarjev (Ogulin, Slunj, Varaždin itd.). Tu lahko priključimo vojaška poročila, ki so začela prihajati 15. III. o vojaških akcijah v Neaplju in Piemontu in se končajo 17. IV. (20., 23., 27., 30. III., 3., 10., 13. IV.). Te vesti sta vestno zabeležila dnevnik in Laibacher Zeitung. Vrnitev vojaštva iz Italije se je nadaljevala še po koncu kongresa, v maju in juniju. O političnih zadevah pa je v dnevniku zelo malo, čeprav je bil to tako izrazito političen kongres; v tem oziru se dnevnik lahko kosa s strogo cenzurirano Laibacher Zeitung. Ta je od uradnih publikacij pri¬ nesla le Deklaraciji 14. II. in 12. V., Inštrukcije za ministre Avstrije, Rusije in Prusije v Neaplju 16. III. in Okrožnico avstrijskim poslani¬ kom 12. V. 25 Dnevnik omenja le, da so prihajale dobre vesti iz Italije o uspešni intervenciji (20. III.) in da so potem bile zahvalne božje služ¬ be (3., 22. IV.). In s tem smo končali s pregledom tega, kar je v dnev¬ niku, pravzaprav le zunanji dogodki, in lahko prehajamo na to, česar ni v dnevniku, to so notranji dogodki. To notranjo sliko je pri nas opi¬ sal edino V. Šenk. Dnevnik ne omenja niti sej kongresa, niti kje so bile. Bile so vedno zvečer ob 9 in so trajale pozno v noč. (Poskus, preložiti jih na dopoldan, ni uspel.) V prvih tednih je bilo 24 malih in 10 splošnih sej, pred defi¬ nitivnim koncem kongresa še 4 male. Bile so na Metternichovem stano- 25 LZg 16. II., priloga; 22. V. priloga; 16., 20. III., priloga; 22. V. priloga. 206 vanju, v Zoisovi hiši na Bregu, vse splošne in blizu polovica malih, ostale male na Bernstoffovem stanovanju. 20 Še manj so bili seveda znani dogodki pred kongresom. Kako je car Aleksander predlagal zvezo narodov po načelih krščanstva in kako je Metternich s sicer maloštevilnimi korekturami spremenil zvezo narodov v zvezo vladarjev in orodje za vzdrževanje obstoječega reda. Werner Naf je pokazal nazorno razliko med Aleksandrovim osnutkom in Met¬ ternichovim korigiranim tekstom. 27 M. Bourquin sicer pravi, da Naf pretirava 28 , a to ni res. Tako je bil že ob ustanovitvi Svete alianse 1815 kompromis. Vendar so že na 2. kongresu v Opavi — 1. je bil v Aachenu — sklenili intervencijo proti konstituciji v Neaplju, ljubljanski kongres je spremenil sklep v dejanje. Soglasja pa pravzaprav ni bilo: Avstrija se je imela za varuhinjo Italije, ruski car se je pod Metternichovim vpli¬ vom na čajankah spremenil iz mistika v legitimista, Prusija se je zani¬ mala le za Nemško zvezo, Anglija je odklonila podpis za intervencijo in bila za nevtralnost v neapeljski zadevi, francoski zastopniki so bili needini in niso podpisali, Italijani so bili za intervencijo razen Cerkve¬ ne države. 20 Sicer je odločalo le velikih pet — Avstrija, Rusija, Prusija, Anglija, Francija. Zaradi neenotnosti stališč je moral podpisati kon¬ gresne protokole le Gentz, le zadnji zaključni zapisnik (12. V.) so pod¬ pisali trije: Avstrija, Rusija in Prusija. V gladki francoščini Gentzpvih zapisnikov, ki imajo naslov »Journal des conferences«, so izginile burne debate, vedno večja odmaknjenost Angležev, nasprotja med Capodistri- asom in Nesselrodom, Caramanom in njegovima kolegoma, dramatični dan 12. IIP, ko so sklenili, da gre 80.000 Avstrijcev v Italijo in da pride 90.000 Rusov na pomoč, kar pa so na Dunaju zavrli, itd. Vendar je Metternich zmagal, Ljubljana je višek v razvoju Svete alianse v vlogi meddržavne kontinentalne policije. 30 V dnevniku tudi ni edina zadeva, ki je postala skoraj afera. Du¬ najska Allgemeine Zeitung je 7. II. objavila članek, kjer je bilo rečeno o govoru cesarja Franca ljubljanskim profesorjem, da jim je povedal, naj vzgajajo dobre državljane, učenjakov ne potrebuje. 81 Ljubljanski profesorji so 18. II. protestirali in ponudili demanti v vlogi na Metter- nicha s podpisi vseh fakultet. Metternich je bil zelo zadovoljen z vlogo, demanti pa ni bil zaželen. Avtor vloge pa ni bil profesor. 