V spomin dr. Ivanu Tavčarju.
Ti, ki si dal nam cvetja še v jeseni, po poti vračaš beli se, sneženi na svoje ioli Ijubljeno Visoko, Odhod tvoj bol nam je zadal globoko.
Značaj je trden tvoj bil kakor skala. Za tabo je blesteča sled ostala, ta sled so tvoja neminljiva dela, nesmrtno bodo v narodu živela.
Ob grobu tvojem pomladansko cvetje dehtelo vekomaj ti bo v pozdrav, posiljalo ti žarno bo poletje
spev drobnih piičic z visoških dobrav,
donelo ti domače milo petje
tja bo do rajskih večnosti planjav!
Ivanka Kalinova   .