Vilko Nona k (Ljubljana) О S L O G U P R V E P R E K M U R S K E K N J I G E Meditem ko je jezik nekaterih prekmurskih pisateljev, predvsem Šte- fana Kiizmiča, bil z vidika zgodovinske slovnice in dialektologije v glav- nem že obravnavan, pa čaka njihov slog in vsebinska analiza njihovih spisov še osvetlitve in poglobitve. Med starejšimi slovenskimi pisatelji zavzemajo s tega vidika posebno mesto prekmurski — snovno zaradi protestantske vsebine, jezikovno pa zaradi madžarskih virov in vplivov ter zaradi posebnih težav pri us tvar janju pojmovnega in posebej verske- ga izrazja v svojem narečju, pri čemer se niso mogli nasloniti na osred- njeslovensko prakso. Kot poskus v tej smeri n a j sledi oznaka sloga prvega prekmurskega pisatelja Franca Temlina v knjigi Mali katechismus, touje tou kratki navuk vöre ke r schanszke . . . Halle 1715. To je prevod Luthrovega Ma- lega katekizma iz madžarščine: Györi Ka tech i smus . . . Halle 1709, česar M. Rupel še ni vedel.1 Zato so pri nas od Š. Kiizmiča dalje upravičeno imenovali Temlinovo knjižico »Györski katekizmus«. Ker se je samo- stojnost Temlinovega sloga mogla uveljaviti predvsem v predgovoru knjige, se bomo omejili nanj . Prevedel ga je sicer iz madžarskga izvir- nika in ni docela Temlinovo pisanje, kot je mislil Rupel.2 Vendar je Temlin uveljavil nasproti uradni hladnosti, strnjenosti in strogi literarni formulaciji izvirnika, pod katerim je podpisan »konvent luteranske cerkve« v Györu, ki je delo namenil madžarskim evangeličanskim cer- kvam tostran Donave, — doka j svoboden prevod, v katerem se sam v prvi osebi večkrat imenuje, ogovarja bralca, ki ga je mogel zlahka razu- meti, sa j mu je spregovoril preprosto in nazorno. Temu ustrezno se je T. tudi podpisal pod ta predgovor kot »Cultor Jurium et Philosopiae«, potem ko je skril svoje ime v verzificirani kriptograin na naslovnem listu. Vsebinsko je spremenil p red go vor tudi glede tega, da je izpustil 1 M. Rupel , Prva prekmurska knj iga — T e m l i n o v Mali k a t e k i z e m 1715. Raz- prave S AZU 2. razr. II, 1956, 103—114. 2 r. t. 110. nagovor založnikom in nadomestil omembo pomanjkanja madžarskih knj ig s poudarkom, da ni najpotrebnejših knj ig »vu našem slovenskom jeziki«. P rva značilnost Temlinovega sloga je jezik sam glede na čistost bese- dišča. Ker je sledil živemu jeziku, je uporabljal precej tujk. Iz madžar- ščine jih je manj , npr. varašancom 3, kivâniije 9, rendelüite 6, gingla- vosti 4, profetinske 6, tolmačil 5, zmertukom 6, baute 7, siikešina 8 itd. Več jih je iz nemščine, npr. zagvišno 3, f a ra r 4, k ra jcar 4, mešter 4, talom 4, glili 5, grünt 7, dönok 8, štimau 8 itd. Po obeh jezikih je po- sneta raba sestavljenih glagolov, kar pozna tudi živi govor, npr.: gori zhrânijo 4. gori z ras t i 4, noter vcepiti 6, gori zderši 6 itd. — Delno po madžarskem posredovanju so prišle v cerkveni jezik latinske tujke, npr . znature 3, kaštigati 4. reeitiije 5, šumno 6. fundamentom 7, regttle 9 itd. — Iz kajkavskih knjig in rokopisov, ki so jih uporabljal i v Prekmur ju , je prevzel izraze kot: opadniije 4, koleri 4, рак 4. Otec 4, vsegaveč 4, leprai 4,8, takaiše 5, s koulikov 4, ako (i, nahajamo 7, predklâda 7 itd. Medtem ko moremo o madžarskih, nemških in latinskih tu jkah