OD sft rivnosfni iiinaconhi. Dasi je na ladji vse dobro prcskrbiljeno, vendar se človek voseli, ako čuti aopet trdno zemljo pod seboj. Prispeli Jsmo v pristanišče Recife ali ikaikor po pomoti pravijo: Pernambuko, iki je imc za celo provinco ali državo. Recife je jpa glavno mesto. Bilo je proti 5. uri zvečer, ali po evropski proti poldnevu, fko smo dospeli na suho. Pričakovali so mas v pristanu naši dragi sobratje z g. inšpektorjem- Selva Jožefom, in so mas takoj odpel>ali v zavod, da smo že foožični voccr obhajali skupaj na sutiem. Ogledali smo si nato mesto do dobra ikakor tudi nedaleč od Recife ležeče mesto Jabontao, kjer je velika salezijŁ.nska poljedelska šola, novicijat in študenkat. Peljali smo se po železnici. Pohvaliti moram naše železnice, ki so hitrejše in tudi bolj udobne ikakor tukajšnje, čeprav se vsi boljši ljudje vozijo v I. razredu. Končno me je še čakala huda pot: Kalvarija obrežnega potovanja iz Reclfe ,do Belema ob izlivvi Amaconke. Bil je to teden mučnega potovanja. Ostajali smo mnogo časa v raznih pristaniščih ikakor: Port Natal, Fortoleza, Maranon radi nizkega stanja vode v pristaniščih. Končno smo dospeli v Belem, fei tvori takorekoč vrata in vhod v skrivnostno ki*aljestvo reke Amaconke. Tu je zelo vroče podnevi, jKmoči pa mrzlo. Podnebje je zelo vlažno. Smo v poletju, toda skoraj vsak dan nekoliko dežuje. Vprav fco to pišem, se je kar vsula huda nevihta z mogočnim grmenjem in bliskom preko nas. Mesio je drugače zelo razvito, važno križišče parobrodov proti Evropi (Kosulič), proti Severni Ameriki, proti jugu in v notranjost amaconskih pragozdov, bogatih na ikavčirku, bananah, volni, rižu itd. Predno se človek spusti v notrajnost skrivnostne pokrajine, se mora še privaditi podnebju, ker drugače prav gotovo podleže pogubonosnemu vplivu. — Konec sledi.