Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Poduredništvo: Trst, Vicolo delle Rose štev. 7
Polletna naročnina	.	Lir	800
Letna naročnina .	.	Lir	1.500
Letna inozemstvo .	.	Lir	2.500
Poštno ček. račun: štev. 24/12410
Soediz. in abben. post. - I Gruppo
Leto X. - Štev. 6
Gorica - četrtek 6. februarja 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
DVOBOJ V
Nevernim so trn v peti čudežna dejstva, čudeži. Vedo namreč, da morajo priznati Boga, če sprejmejo čudeže.
Pod vplivom Lutrovega krivega nauka, da si vsak lahko razlaga sveto pismo kot ga razume — (očividna zmota, ki jo dejansko potrjujejo neštete protestantske ločine, ki so prav na tem zmotnem vodilu nastale) — se je izcimil tudi tako zvani racionalizem, ki le razumu daje veljavo, nič pa veri. Ta racionalizem je kristjane, ki so mu sledili, zapeljal do tajen j a razodete vere in Kristusa.
Če pa čudež	je, to	je,	če	je dogodek,
ki ga naravne	sile ne	zmorejo povzroči-
ti — tedaj vsa naša učenost ne pomeni nič, pravilno sklepajo isti racionalisti. Čudež je govorica božja! čudež lahko spoznamo, ker se izvrši v vidni naravi. Prav tako je viden kot naravni dogodek.	Enako	n.	pr.	se vidi, ali
stopi iz groba	človek,	ki	je	vanj stopil
, živ, ali če stopi iz njega oživljen, potem ko so položili v grob mrtvega. O tem ni dvoma, čudež lahko spozna vsak, učen In preprost, mlad ali star. Kot izreden dogodek pa čudež vzbuja posebno pozornost. Zato se še natančneje ogleda in spozna. In prav zato, ker se čudež more videti, se navzoči čudijo dogodku.
ČUDEŽ IN RACIONALISTI Odpadnik Ausonio Franchi (Krištof Bo-navino) filozof, ki se je pozneje spreobrnil, je leta 1856 zapisal v svoji knjigi Ra-zionalismo del popolo, str. 169: »Naj nam '''-pokažejo en sam čudež, ki se je dogodil tam, kjer se je mogel opazovati in overoviti, pa bomo verovali.« Malo pozneje je Izjavil odpadnik Ernest Renan (1823-1892), racionalist, v svoji knjigi življenje Jezusovo: »če bi se sestavila komisija fiziologov, fizikov in kemikov, da proučujejo na mestu dogodek (= čudež), s ponovnimi poiskusi, šele tedaj bi imeli verjetnost, ki bi bila enakovredna gotovosti, (da se je čudež res izvršil).«
Taka-le miselnost dvomljivcev in nevernih racionalistov prezira sv. pismo, ustno Izročilo in skoraj dvatisočletno zgodovino krščanstva.
MATI BOŽJA POSEŽE VMES
V takem vzdušju je neverne leta 1858 nemilo dimila vest iz Lurda: MATI BOŽJA SE JE PRIKAZALA MALI DEKLICI BERNARDKI, osemnajstkrat.
Očividno je posegla Mati božja osebno v zmedo zaslepljenih učenjakov in v korist vernikov, da ne bodo sledili zaslepljenim zapeljivcem, kateri v imenu znanosti trosijo zmote in spodkopujejo vero.
Ni pa Brezmadežna le s prikazanji vznemirila neverne, ne da jim miru še zdaj z neprestanimi čudeži, ’ ki se godijo v Lurdu.
V Lurdu se bije dvoboj med vero in nevero. Zmaga je na strani vere, zakaj čudeži so tako očividni in mnogi, da jih morejo preiskavati še bolj natančno, kot sta pravkar imenovana pripadnika brezvernih racionalistov zahtevala.
LURŠKI ČUDEŽI Službeno je moral preiskavati čudeže v Lurdu med prvimi tamkajšnji zdravnik dr. Dozous, brezverec, racionalist. Posledica: spisal je knjigo: Credidi quia vidi (Verujem, ker sem videl).
Leta 1858 je vseučiliški profesor Vergez Izjavil pred škofijsko komisijo, da mora za sedem primerov ozdravljenj priznati, da je tu nadnaravna moč.
Oba dr. Dozous in prof. Vergez sta nato skozi petindvajset let preiskavala vsakokratna ozdravljenja v Lurdu, med temi tudi slovito ozdravljenje Petra Rudder-ja, kateremu se je zlomljena noga v hipu zacelila In ozdravela, leta 1875.
Ustanovili so leta 1882 Pisarno za ugotovitve. V njej je stalno pet zdravnikov specialistov. Od 1892 se imenuje Zdravniška pisarna, od 1925 dalje pa Mednarodno udruženje zdravnikov, Do leta 1955 Je prišlo v Lurd 32.663 zdravnikov. Od 1848 jih pride letno 1.200, vseh narodnosti in ver, ter vsakovrstnih panog. Ti
zdravniki se lahko udeležujejo tudi vseh razprav, ki jih vodi stalni odbor.
Naloga klinike v Lurdu je edinstvena na svetu: preiskuje in ugotavlja vsakovrstna ozdravljenja, ki so ali naravna ali pa presegajo naravne sile in moči. Preiskujejo pa le tiste primere, ko se je bolnik ob svojem prihodu v Lurd prijavil tej komisiji in ji predložil potrebne zdravniške dokumente. Ako je bolnik o-zdravel, se imenuje za ta primer posebna zdravniška komisija. Tudi je o čudežu javna razprava v veliki dvorani, pri kateri lahko spet sodelujejo kateri koli zdravniki. Take razprave se udeleži do sto zdravnikov. Po tem strogem postopanju so ugotovili 45 čudežev; na zadnjem zasedanju 18. 3. 1956 so priznali dva.
Poleg tega je polno čudežev od 1858 dalje do tega strogega postopanja imenovane komisije. Na podlagi letnih poročil od 1858 do 1913 so jih našteli 4370.
Pa naj bi se bil zgodil le en čudež, bi morali priznati: Tu je prst božji!
Vsi ti čudeži potrjujejo resničnost katoliške vere, resničnost presv. Rešnjega Telesa, saj se prav pogosto zgodijo med evharistično procesijo, ali ko bolnik prejme blagoslov s presv. R. T. Pričajo tudi o brezmadežni božji Materi, ki jo častimo katoličani in pravoslavni, ne pa protestantje.
VERNI IN NEVERNI
Mnogi neverni, ki pridejo v Lurd, se ob čudežih spreobrnejo, drugi ostanejo v svoji neveri. Kje je vzrok pri ten slednjih? Največ bo, ker niso resnicoljubni, ošabnost ali kako drugo strast ljubijo bolj kot resnico. Tako je n. pr. Emil
Zola, brezverni francoski romanopisec, šel v Lurd, a je izjavil, da ne bo veroval, čeprav bi videl čudežna ozdravljenja. Povsod je bil, za vse se je zanimal. Bog je bil naklonjen. Zola je n. pr. doživel dva čudeža: Marija Lemarchand je hipno ozdravela od raka na obrazu (lupus); bila je vsa razjedena. »To je strašno!« je zaklical Zola, ko je videl njen izkvarjeni obraz. Komaj je pa stopila v kopel in se dotaknila vode, je zakričala: »Ozdravljena sem!« Isti dan je ozdravela Marija Lebranche od jetike, ki jo je pripravila do roba groba.
Vse to je Zola videl pa se ni spreobrnil od svoje nevere. Nasprotno, spisal je celo roman Lourdes, kjer piše, da je ta slednja umrla. V resnici pa ni umrla, ampak se po dveh letih poročila. To ni šlo v račun dičnemu pisatelju; ljudje so jo namreč v Parizu vsak dan videli in se spraševali, zakaj laže Zola. To je škodovalo tudi knjigi. Zola se je napotil k nji in ji ponujal veliko vsoto denarja, naj se preseli drugam, kjer je ne poznajo. Mož Marije Lebranche je pokazal »resnicoljubnemu« pisatelju vrata. Kljub temu so Zolajevo knjigo mnogi brezvestni prestavili v razne jezike, tudi v slovenščino. Knjiga je na indeksu, prepovedana.
Tajiti čudeže v Lurdu je socialni zločin, zločin nad človeško družbo; še več, je pravi greh zoper Svetega Duha.
Vse od 11. februarja 1858. dalje do današnjih dni je Lurd, so dogajanja v Lurdu neprestan čudež.
Naj omenimo še to, da je 8. 12. 1854. sv. oče Pij IX. proglasil slovesno kot vrhovni poglavar Kristusove Cerkve kot razodeto versko resnico, da je Marija brez madeža izvirnega greha spočeta, štiri ieta pozneje je Marija po Bernardki to slovesno potrdila; potrjuje pa od tedaj do današnjih dni po neprestanem lur-škem čudežu.	g
Ameriška luna kroži v vsemirju
ČISTKE NA SLOVAŠKEM
Odstranitev Štefana Šebeste z mesta podpredsednika slovaške deželne vlade, do česar je prišlo po razburljivi seji centralnega komiteja komunistične partije, ki jo je vodil Karel Bacilek, kaže, da je sprožila val čistk v vrhu komunističnega aparata na Slovaškem. Tako naj bi bili končno zadušili poslednje avtonomistične glasove, ki so kaj zahtevali od Prage. Na vodstvena mesta v slovaški partiji in vladi pa naj bi bili poklicali Cehe. S tem hočejo zatreti separatistično vretje na Slovaškem, ki se je že takoj po vojni pojavilo s tako silo, da je morala nekaj napraviti tudi slovaška komunistična partija, ki so jo na skrivaj ustanovili pod nemško zasedbo. Postavila si je namreč za cilj popolno avtonomijo slovaške dežele v državni federaciji s Čehi.
Toda brž so se zavedli, da so te slovaške komunistične sile tako neznatne, da bi bil brez krepke moči čeških komunistov slovaški komunizem zelo verjetno šel po gobe v tej deželi, ki je kmečka in po veri globoko katoliška. Sovjeti so Slovakom odrekli pravico do plebiscita in so deželo dejansko izročili v roke Čehom.
