^ r^inta^óka, BORBA Osnutek ustave predvideva to, kar dejansko vni hočemo in kar smo dejansko z borbo dobili, to je, da je nosilce oblasti ljudstvo, to pomeni široke delovne množice. heto I. — Štev. 19 Ajdovščina, sobota, 22. decembra lOIS Cena 3.— lire 0 naš ustavi razprav* amo Primorsko ljudstvo je začelo razpravljati o ustavi. Že samo to dejstvo, da razpravlja o osnutku ustave tudi tiski košček slovenske zemlje, kateremu še ni dano v celoti svobodno zadihati v mejah demokratične federativne ljudske republike Jugoslavije, jasno kaže, da je naše ljudstvo razumelo bistvo tega osnutka ustave. To se pravi, da je tudi primorsko ljudstvo že v prvih trenutkih spoznalo v osnutku ustave zrcalo dejanskega stanja in volje primorskega ljudstva. Spoznalo je, da predstavlja osnutek ustave ne samo zmago ljudske demokracije, ampak tudi utrjevanje in zacementiranje osnovnih načel te demokracije, to je tistih načel, katera so dejansko ljudske množice delavcev, kmetov in delovne inteligence že v času same narodno osvobodilne borbe izoblikovale. Zato danes primorsko ljudstvo govori o bistvenih spremembah, ki so na osnovi borbe že nastopile in ne o stvareh, katere naj bi bile v več ali manj oddaljeni bodočnosti šele izvedljive. Danes govori Primorska o osnovnih načelih ustave, da je namreč prišlo na oblast delovno ljudstvo, kar omogoča tudi jamstvo za zaščito in razvoj vseh političnih, socialnih in gospodarskih sprememb, ki so dejansko nastopile v času borbe in predstavlja demokratično zmago delovnih množic. Seveda se tudi primorsko ljudstvo pri tem razpravljanju ne zgublja v množici členov tako, da bi izgubilo : izpred oči osrednje vprašanje, ki je važno prav za prav za vsako ustavo. Osrednje vprašanje, ključ za pravilno razumevanje ustave, pa je vprašanje oblasti, vprašanje, kateri družbeni, razredi drže komandne položaje v ' državi. ' • ' ■ Prav nam na Primorskem ni težko razumeti, zakaj je vprašanje oblasti osrednje vprašanje. Mi Primorci smo v celoti razumeli, tein jasneje tam, kjer so nam oblast iztrgali iz rok, to je onkraj demarkacijske črte, da država ni nekaj, kar stoji nad nasprotji in spori v družabnem življenju. temveč, da je samo izraz in orodje določenih razredov in razrednih grup. Tako je prišlo do tega, da nam na oni strani demarkacijske črte imenujejo podeštale iz’ vrst bivših fašistov in fašističnih provokatorjev, kar je v celoti v nasprotju s težnjami naših ljudskih množic. Jugoslovanska ustava pa dobesedno pravi takole: »V FLRJ izhaja vsa oblast iz ljudstva in je v rokah ljudstva.« To pa nam jasno pove, da ustava predvideva to, kar dejansko Pii hočemo in kar smo dejansko z borbo dobili, to je, da je nosilec oblasti ljudstvo, to pomeni široke delovne množice mesta in vasi. Taka ustavna potrditev osnovnega dejstva naše družbene stvarnosti pa je še bolj dvignila samozavest, ponos in čut odgovornosti delovnih množic. Zato pa tudi danes naši kmetje, delavci ter inteligenti na večjih ali manjših sestankih ne proučujejo samo ustave, temveč hkrati manifestirajo za pridobitve delovnega ljudstva, ki dobivajo v Jugoslaviji že zakonito obliko in ki morajo s priključitvijo k Titovi Jugoslaviji zadobiti zakonito obliko tudi za Primorsko, ki dejansko danes smatra jugoslovansko ustavo kot svojo ustavo, svojo pa prav zato, ker je Primorska sama narodno osvobodilno borbo sodoživljala z narodi Jugoslavije in si v lej 'borbi pridobila prav tako vse demokratične pridobitve kot ostale ljudske množice Jugoslavije. Tako pomeni danes razpravljanje o ustavi na Primorskem ne samo potrdilo in sprejem te ustave za svojo ustavo, to se pravi za našo primorsko ustavo, ampak tudi ponovno zahtevo primorskega ljudstva po priključitvi k Titovi Jugoslaviji. In vsa ta dejstva jasno pričajo, da se primorsko ljudstvo dobro zaveda, da pomeni osnutek nove ustave sijajno orožje delavnega ljudstva na njegovi poti za pravic , napredek in utrditev oblasti, gospodarstva in kulture delovnih množic. Zbor ljudskih odposlancev V peiek popoldne se je pričel v Postojni zbor ljudskih odposlancev. Pred voljenimi predstavniki vsega delovnega ljudstva cone B se je razvilo dejansko življenje in delo tega koščka primorske zemlje, ki ji svetovni reakcionarji ovirajo, da bi svobodno zadihala v mejah mlade Titove Jugoslavije. Navzoče sta pozdravila in v izčrpnih besedah prikazala politično stanje v svetu in v Julijski Krajini tovariša France Bevk, predsednik Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora, ter Laurenti, tajnik Glavnega odbora SIAU Za tema je spregovoril tov. France Perovšek, tajnik Poverjeništva PNOO in podal sledeče izčrpno poročilo, ki nam jasno kaže, kaj pomeni ljudstvu, če ima oblast v rokah. Tovariši pred menoj so vam v svojih pozdravih temeljito razložili pomen ljudske oblasti in ljudske demokracije sploh. Naglasili so zlasti dejstvo, da prav ljudsko demokracijo ljudske množice danes pojmujejo edino v zvezi z ljudsko oblastjo, da Frauce Bevk, predsednik PNOO (slikan, ko govori na zboru partizanov v Ajdovščini 18. IX. 1943 prave demokracije ljudstvo ne more uživati, če nima oblasti v svojih ro kah. To je danes še posebno jasno ljudstvu JK, kateremu je bila v coni A zakonitost njegove priborjene ljudske oblasti od strani zaveznikov od vzeta in koder hoče reakcija pod krinko demokracije vsiliti staro fašistično oblast, katero je naše ljudstvo v borbi proti fašističnim okupatorjem in njegovim pomagačem razbilo in prvega maja oblast vzelo v svoje roke v celoti. Zato je danes naše ljudstvo v JK v borbi za dokončno zmago ljudske oblasti nepomiš Ijivo, nepomišljivo še posebno sedaj, ko skupno z narodi Jugoslavije vodi diskusijo o pravi ljudski ustavi, ka tero je dalo Ministrstvo za Konstitu-anto Zvezne jugoslovanske vlade preko zakonodajne skupščine ljudstvu v pretres. Tovariši, ki so govorili pred menoj, so poudarili pomen nove ljudske ustave za ljudstvo JK. Poudarili so, da je osnutek ustave FLRJ prav tako last ljudstva JK kot narodov Jugoslavije, zato je jasno, da vodi diskusijo o njej in dodaja predlog prav tako kot ljudstvo v Jugoslaviji. Ustava odpira vsemu ljudstvu jasen pogled naprej, v bodočnost, ker temelji na ljudstvu samem, na njegovi oblasti, katera je bila s silo, z oboroženo borbo iztrgana manjšinski iz-. koriščevalski fašistični kliki. Mislim, da je nujnd imeti pred očmi vsa ta dejstva posebno danes, na zboru odposlancev, ko dejansko polagamo račun o delu ljudske oblasti v coni B in ko istočasno govorimo o naših bodočih nalogah. Po vzpostavitvi demarkacijske črte sta v JK, posebno pa še v Slovenskem Primorju, nastala v pogledu naše oblasti dva različna momenta in sicer: v coni A, koder je prevzela glavno upravo zavezniška vojska, so bili, kot rečeno, narodni odbori in skupščina, kot edina zakonita oblast od strani zaveznikov razveljavljeni, pri nas v coni B pa je ostala vsa oblast v rokah našega ljudstva — njegovih narodnih odborov, z raz-liko od cone A tudi v tem, da je jugoslovanska vojna uprava povsod obstoječe odbore poleg formalnega priznanja tudi po vseh močeh podprla. PNOO v Trstu je s svojim odlokom prenesel vso svojo oblast na PPNOO s sedežem v Ajdovščini, ki Seveda pa se primorsko ljudstvo tudi v celoti zaveda, da predstavlja osnovna sprememba v nosilcih oblasti tudi nujno spremembo v socialno-gospodarski izgradnji take dežele. Sama narodno osvobodilna borba je pokazala, da je rast narodnega gospodarstva tesno povezana z rastjo ljudske oblasti; zato je bilo nujno, da so ljudske množice fašistom ne samo iztrgale oblast iz rok, ampak tudi njihova bogastva, ki so v preteklosti služila peščici protiljudskih klik za zatiranje in izkoriščanje delovnega ljudstva. Tudi primorsko ljudstvo se danes dobro zaveda, da mora biti ljudska oblast trdno in krepko naslonjena na gospodarstvo, ki je v poštenih ljudskih rokah. Sam državni gospodarski sektor in ljudsko zadružništvo sta tesno zato že povezana, kol osnovna nosilca zdrave ljudske imo-vine. Kratkomalo tudi razpravljanje o socialno gospodarskih vprašanjih ne teži za juridičnim izgubljanjem v členih, ampak je osredotočeno v tej smeri, da naše delovno ljudstvo spoznava, da tudi v gospodarskem smislu ustava potrjuje vse to, kar si je ljudstvo z lastnimi rokami zgradilo in s svojo krvjo priborilo. Prav našemu preprostemu ljudstvu pa postaja v celoti jasno, da ni pomen ustave v celoti samo v lem, da izoblikuje obstoječe družbeno stanje, temveč, da dà tudi zakonito podlago za ves nadaljnji razvoj. Seveda pa je ves nadaljnji razvoj delo ljudskih množic samih, njihovih zavestnih naporov in njihove volje premagati težkoče. In prav dejstvo, da so ljudske množice na Primorskem začele v tej smeri razpravljati o osnutku ustave, kaže, da dejansko postajajo prej omenjena spoznanja last širokih ljudskih množic. In v zvezi s tem je potem mogoče tudi razpravljati o pravicah in dolžnostih državljanov, ker jih bomo gledali skozi prizmo prej omenjenih osnovnih načel, ki nas morajo voditi. Pa tudi pri tem se je že v prvih dneh pokazalo, da primorsko ljudstvo dobro ve, da je osnovno vodilo vsakega in slehernega člena v ustavi prava demokratičnost in da pomeni vsak napad na kateri koli člen osnutka jugoslovanske ustave s strani reakcionarjev, napad na demokracijo. Dejstvo, da so se ob razpravljanju o ustavi zainteresirali prav vsi na Primorskem, tako, da v zadnji vasici tam nekje v Tolminskih brdih, ali na Banjški planoti, ali v Istri, ali v Brkinih, ali v Podnanosu ali kjer koli v Vipavski dolini dobiš pozno v noč v preprostih kmečkih hišah skupine po dvajset, trideset ljudi, starih borcev, žena, mladine, bivših internirancev, delavcev, kmetov, ko razpravljajo o osnutku ustave prav tako resno in dostojanstveno, kakor smo jih bili vajeni videti razpravljati o aktivnem odporu proti fašizmu v času same narodne osvobodilne borbe, kaže, da se slednji na Primorskem zaveda važnosti tega razpravljanja. France Perovšek, tajnik PPNOO je od takrat dalje na osnovi tega odloka vodil upravno delo narodnih odborov za ves del tržaškega in go-riškega okrožja v coni B. PPNOO je svoje delo izvrševal najprej po sklepih in odlokih PNOO, ki so bili sprejeti od PNOS bodisi že v dobi okupacije, ali pa po vojni in objavljeni v Uradnem listu PNOO-ja. Nova situacija pa je po vzpostavitvi demarkacijske črte in predvsem pa povojni razvoj v pravcu utrditve ljudske oblasti in gospodarske obnove zahtevala novih ukrepov in odlokov, zato je PPNOO nadaljeval z izdajanjem Službenega lista, kjer je tudi v sporazumu z jugoslovansko vojno upravo objavil vrsto ukrepov z odloki upravnega in gospodarskega značaja. Dosedaj so izšle tri številke Uradnega lista v slovenskem in italijanskem jeziku. Izšla je uredba o socialnem zavarovanju, neurejeni cestni promet je zahteval pravilnik o cestnem redu in s tem v zvezi odlok o šoferskih izkaznicah, zatem uredba o pobijanju sabotaže in špekulacije na osnovi katere so organizirane oblasti pričele boj proti črni borzi. Mezde in plače delavcev ter nameščencev v javnih in privatnih podjetjih so bile tudi urejene s posebno uredbo ter bile nekajkrat večje od prejšnjih, katere so bile silno nizke. Prav tako uredba o reviziji vseh obrtnih pravic, predvsem zaradi dejstva, da so bili mnogi od upravičencev med vojno udinjeni okupatorju itd., prav tako je . tudi izšel odlok o dodatnih volitvah v krajevne N00 in okrajne skupščine. To je del naštetih uredb. Razpisane so tve bile dodatne voli- z omenjenim odlokom za kraje, koder so bile po večini sovražne postojanke do končne osvoboditve. Volitve so dobro izpadle, povsod so bile postavljene liste SIAU, katere je ljudstvo z ozirom na oddane glasove izvolilo stoodstotno. Volitve še niso zaključene v okraju Koper, kjer se sedaj vrši volivna kampanja in vse priprave tako, da bodo izvedene tudi v italijanskih mestih. Volitev se je udeležilo v odstotkih: Okraj II. Bistrica 30. v. e. 92% volivnih upravičencev, okraj Vipava 19. v. e. 84%, okraj Herpelje Kozina 29. v. e. 98%, okraj Idrija 96%, okraj Cerkno 95%, okraj Postojna 25. v. e. 82%, okraj Tolmin 95%. okraj Koper do sedaj 54. v. c. 95%, skupno 95%. Po vseh okrajih, razen Kopra in Idrije, so se že vršile okrajne skupščine, ki so dale smer novoizvoljenim odborom in izvršile dodatne volitve v OKIO. Tako so sedaj izvoljeni vsi organi ljudske oblasti z neposrednim tajnim glasovanjem. Novoizvoljenim odborom je bilo treba dati tudi pravo strokovno delovno. a v celoti politično smer, zato so se organizirali upravno-politični tečaji in sicer v začetku dva za celo cono, -edaj pa sta se ta dva združila v enega, katerega obiskuje okrožni it okrajni kader, po okrajih pa so pričeli okrajni upravno-politični tečaji skoraj že v vseh okrajih, katere obiskujejo izvoljeni odborniki krajevnih narodnih odborov. Gospodarsko življenje je bilo v zvezi z vzpostavitvijo demarkacijske črte precej otežkočeno, ker so bili naši kraji odrezani od svojih naravnih gospodarskih in političnih središč Trsta in Gorice. Poleg tega pe so bila mnoga podjetja od vojne po škodovana ali od sovražnika precej izropana, tako da so le v majhnem odstotku proizvajala. Temu se je pridružilo še dejstvo, da k Jugoslaviji formalno še nismo priključeni, tako da naša industrija ni bila praktično vključena v sklop splošne načrtne obnove industrije cele Jugoslavije. Kljub temu so se pričeli z vsemi silami obnavljati razni obrati in tvo>--nice tako da v glavnem danes vse obratujejo in zaposlujejo pri nas v glavnem vse delavce. Ne bilo bi prav, če bi sedaj pri gospodarskih vprašanjih, torej tudi pri vprašanju preskrbe in trgovine naštevali samo suhe številke in izgubili izpred oči politično situacijo celotne JK in pa napake, ki so se dosedaj pri tem delu vršile. Dejstvo je, kar smo že poudarili, da je gospodarska odrezanost cone B od svojih naravnih središč ustvarila različno gospodarsko stanje obeh con. Posebno se tega dobro zaveda reakcija, ki hoče doseči prav na tem vprašanju še več in sicer to, da napravi med obema conama tudi politično razliko in da tako nekako dokaže, da je >WiIsonova črta« še kar posrečena gospodarska in politična razmejitev med Jugoslavijo in Italijo. V ta namen je z vso silo podprla v coni A gospodarski kaos, podprla črno borzo in špekulacijo sploh, tako da so črnoborzijanci in ostali špekulanti prišli v posest različnega blaga, s katerim so zlasti v Trstu napolnili vse izložbe, toda cene vsega tega pa delovnemu ljudstvu niso in ne bodo dostopne. Še več! Delavcem so znižali plače, jih celo odpuščajo in tako ustvarjajo zanje nevzdržno ekonomsko stanje s ciljem odtrgati jih od njihovih sedanjih najvažnejših političnih problemov — od borbe za priključitev k Jugoslaviji ter delovno ljudstvo prisiliti, da bi samo ponižno prosjačilo za košček kruha. Slovenci in Italijani v coni A so na to provokacijo odgovorili s še večjim borbenim nastopom. Prav tako je reakcija pričela s črnoborzijanskimi kanali prodirati tudi v samo našo cono, skoncentrirati je hotela ves prejšnji denar v roke poedinih špekulantov, predvsem v Trstu in Gorici, izzvati s tem popoln zastoj gospodarske obnove in notranje trgovine in tako prikazati ljudstvu oblast pri nas kot nezmožno reševanja svojih nalog itd., na drugi strani pa tudi ojačati poe-dine špekulante pri nas, ki so ljudstvu v celoti sovražni. Jasno je, da je taki situaciji sledil odločen ukrep JVU, da je blokirala ves izvoz in da je izdala nov denar, kar je v osnovi spremenilo situacijo in sicer: 1. Razlika med cono A in B je dejansko nastala, toda ne p» želji reakcije, temveč v tem, da je jasno pokazala ustvarjalnost in avtoriteto narodnih odborov in pognala gospodarsko obnovo naprej. V coni A pa je bila v tistem momentu namera re-akcije, da bi v celoti vrnila staro fašistično oblast še bolj vidno. 