Matej Torkar, univ. dipl. psih., specialist zakonske in družinske terapije UČNI IZZIVI STARŠEVSTVA Ujemanje v zakonu in odločanje za starševstvo POVZETEK Avtor predstavi raziskavo, ki jo je opravil v skupini za uspo.sabljanje za starsevstvo »Najina pot«. Avtorja je zanimalo, ali obstaja povezava med kvaliteto zakona in odločanjem za starševstvo ter kako se ujemanje v zakonu spreminja .s prihodom novih otrok. Na podlagi dobljenih rezultatov sklepa, da v omenjeni skupini parov obstaja ta povezava, vendar je z večanjem .števila otrok vedno šibkejša. Avtor razlaga, da obstajajo razlike med pari, ki uspejo integrirati starševstvo v svoj partnerski odnos in jih prihod otroka posebej ne ogrozi, ter drugimi, ki ta izziv težje sprejmejo, saj v temelju zamaje njihov partnerski odnos. Ključne besede: ujemanje v zakonu, zadovoljstvo v zakonu, starševstvo, partner.'itvo, otroci V raziskavi sem skušal ugotoviti, ali obstaja povezava med kvaliteto zakonskega odnosa in številom otrok (odločanjem za starševstvo) v skupinah »Najina pot«. Ali se pari, ki ocenjujejo svoj zakon kot kvalitetnejši, odločajo za večje število otrok? Zanimalo meje tudi, kako se spreminja zadovoljstvo v zakonu z večjim številom otrok. METODOLOŠKI PRISTOP Udeleženci V raziskavi je bilo udeleženih 17 poročenih parov zakonskih skupin »Najina pot«, skupaj 34 udeležencev. Pari so imeli od nič do štiri otroke po naslednjem razporedu: Brez otrok I par Enega otroka 3 pari Dva otroka 7 parov Tri otroke 3 pari Štiri otroke 3 pari Vprašalnik Za namen raziskave je bil uporabljen vprašalnik Dyadic Adjustment Scale (Spanier G. B., 1976), ki je namenjen ocenjevanju kakovosti zakonskega odnosa in podobnih diadnih odnosov (prav tam). Kot pove že sam naslov, gre za ugotavljanje medsebojne prilagoditve. Vprašalnik je sestavljen iz štirih empirično potrjenih podpodročij: • diadično zadovoljstvo, • diadični konsenz, • diadična kohezija in • izražanje čustev. DAS se osredotoča na merjenje v določeni točki na kontinuumu medsebojnega ujemanja. Po navedbah avtorjev je omenjeni vprašalnik primeren tako za samoizpolnjevanje kot tudi za intervjuje. Lestvica omogoča tudi uporabo po posameznih podpodročjih, pri čemer po navedbah avtorjev ne izgubljamo na zanesljivosti. Lestvica ima teoretičen razpon od O do 150 točl<. V razisliiivi je bila uporabljena v slovenščino prevedena verzija lestvice DAS. Poleg lestvice DAS so bila dodana še vprašanja o spolu, starosti, zakonskem statusu, času skupne hoje, času v zakonu, številu otrok, lestvica zadovoljstva v posameznih obdobjih (glej prilogo) ter vprašanje odprtega tipa o najpozitivnejšem obdobju v zakonu ter o najtežjem obdobju v zakonu. Postopek Vprašalnik je bil poslan na naslove 40 parov zakonskih skupin »Najina pot«. Vrnjenih je bilo 34 izpolnjenih vprašalnikov (17 parov). USPOSABLJANJE ZA STARŠEVSTVO V SKUPINAH »NAJINA POT« Program skupin »Najina pot« je namenjen zakoncem, ki želijo bogatiti in utrjevati svoj zakon. Pari so v času pred vključitvijo opravili tudi enoleten program šole za zakon, kjer so se usposabljali v izkustveni skupini, namenjeni pripravi na izzive partnerstva in starševstva. Delo v skupinah »Najina pot« temelji na pogovorih, ki jih imajo pari na naslednjih področjih: najini začetki, odnos do .staršev sorodnikov, odnos moški-ženska, odnos mož-žena, jaz-ti, osebna rast, re.ševanje nesporazumov, najin zakon in družina, prosti čas, najin vsakdan, ve.selje, prisrčnost, spro.