Vodstveno skupino slovaških komunistov so potem razgnali: Vlada Klementisa so postavili pred sodišče in ga obesili; Karla Šmidkeja in Štefana Baštovan-skega so ubili, bivši slovaški ministrski predsednik Gustav Husa, dalje prvaki, kakor Novomeški, Okali in drugi, so še vedno v ječi. Prvi tajnik slovaške partije je tako postal Čeh Bacilek, kateremu ni težko začenjati boja proti »meščanskemu nacionalizmu in nacionalističnim težnjam«, ki so na Slovaškem še vedno žive.
Vso stvar je zapletel tudi sklep
osrednje vlade v Pragi, po katerem bodo prisilili vsaj pol milijona Slovakov, da se preselijo na sudetsko ozemlje, ki je ostalo napol zapuščeno po izgonu treh milijonov Nemcev. Temu sklepu so se Slovaki, ki so navezani na svojo zemljo, odločno upirali in se še upirajo, tako da so praško vlado pripravili do prisilnih ukrepov . Med te spada množična odpustitev tisočev in tisočev uradnikov pod pretvezo, da hočejo upravo decentralizirati. Zdaj je torej ostalo med deželnimi voditelji kaj malo Slovakov. Njihovo število ne zadostuje več za izpolnitev obljube o samoupravi, ki jo še vedno vsebuje češkoslovaška ustava, sprejeta leta 1948.
Kakor se zdi je odbor proti Čehom zavzel tudi bolj bučne oblike. Ustanavljanje majhnih skupin slovaških partizanov v Karpatih, obsodba 32 »ameriških vohunov« pred nekaj dnevi v Nitri — vse to naj bi ne bilo drugega kakor pojavi tajnega separatističnega gibanja, ki pa je dobilo nedvomno tudi protikomunistično barvo.
V	Pragi imajo položaj za zelo resen in so odločeni iti do konca, tudi če bi morali Slovaško spremeniti v še hujšo češko kolonijo kakor je že. Tudi sedanji naslednik odžaganega Šebeste, bivši ravnatelj rudnikov Jan Stencl je Čeh. S takimi ukrepi in z odstranitvijo domačinov z odgovornih mest upa Praga za zmeraj končati poglavje o slovaškem odporu in separatizmu.
Trgovinsko brodovje
V	Bremenu so izdali statistiko trgovskega brodovja. Prvega septembra 1957 je bilo v obratu 104 milijone ton trgovskega ladjevja. Na prvem mestu so Združene države, sledijo: Anglija, Liberija, Norveška in na petem mestu Italija.
Dne 31. januarja ob 4.55h po srednjeevropskem času se je ameriški vojski posrečilo, da je izstrelila umetni satelit, ki sedaj kroži okoli zemlje. Dve uri po razstrelitvi je predsednik Eisenhotver sporočil to vest javnosti. Po raznih ameriških mestih so avtomobilisti s svojimi zvočnimi signali dali du-ška svojemu navdušenju. Satelit, ki so mu nadeli ime »Jupiter C«, tehta komaj 13 kg in 365 gr (II. sovjetski Sputnik 580 kg in 300 gr). Njegov premer znaša 15 cm. Po vsemirju kroži s hitrostjo 31 tisoč 040 km na uro in za pot okoli zemlje uporabi 113 minut. Prednost tega izstrelka je, da zadnji del rakete in satelit skupno krožita okoli zemlje, ne da bi se ločila. V svoji notranjosti ima satelit dva oddajnika in razne druge aparate, ki zaznamujejo temperaturo na površini satelita ter v satelitu samem, delovanje kozmič-
nih žarkov ter razne druge pojave, ki jih oddajnika na satelitu že pošiljata ne zemljo.
Eisenhower je izjavil, da spada izstrelitev umetnega satelita v o-kvir sodelovanja ameriške države v mednarodnem geofizičnem letu, zato bodo vsi znanstveni podatki na razpolago znanstveni skupnosti sveta.
»Jupiter-C« kroži okoli zemlje v višini 2720 km v kotu 35 stopinj na ekvator. Posrečena izstrelitev satelita je Amerikancem vrnila zaupanje vase in jih izenačila s Sovjeti, če že ne prekosila.
V	znanstvenem pogledu ameriški satelit v marsičem nadkriljuje sovjetskega. Predvsem je hitrejši in kroži po vsemirju v večji višini kot sovjetski sputniki. V Evropi ne bo viden, ker kroži okoli zemlje čez Južno Ameriko in pod Rtičem Dobre nade v Južni Afriki.
In kaj sodijo Sovjeti?
Sovjeti, ki so podlegli bahavi propagandi Hruščeva, so zdaj po izstrelitvi ameriškega satelita tiho. Molk pa zgovorno priča, da so le neradi vgriznili v kislo lesniko naglega ameriškega povračila. Prva posledica tega ameriškega uspeha bo v tem, da bodo morali biti Sovjeti na bližnjih pogajanjih, ki so pred vrati, bolj skromni, kakor so pa bili zadnje' tri mesece. Vzhod in Zapad se bosta sedaj pogajala kot enaka partnerja. Zapadnim državam se ne bo mudilo, da bi se za vsako ceno pogodile s Sovjeti iz strahu pred sputniki. Tudi načrt o začasni nevtraliziciji Evrope je s tem padel. Zdaj tudi ni dvoma, da bodo zapadni zavezniki bolj neizprosni v postavljanju svojih pogojev za sklicanje konference na najvišji ravni, zlasti v tistem, ki pravi, da je treba tak sestanek
pripraviti tako, da bo že njegov delovni spored sam dajal poroštvo za uspeh. Iz tega sledi, da je tretja umetna luna pokazala svobodnemu svetu novo in, upajmo, boljšo pot kakor pa njena sovjetska prednika.
Pri vsem pa moramo še povedati, da so vse tri umetne lune, vsaj v zasnovi, sad nemškega znanstvenega genija. Brez nemških učenjakov, ki so jih Sovjeti po letu 1945 s silo postavili v službo svoje oboroževalne znanosti, ne bi bilo sputnikov, ne raket, ki so jih dvignile izven oklepa zemeljske težnosti. Brez Nemca Brauna bi ne bilo tudi ameriškega »O-glednika«. Če vse tri umetne lune presojamo zgolj z znanstvenega vidika, potem smo lahko ponosni, da je vse to ustvaril nemški narod, to je Evropa.
Resnica jih bode
Sovraštvo je slepo, narodno sovraštvo pa naredi človeka celo topega in neumnega, ne samo slepega. To se je pokazalo pri razpravi zoper tri znane časnikarje v Vidmu pretekli teden. Njih zagovorniki so namreč privlekli na dan argumente, ki moramo reči, da pričajo o slepoti in toposti narodnih šovinistov pri nas.
1. Tajili so, da obstaja v Beneški Sloveniji slovensko ljudstvo. »Obstoj take manjšine, namreč slovenske, je potvorba,« je zatrdil advokat Pedroni. Ali si moremo misliti večjo bedastočo od take trditve pri človeku, ki živi v Gorici in ki bi kot domačin moral nekaj bolj poznati domočo zgodovino? Tega gospoda vprašamo, naj predvsem razloži, od kod ime »Slavia Friulana« za sedanje »Valli di Natisone«. Potem naj nam pove, zakaj je videmski nadškof Casasola dal natisniti katekizem v beneškem narečju, če v Benečiji ni bilo Slovencev. Zakaj so stoletja in stoletja pridigali v Beneški Sloveniji v domačem slovenskem narečju in v domačem narečju učili krščanski nauk otroke? Zakaj so si vsi jezikoslovci edini v tem, da je narečje domačinov v Beneški Sloveniji eno izmed narečij slovenskega jezika? — Ni bolj slepega od človeka, ki hoče bit slep. Zato ni večjih slepcev in topoglavcev od narodnih šovinistov, ki zapirajo oči pred dejstvi, pa naj bo to na Goriškem in Tržaškem kakor tudi na Koroškem.
2. Advokat Centazio je trdil, da so se priče, ki niso hotele nastopiti pri obrav-
navi v prilog obtoženih časnikarjev, zbale terorja prisotnih duhovnikov, če bi tega ne brali v »Messaggero Veneto«, bi si mislili, da je te besede izrekel kak državni tožilec v deželah »ljudskih demokracij«. Tam smo namreč slišali podobne beda-stoče o terorju, ki da ga izvajajo duhovniki in Cerkev. Vidi se, da je sovraštvo povsod enako zato, ker je hudičevo seme.
3.	Ker niso mogli navesti prav nobenih dokazov, so advokati zahtevali oprostitev obtoženih časnikarjev in s tem obsodbo g. Cracine na podlagi »mišljenja in čustvovanja« omenjenega gospoda. To naj bi bil »corpus delicti« po njih mnenju. — Zopet smo se znašli v praksi sodišč »ljudskih demokracij«. Tam namreč sodijo človeka ne na podlagi tega, kar je zagrešil, temveč na podlagi njegovega mišljenja in čustvovanja do vladajočega režima. Ti gospodje zagovorniki so res pokazali, da bi se imenitno počutiti v službi tiranov, saj je vse njih zagovarjanje pričalo o pristno režimski miselnosti.
Tej miselnosti bi skoro nasedlo tudi sodišče. To je namreč priznalo obtožencem kot izredno olajševalno okolnost dejstvo, da so ravnali iz »posebno vzvišenih razlo gov moralnega in socialnega značaja.« To se pravi zato, ker so s svojim obreko vanjem mislili, da služijo domovini in njeni obrambi, šo bili mileje sojeni. Kljub temu moramo priznati, da se je sodišče izognilo nevarnosti, da bi v tako delikatni sodbi postalo pristransko.
NAŠ TEDEN V CERKVI
9. 2. nedelja, 2. predp.: sv. Ciril Aleks., šk., cerkv. uč.; sv. Apolonija, dev. m.
10. 2. ponedeljek: sv. Sholastika, dev.
11. 2. torek: Lurška Mati božja
12. 2. sreda: Sedem sv. ustanoviteljev, sp.
13. 2. četrtek: sv. Albuin, š.; sv. Julijan, m.
14. 2. petek: sv. Valentin, m.
15. 2. sobota: sv. F'av st in in J ovita, m.
*
SV. APOLONIJA, devica, je bila mučena pod cesarjem Decijem (249-51) v Aleksandriji, v Egiptu.