reči, da je njih čustvena, doživljajska vrednost pristna, ker jih je pisatelj zajel iz žive govorice in se z njimi obračal k nosilcem tega narečja — pa o besedah iz kajkavskega narečja tega vsaj brez pr idržka ni mot- reči. Čeprav ima prekmurščina isto podlago kot hrvaška kajkavščina in z njo mnogo skupnih značilnosti, vendar se take in druge oblike niso udomačile v prekmurščini. Zato da je raba takih kajkavskih besed Tem- linovem slogu — in enako tudi drugih najstarejših prekmurskih pisa- teljev — nedomač, nekam slovesen zven. Ta slovenska dikcija je sicer v skladu s celotnim cerkvenim, verskim značajem teh tekstov, ki vsebujejo tudi druge, podobno učinkujoče ne- domače posebnosti, prevzete iz predlog. Taka značilnost je npr. inver- zija, ki v nasprot ju z živo rabo postavlja pridevnik za samostalnik (pač že po latinskem vzgledu), npr. pr i T.: žitka vekivečnoga 3, reiči Bože svete 3, jasnosti sunčene 3, česti svoje 5, bližnjemu Tvojemi 8 itd. Kakor je — morda nezaveden — namen take nenavadne stave besed, doseči slovesen, vzvišen učinek, kakršen se zdi pisatelju o nevsakdanjih rečeh primeren in ustrezen vsebini, tako skuša doseči pisatelj enak učinek tudi z drugimi sredstvi in reči moremo, da preveva ta slovesni, privzdig- njeni slog vse T. delo. Omenimo npr. le še rabo sinonimov v te j zvezi, kot: želej i kivâniije 3 (madž. z istim pomenom), v to veliko globokoučo te krnice « t e m ice) ino temnosti 4 (avtor se ni zavedal enakega izvora in pomena obeli izrazov) itd. Sredstva cerkvene in šolske govorniške dikcije so tudi čustveni vzkli- ki, npr . : Ali ob jaii ino jai! 3, Ob nevolno krščanstvo vaše 4 iitd. — Tem je blizu apostrofiranje bralca, ki poživlja abstraktno razpravl janje , npr.: draga Brâtia v kristuši 6; posredno vrsta navedb iz sv. pisma, neposred- no pa vsi zadnji stavki na str. 9, s katerimi »Tebi Priateu vkristuši« daruje svoje delo in mu naroča, kako ga n a j uporablja . Posebno s temi sklepnimi stavki je pokazal pisatel j zelo živ, neposreden, topel odnos tako do bralca kot do svojega dela in njegove vsebine. Če pr imerjamo ta razgovor z izvirnikom, kjer ga ni, spoznamo T-ovo izvirnost, vzgoji- teljsko in tudi narodnostno zavzetost, obenem pa slogovno spretnost. Pr izadevanje za preprosto, nazorno izražanje vodi Tem I i na tudi h go- stobesednosti, s katero širi bolj strnjeno besedilo izvirnika, npr. ko je vrinil med drugi in tretji stavek vzklik: »Ali oli jat ino jai!« — s čimer je smiselno in čustveno povezal naslednji stavek: »Zalosno je zagvišno tožbe vreidna ta reič . . .« s prejšnjim stavkom. — Ljudsko nazorno je prikazal duševno stanje tistega, ki se v temo »vtapla«, da . . . »sleposti svoje ošlatati, ako je glili jako grouba ( = velika) nemorejo« (4). — K taki nazornosti sodi tudi, ko namesto »brezštevilno mnogi« v izvirni- ku pravi : »nezračunano vnogo Diišic« (3) — kot začetek stavka, v ka- terem je dodal kar štiri vrste, s katerimi je povedal kratko formulacijo izvirnika: »so v zveličavni znanosti tako slabi«. V nadal jnjem delu te periode je podobno suho: »v čem n a j bi bilo krščansko znanje, niti prav ne vedo« — razčlenil nazorno: »vkom рак kerščanstvo stoy, ako se opi- tajo, a ni edne piknice neodgovorio, niti odgovoriti nevejo« (4). Tako neznanje