$1. ODSCVANJA 1)^ f Slovenj Gradec 25. oktobra 1995 leto XIII »j časopis za leposlovje in kulturna vprašanja 500 SIT HOTELI SMO BITI atmosfera drugačna, bolj študentska. Začeli so izhajati Odsevi...« Trideset let! Brskam med podobami teh let za semenom, ki je rodilo Literarni klub in Odseve in pridružilo literarno pero kulturnemu nemiru v našem mestu! Odlomek iz uvodnika v 1. štev. Odsevov (julij 1966) zaokrožuje tako misel: » Zato si je klub zastavil med drugimi nalogami tudi to, da bo občasno izdajal almanah, ki naj bi bil hkrati žetev, odsev in pregled ustvarjalnih pobud, poskusov, iskanj in delavnosti članov kluba.« Nekaj srečnih naključij je botrovalo, da so se po 2. svetovni vojni v Slovenj Gradcu našli ljudje, ki so v skromnih tedanjih razmerah začeli obnavljati kulturno delo (kino, knjižnica. Salonski o^ester! ali ustanavljati kulturne zavode (knjigarna, glasbena šola, muzej, Umetnostni paviljon) in uveljavljati društvene oblike (godba na pihala, gledališka in pevska dejavnost). Pomembna so Sokličeva prizadevanja za afirmacijo in bogatitev njegove zbirke. Mladostnega duha je vnesla prva srednja šola v Slovenj Gradcu (1960), po kratkem izhajanju Mislinjske doline tudi ustanovitev Radia Slovenj Gradec - 1962 (zdaj Koroški radio Slovenj Gradec), kar je vztrajno poglabljalo zavest, da so široka kulturna prizadevanja pomemben del našega bivanja. Iz razpoloženja, ki ga nostalgično slika Marjan Pungartnik (Odsevanja št. 21, 1992), veje mladostna neugnanost: »Ne spomnim se natančno, o čemer vse smo govorili, a v glavnem smo hoteli pravo literaturo, tnalo smo govorili čez ekstreme, malo o jiermetizmu, malo o takem in drugačnem^angažiranju. Kje so tiste besede, ki so se zgubljale v melanholični mrak pod gostilniškim stropom, kje so tista spremljanja... Pravzaprav sem hodil v gimnazijo, a tam so se mi vsi krožki zdeli tako šolski. Okrog Literarnega kluba je bila Kljub različnim težavam je bila rast nepretrgana: obstajalo je dokaj naklonjeno ozračje za kulturno delo in dosežke, jezdec na belem konju je bil prof. Karel Pečko, akademski slikar in ravnatelj galerije; ta je izžareval neugnano voljo oblikovati kulturni prostor in neomajno pripadnost kulturnim prireditvam in dosežkom z maksimo, češ: kakršno kulturno ozračje si bomo ustvarili, v takem bomo živeli. Samo po sebi se nič ne zgodi!... Ugled si je širil Umetnostni paviljon z vse pomembnejšimi mednarodnimi razstavami. Nemir mladih, zborovochjL in mentorjev, ki so živeli s pevsko in likovno dejavnostjo in želi uspehe, krožek kOZN na ekonomsjgl šoli in literarni krožek - vse to in š|| več je nagovarjalo k iskanju] novih obzorij, tudi leposlovnih, predvsem, kako napisano objaviti. Tako je dozorela zamisel, da združi pisce, ki se iščejo, začetnike in druge. Literarni klub Slovenj Gradec (1965): jedro so bili srednješolci slovenjgraške ekonomske šole in gimnazije na Ravnah, pridružili pa so se nekateri starejši ljudski pisci. Klub je hitro prebolel otroške bolezni; vsekakor je pomenila najvidnejši uspeh - odločitev o izhajanju Odsevov, revij(ic)e, ki je omogočila, da so avtorji doživeli prvo afirmacijo. Že v začetku so sodelovala nekatera uveljavljena peresa, še več pozneje, v Odsevanjih. Skratka, hoteli smo biti: a da bo rast, recimo, v treh desetletjih tako vsestranska, si niti umišljati nismo upali. Vsi smo bili mentorji in učenci in pogumno zrli v prihodnost! Karel Pečko, Uršlja gora, 1992, barvni sitotisk - serigrafija, 60 x 80 cm Največ vrenja, živahnosti in volje je bilo, razumljivo, med prvimi člani kluba (Niko Kolar, Vinko Ošlak, Drago Pečko, Marjan Pungartnik), ki so kmalu odšli v Ljubljano, toda še vedno so domala vsi radi prihajali na (največkrat mesečna, včasih pa zelo občasna) klubska delovna srečanja; zanimanje je predvsem veljalo poglabljanju splošnega znanja, prepoznavanju zgledov in kritičnim ocenam prispevkov, ki so jih napisali posamezniki: trudili smo se, da so živele druga ob drugi vse ustvaijalne smeri, vsa iskanja, izhajajoča iz zmožnosti piscev in hotenj, oblike in ustvarjalci, mlajši in starejši, tisti, ki so le poskušali in se kmalu utrudili, in tisti, ki so vztrajali in si zastavljali zahtevnejše in drznejše cilje. Ves čas tako! Ob denarnih težavah (kulturi ni bilo nikoli s cvetjem posuto) smo, ko so Odsevi (po sedmih številkah) prišli v težave, poskusili z avtorskimi knjižicami (izšlo jih je 15), potem pa je nastopilo krajše sušno obdobje: mnogi smo vlagali moči in napore v organizacijske dolžnosti in vsebinske premike v kulturni skupnosti in drugod. Leta 1979 je spet oživela misel o izhajanju revije ali časopisa - izdajati smo začeli Odsevanja, časopis za leposlovje in kulturna vprašanja. Odsevanja sicer izhajajo (pre)poredkoma, a kljub vsemu že šestnajsto leto. Tisti ustvarjalci, ki so odšli zaradi delovnih ali poklicnih dolžnosti drugam, so stike dokaj redno ohranjali, drugi so se vrnili; objavljali pa so (in še) tudi priznani avtorji in zamejski pisci, kar je Odsevanja povzdignilo v tisk koroškega pomena, opaznega tudi v Sloveniji. Spodbudno je, da so se Odsevanjem pridružili izobraženci koroškega območja, nekateri pomagali razširiti literarni mentorski krog (Silvija Borovnik, Franc Juričan, Miran Kodrin, Andrej Makuc), »časopisni« del je pritegnil velik krog domačih in drugih piscev, ki so strokovno razčlenjevali kulturno problematiko, zgodovinske in umetnostnozgodovinske pojave ter arheološka odkrivanja, pisali ocene in kritična poročila, predstavljali likovne ustvarjalce, ki so razstavljali v naših razstaviščih ali pa prispevali delež k likovni opremi posameznih številk itd. Tako glede avtorjev kakor vsebine in problematike smo se trudili upoštevati celotno koroško območje. In še druga značilna prvina: s poudarjeno zavzetostjo je podpirala Literarni klub in Odsevanja v vseh teh letih ZKO Slovenj Gradec, predvsem, kadar je šlo za gmotno pomoč. Z veseljem lahko zapišemo, da so delovne organizacije oziroma podjetja s sponzorskim razumevanjem materialno pomagala izhajanju Časopisa: družba Ko-si, Nova oprema, Nieros Niederberger, Tovarna meril, izid posameznih številk pa so reklamno podprle še druge ustanove, trgovine in podjetja. In končno: logično je, da je med sedanjim članstvom počasi dozoreval tudi žlahtnejši sad - izid prvencev, hkrati pa trud za ustanovitev domačih založb. To hotenje se je napovedalo z založniško dejavnostjo Galerije Kolar (1991) ter nadaljevalo z ustanovitvijo založbe Voranc na Ravnah (1992) in založbe Cerdonis v Slovenj Gradcu (1995) - v okviru d.o.o. Studio S. Prva bera leposlovnih založniških dejanj je (poleg drugih zahtevnih tiskov) številčno dovolj bogata in kvalitetna: priznanja je vredna odločitev, da so pogumno posegle po prvencih domačih piscev. Avtorji, ki so se tako prvič predstavili in se pridružili že literarno pomembno uveljavljenim nekdanjim članom, so: Milena Cigler, Darja Kniplič, Andrej Makuc, Rudi Mlinar, Blaž Prapotnik, Jani Rifel, Tone Turičnik. Silviji Borovnik je založba Voranc založila zbirko esejev. Nekateri člani Literarenega kluba so se odločili za samozaložbo: Franc Anželak, Slavka Dragolič, Marijan Mauko. Posebej kaže poudariti, da imenovane pesnike in pisatelje vse več srečujemo tudi v Celovškem zvonu. Dialogih, Mentorju, Sodobnosti in še kje. Odsevanja še naprej ostajajo prva šola in kažipot na poti v svet književnosti za mnoge začetnike domačine, ne glede na smer iskanja, zvrst, leta ali prepričanje. Nedvomno je pomembno, da se niti klub niti časopis nista zaprla v ozek krog, več, imata široko odprto pot za vsakogar, ki usmerja korak na slovenski Parnas. Tako sta Literarni klub in literarni časopis dodala nezamenljiv delež k podobi kulturnega utripa v Slovenj Gradcu, na Koroškem in tudi v Sloveniji ob drugih kulturnih prizadevanjih: številni poznavalci trdijo, da je kulturna dejavnost občutljivo pomagala oblikovati kulturno zavest ljudi našega okolja, širiti njena obzorja in uveljavljati kljub včasih težkim časom kulturne dosežke kvalitetnih razsežnosti, tudi na literarnem polju. Pisatelj Marjan Kolar je v esejističnem zapisu Književnost med Peco in Pohorjem, v katerem je razčlenjeval dosežke nekaterih članov Literarnega kluba, stvarno in občutljivo opredelil in pretehtano poudaril misel o večnih vzgibih ustvarjalnih hotenj in iskanj: » (...) Pisanje leposlovja se venomer napaja iz želje po ustvarjanju povzdignjene, nedeljske besede, iz mladostnega uporništva in viharništva, iz odraslih iskanj, bivanjskih stisk in potreb po izpovedovanju. Vse to živi drugo ob drugem in nihče ne more prerokovati: to seme bo vzklilo, ono bo pozeblo, ta avtor bo pomembno sooblikoval slovensko književnost, oni bo ostal sopotnik. O tem bo razsodil čas.