Najprvo so ji izbili vse zobe; ker je
IZ SV. EVANGELIJA
/*	isti	čas,	ko	se	je zbirala
V.	velika	množica	in so iz
mest prihajali k Jezusu, je povedal v priliki: Sejalec je šel seme sejat. In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zraslo ter o-brodilo stoteren sad. — Ko je to govoril, je zaklical: Kdor ima u-šesa za poslušanje, naj posluša. — Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika. On jim je rekel:	Vam	je	dano	razumeti
skrivnost božjega kraljestva, drugim pa se daje v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo. Prilika pa to pomeni: Seme je božja beseda. Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne verujejo in se ne zveličajo. Kateri so pa na skali, so listi, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo, — pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob skušnjavi pa odpadejo. Seme pa, ki je padlo med trnje, so tistit ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zaduše in ne obrode sadu. Ono pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrode sad v potrpljenju.
*
Prilika o sejalcu in semenu lepo opisuje in nazorno prikazuje ravnanje in obnašanje ljudi napram božjemu nauku, napram Kristusovemu evangeliju. Sejalčevo seme je namreč Jezusov evangelij. Sejalec semena je pa v prvi vrsti Zveličar sam osebno in tudi njegovi namestniki ali služabniki (duhovniki, misijonarji itd.).
Kot razlaga Odrešenik, nekateri ljudje slišijo, zvedo in spoznajo Jezusov zveličavni nauk (t. j. e-vangelij), a.ga na žalost ne sprejmejo. Premaga jih hudič, nimajo
Jz življenja Ctrlcvt
se vztrajala v krščanski veri, so ji preganjalci dali na izbiro: ali naj se odpove veri ali bo sežgana na grmadi. Sv. Apolonija je izvolila drugo, ostala je zvesta Bogu, Jezusu Kristusu.
Njena odločnost je pretresla celo rablje, da ima slabotna ženska tako moč in rajši zgori v ognju, kot da bi zatajila vero.
Kje je črpala to moč? Pri Bogu: v redni molitvi, prejemanju sv. zakramentov in v božji besedi.
Sv. Apolonija je tudi zavetnica proti zobnim boleznim.
in ne pridejo do potrebne vere, nočejo verovati, ne marajo vere, nočejo sveto živeti, odklanjajo vero in Boga in evangelij, in taki se potem brez vere pogubijo. To so po navadi ošabni, zakrknjeni, hudobni in duhovno leni ljudje, materijalisti, prijatelji in hlapci hudega duha, taki, ki ljubijo bolj ta svet kot pa nebesa, bolj časno kot pa večno srečo, bolj svoje umrljivo telo kot pa dušo, bolj hudiča kot pa Boga. Za take ljudi, tako nespametne in tako nerazsodne, seveda ni in ne more biti rešitve.' Čaka jih večno pogubljenje.
Drugi ljudje sicer evangelij sprejmejo, celo z veseljem, a le za kratek čas. Ob prvi priliki, čim pride preizkušnja, ga izgubijo in od vere odpadejo. Nimajo namreč korenine, nimajo potrebne vztrajnosti in globine, evangelija in vere niso sprejeli s potrebno trdnostjo in skrbjo. Tudi taki ljudje Zveličarju niso všeč. Preveč so lahki, plehki, plitvi, površni, lahkomiselni in spremenljivi. Ne čaka jih torej nič dobrega. Čaka jih večni pekel, zakaj le stanovitni bodo zveličali.
Zopet drugi ljudje koprneče hrepenijo po bogastvu, ugodju in nasladnosti življenja in se zadušijo v njem, pozabijo na Boga, na vero in na verske dolžnosti. Prejeli so vero, prejeli so sv. milost, a so te dragocene darove žalostno izgubili. Niso obrodili sadu svetosti. Namesto da bi se posvetili in živeli za Boga, so se vdali grehu in grešnim stvarem ter tako izbrali pot večnega pogubljenja. Če se ne streznejo in zresnijo, jih čaka neizogibni peklenski ogenj.
So pa končno ljudje, ki so Bogu po volji, ker z veseljem sprejmejo in hvaležno ohranijo veliko milost sv. vere in druge božje darove. Ti so kakor dobra zemlja, ki o-brodi številen dober sad. Živijo sveto in pošteno življenje, živijo v božjo slavo, v plemenito korist bližnjega in v lastno nebeško srečo. Čaka jih večno življenje in popolna brezkrajna sreča v nebeškem kraljestvu. — Bodimo s temi in obrodimo dolžni sad svetosti !
Pomembna odlikovanja
V	Angliji je navada, da ob koncu leta sestavijo listo najbolj zaslužnih ljudi, ki jim potem kraljica podeli odlikovanja. Letos so na tej listi tudi štirje katoličani: pisatelj Robert Speaight, jurist Mihael Ho-gan, apostolski prefekt v severni Rodeziji monsignor Rene Pailloux in monsignor Owen Steele iz Avstralije.
Pomoč ameriških katoličanov Indiji
Pomoč ameriških katoličanov deluje povsod po svetu. Tudi v Indijo so podporne organizacije poslale 1900 ton živil. Izročile so jih indijskemu kardinalu Gra-cias-u, ki bo poskrbel, da se razdelijo potrebnim.
Novi lurški dokumenti
Kot pripravo na praznovanje lurškega leta, je znani profesor abbe Rene Lauren-tin na katoliški univerzi v Angersu izdal doslej še ne izdane dokumente iz škofijskega arhiva lurške škofije o lurških dogodkih. Omenjeni profesor je dober poznavalec lurških dogodkov, a da bi prišel stvari še bolj do dna, je na pobudo lurškega škofa msgr. Theasa preiskal ves
tozadevni arhiv in odkril še neobjavljene dokumente, iz katerih je razvidno, da so nekatere stvari bile nepravilno objavljene in napačno razlagane. Na podlagi njegovih raziskovanj in objave dokumentov v celoti bo možno dan za dnevom slediti dogodkom, ki so se izvršili pred 100 leti v Lurdu.
Semenišče v Jeruzalemu ,
Misijonarji Beli očetje že 75 let vodijo semenišče svete Ane v Jeruzalemu. Letos je v zavodu 38 gojencev. V semenišču se pripravljajo gojenci na d e k) med katoličani vzhodnih obredov. Mnogo škofov vzhodnih obredov je dovršilo svoje študije v tem zavodu.
Raze vit salezijanske družbe
V	preteklem letu je nastalo 71 novih salezijanskih ustanov in zavodov. Ob smrti sv. Janeza Bosca leta 1888 je imela kongregacija 107 hiš, sedaj ob 70-letnici smrti svojega svetega ustanovitelja jih ima 2561 in šteje 35.000 članov. Salezijanska družba in Hčere Marije Pomočnice delujejo predvsem po oratorijih, šolah, delavnicah, župnijah, pri socialni pomoči in v misijonih — kakor jim je začrtal delo sv. Janez Bosco.
Lepa družina
Edinstveno mesto med družinami v misijonskih krajih zavzema družina Mascha-renhas v Pakistanu, ki je dala Cerkvi v službo pet svojih članov. Trije sinovi so duhovniki in dve sestri redovnici. Ena izmed njih živi v karmelskem samostanu
v	Kalkuti.
Spreobrnjenja brez misijonarjev
Primere velike misijonske gorečnosti najdemo na Koreji, štiri vasi so poslale svoje zastopnike k misijonarju Francu VVoods, da bi jim poslal nekaj katehistov. Misijonar jim pri najboljši volji ni mogel ustreči. Tedaj so prišli odposlanci na izvirno misel. Sami so ostali nekaj časa pri misijonarju in naredili tečaj krščanskega nauka. Potem so se vrnili domov in začeli svoje vaščane pripravljati na sveti krst. In tako bo v kratkem krščenih 2000 njihovih učencev. Ti možje nam pričajo, kaj pomeni Katoliška akcija, kaj pomeni apostolsko delovanje.
Vatikanske radijske oddaje v slovenščini
Redne slovenske oddaje so vsak torek, četrtek in soboto ob 6 in 45 minut na kratkih valovih 48,47 - 41,21 - 31,10 in na srednjem valu 196; ob nedeljah ob 11,45 pa oddajamo na kratkih valovih 41,21 -31,10 - 25,67 in na srednjem valu 196.
To izreži in shrani!
Romarske skupine v Lurdu
Objavljeno je bilo š.tevilo romarskih skupin, ki bodo to leto obiskali Lurd. Iz
V	italijanski republiki je danes v veljavi »kanonični« ali »konkordatni« zakon. Pra-
vi	se kanonični, ker se sklepa v smislu cerkvenega ali kanoničnega prava; imenuje se pa tudi konkordatni, ker sta se Cerkev in država o njem’ sporazumela v čl. 34 konkordata. Konkordatni zakon je običajna cerkvena poroka, ki pa se mora prepisati v občinske zapisnike, če naj ima državljanske učinke.
Če presojamo s pravnega stališča konkordatni zakon, vidimo, da predstavlja kompromisno rešitev med cerkvenim in državnim stališčem: Cerkev je ohranila svojo polno in izključno oblast nad zakonom kot takim, država pa si je očuvala svojo polno oblast nad državljanskimi ličinki cerkvenega zakona. Cerkev in država sta se tako pomirila, saj nudita katoliškim državljanom možnost, da se cerkveno poročijo ter da ima njihova cerkvena poroka polno veljavo tudi pred državo.
Rešitev je sicer dobra, a ne najboljša. Državna oblast ne priznava namreč neposredno zakramenta sv. zakona, pač pa le njegove učinke. Država je tako ostala sredi poti, sebi in državljanom v nemajhno škodo. Če bi bila z radikalnejšo potezo priznala cerkveni zakon kot tak, ne da bi vezala njegovo civilno učinkovitost na pogoj civilnega prepisa v občinske zapisnike, bi padlo še zadnje jabolko težkih pravnih sporov in tožbarjenja, ki grenijo odnose med Cerkvijo in državo in povzročajo toliko moralne in tvarne škode. Pomislimo samo na slučaj, da ni cerkvena poroka civilno prepisana: zakonca veljata pred državno oblastjo za samska, otroci za nezakonske itd.
Novica, da bo nastopil 2. februarja proseški cerkveni zbor z božičnimi pesmimi, se nam je zdela nekam težko sprejemljiva, nenavadna. Res, da je Svečnica meja božični dobi, torej smo še vedno v liturgičnem božičnem času, a vedno nekam predaleč od Božiča — v času, ko je že davno šlo mimo nas božično razpoloženje. To ni rezerva, pač pa le ugotovitev.. Posrečena pa je bila izbira kraja: Opčine s svojimi novimi orglami.