ščenost, svet okoli naju, pogovor sporazumevanje, Ijube-zensko-.spolno življenje, splošno počutje, ideali, želje, načrti, pričakovanja, minevanje mesecev, let, vzgoja otrok, duhovna rast. ODLOČITEV ZA STARŠEVSTVO Mati tudi v današnji družbi ostaja primarni skrbnik in vzgojitelj otroka. V nadaljevanju bomo najprej pregledali nekaj povzetkov novejših dognanj o doživljanju materinstva in očetovstva. Stern (1998) je po- V moderni družbi se korenito spreminja vloga očeta, saj se od njega danes pogosto že pričakuje, da bo s svojo ženo delil nego in skrb za otroka. K temu so pripomogli trije glavni trendi sodobnega življenja: 1) ekonomska realnost zahteva, da sta oba starša polno zaposlena; 2) ideologija enakopravnosti, ki jo je spodbudilo feministično gibanje; 3) oslabljena vloga razširjene družine in tako oče vstopa v vloge, ki so jih nekdaj lahko zapolnili stari starši, tete, strici (Stern, 1998). drobneje razdelal psihološko rojstvo matere in s tem ubesedil doživljanja žene, ko postaja mati. Prav ta doživljanja so ključnega pomena pri razumevanju žene v tem obdobju njenega življenja. Mati in oče sta sama vsak v svojem iskanju materinstva oz. očetovstva, saj kot navaja Erzarjeva »starševstvo zahteva od očeta in matere, da vsak posebej v sebi odkrijeta potencial za starševstvo« (Erzar, 2003). Nič ju ne bo moglo prepričati, da sta dobra in kompetentna starša, če ne bosta dala tega priznanja sebi in drug drugemu. Vsak sam, pa vendar .skupaj. Obdobje, ki sledi rojstvu otroka, je zelo pomembno. Način, kako se moški vključi kot oče svojemu otroku in kot mož svoji ženi, je vzporeden s tem, kako bo njegova žena videla njega kot moža in kot partnerja v prihodnjih letih (Stern, 1998). Tobinova (1998) je podrobneje razdelala dileme, ki jih imajo žene, ko se prvič odločajo za materinstvo: vprašanja ženskosti in materinstva, strah pred spremembo in izgubo kontrole svojega telesa, .strah pred izgubo partnerskega odnosa, pred odvisnostjo, MATERINSTVO Winnicott govori o 'dovolj dobri materi', o materi, ki je v stiku s svojimi čutenji in se popolnoma preda otroku v prvih mesecih njegovega življenja, nato pa razume in .sprejme otrokovo naraščajočo potrebo po samostojnosti in svobodi, tako da se lahko otrok postopo- V sehije treba odkriti -potencial m starševstvo. Občutek ujetosti, nemoči, jeze ...so sestavni del »odraščajoče« matere. ma sooča z lastno odvisnostjo od okolja in v sebi razvije subjektivnost in stik z realnostjo (Winnicott, 1987). Tobinova na podlagi svojih terapevtskih izkušenj in srečevanj z ženami (1998) ugotavlja, da danes ni več neobičajno, da mati vzdihuje po prostem častu, večji samostojnosti, po obdobju, ko še ni bila mali, polna občutij ujetosti, jeze do malega odvisnega bitja, skratka, izraža nezadovoljstvo v svoji materinski vlogi. Ta občutja so polna nostalgije po starem 'jazu' in polna krivde. Če želi zaživeti kot mati, mora žena reorganizirati svoje življenje, ponotranjiti zunanje spremembe. Stern (1998) govori o psihološkem rojstvu matere, ki se ne poraja v določenem dramatičnem trenutku, npr. ob rojstvu, prvem joku, prvem pogledu ali prvem dotiku matere, ampak se razvija postopno v mesecih po rojstvu otroka. S pričetkom materinstva mora mati preveriti skrite kotičke svoje osebnosti - pogledati načine, kako tvori odnos in ,se vprašati, kakšne vrste osebnost je. Način ravnanja z otrokom (npr. igra z otrokom pri starosti pol leta) neposredno odraža, koliko veselja in sproščenosti ter koliko umirjenosti pričakuje in dopusti, ko je z drugo osebo. Lahko se pojavi veliko stvari, o katerih se mora, sedaj ko je mati, vprašati, jih še enkrat premisliti ali celo .spremeniti. Stern govori o globoki, osebni preobrazbi mlade matere, ki spremeni njeno občutenje sebe. »Ko mati dobi otroka, to na najbolj presenetljiv način vpliva na vse odnose, ki jih vzpostavlja, in spremeni njeno vlogo v zgodovini družine. Mati spremeni svoje preference in svojo lestvico vrednot (Stern, 1998, .str. 5 ).