2. Na podlagi tega dejstva se je med cono A in B obdržala politična Nadaljevanje na 2. »traa». Ibor ljudskih odposlancev Poročilo Franceta Perovska o delu ljudske oblasti v coni B Nadaljevanje s 1. strani. enotnost, ki je bila pred nastankom demarkacijske črte, temveč se je ta še mnogo bolj poglobila v borbi za dokončn' priključitev k Jugoslaviji in s tem za zmago Ijndske oblasti in ljudske demokracije sploh. Upoštevanje teh stvari je prvenstvene važnosti zato, če hočemo pravilno tolmačiti in usmerjati prvič borbo našega ljudstva, drugič pa reševati naloge ljudske oblasti na gospodarskem in upravno političnem P®lju. Ce sme objektivni, moram« priznati, da s« naši narodni odbori na nekaterih mestili premalo tolmačili in upoštevali vsa ta dejstva pri ti-vrševanju blokade nad izvozom in pni reševanju ostalih gospodarskih problemov sploh. Resnica je, da se je in se bo zaledje Trsta in Goriee razvijalo in živelo od gospodarske povezave c tema dvema našima centroma. Toda taka gospodarska povezava kot bi bila sedaj, je našemu ljudstvu v škod«, je v škodo njegove bodočnosti. Ob neupoštevanju teh dejstev so naši odbori večkrat videli samo to, da n. pr. ni mogoče danes zamenjati voz drv za neko drugo blago itd. itd. in so sedanje ukrepe nadrejenih odborov večkrat samo enostransko razumeli. niso razumeli, da so potrebni prav zato. da se ne samo dokaže, temveč tudi doseže, da n. pr. Vipavska dolina in severni del naše cone spada k Gorici, da Istra in ostali del spada k Trstu, celotna J K pa k Jugoslaviji. Jz tega sledi, prvič, da je treba v naše odbore oblasti vnesti več politizacije, da inorajd biti naši odbori dejansko tudi politični odbori, ki ljudstvo vodijo, ne pa registrski županski uradi. Pri tdm se mora zavedati sleherni odbornik in odposlanec, da je bil izvoljen kot dober aktivist SIAU, da je edino kot tak mogel prejeti ljudsko zaupanje, če pa to izgubi, potem izgubi štik z ljudstvom, se od njega oddalji in jasli», je, da ga potem ljudstvo s takega mesta odstrani. Drugič, pa |o treba de sedanjim napakam pri upravnem in gospodar--kem delu na novedati najostrejši boj in videti njihovo posledice, ki so kvarne. Situacija, o kateri pa sem pravkar govoril, pa narekuje, da naši narodni odbori storijo vse, da se pri ekonomskem in upravnem delu dosežejo čim večji rezultati, no da se napake in nevestno izvrševanje nalog pred ljudstvom skuša opravičevati, »češ takšna je situacija«. H ko ruj vsa podjetja so dosegla najmanj 50 odstotkov normalne proizvodnje, nekatera eelo več. Rudnik Idrija 100 odstotkov. Od strani odseka za industrijo je bilo tudi ustanovljenih nekaj novih podjetij. Tako je bilo ustanovljeno pokrajinsko podjetje »Export in predelava sadja«, ki že obratuje, zaradi pomanjkanja stekla je bilo ustanovljeno'tudi podjetje, ki izdeluje zanj nadomestek (celuloid), v Idriji pa se sedaj ustanavlja podjetje, ki bo iz produkcije tega rudnika izdelovalo modro galico. Celotna obrt in industrija je sedaj od Italije z ozirom na dobavljanje surovin 75 odstotno neodvisna. Lahko vidimo, da se odstotek zahtevanja delovnih moči z vsakim dnem viša. Jasno je, da se jc pri dosedanjem delu na teni polju pokazala med drugim tudi cela vrsta pomanjkljivosti in da se bo z odpravo teh tempo produkcije znatno dvignil. Med drugim skušajo tudi nekatere družbe, ki so imele v rokah poedine tovarne v dobi okupacije, ie vedno zaviralno vplivati na tukajšnjo obnovo tovarn. Te družbe zo fašističnim okupatorjem Verno služile, sedaj pa so se umaknile t Trst, oziroma v Italijo »amo. Jasno je, da naše ljudstvo in njegova oblast tega ne bosta trpela. Danes jc ljudstvu produkcija ptatreb-na, zato Je jasno, da bo oblast poskrbela, - da ho imelo ljudstvo pri tem čiste račune, zato bo šlo po isti poti, kot gredo vsi jugoslovanski narodi. Vzemimo problem prehrane! Resnica je, da je s nabavo hrane težava med drugim tudi zaradi proj omenjenih dejstev in da dobljena količina večkrat ne krije potreb. Toda čemu niso odbori še sedaj Uvedli kampanje, da dobi šivilske nakaznice tisti, ki je upravičen, ne pa na- sprotno* da dobi enako količino ra-ciohiranili živil tudi oni, ki je živeža kolikor toliko pridelal? V takih prmerrh «e bo morata sedaj izvesti temeljita sprememba, tako da se živež dodeli tistim, ki ga nimajo, tako ne bo nezdravih primerov, da bi ©jMtsiešeni in po snši prizadeti kraji ali pa industrijski centri imeli zaradi tega večje težave. Reakcija pa na dmgi strani izkorišča sedanje težke povojne razmere na področju prebrane, ki nujno nastopi med vsako vojno in traja še nekaj časa po vojni. Izkorišča tudi gori omenjene napake. Z odpravo teh se lahko v celoti potolčejo ner-gaški reakcionarni elementi, ki so itak povečini črnoborzijanci. Ak« pogledamo del« obnove, moramo ugotoviti, da se je na tem področju mnogo napravilo. Na cestah je bilo uničenih 95 mostov in ostalih 71 cestnih objektov, 3398 stanovanjskih hiš je bilo porušenih od nemških fašističnih okupatorjev in njihovih pomagačev, nadalje je bilo uničenih 3050 zgradb. Prometne žile so bile v celoti takoj prve mesece obnovljene. Večina mostov je definitivno obnovljenih, ostali pa za silo. Dosedaj je bilo obnovljenih 686 stanovanjskih hiš, 310 gospodarskih poslopij, 69 šol, 58 javnih zgradb, postavilo pa se je tudi 115 zasilnih lesenih barak. Prav tako se je v tem razdobju v okviru obnove pristopilo k graditvi apnenic, katerih je bilo napravljenih 24, ki so dale 19.000 K. V. apna. Geste so se pričele oskrbovati in je danes nastavljenih 226 cestarjev, pričela se je načrtno popravljati glavna komunikacija Divača-Hcrpelje-Kozi-na-Koper, ki veže Slovensko Istro s Postojno in Vipavsko dolino ter ostalim delom naše cone. Ta dela je vodil odsek za gradnje .in obnovo pri poverjeništvu, kateremu je zlasti v prvih mesecih pomagal tehnični odsek VVP, katero je še pozneje nudilo pri tem delu veliko pomoč. Jasno pa je, da so bili ti rezultati doseženi odločilno z iniciativo ljudskih množic, ki so pod vodstvom političnih organizacij Me v mnogih predelih udarniško na delo z delovnimi četami in bataljoni. Ta ljudska iniciativa je rešila tudi vprašanje elektrifikacije desetih vasi s 586 stavbami, postavljenih je bilo 916 drogov s 36.000 metrov nizke napetosti in 7000 m dolžine visokonapetostnega voda. Zgrajene so bile tudi transformatorske kabine in postavljenih 5 transformatorjev. Za leto 1946 je že tudi predviden načrt elektrifikacije. To delo se je v glavnem izvršilo po vzpostavitvi demarkacijske črte kljub splošnemu pomanjkanju materiala. Reakcionarni elementi, ki so pomagali okupatorju rušiti, so poskušali ovirati samo obnovo, govorili so, da se delati ne splača, vsaj dokler ne bomo dokončno priključeni k Jugoslaviji Itd., da je obnova v sedanjih okoliščinah nemogoča in so podcenjevali veliki pomen ljudske iniciative. Kot vidimo, je ta namera v celoti propadla. Naša naloga je, da sedaj v zimskih mesecih pripravimo vse potrebno za obnovo za drugo leto. V ta namen se jo tudi osnoval fond za obnovo, katerega moramo prav tako čez zimo ojačati. Promet je bil tudi popolnoma na tleh. Do danes imamo to vprašanje že precej rešeno. Ustanovilo se je pokrajinsko prometno podjetje, ki ima sedaj v rokah civilni in tovorni avtomobilski promet, katerega glavne linije so vzpostavljene. Vojna uprava nam je pri tem a dodelitvijo ka-mijonov mnogo pomagala. Pri začaa-ni vršitvi civilnega prometa se je dosedaj prepeljalo okrog 50.000 ljudi. Avtopodjctja ima čez zimo nalogo stanje v tem vprašanju izboljšati. Trgovina je trenutno šo šibka, kar je razumljivo ob upoštevanju gornjih dejstev. Za razdeljevanje ra-cioniranih živil se je osnoval »Prerod« s podružnicami. Ostali del trgovanja pa so prevzele zadruge. Kar se tiče zadrug, nam dosedanje izkušnje kažejo, da je ta način njihovega dela treba še mnogo izboljšati in da se mora zlasti postaviti odločna meja med zadrugami v preteklosti in pa danes v dobi ljudsko oblasti. Ravno pomanjkanje tega je privedlo v nekaterih primerih do napak — dobičkarstva itd. Privatna trgovina pa je tudi v marsičem izkoriščala obstoječe stanje, zato je bil določen cenik in z njim v zvezi kontrola trgovine od strani trgovinskega odseka ter s tem v zvezi poostrena borba proti črni borzi. Jasno je, da sam cenik ne bo vodil uspešno te borbe, da je pri tem treba sodelovanja vsega ljudstva, ki ne sme dopustiti špekulacije na njegov račun. Na področju kmetijstva stojimo pred velikimi nalogami. Poglejmo samo na to, da je sovražnik uničil v naših okrajih 4(HH) kmečkih vozov in tisoče raznega orodja, število dove-da je padlo od 44.000 na 3000 glav, prašičev od 27.000 na 18.000. najbolj pa so bili iztrebljeni konji. Okraji imajo po enega kmetijskega strokovnjaka in veterinarja, razdelilo so je med kmete po vaseh par tisoč konj, katere je podarila Jugoslovanska armada, izdani so bili odloki za zaščito plemenske živine, za silo se je rešilo tudi vprašanje plemenske živino. Jesenska setev se je zaradi suše zakasnila, vendar se je izvedla še v preeej velikem obsegu, odstotek neobdelane zemlje pa je treba izrabiti spomladi. Dosedaj je organiziranih 5 traktorskih postaj. Delo na tem področju se bo moralo v celoti izboljšati in porabiti vse izkušnje ostalih delov 'Jugoslavije. Oglejmo si sedaj še vprašanje kulture in prosvete (šolstva),- delovanje ljudskih sodišč, socialnega skrbstva in šo nekaterih drugih vprašanj upravnega delovanja naše oblasti. Na kulturno-prosvetnem področju se med drugim tudi najbolj pozna 25 letni fašistični teror in raznarodovanje. Slovenski kraji so bili po večini brez učiteljev. Stanje šolstva je danes sledeča: > Imamo 284 Šol, v katerih je vpisanih 2.000 učencev, 330 učiteljev, od teh 12 okrajnih šolskih nadzornikov, manjka še okrog 100 učiteljev. Usta-rtovilc so se tudi srednje šole, in sicer v Ajdovščini, Herpelje Kozini, Idriji, Kopru. II. Bistrici, Cerknem *tr pa ^popolna srednja šola v Postojni. V tel zvest 90 se ustanoviH tu*H dijaški domovi, v katere se sprejemajo dijaki, ki se sami ne morejo vzdrževati, predvsem pa otroci padlih borcev. V dijaških domovih je danes 775 gojencev in gojenk naše cone in 142 iz cone A. Ljudstvo samo je pri postavljanju šol in dijaških domov najbolj pomagalo. Ljudje so samoiniciativno popravljali šole po vaseh, za dijaške domove pa je bilo zbranih 800.000 lir in pa 20.000 kg hrane. Dosedanje delo v šolah je pokazalo, da se ljudstvo v celoti zaveda, da mora biti učitelj aktivist SIAU, če hoče na eni strani imeti zaupanje ljudstva in samih dijakov, na drugi strani pa, če hoče h kuRurno-prosvetnomii delu na vasi prispevati to, kar mora. Poleg tega so bile povsod v istrskih mestih v celoti vzpostavljene italijanske šole, med njimi tudi srednja šola z italijanskimi učnimi močmi. Italijani v naši coni imajo v celoti prav take pogoje kulturnega in prosvetnega dela kot Slovenci, kot vse ostale pravice. Mislim, da sc vsak izmed nas zaveda dejstva, da ljudska oblast, prava ljudska demokracija, edina more reševati taka vprašanja polno itd. Če hočemo govoriti že o pravicah slovenskega in italijanskega ljudstva sedaj In kasneje v FLRJ, ki so enake in sicer Iz enostavnega razloga, da ima oblast ▼ rokah ljudstvo, potem lahko razumemo, inkaj je od strani sve-tòvne in italijanske reakcije tako velika gonja proti slovensko-ltalijan-skemu bratstvu in še ta gonja je naperjena proti pravicam, katere mora italijansko ljudstvo doseči edino pod pogoji prave ljudske oblasti kot je pri nas oziroma v Jugoslaviji. 0 tem bomo govorili še posebej. Na kulturno-prosvetnem področju se je pristopilo k organizaciji kul-turno-prosvetnili društev, katerih jc sedaj v naši coni 69, 91 čitalnic) 101 knjižnica s približno 25.000 knjigami, 212 dramskih skupin, 288 povskih zborov, 7 godb na pihala in en godalni orkester. Kljub omenjenim številkam je kulturno delo še precej pomanjkljivo, manjka mu še v mno-gočem prave revolucionarne vsebine, ker se prosvetni kader šele uči v svojem delu. Nekateri reakcionarni elementi skušajo to izrabljati, toda ljudstvo samo gre v svojih naporih na kulturnem področja naprej v duhu pridobitev narodno osvobodilne borbe in s tem k pravi — ljudskim množicam koristni izobrazbi. Ljudska sodišča V nasprotju s stanjem ▼ coni A so pri nas povsod od ljudstva izvoljena ljudska sodišča, ki povsod vršijo svojo delo na onsovi uredbe PNOO o začasni ureditvi narodnih sodišč in narodnih sodnikih z dne 22. 