32 Kongres je bil v Ljubljani, vendar dnevnik Slovencev ne omenja. Le 14. I. omenja, da je car Aleksander opazil naš »krainisch-slavischer Dialekt« in 8. IV. da je bila v stolnici »krainerische Predigt« 33 . To je vse 20 V. Šenk, o. c. 55—58, 15-20. 27 W. Naf, Zur Geschichte der Heiligen Allianz, Bern 1928 (Berner Unter- suchungen zur Allgemeinen Geschichte 1), 9—12, 14, 16, 19, 31/34. 28 o. c. 134. 29 V. Šenk, o. c. 63—87. 30 V. Šenk, o. c. 165—170. 31 V. Šenk, o. a 11. 32 HHSA, Kongressakten, Karton 22 (Fasc. 49). 33 O. Hegemann, o. c. 15. 207 za Ljubljano, ki je bila 1809—1813 prestolnica Ilirskih provinc in kjer so že bili zametki razvoja slovenske samozavesti. Pa še nečesa ni v dnevniku, kar pač ni moglo biti, ker so ti podatki postali znani šele pozneje, ko so izšli dnevniki in spomini Metternicha in Gentza; to so pohvale mesta Ljubljane, o zelo udobnih stanovanjih, o nad vse prijetnem vzdušju, o edinstvenem političnem položaju v Ev¬ ropi, o lepoti okolice in izletih itd. 34 In to niso bila samo osebna mnenja Metternicha in Gentza, prav tako so mislili tudi drugi diplomati, ki so, kakor pravi Metternich, žalostni (»betriibt«) odpotovali iz Ljubljane, ki so jo tako vzljubili. Če bi kongresisti poznali besedne igre, bi morda tudi rekli »Emona — Amoena, Ljubljana — ljubljena«. Omenili smo najprej, kaj so mogli pisatelji črpati iz dnevnika, po¬ tem stvari, ki jih v dnevniku ni. Je pa še nekaj podatkov v dnevniku, za katere se pisatelji niso posebno zanimali. To so najprej poročila o vremenu, ki bi morda zanimala meteorologe. Čeprav je Intelligenz-Blatt vsak teden objavljal meteorološka opazovanja, je Costa na začetku vsa¬ kega dne skrupulozno zabeležil stanje barometra, temperaturo in zna¬ čaj vremena: lepo, toplo, sončno, spremenljivo, meglo, dež, sneg, prah. Iz teh podatkov dobi človek vtis, da je bila na začetku kongresa zima izredno ugodna, pomlad na koncu kongresa pa naravnost očarljiva. Prvo dejstvo je že opazila Cornelija Scholmayr in v svojem podlistku zapisala 33 , da so to zimo imenovali »Dreikaiserwinter«. Drugi zanimivi podatki se nanašajo na topografijo Ljubljane. Situa¬ cijski plan na začetku dnevnika je lično izdelan, le v prav majhnem formatu 14 X 11 cm. Na koncu dnevnika pa podaja Costa v zvezi s pla¬ nom več seznamov. Seznam predmestij: Kapucinsko, Poljane, Št. Peter, Gradišče, Krakovo, Trnovo; seznam najbolj vidnih poslopij, od katerih nekatera ne obstajajo več ali imajo druga imena: stolnica, rotovž z Rob¬ bovim vodnjakom, škofija, semenišče, licej, most v Štepanjo vas, ka¬ sarna, cerkev Št. Peter, kasarniški most (sedaj Šentpetrski), sedanji Zmajski most (»Metzerbriicke«), Špitalski most (sedaj Tromostovje), dre¬ vored ob Ljubljanici, Frančiškanska cerkev, kapucinski trg (potem Kon¬ gresni, zdaj Trg revolucije), uršulinski samostan in cerkev, stanovsko gledališče, Čevljarski most, cerkev in hiša Križniškega reda (Križanke) z dvorano Filharmonije, most čez Gruberjev kanal, cerkev Št. Jakob, stanovska red uta, grad s kaznilnico in strelišče. Sledi seznam udele¬ žencev kongresa, vendar samo vladajočih knezov in opolnomočencev z natančno označbo stanovanj. Mnogoštevilni samo začasni kongresisti seveda niso omenjeni. 36 Zadnji seznam pa je zanimiv za promet. 3 '’ To je seznam krajev, preko katerih so po koncu kongresa udeleženci odpotovali, cesar in ce¬ sarica z glavnim delom spremstva preko Celovca v Schonbrunn, od 21. do 24. V., v 21 vozovih, 27 poštnih postaj, s 104 konji za zamenjavo, 34 Metternich, o. c. III., 437, 439, 440; Gentz, o. c. II., 381, 395. 35 o. c. Nr. 121. 36 Dnevnik 105—107, 109—115. 37 Dnevnik 117—122, 122—127. 208 Manjši del spremstva je potoval čez Gradec na Dunaj, 21.