« Tranzicija ženske v mater vključuje .spremembe: iz biti hčerka v biti mama, postati del večje skupnosti mater, videli svojega moža kot očeta, oblikovati trikotnik mati-oče-otrok in tankočutneje zaznavati gibanje, glasove. vonjave. Temu se pridruži še tehtanje med družino in kariero ter spremenjena vloga v izvorni družini (Stern, prav tam). V prvem letu otrokovega življenja vsaka mati telita, koliko odnosa s svojo materjo želi ponoviti ali zavreči v odnosu do svojega otroka. Bolj ko mlada mati razume odnos s svojo materjo in ga izrazi, manj je verjetno, da bo ta odnos samodejno ponovila s svojim otrokom. Ni toliko pomembno, da spremeni svoj odnos z materjo, pomembneje je, da ga razume na drug način. Mati, ki lahko rekonstruira zgodbo odnosa s svojo materjo z odprtostjo in z distance, se lahko v preceji5nji meri osvobodi •spon preteklosti (Stern, 1998; Tobin, 1998). Mati želi najti svojo pot v materinstvo. Pri tem je zelo negotova, zato (zavedno ali nezavedno) išče psihološko podporo za svoje materinstvo; srečuje se z drugimi materami in jih opazuje, kako ravnajo. Prvo leto po rojstvu otroka je bolj vključena (zavedno ali nezavedno) v odnos s svojo materjo in z drugimi ženami, ki imajo izkušnjo materinstva, manj pa z možem. Mati, ki si zgradi t. i. podporno mrežo z drugimi materami, je veliko samozavestnejša v svojem materinstvu. Tudi če mož nudi zadovoljivo čustveno podporo, on ne more nuditi prave potrditve v njenem materinstvu, ker nima izkušnje primarnega skrbnika (Stern, 1998). Ni pa raziskav, ki bi govorile, kako se mož ob tem počuti. Žena mora vzpostaviti novo ravnotežje v odnosu do moža, ki je bilo z otrokovim rojstvom in obdobjem materine preokupaeije porušeno. Mlada mati mora najti načine, kako bo prilagodila, asimilirala svojo materinsko identiteto v svoj zakon. OČETOVSTVO Vloga očeta seje v zadnjih desetletjih precej spremenila. Predvsem razvoj družbe in zaposlitev mater je v času po drugi svetovni vojni pripeljal do tega, da so se ženske v vse večjem številu zaposlovale in očetje niso bili Tudi nekatere novejše raziskave (Salmela-Aro, Nurmi, Saisto in Halmesmäki, 2000) potrjujejo dejstvo, daje za očete pri rojstvu (in odločitvi za) otroka še vedno v ospredju predvsem usmerjenost v instrumentalne cilje (ekonomski cilji in cilji, usmerjeni v dosežke), manj pa v cilje, usmerjene na področje vzgoje. Kljub vsemu pa je aktivna udeležba moških pri pripravi in vzgoji otroka pozitivno vplivala ne samo na moške same, ampak tudi na odnose med partnerjema (prav tam). Tudi novejše, v Sloveniji opravljene raziskave kažejo na spremembo v ravnanju moških. Tisti, ki se odločajo za očetovski dopust po rojstvu otroka, se zanj odločajo zaradi lastnega emocionalnega osebnostnega razvoja in ne toliko zaradi enakopravnosti ali drugih motivov (Ule, 2003). več edini, ki so ekonomsko skrbeli za družino (Ule, 2003). Tako so lahko več časa namenili svojim otrokom in postali aktivnejši očetje (Morman in Floyd, 2002). Tudi nekatere raziskave kažejo, da so očetje, ki so bili dejav-nejši pri vzgoji svojih sinov, pomagali tem pri razvoju v odraslost. Ti sinovi so bili manj agresivni, manj tekmovalni in bolj čustveno izrazni ter empatični (Brody, 1996). Za očete je prevzemanje vloge starša, še posebej v odnosu z otroki istega spola, še težje, saj so pod vplivom tradicije, ki moškim odreka pravico do močnega izražanja čustev. Pomanjkanje čustvenih vezi med očeti in sinovi naj bi bilo predvsem zaradi zahtev spolne vloge, ki omejuje emocionalnost med moškimi (Morman in Floyd, 2002). Moški je ob nosečnosti in rojstvu otroka pod vplivom dveh kontradiktornih teženj. Na eni strani ga vleče v to, da bi se identificiral z žensko in postal aktiven kot oče, na drugi strani pa ravno zaradi svoje odrinjenosti (drugačnosti) išče izhode drugje, v zagotavljanju ekonomskih pogojev idr. Za mamo je namreč samoumevno, da se posveča otroku, ker ga je devet mesecev nosila pod srcem in je tudi odvisen od