Drage črešnje
onček, kam pa danes tako hitiš ? Pri najboljšej volji te dohiteti ne morem. |Počakaj, da ti povera, kaj nameravam zdaj-le storiti."
Toneek  se ustavi  in pričaknje  svojega sošolca,  ki z bosima nogama maha proti njemu.
,,,,Veš Franek, zjutraj, ko sem šel v solo, ugledal sem na obronku hriba mnogo jagod. A easa takrat nisem imel, ker se mi je mudilo. A zdaj bode ravno pravi čas in zlpžno si jih. uaberem. Ce hočeš jih tudi ti kaj dobi.š. Pojdi hitreje! No, kaj premišljuješ ?""
,,Kdo bode zdaj jagode bral, ko so erešnje zrele," odgovarja Franek. ,,Vže več dni ogledujem Hribnikovo črešujo. ki je letos zelo obrodila. Danes se mi zdi ugodna prilika, da zlezein v vrh in si jih natrgara poln klobuk. Hribnika sem ravuokar srečal, ko je uesel težko vrečo žita v mlin. Najmanj jedno uro se ne vrne. V tem času sem pa jaz Bog si ga vedi kje. Ha, ha, ali nisem prebrisan! Toda le hitro, da sva poprej tara. Bodeš videl, kako je polna. Izvestno se ti bodo cedile sline po lepih, rudečih črešnjah. JNfapačiio bi ravnal, da ne zležeš tudi ti na drevo."
Tako modruje Pranek, ki pač ni bil, da bi dejal, vzgled pridnega in po-shišnega dečka.
Touček se neporednernu Franeku nekoliko nasmehne ter pravi: ,,Nikar ne bodi tak; ali nisi eul v šoli pri krščanskemu nanku, da ni dovoljeno, kaj taeega storiti?"
,,Kdo me pa vidi. lepo te prosira, saj sern ti dejal, da Hribnika ni doma," odgovarja Franek.
,,Res, da Hribnika ni doma, a greh je vender-Ie, če mu kradeš črešnje. Sicer pa, če te on tudi ne vidi, vidi te Bog, ki vse vidi in vse ve."
,,To se zua, da Bog vse vidi; ali pomisli, kaj pa je Hribniku, ce mu vzamem klobuk črešenj ? Zaradi tega ne ouboža. A najbolj me to draži, da je črešnjevo deblo naraazal s smolo, da bi nihče gori ne mogel. Ali moti se stari raož. Ne trgam zastonj hlač vže štiri leta v šoli, da bi mu ne prišel do konea. Zjutraj sem namreč s seboj prinesel debelo vejo, ki ima več grc. Nasloniin jo na drevo in zlezem, ne da bi se sraole dotakuil, na prvo vejo. To se bode začudil Hribnik, ko bode videl, da rau je najpolnejši vrh na erešuji obran, a deblo od spodaj je takšno, kakeršno je bilo poprej. če mi bode všeč, pošalim se še nekoliko z njim in rau nekoliko črešenj na oknu za spomin pustim."
,,,,Franek, Franek, kdo bi raislil, da si tako hudoben. Pazi se, da se ti ue pripeti kaka nesreča. Oe te Hribnik zasači, preraelje ti do dobrega kosti. A še nevarnejše bi bilo, če bi doli padel in se poškodoval. Saj veš, kaj smo brali nekoč o raiški: kdor nevarnost ljnbi, pogubi se.""
,,Da, Tonček; ali miška ni bila tako raodra. kakor sem jaz. Da bi z dre-vesa padel, tega se ne bojim, ker je malo takih plezalcev, kakeršen sem jaz. Le poglej, ali nisem resnice govoril, ko sem dejal, da je črešnja polna, da se kar šibf. če te ne mika z menoj, pa pojdi za jagodami!  Želiin ti dober tek.  Z Bogom!"
Ko te besede izpregovori, skoči črez plot ob cesti, privleee iz grma debelo in visoko vejo ter hiti k črešnji. A Toneek otide po cesti s prstom pretee tovarišu.