« (Dialogi, štev. 8/9, 1992, str.74) 30-letnica je praznik vseh tistih, ki smo vzidali napore v rast in ugled Literarnega kluba, Odsevov, Odsevanj kot avtorji, organizatorji ali soorganizatorji, in vseh tistih, ki so prijazno spremljali razvoj in bili zvesti in prijateljski bralci, pa tistih, ki so kritično spremljali prizadevanja in mentorsko svetovali, ter tistih, ki so bili sponzorji ali so kako drugače gmotno podprli zastavljene kulturne cilje. To velja tudi za pričujočo številko! K sodelovanju smo povabili čez petdeset avtorjev, ki so se knjižno potrdili in ki so v treh desetletjih sodelovali z Literarnim klubom, Odsevi ali Odsevanji; tisti, ki so poslali prispevke, nedvomno še danes čutijo trdno vez s to neugnano preteklostjo, potrjujejo uspeh ob jubileju in izkazujejo priznanje, da ugled tega truda in naporov ni zbledel, več, da se poglablja in raste, in se veselijo z nami. Vsem čestitamo! Ob jubilejni priložnosti se s spoštovanjem spominjamo tudi vseh tistih sodelavcev, ki so z naklonjenostjo in veliko vero pomagali oblikovati, uveljavljati in potrjevati našo uredniško podobo s prozo, poezijo ali dramskimi besedili, a so, žal, že preminili: Marija Hriberšek, Mira Mihelič, Ljuba Prenner, Leopold Suhodolčan in Herman Vogel ter vsi tisti kulturni delavci domačini, ki so z literarnimi prispevki ali občasnimi članki sodelovali tako v Odsevih kot Odsevanjih - Jurij Bocak, Terezija Rubin, Mitja Schoendorfer, Tone Slapernik in Smiljka Zajc. Dovolj ogrete volje, ustvarjalne občutljivosti in zagnanosti, organizacijske pripravljenosti, predvsem pa ljubezni do slovenske besede in besedne umetnosti bodo določali delovanje Literarnega kluba in Odsevanj v naslednjih letih in desetletjih. Če smo v preteklosti previharili številne manjše in večje viharje, so izkušnje in dosežki dragocena popotnica za jutrišnji in pojutrišnji delovni dan! Naj bo tako! Tone Turičnik REZERVNI SLOVENJGRADČAN Tako se me je prijel vzdevek »rezervni Slovenjgrajčan«. In jaz nimam nič proti temu, saj to resnično nakazuje mojo veliko povezanost s Slovenj Gradcem. Je že tako, da se nekje rodiš, hodiš v šolo in v službo in tam živiš. Prideš pa drugam in v nekem kraju se tako navežeš, da si misliš: tu bi kar živel. Res pa je, da sem se navadil hoditi v Slovenj Gradec pred mnogimi leti - po ovinku na Ravnah. Tam je bil ravnatelj nove gimnazije in pozneje študijske knjižnice moj najljubši profesor slovenščine iz Maribora dr. Franc Sušnik. Med nama je z leti zrastel skoraj očetovski odnos, zlasti, ker mi je oče že zgodaj umrl in tako sem po vojni večkrat prihajal na Ravne k Sušniku. O njem sem tudi pisal, zlasti osebni zapis Profesor, povej, o njem pa sem posnel tudi dva filma za televizijo. Ko mi je umrla mati, sem kot prvo razbremenitev v hudi bolečini iz Ljubljane poklical po telefonu prav Sušnika na Ravne. Pozneje me je pritegnil sosednji Slovenj Gradec s svojo radoživo kulturno vnemo. Predvsem je bila to gradnja nove likovne galerije, ki so jo postavili, čeprav so še ostale za urejanje gnojne jame. A takrat sem pravilno menil, da bo kraj, ki bo postavil galerijo, poskrbel tudi za gnojne jame. V Slovenj Gradcu je, za razliko od Velenja, kjer je industrija začela pritegovati še kulturo, nasprotno, kultura začela pogojevati razcvet celega kraja. Obnovili so cesto, razvila se je industrija, uredila seje sijajna bolnišnica, ki je središče za veliko področje. Ne bi omenjal posebej vseh ljudi, s katerimi sem prišel prijazno v stik in se z njimi povezal. Naj omenim samo ravnatelja galerije in slikarja Karla Pečka, ing. Franca Razdevška, tedajnega predsednika občine, primarija bolnišnice dr. Draga Plešivčnika, slikarja Jožeta Tisnikarja in profesorja Toneta Turičnika. Še v času komunističnega režima je vladala v Slovenj Gradcu vedno razumna strpnost in krajevni župnik je bil navzoč na vsaki javni prireditvi. Spomnim naj se še tega, da mi je sosednji župnik v Mežici, Jože Lodrant, ljubeznivo odkril tihe lepote gorske planjave Koprivne. Ljudska enotnost je prišla do izraza tudi nedavno pri občinskih volitvah, kjer je bil za razliko do drugih mest kandidat Janez Komljanec že v prvem krogu izvoljen za župana. Stvari, ki so drugod silno daleč ali nanje sploh pozabljajo, so v Slovenj Gradcu blizu. Čeprav je Slovenj Gradec majhen kraj, jih je prevzela ideja svetovnega miru in OZN. Tli sem nekajkrat uspešno sodeloval v pripravah za velike mednarodne likovne rastave z idejo miru in OZN, saj sem pritegnil kar tri generalne sekretarje OZN: U Tanta, Kurta Waldheima in Pereza de Cuellarja, da so prevzeli pokroviteljstvo nad likovno razstavo v Slovenj Gradcu. Spominjam se še, kako sem bil pri U Tantu v New Yorku; in ko sem mu razgrnil načrte Slovenj Gradca s to razstavo miru, mi je rekel: »To bi bila velika stvar že, če bi jo pripravljali v Parizu ali Milanu ali kakem drugem velikem mestu. Če pa ta ponudba prihaja od tako majhnega mesta, kot je Slovenj Gradec, potem je to vredno še toliko večje pozornosti.« Sedanji položaj Slovenj Gradca, ki mu je skupščina OZN podelila častni naslov Glasnik miru, kaže, kako visoko kotira to mestece še danes v krogu celotne OZN. V znamenju OZN in miru smo imeli še več drugih prireditev, pri katerih so Slovenjgradčani pokazali veliko prizadevnosti. Posebej mi je ostalo v spominu mednarodno srečanje pisateljev pod geslom Pero za mir. Predstavnik UNESCO iz Pariza Japonec Eidij Hatori je bil z rezultati zelo zadovoljen in je v domači gostilni pri Bučineku razdal nekaj posebnih priznanj. Drugo mednarodno srečanje UNESCO smo imeli nekaj let pozneje, ko je šlo za srečanje klubov za UNESCO s celotnega Balkana. Vodila ga je gospa Anne Willings - Grinda, ki se še sedaj pismeno spomninja srečanja v Slovenj Gradcu. Slovenj Gradec je tudi trajno zapisan v brošuri UNESCO v Parizu, od koder še vedno prihajajo po pošti tiskani bilteni. Predvsem pa je bilo spodbudno to, da se je na vse prireditve v velikem številu odzivala mladina. Mladina se hoče učiti in je radovedna. To sem sam občutil, ko sem imel predavanja v njihovem šolskem centru. Drobne avtorske knjige Odsevi, pozneje pa časopis za leposlovje in kulturo Odsevanja so me vrhu tega opozarjala na živo brstenje književnosti v kraju. Izhajale so knjižice z najrazličnejšimi temami. In ko me je nekoč prijatelj Tone Tliričnik poprosil, da bi mu napisal uvod k njegovi knjižici pogrebnih govorov, ki sicer niso izšli, se mi je pri vsej resnosti storilo milo in mislil sem si, da bi ob taki skrbi nekoč tudi sam rad kar v Slovenj Gradcu umrl. Res pa je, da sem Slovenj Gradec vedno imel za svoje zatočišče. Tildi v raznih življenjskih preizkušnjah. Tli sem se tudi v bolnišnici najbolje počutil, ne samo zaradi primarija dr. Plešivčnika, ampak prijaznosti vsega osebja in domačnosti bolniških sester. Moj televizijski film o tej bolnišnici na robu dežele je bil tudi delno posledica tega razpoloženja. Na svojih svetovnih poteh sem večkrat prišel tudi na Norveško, ki se mi je posebej priljubila. A reči moram, da me je Slovenj Gradec s svojo prirodo in lepo urejenostjo spominjal na Norveško. Če sem tako prihajal z avtom po cesti proti Slovenj Gradcu, mi je že od daleč, ko sem zagledal znane hribe in obrise Slovenj Gradca, zaigralo srce. Spet sem se počutil kot doma! Davno nekoč sem si celo mislil, da si bom na obronku Pohorja nad Slovenj Gradcem postavil majhno leseno hišico, kjer bi prebil stara leta. Hodil sem si že ogledovat zemljišče in delal izračune. Pa se je vse to odmaknilo. Zdaj sem star in bolan in navezan na Ljubljano. Še avta ne vozim več in tako redko kdaj pridem v Slovenj Gradec. A vedno sem v mislih blizu in tudi to priložnost v Odsevanjih sem izrabil za to, da izpovem, zakaj sem rezervni Slovenjgradčan. Bogdan Pogačnik Bogdan Borčič, Tokrat precej več o školjki, 1972, jedkanica SIVO ZELENE REFLEKSIJE 1. Velikokrat v življenju se človek hote ali nehote zazre v preteklost, včasih ima tehtne razloge, včasih pa se spominjanja zvrstijo kar tako sama od sebe. Pa tudi ljudje smo zelo različni. Nekateri govorijo o svojem preteklem življenju na glas, drugi malo manj, nekateri nič. Ne znam si predstavljati sedanjega časa brez knjig in revij. Brez zgodovinopisja, brez književnosti, brez domačih in tujih magazinov, da ne omenjam takšnega ali drugačnega časopisja. Kadarkoli sem se loteval projekcij knjižnih izdaj ali pa pri le-teh sodeloval, sem bil prepričan, da delam za čas prihodnji. Območje koroške krajine je moje domovanje. V ožjem smislu sta to dve dolini. O obeh bi rad zapisal čimveč refleksij, vezanih na posamezna okolja, na posamezne ljudi, na dogajanja, ki so nam bila skupna v zadnjih desetletjih, približujočih se drugemu tisočletju. Ne bi rad pretiraval, vendarle mislim, da si obe dolini zaslužita ohranitev spomina na naš čas s sliko in besedo in tudi z umetniško ustvarjalnostjo. Sivo deroča Meža meje kot triletnega otroka potegnila vase in me nosila od Sedejeve domačije do jezu pred papirnico. Na mojo srečo so me iz te umazanije in s svincem prepojene vode potegnili domači fantje, gimnazijci z Lojzetom Lebičem na čelu. Še danes lahko rečem, da meje vode kar nekako strah. Potem so se začela navihana otroška leta, ko smo vsak dan za Riflovo gostilno nabijali prvo usnjeno žogo, ki je bila Rajkova lastnina. V tem času sem pisaril prve ljubezenske verze in jih kot sedmošolec že zlagal v pesniško zbirko. Pa kakšne ljubezni so bile to? Skrivanja v Strojnikovem žitu ter nočna skakanja od leške cerkve do Pačnikovega mostu. Kasneje so bile pesmi bolj dognane in izvirne. Ko sem običajno ob sobotah dopoldne posedal z Blažem Mavrelom, koroškim bukovnikom, mi je bilo vse skupaj tako sveto