HIERONIM LII. PISMO PREZBITERJU NEPOTIJANU v Prevod Julijana VISOCNIK l. Najdražji Nepotijan, v pismih, ki mi jih pošiljaš preko morja, prosiš, in prosiš me pogosto, naj ti v kratkem spisu popišem navodila za življenje; kako naj tisti, kije zapustil svetno vojaško službo ter postal menih ali kle- rik, ostane na pravi Kristusovi poti, da ga ne bi razne pregrehe zapeljale na stranpoti. Ko sem bil mladenič, pravzaprav skoraj še deček, sem prve izbruhe strasti razposajene mladosti zajezil s strogim puščavniškim življenjem; tvo- jemu stricu, svetemu Heliodoru, pa sem napisal vzpodbudno pismo, pol- no solz in tarnanja, da bi mu pokazal naklonjenost zapuščenega prijatelja. A v tistem delu sem se mladostniško poigraval; še vedno sem namreč gorel od navdušenja nad govorniškimi nauki in pravili, tako da sem marsikaj okrasil s cvetočim šolskim jezikom. Zdaj pa, ko je moja glava že siva, čelo razbrazdano, od brade pa mi visi kakor volom 1, »hladna ustavlja se kri okoli mojega srca.«2 Na drugem mestu isti pesnik takole zapoje: »Starost vzame nam vse, še duha!« 3 Kmalu za tem pa: »Zdaj pa pozabljene so vse pesmi in glas že zapušča Merisa.« 4 2. Da pa se ne bi zdelo, da navajam samo iz poganske literature, spoz- naj tudi skrivnostna znamenja božjih knjig. David je bil nekoč zelo bojevit mož, ko pa je dopolnil sedemdeset let, se je zaradi starosti ohladil in se ni mogel več ogreti. Po vseh pokrajinah Izraela iščejo deklico, Abisago iz Šu- nema5, da bi spala s kraljem in segrela njegovo ostarelo telo. Če bi se opri- jel smrtonosne črke, ali se ti ne zdi, da je to domislica iz mirna ali Atelanske burke? Mrzlo telo starca zavijejo v odeje, a ga ne ogreje nič drugega kot objem mladenke. Živela je še Betsabe, pri življenju bila še Abigail skupaj z ostalimi ženami in priležnicami, kijih Sveto pismo omenja. Toda vse te so bile zavrnjene, češ da so hladne, samo v naročju ene se starček spet segre- 1 cf. Verg. Aen. VII 417; Verg. Gorg. III 53. 2 Verg. Georg. II 484. 3 Verg. Buc. IX 51. 4 Verg. Buc. IX 53-54. 5 1Krl,3. Keria IV - 2 ° 2002, 159-170 160 Keria N - 2 • 2002 je. Abrahamje bil veliko starejši od Davida, pa vendar ni iskal druge žene, ko je Sara še živela. Izak je imel dvakrat toliko let kot David, pa ga nikoli ni zeblo z Rebeko, čeprav je bila že starka. Ne govorim o možeh pred poto- pom, katerih udje so morali biti po devetsto letih ne samo ostareli, pač pa že skoraj prepereli, nikakor pa niso iskali dekliških objemov. Prav gotovo je Mojzes, voditelj izraelskega ljudstva, živel sto dvajset let, a Sefore ni za- menjal. 3. Kdo je torej ta šunemska žena in devica; tako vroča, daje mrzlega ogrela, in obenem tako sveta, da možu, ki gaje zagrela, ni vzbujala požele- nja? V modrosti neprekosljivi Salomon naj razloži užitke svojega očeta, miroljuben mož naj pojasni objeme bojeviteža: »Pridobivaj si modrost, pri- dobivaj si razumnost, ne pozabi je in ne odvračaj se od izrekov mojih ust. Ne zapusti je, pa te bo varovala; ljubijo, pa te bo ohranjala. Začetek mo- drosti je: pridobivaj si modrost, z vsem svojim imetjem si pridobivaj razum- nost, povzdiguj jo, pa te bo povišala, prinesla ti bo čast, če jo boš objemal. Dala ti bo venec lepote na glavo, pokrila te bo s krono veselja.