UGASLA LUČ MARICKE ZNIDARŠIČ. Jubilejna knjiga Maričke Znidar-šičeve V gada luč* izšla naj bi za njeno petdesetletnico, ni niti izbor dosedanje literarne bere niti nova zbirka. Združuje oboje. Pesnica je iz prejšnjih zbirk napravila oseben izbor, dodala pa je trideset novih pesmi, to pa je slaba polovica knjige. Ne glede na naravo koncepta je Ugasla luč vsaj pregleden prerez skozi pesničino dosedanje snovanje. Morda pa smemo ob tej knjigi že zapisati, da so meje njenega pesniškega sveta in izraza postavljene.
Za splošno orientacijo pri pregledu njenega dela je treba navesti vsaj to, da je Marička Znidaršič pesnica samorastnica izpod Snežnika, kjer je živela odmaknjeno od središča, brez zadostne možnosti za višje šole. Poskus njenih prijateljev in znancev, med njimi slikar Perko. pisatelj Magajna in pesnik Campa, da bi ji omogočili šolanje v Ljubljani, se je razbil zaradi vojne. Ker po vojni iz različnih razlogov ni vzdržala v Ljubljani, se je vrnila v Stari trg in tam ustvarila  večino del.  Nekoliko je treba  upoštevati todi to, da je kot
* Marička Znidaršič. Ugasla luč. Cankarjeva založba t%(>.
920
pesnica  vključena  v tradicijo slo\enske ženske  lirike,  torej   ustvarja   tudi   pod vtisom njene splošne črte.
Žnidaršičina zbirka začenja poglavje pesmi iz vojnih dni. se pravi pesmi. ki so neposredno izražale osebna medvojna doživetja (Vse je kakor lani. Temna slutnja) ali pa obravnavale vojne motive (Talci). Pesmi sodijo v zgodnje obdobje naše povojne poezije, vendar je pesnica prepričana, da so pomemben sestavni del njenega pesnikovanja. Čeprav so te pesmi nastajale iz splošnih zahtev časa. se je v njih že pojavilo značilno pokrajinsko okolje Notranjske s Snežnikom in Cerkniškim jezerom. Iz pesniškega razvoja Maričke Znidaršič je mogoče razbrati, da je ta pokrajinski element iz zgodnje dobe pomembnejši kot idejna stran, zakaj ta domači svet se poslej razrašča in dozori v pomembno snovno celoto, v kateri pesnica izpoveduje svoje razpoloženjsko nihanje in spoznavnost. Svet pod Snežnikom je v drugi razvojni stopnji neprestano prisoten in daje pesmim snovno enotnost. Večina pesmi, tokrat so zbrane v ciklih Predahni me, pomlad in To je moj soet. je lirična deskripcija, cesto žanrska slika, v katero avtorica vpleta svoja občutja in razmišljanja. Če zunanji podobi pokrajine dodaja še domačega kmečkega človeka, dela to predvsem zato. da poudarja svojo vklenjenost v ta ozki svet. ki je v sebi statično določen ter ji odmerja prostor in življenjske možnosti:
Vkovana sem  \   tišino teh ograd. ki jih obkroža venec mladih lesk. ko v noči v njih lovi se lunin blesk, se zdi ta svet  v vsej  revščini  bogat.
Vtopljena sem  v  razkošno pesem  host. ki jim je dobro ob nogah Snežnika, čim dalj poslušam jo. tem bolj me mika in  je kot nerazrešena skrivnost.
(To je moj svet)
Svet. na katerega se pesnica opira, je v sebi trden in spodbuden, njeno razpoloženje pa največkrat otožno in se kdajpakdaj prevesi celo v misel na smrt. Če bi iskali vzrokov za to. bi jih našli v ciklu Jok doeh ure. saj s ciklom Le liho. liho, kaj hi goDorila ustvarja v knjigi novo problemsko jedro in prenaša  težišče na  ljubezensko liriko.
Ljubezenska motivika se je pri Žnidaršičevi močneje oglasila že v zbirki Nalomljena veja. v pričujoči knjigi pa je dobila novo dopolnilo in tudi že sklepni akord. Pesnica nam pripoveduje zgodbo zakasnele ljubezni od otroško naivnih začetkov do zrele predanosti in zanosa pa prvih razpok, črnega slo-\esa in brezupa, iz katerega se poslej rešuje z iskanjem enosmernih duhovnih vezi. kakor jih poznamo že iz gradnikovske. v zagrobnost iztekajoče se ljubezni:
Še ko se smrt do mene bo nagnila, ko nočni molk za vselej me odene. te bom pod svojim mrtvim srcem skrila.
(1 voja podoba)
5'»    Sodobnost
921
Tako nam ljubezenska poezija Maričke Znidaršič ne odkriva novih pogledov na ljubezensko čustvovanje, je bolj variacija na staro temo, vendar z nekaterimi svežimi detajli znotraj znanega.
Knjigo sklepa cikel pesmi Mene je zajela tema, v njem pa pesnica izpoveduje svojo grenko odpoved, češ: vse, kar imaš najraje, moraš pustiti. Občutje je tu splošno življenjsko, čeprav bi iz zbirke sklepali, da je to njeno spoznanje zgolj posledica ljubezenske nezadostnosti, kakor jo prikaže prejšnji cikel, intenzivnost resignacije, pa dokazuje, kako ji je ljubezen v življenju bila najvišji cilj in iluzorna opora hkrati, zdaj pa ji je ostala le praznina, ki je pot do smrti. A prav ta izožena misel ob pogledu na celotno pesniško izpoved Maričke Znidaršič sama zastavlja vprašanje, kje je v tem življenjskem trenutku, ko gre vendarle za resen obračun, ostala Notranjska s Snežnikom in Cerkniškim jezerom. S tega stališča Ugasla luč ni vsebinsko harmonično izoblikovana celota, ni nov organizem. Ker je ljubezenska snov prav v zadnji knjigi dobila tako močan poudarek, da se težišče zbirke nagiba k njej. bi bilo najbrž bolje, če bi Znidaršičeva izdala samostojno zbirko ljubezenskih pesmi.
Marička Znidaršič je oblikovno zvesta tradiciji realistične, zmerno merjene forme, predvsem metrično urejenega in kitično razvrščenega verza, kar ustreza reprodukciji pokrajinskih podob in posredovanju osebnega čustvovanja v pred-metnosti realnega okolja. Ta okvir je pesnica skušala nekajkrat prestopiti. Napisala je več pesmi v razklenjeni obliki, a v njih ne moremo zaznati kakšnega kvalitetnega premika, prej pogrešamo njenih stalnih prvin.
Cankarjeva založba je jubilejno knjigo Maričke Znidaršičeve izdala v estetsko dognani notranji ureditvi in zunanji opremi arh. Jožeta Brumna. medtem ko je spremno besedo o pesnici napisal dr. Lino Legiša.
France  Pibernik
922