preprosto. Tu pa tam mi je ponudil kos črnega kruha in me povabil tja gor proti Strojni. Seveda nisem šel. Marsikdaj pozneje mi je bilo tudi žal. Vmes sem se naučil igrati šah. V Vaukanovi gostilni, ki je bila le tristo metrov stran od mojega doma, sem bil vsakdanji gost. Ko sem začel premagovati starejše igralce, mi je prišlo na uho, daje bil tudi moj oče, sicer vrtnar, odličen in strasten šahist. Kot osmošolski zelenec sem poznal nenavadno veliko starejših ljudi. Nikoli ne bom pozabil, kako so me med šolskimi počitnicami prijazno sprejeli na različnih kmetijah od Podpece, Holmeca pa tja do Zelenbrega. Paša po gozdnatih strminah in v temnih globačah Podpece se mi je za večno vtisnila v spomin. Na obronkih Pikovega sem takrat prvič srečal Janeza Mrdavšiča, profesorja in pisatelja, doma iz Črne. V osnovni šoli mi je ravnateljeval pisatelj Leopold Suhodolčan. Bil je naklonjen mojemu pisanju. In kasneje, ko so se začela moja občasna romanja po svetu, sem mu bil prijatelj. Še posebej zato, ker mi je na lep in prijazen način znal govoriti o dolini, z živo besedo, pa tudi s pisanjem, ki mi je odprlo oči za marsikaj. Ni mi bilo prav, ko mi je na sprehodu proti Fari dr. Franc Sušnik tako mimogrede dejal, daje škoda, ker sem se preselil v drugo dolino. Ni upošteval, da sta si obe dolini zelo blizu in da sem v mestecu pod Pohorjem prav tako naletel na sijajne ljudi, na prijatelje in spoštovanja vredne znance. A čutim zadovoljstvo, da mi je uspelo na Ravnah zasnovati založbo Voranc, ki je poleg leposlovnih knjig izdala čudovito fotomonografijo Mežiške doline in le-to pokazala v barvah, povsem drugačnih, kot je veljalo za desetletja nazaj. Sivi pejsaži so ozeleneli in svinčena reka seje zbistrila. Mušeniški skalnati grebeni spreminjajo svojo podobo, mah se je razbohotil in rjavo grmičevje je postalo drugačno. Skoraj bi dejal, da so tuji ljudje drugačni, prav taki, kot jih predstavlja knjiga. 2. Moja Tisnikarjeva prijateljevanja segajo natančno trideset let v preteklost. Že takoj na začetku sva vzpostavila pristen in soustvarjalen stik. Njegova potovanja po dolini so mi bila vedno posebnost svoje vrste. Hitro sem spoznal Mislinjski graben in njegovo mater v preprosti, prijazni kuhinji. Njen strpni in blagi izraz nosim s sabo že leta in leta, in kadar je nama z Jožetom dano, se rada spominjava srečanj z njo. Daje Jože slikar, je dejstvo, da pa je Tisnikar s svojo likovno ustvarjalnostjo porušil veliko konvencionalnih in strokovnih ovir, je tudi dejstvo. Postal je veliki slikar in živi preprosto ter skromno življenje človeka, ki rad potegne harmoniko, ki rad navrže kakšno hudomušno misel o sebi ali bližnjih, ki pa se rad tudi zapre v svoj atelje in slika noč za nočjo. Skoraj me te noči spominjajo na podoživljanja literarnih slik pisatelja Ksaverja Meška na Selah. Pri Jakobu Sokliču sem v mestnem župnišču naletel na veliko stvari o Mešku in se na srečo še danes nahajajo v tej hiši. Seveda je Soklič bil za Slovenj Gradec nekaj posebnega. Še posebej so bila dragocena srečanja z njim, zelo redka sicer, pa vendarle izjemno poduhovljena. Njegov um in znanje sem kot mladenič občudoval in bil srečen, da sem ga lahko poslušal. Humanizem, bi skoraj rekel, prav v klasičnem pomenu; skupaj s predmeti, ki jih je strastno zbiral, pa naj so bile to umetniške slike, panjske končnice, steklena posoda, raznovrsten denar ali pa knjige. Mestu je zapustil enkraten muzej. V tistem času sem se seznanil tudi s profesorjem slovenskega jezika, ki je že takrat mentoroval in je okrog sebe zbiral mlajše literarne ustvarjalce in želel, da bi tiskali literarno glasilo in dodali delež na leposlovnem področju. Poudariti moram, da mu je to dobro uspelo, kajti ustvarjalno so sodelovali pesnik Pungartnik, esejist in pesnik Ošlak, prozaist Kolar, pesnik Vogel in novelistka Hergoldova. Profesor Turičnik je tudi sicer leta in leta skrbel za lep slovenski jezik, za pravilno jezikovno podobo prispevkov in čisto retoriko. Sledovi njegovega dela segajo na Koroški radio, v literarno glasilo Odsevanja, v zbornike Srednje šole, v najrazličnejše edicije, vezane na gospodarske in družbene dosežke v dolini. Zdi pa se mi tudi samoumevno, daje profesor v letošnjem letu doživel izdajo svojega literarnega prvenca pri slovenjegraški založbi Cerdonis. Ko razmišljam o preteklosti, ne morem mimo vseh tisti poti, ki so me pripeljale na Brde. Tukaj sem si ustvaril drugo domovanje, približno tako, kot sem sanjaril v času služenja vojaškega roka nekje blizu Soko banje. Zelene gozdove in širne travnike sem si živo predstavljal in snoval podobo lesene brunarice, kjer bom preživljal prosti čas. Te pobožne sanje so se mi na Brdah uresničile. Kdo bi si mislil! Ob tem gre zahvala slikarju Pečku, ki meje usposabljal za razumevanje pastelnih in oljnih tehnik tovrstnega slikarstva, njegovega odnosa do vedut Uršlje gore in ostrešij hiš v Starem trgu, kakor tudi značilnosti dvorišč in fasad v mestnem jedru. Njegov subtilni občutek za zelene, vijoličaste in modre tone meje še bolj prepričal, daje ta dolina daleč daleč najlepša naokrog. Včasih se zaziram v sončni zahod in razmišljam o dogodkih, ki so se bliskovito zvrstili v letih '75, '79, '85 in '89. Bile so to mednarodne kulturne manifestacije, po večini likovne, bile pa so tudi literarne, zdravstvene in druge. Sodelovanje z OZN in UNESCO je bilo za mesto Slovenj Gradec nekaj velikega. Za milijonska mesta bi bilo to nekaj samoumevnega. Za nas, ki živimo v tem malem mestecu, je bil to poseben izziv. Prireditve smo organizacijsko uspešno izpeljali predvsem zato, ker smo venomer izhajali iz bogatih preteklih kulturnih tradicij in zaradi delovne trme in tudi zaradi uveljavljanja Slovenije v svetu. Dežele, ki nam je najljubša in nam je dom in domovina. Mislim, da smo uspeli. Prišlo je leto '89, ko so mestu podelili listino Glasnik miru. Podeljujejo jo Združeni narodi za pomembne kulturnopolitične dosežke. Ko pa popolnoma zaide sonce za obronki vrhov sosednje doline, me spet zgrabijo »velike« ideje, vezane na galerijsko dejavnost, na založniške projekte in lokalne TV programske zasnove. Misel mi preskoči drugam, razmišljam o ustvarjalnosti skladatelja, ki ga je v otroškem obdobju razvajala ta dolina in ki jo je sorazmerno hitro zapustil. Kljub velikim željam se je redko vračal iz velemesta, tam je po tragičnem koncu za vselej ostal. Filmska upodobitev Huga Wolfa na slovenski televiziji je ponovno potrdila, da smo ravnali prav, ko smo se odločili, po posredovanju zborovodje Jožeta Leskovarja, za natis knjige Modeste Wolf - Strahser - Spomini na dom. Vse, kar zadeva tega skladatelja, bo mesto v ne tako daljni prihodnosti promoviralo v novo ustanovljenem muzeju. Pa še marsikaj drugega se nam obeta: mednarodni glasbeni večeri, koncerti in letni glasbeni seminarji. Res pa je, da trenutno ne zmoremo, kar bi radi. Zato se dostikrat z mislijo sprehajam skozi čas in obujam spomine. So dragoceni in enkratni. Vredni podoživljanja in zapisovanja. Še posebej rad prelistavam fotomonografijo Slovenj Gradca in Mislinjske doline. Vselej, kadar jo držim v rokah, se spominjam naporov, vloženih v izvedbo tega projekta: finančne zadrege, vsebinska zasnova in dokončno oblikovanje knjige. Veliko stvari smo opravili posamično in skupno. Knjiga je spoštovanja vredna. Najlepši dokument današnjega časa. Mislim, da bi jo tudi gospod Soklič občudoval. Še Wemer Berg, znameniti slikar in častni občan naše občine, bi jo z zanimanjem pogledal, sem prepričan. Oko bi se mu zazrlo v prelepe zelene celke na pobočjih gozdnatega Pohorja in moral bi pritrditi, daje ta dolina pravi zemeljski raj. In kadarkoli kramljam z Brdjani, spoznavam, kako smo lahko ljudje preprosti in iskreni, kako smo naravni in razumevajoči. Vedno iščemo nova znanstva in prijateljstva. Povsod je tako. Včasih lažje, včasih težje. Nekaj podobnega je z mojimi sivo zelenimi refleksijami. Tako ali drugače. Brde, 1995 Niko R. Kolar GOSPA SVETA »To zvon je pesem vneta: poje, moli Gospa Sveta. Oh, da ne bi odzvonilo!« (Milka Hartman) Morda poznate »Vierbergelauf«, tek na štiri posvečene gore med Gospo Sveto in Št. Vidom: Karantanski maraton, približno petdeset kilometrov dolg. Že Megiser gaje popisal: »Auff diese vier Perg laufft das gemeine Landvolck alle Jahr Kirchfahrten an der heiligen Drey Nagi Tag (dann also nennen sie den dritten Freytag nach Ostern) und muss diss Kirchfahrtlauffe auff einem Tag vverden.