K slovesu . . .
405
Oj dragi, pozabiva zdaj, kaj je med nama bilo! Lej, tamkaj se je za gore večerno solnce skrilo.
Na rože pala rosa je, cvetove je objela, in mrak in ž njim pokoj sladak zagrinja bela sela.
In tudi nama mrak hladan objema srca mlada, in na gredice velih rož studena rosa pada.
Ali pa tudi sveti mir polega v duše nama, ko ideva vsak svojo pot v življenje — tako sama?
Kaj, če oblačka dva na nebu se razvlečeta, in več na poti tej nikoli se ne srečata?
II.
Kaj, če dve tičici ostavita zeleni gaj, in pa nikdar, nikdar se ne povrneta nazaj ?
A če ljubezni zlata vez raztrga se in pozgubi: povej, kje srce sladki mir in srečo naj nazaj dobi? —
Besede ni, izraza ni, ljubezen nima govorice: oko z očesom govori, oko, ki vir je vse resnice.
III.
In en pogled — da sto besed, In vsaka iz srca je vzeta, in ž njo ljubezen zvesta je kot v sladki pesmi razodeta.
Pa zrl molče v ok6 si mi, molče v oko jaz tebi zrla, in za trenotek meni so nebesa zlata se odprla.
IV.
O ta počitek, sladki sen, ki ga oko v očeh uživa! Kdo ve za srca nemi izraz, ki duša ga v solzah prikriva?
Ljudmila.
Lepa Vida.
l->epa Vida se sprehaja po zelenem travniku; pomlad jasna jo obdaja na zelenem travniku.
Lepa Vida trga rože, zvončke in marjetice, spleta šopek, nedra kiti, piska na trobentice.
Lepa Vida, ali znaš, kaj trobentica veli ti? Lepa Vida, ah zakaj ličece rudi ti!
Lepa Vida več ne piska: glasno bije ji srce: sem po polju fantič vriska, k lepi Vidi gre.
Tatjan.