nje (dojenje), oče pa mora znotraj tega najti svoje mesto, ki pa bo povsem njegovo in ne bo nadomeščalo mame (Kompan-Erzar, 2003). Kje lahko mozie iščejo vzor m enakopravnega očeta? Stern (1998) pravi, da ob tem, ko se v materi oblikuje nova identiteta, tudi oče konstruira svojo 'očetovsko identiteto', vendar ta ni veliko raziskana. Govori o tradicionalnem očetu (ki pretežno skrb za otroka prepušča materi, sam skrbi za fizično varnost družine, obrne se v zunanji svet, kjer je bolj gotov) in o enakopravnem očetu (ki se enakopravno vključi v skrb za otroka). Tradicionalni oče opazuje preobrazbo svoje žene v mater z me.šanimi občutki: občutki zmede, ljubosumja, zanimanja in z občutkom nepotrebnosti, ker lahko le opazuje odnos mati-otrok (Stern, 1998). Ker je manj vključen v vsakdanjo skrb za otroka in se ima le za pomožnega skrbnika otroka, ,se njegova preobrazba iz biti sin v biti oče lahko v polnosti zgodi šele pri otrokovi starosti dveh let in več. Takrat nastopi ne toliko kot skrbnik svojemu otroku, ampak bolj kot učitelj in oseba, ki poskrbi za sprostitev in smeh. Možje, ki so intelektualno dojeli spremembo v starševski vlogi, svoji ženi dajejo psihološko podporo s tem, da ji kažejo svojo ljubezen in zanimanje. Ne vključujejo pa se v obliki spodbtijanja, vrednotenja in svetovanja na temo .starševstvo. Enakopravni oče ve, kaj pomeni biti dejansko vključen v skrb za otroka, kar ga naredi za boljšega očeta, kot bi sicer bil. Enakopravnega očeta ni lahko definirati, saj se socialno okolje tako hitro spreminja, da ne moremo govoriti o tipičnem enakopravnem očetu. Gotovo pa je, da tudi očetje, ki se enakopravneje vključijo v skrb za otroka, ne morejo zadovoljiti vseh potreb in pričakovanj svojih žena, običajno nimajo vzora za to vlogo v svojem očetu in so zato v svoji vlogi precej negotovi in ranljivi. STARSEVSTVO Starševstvo in pozitivne izkušnje z njim niso odvisne samo od individualnih zmogljivo.sti posameznikov, ki se za starševstvo odločata, ampak tudi od kombinacije ostalih dejavnikov, med katerimi je med najpomembnejšimi prav socialno okolje, iz katerega izhajata starša. V tem okolju pa je prav najpomembnej-,še partnerstvo med staršema (Clulow, 1991). Raziskave ugotavljajo tudi pozitivno zvezo med kvaliteto zakonskega odnosa in varno navezanostjo med staršema in njunimi pozitivni nagnjenji do starševstva (Goldberg & Easterbrooks, 1984; po Clulow, 1991). Prav stiska, ki jo prinese novorojeni otrok, je tista, ki vzpodbudi starša, da v sebi najdeta potencial za prevzem te vloge (Gostečnik, 1999; Kompan-Erzar, 2003). Ugotavljajo tudi, da dinamika zakonskega odnosa vpliva na nekatere vidike zgodnjega starševstva, čeprav je potrebno upoštevati metodološke omejitve pri merjenju kvalitete zakona in starševstva. Seveda pa se lahko ta pozitivna zveza med zakonskim odnosom in starševsko vlogo spremeni s staranjem otrok ali s prihodom novih (Goldberg in Easterbrooks, 1984). Zato je zelo težko sklepati na to, kaj pomeni odločitev za otroka in kaj otrok prinese v zakon ter družino. Prihod otroka v družino lahko pomeni nekaj težko pričakovanega in je to za oba starša vesel dogodek, ki ju še bolj poveže tudi v njunem zakonskem odnosu. Lahko pa seveda v izjemnih primerih otrok pomeni vsiljivca, ki preprečuje novima staršema, da bi še naprej uživala v kvalitetnem odnosu. Po raziskavah je poleg obdobja adolescence prav obdobje rojevanja in vzgoje malih otrok ključno v odnosu med partnerjema. Otroci so tisti, ki testirajo starša, ali sta sposobna prilagoditve na spremembo, ki jo vnesejo s svojim prihodom. Njuna naloga paje, da naslovita ta medosebna čutenja in konflikte, povezane z ločevanjem in približevanjem, avtonomijo in kontrolo. Tako kvaliteta odnosa med zakoncema pomembno vpliva na zmogljivost posameznika, da