« (Annales Carinthiae, 1612) Romanje začno na Štaleni gori, Štalenski gori, tudi Magdalenski gori, Magdalensberg, po starem Helenenberg, v glavnem oltarju sta sveta Helena in sveta Magdalena, s polnočno mašo v cerkvi na vrhu gore, ki je 1058 metrov visoka. V osnovi je romanska cerkev. Na vsakem koraku po obronkih so sledovi Noričanov, še več je Rimljanov. Ob cerkvi stoji gostilna z lepim slovenskim imenom: Škorjance. Danes ti le kaka natakarica iz Slovenije lahko postreže v slovenščini. Nato zdrvijo proti jugu na drugo stran Gosposvetskega polja na 1015 metrov visoko Šentursko goro, na Urško goro, Ulrichsberg. Morda so Slovenci rekah »na vrh«, »na urh«. Res pa je, da je stala na vrhu cerkvica svetemu Urhu na čast. Prastaro ime je »mons Carantanus«, »Koroška gora« torej. Pod njo je bil vrvež - politični in gospodarski - vsaj od Noričanov dalje, nato so morebiti stale vile rimske aristokracije virunumskega mesta. Del stebra so si Slovenci, Karantanci, Chorutane, KoronFane, Koročani, Korošci vzeli za svoj knežji kamen. Kasneje so si postavili Slovenci knežji dvorec. Knez Borut, predvsem pa njegov sin Gorazd, pa Hotimir, bratranec njegov, so Slovence v Karantaniji popeljali v duhovni svet kulturne, krščanske Evrope. Le tako in zaradi tega smo Slovenci ostali, se preoblikovali v tvoren, osveščen narod. Preradi pozabljamo na dramsko, režijsko predstavo preimenitnega obreda: ustoličevanja karantanskih knezov. Nekaj stoletij je bil na knežjem kamnu na Krnskem gradu. »Ustoličevanje je bilo teatrološko nadvse pomemben obred, ki je združeval v sebi pomembno družbeno in estetsko funkcijo.« (Jože Pogačnik: Zg. slov. slovstva) »...die herren sullen fiiren in fiir den geburen hin, der da sitzet uf dem stein der selbe sol ein bein uf daz andere legen, vvindischer rede sol er phlegen.« (her Otochar ouz der Geul: Osterreichisch Reimchronik, spesnil med letoma 1306 in 1308, po Pogačniku). Le zakaj nemški zgodovinarji, zlasti koroški, tako prikrito govore o tako imenitnem obredu? Novi knez je vendar vsem deželanom Karantanije zajamčil dostojanstvo, zvestobo krščanskim vrednotam, pravičnost, plemenitost. Jefferson je leta 1776 občudoval prav te vrline ustoličevanega obreda karantanskih knezov, ko je sestavljal ustavo ZDA. Kraj stare karantanske slave, Slovencev in Nemcev, je Krnski grad, Kamburg. Ime razodeva veličino slave starih časov. Še leta 983 označujejo kraje s »Sedeš regalis«, kraljevi sedež. Kralj in cesar Arnulf Koroški, po materi iz Možburka, Moosburga, sin cesarja Karlmana, je dal pozidati tod svojo »pfalzo«, kraljevi sedež. In vsaj enkrat je zapisano, da je tu preživel božič in dočakal novo leto 889. Gradu ni več, že davno. Kraljevo ime je ostalo. Spomin na slavne čase je cerkev svetega Petra, ki čuva osnovo grajske kapele. V njej ni kaj dosti videti, je pa blag mir za meditiranje o razburkani, a veličastni preteklosti Karantanije. Karantanija je bila v bistvu dolgo časa slovensko govoreča dežela. Nove dinastije še ne menjajo same po sebi značaja dežele. Navsezadnje se lahko Karantanija postavlja z uglednimi osebnostmi že pred davnimi stoletji: sveti Domicijan, Domislav, Domisel je bil v času Valjhuna oziroma za njim koroški vojvoda, na nagrobniku mu piše Domicianus dux, pokopan je v Millstattu; sveta Hema Krška; blažena Liharda s kamna in njen sin je sveti Alboin, briksenski škof; Korošec je tudi papež Gregor V„ Bruno Koroški, sin vojvode Otona Koroškega. (Po J. Šašlju, KMD, 1995) Preden pridejo božjepotniki na Urško goro, je še prej zgodnja maša v Porečah, Portschach am Ulrichsberg. Danes je to nemška fara in za leto 1883 navaja statistika le enega domačina, ki mu je bil pogovorni jezik slovenski. Ime kraja odkriva slovensko osnovo. Cerkev omenjajo dokumenti že leta 983. Tek gre proti zahodu, proti Št. Vidu, St. Veit an der Glan, na 1175 metrov visoko Šentviško goro, Veitsberg. Leta 961 so za goro pisali prav staro ime »mons Coziae », Kozja gora. Na vrhu je cerkev svetemu Vidu na čast. Še prej imajo poslednjo mašo na tej poti v vasi Wasei, Wasing, Wessiach je stari zapis kraja. Slutimo slovensko osnovo. Zadnji blagoslov dobijo romarji na poslednjem vrhu, na 1127 metrov visokem Kurjem vrhu, Gauerstall, tudi Lorenziberg, Lovrenška gora s kapelo. Obšli smo Gosposvetsko polje. Po polju pa so posajene vasi s starimi imeni, imeni slovenske kmečke srenje, od Štonata, St. Donata do Blažne vasi, Blasendorf ob Celovcu, tudi Važnja vas, vas, kjer je bil doma »vojvodski kmet«, Herzogbauer, vas blaga, sodnika, koseza; Rotišče, kraj prisege; ob Krnskem gradu je Zagrad, Hrvače, vas Hrvatov. Dalje še: Breza, Ovčja vas, Smolje, Ličje, Nica vas, Dole... In ko je asimilacija požirala Slovence, se je podčrtovalo vvindisch Bauer, VVindisch St. Michael... Do plebiscita so še mnoge fare tod slovenske ali pa vsaj dvojezične. Po šematizmu krške škofije iz leta 1914 je bilo stanje sledeče; Otmanje -ne/sl, Timenice - sl. Sv. Tomaž - sl, Slovenji Št. Mihel - sl. Krnski grad - ne, Gospa Sv. - ne/sl, Poreče - ne. Kmalu po plebiscitu postane tu uradno nemško področje, tudi obredi v cerkvi. Med kmečkim življem so se že stoletja naseljevali nemški fevdalci v svojih gradovih: Portendorf, lacobus de Bartendorf (1267), Gundrunsdorf, Gundersdorf (13. stol.), Freudenberg (16.stol.), Meiselberg (IS.stol.), v njem so lepe štukature koroškega slikarja Fromifferja (IS.stol.), zelo staro je poslopje gradu Modemdorf - Modrinje in v 17. stoletju zasledimo ime Jabornegg ter iščemo zvezo z guštanjskim Javorniki, Neuschvvert zu Tolzach (1432), Tolltschach - tudi tu so Fromillerjeva dela; Ottmanach, Otmanje omenjajo že leta 980 (Otmanica), današnji dvorec je iz 16. stoletja, sedanji lastniki so Čehi Bromovsky (1957) - v Otmanjah je enajst let vodil župnijo znani narodopisec dr. Pavle Zablatnik. Kot stražnik med Mostičem (Brucki) in Št. Vidom (St. Veit a. G.) stoji na strmi vzpetini mogočen grad Ostrovica, Hochostnvitz. Le skok pod severno - zahodne obronke Svinške planine je staro železarsko središče že iz časov Noričanov -že rimski pesniki so mu vedeli hvalo - v Huttenbergu. Ostroviški grad omenjajo dokumenti leta 860, Astaruuiza, kasneje pišejo Ostarvviza, slednjič Hochostrwitz. Trubadur Ulrich von Lichtenstein, Unrest, Megister in še kdo so zgodnji opisovalci viteških turnirjev in divjih bojev okoli tega gradu, ljudstvo je spletalo štorije o gradu. Najbolj je burila tirolska plemkinja Margarete von Maultasch, Marjeta Krivousta (14. stol.). Urbana Jarnika je pritegnila romantična snov in je napisal epsko pesnitev Ostrovica nepremagana 1824. Odšla potem j d na Tdrolj, Pdstivšd Ostrsvico, Dežela vsa gor in dol. Počutla vojskarico: Smodila je in grabsla, Blaga ss vkupj spravdla. Kd je spadlo premaganje. Je sula maščevanje. Še graščak reven veseli. Dežela poskakuje, Veselejs Ksrka šemi; Planina se raduje. In kar je belo, bode še V prihodnje govorilo se: Na večne Ostrsvica Ostala bo devica. In tist hemec še stoji Popotnim oznanilo; Pred tojko sto sto letam Je vojskevanje bilo; Je Meta hudo Vganjala In Ostrevco obsedala. To vnuk že vnukom prave Po vsej domačej Drave. (sklepni verzi po Prunču) Vsaj iz dveh vzrokov se je vredno povzpeti na Plešivec, Tanzenberg. Izredno je privlačna lega dvorca, prenovljenega v samostan olivetancev leta 1898. Iz nekdanje viteške dvorane so naredili cerkev z veliko osrednjo apsido. Ko je prevzela stavbo škofija, se je v prizidku razvila gimnazija z internatom. Na tej gimnaziji se je šolal marsikateri slovenski dijak: Prunč, Vospernik, Smolle, Oman, Lipuš... V romanu Zmote dijaka Tjaža sega Lipuš tudi v to življenje. Valentin Oman pa je svoja doživetja delno vkomponiral v čudovite slike, ki jih je napravil za glavni oltar in velike stene ob oltarju. Oman jih je naslikal leta 1987. Vreden pa je pogled od tod na Gospo Sveto in Gosposvetsko polje. Zamisliš se in zasanjaš stare čase: veličastno mesto Virunum z eleganco templjev in vil, sprehajališč, amfiteatrov, kopališč... Nato sta v nemirnih časih mesto in rimski imperij propadla. Potem se je naselilo slovensko kmečko ljudstvo po rodovitnem polju. Nekateri tipljejo v avtohtonost Slovencev, Venetov, Noričanov. Kdo ve! Že vidiš gručo svobodnih kmetov, hitečo h knežjemu kamnu ob Krnskem gradu. Nato so poromali k zahvalni maši, vsaj od Gorazda dalje, h Gospe Sveti. »Hvala tebi, bože - gospodi, iže stvori nebo in zemljo, da dal jesi nam i našej držele knezi i gospod po našej voli. Kyri eleyson!« (Ivan Grafenauer po Schvvabenspieglu in III. Brižinskem spomeniku) Čigava je ta lepota? Nad pokrajino kraljuje veličastna Marijina cerkev: Gospa Sveta, Maria Saal, Sancta Maria in Solio. In gospa Aichbichler, gospa graščine Lind, Stegendorf pod Koroško goro, mons Carantanus, še živi? Gospa Dolčres Viesčr, pisateljica prisrčnih povesti: Der Singerlein (Pevček), Der Gurnitzer (Podkrnoški gospod), die Hemma von Gurk (Hema Krška). »Če znam slovensko? - Prodati bi me ne mogli. Knjigo imam, da se učim - in ljudi izprašujem. Postrežnica mi je Slovenka. Odtod, kar je slovenskega v romanu. Rada imam Slovence.« (Dr. Fr. Sušnik: Dol6res Viesčr, Slovenec, 10.10.1931) »... Zdaj se je Gorazd z odličniki odpravil k leseni cerkvici, posvečeni Materi božji....« »Naj na tem mestu sporočim veselo novico, da je prečastiti škof Modest, ko je v tistem času in ob skorajšnji smrti mladega kneza, ki ga je nasledil njegov bratranec Hotimir, začel na griču, pogosto obsijanem od žlahtne sončne svetlobe, kmalu zatem zidati veliko cerkev, posvečeno božji Materi Mariji. Po želji knezov in škofa Modesta naj bosta dežela in njeno ljudstvo posvečena ljubezni, dobroti in usmiljenju naše nebeške Gospe, svete Matere Marije. ...