Vsak nastop, tudi pevski, pomeni pričakovanje, če ne radovednost, veselje, konec pa zadoščenje ali nevoljo. Nastop pro-seškega cerkvenega zbora pa nam je napravil vtis prijetnega presenečenja. Ta zbor je dober, škoda, da ne pride večkrat v javnost. Moški imajo prijetne, pev-ne glasove, dober je solo-sopran, ženske tudi ne zaostajajo, morda bi jim ne prizanesli tresenja glasu. Tak zbor ni le
Evrope, jih bo uradno prišlo 530, iz Azije in Oceanije osem, iz Amerike 109, iz A-frike štiri in s Srednjega Vzhoda 12. Uradno romanje bo odprla skupina mednarodne zveze katoliških mož, sledili jim bodo slepi romarji, nato letalci, vojaki, mali pevci, gluhi,' dečki Marije, delavci. Mednarodno romanje v Lurd bo zaključeno z mednarodnim marijanskim kongresom od 10. do 17.- septembra.
Verska ura na avstrijskem radiu
Z novim letom oddaja avstrijski radio vsako soboto zvečer rubriko, ki se bavi z verskimi vprašanji, pod naslovom: Jutri je nedelja. Program vodi Pater Herman Zeller iz Družbe Jezusove.
Prisilno delo na Češkoslovaškem
Avstrijska katoliška tiskovna agencija »Kathpress« poroča, da je v zaporih in koncentracijskih taboriščih na Češkoslovaškem zaprtih od 450 do 500 katoliških duhovnikov in redovnikov. Najmanj pet škofov je v zaporu in kaznilnicah ali zaprtih na domu. V omenjeni številki niso všteti duhovniki, ki šo bili deportirani.
Agencija »Kathpress« pravi, da je v zaporih v Leopoldovu na Slovaškem poleg sto duhovnikov tudi tisoč 640 civilnih pripornikov. Nadaljnjih 150 duhovnikov je v taborišču št. 2 v Vitmanovu, v bližini rudarskega središča Hachimovsthala.
V	taborišču v Vitmanovu in Pribramu v bližini Prage naj bi bilo priprtih vsega skupaj 25 tisoč ljudi, ki morajo delati kot sužnji.
Še hujše pa je dejstvo, da ni bil ukinjen civilni zakon, pač pa le ponižan iz obveznega v fakultativnega.
Cerkev je večkrat pozvala italijanske vernike, naj sklepajo le cerkveno poroko, ki ima vse civilne učinke. Za kristjane je vsaka drugačna zakonska zveza le pri-ležništvo. Papež Pij XI. je to jasno povedal: »Vsaka drugačna zakonska zveza, pa čeprav sklenjena na temelju civilnih postav, je le odvratno in kvarljivo pri-ležništvo!«' Zato pa je pod smrtnim grehom prepovedano italijanskim katoličanom, da bi sklepali civilni zakon. »Če bi se katoliški zaročenci drznili skleniti civilno poroko, čeprav z namenom, da se pozneje poroče tudi cerkveno, naj se Z njimi postopa kot z javnimi grešniki!« (Okr. 1. 7. 1929) Kot javni grešniki zapadejo raznim cerkvenim kaznim: odtegnejo se jim zakramenti, odpovedo častne cerkvene službe krstnih in birmanskih botrov, odkloni cerkveni pogreb. Če bi slične osebe ne imele namena skleniti tudi cerkvene poroke, bi bile dejansko izobčene. Pij XI. je dne 30. maja 1929 izrecno izjavil, da so »izključeni iz občestva vernikov oni, ki opustijo cerkveno poroko in se samo civilno poročijo.«
Je li Cerkev prestroga? Nikakor! Ker so v Italiji zagotovljeni cerkveni poroki vsi civilni učinki, ni najmanjšega razloga za civilno poroko. Kdor koli se zatorej civilno poroči vkljub težki dolžnosti v vesti in vkljub izrecni prepovedi cerkvene oblasti, stori pač to iz trdovratne upornosti napram Cerkvi. V tem pa je že odpad od Boga in vere: izključitev iz občestva vernikov.
Jurij
ponos vasi, temveč tudi vseh nas tržaških Slovencev. Kolikor mi je znano in kot se vidi, so bogati v šolanju in pevskem čutu, zato bi morali večkrat stopiti ven iz svoje rezerviranosti in se pokazati javnosti.
Da se vrnem k sporedu. Bil je obširen (30 pesmi), morda preveč. Zbor je izvajal različne pesmi: od preprostih, ljudskih do umetnih, od cecilijanskih do sodobnih skladateljev.
Posrečena je bila tudi izbira: začetek z ljudskimi pesmimi (za publiko najbolj dojemljivimi) je omilil kontrast božične skrivnosti z lepim, skoro pomladanskim dnevom. Ob takem času poslušati pesem »Sveta noč« je nekoliko čudno, a kljub temu bi se približali božičnemu vduš-' ju, če bi ne bila podana, preveč subjektivno — akademsko.
Vsa čast č. g. Križmanu za ta koncert,
s katerim je pokazal, da je znal obogatiti zbor z obširnim repertoarjem božičnih pesmi. A njegovo podajanje se nam zdi preveč osebno, preveč izražajoče rezkost in prelomljenost glasbenega stavka. Skladatelja pa moramo vedno spoštovati v vsej njegovi integralnosti, čeravno bi o-sebno gledanje in zborovske razmere silile, da bi mislili na kakšno »popravljanje«.
G. Križmana spoštujemo in cenimo kot morda še edinega predstavnika odhajajoče prejšnje glasbene generacije.
Proseški cerkveni zbor bi zaslužil ob tej priliki več reklame in večje udeležbe.
Po tem nastopu pričakujemo še drugih, seveda z drugačnim sporedom; prepričan sem, da bodo z veseljem sprejeti, le izgovorjava, predvsem žensk, naj bo lepše poudarjena, ker je precej oddaljena od zlitosti in dinamike, ki sta prav dobri.
S tega mesta si upam opozoriti glavno vodstvo radia na to lepo izbiro božičnih pesmi, da bi jih registrirali, ker bi s tem precej obogatili svojo božično zbirko, do-sedaj še preveč pičlo.
Dušan Jakomin
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
Gallusov koncert božičnih pesmi
Znani slovenski pevski zbor »Gallus« iz Argentine je zadnjo nedeljo v decembru priredil koncert božičnih pesmi v farni cerkvi v Ciudadeli.
»Slovenski Božič« v Torontu
Slovenski pevski zbor župnije Marija Pomagaj v Torontu je v nedeljo 29. dec. v slovenski cerkveni dvorani izvajal Tom-čevo spevoigro Slovenski Božič. Ponovitev je bila naslednjo nedeljo in je bila namenjena predvsem otrokom.
V BONNU SO JEZNI NA VATIKAN
Sveta stolica izdaja vsako leto posebno knjigo »Annuario Ponti-ficio«, ki je uradni letopis vesoljne katoliške Cerkve. V njem so navedene vse škofije na svetu ter glavni podatki o njih. Letos so prvikrat škofije na nekdanjih nemških teritorijih vzhodno od rek Odre in Niže (Oder-Neisse), ki so na podlagi potsdamskega sporazuma pripadle Poljski, označene samo s poljskimi imeni in ne več z nemškimi. Tako stoji namesto Bresslau sedaj Wroclaw poleg latinskega naziva Breslavia.
To je zbudilo hudo kri v Bonnu in zapadnonemško zunanje ministrstvo je naročilo svojemu veleposlaniku pri Vatikanu, da pošlje o tej zadevi točno poročilo. Vlada bo počakala na to poročilo, nato pa šele zavzela svoje uradno stališče. Pač pa je poluradna
»katoliški glas“ v vsako slovensko družino I
bonnska poročevalna služba DPA to spremembo imen, ki jo je izvedel Vatikan, že označila kot »sovražno dejanje«, (izgleda, da so v Bonnu kaj hitri pri zbiranju sovražnikov), čeprav sama prizna, da v tem primeru ni moč govoriti o kakem protipravnem dejanju v nasprotju s konkordatom. Kljub temu pa je to »koncesija, katerih političnih posledic vatikansko državno tajništvo ni v polni meri upoštevalo«, meni nemška agencija. Tako bi sedaj Nemci hoteli predpisovati Vatikanu celo imena škofij, ki bi morala biti samo nemška, seveda!
NA UPRAVI »Katoliškega glasa« dobite lahko sledeče knjige:
Dr. Fran Gnidovec: Mati našega Odrešenika
C. M. De Heredia: Vir največje sile Ljubka Šorli: Venec spominčic možu na grob
Svobodna Slovenija: Zbornik 1958 Josip Jurčič-F. Kolednik: Jurij Kozjak v nemščini
Josip Jurčič-F. Kolednik: Jurij Kozjak v italijanščini
Josip Jurčič-F. Kolednik: Jurij Kozjak v angleščini
L. Terčelj-F. Kolednik: Vozniki (Les char-retiers) v francoščini Finžgar-Kolednik: Sedem postnih podob.
CERKEV IN KONKORDATNI
ZAKON V ITALIJI
MVENI (LAHIENli
Nastop proseškega pevskega zbora na Opčinah
Občni zbor Akademskega kluba „Jadran“
Slovenski akademski klub Jadran je po večletnem premoru sklical 26. januarja 1958 izredni občni zbor, katerega se je udeležilo veliko število akademikov. Po sprejetju nekoliko spremenjenega statuta ut po živahni diskusiji o njem, so sledile volitve v novi odbor. Rezultat glasovanja je bil naslednji: za predsednika Je bil soglasno izvoljen Aljoša Logar, za Podpredsednika Drago Štoka, za tajnika Aldo Štefančič, za blagajnika Aleksander Rudolf. V odbor so bili še izvoljeni: Živka Marc, Sergij Vesel in Livij Valenčič.
Odbor
Kot očividec bom na željo uredništva Podal nekaj svojih misli o tem občnem zboru »Jadrana«.
Ko sem pred nekaj leti prvič vstopil v društvene prostore »Jadrana«, mi je Pogled obstal na dokaj čudnem stvoru. Na steni proti vratom je visela z Žebljičkoma pripeta slovenska zastava. Bela in oiodra proga sta bili v pravilni vodoravni iegi. Spodnja, rdeča, pa je bila v sredini zapognjena navzgor in z žebljičkom pritrjena prav sredi modre proge. Ko sem se zanimal za vzroke tega čudnega izo-beska, so mi povedali, da so člani »Jadrana« različnih prepričanj in da je zastava zapognjena prav tam, kjer si nekateri lahko predstavljajo zvezdo, drugi Po ne, kakor je komu po volji. Zvedel sem dovolj...
