POUK SLOVENŠČINE NA ŠOLAH
ZA KVALIFICIRANE  DELAVCE  V  GOSPODARSTVU
Področje materinščine je zelo obširno in obsega vse, kar zadeva našo duhovno in materialno kulturo, saj je znanje materinščine osnova in izhodišče za njeno razumevanje. Če to vlogo slovenskega jezika vzporediniiD z dosedanjimi predmetniki s skopo odmerjenimi urami in če upoštevamo statistične ugotovitve revije »Stručno obrazovanje« štev. 2 leto 1959-60, da je povprečna na dosedanjih vajenskih šolah le 16,5% učencev s celotno osnovnošolsko izobrazbo, pa zahtevne učne načrte, kot jih za NRH predvideva »Književnost sa osnovama jezične i estetske kulture«, kar naj bi bila osnova reformi učnih načrtov naših strokovnih šol za kvalificir.ane delavce v gospodarstvu, potem so naloge učitelja slovenščine na teh šolah težke in odgovorne.
136
Ob današnjih okoliščinah je težko doseči pri pouku slovenščine 'take rezultate, ki bi odgovarjali strokorai šoli druge stopnje, ker vemio iz prakse, da je celo na strokovnih šolah tretje stopnje (na mojstrskih in podobnih šolah višje stopnje) pismenost učencev zelo šibka. Pri svojih navedbah se omejujem na šole, ki smo jih do sedaj imenovali vajenske in industrijske.
Tedensko sta na razpolago 2 učni uri, mesečno torej 8, če poteka pouk brez motenj; v šolskem letu z devetimi učnimi meseci znaša to 72 učnih ur. Od teh računamo 10 ur za pisanje in popravo šolskih nalog, 6 ur za skupno popravo domačih nalog (za vsako četrt ure), 20 ur za branje z vsestransko razlago, 18 ur za slovstvo in 18 ur za slovnico. V to je vključena bistvena snov iz literarne taDirije in iz ostalih panog književnosti z bežno omembo likovne, gledališke, filmske in glasbene umetnosti, pa še priložnostno vključevanje kakega zelo aktualnega članka iz časnikov in revij. Za ponavljanje, utrjevanje in dopolnjevanje snovi iz nižjih letnikov, za preverjanje znanja in ocenjevanje, pri čemer naj kritično sodelujejo učenci sami, za kratke govorne vaje, ki so potrebne za bodočega člana delavskega sveta in upravljavca, moramo jemati čas na račun naštetih poglavij.
S sedanjo uvedbo periodičnega triamesečnega pouka je tudi položaj slovenskega jezika kot predmeta še težji, ker se je število ur skrčilo za eno tretjino.
Nobena panoga jezika ne sme biti zanemarjena, nobeina preveč razvlečena, , kvečjemu podčrtana za učence določenih poklicev ali strok. Pri grafikih n. pr. poudarjamo pravopis in slovnico ter poglabljamo literarno snov; pri učencih trgovske, oblačilne in živilske stroke posebno pazimo na pravorečje, ker je zanje važno smiselno, pravilno, gladko, prikupno in kulturno usitno izražanje zaradi poklica, ki ima mnogo stika s strankami; v šolah za medicinske sestre in otroške negovalke upoštevamo mladinsko literaturo in seveda tudi lepo govorico.
Razumljivo je, da ne moremo upoštevati načel priložnostnega pouka kot nebo trajno učno obliko. Tudi ne gre, da bi stalno menjavali učno snov ali poglavja slovenskega jezika v isti ali zaporednih urah. V že pripcročeno sistematičnost je treba vključiti le po potrebi dnevne aktualnosti, mimo katerih ne smemo iti in jih moramo spretno vključevati v učni proces.
Treba je sestaviti za vse strokovne šole ali šole v gospodarstvu tak splošni normativni učni načrt, po njem pa izdelati načrte za specifične šole. Kot vzorec za . tak načrt naj omenim načrt, ki ga je izdelal v maju 1960 Zavod za izobraževanje odraslih v Ljubljani.
Akustičnim in pismenim vajam v gradnji razširjenih prostih in zloženih stavkov je treba dati eno glavnih mest v načrtu. Ustnega in pismenega izražanja ne vadimo zgolj ob leposilovnih delih, ampak tudi ob strokovnih in poljudnaznanstvenih, pri čemer tu in tam uporabljamo knjige iz teorije učenčeve stroke, tehnologije, ekonomskih predmetov in utrdimo s tem tudi slovensko strokovno izrazje.
Le z osnovnim znanjem pravorečja, pravopisa, stavkoslovja, oblikoslovja bo mogel učenec samostojno sestavljati tudi zasebne in poslovne spise, za katere ima vzorce v knjigah. Bilo bi napačno koncentrirati ves pouk v poslovno spisje, ker bi tako slovenski jezik kot predmet zgubil primamost.
Izkaristiti moramo torej vse že v osnovni šoli dane osnove jezikovnega znanja in izobrazbe v smeri življenjske prakse, kulture in idejno politične razgledanosti ter etične poglobljenosti. K temu naj nam pcmagajo tudi učne knjige.
Literatura naj bi se ne obravnavala več samo sistematično in historicistično, ampak naj bi bila le pregledna ter pestro podana posebno v zadnjih razredih po določeni tematiki, kot n. pr.: Napredni tokovi v našem slovstvu, Realistični elementi v delih naših leposlovcev, IMoralne vrednote v delih pesnikov in pisateljev. Žensko vprašanje v leposlovnih delih. Revolucionarne ideje v naši poeziji in prozi. Zgodovinska obdobja, ki jih obravnava naša beletristika. Stanovi in poklici, ki jih omenja ali literarno obdeluje leposlovni umetnik. Določeni problemi, ki jih obravnavajo naši književniki: Njihova opredelitev po pokrajinah, iz katerih izhajajo in jih opisujejo. Naša lirika, epika in dramatika glede na obhke, slog, sorodnost in vzore v svetovni književnosti, glede na prikazano problematiko, pomembnost itd. Prednost takega občasnega ali priložnostnega pcdajanja je v tem, da je bolj življenjsko, da pridejo razne literarne osebnosti in njih stvaritve večkrat na vrsto in ne šele na koncu šolanja. Obenem se sproti utrjujejo razni pojmi tudi iz literarne teorije. Tako približamo učencem umetnino, posebno, če moremo to ponazoriti s teksti, primerki originalnih del, rokopisi, slikami itd.
137
Naj navežem na besede, ki jih je povedal na lanskem zveznem slavističnem kongresu v Zagrebu predsednik Sveta za prosveto in kulturo NRH dr. Miloš 2anko; »Materin,jezik s književnostjo ima v vseh šolah, tudi v industrijskih in strokovnih, ogromen pomen. Naš človek namreč ni samo delovna sila, temveč mora biti tudi kulturno razgledan, k čemur največ pripomoreta gramatika in književnost. Važno je zato kvalitetno poučevanje in razgledanost predavateljev; prav tako pa je potrebna tudi jezikovna kultura vseh predavateljev, ne le slavistov. Treba je ustvariti več pogojev za kulturno oblikovanje prostega časa in vzbuditi v učencu potrebo, da se bo po končani šoli kulturno izživljal. To je ena najvažnejših nalog slavistov, predvsem še na vajenskih in industrijskih šolah.« Alfonz Koprioa
1