« (Detela: Stiska in sijaj slovenskega kneza). Sedanjo cerkev je prelepo popisal umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar v knjigi Po starih koroških cerkvah. Pod Štaleno goro v Svinčeni vasi so Šturmi. Od tod je doma dr. Marjan Šturm, pa tudi ugledna slavistka dr. Katja Sturm -Schnabl. Znana je njena strokovna izdaja Korespondenca Frana Miklošiča z južnoslovanskimi slavisti. »Mračilo se je in sence so vstale in se plazile z vrhov skozi okenca. Nageljni in resede so dehtele. Tedaj je umirala zadnja Slovenka pri Gospe Sveti. Veliki zvon je zazvonil v zvoniku, njegov glas je plaval preko ravni. Zvonil je, zvonil... A ni bil to večerni Ave, njegova melodija je bil plač...« (Fran Sušnik: Gospa Sveta, Zora, 1918/19). Tone Sušnik 6 • ODSeVflNJA VRAČANJA V ROJSTNI KRAJ Pred leti sem v hamburškem tedniku prebral prispevke nemških pisateljev na temo njihovega obiskovaja rojstnega kraja; razumljivo, da pride do več ali manj različnega opisa osebnega doživetja. S svojim povabilom so me Odsevanja napotila na nekaj podobnega, čeprav so se moji obiski omejili, odkar se je odselila še moja mama. Skoraj nesmiselno me je pred letom pripeljala v domači kraj »denacionalizacija«; odločitev sodišča, da vrnejo dedičem nekaj nad tisoč kvadratnih metrov, zemljišče med parkom ob Suhodolnici pa vse do tovarne nadomestkov žime; tega so najprej moji družini odvzeli osvajalci, zatem pa ni nihče ne želel niti terjal vrnitve. A kraj ima kar zanimivo zgodovino kulturne narave. Na to sem pomislil, ko sem čakal v lepi pisarni podjetja Johnson in družabniki na poslovnega direktorja fabrike. Le-ta nam je odkupila del zemljišča, kjer imajo tovarniško parkirišče. Gre za zemljišče, na katerem je stal kar mogočen kozolec, imenovan z našim rodbinskim imenom. Ob gospodarskem namenu je še v prvem desetletju med obema vojnama služil v poletnem času tudi kot dvorana za uprizarjanje ljudskih iger. Še pomnim, da sem kot osnovnošolec gledal neke nedelje popoldne tam igro, Finžgarjevega Divjega lovca. V meni se je ohranila le spominska podoba, kako po strmih stopnicah stopa prav mladeniška Ljuba Prennerjeva in poje neko domačo pesem. Menda je ta kozolec kot prizorišče otroške, naše igre uporabil Janez Gradišnik v igrici Hrastov log (1950). Tako pač tipajoče iščem nekdanje sledi domačega svetovljana. Ko sežem za skoraj stoletje in pol nazaj, izvem v Pravem Slovencu, listu za podučenje naroda, 8. kozoperska (oktobra) 1849, zanimivo opozorilo Slovenci, posnemajte. Glasi se: »Ni davno, kar so, Novice, pisale, kako bi se dalo v vsaki soseski bukovnico napraviti... Iz nekega sela blizu Slovenjega Gradca na Štajerskim zvemo ravno, da tam nekaj taciga že obstoji... V omenjenem selu namreč živi 60 let star mož, z imenom Jurij Lečnik, pri katerem se vsako nedeljo in vsak praznik kmetje shajajo, de slovenske časopise berejo ali pa jih brati poslušajo. Gospod Jurij Lečnik ima vse slovenske časopise in če se bodo želje, Novic, spolnile, bo blagi starček med začetniki naprave za omiko in podučenje naroda gotovo na pervim mestu stal. — Slovenci posnemajte ga!« Sto let kasneje je opisal omenjeno (Skrivno) bralnico Prežihov Voranc, gradivo o tem lahko najde bralec v osmem zvezku zbranih del z vsemi opozorili etnografa Franca Kotnika (1965); imenitna Vohneča domačija leži na Selovcu ob nekdanji koroško-štajerski meji. Komaj sem začel hoditi v šolo, že me je mama podučila, da se v našem mestu oglasi vsak četrtek gospod župnik s Sel, vasice naprej izpod vznožja Uršlje gore; hkrati je tudi pisatelj. Menda mi je sestra podarila tudi eno izmed njegovih knjig — Mladim srcem. Glej, da ga boš vedno pozdravil, so mi govorili. Tik pred vojno smo študentje pripravljali srečanje vseh študirajočih iz treh sosednjih dolin in nameravali ustvariti z javnim nastopom sklad za postavitev spomenika našemu najimenitnejšemu pesniku Prešernu in tako v tej zvezi obiskali pisatelja Franca Ksaverja zgoraj v njegovi hribovski fari. Tistikrat smo govorili tudi o nevarnostih s severa. Dobro le pomnim, daje gospod župnik, s svojo pojavo kar mili poduhovljeni pisatelj, nekajkrat vzkliknil med našim pogovorom »...Bog se usmili, ta fašizem...« Poldrugo leto zatem so ga osvajalci odpeljali iz njegove fare; potem sem ga spet srečaval v taborišču v Rajhenburgu - Brestovnici. Pisatelj Meško sam podrobno opisuje svoje ujetništvo v četrti knjigi svojih Izbranih del (1959). Še sem srečal pisatelja Meška, a le v pripovedi njegovega nekdanjega spremljevalca na begu takoj po prvi svetovni vojni, Janeza Galloba, p.d. Trupeja, tokrat med koroškimi partizani (glej Izb. d. IV.). Vsekakor ta naš filigransko majhni univerzum napravijo večji razni opisovalci in slikarji, glasbeniki, saj pripovedujejo štorije, kakršna je Prennerjeve Neznani storilec - v malem mestu (1939), slikajo razna stara dvorišča (Pečko), pripovedujejo (Ovčatjeva -Hory), kako so se rojevali ljudje v mestu in bližnji okolici in kako pač »vse visi na popkovini« (1989); daje v teh in drugih krajih mogoče živeti kar nekaj življenj (Gusti Strindsbergova, 1971) ali, kakor je zapisal nekdanji župnik Jaka Soklič, da prihaja tako stari župnik spet v literaturo (Krokiji, 1964). Naj se strinjam ali ne z Meškom, da sleherno trpljenje prinese nekaj dobrega, naj so mi všeč samospevi Huga Wolfa, ki se je rodil nekaj hiš naprej od domačije, kjer sem privekal na svet, ali pa ne? Pri različnostih stvaritev me spravljajo včasih v stisko mračno zelene temne Tisnikarjeve podobe o podzavestnem dojemanju strahu. In tako ne morem postaviti enačbe med bornim življenjem kiparjevim, Bernekerjevim, in njegovimi čistimi iz marmorja sklesanimi deklicami in otroki. Kadar si naštevam in skušam nakopičiti zanimivih dogodkov iz naših krajev v preteklosti, se mi vselej nekaj zatika in tudi zatakne. Skušam slediti akvarelu, ki ga je Ljubi Prennerjevi naslikal neki avstrijski slikar: v ospredju dve veliki sončnici, za njimi pa polje tja proti Staremu trgu in še naprej Grad pa gozdovi vse navzgor k Uršlji gori. Na plešastem vrhu gore je vidna cerkev, ki da so jo postavili pobožni in dobri možje Plešivčniki, Prevolniki, Naravniki, Šiserniki, Močilniki in še kdo; da ne bi manjkalo dobrotljivosti, kruha, mošta, volne in prave vere. Moti me le, da so zgradili čokato cerkev tako visoko, blizu tisoč sedemsto metrov. So morebiti pregnane lutrske predikante iz Slovenjega Gradca kdaj skrivali in so se tako po škofovih napotkih kdaj odreševali? Najbrž je bila tisti čas v našem mestecu huda, kajti v začetku leta 1600 so pobrali vse luteranske knjige in jih javno zažgali. Tako sklepam po sporočilih, ki jih navajata Franc Sušnik, Naša gora, 1968, in Maks Dolinšek v opisu treh dolin v Koroškem fužinarju tudi istega leta. Res ni bilo zmeraj vse všečno pri nas in tako je lahko prišlo kasneje na tuje kar v koncentracijsko taborišče slovenjegraško dekle, ki je naposled kot babica Nada z vtetovirano številko na roki doživela čudenje svojih vnukov. O tej preteklosti je pronicljivo spregovoril Marjan Kolar v romanu Zvezde in križi. Res ne morem mimo, da ne bi omenil še svojih otroških in deških prijateljev, ki so jih (Nanto, Januško, pa Oskarja Slemenika, Mlekuša in še druge, iz tki. Golobove skupine) zaradi njihovega odporništva ujeli in postrelili že 1941. leta - kar na začetku in mimogrede. Pravzaprav pa je na tem svetu in v njegovi vrteči se zgodovini marsikaj in vse mogoče. Kakšenkrat se zazdi, kakor da bi se kolo začelo vrteti tudi še nazaj, prav zares. In kako naj bi bilo v zgodovini našega starega Gradca drugače? Pogled s Kop na Pohorju zmoti kdaj pa kdaj stožec, ki se dviga iz daljave in prinaša požganine tja do Graške gore. V potoku za gradom že zdavnaj ni več potoških rakov. A zdi se mi, da nas iz dneva v dan marsikaj opominja, naj bolj varujemo tisto, kar imamo. Prelep Vodnik po Mislinjski dolini (1992) sta pripravila dva Berzelaka; tako je ličen, da ga je škoda zatlačiti v žep, kljub uporabni obliki; hranim ga kar na knjižni polici. Drago Duškovič - Rok Arih POZABLJENI PESNIK IZ SLOVENJ GRADCA Mesta, kakršna poseljujemo v Evropi, so srednjeveški pojav. Njihovih pravilnih geometričnih oblik, njihove dovršene ureditve in premišljenosti ni mogoče razumeti brez srednjeveške teologije in filozofije, brez srednjeveškega pogleda na kozmos, človeka in Boga. Zato ta mesta tudi nikoli niso bila nacionalna. Nacionalno “čisto” je bilo kolikor toliko podeželje, mesta pa so bila vedno polikultuma, torej tudi večjezična. Srednjeveška polis namreč ni bila etnična ali celo nacionalna, bila je skupnost, katere identiteta je bila verska in ne jezikovna ali celo krvno-rodovna. Zato v tistem času, pa še globoko v začetek renesančnega novega veka, ni bil noben problem za revnega studiosusa slovenskega porekla, da je delal univerzitetno kariero na evropskih univerzah in postal rektor dunajske univerze ali celo dunajski nadškof (Slatkonja). V tistem času Dunaja nihče ni pojmoval kot nemško mesto, čeprav je največ prebivalcev govorilo nemščino. A tudi Ljubljana tedaj ni bila samo Laibach, Ljubljana in Lubiana - bila je predvsem nadnacionalni Labacum. Tako je bilo tedaj z vsemi evropskimi mesti. Tudi s Slovenj Gradcem, tedaj tudi Windischgrazem. Čeprav po številu hiš v resnici premajhen za status mesta, je bil tedanji VVindischgraz / Slovenj Gradec po konceptu in mentaliteti tedanjih prebivalcev vendarle dovolj velik, da sta v njem lahko živeli dve kulturi v dveh jezikih, povezani v skupni civilizaciji Rimskega cesarstva nemške nacije. V času, ko se je slovenjegraškemu poštnemu mojstru Ernstu Gollu (14. 