»Jadran«, ki je bil pred JO leti zamiš-hen in ustanovljen kot eminentno demokratičen klub svobodoljubnih akademikov, držečih se Cankarjevih besed »Mati, domovina, Bog«, je po krivdi nekaterih posameznikov zašel v tisto lažnivo nepolitičnost, ki vodi preko zapognjenih zastav m brezbarvnih besednih iger v nenačelnost, kjer se znajo tako lepo udomačiti m zagospodovati »kolegi drugačnega prepričanja« — komunisti. Takšna »nepolitičnost« in »skupna povezanost« je zreducirala »Jadran« na društvo za prirejanje enega plesa na leto, končno pa je odpadel še ta edini ples. To je bila zunanja Posledica »nepolitičnosti«. Najvažnejše je bilo pa to, kar mnogi sploh niso opazili. Levičarji so imeli v svoji oblasti društvo, ki sicer ni imelo nobene veljave, bilo pa te; prvič, iztrgano sovražniku iz rok in, drugič, vedno na razpolago za razne reprezentančne ceremonije, kjer je dobilo Povsem rdečo fasado. »Jadran« je torej, Zlasti proti koncu, obstajal in ne-obstajal hkrati: obstajal kot rezervno društvo, na razpolago levičarjem, ne-obstajal pa kot akademsko društvo kot tako.
Kdo je sprožil misel na ponovno oživitev »Jadrana«, ne vem. Poznam pa tri dejstva, ki se mi zdijo zelo zgovorna. Prvo: komunisti so postali v zadnjem casu zelo pozorni na izredno delavnost osovraženega Slovenskega kulturnega kluba, in to ob sočasnem mrtvilu, ki že dolgo časa hromi njihovo edino pomembnejšo mladinsko organizacijo, Društvo slovenskih srednješolcev. Drugo dejstvo: u-stanovitev ponesrečenega glasila »Jadro« (ali je ime res le slučajno?) kot protiutež čedalje bolj uveljavljajoči se »Mladiki«. Tretje dejstvo: sestanek in pranje glav v Klubu zamejskih študentov v Ljubljani, kjer šo se tukajšnje levičarske veličine znašale nad tržaškimi študenti
ter jih pozivale k delavnosti tudi v domačem kraju, pod grožnjo ukinitve štipendij. Ta tri na videz ločena dejstva se mi zdijo dejansko le trije členi iste verige. Sklep je enostaven: treba je bilo pričakovati njihove ofenzive v taki ali drugačni obliki.
In prišel je občni zbor »Jadrana«. Vedeli smo, da se je pripravljalni odbor sestal v ulici Roma 15/II; slutili smo, da so tam tudi ciklostilirali vabila; vedeli smo, da bo na sestanku precej njihovih pristašev in zlasti takih, ki niti sami ne vedo, kaj so; videli smo ljudi, o katerih najmanj za enega vemo, da dobiva za svoj agitatorski posel mesečni znesek, ki presega plačo družinskega očeta v »FL RJ«. Vse to, in še marsikaj drugega, od pogledov do šepetajočih pripomb, smo videli, slišali in razumeli. Vzeli pa smo vse skupaj kot postransko in nebistveno. Toda, ko se je med petdesetimi slovenskimi akademiki dobilo kar osem kreatur, ki so, ob tihi podpori nekaterih vzdržanih, Z dvigom rok glasovali proti temu, da bi se Cankarjev stavek »Mati, domovina, Bog« ohranil v statutu »Jadrana«, tisti hip smo dokončno razumeli, koliko je ura. Seveda, gospodje: »Mati, domovina, Bog« je politika, »Jadran« pa mora ostati nepolitičen! Tisto o fraku in talarju, kar bi isti Cankar nikdar ne napisal, ko bi vedel, kakšni ljudje bodo to profanirali, tisto je pa kultura, kajne? Frak in talar v statutu bi osem tovarišev in tovarišic gotovo ne motila. Toda glejte čudo prečudno: zaradi onega »Boga«, ki ga sploh ne priznavajo, so v načelu zavrgli ideal matere in domovine! In to kar mimogrede, na relativno malopomembni seji v gostilniški dvoranici. Slovenski izobraženci, bodoči skrbniki matere in voditelji domovine!
Ta prizor je veliko večino nepokvarjenih akademikov v hipu, združil v eno celoto. Zapomnili smo si, kdo je pljunil na Cankarja in na slovensko domovino ter kot en mož glasovali za kolege, o katerih smo vedeli, da so v nasprotju s temi
kreaturami prišli na sestanek brez političnih in ne vem kakšnih drugih ciljev.
Reakcija, s katero so »najuglednejši« levičarji sprejeli izid volitev, demokratičnih volitev, nas je dokončno prepričala, da so imeli z »Jadranom« skrivne namene: sovražni pogledi, strupene pripombe in zapuščanje »bojišča« z glasno izražani-mi nameni o izstopu iz »Jadrana«. Prvič v življenju sem videl komuniste poražene. Mislil sem, da se znajo bolje obvladati...
Človeka je sram, da mora o tem sploh pisati in v tisku razkrivati slovensko bednost. Na tako preizkušenem koncu naše domovine, kjer bi bila sloga in enotnost tako zelo potrebna, dobite ljudi, katerim strupeno strankarstvo ne da, da bi pokazali vsaj tisto minimalno dobro voljo, kot smo jo mi, demokratični Slovenci. Intimno'razumevanje je resda med demokrati in komunisti nemogoče, toda vsaj pomenili bi se lahko včasih na miren in kulturen način, če smo že mi na to pripravljeni.
Smešno: iz nedolžnega sestanka akademikov so levičarski kolegi kljub lastnim poudarjanim zahtevam po nepolitičnosti in nadstrakarstvu vse ostale naravnost prisilili na prestižni in idejni dvoboj.
V	redu: dobili so, kar so iskali!
Ne bi se začudil, ko bi zvedel, da ustanavljajo novo, svoje akademsko društvo. Bodočnost bo pokazala, če bodo izrabili priliko razbijaštva, ki se jim nudi.
Novemu, pravilno in spontano izvoljenemu odboru pa svetujem, da se loti resnega dela, kot ga je poznal «Jadran« v prvih letih svojega obstoja. Naj bo že ideološka opredeljenost posameznikov taka ali taka, odbor in ves klub naj bo resnično nadstrankarski (kar pa ne pomeni nenačelen!) in naj druži vse resnično demokratične akademike. Tistih nekaj zagrizenih komunističnih strankar-jev in sovražnikov svobodnega mišljenja se je pa že itak umaknilo iz prenovljenega »Jadrana«. Za njimi ne žaluje
nihče.
Slovenski akademik
Titova fronta je konec vzela
Naši bralci se gotovo dobro spominjajo, kakšno slavo je še pred nekaj leti uživala po vsej Primorski Titova najprej Osvobodilna, nato antifašistična, nato demokratska fronta. Toda z vsakim novim preimenovanjem je njena slava bolj ugašala. Nazadnje smo jo poznali kot Socialistično fronto Slovencev, ki se je končno združila s Cucchijem in Magnanijem v Neodvisno socialistično zvezo. Vsem tem prelevitvam in preimenovanjem smo prisostvovali v kratkih 15 letih od 1943 dalje. Vedno so vsako novo »rojstvo« napovedali z velikim propagandnim poudarkom. Pred nedavnim pa je kratka časopisna vest v »Prim. dnevniku« in v »Soči« naznanila, da se je Neodvisna socialistična zveza na Goriškem spojila v eno stranko z Nennijevimi socialisti (PSI). To pot so vse na-
jemu samostojnemu življenju in se v goriški deželi z Nennijevimi socialisti združilo v eno stranko. Za ta korak, kolikor nam je znano, niso nič vprašali »ljudstva«, niso sklicali nobenih kongresov in občnih zborov. Tako so sklenili bogovi na Olimpu (v Ljubljani in Rimu) in tako se je v Gorici zgodilo.
Ne moremo reči, da nam je žal, da je titovska fronta tako neslavno smrt storila. Preveč hudih izkušenj in spominov veže vse go-riško slovensko ljudstvo na to organizacijo. Vendar smo mnenja, da je taka spojitev dela slovenskih ljudi s popolnoma italijansko stranko izguba za narodni obstanek naše manjšine. Slovenski titovci so bili že tako in tako internacionalisti, kljub temu je vsaj ime njih stranke ostalo slovensko in so pri volitvah tudi njih glasove šteli za slovenske. Poleg tega so bili v titovski fronti vedno tudi zavedni slovenski ljudje ki jim slovenstvo ni bilo samo molzna krava za jugoslovanski denar in izvozne koncesije. Od sedaj naprej pa bodo v socialistični italijanski stranki tudi vsi ti za slovenstvo povsem izgubljeni. Napravili bi križ čeznje, če Bi oni križa ne sovražili. Tako pa naj jim leži na grobu kraška skala, ki so si jo sami navalili. Slovenski človek ima nov dokaz, kam vodita komunizem in socializem — v versko in narodno smrt, pa v partijsko sužnost.
Zanimivo je tudi to, da so se titovci v Italiji združili s socialisti, istočasno pa v Beogradu vodijo velik proces zoper skupino 4 srbskih politikov, ki se vsi proglašajo za socialiste.
pravili brez vsakršne slovesnosti, brez občnih zborov in brez propagande. Vemo samo to, da se je v nedeljo 19. januarja sestal v Gradiški v Casa del popolo pokrajinski odbor PSI. Na tem sestanku je tajnik federacije Semo-la poudaril, da je z vstopom NSZ partija pridobila tudi sposobne ljudi. Zato je predlagal, da se kooptira v izvršni odbor tov. Viljem Nanut. Predlog je izvršni odbor soglasno sprejel. Še prej pa so sklenili, da v skupnem pokrajinskem odboru zastopajo bivše slovenske titovce tov. Viljem Nanut, Dorica Makuc in sovodenjski župan Jožef Ceščut. Titovsko dete, ki je bilo njega dni tako krvoločno pod imenom Osvobodilna fronta in potem tako kričavo pod imenom UAIS oziroma SIAU, je sedaj brez ceremonij in brez glasu nehalo živeti. Odreklo se je svo-
Notranja zaostritev v Jugoslaviji
Zaostritev notranjega režima v Jugoslaviji pa pomeni razprava, ki se je začela v Beogradu proti staremu srbskemu socialističnemu prvaku in sindikalnemu organizatorju Bogdanu Krekiču, odvetniku dr. Pavloviču ter bogoslovnemu profesorju dr. Stranja-koviču. Obtoženi so, da so pripravljali strmoglavljenje komunizma in sedanje vlade, da so v svojih spisih napadali komunistični režim ter njegove nosilce in da so se za svoje delo povezovali z emigrantskimi krogi v Franciji. Obtožnica dolži Krekiča in osale četništva in mihajlovičevstva, da-si je znano, da so vedno bili po svojem mišljenju internacionalisti ter ostri nasprotniki srbskega nacionalizma, kakor ga je predstavljalo prav četništvo.