—23. V., v 8 vozovih, tudi 27 poštnih postaj, s 44 konji za zamenjavo. Organizacija je bila odlična, vozovi so bili oštevilčeni, število potnikov je v vsakem vozu natančno navedeno od cesarja do lakaja. Navedene so tudi cene za posamezne proge — in napitnine za postiljone. Torej majhen vozni red za leto 1821. Car je odpotoval že 13. V. čez Ofen (Budimpešta) in Varšavo v Petersburg. Gentz in Metternich, najbolj delavna člana kon¬ gresa, resnično »garača«, sta odpotovala prvi 14. V., drugi 22, V. Za šte¬ vilne druge kongresiste ni tako natančnih podatkov. Zanimivo je primerjanje rekonstruiranega teksta z dunajsko kopijo. Naslov je nespremenjen. Dodano je: Herausgegeben und mit Noten ver- mehrt von C. Sch. V tekstu samem je malo sprememb: pri vsakem dnevu na prvem mestu vreme, potem prihodi in odhodi kongresistov, prire¬ ditve itd., besedilo je skoraj dobesedno. Pač pa je precej obsežnih do¬ datkov izdajateljice, večinoma iz Metternichs Nachgelassenen Papieren, polemika z angleškimi parlamentarci, zmagoslavje radi spreobrnitve carja, hvalnica Ljubljane itd. —, nekateri pa so iz časopisov Laibacher Zeitung, Allgemeine Zeitung in Oesterreichischer Beobachter, potem okrožnice avstrijskim poslanikom in proklamaciji 14. II. in 12. V. itd. Tako je obseg rokopisa, ki je nevezan, večji od naše kopije: 56 oštevil¬ čenih pol, 17 X 21 cm, strani niso oštevilčene, jih je pa 312. Vložen listek pove, da se je pola 50 leta 1923 izgubila. Dedikacija je nespremenjena, potem je kratek pogovor H. Coste iz julija 1825, in predgovor 7 strani izdajateljice iz julija 1892, kjer pripoveduje o usodi na cenzuri vlože¬ nega rokopisa — to je povzel O. Hegemann — in se močno čudi, kako se je moglo to zgoditi pri tako očitni lojalnosti pisatelja. Sama pravi, da je v dnevniku prav malo politike. Z njenimi dodatki iz Metternicha je dejansko delež politike povečan. Od seznamov na koncu kopije ima samo Quartiertafel, pa pred začetkom teksta. Omenja tudi gospodarsko stran, zlati dež za prebivalce Ljubljane zaradi najemnin za stanovanja in še nekaj več družabnih prireditev. Trpela pa je enotnost sloga, ker med Costovim in Metternichovim slogom je izredna razlika, prvi je ne¬ kako tog, drugi duhovit. Plana Ljubljane pa ni. Nastalo pa je v zvezi z dnevnikom več problemov. Prvi je: zakaj cenzura ni dovolila objave dnevnika? Henrik Costa, r. 1799, u. 1871 kot višji carinski ravnatelj, je bil v času kongresa 21 let star in dnevnik je gotovo prvi njegovih spisov, ki jih ni malo. Vestno je zabeležil od 15. XII. 1820 do 22. V. 1821 kar je videl in zvedel, o kakšni kritiki ni ne duha ne sluha, ves spis je prepojen z občutki in izrazi zvestega podložnika av¬ strijskega cesarja. (Tudi himna je na koncu dnevnika.) Tako človek res ne ve, kje je bil kamen spotike za cenzuro. Če pa kdo pozna kakšno študijo o cenzuri 38 in vidi, kakšne nedolžne stvari so bile prepovedane, razume morda tudi to prepoved cenzure. Ali so morda — pa to je gola domneva — Costi zamerili dedikacijo treh romanc iz ruske zgodovine, 38 N. pr.: Friedrich W:ilhelm Kosch, Das Grazer Biicherrevisionsamt 1781— 1848, Graz 1969, ZhVSt 60, 45—84. 209 ki jih je izročil carju Aleksandru po knezu Volkonškem? Car je dedi- kacijo sprejel in Costi poslal 25 zlatih dukatov. 89 Drugi problem je, ali je prišel original dnevnika s prodanim delom Henrikove in Etbinove zapuščine v Petrograd? O tem smo že govorili in trenutno ostane to vprašanje še nerešeno. Tretji problem je, ali je kopija dnevnika v dunajski administra¬ tivni biblioteki — kopijo te kopije imamo zdaj tudi mi — kopija ori¬ ginala, ali je ta imel tudi situacijski plan, in kako je kopija prišla v omenjeno biblioteko? Na moje vprašanje 6. XI. 1970 mi je Administrative Bibliothek im Bundeskanzleramt 11. XI. 1970 odgovorila 40 , da žal nima podatkov o tem, kdaj je dnevnik prišel v biblioteko in kdo je bil prejšnji lastnik. Admi¬ nistrativna biblioteka je bila ustanovljena 1849, njen temeljni fond so bile knjige iz Allgemeine