3. 1887) rodil sin, prav tako Ernst, je bilo srednjeveškega univerzalizma in strpne polikulturnosti že davno konec. Tako Nemci kakor tudi Slovenci in drugi Slovani so Fichtejeve in Herderjeve ideje (pomlad narodov) razumeli narobe, razumeli v ključu izključnosti, katere najstrašnejša vršaca sta Hitlerjev rasni boj in današnje “etnično čiščenje” v še vedno trajajoči 3. balkanski vojni. Tako ni čudno, če nemško govoreči Slovenjegradčani v tistem času svojih slovenskih someščanov in sodeželanov niso več sprejemali kot enakopravnih sokrajanov in partnerjev, temveč so v njih vse bolj videli manj vredno “drhal”, ki bi ji morda kazalo posoditi nekaj visoke nemške znanosti in kulture... In tako tudi ni čudno, če so Slovenci po razpadu dvojne monarhije, predvsem pa še po razpadu Hitlerjevega rajha vrnili več, kakor je bilo posojeno. Prej živahno nemško skupnost so zbrisali z zemljevida južne Štajerske, da danes samo še nekaj zlizanih nagrobnikov pričuje o tem, kako sta še na začetku tega stoletja v teh krajih drug ob drugem živela dva naroda. To pa pomeni, da lep čas niti skladatelj Hugo Wolf (po prednikih sicer Slovenec, po kulturi pa kajpak Nemec) niti pesnik, njegov mlajši sosed čez cesto, Ernst Goli, nista mogla postati del kulturne zavesti po drugi svetovni vojni samo še slovenskega Slovenj Gradca. Pri tem se je glasbeniku godilo nekoliko bolje, saj si je zaradi univerzalnosti svojega izrazila naglo pridobil sloves po vsem svetu in se mu niso mogli neskončno dolgo upirati niti domači slovenski “domovinski brambovci”. Vse drugače pa je bilo s pesnikom, katerega izrazilo je (spet z izjemo srednjega veka, ki je imel svoj mednarodni jezik, srednjeveško latinščino) s kakršnim koli nacionalnim jezikom bistveno omejeno. Gollova “nesreča” je bila, da je pesnil v jeziku, ki so ga novi oblastniki anatemizirali (pri čemer jih ni preveč motilo, daje nemščina dejansko materinščina marksizma in delavskega gibanja nasploh...). Da bi bila stvar še hujša, so si nekaj pesniških enot prisvojili tudi štajerski nacisti (kakor so tudi komunisti “posocialistili” slovenske in svetovne klasike), kar je pesnika, ki je končal svoje življenje v letu, ko je bil Hitler še “študent” slikarstva na Dunaju, v očeh nekaterih zgodovinsko ne tako izobraženih domačinov še dodatno obremenilo. Pri tem nikogar ni motilo dejstvo, da je prav Gollova družina ohranila skozi vso vojno odločno distanco do Hitlerjevega režima, kar ne bi mogli trditi za marsikakšno slovensko hišo. Kljub temu je treba priznati, da si je nekaj širše mislečih in pogumnejših slovenjegraških razumnikov že v šestdesetih letih prizadevalo rešiti ime pomembnega slovenjegraškega pesnika pozabe in prezira. Tako je prof. Turičnik, ustanovitelj in glavni urednik slovenjegraške literarne revije Odsevi, že v eni prvih številk objavil zapis prof. Toneta Sušnika o Ernstu Gollu, ob zapisu pa tudi prevod nekaj pesmi. Danes bi pesnik, čigar identiteta je po mnenju tedanjih ljudi ločevala, lahko spet opravljal funkcijo povezovanja. Kakor je v vseh, ki pišejo v slovenščini, shranjena tudi podlaga vseh tistih kulturnih nanosov, ki so ustvarjali evropsko in tako tudi slovensko kulturo, se pravi grštva, rimstva, nemštva, romanstva - tako je tudi v Gollovi poeziji mogoče najti dovolj sestavin tedanjega slovenskega okolja. Kakor sta se v teh krajih prepletali leksika in sintaksa slovenščine in nemščine, tako sta se prepletali tudi poetiki obeh jezikov in kultur. Zato je na globlji ravni, pod zunanjimi jezikovnimi oblikami, Ernst Goli prav tako “naš” pesnik, čeprav je pesnil v nemščini, kakor so slovenski klasiki v resnici tudi avstrijski avtoiji, čeprav so v glavnem pisali v slovenščini. Franc Bcrneker, Portret deklice, bron, ni datuma, 57 x 91 cm 8 • ODSCVRNJA Ime Ernst pomeni v nemščini “resni”. Za pesnika Ernsta Golla je ta oznaka vsekakor veljala. Njegova nestrpnost do polovičnih čustev in polovičnih razmerij med ljudmi ga je pripravila do tega, da je, petindvajsetleten, 13. julija 1912 skočil z okna v drugem nadstropju graške univerze. Naš čas je opredeljen po nasprotnem pojmu. Danes dijaki in študentje ne delajo samomorov zaradi pritiska odgovornosti, ker bi se bali pristopiti k rigorozu. Danes ga delajo, ker se jim je obtolkel avtomobil, ki so ga izmaknili očetu... Ta čas je popolnoma drugačen, kakor je bil čas Ernsta Golla. Zato njegova poezija nikoli ni bila tako dragocena in vredna pozornosti, kakor prav danes. Ernst Gol! (1887 - 1912) VSELEJ SREČEN Včasih sanjam se nekoliko predati in vedno si pustiti nekaj nad. Do skritih pa prostorov blagodati ostaja reža zgolj priprtih vrat. PESEM Dan je bil svetal in poln sijaja, in glej, na travnati livadi poganjale so cvetke rožno rdeče... Tu sva oba neznano moč zaznala. Potem je rosa travnik napolnila, večer se je naredil -Tu si mi dala rdeče ustne, in dajanje si vedno znova ponovila. Večerna zarja naglo je prešla, noč se je tiho priplazila -Moje hrepenenje je svetlo zaplamenelo, hotelo je, da bi tvoj vitki stas objelo. UMETNOST IN SREČA Umetnost je presanjano življenje, pomeni blaženost, svetost in čistost. Sreča je motiti se in hrepenenje, a na večer še vedno biti tvoja istost. PRAVLJICA Oblita s sončno svetlobo bleščijo se polja in gozdni šotori, objeti uživamo hoje svobodo, tam sredi med majskimi dvori. Drevo in zeleni grmiči prše cvetno sneženje, spomladne dišave; listi pozdravov z dreves odlete nad nas in našo srečo z višave. Visoko med z lučjo oblitimi vejami ptičja pesem sladko odzveneva, cvetovi izlivajo tam med svetlobe odejami svoje posode, maj se šušteč razodeva. Naša vroča srca poslušajo, kaj tako sladko od zgoraj šepeče... in s tihim šumenjem kril potujejo pravljice skozi gozd hrepeneče... HREPENEČE SANJE Zlate kaplje vina blagoslavljajo in pesem v ritmu valčka joče-poljubi zdaj, o duša, njo, ki v sanjah se mi razodeti hoče. Kar moje prsi je razpalilo, saj tega nihče ne dojame -da bi se ti srce razgalilo, ki z mojim morda se ujame ... PROLOG Tako naj novi dom pozdravi izrek in blagoslov te pesmi moje; kako lahko beseda zlata se zastavi, če le navdušenje preplavi srce tvoje. O, glejte! V ritmu tega radostnega slavja, ki me v bogastvu, čudovitosti preplavi, zunanjščina preprosta plemenita mi razgalja, kaj globlji smisel posvetitve pravi. In kar v duši kot uganko sem zaznal, v podobah daljnih, v luči svetli, v polituri in kar sem stalno slutil, nikdar pa spoznal, čutim prav docela šele zdaj v tej uri: biti Nemec - se pravi tja v mrakove iti, nositi v sebi hrepenenje modrega neba, z nogami vendarle na tleh priklenjen biti, slede z očmi oblakov pot na kraj sveta. Četudi z duhom časa se gremo prepir, vse v nas od novega poguma zagori: od ene same kaplje v žilah čutimo nemir te naše umetniške in vagabundovske krvi. Radosti, ki žene na obžarjene vrhe, in modremu očesu, ki išče med globinami neba in za oblaki, ki se nad glavo pode, ta nova hiša je postavljena bila. Naj rečem danes ti besedo posvetitve, kaj duh hiše, kaj neskončno potovanje, zatorej: sredi dobrega in zlega ponovitve ostani te najboljše sile zvesto pričevanje. Tolažba bodi, bodi porok, da v lepših urah pomnožitev se življenja in umetnosti dosega; da neustavljivo hodimo po vedno višjih turah k harmoniji, ki ves ta raznoliki svet obsega. NAPIS NA VRATIH V hišo k meni vstopiti želite, pred pragom govor zli pustite: kolikor stopnic do mene vodi, nad obrekljivim svetom pno se moji svodi. Besedilo in prevod pesmi: Vinko Ošlak SPOMINI Ljuba Prenner (1906 - 1977) V Odsevanja je pisala tudi pisateljica Ljuba Prenner, ki je umrla pred osemnajstimi leti. Spomin na to imenitno osebnost je obudila skupina osnovnošolcev, ki je v šolskem letu 1991/92 obiskala Ljubine prijatelje in sorodnike v Slovenj Gradcu pod vodstvom mentorice Helene Horvat, ki z raziskovanjem njenega življenja in dela nadaljuje v okviru ZKO. Posebej je delo steklo v letošnjem letu, ko sta se ZKO in Koroški pokrajinski muzej lotila zbiranja zapuščine in spominov. Kustosinja Brigita Rapuc in Helena Horvat sta obiskali vrsto njenih prijateljev in pri gospe Mimiki Mrzel -Krenker dobili zvezek Ljube Prenner Moji spomini (jesen 1970). Iz tega zvezka z dovoljenjem imetnice avtorske pravice Mimike Mrzel - Krenker objavljamo odlomek. »Moji starši so se poročili oktobra 1905 v stolnici v Mariboru ob 5. uri pri prvi maši. Nato sta se s starim pohištvom, ki sta ga kupila v Rušah, od nekih starih zakoncev, preselila v Prevalje na Koroškem v hišo Peregrina Gostenčnika, kjer sem se rodila 19.6.1906, moja sestra Josipinapa 17. 3. 