Sodišče je v torek 4. t. m. izreklo obsodbo. Pavloviča je obsodilo na 8 let, Krekiča na 7 in Žujoviča na 4 leta.
Obtoženci so se kljub pritisku energično zadržali in niso klonili komunističnemu izsiljevanju. Proces sam pa jasno razkriva »demokratičnost« Titovega režima. —
Radio Trst A
Nedelja, 9. februarja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Veta in naš čas. — 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... Kronika sedmih dni v Trstu. — 16.00 Slovenski zbori. — 17.00 Dramatizirana zgodba: Rado Lenček: »Po jerebico«. —
18.00 Čajkovski: Simfonija št. 1 v g-molu. — 20.30 Sekstet Borut Lesjak. — 21.25 Berlioz: Romeo in Julija, simfonija.
Poned., 10. febr.: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in... Predavanje: »Nova tehnika smučanja. —	18.00	Pro-
kofjev: Koncert št. 3 v C-duru za klavir in orkester. — 18.55 Vokalni kvintet »Zarja«. —	19.15 Radijska univerza:
Zemlja kot planet: (1.) »Zemlja se spreminja«. — 20.30 Charpentier: »Luisa«, opera v 4 dej. — 21.10 V prvem odmoru opere: Sodobna književnost in umetnost: Mimi Malenšek: »Bratstvo«, poroča prof. Martin Jevnikar. — 22.10 V drugem odmoru opere: Raztreseno cvetje lirike: (5.) »Pesmi o življenju«, ureja prof. Vinko Beličič.
Torek, 11. febr.: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in... — 19.00 Koncert sopranistke Zlate Gašperšičeve. — 19.15 Zdravniški vedež. — 20.30 Iz opernega sveta. — 21.00 Obletnica tedna: »100 let Lourdesa«. — 22.00 Novela: G. Boccac-cio: Decameron »Peti dan, deveta novela«, prevod in ureditev: prof. Josip Tavčar. — 22.30 Simfonični koncert: Rossini: Obleganje Korinta in Čajkovski: Koncert v D-duru op. 35.
Sreda, 12. febr.: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in... — 18.00 Stravinsky: »Vilin poljub«. — 19.15 Sola in vzgoja: »Strah ima velike oči«, predava prof.
I.	Theurschuh. — 21.00 Alfio Berretta: »Ti«, komedija v 3 dej.
Četrtek, 13. febr.: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in... Predavanje: »Pust v Alpah«. — 18.00 Violinski mojstri. —
18.30 Širimo obzorja: »Moj dom-je Evropa«. — 18.50 študentovski zbor »Vinko Vodopivec«. — 19.15 Radijska univerza: Tečaj o lokalnih samoupravah.
— 20.30 Iz Verdijevih in Puccinijevih oper. — 21.00 Ilustrirano predavanje: Zgodbe o pomorskih nesrečah. — 21.40 Pri domačem ognjišču. — 22.00 Mnenja preteklosti in sedanjosti: »Josip Jurčič, prvi klasik«, poroča prof. M. Jevnikar,
— 22.30 Janaček: Taras Bulba.
Petek, 14. febr.: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in... — 18.00 Mendelssohn: Simfonija št. 3 v A-molu. — 18.55 Slovenske instrumentalne zasedbe. — 19.15 Znanost in tehnika: »Učinki mraza na žive snovi«, poroča ing, M. Pavlin. —
20.30 Vokalne kompozicije Frana Ger-biča in Antona Foersterja. — 21.00 U-metnost in prireditve v Trstu. — 21.15 Velika dela slavnih mojstrov. — 22.00 Dante Alighieri: Božanska komedija -Pekel. 4. oddaja. Drugi spev (dr. A. Gradnik-dr. J. Jež).
Sobota, 15. febr.: 11.30 Brezobvezno, drobiž od vsepovsod in... Predavanje: »Na angleški rivijeri«. — 16.00 Radijska u-niverza: Kako so živeli stari Grki. —
18.00 Oddaja za najmlajše: Lida De-belli: »Angelček Žarkec pripoveduje«.—
21.00 Dramatizirana zgodba: Jules Veme-Dušan Pertot: Matija Sandorf, tržaški upornik: 3. del: »Doktor Antekirt«.
P. Odilo OFM:
f Rev. Kazimir	Za
Popolnoma proti svojemu živahnemu značaju je naredil p. Kazimir: brez naznanila, brez obvestila, skoraj brez vsake besede je odšel. Pri njem smo bili vedno Vajeni obširne in duhovite reklame. Zdaj bas je zapustil čisto po francosko. V ponedeljek 27. januarja je imel zjutraj še Peto mašo, opoldne je bil še skupno s samostansko družino pri obedu, kjer se Je smejal in se šalil, popoldne je malo Potožil, da ga nekaj v drobovju teži. Toda kdo bi si mislil, da ga bodo ob 9. uri Zvečer našli že umirajočega v celici.
MLADOST P. KAZIMIRJA
V	Marijinem mesecu majniku, in sicer 31. dan leta 1878 je bil rojen v Preserju Pod Žalostno goro. Bil je četrti izmed Petnajstero otrok v družini. Ko je dopolnil fantiček Nace, to je bilo njegovo krstno ime — svoje 10. leto, so ga starši Poslali v ljubljanske šole. Po osmih letih šolanja je 1896 stopil v frančiškanski red ni je 6. septembra pri Mariji na Trsatu Prejel redovno obleko. Po končanem noviciatu je nadaljeval študije v Gorici, toda v šolskih klopeh se je nalezel bolezni, zavratne jetike. Zdravja je iskal pri njej,
ki jo kličemo »Zdravje bolnikov«. Kot bolnika ga vidimo zopet na Trsatu in pa na Brezjah. Mlademu bogoslovcu so držali že mrtvaško srečo, toda Marija je čuvala plamenček njegovega življenja, ker je mladi bogoslovec-redovnik napravil obljubo, da bo šel v svet z geslom: »Ave Marija!« Ozdravel je.
NA DELU ZA BOGA IN MARIJO
Leta 1902 je bil dne 14. 7. v ljubljanski stolnici posvečen za duhovnika. Novo mašo je pel v Marijini cerkvici na Žalostni gori. V Kamniku je postal katehet na ljudskih šolah. Toda že meseca novembra 1906. je zapustil slovensko domovino in decembra istega leta je že nastopil službo dušnega pastirja novo ustanovljene fare Žalostne Matere božje v Clevelandu. Toda po nerazumljivih .božjih sklepih je kmalu to svoje mesto zapustil in je meseca marca 1908 prišel v New York, kjer je še isto leto ustanovil pri fari sv. Nikolaja »Misijon sv. Cirila in Metoda«, ki je bil temeljni kamen za poznejšo in sedanjo slovensko faro sv. Cirila v New Yorku.
Takoj naslecjhje leto pa je v New Torku izpolnil dobesedno obljubo, ki jo je v bolezni naredil Mariji: ustanovil je list z imenom »Ave Maria«. Junaški Marijin vitez je zavihral z Marijino zastavo po vsej ameriški deželi.
Leta 1910 so mu ponudili slovaško župnijo v Rockland Lake, N.Y. S tem se mu je odprl še širnejši delokrog: spoznal je dobre Slovake in je med njimi tako v fari kot pozneje na slovaških misijonih in z ustanovitvijo slovaškega mesečnika naredil ogromno delo. Prav na slovaški fari je bil prvi sedež’ slovenske frančiškanske družine in na slovaški fari v Nevv Yorku je leta 1912 stekla zibelka slovenskega frančiškanskega komisariata, kateremu prvi komisar je postal pokojni p. Kazimir. Pri ustanovitvi komisariata mu je največ pomagal tedanji brooklyn-ski pomožni škof, poznejši chicaški kardinal Mundelein, ki ga je leta 1919 poklical k sebi v Chicago ter mu je podelil faro sv. Štefana.
S preselitvijo je prišel tudi list »Ave Maria« v Chicago in ravno tako sedež komisariata. Težko je razumeti, kako je mogel eden človek toliko narediti kot je naredil p. Kazimir v Chicagi: Vodil je župnijo v najhujših časih, pozidal je fari lepo, prostorno šolo, kupil je tiskarno in jo je vodil, izdajal je »Ave Mario«, potem časopis tednik, začel je slovaški
list, potem še angleški list. Poleg tega pa je obhodil večkrat vso Ameriko na svojih slovenskih in slovaških misijonih.
Med tem časom je dobil p. Kazimir zmožhega sodelavca v osebi pokojnega p. Hugona Brena. Z njim sta leta 1923 kupila prostor za Ameriške Brezje. Posebno je bilo Kazimirjevo delo in prizadevanje, da je leta 1926 prišel v Ameriko ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič s poslanstvom, da v Lemontu slovesno in uradno krona podobo Marije Pomagaj. In s tem so Ameriške Brezje postale res središče, ognjišče ameriških Slovencev, ognjišče, ki ga greje Mati Marija.
ZOPET V DOMOVINI
Leta 1927 je p. Kazimir obhajal svoj srebrni mašniški jubilej. Od prevelikih naporov je bil ves izčrpan, mislil je, da ne bo več zmožen delati in da bo v slovenski domovini počival. Preselil se je v Slovenijo. Toda to ni bil pokoj, bilo je novo delo. Takoj po enem letu ga je škof Jeglič naprosil, da bi za Bežigradom organiziral in ustanovil novo mestno faro. Pozidal je novo cerkev sv. Cirila in Metoda in faro lepo po amerikansko uredil, kot je želel tudi škof Jeglič. Kako je moralo boleti p. Kazimirja, ko je ravno nekaj dni pred svojo smrtjo dobil pismo in fotografije, kako komunistična oblast cerkev sv. Cirila ruši in podira. Prav na
sam Božič so delali z največjo paro pri rušenju božje hiše.