Hofkanzlei, prednice 1848 ustanovljenega no¬ tranjega ministrstva. Potem je dobila še obširno biblioteko iz Polizei- hofstelle, Staats- u. Conferenzbibliothek in Samndung der ungarischen und siebenburgischen Hofcanzlei po njuni ukinitvi 1848. Leta 1850 so začeli s katalogizacijo. Tako ostane tudi to vprašanje še odprto. Zadnji problem: zakaj ni prišlo 1892 do objave rekonstruiranega dnevnika, ki ga je sestavila Cornelija Schollmayr, ki je bil dolgo v Na¬ rodnem muzeju in je zdaj v AS? Končno še vprašanje: kakšne spomine je zapustil kongres v Slove¬ niji? Moramo reči, da ostane malo, če odštejemo navedene publikacije: motiv s kongresa na panjski končnici, okrasek na uri v Narodnem mu¬ zeju. 4 * To se ne da primerjati s spomini na turške in francoske čase. Vzrok je verjetno v tem, da je bil kongres važen le za Ljubljano in da je bila Sveta aliansa sploh na slabem glasu. Ker je v našem zgodovinopisju malo del spominskega značaja, ki je nekako dopolnilo gradiva uradniškega značaja, ki podaja stvari, ka¬ kor bi morale biti, spomini pa jih podajajo, kakor so bile, čeprav gle¬ dane skozi prizmo avtorja, se poraja misel, da je dnevnik Henrika Coste, čeprav je le prispevek za lokalno zgodovino, pravzaprav le zaslužil, da bi ga objavili. Letos je ravno 150-letnica ljubljanskega kongresa Svete alianse. 39 Dnevnik 9. IV. 1821. 40 Za informacijo se najlepše zahvaljujem. 210 Resume LE JOURNAL TENU PAR HENRI COSTA PENDANT LE CONGRES DE LA SAINTE ALLIANCE A LJUBLJANA EN 1821 Henri Costa, alors jeune homme de 21 ans, plus tard fonctionnaire et enfin directeur de Padministration des finances a Ljubljana, a decrit minutie- usement le congres de la Sainte Alliance a Ljubljana en 1821. En 1825, il presenta son manuscrit a la censure, qui ne permit pas 1’impression, quoique H. Costa fut un citoyen tres loyal. L’exemplaire de la censure disparut. L’exemplaire original fut vendu-probablement-avec d’autres ecrits de Henri Costa et de son fils Etbin Henri par la fille de Henri, Cornelie Schollmayr, a la Bibliotheque Imperiale de Petrograd, aujourd’hui Bibliotheque de Salty- kov-Ščedrin a Leningrad, mais ce nest pas tout-a-fait sur. En 1892, C. Scholl- mayr composa avec feuilles eparses une reconstruction du journal, egalement destinee a Limpression, mais qui resta egalement manuscrit, longtemps con- servee aux Archives du Musee National de Ljubljana, maintenant aux Archives d’Etat de Ljubljana. De cette reconstruction ont puise les auteurs qui ont ecrit sur le congres de Ljubljana. Mais, il y a quelques ans, que 1’auteur de cet article a trouve a la Bibliotheque administrative de la chancellerie de \ienne une belle copie du journal dont 1’Institut historique de 1’Academie slovene des Sciences de Ljubljana s’est procure une copie. Henri Costa decrit surtout les congressistes, leurs venues, leurs departs, leurs logements, les revues militaires des troupes qui etaient dirigees a Naples pour y supprimer la revolution, et les divertissements mondains, bref le cote exterieur du congres. Il n’y a presque rien sur la vie interieure du congres, specialement les evenements politiques, Cette vie interieure a ete decrite plus tard, quand les souvenirs de Metternich et Gentz ont ete publies et, specialement, quand les archives de Vienne ont ete explorees. Le congres de Ljubljana apparait alors dans toute son importance comme point culminant dans l evolution de la Sainte Alliance. Mais Henri Costa, consciencieux chro- niste, n’a pu donner qu’une contribution a 1'histoire locale, a histoire de Ljubljana, pour laquelle la periode du congres a ete une periode brillante, et ou les congressistes se trouvaient tres blien. Tout-de-meme, le journal de Henri Costa aurait merite 1‘impression, surtout parce qu’il y a peu d’ouvrages du caractere de memoires dans 1’historiographie slovene. 14 Zgodovinski časopis 211 _