9. 1944. Imamo sedaj 9 okrajnih sodišč, za področje poverjeništva pa okrožno narodno sodišče v Postojni. Kot vrhovna instanca vseh teh sodišč pa višje narodno sodišče, katero je obstojalo in delovalo že v dobi narodno osvobodilne borbe, ob osvoboditvi je imelo svoj sedež v Trstu, kasneje v Ajdovščini, sedaj pa v Postojni. Če govorimo o vlogi in delu narodnih sodišč, potem moramo govoriti o kaznovanju vojnih zločincev, o borbi proti ostankom fašizma in pobijanju črne borze, sabotaže in špekulacije. Naša narodna sodišča so sama in skupno z vojaškimi sodišči vodila vrsto kazcnsskih postopkov proti okupatorjevim hlapcem, vojnim zločincem in jih tudi obsodila na zasluženo kazen. Tovariši odposlanci in odposlanke! Prej sem našteval številke porušenih domov, nisem pa še govoril posebej o zverinskem mučenju in pobijanju našega ljudstva. Največji krivci teh zločinov so pobegni iz naših krajev in se sedaj nekateri izmed njih svobodno sprehajajo v coni A in je tako sojenje teh krvnikov od strani naših sodišč otežko-čeno. Dogaja se še več! Mnogi izmed njih se zdaj trkajo na prši, češ da so »demokrati«, vsi skupaj pa še naprej rovarijo proti ljudstvu in njegovim narodnim odborom, ki kljub ofi-cielni prepovedi še vedno predstavljajo praktično za ljudstvo oblast. Na drugi strani pa se celo dogaja, da zapirajo naše najboljše borce. Dolžnost naše skupščine je, da na osnovi sklepa velikih zaveznikov o kaznovanju vojnih zločincev na kraju storitve zločinov, zahteva od ZVU, da jim ta nemudoma izroči vse vojne zločince, ki so uganjali tu grozodejstva in ki so sedaj ZVU dosegljivi, posebno pa še tiste, ki so pristojni v coni B. Jasno jc, d* inoramp n* ^ugi strani odpraviti tudi dosedanje napake birokratskega postopanja ne-‘ katerih sodišč, ki se držijo birokratskega paragrafa, ter se tudi otresti pojma nepravilne širokogrudnosti, ko gre za avtoriteto ljudske oblasti in njenih ukrepov, torej ukrepov ljudstva samega. Tako našemljeno širokogrudnost ponavadi izkoriščajo špekulanti in ostali hinavci ter pri-šepctaici fašizma, ki hočo rasti ▼ po-edinih primerih krajevnim odborom čez glavo in na novo uganjati lopovščine fašističnega kova. Tajništvo PPNOO predlaga, da se sedanjo okrožno sodišče v Postojni izpopolni z novimi člani laiki. V zvezi s tem je treba storiti vse za utrditev organa ljudsko oblasti NZ, katera skupno z narodnimi sodišči predstavlja orodje in orožje v rokah ljudstva proti vsakemu, kateri bi hotel po svoje — mirno ljudstvo in na njegovo škodo podvzomati karkoli. V tej zvezi je treba tudi do kraja izvesti čiščenje fašizmu prijaznih elementov iz javnih ustanov in industrije. Oglejmo si sedaj ie delo socialnega skrbstva in zdravstva Socialno skrbstvo jo bilo prvotno colo od naših odborov nepravilno tolmačeno poleg tega, da so se dogajale tudi druge nepravilnosti. Bili so primeri, da sc je splošno načelo, da dobi podporo tisti, ki je Je ros potreben, tolmačilo nepravilno, in sicer, da se ni to vprašanje reševalo skupno z zaposlitvijo za delo sposobnih. Drugič pa so bili tudi poedini slučaji protokcijonaštva. To izkušnjo moramo imeti pred očmi še vedno danes in sicer t geslu: Vsi za delo sposobni v produkcijo za čimprejšnjo obnoTo domovine — pri nas pa poleg tega še za priključitev k Jugoslaviji, dela nezmožni pa naj dobijo denarno podpore. Do sedaj je bilo izdonih za podpore 20,792.000 lir. Socialno politiko v sedanjem času moramo pravilno razumeti. Naši odbori ne smejo čakati na izključno izplačevanje oblasti, temveč je treba mod samim ljudstvom organizirati samopomoč. V teku jc akcija zst nepreskrbljene otroke, katerih Jo na našem področju 1000, od teh 500 partizanskih sirot. Ostali dol Slovenije nam jo priskočil na pomoč in tudi sprejema v svojo ustanovo otroke od tu. Pri nas pa je bil v Št. Petru ustanovljen mladinski dom narodnega heroja Toneta Tomšiča, kjer je v oskrbi 1130 otrok, k ustanovitvi tega doma je zlasti pripomogla naša vojska in masovne organizacije. (Provokacije reakcije! — izplačevanje podpor v Vidmu — demobilizacija r—1 partizanska zveza). Socialno zavarovanje je sedaj v razvoju, predpisani so prispevki in se izplačujejo otroške doklade. To vprašanje je bilo treba reševati čisto znova, zato se je ustanovil pokrajinski zavod za socialno zavarovanje. Zdravstvena služba je v glavnem ob pomoči vojske ukrenila vse, da se niso pojavile epidemije. Bilo je sicer par primerov tifusa, ki pa je bil omejen. Deluje devet bolnic in 27 ambulane, istotako se organizira lekarniška služba po okrajih. Ob koncu vojne ni ostalo skoraj nič zdravnikov, danes pa je skoro v vsakem okraju nastavljen redni okrajni zdravnik. S tem bi bilo v glavnih in grobih obrisih opisano delo naše oblasti v dobi zadnjih šestih mesecev. Jasno je, da so se pri tem dogajale tudi gotove napake, od katerih so bile nekatere navedene že v poročilu samem. Gre sedaj predvsem za to, da nam izkušnje dosedanjega dela pripomorejo k uspešnejšem reševanju nalog, katere so sedaj pred ljudsko oblastjo. O nekaterih smo danes že govorili, poglejmo najvažnejše na kratko še enkrat. 1. Utrditev ljudske oblasti mora biti prvenstvena naloga, katere se je pri nas v coni B treba lotiti poleg rednega in zdravega upravnega dela predvsem z borbo za priznanje zakonitosti ljudske oblasti v vsej JK, za razbitje demarkacijske črte in za dokončno priključitev celotne JK k federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Samo odbor, ki bo v celoti vodil svoje volivce v boj za dosego teh »iljev pod praporom SIAU, jc res narodni odbor. 2. Poglabljati bratstvo med Slovenci in Italijani v JK in to ravno na liniji utrjevanja ljudske oblasti za priključitev k FLRJ in borbe proti vsem fašističnim ostankom. Osnutek nove jugoslovanske ustave nam poleg korenito izi pr omenjenega socialnega stanja jas- n» *> pro'H'-nh «oh« m»«««?»! kakor manjšine in posameznika v FLRJ. To pa pomeni, da je svetovna in italijanska reakcija dobila uničujoč udarec v tem, da delavno Italijansko ljudstvo JK samo odvrne od borbe za priključitev k Jugoslaviji in s tem od njegove bodočnosti. Bratstvo med Slovenci in Italijani je imelo in ima sedaj še posebno močan temelj skupne fronte za dokončni zlom starega, za uresničitev nacionalnih, predvsem pa socialnih pravic, katere dajejo vso oblast v roke ljudstva, v roke njegovih odborov. Torej se bo bratstvo med Slovenci in Italijani pod praporom SIAU utrjevalo na poznavanju svoje — to je ljudske jugoslovanske ustave, kar predstavlja v sedanjem momentu še posebno močno orožje v rokah ljudstva JK. 3. Borba proti ostankom fašizma in špekulaciji naj poteka v smeri utrjevanja ljudske oblasti — narodnih odborov, ljudskih sodišč in NZ. Vsako zločinsko ip izkoriščevalsko protiljudsko rovarjenje se ne more in ne sme skrivati pod plaščem čr-nosrajčne demokracije. Na drugi strani pa morajo naši odbori storiti vse, da svoje naloge čim hitreje in čim učinkovitejše skupno z ljudstvom rešujejo. H koncu je tov. Aljančič Peter predlagal poslancem šestmesečni načrt v odobritev. Sprejeti so bili tudi sledeči predlogi: 1. Zahteva, da naj ZVU takoj izroči tukajšnji ljudski oblasti vse vojno zločince z območja tajništva PPNOO. 2. Protest proti ukinitvi »Primorskega dnevnika«. 8. Predlogi za dodatne volitve v okrožna sodišča. 4. Preusmeritev davčnega sistema. 5. Prepoved razširjanja reakcionarnega časopisja po območju tajništva PPNOO. 6. Zahvala maršalu Titu za članek, ki ga je napisal o odnosih med Italijo in Jugoslavijo. Sam zbor nam govori o veličastnem delu, ki ga je izvršila ljudska oblast v coni B, izvršila pa zato tako uspešno, ker Jo je v delu podpiralo vse delovno ljudstvo, ki ne pozna X svojih naporih ovir niti zaprek. O poteku samega zbora bomo obširneje poročali ▼ prihodnji številki* Pni božic o svobodi Prvi božič v svobodi... Za nami je strahotna težka vojna, ki je presekala nit med časi temnega suženjstva in novo dobo svobode. Razlil se je sij skromne lučke, ki je zablestela že 1941. leta, lučke, katere plamen se je večal in večal ter se razlil s prvih svobodnih primorskih tal tam v cerkljanskih hribih, Brdih in Banjške planote širom vse domovine, lučke — nove misli. In ta luč je spet vzniknila samo iz trpljenja sužnjev, tlačenih narodov. Letos je tak božič, o kakršnem smo dolgo, dolgo sanjali. Dočakali smo pravi praznik družine, praznik bratstva med ljudmi in narodi, zato ker smo postali osebno svobodni. In vzniknila je prava družina, zveza svobodnega moža in žene, dveh enakopravnih bitij, zveza, kakršne ni poznala doslej družba. Vzniknila pa je tudi prava močna družina jugoslovanskih narodov pod streho ene svobodne domačije. Svetla misel težnje po svobodi je rodila napredek in polomila spone suženjstva in tlačapstva. Iz temačnih bajt in šup so izšli milijoni in zrasli v silno množico, prežeto z eni duhom, množico, ki se je zavedla svojih človečanskih pravic. Prižgali so baklo in v spoznanju, da oni sami ustvarjajo življenjsko blagostanje, ki ga izrablja zločinska gospoda in ga uničuje v medsebojnih krvavih tekmah, so se odzvali silnemu klicu, ki ga je spajala stara človečanska misel in mlado življenje. In tako se je rodil naš prvi pravi res svobodni božič. ★ Dr. Metod Mikuž: Božič Dočakali smo letošnji Božič in praznovali ga bomo res svobodni. Ne bo več polnočnic že popoldne in ni več okupatorjev, da bi nam že samo misel nanje zagnusila se božične dneve, ki so posvečeni miru in tihi domači sreči. Lepi so božični prazniki in nešteto lepih spominov nas veže nanje. Prav tako tudi nas partizane, saj smo preživeli tri ali celo štirikrat te praznike kje na Mokrcu, Gorjancih, Trnovskem gozdu ali na Pohorju. V snegu in mrazu in kljub velikim praznikom na mrtvi straži. Pripravljeni smo bili na borbo tudi v teh dneh, ker smo nosili v sebi zavest, da brez boja in brez zmage ne bo za nas nikoli več Božiča, tihega praznika, ki bi ga tako radi preživeli v miru, v toplo zakurjeni hiši s svojimi dragimi domačimi ljudmi. Zavedali smo se, da samo mi prinašamo in da moramo prinesti našim ljudem svobodo, srečo in mir. Svobodo, mir in srečo privoščimo in želimo danes enako, kot jo želi božični evangelij, vsem dobrim, poštenim in resničnim ljudem. Saj smo tako čutili tudi vsa zadnja štiri dolga leta. Nič ni čudnega, če se je partizan na sveti večer raznežil, ko je pomislil na domače, pa čeprav je bil trd in hladnokrven borec. V duhu se je zopet sestal s svojimi domačimi, od katerih je mislil, da se je za vselej poslovil. Tako je partizanom plaval v božičnih dneh spomin na do- mačo vas in hišo, pa čeprav so ležali na položajih trdi od snega in pazili, da bi jih sovražnik ne mogel presenetiti. In gledali so z bližnjih hribov, kako ljudje v zamreženi postojanki hodijo k popoldanski polnočnici. Kako bo vse drugače, ko zmagamo, ko pridemo v naše trge in mesta, si je tedaj vsak mislil. V dolinah, ki se jih je prijemala že lahna meglica, pa je zvonilo in pritrkavalo že celo popoldne. Letos pa marsfkoga od tistih, ki so zadnja leta o Božiču zamišljeno in hrepeneče gledali z gora v dolino, ni več. Ostal je na mrtvi straži. Tam za večno izvršuje svojo dolžnost in bdi nad našim narodom, da bi se nikdar in nikoli več ne prikradel k nam sovražnik. Poleg tega, kar pomeni Božič kristjanu praznik in spomin rojstva Boga-človeka, pa pomeni Božič skoraj vsakemu človeku nekak posebno svečan družinski praznik. Smo tako navajeni in privzgojeno nam je, da smo za Božič najraje doma. če se tez leto in dan človek ne spomni svojega rojstnega kraja, če mu dnevni posli, skrbi in težave zameglijo spomin na rojstno hišo, se je prav gotovo spomni tik pred Božičem. In če se le da in če je le mogoče, se odpravi na pot, pa čeprav ve, da bo ostal doma le malo časa, morda bo prespal eno samo noč na stari in že črvivi postelji v kamri, kjer vise stare in častitljive podobe. Pa vseeno gre na pot. Hoče in mora stisniti roko svojim najbližjim, hoče videti jaslice, ki jih ni postavljal že leta in leta, hoče vdihati vonj oljke, bršljana in brinja, ki ga bo oče že s tresočo roko sloves-neje kot duhovnik v cerkvi, polagal na žerjavico in s tem božičnim vonjem pokadil vse dele in prostore domačije. Tako stara in človeška navada je vse to. Vsega se človek spomni, ko pride domov za Božič. Na stare znance, o katerih mu pripovedujejo domači, kako so pomrli ali se poženili. Stakne na podstrešju stare sani, znanke iz otroških let. Za hišo vidi star oreh, ki se je pa prelomil in po kuhinji se še vedno kadi prav tako kot pred leti. Vsakega še tako majhnega spomina se razveseli, in ko odhaja zopet od doma, se mu zdi, kot da je gledal najlepšo igro ali prebiral najboljšo knjigo. Vse ga bo še dolgo spremljalo in marsikatera vsakdanja težava mu bo lažja. , Ker o Božiču počiva vsa narava, spi drevje, polja, travniki in senožeti, ne ženijo se ptice in potok je v ledu prisiljen obmolkniti, zato sredi take tišine praznujemo o Božiču tudi praznik miru. In kako lepo se sklada naša želja z ono staro versko mislijo, ki pravi: »Mir ljudem nc zemlji, ki so dobre volje.« In gotovo še nobeno leto niso bili ljudje, kateri so bili dobre volje, tako poplačani z mirom, kot bodo v tem letu. Mir je lahko le delež dobrih in poštenih ljudi in je velika dobrota. Če nismo še noben Božič tega doumeli, bomo to spoznali letos, ko vidimo, da je morala štiri leta teči najboljša kri slovenskega naroda, da je lahko zavladal mir in da vlada lahko poštenost in pravičnost. Poslednji boj heroja Vojka Tam v Brinovem hribu nad Črnim vrhom pri Idriji je bil partizanski lo-ger, majhen in neznaten. Bil je povsem tak, kot vsi partizanski logerji. Nekaj šotorov, skrpanih, ali celo napravljenih iz smrekovih vej, ki jih je na debelo pokril sneg. V teh bornih prebivališčih je prebivala mala četica partizanov, neznatna bi rekli, če ne bi bila njena borba velika, nadčloveška. Bili so tisti prvi primorski partizani, ki so ponesli besedo o svobodi tudi v ta košček zemlje. Težke, a uspešne borbe je vodila ta četica. Skoraj brez orožja so šli v boj, na juriš. Vodila jih je hrabrost in zavest, da ustvarjajo nekaj velikega, da ustvarjajo svobodo naroda, ki je od svojega početka ni poznal. Komandir te četice je bil Janko Premrl - Vojko — narodni heroj. temno noč dvanajst tovarišev z Vojkom na čelu. »Ne smemo jim dopustiti, da bi varno hodili po naši zemlji. Na vsakem koraku jih mora biti strah.