Milko Postra k
KJE SO SUBKULTURE DANES?
(I)
Seveda sodobne subkulturc najdemo v glav-
nem v urbanih središčih Zahodne Evrope in
Združenih držav Amerike. Vprašanje v naslo-
vu se tako nanaša bolj na stanje v teoriji: kje je
ali kako daleč je prišlo razmišljanje o subkultu-
rah? Na to in še na nekatera druga vprašanja
bomo poskusili odgovoriti v nizu sestavkov.
Hkrati bomo pregledali najsodobnejšo do-
segljivo literaturo s tega področja in ponudili
predloge za nadaljnje raziskovanje. Začenjamo
pri začetku...
NASTANEK SUBKULTURE
Večina družboslovcev ali v širšem smislu
tistih, ki se ukvarjajo z vprašanji človeka oz.
razmerja med entitetama posameznik in kultu-
ra, je pojmovala ali vsaj omenjala kulturo v
kontekstu dveh ali treh pojmovnih sklopov.
Grobo rečeno, so ločili kulturo v širšem smislu
kot "naravo človeka", kot "civilizacijski po-
jem", in kulturo v ožjem smislu kot "človeški
proizvod", kot vidik človekove ustvarjalnosti.
Pri obeh segmentih so se porajale nove in nove
težave. Kultura v širšem smislu je tako razpr-
šen ali vseobsegajoč pojem, da se je lahko v
njegovo okrilje umestilo zares vse, kar zadeva
človeka. Po drugi strani pa se je debata o
kulturi kot vidiku ustvarjalnosti človeka zatika-
la ob vrednostne sodbe in se zapletala v arbi-
trarne trditve o (več- ali manj-) vrednosti
posamezne kulture.
Strahovita zapletenost človekove eksistence
se tako v polju pojma kulture kaže v vsej svoji
večplastnosti.
V pričujočem pisanju se bomo - upoštevaje
navedene težave - spogledali s poskusi analize
posameznih dogajanj v okviru kulture, pojmo-
vane v ožjem smislu, torej kot "ustvarjalnosti
človeka". In še natančneje: posvetih se bomo
tistemu, kar po navadi poskušamo označiti s
pojmom subkultura.
Bauman je govoril o delitvi dela in speciali-
zaciji, ki poglablja proces heterogenizacije in
družbenih odnosov in same kulture. S tem v
zvezi je navajal tudi pojave posameznih vlog
posameznikov in skupin v proizvodnji ter v
kulturnem življenju (Bauman 1984: 396). V
tem kontekstu je povzel definicijo kulture
poljskega sociologa Stefana Czarnowskega:
"Kultura je celotnost objektivnih elementov
družbenih dosežkov, ki so skupni nizu skupin
in ki so zaradi svoje objektivnosti utrjeni in
sposobni, da se širijo v prostoru" (ibid.: 386).
Na podlagi teh izhodišč je Bauman takole
definiral subkulturo oz. "podkulturo": "V
okviru neke splošne kulture vedno najdemo - v
znatni večini znanih družb - t. i. 'podkulture'
ali variante, modifikacije splošne kulture, kat-
ere raznolikost zgodovinsko izhaja iz različnih
zgodovinskih izkušenj raznih velikih delov
družbe, sedaj pa se ohranja zaradi njihovih
različnih družbenih pozicij in interesov. To so
lahko klasične, regionalne, profesionalne, et-
nične itn. podkulture" (ibid.: 387).
Tome, ki prav v zvezi s prej navedenimi
različnimi sklopi pojmovanja kulture govori o
kulturnem in ustvarjalnem življenju (Томс
1992a: 111), na drugem mestu (Томс 1989:
17-21) na podlagi povzemanja definicij Rosza-
ka (1969), Fritha (1^86), Ilebdigea (1980) ter
Brakea (1984) razvija svojo razgradnjo pojma
"mladinske subkulture". Tome je "mladinske
subkulture" oz. mladinska gibanja nadalje raz-
delil še na "subkulture" v ožjem pomenu be-
sede, na "subpolitike" ter na "kontrakulture"
(ToMcl989: 7).
Mimogrede: eden od prvih akademskih
35
MILKO POŠTRAK
sociologov Roszak, ki se je - vsaj na določen
način - naklonjeno spoprijemal z analizo doga-
janj v Ameriki v šestdesetih letih, je uporabljal
termin "kontrakultura". Pozneje je večina av-
torjev ta izraz nadomestila s pojmom "sub-
kultura", ki mu je dodala še pridevnik
"mladinska", včasih pa se je pojavljal tudi ter-
min "mladinska kultura" (Frith, Goodwin
(ur.) 1990: 111-124, Kneif 197: 176-187 itn.).