Tudi v Ljubljani mu vodstvo obširne župnije z dvema kaplanoma ni zadostovalo: delal je tudi drugje. Pozidal je most med domovino in med rojaki v izseljenstvu, ko je ustanovil »Rafaelovo družbo«. Toda ravno sredi najbolj razgibanega dela je bil p. Kazimir, pa je izbruhnila druga svetovna vojna. Takoj v začetku vojne- se je kot ameriški državljan na poziv ameriškega kčnzula umaknil iz Ljubjane in je prišel nazaj v Združene države. Tu je ameriško Slovenijo razgibal z delom za podporo trpeči domovini. Naselil se je razumljivo na svojih Ameriških Brezjah, kjer je pod plaščem ljubljene Matere užival prepotrebni pokoj in kjer je leta 1952 obhajal slovesnost svoje zlate maše in kjer je letos doživel še zlati jubilej lista »Ave Maria« in kjer je zdaj zatisnil svoje telesne oči, da jih je uprl v božji in Marijin tron v nebesih, ki jih je pošteno zaslužil. Njegovo telo bo počivalo sladko in mimo v senci Marijinega svetišča. Preko njegovega s cvetjem zasajenega groba pa bo tolikokrat odmevala pesem sem od lurške votline: »Ave, Ave, Ave, Maria!«
P. Kazimir! Tvoje truplo naj na Ameriških Brezjah sladko počiva, tvoja duša pa naj pri Mariji Pomagaj v nebesih večni raj uživa!
Jubilejno slavje goriškega nadškofa
Na prvo predpostno nedeljo, ki je letos obenem bila tudi Svečnica, je naš pre-vzvišeni g. nadškof obhajal 20-letnico svojega škofovskega posvečenja.
Za to slovesnost se je v stolnici zgrnilo okoli svojega nadpastirja obilo meščanov, pa tudi zastopniki najvišjih civilnih oblasti so se je udeležili. Katoliške organizacije so bile zbrane s svojimi zastavami.
Po blagoslovu in razdelitvi sveč številnim duhovnikom je slavljenec daroval zahvalno sv. mašo, pri kateri so peli gojenci škofijskega semenišča še kar lepo.
V svojem nagovoru se je g. nadškof spomnil, kako ga je dobri Bog vodil skozi vse njegovo življenje do redovnega poklica v kapucinskem redu do sv. mašni-škega in nazadnje tudi do škofovskega posvečenja, ko ga je postavil za voditelja krščanskemu ljudstvu v boju za Kristusovo kraljestvo na zemlji. Poudaril je, kako je prav v sedanjih časih ta boj zelo oster in kako si satan z vsemi silami prizadeva, odtrgati od Boga krščansko ljudstvo. Zato je pozval vse pričujoče, zlasti vse člane Katoliške akcije in vseh verskih organizacij, naj se trdno oklenejo voditeljev sv. Cerkve, papeža in škofov, in naj bodo ponosni, da so v vrsti branilcev sv. vere in krščanskega življenja. Saj le tako se bo svet rešil zmed, med katere je zašel. Ob koncu je vsa cerkev zapela še slovesno zahvalno pesem Te Deum in je prevzvišeni podelil zbranim svoj blagoslov.
V zakristiji so se slavljencu poklonili še vsi duhovniki, civilni oblastniki z S-prefektom na čelu in vodstva cerkvenih organizacij, potem ko je stolni prošt msgr. Soranzo v imenu vseh nadškofu iskreno čestital k njegovemu slavju.
Dva kulturna večera v Gorici
Svetovno molitveno osmino smo v Gorici zaključili v nedeljo 26. jan. s kulturnim večerom, posvečenim srbski pravoslavni cerkvi. Predavatelj dr. Lojze Škerl je v bistvenih potezah orisal najprej sv. Savo, ustanovitelja srbskega pravoslavja. Nato je prikazal razvoj nadaljnje zgodovine srbske pravoslavne cerkve do današnjih dni. Zgodovinski prikaz je g. predavatelj navezal tudi na sodpbne prilike, ko nevtralistična jugoslovanska politika prav tako niha med vzhodom in zahodom kakor v dnevih sv. Save in carja Dušana Silnega.
Teden nato, 2. febr., sta SKPD in »Kat. glas« priredila nov kulturni večer, posvečen katoliškemu tisku. V temeljitem govoru č. g. dr. Rudija Klinca smo slišali, kako važno vlogo je vedno imel tisk v katoliški Cerkvi.
Po govoru nam je oktet »Planika« zapel nekaj lepih narodnih, katere je občinstvo z navdušenjem sprejelo. Slišali smo še kratek govor odgovornega urednika »Katoliškega glasa«, č. gospoda msgr. Močnika.
Kot zadnja točka je bil na sporedu srečolov. Dobitki so bili kar lepi in številni. Otroci, pa tudi starejši, so poželjivo ogledovali veliko torto v obliki knjige, dar častitih sester iz Slovenskega siro-tišča sv. Družine. Napis na torti pa je vredno, da si ga vsi zapomnimo: »Katoliški glas« — v vsako hišo, v vsako vas«!
V splošno veselje vseh je torto zadel član okteta »Planika«.
Prijetni večer je zapustil v obilnem občinstvu najlepše vtise.'
Č. g. Karel Reja 70-Ietnik
r
7
družini skrega. Zadnji petek zvečer se je to zopet ponovilo, a na prav neokusen in nedostojen način. Sredi vasi je na ves glas začel zmerjati klerikalce, g. župnika, demokrate in druge svoje politične nasprotnike. S takimi shodi nismo prav nič zadovoljni, ker z njimi moti nočni mir in žali čast bližnjega. Ce mu ni prav pri nas, se lahko preseli kam drugam, saj dobro ve, kako je drugod. To mu svetujemo	vaščani
ŽABNICE
V	nedeljo 2. februarja je pri pokrajinskem tekmovanju najmlajših smučarjev v Sapadi zasedel prvo mesto naš rojak 12-letni Hanzi Oitzinger, sin našega cestarja Tomaža, ki obiskuje 5. razred o-snovne šole v Gorici in je gojenec Siro-tišča sv. Družine. Tekmovanje je bilo v slalomu in v teku na progi dolgi 1500 metrov.
MARIJINA DRUŽBA
priredi
v nedeljo 9. febr. v ulici Risorta 3 veseloigro
ŠTIRI ŽELJE
Začetek ob 5Vi.	Vabljeni!
V	Rupi ob cesti iz Gorice v Trst, ob tihi Vipavi obhaja te dni 70-letnico rojstva tamkajšnji župnik č. g. Karel Reja. Deset let je poteklo, kar pase rupenske in pečanske ovčice. Prej pa je služboval najprej kot mlad kaplan v Kobaridu od nove maše 1. 1913 do konca prve svetovne vojne. Vsa vojna leta je preživel v Kobaridu tik za fronto, ki je tekla vzhodno od vasi čez Krn in Krnsko pogorje. Po vojni je prišel najprej v Bre-ginj, nato v Roče pri Sv. Luciji. Od tu je šel na novo službo v Ročinj, kjer je ostal polnih 20 let, do leta 1947, ko se je preselil v Rupo.
Po rodu je g. Reja Bric z Dobrovega doma, kjer se je rodil dne 7. 2. 1888. Zato zna biti šegav in je prijatelj tudi lepega petja. O tem bi njegove prejšnje župnije znale marsikaj izpričati. V težkih časih je živel po vojni, saj ga je duhovniška pot vodila po župnijah, ki jih je vojna najbolj prizadela. A je vendar ostal še vedno čil in vedrega duha. Naj ga Bog ohrani še veliko let!
Misijonar p. Radko Rudež gre v Afriko
Dne 6. februarja odpotuje na svoje misijonsko polje v Rodezijo v Južni Afriki misijonar p. Radko Rudež DJ. Odpotuje z ladjo iz mesta Brindisi. Pot ga popelje skozi Sueški prekop do Beire v Mozambiku. Od tu pojde z vlakom do Lusake v Severni Rodeziji. Tam bo misijonaril v misijonski provinci poljskih jezuitov. Na cilj bi moral dospeti dne 22. febr. — Novemu, našemu misijonarju in goriške-mu rojaku želimo srečno pot in obilo božjega blagoslova pri njegovem delu. Pa tudi to, da bi na svoje primorske rojake ne pozabil in bi jim preko našega lista večkrat pisal.
Prepoved zvočnih znakov
S prvim februarjem je stopila v veljavo določba, ki prepoveduje zvočne signale motornih vozil vseh vrst ponoči in podnevi v goriškem mestu od Soče do državne meje. Izvzeti so kraji na desnem bregu Soče in kraji pod železnico Ločnik-Gorica, južna postaja.
Kršilci te prepovedi zapadejo kazni od 400 do 8000 lir; ponoči pa se kazen podvoji.
Rupa
Pa še nekaj lahko povemo iz naše vasi, to namreč, da imamo moža, ki vsako toliko drži javne politične shode in da se to redno dogaja, kadar se doma v
100-letnica Lurda na radiu v Trstu
Pri običajni oddaji »Vera in naš čas« bo govoril v nedeljo 9. februarja ob 12h gospod Viljem Žerjal o Lurdu.
O Lurdu bo govoril tudi g. Mirko Javornik v sredo 12. februarja ob 9h zvečer.
Državne nagrade slovenskim dijakom nižjih srednjih šol
Višje šolsko skrbništvo v Trstu je obvestilo, da so prejeli naslednji dijaki državne nagrade:
Rodica Pavel iz nižje trgovske šole, Judko Ljudmila, iz nižje gimnazije, Pianini Grozdana, iz nižje gimnazije, Ban Ivan, iz nižje gimnazije, Cossutta Božena, iz trgovskega tečaja v Nabrežini, Škamperle Sonja, iz strokovnega tečaja na Opčinah, Cunja Gracija, iz industrijske šole v Rojanu.
Vsak nagrajenec je prejel 30.000 lir.