Franek se ni zaraan hvalil, da je dober plezalec; komaj nastavi vejo k deblu, zleze kakor mačka v najpoluejši vrh. Pazno se ogleduje na vse strani, a nikogar ne vidi. Zadovoljno se nasmehne in začne zobati lepo rudeče črešnje. Vidi se, da lnu diše. Ko misli, da ima vže dovolj, napolni še. klobuk. A kaj je to? Nekaj ga zaboli v nogo, da se strese in mu od strahii in boleeine klobuk pade iz rok. Pogleda in vidi, da ga je pičila raku podobna žival. Eana začeuja otokati in bo-lečina je vedno hujša. Prestrašen zleze doli; kaj naj stori ? Leva noga ga tako peče, da se ne upa na-njo stopiti. Orešnje mn več ne diše. Pozabi nanje. Klobuk vzame, vejo pusti ob deblu, ne zmeni se za raztresene črešnje in hajdi proti domu. Ali o groza, še hoditi ne more! A prebrisana glava si ve pomagati. Ob jeclnej nogi skače, kolikor more dalje. Od daleč ga ugleda Toneek, ki jagode nabira. Ko vidi, kako čudno njegov toviiriš skače, nasmeje se rnu inpravi: ^Ali te je Hribnik nasekal, da se talco eudno držiis in se bolj čndno skačeš?" Franek mu z jokajočim glasom pripoveduje. kaj se mu je pripetilo iri ga prosi, da bi mu pomagal domov. Noga mu je vže jako otekla.   Hitre poraoci je bilo treba.
Tonček naloži bolnega tovariša na svoji rarai ter ga počasi stopajoč nese proti domu. Težko je bilo breme; večkrat je moral počivati in se nekoliko od-dahniti.  Ali vzdihi Franekovi mu dado nov pogum.
Mati Franekova se ravno pred hišo mudi, ko dospejeta dečka v njeno bli-žino. Ko uglcda jokajoč obraz svojega sina in sopihajofiega Tončka, ki komaj stopa s težkim bremenoin, hiti jima naproti ia zavpije: ,,ZaBožjo voljo, kaj se je zgo-
dilo,  ali si--------?" pri teh besedah je vže pri sinu in ga vzame Tonekii z ra-
mena. Toneek nato pripoveduje, kako in kaj se mu je zgodilo; a Franek vedno zdihuje, kako ga boli. Oteklina je bila vže silno velika. Mati kmalu ugane, kakšna žival je sinn veselje na čresnji skalila. Ker je pa v ljudstvu razšiijena vraža, da je škorpijon hujši od gada, prestraši se mati zelo. Hitro nese Franeka v sobo k očetu. Tonček gre za njima. Tndi oCetu se rana in oteklina zdita nevarni. Prosijo torej Tončka, uaj teče v vas po zdravnika. Zdravnik pregleda rano in pravi, da je nevarna, ker ga je žival pičila na podplat, kjer je mnogo žilic. Kri je zastrupljena, toda v ngodnem slučaji bode za tedea clni zopet vse dobro. Zapiše zdravila in otide. —
Za dober teden vidimo Franeka zopet na poti v šolo. Ali to ni več tist neporedni in neukrotljivi deček, katerega smo videli pred tednom prihajati iz šole. Ves bled in upadel počasi in ponižno stopa po cesti. Ko pride v bližiuo Hribni-kovega vrta, strese se ter se niti pogiedati ne upa na črešnjo. Prišedši mirao so-sedove hiše, ugleda ga Hribnik, ki mn je bilo vse zuauo. kar se je bilo zgodilo. ,,No, Franek, ali te še mikajo moje črešnje ? Mislim, da so te za vselej ozdra-vile.:' Kri zalije Franekn lice od sraraote in hitro otidfi dalje. A Hribnik se mu nasmehne in zavije okrog ogla.
8 povešenimi očnri pride Franek v šolo. Gospod učitelj mu ne reče za zdaj uobene žal besede, samo opomne ga na prigovor, ki pravi:
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.                                                  Branimir