nekaterih vernikov imenuje »njihovo diihovno veliko slepost«, kar je izvirniku »zoprno neznanje« in medtem ko je le-temu le »delno« vzrok tega pri starših, Temlinu: »zrok . . . naii per v i ino nai vekši zRo- ditelov pohaja« (4). Zanemarjeni verski vzgoji je T. posvetil precej besed in razširil izvir- nik, k je r npr. »svojega otročiča nežno vzgaja«, pri T. pa: »rai vgingla- vosti ( = madž. nežnosti) ino vu velikoi preoimbi (— precembi = razkošje) svoje drage sinke gori zbranio« (4). Odnos staršev do šole je T. (verjetno učiteljski kandidat) označil z domačo podobo: »se jim vnouža ( = ne ljubi), za včenje otrouk svojih škoulniki eden ali dva kra jcara daiti« (4) za izvirno, da nočejo plačati. Posledico tega, da ostanejo otroci »kot junec brez pouka« (izv.), je T. grobo na široko obsodil takole: »rai svoim sinouni, stilni neimimi jünci navkiipe, živinskim tâlom, lep rai vsilnom triipi, goni da jo zrâsti govoreči: Nebode z-mojega sina Farar ani Mester ( = kantor). Jako moudro, kako dabi sâm Fara r Diišou meu, kaibise sta- rau za njo, a oni рак n e k (4—5). Kako mu je bila šola pri srcu, dokazuje naslednje prikazovanje raz- mer v njej : »Driigi zroik, šterie nei naimčnši nabâjase takaišše i vDii- bovnom stavi, naime р ак všolai naššili vkoterili, takšo mouč ino vlada- nje je obderžalo svečko včenje, d a ani glasa Božje svete reiči neiga čuti, ino akosc glili nigda nigda (koteroje jako reitko) vništerib meistih, gdeso naime Bogaboješeišši ino vučeneišši škoulnicje katechisinus recituje, nikai zato, jako mali ali beršei nikakvi basen stoga ne vol na Doc a neinia, ârse nahâ ja jo stanovi to Vučitelje škoulski, šteri povsem časi česti svoje, vroirke ne vzemo neti kaibi tolmačili navuk vörc kerščanske, vnogo včio, ar liibezen kristuševo, šteraje od vsega sveita moudrosti ino včenja vekša . . . zamiidio, svečka р ак vsa nikaiso nei« (5—6). V naslednjem odstavku v nasprot ju z izvirnikom, kjer »zahtevamo od vseli cerkvenih oseb« ustrezen verski pouk — T. svari zavoljo »ete manjosti« (lenobe), tin sicer: »nei jas, nego ta čista ino odebrana posuda Gospodnova sveti Pavel Apostol vas opomina«. Mimo izvirnika se skli- cuje še — »ako vam je ton nei zadosta zgledniiese vProfetinske knige svčtoga Ezechiele >4. Kai vam Bong ponjem oznäva.« Го zavzetost, pod- prto s samostojnimi navedki iz sv. pisma, še živahno podkrepi v razgo- voru z bralci: »1 jas vas takaiše pokorno prosim, da vse vaše včenjč tak rendeliiite ino ravnaite, kagdabi mogli ponižne molitve, šummo vsega kerščanstva touje katechismus, zmaterinskim mleikom navkiipe, vto malo Deco noter vcep i t i . . .« (6). Svobodnost v naslonitvi na izvirnik je pokazal v teh odstavkih še v več primerih, npr. ko je isti madžarski izraz »szčp gyöngen« (= lepo nežno) prevedel prvič: »kako goder ta Doika pomali z mertükom (madž. mérték = mera, zmerno) piišča mleiko vu viista svojega ginglavoga De- teta . . .