Bazovica
Fantje iz letnika 1937 so začeli odhajati na nabore. Gredo veselo razpoloženi. Saj je prav. Tako je bilo tudi vedno. Ker že dolgih 13 let nismo doživljali naborov, se nam zdi, da so sanje. Starejši pravijo, da je prav, da gredo. »Se bodo naučili discipline, se bodo zresnili, bodo znali ubogati,« tako modrujejo tisti, ki so doživeli vojaško službo. Res je, da vojaška disciplina zresni človeka, ga privadi na žrtve in na samostojno življenje, a je tudi res, da je pogostoma združena z velikimi zablodami. Ce bi bilo res vojaško življenje šola lepega življenja, bi ne smelo biti med bivšimi vojaki nobenega pijanca, zapravljivca, postopača in razuzdanca. Vsi bi morali biti zgledni o-četje, zvesti možje, varčni gospodarji. Dejstva pa drugače govore.
Najboljša šola je vedno le v dobri krščanski družini, kjer oče in mati skupno z drugimi člani družine z besedo in zgledom vzgajata fante v značaje. Vojaška
BLAGOSLOV NOVE CERKVE NA KONKONELU
se vrši ob 100-letnici Marijinega prikazovanja v Lurdu, to je v torek
11.	februarja ob 17.30. Takoj nato sledi sv. maša.
Nova cerkev je posvečena v čast LURŠKI MATERI BOŽJI.
Naslednjo nedeljo 16. februarja bo sveta maša v novi cerkvi ob lOh. Marijini častilci, vabljeni!
služba bi morala samo dopolniti, kar družina ni mogla dati.
Daj Bog, da bi naši fantje pri vojakih pridobili, ne pa zgubili. Ko bodo odšli k vojakom, bomo živo občutili njih odsotnost. Najprej družine, ki ne bodo i-mele doma sina in njegove podpore v delu in denarju, potem vaška skupnost. Naš Oder in pevski zbor bosta izgubila za več časa pridne in delavne moči.
O naši akciji za dober tisk lahko z veseljem poročamo, da je uspela. Vsaka družina je bila obveščena o dnevu katoliškega tiska; velika večina je tudi dala svoj denarni prispevek. Kar je pa še najbolj razveselivo, je dejstvo, da smo pridobili nad 20 novih naročnikov. Bog daj, da bi vsi stari in novi naročniki ostali stanovitni v dobrem!
Prejšnji teden smo pokopali Jožefo Grgič, po domače Routerjevo. Bolehala je dolgo časa, do zadnjega je delala; zima in pa posledice azijske gripe so jo u-kradle družini. Bila je tiha, delavna, glo-bokoverna in navajena na trdo življenje. Vedno je rada pomagala Cerkvi. Bog ji daj svoje neskončno plačilo!
O trboveljski stavki
Kar preseneča človeka, ki pozna zgodovino socialnega gibanja v Trbovljah v zadnjih tridesetih letih, je to, da je imel komunizem v Sloveniji prav v Trbovljah svoj edini množični temelj. Rudarji so stavkali, ker so jim,' kot pravijo poročila, dali zadnje čase le 80% plače, ravnatelju premogovnika pa navzlic pomanjkanju denarja za novo leto kar milijon dinarjev nagrade. To se pravi, kakih šestdeset povprečnih rudarskih mesečnih plač. To je bila prva stavka, ki so jo v Jugoslaviji posredno priznali, ali pa je vsaj zanikati niso mogli. To ni bil politični nastop, temveč izrazito socialni nagib. Stavkali pa niso opozicionalci, temveč trboveljski premogarji, ki so vedno veljali za cvet komunizma Slovenije. Rudarje je prišel mirit sam predsednik ljubljanske ljudske skupščine Miha Marinko, ki je včasih sam delil njihovo usodo in pripravljal s stavkami nove čase. Miha Marinko je povedal svojim
nekdanjim stanovskim tovarišem nekaj bridkih resnic, med drugimi tudi to, da je v komunističnem redu moči dajati dobre plače le, če so podjetja donosna. Za to je pa treba dvigati storilnost, to se pravi, več delati.
Za dofcco ooti
ooljo
Nejasna prihodnost
Po večjem številu »rehabilitacij« že u-morjenih partijskih članov je krožila po Varšavi tale šala:
Vprašanje: V čem sta si sorodna krščanstvo in komunizem?
Odgovor:	Obe prepričanji predpostav-
ljata posmrtno življenje, samo z razliko, da katoličan lahko upa na zveličanje po smrti, komunist pa lahko računa le na rehabilitacijo.
(Po »East Europe«)
Veselje in žalost
Koncertni vodja: »Gospoda moja. gospodična Cvilič bo pela Le enkrat še.«
Sarkastičen kritik: »No, hvala Bogu!«
Vodja: »Gospoda moja, gospodična bo namesto Le enkrat še, pela: Vekomaj, večno.«
Kritik je omedlel.
Dvojčici
»Sta oni dve gospe dvojčici?«
»Sta bili enkrat, kot otroka.«
»In zdaj ne več?«
»Ne, ker hoče vsaka imeti pet let manj od druge.«
Obeta se mu še dolgo življenje
Iz Moskve poročajo, da bo drugi sput-nik, ki so ga izstrelili dne 3. novembra lansko leto, krožil okoli zemlje še polnih šest mesecev. Dosedaj je napravil že nad 1.200 krogov okoli zemlje.
SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST
v Trstu vabi na sestanek, ki bo v nedeljo 9. t. m. ob 10.30 uri v prostorih v ulici Trento 2/II.
DAROVI za Alojzijevišče: Družina Pelicon, Sovodnje 3000; N. N. 2500; Hlede
Ciril, Števerjan 500; Urdih, Ronki 500 lir
Bog povrni!
Za nov Marijin dom v Rojanu znašajo darovi v januarju 80.380 lir.
Vsem dobrotnikom naj Bog bogato povrne!
LISTNICA UREDNIŠTVA Izidi nagradnega žrebanja bodo objavljeni v eni izmed prihodnjih številk našega lista.
————
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 794 davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Ob izgubi drage matere in sestre
Jožefe Žagar vd. Grgič
se toplo zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali in nam pomagali v dneh naše žalosti.
Žalujoča sinova Josip in Silvester Bazovica, 1. februarja 1958.	ter	družine	Grgič,	Žagar	in	Fonda
Wilhelm Hiinermann:
40
cNa božjih okopih
Resnična povest prevedena z dovoljenjem založbe Herder
Večina navzočih je veselo pritrdila. Kanonik je nekajkrat živahno prikimal. Janez Chartres pa je rekel:
»Tudi previdnost je čednost.«
»Za katero pa se rada skriva bojazljivost,« ga je Sover ostro prekinil. Generalni vikar pa je končal začenjajoči se prepir:
»Vsi vemo, da oba brata Chartres nista bojazljiva. Marsikdaj sta nam dokazala svoj pogum in požrtvovalnost. Nihče nima pravice jima kaj očitati zaradi njunih pomislekov. Ali smem prositi patra Dodaina, da pove svoje mnenje?«
Ta pa je močno zardel v obraz in odgovoril tiho:
»Ker sem nekdaj iz bojazljivosti prisegel na revolucionarno ustavo, se ne čutim poklicanega, da bi komurkoli od navzočih očital pomanjkanje poguma, Ko pa me že vprašujete, vam povem, da bom tudi v bodoče maševal in da bom Boga hvalil, če mi bo dal priložnost, da se bom za svojo pregreho pokoril z nručeništvom.«
Besede bivšega zapriseženca so napravile izredno močan vtis. Gospod de Bruneval pa je nadaljeval:
»Prosim tudi sobrata Coudrina, da pove svoje mnenje.«
Pozvani se je počasi dvignil. V njegovih očeh je žarel zadržan ogenj; rekel je s tresočim se glasom:
»Najmlajši sem izmed vas vseh. Svoje mnenje lahko povem z enim samim stavkom: Maševal bom tudi v bodoče; sicer namreč ne bi vedel, čemu sem prejel sveto mašniško posvečenje.«
Tedaj je tudi generalni vikar zelo odločno prikimal in rekel:
»To je tudi moje mnenje; Zato bomo tudi v bodoče na skritem darovali sveto daritev; pri tem pa bomo ne samo' pogumni, ampak tudi zelo previdni.«
V	tem trenutku so se odprla vrata in vstopila je likarica vsa rdeča v glavo.
»Oprostite, če motim,« je rekla v zadregi. »Bolje pa bo, če sedaj odidete. Moja soseda, ki je bila do sedaj v delavnici, je nekaj zasumila. Saj veste, da je razpisana nagrada na vsakega izmed vas, in zdi se mi, da bi soseda zelo rada zaslužila ta denar.«
Oglasili so se klici ogorčenja. Nekateri duhovniki so prestrašeni planili pokonci. Generalni vikar pa je rekel mirno: »Zaključimo torej ta razgovor. Spel bomo šli na delo kot doslej. Spričo velike nevarnosti pa seveda nočem siliti nikogar, ki misli, da mora biti drugačnega mnenja.« Pri teh besedah je negotovo pogledal brata Chartres. Ambrož, starejši od obeh, pa je resno odgovoril:
»Midva se sedaj ne bova izločila, pokazati hočeva, da nisva bojazljivca.«
Gospod de Bruneval je krepko stisnil roko obema duhovnikoma. »Drugega res nisem pričakoval od vaju,« je rekel liho.
Prav tisto uro je šel po ulicah v Montbernage revno oblečen mož. Njegov obraz je bil suh; žalost in pomanjkanje je bilo zarezalo vanj svoje poteze; in vendar je ležal v njegovih očeh skrit žar, odsev lihega, prisrčnega veselja. Ko je po poti s pogledi kar naprej božal revne koče, pokritp s slamo, ter je igrajočim se otrokom nežno motreč jih zrl v obraze, kot da bi jih skušal spet spoznati, je bil podoben človeku, ki se po dolgi bolestni ločitvi vrača domov.
Nenadoma pa se je zdrznil in si hitro pomaknil klobuk bolj na oči. Na drugi strani ulice mu je prišel nasproti mež-nar Klavdij Pascal.
»Da mi mora prav ta priti na pot!« je zamrmral tujec in se obrnil proč. Mežnar pa je obstal in zijal za onim kot za čudežem.
»To je vendar,	to	je vendar . . .« je	mrmral sam pri
sebi	in gledal debelo	za	tujcem, ki je naglo	šel naprej.
Z glavo majaje	je	korakal naprej po	svoji poti. Nato
se je ustavil, se obrnil	in lezel za onim, dokler končno ni
videl, da je izginil v Bernardovo trgovino z zelenjavo.
»Ali si nisem takoj mislil!« se je zarežal potuhnjeno. Nato pa je hipoma pospešil korak in odkrevljal, kolikor je mogel hitro, v Poitiers.
(Nadaljevanje)