Mike Brake je v svoji knjigi Sociologija mla-
dinske kulture in mladinskih subkullur že v
uvodu zapisal: "Mladinska kultura ni neki ne-
jasen strukturni monolit, ki pritegne tiste, ki so
v večini mlajši od trideset let, ampak je kom-
pleksna raznolikost več subkultur in različnih
starostnih skupin, vendar jasno povezana z
njihovim razrednim položajem, to pa je za
vsako raziskavo mladinske kulture osrednje.
Trdim, da so subkulture pravzaprav poskusi
razrešitve kolektivno izkušenih problemov, ki
se porajajo iz protislovij družbene strukture, in
da subkulture porajajo oblike kolektivne
identitete, iz katere je mogoče doseči indivi-
dualno identiteto, ki ni določena z razredom,
izobrazbo in s poklicem. Ta rešitev je skoraj
vedno začasna in nikakor ni resnična, stvarna;
razrešena je na kulturni ravni" (1984: 15).
Brake je ločeval "prestopniške subkulture",
"kulturniško prestopništvo", "reformistična
gibanja" ter "politično militantnost" (1984:
20). Prestopniške subkulture so - po Brakcu -
zlasti razvite med mladino delavskega razreda
kot odzivi na kolektivno doživljene probleme.
Kulturniško uporništvo se nanaša na "kultur-
niški odpor" proti prevladujoči hegemoniji.
Reformistična gibanja so pravzaprav "skupine
pritiska", k politični miUtantnosti pa Brake
uvršča politično militantne skupine, ki predla-
gajo radikalno rešitev,
Brake navaja McLunga Leeja ter M. Cor-
dona kot avtorja, ki sta neposredno po drugi
svetovni vojni prva uporabila termin "sub-
kultura" za pododdelek nacionalne kulture.
Brake se dokaj razvidno navezuje na Dicka
Hebdigea, ki ga potem tudi eksplicitno citira.
Hebdige se je namreč naslonil na delo Rolan-
da Barthesa in trdil, da "imajo vsi aspekti kul-
ture semiotično vrednost, vsi pojavi lahko
funkcionirajo kot znaki, kot elementi v komu-
nikacijskih sistemih, ki jim vladajo semantična
pravila in zakoni, ki se ne opažajo v direktnem
izkustvu" (IIebdige 1980: 24). Hebdige je torej
prav tako govoril o simbolni razsežnosti (sub)-
kulturnega delovanja, saj stilska obeležja
subkulture delujejo kot šifrirana, globoko po-
menska sporočila. Brake s tem v zvezi pravi:
"S stilom je torej mogoče izraziti mnoštvo
pomenov. Nakazuje, kateri simbolični skupini
kdo pripada, jo razmeji od prevladujočega
toka in se zateče k identiteti, ki ni predpisana
z razredom" (Brake 1984: 26).
Tako Hebdige kot za njim Brake analizira-
ta nastanek in razvoj cele vrste raznolikih oblik
subkultur, ki so se razvijale v Ameriki in v
Veliki Britaniji zlasti po drugi svetovni vojni.
Tudi Gregor Tome je poskušal narediti so-
roden pregled dogajanja v Sloveniji (Томс
1989).
Walter Benjamin je v svojem razvpitem
eseju Umetniško delo v dobi tehnične reproduk-
cije med razpravljanjem o mestu umetnosti v
novih tehnoloških razmerah uporabil tudi izraz
"masa" oz. "množica": "Množica je matrica,
po kateri se danes spreminjajo vsi ustaljeni ^
pogledi na umetniška dela. Kvantiteta se spre-
minja v kvaliteto: veliko večja množica
udeleženih je spremenila način sodelovanja"
(Benjamin 1986: 147). Benjamin se sicer ni
mogel izogniti pejorativni razsežnosti pojma
"udeležba množice v umetniškem procesu",
vendar je bil temu prej naklonjen kot ne.
Vprašanje, na katerega žal nikoli ne bomo
dobili odgovora, je, kako bi Benjamin ocenje-
val dogajanja v sodobni kulturi po drugi sve-
tovni vojni, če bi jo preživel. Drugače kakor
njegov sodelavec in prijatelj Adorno je bil
namreč Benjamin navdušen nad tehnološkimi
spremembami oz. jih vsaj ni a priori zavračal.
Adorno niti potem, ko se je - v času bivanja v
Ameriki - neposredno seznanil z ameriško
kulturo, ni spremenil svojih odklonilnih stališč,
ob in po njem pa so njegove teze ostale tudi
dalj časa prevladujoče (Adorno 1986; Jay
1991).
Kako pride do vzpostavitve subkulture?