1908. Oče in mama sta bila pridna in prizadevna. Oče je iz Kopra dobival črno vino v velikih sodih in ga prodajal v Prevaljah, Mežici in Črni. Oba z materjo sta preprodajala opeko. Spomnim se, da sta jo zlagala pozno v noč na prevaljskem kolodvoru in pazila, da nobenega komada nista vrgla po tleh, ker bi se razbil. Oče je poleg tega opravljal še svoj posel dacarja po vsej Mežiški dolini in po hribih naokoli. Moj spomin seže nazaj v nežno otroško dobo, ko naju je oče s sestro jemal s seboj na Telovo procesijo. Mene je vodil za roko, sestro pa na drugi nosil in so se moje otroške oči napajale lepote poletnega dne po poti do Fare in po mednjivskih kolovozih nazaj do cerkve, kjer je pel veliki zvon tako veličastno, da so ženske poklekale ob poti in da se je zrak tresel v dolgih valovih in pesem pevcev in pevk se je skladno zlila v hvalnico ustvarjalcu vsega lepega in rodovitnega. Spominjam se, da je oče hodil na Strojno, visoko goro nad Prevaljami, in govoril, kako je pot tja gor naporna in huda. Nekoč pa nas je vlekel na visok hrib, pa ni bila Strojna, ampak Brinjeva gora, kjer je stala lesena cerkev. Tam je bilo žegnanje in oče je kupil celo vrsto »nog«, to je mastnega peciva, krofom podobnega. Razvrstil gaje na svojo sprehajalno palico in ga tako nesel proti domu. Mi smo seveda cepetali za njim. Ker sta z materjo pridno delala, je oče leta 1910 kupil Mušev grunt v Kotljah s propadlo staro leseno bajto in precej prostornim gospodarskim poslopjem, z nekaj njivicami v ilovnati zemlji in krasnim lepo raščenim gozdom nad domačijo. To je predstavljalo vse veselje in ljubezen njegovega srca. Na Prevalje imam še en lep spomin. Spomnim se, da je naš oče na božično drevo naslednji dan na novo navesil vse dobre slaščice, ki sva jih s sestro prvi večer že posneli, in da sem dobila pet krajcarjev v roko in naročilo, da iz trgovine Zimmerl (gospa Amalija je bila moja krstna botra) prinesem kilo riža. Ob cesti na levi strani je bila trgovina, na desni pa ribnik, v katerem so plavale ribice, največ kaplji in belice; in ker sem vedela, da se ribe zbirajo v večjem številu tam, kjer jim kdo kaj vrže, sem tudi jaz vrgla groš, za katerega se še zmenile niso. Potem nisem imela za riž in morala sem domov po drugi denar. Mama ni imela smisla za humor, če je stal denar, in moja ritka se je zopet seznanila s starimi, a učinkovitimi pedagoškimi sredstvi. Leta 1910 smo se vsa družina preselili iz Prevalj v Ruše, starodavno vas pod Pohorjem, kjer sem začela s šestimi leti zahajati v ljudsko šolo, kjer je tedaj učil šolski vodja Lasbaher. Prilezla sem do drugega razreda, katerega je učila starejša samska učiteljica, mislim, da se je pisala Arnuš. Župnik je bil star kot zemlja in se ga ne spominjam, pač pa kaplana, visokega životnega gospoda, s priimkom Ilc, ki je bil prijatelj mojega očeta. Med Repoluskom in Rušami sta bili dve zelo ljubki dolinici. V prvi je stal - po mojem spominu - star mlin ob ponosni domačiji. Kolikokrat sem ga pozneje v spanju videla in videla sebe, sestrico in očeta, ko smo šli tam mimo, kjer je koklja peljala mala ljubka piščeta k mlinu. Nič hudega sluteč počepnem in dvignem drobno puhasto pišče k obrazu, da bi ga stisnila k sebi. Že v naslednjem trenutku se je zagnalo nekaj vame, sami ostri kremplji, kljun in množica frfotajočega perja in jezno, hudo kvokanje in vreščanje - koklja, prva koklja v mojem življenju, ni razumela mojih ljubečih namenov, ampak v napačni domnevi, da hočem njenemu kurjemu detetu storiti zlo, skočila vame, da mi iztrga pišče in me pri tem s praskami in kljuvanjem za vedno nauči, da je kurja materinska ljubezen prav do pike enaka levji. Bilo mi je dvanajst let, ko se je zgodil veliki zgodovinski preobrat, ko se je raztreščila stara tisočletna država. Pomembnost in zgodovinska usodnost tega dogodka mi takrat seveda ni prišla do zavesti. To sem doživljala v pozni jeseni leta 1918 v Slovenj Gradcu, ko smo za silo preboleli špansko gripo. V Slovenj Gradec smo se selili v zimi leta 1914. Oče nam je priskrbel stanovanje v Starem trgu številka 1 v hiši Obel Antona starejšega. Tja smo se selili nekega zelo mrzlega januarskega dne. Vem, da me je silno zeblo, ko je oče z nekimi pomagači vlačil težko pohištvo v prvo nadstropje Ubelnove hiše. Namestili smo se v štiri prostorne sobe, ki so bile vse silno mrzle. V prvi sobi so namestili zakonske postelje in cesarske podobe, v drugi pa ležišča zame in za sestro.« Prihodnje leto, 1996, bo 90-letnica rojstva Ljube Prenner. Stekle so priprave za vzidava spominske plošče na nekdanjo Prennerjevo hišo v Meškovi ulici. Čas je, da tudi vidno obeležimo spomin na to imenitno Slovenjgradčanko. Odlomke spominov izbrala Helena Horvat LIRIKA ZRELIH LET N/ Marija (Spegel) Hriberšek (1918-1993) Marija Hriberšek je bila kulturna delavka, pesnica, novelistka in novinarka. Rodila se je 11. septembra 1918 v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Oče Anton Špegel in mati Frančiška sta bila mala posestnika. Marija je obiskovala meščansko šolo, bila tkalka v Ornikovi tekstilni tovarni, tajnica v odvetniški pisarni Kunca, dopisnica in novinarka Radia Ljubljana in Slovenskega poročevalca. Razočaranja v domovini sojo s številno družino pripeljala na Švedsko v Halmstad, kjer je živela 27 let. Tukaj je pisala v časnik Hallandsposten, se oglašala na radiu Haland, pisala za Rodno grudo in list Naš delavec. Literarna dela je objavila v pesniških zbirkah Štiri pota in Utripi let. Dramska dela: Uroki (1948), Pohorski drvar. Njen sin in druga so ostala v tipkopisu. Motivi njenega ustvarjanja: osebnoizpovedna občutenja, nravni vidiki človeštva, razgrinjanje družbenih krivic, protest zoper vojne, nasilje in vsakršno gorje, filozofska vprašanja življenja in smrti, a tudi ljubezenska harmonija, sreča, veselje. Osrednje mesto zajemajo motivi osebnih stisk življenja in bivanja v tujini, iskanje svoje identitete v dveh domovinah in nenehna skrb za najbližje. Marija Hriberšek je umrla 30. avgusta 1993 v Halmstadu. KAKOR ŠKOUKE Sem nas je pljusknilo življenje, kakor školjke na obalo, ko igra se z morjem maestral. Na produ rojak je utrujen zaspal in težko težko se je spet pobral. Pomislil je na svoje spod planine. Kar s prvim čolnom bi k njim odveslal! Tam mnogo spominov je ostalo. Oh, rada bi na skalah Pece posedela malo! Zagrebla bi se v duhu v tiste dni, ki grejejo me dneve in noči. (11. november 1986) ALI ČUJEŠ? Ali čuješ, ko poje tišina? Harmonija stoterih glasov. Pesem topla, odhaja zima, lastovice se vračajo domov. Umika se zimska sivina jeseni. Na zimzeleni blazini trije modri cvetovi. Na tisi ob oknu gnezdijo kosi. Zdi se, da meni žgolijo: Še je pred tabo življenje, poleti bo poplačano to trpljenje. Kot lastovke šla bova zopet domov v domovino - pod rodni naš krov. (2. marec 1987) KAKO BEDNE SO BESEDE! Duh resede, nežen in sladkoben dom ovija. Veter z juga sadne veje ziblje. Mislim na domače. Kako bedne so besede! Meni je tako težko v skrbi zanje. Ni mogoče najti izraza, kadar me pesti tako. Duh resede, nežen in sladkoben, čustva taka tu na tujem vsako leto drami, znova v željah znajdem se v domačem hrami. Veter z juga mi pozdrave nosi iz domovine prek morja. (14. julij 1987) Janko Dolenc, Mlada Pohorka, hrast, 1978, 140 cm NOVA GOMILA Tiha noč je zemljo pod peruti svoje skrila. Lopata škrta. Gotova kmalu nova bo gomila. Vanjo bom jutri ideale svoje mrtve skrila. A na gomilo samo črno cvetje bom vsadila. (2. februar 1985) POD MRZLICO V soncu se koplje Savinjska dolina. Nebesna sinjina v belih oblačkih cveti. Po hribih rumene so breze, bukovje rdi. Pod nogami kostanj sladak se kotali, vlažen se sveti. Kako sva srečna, da nama še enkrat je to doživeti! (18. november 1987) Izbor pesmi in biografijo je pripravila Romana Špegel - Krevh ODSCVflNJA -11 ČRTE MOJEGA ŽIVLJENJA Leopold Suhodolčan (1928-1980) Rodil se je leta 1928 v Zireh v Poljanski dolini. V skromni bajti, ki je bila materin dom, je preživel prvih šest let; pozimi na veliki krušni peči, poleti v gozdovih in rebri za bajto in pa v delavnici pri starem očetu, ki je izdeloval zaboje za pošiljanje znanih žirovskih čevljev. Ko so očeta - finančnega stražnika -premestili prav na drug konec Slovenije, na Plač pri Svečini, seje tja selila vsa družina. Živeli so na samoti in do šole je imel mladi Suhodolčan celo uro hoda. Tako ni čudno, če so gozd, živali, potoki otrokom v njegovih zgodbah tako domači; tudi v pisatelju živijo že od otroških let. Da bi otroci lahko nadaljevali šolanje, se je družina selila v Šentilj v Slovenskih goricah. To je tretji kraj iz pisateljevih otroških let, ki bo za zmerom živel v njem. Od tam se je mladi Suhodolčan vozil z vlakom v šolo v Maribor. Očeta so prvi dan vojne zajeli nemški vojaki in ga odpeljali v ujetništvo. Družina - bili so štirje otroci - je slonela vso vojno na materinih ramah. Po vojni je Suhodolčan končal učiteljišče v Mariboru. Tam se začne tudi njegovo prvo literarno delovanje: sodeloval je v literarnem glasilu Mlada greda, pri Mladinski reviji in nastopal na literarnih večerih skupaj s pesnikom Kajetanom Kovičem in pisateljem Smiljanom Rozmanom. Pozneje je začel objavljati prispevke v Pionirju, Cicibanu, Pionirskem listu in drugod. Ko se je vrnil od vojakov in po prvi zaposlitvi, je študiral na Višji pedagočki šoli v Ljubljani. Od leta 1953 je bil njegov dom na Prevaljah. Od leta 1953 do leta 1957 je bil predmetni učitelj na osnovni šoli Prevalje, od leta 1957 do 1974 pa ravnatelj Osnovne šole Franja Goloba na Prevaljah. Leta 1974 je postal urednik otroške revije Kurirček, leta 1977 pa je prevzel mesto glavnega in odgovornega urednika knjižnih izdaj založbe Borec v Ljubljani. Umrl je