bo funkcioniral tudi kot starš (Clulow, 1991). Otrok z vsemi zahtevami, ki jih prinaša, s popolno nemočjo in odvisnostjo od drugih predstavlja resen izziv za partnerja, ki morata sedaj svoj čas in skupni čas razdeliti še na nekoga. Clulow (1991) pravi, da se lahko zadovoljstvo v zakonu precej zmanjša, saj se del prostora tega zakona preoblikuje v prostor starševstva. Prav prehod v starševstvo je svojevrsten preizkus za par, do koder so njune meje bližine in distance, zlivanja in diferenciranja. Pomembna je torej njuna fleksibilnost v odnosu: ali JU vsaka sprememba vrže ob tla in se še dolgo nista sposobna pobrati ali pa .sta pripravljena na spremembe. Tu se potem ustvari nov prostor za otroka. Podobno ugotavljajo tudi drugi avtorji (Cro-han, 1996), ko pravijo, da se kvaliteta odnosa med partnerjema zmanjša v primerjavi s partnerji, ki so brez otrok. Seveda se z rojstvom otroka in prevzemanjem vloge starša zakonska vloga ne konča. Postavljena je pred nove izzive, saj sc mora preoblikovati in najti prostor za novo bitje, hkrati pa ohraniti lastno identiteto (McGoldrick, 1995). In tukaj gre najbrž iskati tisti preo.stanek energije, ki se prelije iz zakonskega odnosa, vendar se ne izgubi. Zanimivo razlago ponuja tudi Feldman (1971; po Clulow, 1990). Starši, ki so imeli pred rojstvom otroka bolj »diferenciran« zakon, kar pomeni, da so imeli poleg zakona tudi stvari izven njega in so dopuščali različnost, so lažje .sprejeli otroka kot tisti starši, katerih zakon je temeljil na visoki vzajemnosti in skoraj odvisnosti (bolj toge meje). Pri teh je prihod otroka pomenil dosti večje prilagajanje in večje odpore. Cowans (1985) o zadovoljstvu v zakonu po rojstvu otrok pravi, da zadovoljstvo pride na najnižjo točko približno 18 mesecev po rojstvu otroka, s tem, da pri ženskah pade že takoj po rojstvu, pri moških pa začne vidno upadati po 6 mesecu otrokove starosti. Ključno vprašanje jc torej, kje najti dodatno energijo za zadovoljstvo v zakonu, ki se je zmanjšalo zaradi prihoda otroka (Feldman, 1971, po Clulow, 1991). Knox in Wilson (1978) poročata o tem, da za matere rojstvo drugega otroka pomeni dodaten napor, predvsem na področju skrbi za otroka, vendar pa to po mnenju mater, ki so bile vključene v razi,skavo, ne vpliva na njihovo zadovoljstvo v zakonu. Po nekaterih podatkih naj bi se njihovi zakoni po rojstvu drugega otroka izboljšali. Richmondova (2005) v svoji raziskavi ovrže to stališče z ugotovitvijo, da so tisti, ki drugič postanejo starši, manj zadovoljni z udeležbo v skupnih aktivnostih in medsebojno komunikacijo v primerjavi s starši, ki so to postali prvič. Poročali so tudi o nižji ravni medsebojnega ujemanja glede na starše enega otroka. Vendar pa zmanjšanje zadovoljstva v zakonu zaradi prihoda novih otrok ne pomeni tudi samodejne prekinitve zakona. De-vinova (1996) ugotavlja, da se kljub povečanju stresa v odnosu zaradi prihoda novih otrok ni potrdilo, da bi se povečalo tudi število ločitev. Tudi Stern (1998) navaja, da je obdobje, ki sledi rojstvu otroka, zelo pomembno za zadovoljstvo v zakonu. Način, kako se moški vključi kot oče svojemu otroku in kot mož svoji ženi, je vzporeden s tem, kako bo njegovo žena videla njega kot moža in kot partnerja v prihodnjih letih. Če se zakonca uspeta dogovoriti za solidarno porazdelitev odgovornosti, uživata v .skupnem delu, usmerjanju otroka in istočasnem poglabljanju njunega odnosa. Če mati ve, da lahko računa na moža v delitvi odgovorno.sti, ko bo spet v službi, lahko laže prenese pritisk v prvih mesecih po otrokovem rojstvu. Mnogo žena zato čuti globoko hvaležnost in prijateljstvo do moža, kar še utrdi njun zakon (Stern, 1998). Novorojeni otrok uči starse upravljanja sprememb. Ob približni otrokovi starosti 18 mesecev zadovoljstvo y zakonu pade na najnižjo toä