Berger in Luckmann sta govorila o dejstvu, da
popolna socializacija ni mogoča. "Nekateri
posamezniki 'prebivajo' v prenesenem univer-
zumu na določnejši način kot drugi" (Berger,
Luckmann 1992: 129). In še: deviantna inačica
36
KJE SO SUBKULTURE DANES?
realnosti se vzpostavlja kot "lastna, neodvisna
resničnost, ki je s tem, ko obstaja v družbi,
izziv za status realnosti, ki ga uživa simbolični
univerzum, kakor je izvirno konstruiran. Sku-
pina, ki je objektivirala to deviantno realnost,
postaja nosilec alternativne definicije realnos-
ti" (ibid.: 129-130).
Luckmann in Berger torej ugotavljata, da
"popolnoma uspešna socializacija antropolo-
ško ni mogoča" (ibid.: 190) in nato opisujeta,
kako se izoblikuje skupina, ki je nosilec "proti-
definicije realnosti". S tem "ponesrečeni so-
cializaciji v en družbeni svet lahko sledi
posrečena socializacija v drugega" (ibid.: 193).
V zvezi z ohranjanjem družbene konstruk-
cije realnosti pa avtorja navajata dva vidika:
1. Notranje razlike, ki jih opredeljujeta kot
herezijo, povzročajo reakcijo prevladujoče
konstrukcije realnosti in ki prispevajo k njeni
konsolidaciji.
2. Zunanje razlike: soočenje določene
družbe s tujo družbo opisujeta Berger in Luck-
man kot "glavno priložnost za razvijanje kon-
ceptualizacije, ki ohranja univerzum. Problem,
ki ga postavlja taka konfrontacija, je navadno
ostrejši od problema, ki ga postavljajo znotraj-
družbene herezije, ker pri njej obstaja alterna-
tiven simbolni univerzum z uradno tradicijo,
katere objektivnost je - neproblematizirana -
enaka objektivnosti te družbe" (ibid.: 130-131).
Ali drugače: če lahko določena družba svoje
"drugače misleče" opredeli kot "odpadnike"
ali "norce", pa tega ne more storiti s celotno
tujo družbo, s katero se sooča. Lahko jo sicer
označi za "primitivno", "divjaško" itn., kar do-
volj dobro poznamo, vendar tega ne more
storiti vedno. Še zlasti ne, če je ta tuja družba
na enaki ali višji stopnji tistega, čemur rečemo
"razvoj". To vprašanje postane še posebej
zanimivo prav v zadnjem stoletju, ko so se
množični nosilci informacij oz. informacijski
tokovi v svetu z razvojem tehnologije tako
razvili, da se lahko (seveda pa ni nujno tako)
informacije izmenjujejo dobesedno takoj. S
tem se seveda različne družbe (vsaj potencial-
no) dobesedno sproti soočajo z dogajanji v
drugih družbah. To velja še zlasti za prostor, ki
smo ga (zaradi pomanjkanja ustreznejšega
termina) opredelili kot "množično ali popular-
no kulturo".
Menimo, da bi lahko tudi v tem okviru is-
kali vire in nato matrico, po kateri so mladi v
zahodnem svetu po drugi svetovni vojni iskali
svojo identiteto in prek tega oblikovali mla-
dinske subkulture, kakršne poznamo v sodob-
nem svetu.
Mladi so torej po tej predpostavki ustvarili
"alternativno definicijo oz. konstrukcijo real-
nosti", če uporabimo besede Bergerja in Luck-
manna. Svojo (sub)kulturo so vzpostavljali v
razmerju do prevladujoče kulture družbe, v
kateri so odraščali. Večkrat so to kulturo poj-
movali kot "kulturo staršev". Nekoliko poe-
nostavljeno rečeno: mladinska subkultura je na
abstraktni ali shematski ravni obstajala v od-
nosu do kulture, ki je do takrat veljala kot
"splošna", oz., ki je bila "veljavna družbena
konstrukcija realnosti".
37
MILKO POŠTRAK
Uporabljena in priporočena literatura:
T.W. Adorno (1986), Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Z. Bauman (1984), Kultura i društvo. Beograd: Prosveta.
W. Benjamin (1986), Estetički ogledi. Zagreb: Školska knjiga.
P.L. Bercer, T. Luckmann (1992), Socijalna konstrukcija zbilje. Zagreb: Naprijed.
M. Brake (1984), Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Krt.
D.J. Carducci (1990), Rock and the Pop Narcotic. Cbicago: Redoubt Press.
E. Cashmore (1979), Rastaman. The Rastafarian Movement in England, London: George Allen & Unwin Ltd.
N. Cohn (1969), Pop from Beginning. London: Birkenhead, Weidenfield and Nicolson, London.
S. Frith, A. Goodwin (ur.) (1990), On Record. London: Routledge.
S. Frith (1986), Zvočni učinki. Ljubljana: Krt.
D. Hebdige (1980), Potkultura: značenje stila. Beograd: Pečat.
M. Jay (1991), Ли?ото. Ljubljana: Kil.
T. Kneif (1987), Rock glasba in subkullura. Časopis za kritiko znanosti 101/102, 176-187.
38