« Mraz je, ledena zimska noč. Dvajset teles drhti na položaju, dvajset parov oči se iskreče upira na cesto, ki pelje iz Bele v Zadlog. Dvajset pa- j rov rok drži petelina na puški celo ; dolgo noč. Zdi se, da so v svojem nemem pričakovanju primrznili na ; zemljo... Jutro je že, ko se začne pomikati kolona fašistov proti Zadlogu. Mule nosijo težek tovor municije in mitraljezov. Vedno bliže so. Oči borcev sijejo kakor ogenj, puške merijo, težka bre-da išče cilj, še malo... še nekaj metrov ... še... * V Idriji je velika fašistična postojanka, v Idrijski Beli prav tako, povsod so posadke, vsak košček naše zemlje je posejan z njimi. Povsod jih postaja strah, povsod se hočejo ugnezdili, da bi ubili v narodu upor, ki se dviga. V zadnjih dneh januarja 1943 je Vojkova četa dobila obvestilo iz terena, da se Italijani v Beli zopet pripravljajo na pohod. Takoj odhiti »J Trrr, to, to, to, loto, bum, to, to, to, se režijo puške Vojkovih borcev in sejejo grozo in smrt nad zverinsko druhal. Strahopetci, zavojevalci popustijo mule, ki bežijo nazaj v Belo in se poležejo in poskrijejo. Ostra komanda in teror jih komaj spravi na odpor. Že več kot eno uro ropota po položajih, odločitev še ni padla, v borriti se stopnjuje želja po maščevanju. »Juriš, hura«... dvanajslorica se Janko Premrl — Vojko, naš narodni heroj požene proti sovražniku. Fašisti se umikajo in valijo v grapo. Na cesti so pustili celo mitraljez Bredo. Vojko skoči prvi na cesto, a v tem trenutku pobledi in se skrči. Krogla ga je zadela v trebuh. »Breda, še malo!« stisne zobe in se požene naprej. Že jo prinese na položaj, kakor da ne bi čutil bolečine v trebuhu, — po belem snegu pa kaplja dragocena kri. * Težak sprevod se pomika proti Brinovemu hribu. Težko breme nosijo partizani — svojega komandirja. Dvakrat so ga že obvezali med potjo. Njegovo lice je bledo, pogled hladen, zobje stisnjeni, kakor da je pripravljen boriti se s samo smrtjo. Glave vseh so sklonjene, korak jim je težak. Zdi se kakor da bi šli sami za svojim pogrebom. Tako pridejo v logor, kjer odložijo — Vojka, svojih misli, ki jih težijo kakor prekletstvo, pa ne morejo odložiti. Dnevi na Brinovem vrhu tečejo počasi, kakor stoletja, glave borcev so sklonjene. Njih oči se svetijo v nemi žalosti. Vojko jih tolaži in jim daje poguma kakor vedno. »Vem, da bom umrl, to vem. A ni mi žal, ni me strah. Šel sem v partizane, da sem se boril, nisem šel, da bom užival svobodo, šel sem, da jo ustvarjam. Ne žalujte zaradi mene, borite se kakor ste se vedno z menoj borili, hrabro, da ustvarite to, za kar jaz umiram.« Njegov glas je bil Šibak, toda poln vere, da bodo njegovi borci ostali zvesti njegovi oporoki. Osem dni je še živel heroj Vojko, osem dolgih dni se je boril s smrtjo, kakor se je bil navajen boriti v življenju. Osmi dan je bil v malem lo-gerju na Brinovem vrhu najtežji dan vseh težkih dni, ki so jih preživeli Vojkovi borci. S solzami v očeh so ga tovariši pokopali na Brinovem vrhu, skrili so ga, da ne bi mrtvega našli sovražniki, | ki so jih že zasledovali. Njegovi borci so ostali zvesti njegovi oporoki, padali so hrabro, kakor je padel njihov komandir, in Breda, za katero je Vojko žrtvoval življenje, je ob vsaki priliki kruto sejala smrt med njene lastne stvaritelje. (Po pripovedovanju tov. Kompare Albina, borca Vojkove čete.) Abrahamsberg Milan. VOJKOV SKLAD Vas Herpelje 224 lir; vas Podpié 197 lir; vas Male Lože 923 lir; vas Bač 597 lir; vas Materija 256 lir; vas Podgorje 500 lir; vas Kozina 900 lir (gostilne razprodale blokov); vas Herpelje 439 lir (gostilne razprodale blokov); vas Vrhpolje 749lir (gostilne razprodale blokov in vas skupno); Okr. zadruga 700 lir (razprodala blokov); Okr. O. ZMJK 1719 lir (nabral na mitingu v Divači); na Okr. konferenci AFŽ 568 lir (dne 16. dec.). — Skupno 7792 lir — 137 din. Uslužbenstvo Okrajne zadruge 700 lir; vas Kastelic 676 lir; bloki izdani v gostilni 30 lir; vas Petrinje 220 lir; Škofije AFŽ 200 lir; vas .Škofije ZSM 620 lir: vas Zavrhek AFŽ 210 lir; novi odbor H. K. T. 400 lir; na avtobusu razprodani bloki 940 lir in 110 din; vas Ocizla 120 lir; na postaji razprodani bloki 960 lir; vas Mislice 273 lir. — Skupno 5340 lir in 110 din. Okraj Idrija 9716 lir (devet tisoč sedemsto šestnajst lir) — 619 din (šeststo devetnajst din). Finančni odsek Grgar 1251 lir; aktivisti okraja Grgar 335 lir; učitelji okraja Herp- Kftzina 3354 lir; okraj Herp. Kozina 5709 lir: osebic poverjeništva 1881 lir. — Skupno 12.530 lir. Tako stole stvari in nič drugače Ugotovitve predsednika zvezne vlade, maršala Jugoslavije Josipa Broza-Tita, o odnošajih med Jugoslavijo in Italijo Predsednik ministrskega sveta, maršal Jugoslavije Josip Broz-Tito je napisal članek pod naslovom: »Kaj ovira in kaj je potrebno za vzpostavitev normalnih odnošajev med Jugoslavijo in Italijo«, ki se glasi: Že nekaj časa poizkuša italijanska vlada preko velikih zaveznikov vplivati na Jugoslavijo, da bi vzpostavila z Italijo normalne odnošaje, to se pravi, da bi priznala današnje stanje prej kakor pa bi Italija priznala škodo prizadejano Jugoslaviji. Ti poizkusi imajo neko gotovo tendenco, in ta je. da pokažejo zunanjemu svetu, kako je današnja nova Jugoslavija nepomirljiva in da odbija sodelovanje z Italijo. Dejstvo je, da smo mi prvi poskušali neposredno vzpostaviti stik z italijansko vlado, pa so italijanski odgovorni činitelji postavili nemogoče pogoje našemu zastopniku v Italiji pri zavezniški komisiji, ki je imel nalogo, da spočetka neuradno razišče možnosti neposrednih razgovorov med Italijo in Jugoslavijo. Razume se, da je taka zahteva službenih italijanskih krogov nesmisel. ker ne more premagana dežela postavljati zmagoviti deželi pogojev zn razgovore za vzpostavitev normalnih odnošajev. temveč nasprotno. Nadalje ITALIJA DO DANES OZIROMA PO SVOJI KAPITULACIJI NI NAPRAVILA NITI ENEGA MIROLJUBNEGA KORAKA, niti ni pokazala dobre volje priznati, da je bila napadalec, njena vojska pa okupator, priznati ogromno škodo, ki jo je okupatorska italijanska vojska prizadejala v Jugoslaviji, priznati upravičenost jugoslovanskih teritorialnih zahtev. Nasprotno Jugoslavija oziroma njeni narodi vidijo njeno neprestano, nečedno in sovražno gonjo v večjem delu italijanskega tiska, celo uradnega nasproti novi Jugoslaviji. Pisanje večine italijanskega tiska, posebno pa fašističnega in profašistične-ga, je često polno najodvratnejših klevet in zasmehovanj, ne samo nasproti nekaterim vodilnim osebam današnje Jugoslavije, temveč tudi nasproti narodom Jugoslavije, ki so skozi štiri leta pretrpeli nepopravljivo škodo in gorje od italijanskih okupatorjev. Italijanski uradni krogi OBIČAJNO VALIJO VSO KRIVDO ZA VOJNO IN RAZNE ZLOČINE NA MUSSOLINIJA in nekaj njegovih najbližnjih sodelavcev. Taki izgovori so čudni in smešni. Kako je mogel človek kot Mussolini z nekoliko ljudmi vladati preko 20 let v Italiji, voditi osvajalno vojno v Abesiniji, ki jo je z ognjem in mečem zasužnjil, skupno s Hitlerjem skleniti trojni pakt in zanetiti skupno z njim najstrašnejšo osvajalno vojno na svetu, kakršne ne pomni človeška zgodovina? Ako prizna gospoda v Rimu moč logike, potem si mora biti na jasnem, da nihče na svetu, ki zdravo misli, ne more verjeti njihovim izgovorom in odrivanju krivde samo na Mussolinija in njegove bližnje pomagače. Ne, Mussolini je lahko Izvedel svoj načrt samo zato, ker je imel močno oporo italijanske buržoazije. ki je imperialistično vzgojena, ker je imel oporo fašističnih tolp, ki so Štele ne samo desetine, temveč stotine in stotine tisočev In več, ki je z njimi najprej zasužnjil italijansko delovno ljudstvo mest in vasi, da bi ga pozneje potegnil v krvave vojne za uresničenje imperialističnih teženj italijanske kapitalistične klike. Torej ne samo Mussolini, temveč tudi TISOČI TISTIH, KI SO DANES ZOPET NA OBLASTI, ali okoli oblasti, so krivi za vse, kar so italijanske okupatorske vojske počele v zasedenih deželah. Določena gospoda se bo tam gotovo upirala taki ugotovitvi, toda naj odgovori, koliko je do danes kaznovanih krivcev za vse te zločine? Ne samo, da sc izigravajo določbe sporazuma . v Moskvi o izročitvi vojnih zločincev onim deželam, kjer so zločine izvršili, temveč se ne kličejo na odgovornost niti krivci pred italijanskim narodom samim. Kam navedb: Leta 1041 je bilo ▼ Jugoslaviji 25 okupatorskih divizij s 510.000 vojaki. Od teh je bilo 18 popolnih italijanskih divizij in 50 samostojnih bataljonov, skupno s 350.000 vojaki. Leta 1942 je bilo v Jugoslaviji 33 okupatorskih divizij s 110.000 vojaki, od tega 19 italijanskih divizij, približno 10 samostojnih polkov in približno 100 samostojnih bataljonov s skupno 400.000 vojaki. Leta 1943 je bilo v mesecu avgustu v Jugoslaviji 85 okupatorskih divizij s 650.000 vojaki. Od tega je bilo 16 italijanskih divizij s približno 300.000 vojaki. Po kapitulaciji Italije so bile do konca vojne v Jugoslaviji italijanske fašistične enote, ki so bile pod poveljstvom Mussolinija in so vodile boj skupno z Nemci proti jugoslovanski vojski. To torej najočitneje kaže, da Italija ni bila navaden Hitlerjev satelit, temveč enakopraven družabnik glede zasedbe Jugoslavije, ker so bile ,vsa Dalmacija, Lika, Kordun, Banja, en del Bosne, vsa Črna gora in Hercegovina, Sandžak in večji del Slovenije pod zasedbo italijanskih čet. Še jasneje govore sledeča dejstva: NA STO IN STO POŽGANIH VASI, na desettisoče ubitih, iznakaženih in odgnanih v taborišča v Italijo, kaže, da italijanski fašistični okupator ni bil nič manj krvoločen kakor nemški. Tu ni kraj, da naštevam vso to oromno škodo, ki jo je naša dežela .pretrpela od italijanskih okupatorskih čet. To navajam samo zaradi tega, da obvestim današnje uradno italijanske kroge, da nam je to, in še kako, v mislih iu da oni pred takimi dejstvi ne morejo zapirati oči. Ves italijanski tisk obtožuje Jugoslavijo, da so jugoslovanske čete baje internirale nekaj tisoč italijanskih državljanov iz cone »A«. Te obtožbe so popolnoma tendenciozne, ker ne odgovarjajo resnici. Naša vlada je v beograjskem sporazumu o razmejitvi r Julijski krajini odločno odklonila zahtevo zaveznikov, da naj vrne baje internirane italijanske državljane, ki so jih jugoslovanske oblasti baje odpeljale ob umiku iz cone »A«. Odbila je enostavno zaradi tega, ker takih internirancev ▼ Jugoslaviji niti ni, niti jih ni bilo. Brez ozira na to, da je jugoslovanska vlada obvestila, da takili internirancev ni, pa je italijanska vlada znova preko zavezniških organov izročila jugoslovanski vladi seznam 2500 baje interniranih Italijanov. TA SEZNAM JE ZELO SUMLJIVEGA ZNAČAJA, ker so preiskave pokazale, da so v njem vpisane osebe, ki so v času partizanske vojne od leta 1042 do 1948 in tudi 1044 padle v boju proti jugoslovanskim partizanom na strani Nemcev in italijanskih fašistov. Nadalje so v tem seznamu navedene osebe iz nemške organizacije >Todt<, pa celo tudi nemški državljani, od katerih so bili nekateri najdeni živi v Nemčiji. Prav tako so v seznamu osebe, ki prebivajo v coni »B« pod jugoslovansko upravo. V tem seznamu so tudi voiaki italijanske vojske, ki so padli ali pa so v ujetništvu . V tem seznamu so tudi jugoslovanski državljani, ki žive v Jugoslaviji. Navedene so nadalje osebe, ki se prosto gibljejo v coni »A« pod zavezniško upravo, kakor n. pr. št. 261 Antonio Černeliča, ki je v Trstu v coni »A«. St. 97 Giordano Cumara se brezskrbno sprehaja v Gorici. Navedene so osebe, kakor n. pr. št. 22 Rernargin Ra-divoj, ki živi v Ajdovščini, nadalje št. 284 lersini Desiderio, ki je v Labinu kot član Oblastnega narodno-osvobodilnega odbora itd. Nadalje so v seznamu navedene osebe kakor republikanski Mussolinijevi vojaki SS čet, ki se verjetno skrivajo po Italiji ali pa so v našem ujetništvu, kakor n. pr. št. 673 Truglio Vicenzo, republikanski major, skvadrist, ki je v taborišču št. 3, kot ujetnik št. 238. Nadalje so navedene osebe, ki so bile še 1. avgusta 1945 v koncentracijskem taborišču Buchenwald in so čakale na repatriacijo. Taki in mnogi drugi podobni primeri, ki smo jih v svoji noti označili, jasno kažejo tendenco italijanske vlade, da bi skonstruirala kako za je prešlo na deset in stotisoče neizslcd- Jugoslavijo komprimitirajočo listino, da lilvih fašistov? Ali so se vdrli v zemljo? , b, vg8j L nečem mogla oblažiti močna Ne, ti žive v Italiji, prodirajo v vsa državna oblastva, hujskajo italijansko ljudstvo proti svobodoljubnim narodom Jugoslavije. To so od najvišjih do najnižjih glavni krivci, da se vprašanje vzpostavitve normalnih odnošajev med Jugoslavijo in Italijo ne premakne z mrtve točke. Leta 1943 je bila potopljena Mussolinijeva državna orehova lupina, toda brodolomcem je bilo spuščenih toliko rešilnih čolnov in pasov, da so se z njimi rešile tudi okužene fašistične podgane, ki zopet širijo svojo nalezljivo bolezen med italijanskim ljudstvom. Razumljivo je, da TEGA NI KRIVO ITALIJANSKO DELOVNO LJUDSTVO, temveč italijanska in mednarodna reakcija. Toda vsekakor svobodoljubnemu svetu to ne bo prineslo koristi, temveč le škodo, ker predstavljajo ti elementi veliko nevarnost za mir. Današnja nova Jugoslavija mora vse to zelo upoštevati, ker je v tej vojni največ pretrpela od prav teh fašističnih osvajalcev. DOLOČENI ZAVEZNIŠKI KROGI HOČEJO ZARADI NEKATERIH SVOJIH KORISTI PRIZANESTI DANAŠNJI ITALIJI, Italiji Slorze, De Gasperija itd. Hoteli bi, da Italija no'plača reparacij, valeč vso krivdo na nemškega okupatorja. Jugoslavija se s tako rešitvijo nikdar