veliko prezgodaj, sredi svojega najbolj ustvarjalnega obdobja, 8. februarja 1980 na Golniku. Leopold Suhodolčan je Črte mojega življenja napisal v slovenjgraški bolnišnici sredi decembra 1979, torej mesec in pol pred smrtjo. »Črte« so bile objavljene v reviji Otrok in knjiga leta 1980. Kdaj pa kdaj se zagledamo v dlan, kjer nam tečejo črte življenja, ljubezni, smrti..., se za trenutek zamislimo, jih morebiti pokažemo še komu, prijateljem, pa »razlagalcem«... Brez težav si jih lahko ogledujejo, saj so »kakor na dlani«. A hkrati tečejo nekje globoko v nas še druge črte življenja, ki niso »na dlani« in si jih še samemu sebi komaj kdaj pokažemo. Črte začnejo teči s prvim dnem našega rojstva in niso enake po svoji moči in dolžini; odkrijemo si jih le ob kakšni tihi ali usodni uri, bolj sebi kot drugim. Kakor že razmišljam, je sedem osnovnih črt, ki so pomembno zaznamovale moje življenje in s tem seveda tudi literarno ustvarjanje; nekatere od teh so v večji meri prišle do izraza v delih za mladino, a večina v mojem pisanju in nasploh. Naj kot prvo črto zapišem igro, ki me je spremljala od prvega dne, ki ga pomnim, pa gotovo tja do šestnajstega leta. Da, bil sem otrok, ki sem se tudi v pravem pomenu besede zelo dolgo igral! Skušam se spomniti, kakšne so bile igre, a se mi kar prepletajo med sabo: v Žireh skrivanje okrog kozolca in v grmovjih ob Sori ter v hribu nad staro rojstno hišo, na Plaču tekanje po gozdu, travnikih in pašnikih, vinogradih, prav tako v Šentilju v Slovenskih goricah. Prevladovale so torej igre v naravi. Igrač je bilo pri hiši bolj malo. Kdaj pa kdaj mi je kaj podobnega igrači izrezljal kak financar ali graničar, ki se je dolgočasil v službi, največ pa sem si jih naredil kar sam. Glej, od teh se najbolj živo spomnim, da sem poiskal različne konce vej (debel) in jih imel za konje. Postavil sem te lesene konje v hlev, nato pa hodil ponje za jahanje. Bili so živi in so imeli lepa prava konjska imena. Ko mi je bilo dvanajst, trinajst let, smo se dolge ure igrali »ravbarje in žandarje«. Kdaj pa kdaj so se naše igre mimogrede spremenile v gledališke in lutkovne predstave. Besedila smo si sproti izmišljevali. Po vojni sem veliko nastopal kot amaterski igralec (Tudi mati je bila kot dekle igralka). Kako neizmerno so me zmerom privlačevali vaški cirkusanti (in pozneje pravi cirkusi) in čarovniki, ki so prihajali celo na šole in nam otrokom za majhen denar (ali pa tudi kar za nekaj jajc, ki smo jih prinesli od doma) prikazovali svoje umetnije. Da, iger se nikoli nisem naveličal in me je morala mama velikokrat s šibo spravljati v hišo... Oh, še ene (sobne) igre se bolj spomnim! Na navadno desko sem si vdolbel želežniške tire, nato pa sem z navadnim svinčnikom ali žebljem sem in tja premikal vlake. Več kot preprosta igra, a pomagal sem si z domišljijo in se nikoli nisem dolgočasil. Zdaj naj razkrijem črto, ki se v meni pozna kot narava, živali. Vse do dvanajstega leta mi je bilo mesto tako rekoč kot nekaj daljnega, tujega. Moji kraji do tistega leta so bili Žiri, Plač, Svečina in Šentilj. Nekaj o tem sem že maloprej povedal; sploh se bo tudi v tem zapisu pokazalo, kako se življenjske črte med sabo povezujejo. Že kot otroka so me za vse Življenje zvezala z naravo leta, ki sem jih preživel predvsem na Plaču; zaselek tik ob avstrijski meji je štel takrat le tri hiše: financarje, graničarje in kmetijo. Od tod sem hodil prva štiri leta osnovne šole v Svečino, eno uro hoje na eno stran. Kaj vse smo odkrivali spotoma, sem že popisal na drugem mestu (Mornar na kolesu). S sosednjimi kmeti sem doživljal letne čase, delo in praznike, setev, oranje, košnjo, spravilo drv, dela v vinogradu, še posebej trgatev, pašo, koline, spravilo listja, pomagal sem v hlevu, hkrati pa preživljal z njimi tudi osebne in naravne nesreče, strahove in ujme. Nisem se rodil kot kmečki otrok, a po teh svojih prvinskih doživetjih sem postal »otrok s kmetov«. In ker sem bil veliko tudi sam, sem ure in ure opazoval mravlje, čmrlje, ose, polže. Čmrlje sem si prinašal v frankovi škatli tudi domov in sem si na oknu naredil »čmrljak«. Oboževal sem konje, si zaman želel psa; pri hiši je bilo razumevanja le za koristne živali - kure in zajce. Samota - to je moja najmočnejša in najdaljša črta. Ne smem reči, da bi se kdaj bolestno izogibal družbe, sploh ne, že kot otrok sem si v igri iskal prijatelje, in tudi pozneje, ko sem doraščal in smo se fantje veliko skupaj presmučali in nastopali v igrah, a danes čutim, da je bilo to bolj hrepenenje po družbi, ki mi je tudi ostalo. Kolikokrat sem kot prvošolec in drugošolec sam dolge ure pešačil v šolo in nazaj, po samotnem travniku, pozimi, ko je bilo snega do kolen in tišina gozda kot božji dar in se je le kje v daljavi dvigal dim iz toplega dimnika, in kaj se je takrat pletlo v moji otroški glavi. Pozimi so minili tedni in meseci, ko so le redki zašli na pot čez Plač. Ata je sam zase ždel v samotni finančni stražarnici, mama je imela veliko dela, dolgo v noč sem poslušal njen šivalni stroj, saj smo bili štirje otroci. Knjig ni bilo pri hiši, da bi si dolge ure krajšali z branjem, pravzaprav za nas otroke ne, ata si je zase priskrbel cele skladovnice. Tako ni čudno, da sta se dobesedno zarezala v moj spomin dneva, ko sem prišel med ljudi: prvi dan pouka v Svečini in dan, ko sem delal sprejemni izpit za klasično gimnazijo v Mariboru. Bil sem ves zbegan, preplašen, brez zaupanja vase, molčeč, pa čeprav sem izpit dobro opravil. Če zdaj pomislim, še zdaleč nisem bil prvi, ki sem se tako srečal z drugo stranjo življenja. Z leti sem se sicer na zunaj privadil na mesto, družbe, a črta samote mi je ostala za vselej. Niti ni šlo več za premagovanje meje med vasjo in mestom, to je bilo zame pozneje že drugotnega pomena; gre bolj za večni nepremagani občutek: biti sam tudi v najbolj hrupni in prijateljski družbi. Iz otroške samote, tihe pokrajine, redkobesednih ljudi sem prinesel svoje gledanje na krivice tega sveta, nekakšno naravno vero v pravičnost, dobroto, poštenost, ljubezen, kar pa se mi je pozneje, kot že prenekateremu pred mano, v veliki meri kazalo v drugačni luči in goli resničnosti. Dolgo so me spremljale tudi idila, nepokvarjena narava, dobri ljudje, pravičniki, srčno dobre matere, žena, s katero bi se imela neizmerno rada. A bolj ko odraščaš, več od tega preseješ z razumom in s spoznanji ali zakriješ z učenostmi. In včasih se mi zazdi, da že ne ločujem več dobro, kaj se pod to črto skriva kot spomin in kaj je še hrepenenje. A samota je, to čutim, le da ima zdaj že čisto drugačne pomene in razsežnosti; ena od teh je, da sem sicer drugače, a še zmerom velikokrat sam proti vsem in vsemu, kot sem bil tisto uro, ko sem v Mariboru prvič prestopil prag gimnazije. Samota je grenkoba, a je tudi tišina in svoboda. Vidim v sebi tudi črto z imenom strahovi. Ker sem bil otrok narave, polj, potokov, travnikov in gozdov, sem hkrati z idilo in lepotami doživljal tudi njene temne strani: s kakšnim strahom sem hodil v gozd po suhljad (na Plaču je bilo to vsaj enkrat na teden) in po gobe! Kar čakal sem, kdaj bo iz kakšne temne globače stopil gozdni mož ali škrat ali gozdna vila, iz tolmuna segel po meni povodni mož. Čisto drugače kot v mestih doživljajo na vasi nevihte, toče, poplave, grmenja, kar vse me je velikokrat doletelo na samotni poti v šolo. Seveda je težko zapisati, koliko od tega strahu so mi vcepili ljudje, učitelji in katehet, a nekaj ga prav gotovo lahko prištejem tudi na njihov račun. Vem, da sem se na primer neznansko bal parkeljnov in celo pustov in da je bila zame največja muka, če sem moral sam na podstrešje ali v klet. Čeprav pri hiši nikoli ni bilo zagnane verske vzgoje, sta strah pred kaznijo in nekakšna krivda za grehe, ki jih sploh nisem storil (ali sem samo pomislil na kaj »pogrešnega«), pustila v meni globoke usedline, niso pa me nikoli gnale v obup, ker sem v sebi zmerom čutil dovolj naravne človeške moči in življenjskega humorja. Kakor je bil ata po svoje samotar, je znal razdirati tudi smešne in duhovite, tudi stari ata, Žirovec, pa razni vaški posebneži in duhoviteži, ki sem jim tako rad prisluhnil na trgatvah, ličkanjih, kolinah in se jim iz srca nasmejal. Čudno, bo marsikdo pomislil, a vame se je zarezala tudi črta, ki bi jo poimenovali vlaki. V nepozabnem spominu mi je ostalo potovanje, ko sem se petleten prvič peljal z očetom iz Žirov na Plač. Že sama vožnja z vlakom je bila zame veliko doživetje, nato pa je bilo to tudi potovanje v neko novo deželo. Pozneje sem se kot dijak osem let vozil z vlakom iz Šentilja v Maribor, in še pozneje s Prevalj v Ljubljano. Zdi se mi, da že vse življenje nekam odhajam in se nenehno vračam. Premikam se, premikam, hrepenim po potovanj ih v daljne, neznane dežele, opazujem ljudi, ki se od nekod daleč vračajo z drugačnimi obrazi. Vlak me je tudi že zelo zgodaj (ni mi bilo še petnajst let) tako rekoč za vselej odpeljal od doma; Li.it ZiUutOiuOnJU, /utic. ofco -k •A-CiUS -čti-ott,' L /nn'r\ .jhA*. AJ~ tdt^.(r*SK), tus ■uajU L/uMČma, H. Af,nA. / i-Jtr f. (/i) si UL. f Ja ki, K. tp-MKTA*., opus Ja* — br m aJLa/- r^Tf. cih _ a«- (Tafo. lAAtš, «4-t' L )t. V, A»^vy4^<3*v/ Va. A č/aJ