« (6), drugič pa : »lepou pomali« (7). »Doječa občutlj iva mati« izvirnika je tu jedrnato »dojka« (po madž. dajka) in isto besedo je uporabil nekoliko dalje namesto madž. »duševno dojništvo« z nazornim smiselnim prilastkom: »ete mile Doiike n j e verna sliižba« (7). Zaradi nazornega izražanja si T. ne pomišlja dodajat i izvirnikovim formulacijam npr. pridevnik k samostalniku: »naše zaspane oči zbriše- mo« (7); soznačniico: »na prâve vöre pout ino cesto« (7), še en samostal- nik: k »Dociorje« v izvirniku (tako Hebr 5,12) še »ino vučitelje« (7) — kar jo zaradi pisateljevega čuta za stvarnost mnogo bliže bralcem, med katerimi so bili tudi učitelji. — Podomačil je nekatere prispodobe, npr.: »smo odrasli otroškim plenicam« — »smo že von zotročcga računa zrasli« (8); — »in postali resni l judje« — »ino smo ta nihali otročjo šalo« (8). — Z istim namenom je dodajal besede, da je izpolnil misel stavka, npr. »ne sraimujmo se učiti katekizma«, je prevedel: »neboidi nas sram slov mâlov Deeov navkiipe katechismus se včiti« (8). Posebno se je še osamosvojil T. v samostojnem oblikovanju izvirniko- vih stavčnih zvez z namenom, da bi bilo besedilo bolj jasno in domače. To je storil že v prvem odstavku predgovora, ki se v izvirniku pričenja tako abstraktno: »Čeprav je človekova naravna modrost zakrita s tako globoko t e m o . . . « in šele ob koncu doda: »po izreku sv. Pavla 1. Kor. 1. 20«. Temlin pa je vrstni red obrnil in preprostemu bralcu ustrezno razširil kratico, kot da bi govoril v pridigi: »Sveti Pavel Apoštol, vjed- nom Svojem listi, šterogaje, korintuš varašancom napisan, na pervom tali tak pravi, ka je . . .« Drug tak primer svobodnega izražanja izvirnikovih misli je v tistem delu predgovora, kjer utemeljuje potrebo verskega znanja in posredno pr imer ja katekizem, ki ga je prevedel, z nauki sv. Pavla. Izvirnik je povedal to bolj strnjeno: » . . . nekateri med nami bi morali taki biti, ki so prebitevši znanje k a t e k i z m a . . . imeli bi obilno dušne razumnosti in bi tudi k a j drugega znali učiti . . .« — T. pa : » . . . âr vnogi so znaš, šterim njihovo vreimen nepernaša tou sebov, kaibise oni Katechismus vči ti : nego kaibi driige vu vöri slabe na prave vöre pout ino cesto vodili . . .« — pri čemer prvi stavek zase ni dovolj jasen, ker je preveč preprosto in zato dvoumno povedal, da so že odrasli najnižj i stopnji verskega pouka. Toda v resnici bi se taki verniki »morali učiti začetkov božjih besed«, kar pove T. govorniško nazorno s pleonazmom (pri čemer sta obe besedi tujki, toda ljudski): » V a m . . . 1'ali ešče pervi grünt ino fundamentom reiči Božje svete« (7). V nadal jevanju pravi izvirnik: » . . . ste postali taki, ki pogrešajo mleko in ne prave jedi« — kar jc prevajalec smiselno do- polnil s prispodobo: »Zato takšim vamje potreibno biti, kako toi nut loi Deci; kolera mleiko, nei kakšo vladno j eist vino potribüje« (8). V parafrazi 1 Petr 1 je izvirnik: »in ne bodimo več otroci glede ra- zumnosti, marveč glede hudobije bodimo otroci, glede razuma pa stari« — T. skušal razumljiveje približati: »ne nasledüimo Deco vslaboi pa- meti, nego vu nia loj hüdonbi, vu našem рак razumi stâri ino moudri liidje boimo« (8). K o n e c s v o j e g a p r e d g o v o r a j e T e m l i n d o c e l a p r i l a g o d i l s v o j i m r o j a - k o m . B o l j u p r a v i č e n o k o t i z v i r n i k o m e n j a » p o m a n j k a n j e m a d ž a r s k i h k a t e k i z m o v « , p o u d a r j a T . >kai v u n a š e m s l o v e n s k o m j e z i k i , n e i l i l e p r a i d r i i g i n a b o ž n i k n i g , n e g o e š č e i e t e m a l e i n o n a