ne more strinjati, in to zaradi tega, ker je bila fašistična Italija skupno z Nemčijo glavni napadalec na Jugoslavijo. Slednjič j nnlvni (ŠtAVlllf lltlihšklift klkŽft toČllOSt tOU • do skrajnih meja, da bi prišlo do sporazuma med Italijo in Jugoslavijo zaradi bodočih dobrih odnošajev, služečih za varovanje miru. Jugoslavija ne želi Italiji slabega, najmanj pa delovnemu italijanskemu ljudstvu. Jugoslavija ne želi materialnega uničenja Italije, toda Jugoslavija se ne more odreči določeni odškodnini, ker ji je ta potrebna, da bi vsaj do neke mere nadomestila ogromno škodo, povzročeno z zasedbo, in zacelila rane, ki so ji bile prizadejane. Zavedamo se tega, da je italijansko delovno ljudstvo v težkem gospodarskem položaju. Fašistične pustolovščine, posebno pa ta zadnja krvava vojna, so povzročile italijanskemu ljudstvu veliko škodo, toda njegova stvar je, da nosijo glavno breme oni, ki so krivi teh pustolovščin, teh žrtev in škode, povzročene drugim narodom. Ravno tako je potrebno, da italijansko ljudstvo, ali bolje rečeno resnične demokratične sile Italije, onemogočijo razne fašistične izzivače, ki se zopet z vsemi silami trudijo, da bi izzvali mržnjo italijanskega naroda proti jugoslovanskim narodom. Razne izmišljotine fašističnih in profašističnlh časopisov v Italiji o tem, da se v Istri in Slovenskem Primorju vrše preganjanja italijanskega življa, lahko škodujejo samemu italijanskemu ljudstvu prav toliko kolikor tudi Jugoslaviji. ITALIJANSKO PREBIVALSTVO, KI JE NA OZEMLJU POD UPRAVO JUGOSLOVANSKIH VOJAŠKIH OBLASTI, IMA ENAKE PRAVICE, prebivalstva. Se več, oni tudi sami go vore in pišejo o domnevnih preganjanjih Italijanov pod jugoslovansko upravo. Zakaj je to potrebno in k čemu to pelje? Ali mislijo, da se bodo na ta način popravili odnošaji z Jugoslavijo? Ali mislijo, da se bo mogla z lažnivim slikanjem stanja v Istri in Slovenskem Primorju zavesti svetovna javnost na napačno pot in na ta način doseči svoj cilj, in ta je, da ponovno zavladajo v krajih, katere so nekdaj na nepravičen način dobili? Bilo bi dobro, da bi uradni italijanski krogi pogumno gledali stvarnosti v oči. da bi realno motrili stanje v teh krajili in se potrudili najti stik z današnjo Jugoslavijo za skupno rešitev spornih vprašanj na ta način, da bi se odstranilo vse ono, kar bi moglo v bodočnosti ovirati prijateljske odnošaje med obema deželama. Današnja nova Federativna ljudska republika Jugoslavija je rešila na naj-demokratičnejši način narodnostno vprašanje. Narodne manjšine v Jugoslaviji imajo vse možnosti in pravice za svoj kulturni in narodnostni razvoj ter bi bilo absurdno trditi, da italijanske manjšine v Jugoslaviji ne bodo imele istih pravic, kakor tudi ostale. Dosedanji razvoj na ozemlju, ki je pod jugoslovansko vojaško upravo, kakor tudi na ozemlju, ki je po pogodbi v Beogradu prišlo pod zavezniško upravo, kaže, da so odnošaji med italijanskim, hrvatskim in slovenskim prebivalstvom najboljši, kakor jih Je mogoče želeti. Razumljivo je, da to omogoča resničen demokratičen red. to je, da ima ljudstvo oblast v svojih rokah. Zaradi tega pri nas ni nobenih elementov. ki bi v teh krajih take odnošaje kakor slovenski in hrvatski narodni živelj. To dejstvo dobro poznajo tudi _ odgovorne osebe v Italiji, pa vendar do- j slabšali. Taki elementi lahke pridejo vofjujejo fašistom, da širijo najodvrat-1 samo s strani italijanskih fašistov in nejše laži o preganjanjih italijanskega I iredentistov, ki se ne morejo sprijazniti z dejstvom, da morajo ti kraji pripusti Jugoslaviji. TAKO STOJE STVARI IN NIC DRUGAČE. Tudi mi smo trdno odločeni, da ostanemo pri svojih dosedanjih zahtevah, ker so te zahteve upravičene. Priznanje teh zahtev s strani uradnih krogov Italije pa pomeni resnično ustvaritev predpogojev za prijateljsko reševanje vseh spornih vprašanj v korist obeh dežel. Z dosedanjim sovražnim vedenjem, klevetanjem in podtikanjem se ne bo daleč prišlo, Blato, ki ga mečejo reakcionarni in fašistični elementi Italije na Jugoslavijo in njene voditelje, zadeva nje same, Način pisanja določenega dela italijanskega tiska ni vreden kulturnega naroda. To je znani način Gobbelsa in bivših Mussolinijevih nristašev, ki so se sedaj povampirili. Fašistični elementi Italije zopet delttiejo s polno paro, zahvaljujoč se podpori, ki jo prejemajo, delujejo za to, da raznetijo P’Annunzijev iredentizem pri italijanskem ljudstvu in ga pridobe za nove nevarno pustolovščine. Mi verjamemo da je italijansko delovno ljudstvo sito teh pustolovščin in da bo samo znalo preprečiti niihove izzivalne namene. Delovno italijansko ljudstvo mest In vasi ima v sosedni novi Federativni ljudski republiki Jugoslaviji svojega iskrenega prijatelja, ki želi živeti z italijanskim ljudstvom v najboljših odnošajih. NASA ZELJA je končno, naj spoznajo naši zavezniki, da ni kriva Jugoslavija, da do danes ni prišlo do zboljšanja odnošajev z Italijo. Ravno tako pa želimo, da naši zavezniki priznajo naše upravičene zahteve, naše žrtve, povzročeno nam škodo, težkoče in trpljenje naših narodov tudi v tistih krajih ki so bili pod zasedbo Italijo. Popolno razumevanje in pogumno reševanje vprašanj, ki se tičejo Jugoslavije v zvezi z liaHio, bo brez dvoma mnogo pripomoglo k utrditvi miru. ker se s tem odstranlujejo elementi nemira in negotovosti v tem delu Evropo. OD TEDNA DO TEDNA dejstva, ki so v obtožbi Jugoslavije proti Italiji. Na temelju tega slabo sestavljenega seznama domnevnih internirancev so nekatere odgovorne osebe iz italijanske vlade stavile našemu zastopniku v Italiji kot pogoj, da se v seznamu navedene osebe vrnejo ter da se bodo šele potem lahko vodili razgovori za vzpostavitev normalnih odnošajev. Kaj to pomeni? To pomeni, da nekaterim današnjim oblastnikom v Italiji, ki imajo podpore tudi od zunaj, dni do dobrih odnošajev z Jugoslavijo. To pomeni, da nekatere odgovorne osebe, in to verjetno večina med njimi v Italiji, želijo s takimi nečednimi in izmišljenimi sredstvi izogniti se obveznostim, ki jih ima Dalija nasproti Jugoslaviji kot deželi, ki je bila žrtev napadalcev. ALI ŽELI JUGOSLAVIJA DOBRE ODNOŠAJE Z ITALIJO ? Da, Jugoslavia želi dobre odnošaje z Italijo. Toda pod kakšnimi pogoji? Pod pogoji, da italijanska vlada pošteno prizna, da je bila Jugoslavija žrtev osvajalnega napada s strani Italije ne glede na Msusolinija ali koga drugega, ker je to zgodovinsko dejstvo. Drugič, da italijanska vlada prizna ogromne žrtve in škodo, ki jo je Jugoslavija utrpela v času okupacije italijanskih čet. Tretjič, da Itpiija prizna upravičenost teritorialnih zahtev Jugoslavije. Višino reparacij in teritorialna vprašanja pa je mogoče dokončno ugotovili šele pri pogajanjih. Torej ni Dalija, Jugoslavija tista, ki stavi ja temveč je . . nekai številk najbolje kaže točnost teh ! pogoje. Jugoslavija je pripravljena iti 2e v prejšnji Številki Primorske Borbe smo govorili o velikih dogodkih v Jugoslaviji, o Široki demokratičnosti, ki se kaže v vsem njenem razvoju in zlasti v osnutku nove Ustave; posebno pa to lahko poudarimo danes, ko imamo pred seboj nove rezultate in predloge, ki jih je rodila diskusija širokih ljudskih množic, katerim je bil osnutek Ustave dan v pretres in izpopolnitev. Vsi narodi Jugoslavije se intenzivno udeležujejo te diskusije, saj vedo, da ustvarjajo sebi in svojim potomcem1 boljši bodočnČST. Jugoslavija' je tako postala vzor prave, ljudske demokratične države, ki bo lahko močno vplivala na razvoj naprednih sil na Balkanu in v svoji soseščini sploh. Tega se v polni meri zavedajo tudi reakcionarji svetovnega kova, zato z vsemi sredstvi podpirajo reakcionarne elemente v Italiji, Grčiji, zaostrujejo notranje politične krize in zavirajo vsestranski razvoj v državi. Spremembe vlad v Grčiji kakor tudi v Italiji niso prinesle dejansko nikake spremembe, niso prinesle nikakih, niti najosnovnejših demokratičnih svoboščin narodom. Sofulisova vlada v Grčiji, ki je ob svojem nastopu pokazala dokaj razumevanja in voljo sodelovati z ljudstvom in dala že celo vrsto obljub, ki so nakazovale bistvene spremembe v notranjem političnem življenju, je sedaj s svojim delom dokazala, da je veren naslednik prejšnjih protiljudskih vlad. Že dejstvo, da hočejo vršiti volitve na podlagi starih, ogoljufanih volivnih imenikov, dovolj jasno kaže njihovo smer. Zato tudi narodno osvobodilna organizacija EAM, ki je bila pripravljena podpirati to vlado, ki naj bi izvršila demokratizacijo grškega javnega življenja, danes odstopa od vsakega sodelovanja z njo. Tako plove Grčija v novo razdobje vladnih kriz in se verjetno ne bo končalo prej, dokler ljudstvo samo ne bo dejansko poseglo vmes in si priborilo in utrdilo svojih demokratičnih pravic. Približno isto se dogaja v Italiji, kjer delajo italijanske napredne sile v silno neugodnih okoliščinah. Ce upoštevamo dejstvo, da je princ Umberto, preden je poveril sestavo nove vlade Gasperiju, povabil na razgovor tudi predsednika neofašističnega gibanja »Uomo qualunque«, potem nam je jasno, kakšno demokracijo lahko pričakujemo od nje in se popolnoma nič ne čudimo, ko nazadnjaška sodišča izpuščajo fašiste, zapirajo in sodijo pa borce za svobodo in demokracijo. Nujno bo moralo italijansko ljudstvo obračunati z vsemi temi nazadnjaškimi silami, če si hoče priboriti najosnovnejše demokratične pravice. Popolnoma razumljivo je, da fa- šisti-reakcionarji vsega sveta ljubosumno gledajo na hiter razvoj naprednih demokratičnih sil v svetu in da poskušajo na vse načine ta razvoj zavirati. Iz vseh svojih postojank, ki jih imajo, bruhajo ogenj in žveplo na dežele, kjer si je ljudstvo ustvarilo svojo demokracijo, ustvarilo boljše življenjske pogoje ter onemogočilo in uničilo vse protiljudske izkoriščevalske oblastnike. Tak neroden Izbruh jeze In sovraštva do demokratičnih sil so bile tudi 4em0b-eneue« se je zbralo beograjsko delavstvo na trgu Slavije v Beogradu, kjer je demonstriralo proti »Obznani« in zahtevalo priznanje svojih pravic do svobodnega združevanja v enotnih sindikatih. Vlada je poklicala na pomoč žandarnrerijo, ki je navalila na delavstvo z nasajenimi bajoneti, pred katerimi se je moralo neoboroženo delavstvo umakniti. Izdan je bil zakon o zaščiti države, po katerem je bilo vseh 20 let najbolj preganjanih, zaprtih, mučenih in pobitih na tisoče delavcev. Po udaru reakcije z »Obznano« in po zakonu o zaščiti države se je razredno sindikalno gibanje razcepilo na dve skupini in sicer na Amsterdamsko, nazvano »Ujedinjeni radni-čki sindikalni sazev Jugoslavije« — URSŠJ, ni je štel 30 strokovnih zvez s približno 28.000 člani, ter na neodvisne sindikate, nazvane »Centralni radnički sindikalni odbor Jugoslavije« — GRSOJ z 20 zvezami, v katerih je bdlo včlanjenih okrog 20.000 članov. Sindikati CRSOJ so bili politično neodvisni. Obe sindikalni organizaciji, URSSJ in CRSOJ, sta bili v medsebojni borbi do šestojanuarske diktature leta 1929, ko so bili neodvisni sindikati prepovedani in ko sta se obe organizaciji spet združili v »Ujedinjeni radnički savez« — URSSJ. Poleg URSSJ sta obstojali še nevtralni sindikalni organizaciji grafi-čarjev in bančnih uradnikov, kateri sta izstopili iz razrednih sindikatov kmalu po objavi »Obznane«. V borbi proti delavskemu razredu se je reakcija posluževala vseh mogočih sredstev. Kar ni uspelo s terorjem, je poskušala doseči s podkupovanjem najslabših elementov med delavci in z ustanavljanjem svojih »rumenih sindikatov«. Železničarjem, katere je leta 1920 s tako brutalno silo udarila, je vsilila »Udruženje železniških uslužbencev in delavcev«, na Hrvaškem pa je ustanovila državni rumeni sindikat »Jugoras«, katerega predsednik je bil fašistični agent, špekulant in korupcionist, ki je kot aktivni minister govoril na prisilno organiziranih zborih delavcev. V Sloveniji je JRZ ustanovila podružnico Jugorasa, »Zvezo združenih delavcev«, v katero so organizirali delavce pod pritiskom s pretnjo, da bodo vrženi iz službe, če se ne organizirajo, ali obratno, da bodo dobili službe, ako se organizirajo v ZZD. Kako so nastajale te organizacije, se vidi iz primera jeseniškega delavstva v zimi 1936—37. Delavstvo je bilo napadeno od strani podjetja, ki je odpovedalo kolektivno pogodbo. Med pogajanji se je odcepil reakcionarni del Jugoslovanske strokovne zveze in ustanovil podružnico ter z ujo pomagal podjetju Ln oblasti, da je lažje zlomila jeseniško kovinarje v njihovi borbi. Dočim oblast ni dovoljevala zborovanj in sestankov svobodnih sindikatov, razpuščala njihove organizacije, je pri organiziranju Jugorasa silila delavstvo, da je hodilo na njihova zborovanja med delovnim časom in ta čas tudi plačevala, kakor je bil to primer v sarajevski državni železničarski delavnici in v Železarni v Zenici. Država je celo uradno v državnih blagajnah odtegovala mesečne prispevke za rumeni sindikat železničarjev. Reakcija pa ni šla samo za tem, da razbije delavske vrste, da napravi razdor med delavci, ona je tudi storila vse, da onemogoči združenje med ročnimi in umskimi delavci, med tovarniškimi delavci in državnimi uradniki in jih je medsebojno neprestano odtujevala. Vlada je z zakonom prepovedala sindikalno organizacijo državnih uradnikov. Pod takimi razmerami ni čudno, da je bilo od 1 milijona 500 tisoč delavcev leta 1936 organiziranih v URSS komaj 54.707 članov, t. j. niti 4 % celokupnega delavstva. Od tega je odpadlo na Beograd 15.072 članov, na Zagreb 13.354 članov, na Ljubljano 11.699, na Novi Sad 6338, na Sarajevo 6483 in na Split 1570 članov. Kljub temu pa je v tej dobi zajel delavstvo val strokovnega gibanja, ki so ga vodili najbolj borbeni in zavedni delavci. (Nadaljevanje sledi.)' Pot v novo zadružništvo i (Nadaljevanje) Visoko jamstvo zadružnikov ima predvsem dva namena:. r n , 1. tesneje poveže zadružnike z zadrugo. Zadružniki se bolj zanimajo za delo in uspeh svoje zadruge, če jamčijo s precejšnjim, zneskom. 2. Višje jamstvo daje zadrugi višjo kreditno sposobnost, Vprav v začetku je to za zadrugo velikega pomena, ker je večinoma vezana na posojila in kredite, ki jih bo dobila toliko laže, čim večje jamstvo so prevzeli zadružniki. Organi zadruge. Skupščina. Občni zbor ali skupščina je najvišji organ zadruge. Na skupščini se zadružniki sestajajo redno vsako leto z že vnaprej določenim dnevnim redom. Na dnevnem redu morajo biti vse točke, ki naj se o njih na skupščini razpravlja. O stvareh, ki jih ni na dnevnem redu, ne more skupščina sklepati. Le ena izjema je, to je pritožba zadružnikov zoper izključitev iz zadruge. Na skupščini, ki jo običajno vodi predsednik upravnega odbora, pregledajo in pretresajo zadružniki vse dobro in slabo delo, ki ga je v teku poslovnega leta izvršila zadruga. Vse to mora biti razvidno iz pismenega poročila, ki ga podasta predsednik in tajnik. Tudi o denarnem prometu zadruge in posameznih postavkah sklepnih računov mora blagajnik predložiti točno poročilo, iz katerega je razvidno, kako zadruga dejansko stoji-O pravilnem poslovanju upravnega odbora pa mora podati poročilo predsednik nadzornega odbora. Skupščina tudi določa višino vsote, do katere se po potrebi lahko upravni odbor v teku poslovnega leta zadolži. V dnevnem redu redne skupščine mora biti zato tudi točka o pooblastilu skupščine upravnemu odboru, do katere vsote sme ta najeti posojilo ali celo odobriti kredit. To je potrebno, ker bi se sicer v primeru potrebe morala skupščina zato posebej sestati in o tem odločati. Dalje izvoli upravni in nadzorni odbor ali pa izmenja le posamezne člane teh odborov. Seveda lahko sklepa tudi o vseh drugih problemih, ki se tičejo zadružnikov, če so na dnevnem redu. O bodočih načrtih, ki jih namerava zadruga, pa ne more sklepati, pač pa lahko o njih razpravlja. Upravni odbor. Upravni odbor je organ, ki dejansko vodi zadrugo. Ljudje, ki so se dogovorili za usta- novitev zadruge, n, pr. za nabavno in prodajno zadrugo, postavijò na čelo te zadruge vodstvo, ki ga imeni«ierrto upravni odbor zato, ker upravlja vse posle v zadrugi. Ta odbor naj zaradi lažjega sestajanja in delovanja sestoji največ iz 5 do 7 članov: predsednika, tajnika, blagajnika in še nekaterih članov. Ta odbor je poverjen po skupščini, da vodi zadrugo na svojih sejah, ki jih mora imeti najmanj vsak mesec, če pa je potrebno, tudi med tem časom. Na sejah sprejema nove člane in po njihovi gospodarski moči določa vsakemu posebej, koliko deležev naj plača. Nakupuje ali prodaja blago, lahko najema posojila ali jih zopet vrača, kolikor je to v korist zadrugi in v mejah, ki jih odobri skupščina. Zaradi nabave ali prodaje blaga je v stalnih stikih s poslovno zvezo ali drugimi zadrugami. Tu nastavlja in plačuje vse uslužbence pri zadrugi, kolikor so potrebni, kratko, voditi mora v imenu zadružnikov vse posle. Člani upravnega odbora se volijo za dobo treh let in morajo ob izvolitvi za prvo dobo overiti svoje podpise pri tistem registrskem sodišču, pri katerem je zadruga registrirana: Škodljivo bi bilo za zadrugo, če bi se ves upravni odbor naenkrat izmenjal. Vprašanje je zato urejeno tako, da izpade vsako leto ena tretjina članov upravnega odbora. Na njihovo mesto izvoli skupščina nove člane, sme pa izpadle člane na novo izvoliti. Pri ponovni izvolitvi odpade za ponovno izvoljene člane dolžnost over-jenja podpisov na sodišču. Nadzorni odbor. Nadzorni odbor je kontrolni organ, ki vodi kontrolo nad upravnim odborom. Zato člani tega odbora tudi prisostvujejo važnejšim sejam upravnega odbora, vendar samo s posvetovalnim glasom. Za nadzorni odbor zadostuje, če izvolimo predsednika in še dva člana. Ti pa morajo biti sposobni, da res lahko vsak čas pregledajo poslovne in računske knjige zadruge ter tako res ugotovijo pravo stanje v njih. Zato so tudi postavljeni, da vodijo nadzorstvo nad upravnim odborom in so za njegovo pravilno delovanje odgovorni pred skupščino. Poleg nadzornega odbora pa ima pravico vsak čas pregledati vse poslovne in računske knjige tudi revizor, ki ga pošlje revizijska zveza, pri kateri mora zaradi kontrole biti včlanjena vsaka zadruga. (Se bo nadaljevalo.! Fašistična izdajalca Krašan in Mervič pred ljudskim sodiščem Začela se Je razprava zoper dva podla fašistična izdajalca, ki sta predstavljala v času fašizma v Šempasu »oblast« ter bila strah in trepet vseh vaščanov V sredo, 19. t. m. se je pričela v Šempasu, okraj Ajdovščina, kazenska razprdva zoper fašista Krašana Franca iz Šempasa in Merviča Vincenca od Sv. Mihaeia pri Šempasu. Tako sta končno stopila pred ljudske sodnike dva izvrženca slovenskega naroda, dva človeka, ki nista vredna, da nosita ime primorske matere, ker sta s svojimi gnusnimi dejanji pljunila na čast borečega in žrtvujočega se ljudstva ter ga v brezmejnih naporih za osvoboditev izpod fašističnega jarma ovirala v borbi s tem, da sta zagrešila celo kopico zločinskih izdajstev nad posamezniki ali pa celimi skupinami borcev za svobodo. Kmalu po 9. uri je v nabito polni šolski sobi v Šempasu, kamor so se zgrnili vsi tisti nešteti vaščani, katere sta prav ta dva fašistična zločinca skušala s svojim podlim izdajstvom obsoditi na smrt, na pogin pod fašističnim jarmom, je spregovoril predsednik okrožnega ljudskega sodišča in ugotovil identiteto obeh obtožencev. Dve cinični besiiji sta zrli v sodnike ia Krašanu je švigal še vedno zločinski nasmeh okrog ust in ledeno hladnih oči. Mervič je skušal biti blaga dušica, ki je pač samo zato oblekel črno srajco, da ga ni zeblo in tak jo stal tudi ta dan pred sodniki; predrzen v svoji ponižnosti. In če je Krašan v svoji nesramnosti vse tajil, potem je Mervič še nesramnejši, ker je skušal takoj v začetku razprave »pridobiti na ugledu« s tem, da je predložil potrdilo KNOO iz Sv. Mi- oba fašista in njuno delo. Za borih 370 lir mesečno je Krašan vršil svoje podlo delo ne samo kot občinski sluga, ampak predvsem kot fašistični zaupnik na vasi. Seveda sta bila oba fašista strah in trepet za vso okolico, bila sta tako imenovana »oblast« v Šempasu. Iz tega izvira tudi dejstvo, katero je iznesel prav Mervič sam, češ da je Krašan špekulant in da mu je tudi to neslo. Tako dalje je govoril javni tožilec. Vsak njegov stavek je pomenil novo obtožbo in osvetlil nov, nepoznan zločin teh dveh fašistov. Sam potek razprave in predrzen nastop obtoženca Krašana je dokazal, da se fašistični plamen ni polegel v njem. Krašan Franc si je lahko kljub temu, da ni ničesar imel, privoščil, da je dajal večja posojila: tako je že leta 1938 posodil Ušaju Andreju 4000 lir, katere je po njegovi izjavi prihranil od svoje mesečne plače. Zanimiv je bil zelo sam potek razprave. V vsem svojem izvajanju in govorjenju se je pokazal Krašan kot tudi Mervič za staro fašistično golazen, ki se ni in se ne more otresti podlega fašističnega nastrojenja. Predrzna laž in zanikanje pričam v obraz sta glavno orožje podlega zločinca Krašana. Toda ljudstvo ni pozabilo fašističnih pijavk. Ko si je že sam Krašan domišljal, da je v svojem zanosnem zagovoru prepričal vse navzoče, da ni nikdar in nikogar udaril, kar mu priče in obtožnica očitajo, se je dvignil v dvorani mlad »zaščitnik« in dejal: »Ali se spominjaš mene, ko si me pretepal haela, v katerem so mu res potrdili, da je Mervič napravil ljudem nekaj pri Dopolavoru?« Toda Krašanova uslug, da je prezrl marsikomu kako glavo živine pri popisovanju. S takim potrdilom si je hotela ta ničvredna fašistična duša zagotoviti legitimacijo za pred ljudske sodnike. Že samo po-iruilo, W. «a i», bil, «možen «staviti Krajevni odbor fašističnemu izdajalcu, ki je dejanjsko kriv neštetih zločinov nad svobodo poštenih Primorcev, dokazuje, da danes še marsikdo ni v celoti pravilno razumel potrebe dosledne protifašistične borbe. Ali je sploh mogoče oprostiti nekomu, ki je prepovedoval slovensko govoriti, ki je deuunciral fašističnim oblastnikom, če se je slovensko pelo, kratko in malo, ali je mogoče oprostiti fašističnemu izdajalcu vse, kar je zločinskega napravil, samo zato, ker je pri izpolnjevanju fašističnih ukazov tu ali tam nekomu spregledal pri popisovanju živine itd. Pred ljudskimi sodišči se ne plačujejo zločini s korupcijo! Seveda tega ne vesta ta dva fašista, saj je sam Krašan prav v začetku izjavil, da so mu vaščani večkrat dali kako klobaso za storjene usluge. Brž ko je bila ugotovljena še verodostojnost nad tridesetih prič, ki so se javile, da govore zoper fašista, zoper zločinskega izdajalca, se je dvignil javni tožilec in začel brati obtožnico. V svojem izvajanju je javni tožilec prikazal v liku Krašana Franca tipičnega poživinjenega hlapca fašizma, v Merviču pa prikrito izdajalsko dušo. Med čitanjem obtožnice je zrl Mervič hladno v potrdilo Krajevnega NOO, ki je ležalo na mizi pred sodnih!, Krašan pa Je zmajeval s glavo, okrog ust mu jo od časa do časa švignil smeh, slasti ko je javni tožilec bral, da ga smatra za sokrivega, ker so bili mnogi odpeljani v ječe in koncentracijska taborišča. Zatem je javni tožilec Še obrazložil ljudsko obtožbo. Iz tega izvajanja diha dejstvo, da imajo sodniki opraviti s pravim pravcatim fašističnim zločincem, ki se ros ne more danes postavljati s tem, da je bil nekoč »duče«, dazi je za tem vedno hrepenel, bil pa je tako imenovana »persona dl fiducia« Iz te obrazložitve spoznamo še nadalje, da se je fašistična bratovščina med Mervičem in Krašanom končala pred ljudskim sodiščem na ta način, da se ta dva drug drugega obtožujeta. Nadalje sama obrazložitev osvetljuje predrznost nima meja, to je dokazal ponovno s tem, ko je prav ironično odgovoril: »A tisto pa je bilo z rokavico in to samo «za špas».« Vendar pa mu pred obilico dokazov in prič včasih popust« demonsktt hladni živci, da TisjètVfi' '»Shj' sem moral narediti vse to, saj so me vedno klicali na take stvari«, ali »podesta mi je vedno rekel «Francesco vai, vai».« S tem pa obtoženec ponovno dokazuje, da je pomenil včasih med fašisti »persono di fiducia«. Fašisti so že vedeli, na koga se lahko zanesejo, Krašanova predrznost gre celo tako daleč, da se skuša delati vpričo nekaj stotin sovaščanov celo simpatizerja osvobodilnega pokreta. Seveda pa ta njegova ostudna laž ne more prodreti, ker se že dvigajo priče, ki kar po vrsti obtožujejo: »Sedeloval Jo pri požigu Spacapanove hiše v Ozeljanu!« »Sel je s kvesturini in fašisti «mirit», ko so se naši fantje e Bavconom na čelu stepli z mladimi fašisti.« »Gele noči je vohunil okoli naših hiš in kazal karabinjerjem in gori-škim kvesturinom, kje žive tiste družine, ki so pomagale partizanom.« »Ko so prišli partizani nekoč v vas, jo bežal na vrat na nos h karabinjerjem in jo -izdal partizansko izvidnico. Morda ne samo zato, ker je z njimi simpatiziral, ampak zato, ker je dobro vedel, da so ga naši borci za zvobodo že pred časom obsodili na smrt zaradi njegovih podlih izdajstev.« Tako so je končala Krašanova velikodušnost o simpatiziranju ■ partizani. Mervič gleda mrzlo izpod čela in zdi se, da njegove oči še vedno počivajo na potrdilu krajevnega NOG, ko je spregovoril: »Krašan je takrat, ko so fašisti razpisali nagrado na glavo narodnega heroja Janka Pre-mrla-Vojka, izjavil, da bi sedaj lahko na lahek način prišel do denarja, dn bi sl lahko zasluiil 50.000 Ur. Mervič se prav ironično nasmehlja ob koneu svoje obtožbe Krašana, čel, da, da, toljii fašiit Ja bil, kakor Jaz, ha, ha. Bil je persona di fiducia, bil jo dober in zaveden fašist ▼ tistem času.« V tem se je kakor zverina nenadoma dvignil Krašan, ki je morda celo pozabil, da so minili »zlati fašistični časi« ter ze je zariplo zadrl: »Ti zi mo fajn obikzal!« In ko je še nadalje Mervič govoril o tem, kako so se menili, da bi bilo .trebaovaditi Draščka zaradi tega, ker je javno v gostilni govoril proti Mus soliniju in fašističnemu redu, ter da je bil nosilec tega pogovora Krašan ter da je pri sami ovadbi Mervič molčal, je ponovno iztirilo Krašana, da je vstal in dejal sodnikom: »Jaz imam že predebelo glavo, ne spominjam se ničesar več, pustite me pri miru!« In potem, ko se je kolikor toliko zavedel, je Krašan dejal: »O, tudi Mervič je govoril, toda manj kakor jaz.« Tudi grozilno pismo, ki jim ga je poslal Drašček, so vse tako imenovane »persone di fiducia« iz občine, kot so to bili Krašan, Mervič in Kerševanova, so te tri prodane duše predložile političnemu tajniku, čemur je sledila aretacija in konfinacija Draščka. Še bolj tipično za Krašana, kar govori o tem, da ni in da ne bo nikdar pozabil, da je bil včasih fašistični vena vasi, se je pokazalo medtem, ko mu je Špacapan Alojz kot priča očital, da je nosil kar po tri fašistične znake na suknjiču, kadar je bil v civilu. Krašan se jo ob tej obtožbi žalostno pogladil po prsih in kakor nedolžno otroče, kateremu je mati vzela nož iz rok, pogledal na prsi, ki so jih nekoč (ličili simboli morije, pobijanja in izdajstev — fašistični znaki. Ko je Mervič ob neki priliki odkril za Ozeljanom nekaj, kar je bilo podobno grobu, je takoj javil »slučajno« in »brez slabega narobna« škodovati komur koli, karabinjerskemu brigadirju, da je nekaj zakopanega, pa bodisi to žival, orožje aU pa človek. Tej ovadbi je sledila ogledna komisija, v kateri sta bila seveda tudi Krašan in Mervič; samo po sebi umevno Krašan na čelu kolone. Ko so se ob tej priliki ustavili v trafiki Špacapan Marice in je Krašan dejal, da gredo odkopat enega »prasca*, kakor je bila njegova navada govoriti a .partizanih,-mu je Maričin «če dejair -»i*» si dani trugo na glavo, da ti ne bo kaj vanjo priletelo.« Vsem je bilo namreč znano, da Krašan ni nikdar napravil niti koraka brez samokresa. Njegov prisrčen odnos do borcev NOV se je spet pokazal, ko se je Krašanu v zagovoru tako rekoč »zareklo«. Ko je priča Pavlin govoril o tem, da je Krašan bežal pred partizani in so zatekel h karabinjerjem, se je dvignil Krašan in dejal: »Seveda sem klical karabinjerje, ker je tekla za menoj ta drhal.