i p o t r e b n e i š e k n i ž i c e , v e - l i k a j e s i i k e š i n a « ( = s t i s k a , p o m a n j k a n j e , 8) . Z a m o l č i m a d ž a r s k o p r e d l o - g o i n p o v e , d a j e » k a t e c h i s m u s n e m š k i . . . s t a k š o v p a s k o v , z k a k š o v s e m n a i b o l e l n o g a u , n a č i s t i s l o v e n s k i j e z i k p r e l o ž o « (9). M e d t e m k o v i z v i r - n i k u i z d a j a t e l j i » m e n i j o , d a b o to p o b o ž n o d e l o k o m u v G o s p o d u u g a - j a l o in n e b o b r e z d u h o v n e g a s a d u « — T . t o p l o v e č k r a t n a g o v o r i b r a l c a in » o f f e r i i j e « s v o j e d e l o » T e b i P r i â t e u v k r i s t u š i « . v e r j a m e , d a m u b o » p r i č t n o « in d a g a b o p r i v e d l o » n a p r a v o k r i s t u š e v o p o z n a n j e . . . i n o n a v s e k e r š č a n s k o g a ž i t k a r e g u l e n a v č i « . P o n o v n o g a p r o s i , n a j v z a m e »ov m o i m a l i d a r z a v e l i k o i n o z a d o b r o « t er m u » ž e l e j i k i v â n i i j e z č i s t o g a s e r c a « . n a j bi g a u p o r a b l j a l v p r i d b l i ž n j e m u i n s e b i . S p r i č o t e g a , d a j e F r a n c T e m l i n p r i r e d i l p r v o v e č j e b e s e d i l o v p r e k - m u r s k e m n a r e č j u z a t i s k . m o r a m o o c e n i t i n j e g o v s l o g g l e d e n a j a s n o s t , n a z o r n o s t , ž i v a h n o s t i n s a m o s t o j n o s t n a s p r o t i i z v i r n i k u , k a r v s e u s t r e z a n a m e n u n j e g o v e g a p r e d g o v o r a v M a l i k a t e c h i s m u s , kot z e l o u s p e l in k o ! d o k a z v i s o k e l i t e r a i r n o j e z i k o v n e t e r s p l o š n o k u l t u r n e r a v n i n j e g o v e g a a v t o r j a . G o t o v o j e n j e g o v o d e l o t u d i v t e m p o g l e d u m o č n o in d o b r o v p l i v a l o n a l i t e r a r n o d e l o n a s l e d n j i h p r e k m u r s k i h p i s a t e l j e v . S U M M A R Y T H E STYLE O F T H E F I R S T B O O K W R I T T E N IN T H E P R E K M U R S K I « D I A L E C T The H u n g a r i a n vers ion of Luther's »Little Cateehis in« (Györi katechis - m u s . . . Halle, 1709) w a s translated f rom the H u n g a r i a n into the Prekmursk i d ia lect hv Franc Teml in under the title of »Muli k a t e c h i s m u s « . . . Huile, 1715). This is the first book printed in this dialect (only one c o p y is preserved in the H a u p t b i b l i o t h e k der F r a n k e s c h e n S t i f tungen ut Huile) in w h i c h fa ir ly ex ten - s ive rel igions, d idac t i c and f ict ional prose w a s deve loped . The author invest i - gates the in troduct ion of Temlin's work for its re lat ive d e p e n d e n c y upon the or ig inal and he asserts that the asserts that the translator o f ten deviates from the original to obtain greater c lar i ty and to m a k e it more unders tandable espe- c ia l l y for the s imple reader. Thus , he uses for one express ion in the original two express ions , h e apos trophizes the reader, en larges sentences w i t h пел* expres s ions and e x p a n d s e spec ia l ly that part in w h i c h the neg lected rel igious t each ing in schoo l s is ment ioned .