« Tako na koncu jezika mu jo bilo' blatenje partizanov, da mu je celo pred ljudskim sodiščem ušla beseda drhal. Tako se razvija kazenska razprava zoper oba fašistična izdajalca v Šempasu. Človeku kar liehote stepi pred oči razpravna dvorana v NUrnbergu, kjer sodi ljudstvo »velike mojstre fašizma«, Tako nehote človek primerja ta dva, ki sta sicer po veličini zločinov daleč za tistimi v NUrnbergu, ki pa sta prav tako vso svojo voljo in vse svoj stremljenje posvetila za uresničitev fašističnega sistema kot njuni veliki vzorniki. Samo svoji nesposobnosti so imata zahvaliti, da ni sta postala tako velika fašistična morilca, kot so to niirnberške zveri. Ce sedi na zatožni ktopi v NUrnbergu srce nemškega fašisma, ki bo in mora nehati utripati, če hočejo narodi sveta, kar hočejo, stopiti k mirni izgradnji srečnejšega in boljšega življenja, potem sedi na zatožni klopi v Šempasu šsmpaškl fašizem, ki tudi mora biti izkoreninjen, če hočemo, da bodo tudi vaščani iq Šempasa in okolico res prosto in svobodno zadihali. Taka je danes zahteva ne samo vseh tistih, ki danes v sodni dvorani pričajo in obtožujejo, ampak je taka zahteva vseh tistih, ki so padli zaradi izdajstev, ki so bili nečloveško pobiti in mučeni, taka je. saliteva vseh borcev, taka jo zahteva mater, taka je zahteva vseh tistih, ki jim je pri srcu svoboda slovenskega delovnega ljudstva. Prav Primorci vemo dobro, da ne smemo in ne moremo biti popustljivi nasproti bestialnemu fašizmu, ker sj je on na svoj imperiali- stični prapor zapisal kot prvo stvar uničenje in iztrebljenje primorskega ljudstva. Oba, Krašan in Mervič sta se svojega fašističnega poslanstva dobro zavedala, zato sta tako Zvesto prepovedovala govoriti slovensko in peti slovensko ter s svojim nasiljem in izdajanjem skušala prepovedati tudi slovensko svobodno misliti. Sam Krašan je pred ljudskimi sodniki der jal, »da se je za te mlade spodobilo, da so pozdravljali «alla romana» in italijansko govorili.« Da, mladim iztrgati iz srca najdražje, mlade uničiti, to je bil zločin, ki ga je vršil Krašan, ko je pretepal mladince po Šempasu, ker se mu niso pokoravali. Hotel je vzgojiti sebi enake izdajalce. Pozno v noč se je razprava prekinila. Navzoči so, kakor ob opoldanski prekinitvi, skušali kar navaliti na oba zločinca. Ljudstvo hoče, da je fašizem iztrebljen do zadnjega, ker se dobro zaveda, da je mogoča svoboda naroda, svoboda delovnega ljudstva samo tedaj, če je uresničena naša borbena parola: Smrt fašizmu! Razprava se je nadaljevala 20. t. m. O poteku te in o samem izidu razpravo bomo poročali v naslednji številki. Protiljudska duhovščina - reakcionarne cvetke S svojo predrznostjo izzivajo profašistični eksponenti ogorčenje ljudstva Kakor vse izgloda, skuša prodirati pod krinko talarja tudi na to stran demarkacijske črte »blagoslov« pro-slulega fašističnega škofa Margotti-ja. Ljudstvo, zlasti v grgarskem okraju, zadobiva upravičeno občutek, da predstavlja del reakcionarne duhovščine v tem okraju še vedno vernega slugo tistemu fašistu Margottiju, čigar zločini so znani do zadnje gorske vasice, zadnjemu bajtarju in pastirju. Torej ne more biti in tudi ni samo slučajno blatenje naše ljudske oblasti, naših borcev za svobodo, naših naporov pri obnovi, ampak je prav nujen odmev tistih navodil, ki jih daje Margotti. Ljudstvo demonstrira proti tistim, ki skušajo izrabljati prižnico zato, da raz nje ne govore božjo besede, ne oznanjajo katoliške vere, ampak napadajo našo ljudsko oblast in vse, ki so in ki še danes žrtvujejo zanjo. Toda ni osamljen župnik iz Srednjega Lokovca, prav taka »reakcionarna cvetka« je župnik iz Bat. Preteklo nedeljo je prišla k omenjenemu župniku tov. Marica in poprosila župnika, da bi prekopal njenega brata, ki je pokopan tam nekje pri Cerknem. Prvo vprašanje, ki ga je zastavil tovarišici ta »gospod župnik« je bilo: »Kje in kako je pade! tvoj brat?« Marica mu je ponosna odgovorila, da je padel njen brat kot borec partizan v borbah z Nemci in ijpJp^Kimi «dajalci pri Cerknem, iati .sjatiti ni mogla, da bodo ustne r rvn rrfo m * / < \ 'rr/ »gospoda župnika« sposobne izoblikovati odgovor, kakršnega bi bilo pričakovati le od fašističnih zverin, le od morilcev našega naroda in vendar ji je »gospod župnik« odgovoril prav tako, kot bi ji odgovoril eden omenjenih: »Partizanske ušivce, partizansko sodrgo ne bom nikdar pokopal na domačem pokopališču, ker so to gnili ljudje, ker so to izvržen-ci. Z njimi' ne bom nikdar onečastil blagoslova.« Jasno je, da tovarišica Marica ni mogla pričakovati takega odgovora in da so se ji ulile solze. S tem se ni čutila ogorčene samo ona, ampak se čutimo ogorčeni vsi nešteti tisoči in milijoni, ki smo se proti takim zverem v krinkah in laži borili. Naravnost občudujemo nesramnost tega protiljudskega duhovnika, ki je prepričan, da se lahko blagoslavlja samo fašistično moriino orožje ,in da se ne sme blagoslavljati trpeče domovine. S tem svojim ogabnim dejanjem si je »gospod župnik« sam potegnil krinko z obraza in danes nihče več ne ' gleda v njem dušnega pastrja, ampak človeka, k skuša »pod strahom božjim« pripraviti pot novemu faškmu. Naše ljudstvo je potrpežljivo, toda tega, kar si je s krvjo in tisočerimi žrtvami priborilo, si ne pusti blatiti, ne dovoli, da bi razni Mar-gottijevi hlapci pljuvali s svojo fašistično nesramnostjo na naše žrtve. Strnjena ljudska borba je edino uspešno orožje proti izkoriščanju vere za protifašistic leno propagando Že nekaj časa so prihajali verniki v hišo božjo v Srednjem Lokovcu ne da bi čuli besedo božjo, ampak jim je na ušesa grmela fašistična pridiga, katere »duhovni oči« je znani fašistični škof Margotti. Že nekaj časa je župnik smatral kot najvažnejšo pridigo blatenje ljudske oblasti in sploh našega borečega sc ljudstva. Ljudje so odhajali užaljeni iz cerkve. Končno pa jim je bilo tega dovolj in preteklo nedeljo je nad tri-'stoglava množica zahtevala pred cerkvijo, da jim župnik pojasni te svoje pridige. Po končani maši je stopil govornik iz ljudstva in spregovoril: »Žalostno je, da na naših osvobojenih tleh, kjer skoraj ni kepe prsti ali večje skale, katere ne bi orosila kri naših junaških borcev za svobodo, se še najdejo reakcionarni duhovniki, ki skušajo izkoriščati vero za to, da bi pripravili nov faši zom, novo sužnost delovnemu ljudstvu. Hočemo cerkev, hočemo tudi duhovnika, toda nočemo duhovnika, ki ni za ljudstvo, ki je za nov fašizem !« Množica je z odobravanjem vzklikala govorniku in zahtevala, da pride župnik iz cerkve in da se s poštenimi ljudmi vsaj enkrat pošteno pomeni. Toda župnik je točno vedel, da bi bila vsaka njegova beseda, izrečena drugače, kakor je bila njegova pridiga, samo nova laž, katero pa bi množice takoj razkrinkale, zato se ni upal prikazati se pred lastne iupljane. Množica je precej časa ponavljala svojo zahtevo, toda ko le ni hotel župnik priti, »o se razšli v trdnem spoznanju, da jo župnik namerno vršil svojo fašistično kampanjo proti ljudem in da je zato povsem upravičena njihova zahteva: »Proč s takim župnikom! Nočemo, da nam bi nekdo pod krinko župnika delal fašistično propagando.« Toda župnik, ki je uvidel noraz-položenjc Lokovčonov, jo skušal prodreti s svojim razdiralnim delom na ta način, da je začel v Čepovanu ustvarjati razpoloženje, čež da se mu dela krivica kot oznanjevalcu besedo božje in no kot fašističnemu propa-gatorju. Tej njegovi novi krinki so nasedli nekateri pošteni vaščani iz Čepovana. Toda v torek zvečer so na množičnem zborovanju v Čepovanu spoznali pravo resnico. Ob priliki razgovora o jugoslovanski ustavi so na dolgo in na široko razpravljali tudi o vlogi lokovškega župnika in že ob tej priliki spoznali, da niso njegovi računi povsem jasni. Ko pa so še prebrali v celoti članek dr. Mikuža, ki ga je objavil »Slovenski poročevalec« ob priliki razprave o ustavi, so vsi videli, da prav Mikuž v svojem izvajanju govori o takih duhovniških odpadnikih in da pomeni strnjena ljudska borba proti izkoriščanju vere za profašistično propagando edino pravo in uspešno orožje v rokah ljudskih množic, da se izkorenini tako nesramno razdiranje tega, kar so množice v času borbe težko ustvarile. In pred zaključkom sestanka so prav tisti, ki so prišli na ta sestanek z neko nejevoljo, soglasno izjavili: »Ker ni bil to župnikov prvi napad na ljudsko oblast, tudi ni bil njegov zadnji! Kadar boste še demonstrirali proti njemu, pokličite tudi nas, tudi mi mu hočemo povedati resnico.« Jasno nam je, zakaj je lokovški župnik pridigal proti ljudski oblasti: ne samo zato, ker mu ni všeč, da prihaja do izraza ljudska volja, ne samo zato, ker je dobil za tako pridiganje nalog iz Gorice od svojega »fašističnega predstojnika Margotti-ja«, ampak predvsem zato, ker je ta nalog vseboval tudi zahtevo, da naj se izziva ljudsko oblast toliko časa, dokler ne bo prisiljena proti takim provokatorjem ukrepati. Čim pa bi ga naša ljudska oblast prijela zaradi protiljudskega rovarjenja in fašistične propagande, pa bi dvignila hrup vsa bližnja in daljna reakcija z znano parolo, pod plašč katere skriva vsa svoja nagnusna dejanja! Poglejte, župnika so zaprli! Tudi naše ljudstvo se tega zaveda, zato je t&ko odločno zahtevalo samo, da se ipodi z naših svetih tal in iz naših cerkva, za katerih svobodno delovanje je tudi tekla kri v osvobodilni vojni, vso tiste, ki jim ni za vero in ne za ljudstvo, ampak za prikrito profaši-stično propagando. ŠIROM PRIMORSKE »V tej novi ustavi pa vidimo samo potrditev tega, za kar smo skupno z vami prelivali kri« Iz vseh krajev cone B prihajajo poročila o živahnem razpravljanju rjudstva o osnutku ustave. Ljudje se zbirajo po hišah, po tovarnah, mladina po šolah in govore o veličastnem potrdilu prave ljudske demokracije, ki je našla svojo obliko prav v tem osnutku ustave. Zato si množice to ustavo prisvajajo za svojo in jo potrjujejo z neštetimi resolucijami in pozdravi kot resničen odraz tega, kar so si ljudske množice v času narodno osvobodilne borbe priborile. Ob tej diskusiji se ponovno razbija vsa lažna reakcionarna propaganda, ki skuša prikazati v svetu Jugoslavijo napačno, torej drugačno kot v resnici je. Dosedaj je pokazala prav Idrija največje zanimanje za razpravljanje o ustavi. Ne samo na sestakih, dejansko, danes poedinci proučujejo osnutek ustave in vse, kar je kaj napisanega o ustavi. Tako ti z največjim zanimanjem bere časopis mladina, rudarji, povratniki iz Francije in de-mobiliziranci, zavedajoč se v veliki meri, da se danes cementirajo tisti temelji nove Jugoslavije, za katere so se ljudske množice borile. Zato jih hoče naše ljudstvo dodobra spoznati, ker hoče še nadalje nanje graditi, zidati, ustvarjati dom lepše in srečnejše bodočnosti ter blagostanja delovnih ljudskih množic. »V načrtu te naše ustave je res vsa tista demokratičnost in popolno svobodno udejstvovanje našega ljudstva, za katero smo prijeli za orožje in se borili,« tako govore idrijski rudarji. >Zamman je za osnutek naše bodoče ustave je postalo tako vsesplošno, da danes sploh ni mogoče zaključiti nobenega razgovora, sestanka ali se- je, da ne bi se vsaj nekoliko razpravljalo o ustavi,« tako nam pišejo zavedne Idrijčanke. In sama postarana ženica v Idriji je spoznala, da predstavlja ločitev cerkve od države samo korak naprej, čim se je spomnila, da v času Margottijevega »pastirovanja« ni bila cerkev nič drugega, kakor vprežna živina za fašizacijo delovnih ljudskih množic. Posebno živahnost so Idrijčani razvili v diskusiji o členih 19., 20. in 25. ter stavili predloge za razširitev teh členov. »Naša iskrena in plamteča želja je, da bi bili čimprej v okviru FLRJ deležni tudi mi svobode in enakopravnosti, pravic in dolžnosti, katere smo si v skupni borbi z narodi Jugoslavije priborili in jih danes jugoslovanska ustava potrjuje,« tako so zaključili svojo pozdravno brzojavko ministru za konstituanto Idrijčani. Na konferenci AFŽ v Kozini so se žene tako zanimale za našo novo ustavo, da so prišle po končani konferenci ponovno na sestanek in potem pozno v noč razpravljale o ustavi. Svoje dolgo razpravljanje so zaključile z odpošiljatvijo pozdravne resolucije ministru za konstituanto, katero zaključujejo približno takole: »V tej novi ustavi pa vidimo samo potrditev tega, za kar smo skupno z vami prelivali svojo kri. Zato bomo zastavile vse sile, da uspešno končamo svojo borbo proti ostankom fašizma, ki so krivi, da že danes z vami vred ne praznujemo tega veličastnega trenutka, te veličastne zmage ljudstva, ki si na •temelju pridobljenih pravic postavlja in uzakonjuje nove boljše in pravičnejše življenjske pogoje.« Na enem izmed takih sestankov naših žena je vsa zmozgana in zgarana stara ženica dejala, ko se je nekdo spodtaknil ob ekonomske težave: »Včasih smo dejali, če bi le imeli mir pa bi bilo vse dobro, če bi le smeli enkrat svobodno zadihati, pa četudi bi samo enkrat na dan jedli, bi za nas to pomenilo vse. Danes imamo vse to, mnogo več imamo, o tem govori prav ta-le naša ustava, pa se še dobijo nekateri, ki so zmožni nergati.« Tako smo slišali govoriti mamico v Račicah pri Podgradu. In tudi v oddaljeni gorski vasici Levpi se je govorilo o ustavi. Ljudje so se zmenili, da se bodo najprej zbrali iz vsake bližnje vasi po nekaj v Levpi in tam se pomenili o osnutku ustave, nato pa še tolmačili v domačih vaseh. In kljub silnemu nalivu, so se domenjenega dne vsi zbrali v Levpi. Pri tej priliki je stari možak izjavil: »Da, danes bomo govorili o tem, za kar smo se dolga leta borili, govorili bomo o zmagi naše borbe, o naši ustavi.« Tudi v okraju II. Bistrica ljudstvo živahno razpravlja o ustavi. Vendar se kaže, da ima ljudstvo tu še borbo Pfoti zakoreninjenim črnoborzijancem in špekulantom in je zlasti prišla do izraza ponovna zahteva po naj-doslednejši borbi proti tem izrodkom poštene družbe. Dosedaj je poslala Primorska že iz neštevilnih takih študijskih sestankov nekaj sto pozdravnih brzojavk, ki so vse ena sama spontana zahteva primorskega ljudstva po priključitvi k Titovi Jugoslaviji, ker je v tem izraženo vse njegovo hotenje in želenje in ker le to predstavlja pravo samoodločbo primorskega ljudstva in resnično zmago njegove težke borbe ob strani velikih zaveznikov. Vdor policije v dijaški dom v Gorici Težak incident v tržaški gostilni Na KorzUj blizu glavnega kolodvo- Ijali zaenkrat 15 stolic, tri pisalne ter • ___J , * ____1 J,, Iriz-v-n V-» i 1 O I T-IOTTOrlTtC» TVl IV/"» ITI O Tl O COTI Vt O't Ì10 ra, je sedaj V poslopju, kjer je bila še pred nedavnim zbirna baza za re-patriirance pod oskrbo Rdečega križa, Dijaški dom. Zgradba pripada v oskrbo narodne imovine kot vojni plen, ker je bila prej last fašistov. Pretekli teden so prišli civilni policisti ter izvršili popis vseh premičnin. Bilo je to 18. decembra dopoldne. Popisali so vso opremo z vsemi prL tiklinami, postelje, stolice, mize itd.; vrnili so se tudi popoldne in ker so našli zaprte sobe, so vlomili, zopet vse premetali, a zaenkrat niso še ničesar odnesli. V naslednjih dneh, od 13. do 15. t. m., so postavili stražo pred Dijaški dom. Dne 15. pa so zopet prišli policisti s kamionom. Našli so čuvarja doma, ki jim je povedal, da nimajo pravice dotakniti se predmetov in reči, ki se nahajajo v domu za učečo se mladino; izjavil jim je, da ima redno dovoljenje 13. zavezniškega korpusa, na podlagi katerega bi ne smeli pristopiti k zaplembi, a policijski podčastnik ga je zavrnil, češ da je za to pooblaščen in da če bo štiri navadne mize in eno sanitetno omarico z opremo Rdečega križa. V ponedeljek, 17. decembra so ponovno prišli policisti in ker so našli zopet vse zaprto, so prisilili mizarja Ferraro Pietra, ki je tam delal, da jim je pomagal vdreti; prej jih je sicer prosil, naj počakajo, da pride vratar, a so rajši kratko in malo vdrli. To pot so pobrali sledeče stvari: dve pisalni mizi, deset stolic ter en naslanjač, po vrhu so še enkrat vse razmetali. Pri teh rekvizicijah se je posebno odlikoval bivši kvesturin, katerega ime nam je še neznano; bil je v civilu. Postopal je zelo brutalno; našemu ljudstvu je znan kot goreč fašistični preganjač, ki je pretepal naše ljudi še za časa okupacije. Potrdilo o tem, kar so odnesli, so vrgli mizarju Ferrari, ki je zaposlen pri popravilu stavbe. Kot sistem splošnega preganjanja, pod katerega so podvržene od strani zavezniške vojaške uprave vse ljud-| ske ustanove v Gorici, je prišel, kakor ' je razvidno iz zadnjih dogodkov, na aa je za io poooiascen m ua uc uv dobil protiukaz, bo tudi pripeljal na- vrsto tudi na novo postavljeni Dija-zaj zaplenjeno blago. Tako so odpe-1 ški dom. Mladini ne puste, da bi spregovorila Dne 14. decembra, takoj po demonstraciji zaradi ukinitve »Primorskega dnevnika«, je novi namestnik guvernerja za Bovec, kapetan Anker šel v vas Žago. Šola je bila zaprta zato, ker so se tudi šolski otroci udeležili demonstracije. G. kapetan Anker si je dal vseeno šolsko poslopje odpreti in tam je videl, da imajo na zidu tudi sliko maršala Tita. Po naročilu podguvernerja jo je občinski uradnik Rottolo Primo snel z zidu in jo vrgel za peč. Uradnik je mislil sneti tudi zastavo, pa mu je g. pod-guverner to zabranil. Po njunem odhodu so šolski otroci kmalu zopet postavili sliko na prejšnje mesto. Zbrala se je skupaj vsa vas in vsi so podpisali protestno pismo na guvernerja, protest zaradi žaljivega postopka kap. Ankerja in občinskega uradnika nasproti ljubljenemu voditelju slovenskega ljudstva maršalu Titu. Pismo je nesla v Bovec deputacija otrok in starejših. Guvernerja pa ni bilo doma, zato so se še enkrat vrnili v ponedeljek. Druga smrtna žrtev fašističnega zločina v Trstu V tržaški bolnišnici je umrl na za-dobljenih ranah tudi kotlar Mario Rosa, ki je tako postal druga smrtna žrtev taoističnega napadalca v gostilni »Móndo Nuovo«. Sorodniki ubitega nogometaša Pina Caverlizza »o ogorčeno protestirali proti poizkusu demokrščanske stranke, da bi trgovala s krvjo in si prilaščala pokojnikovo žrtev, češ, da je bil pristaš de- mokrščanske stranke. Demokrščanska stranka je brez vednosti sorodnikov plačala vnaprej pogreb, ki naj bi izzvenel v manifestacijo za tržaško reakcijo. Pino Caverlizza je bil član Sloven,-italijanske antifašistične unije, v kateri je aktivno sodeloval. 'Zato so se svojci obrnili zaradi počastitve sj>omvna pokojnika na SIAU, ki pripravlja žrtvam obnovljenega fašizma svečan pogreb. Dne 15. decembra ob 22. uri je skupina Tržačanov prepevata v gostilni »Mondo Nuovo«, v ulici del Pozzo, v predmestju Sv. Jakoba, antifašistične in partizanske poemi. Ob tej priliki so trije gostje v lokalu med petjem večkrat vzkliknili »Živel Stalin, živel Tito!« Na te vzklike je odgovoril nek angleški vojak, ki se je ob istem času nahajal v lokalu, z vzklikom: »Smrt Stalinu, smrt Titul« Več gostov je stopilo zaradi tega k angleškemu vojaku ter mu začelo dopovedovati, da so se partizani borili skupno z zavezniki proti fašistom. Medtem, ko so se gostje menili z angleškim vojakom, je. neki član civilge policije, ki ga je sprejela zavezniška vojaška uprava in ki se je tudi nahajal v lokalu, stopil k izhodnim vratom, se z brzostrelko v rokah obrnil proti gostom ter začel streljati v ljudi. Tri osebe so bile ranjene, od teh dve težko. Med njimi je znani tržaški nogometaš, Caverlizza Pino. V lokalu so našli 13 izstrelkov. Kmalu je prispela na lice mesta skupina zavezniške vojaške in civilne policije in aretiralo omenjenega člana civilne policije. Po zatrjevanju oseb, ki poznajo zločinca, je omenjeni terorist — član civilne policije, neki fašist iz Pobreča, ki je bil pribežal v Trst. Ljudstvo za svoje pravice Dne 13. decembra se je briško prebivalstvo iz zahodnega dela zbralo v Dobrovem, iz vzhodnega dela v Koj-tskem in na teh dveh velikih demonstrativnih zborovanjih ogorčeno zahtevalo spoštovanje svojih pravic, zahtevalo ponovno vzpostavitev naše narodne zaščite, naših ljudskih sodišč, da bi se tako že enkrat nehalo z aretacijami antifašističnih borcev in se začelo s pravičnim sojenjem fašistov. Glavni namen teh dveh mogočnih ljudskih zborov je bil, da se upošteva skupna zahteva vsega briškega ljudstva po vrnitvi »Primorskega dnevnika«. »Zahtevamo naš Primorski dnevnik«, »zahtevamo svobodo tiska«, je množica neprenehoma vzklikala in se sklicevala na svečane obljube, ki so jih voditelji treh velesil sveta dali na raznih konferencah, sklicevali so se na Atlantsko karto in na njena osnovna načela demokracije. Nato sta šla dva delegata s protestnimi pismi na zavezniško policijo in tam pred-očila naše zahteve. Predlagali so, da lahko vsi prisotni zahtevo podpišejo, kar je bilo seveda enoglasno sprejeto. Ob začetku so bili aretirani trije tovariši, ki so nosili transparente, ki so izražali naše zahteve. Kasneje so bili izpuščeni. Brezprimeren škandal v Gorici Ko so se 14. t. m. pred sedežem ZVU zbrale deputacije Slovencev iz Gorice in okolice, da izročijo napisane proteste prebivalstva glede ukinitve edinega ljudskega slovenskega lista »Primorskega dnevnika«, se je zgodilo nekaj nepričakovanega, kar se lahko imenuje samo »Škandal v Gorici«. Nismo še pozabili ali pa zavrgli pohvalne pismene čestitke, ki jo je poslal g. guverner major Shirk okrož. NOO-ju ob priliki »Festivala dela« v Gorici, v kateri je med drugim dejal: »Smo prav zadovoljni za izvrstni red udeležencev. Naj bo to začetek navdušenja, ki znači prvi korak k zložnosti in boljšim obnošajem med prebivalci tega ozemlja.« Z zadovoljstvom smo tedaj prečitali čestitko g. guvernerja in mislili smo si, da je vendar razumel ljudsko željo in voljo ljudstva, ki je tako navdušeno in složno manifestiralo za obnovo in novo življenje v miru. Kratko je bilo to veselje. Postopek g. guvernerja proti istim udeležencem, ki jih je pohvalil in ki so se dne 14. t. m. znova našli pred palačo ZVU ne po svoji krivdi, da mu objasnijo položaj in pismeno izrazijo zahtevo večine gori-škega prebivalstva, ki je: da se mu vrne njegovo edino glasilo »Primorski dnevnik«, ki je bil na nedemokratičen oziroma diktatorski način ukinjen. G. guverner je po daljšem oklevanju in prerekanju le sprejel zbrano deputacijo, vendar pa je pred tem že izdal nalog za aretacije. To je škandal, da so se policisti zaganjali v mirno množico, ki ni rušila reda, niti dala povoda za aretacijo. Ona je samo prepevala in zahtevala, da se ji vrne tiskana beseda, da se ukine prepoved izdajanja »Primorskega dnevnika«. To je bila edina zahteva večtisočglave zbrane množice, ki je spremljala deputacijo. Policija je brez razlike lovila vse in jih odvažala s kamioni in jeep-i na zloglasno kvesturo. Med aretiranci je bilo mnogo takih, ki so se slučajno znašli v bližini palače in že so bili osumljeni in prijeti kot rušitelji reda in miru ter so veda brez povoda odpeljani skupaj z napisnimi tablami. Ljudstvo pa jih je pozdravljalo in zatrjevalo, da ne bo nehalo z bojem za tiskano slovensko besedo vse dotlej, dokler ne doseže svojih zahtev. Red ni bil rušen, ljudstvo je bilo disciplinirano, zato je ta postopek brutalnosti silno razdražil Goričane in na vsakem koraku se je slišalo: »Pozabili so, da smo se mi sami osvobodili in da ne zahtevamo nič drugega, kot kar smo si že v ho-stah priborili.« Ne malokje si slišal tudi to: »Ali je to plačilo za zvesto zavezništvo?« Ob priliki te racije je bilo dne 14. t. m. popolnoma neupravičeno aretiranih čez 30 oseb, med njimi pa je bilo mnogo takih, ki sploh niso imeli namena, da se udeležijo protesta. Bil je celo aretiran zastopnik slovenskega goriškega tednika, in to zahrbtno; po sredi je tu brez dvoma belogardistična roka. Ta množična aretacija antifašistov bo brez dvoma ostala v spominu in v srcu mnogih, ki so se borili za veliko zavezniško stvar. To nas boli in to se težko pozabi, ker je krivica velika, škandal pa še večji. Sam se je sodil Pred dnevi se je v upravno političnem tečaju v Lokavcu pri Ajdovščini ob pol osmi uri zvečer obesil v stranišču bivši pripadnik roparskih četnikov Makuc Vekoslav, doma iz Standreža pri Gorici. Tako se je obsodil sam za svoje izdajstvo. Že osmega decembra se je pojavil pri upravi tamošnjega tečaja omenjeni Makuc z zeljo, da Bi bbiškovai tudi on upravno-politiČni tečaj. Bil je sprejet. Toda že po nekaj dneh pa je prišel ponovno v pisarno z željo, da bi mogel govoriti s tovarišem vodjo. Kratkomalo hotel je in tudi povedal je na kratko zgodbo svoje preteklosti, iz katere diha, da je pobegnil pred fašisti v Jugoslavijo, kjer se je prebijal iz dneva v dan kot uradnik. Avgusta 1940 pa je šel v četniške odrede in bil v sestavu teh izdajalskih edinic, dokler ga niso zajeli vojaki RA v Makedoniji. Čim pa je bil izpuščen, je vstopil v NOO in služil do septembra t. L, ko je bil demobiliziran. Ob tej priliki se je oprostil pri vodji pisarne zaradi tega, ker je zamolčal svojo preteklost. Dva dni nato je bil Makuc znova v pisarni, takrat je sklenil, da napiše prijavo na sodišče. Vse popoldne je pisal, zvečer pa se je obesil. Na ta način je pod lastno obsodbo končal človek, ki je služil zločinskim hordam četnikov. Mladina ranjenim borcem Dne 10. decembra so se žene in mladina spomnile ranjenih in bolnih tovarišev, tako slovenskih kakor italijanskih v bolnišnici v Gradiški. Zbrale so 60 kg suhega sadja, 40 litrov vina, 7 in pol litra žganja in vse to blago same ponesle v Gradiško. Bolniki so se ganjeno zahvalili dobrim srcem medanskega ljudstva. Ljudstvo svojim padlim borcem Milo so doneli zvonovi škrbinske cerkve in se odbijali od kamenitih reber te kraške pokrajine. Spremljali so k večnemu počitku tri mlade borce sovaščane: Fakina Milana, Pipana Viktorja, Fakina Nedeljka, ki so dali svoja življenja za svobodo svojega ljudstva. Skozi vas, ki jo bila vsa v zastavah, ovitih z žalnimi trakovi, se je vil sprevod množice ljudstva, ki je prihitelo od blizu in daleč, da počasti spomin svojih borcev. Številni venci in šopki cvetic, ki so jih nosile mladenke, so dokaz, kako primorsko ljudstvo visoko ceni in spoštuje svoje junake.' Domači župnik se je kot prvi govornik spomnil svojih mladih učen- cev in dejal med drugim, da je ponosen nanje, saj so s svojo krvjo potrdili to, kar pravično zahteva primorsko ljudstvo. V imenu vojske se je od mladih žrtev poslovil politkomisar III. bat. Ljudstvo se je rosnih oči razhajalo, medtem ko so vojaki odpeli zadnje stihe. »In večna zahvala vam bodi!.. .< Seja mestnega N00 v Idriji Na seji MNOG 12. t. m. so razpravljali o gospodarskih in soicalnih vprašanjih Idrije, o vprašanju prehrane oziroma redne dobave iste. Posebno razveseljivo poročilo je podala referentka za socialno skrbstvo. Obdarovali so vse vojne sirote in vdove, preko 60 zavitkov perila in drugega blaga so razdelili med najpotrebnejše; nadalje je bilo obdarovanih še 285 otrok s slaščicami in šolskimi potrebščinami. K tej obdaritvi so največ pripomogli idrijski rudarji s svojimi prispevki. Tudi nameščenci MNOG in okrajne gospodarske zadruge so darovali primerne zneske. Na tej sèji so tudi sklenili ustanoviti ljudsko univerzo, ki naj s političnimi, gospodarskimi in poljudno znanstvenimi predavanji dviga splošno kulturno raven naprednega, uka-željnega ljudstva. Nadalje so sprejeli sklep, da pri vseh kulturnih in drugih prireditvah dajo brezplačno na razpolago po tri prostore našim demobiliziranim borcem, invalidom in partizanskim vdovam. Cankarjev večer so 12. t. m. priredili v Idriji. Ob tej priliki je tov. prof. Humar podal njegov življenjepis in ga prikazal kot borca za socialne pravice delovnega ljudstva. Izvajane so bile recitacije njegovih del, med njimi tudi »Domovina« in »Dunajski večeri«. Namesto venca na grob svojemu dragemu bratrancu Makuc Francu iz Gornje Tribuše. je daroval za Dijaški dom Janka Premrla — Vojka lir 500 Makuc Karel, tajnik 0.1. NOO - Grgar. Tiskovni sklad do sedaj: 30.033 lir — 02 din — Tiskovni sklad 22. dec. 1945. Tiskovni sklad do sedaj: 30.053 lir — 92 din — Tiskovni sklad 22. dec. 1945. Svotlifiž Stanislav, Gradnikova 4, Idrija, 40 lir. »Primorska borba« posamezna številka stane 3 lire, mesežnu naročnina 10 lir, celoletna naročnina 120 lir. Oglasi po dogovoru! Kdor še ni poravnal naročnino za tekočo leto, naj to stori čimprej! »Primorska borba« izhaja tedensko v Ajdovščini. — Urejuje Albreht Roman.