« 6 Skoraj vse telesne zmožnosti se na starcih spremenijo, modrost edina narašča, vse ostale pojemajo: post, ležanje na trdih tleh, tekanje sem in tja, sprejemanje tujcev, obramba revežev, volja za vztrajanje pri molitvi, obi- skovanje bolnikov, ročno delo, s katerim si zaslužiš sredstva za miloščino. No, da ne bom predolgo našteval; pravzaprav se vse telesne aktivnosti zmanj- šajo, kakor slabi tudi telo. Ne trdim, da pri mladeničih in pri možeh v najboljših letih, seveda pri tistih, ki so si s trudom in vnetim prizadeva- njem, s svetostjo življenja, pogostimi molitvami naslovljenimi na Boga, pri- dobili vednost, modrost zamrzne; le-ta tudi v premnogih starcih z leti osla- bi. Pravim pa, da mora mladost prenesti mnogo telesnih bojev, zadušiti mične pregrehe in mesena poželenja, kot se zgodi z ognjem, na katerega naložimo surova drva, da kar ne more razviti svojega sijočega plamena. Starost tistih pa, še enkrat opominjam, ki so se v svoji mladosti poučili o častnih spretnostih, se dan in noč poglabljajo v Gospodovo postavo, posta- ja z leti bolj učena, z vajo spretnejša, v teku časa modrejša in žanje neverjet- no sladke sadove preteklega prizadevanja. Znan pa je grški modrijan; ko je namreč napolnil sto sedem let in začutil, da je smrt blizu, je baje dejal, da mu je žal, ker zapušča življenje ravno takrat, ko je komaj postal moder. Platon je umrl v enainosemdese- tem letu starosti med pisanjem; Izokrat pa je kljub napornemu poučeva­ nju in pisanju živel devetindevedeset let.7 O ostalih filozofih Pitagori, De- mokritu, Ksenokratu, Zenonu in Kleantu, ki so se v visoki starosti odlikova- li v študijah modrosti, ne bom govoril. Prehajam k pesnikom Homerju, Heziodu, Simonidu, Stezihoru, ki so že zelo stari, zavedajoč se bližine smr- ti, zapeli nekakšen labodji spev, ki je zvenel bolj prijetno od običajnih. 6 Prg. 4, 5-10. 7 cf. Cie. Cato maior 13. Hieronim, LII. pismo prezbiterju Nepotijanu 161 Sinovi so Sofokla obdolžili blaznosti zaradi prevelike starosti in zanemarja- nja gospodarjenja. Ko pa je pred sodniki prebral nedavno napisano trage- dijo o Ojdipu,je kljub telesni oslabljenosti podal tolikšen dokaz modrosti, da se je stroga sodba sodnikov spremenila v navdušenje gledališča. Niti ni fodno, da se tudi Kato, najbolj izurjen rimski govornik in bivši cenzor, na stara leta ni sramoval učenja grškega jezika, niti ni nad tem početjem obu- paval.8 Homer pa poroča, daje z Nestorjevega jezika, čeprav je bil že zelo star in skorajda obnemogel, tekel govor, slajši od medu. Celo skrivnostni pomen samega Abišaginega imena kaže na to, da je modrost starcev večja. Razlaga se namreč lahko v pomenu 'moj vseveden oče' ali kot 'rjovenje mojega očeta'. Beseda »superfluus« je dvopomenska; a na tem mestu po- meni moč, ker je modrost pri starejših večja, obilna in izdatna. Drugje pa to besedo razlagajo kot »nepotreben«. »Sag« pa, rjovenje, se običajno upo- rablja za zvok doneaja morskih valov, ko se, da tako rečem, sliši bučanje prihajajoče iz globin morja. To pa dokazuje, daje v starcih kot grom mo- gočna in človeški glas presegajoča božja beseda. V našem jeziku Šunemka pomeni škrlatna. Nakazuje pa na to, daje modrost vir ognja, ki se razplam- ti z branjem boijih knjig. Brez dvoma to kaže na mističnost Gospodove krvi, pa tudi na žar modrosti. Zaradi tega tudi babica v Genezi na roko Pereca9 naveže škrlatnordečo nit. Ime Perec, delivec, je dobil zato, ker je razrušil zid, kije poprej ločeval dve ljudstvi. Vlačuga Rahaba, predpodoba Cerkve,je, da bi se rešila ob porušenju Jerihe, obesila rdečo vrvico, kije že napovedovala mističnost Gospodove krvi. 10 Na drugem mestu pismo pravi o svetih možeh: »Kenejci so tisti, ki izhajajo iz Hamata Rehabove hiše.« 11 In naš Gospodje v evangeliju dejal: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se razplam- tel! «12 Vnel se je v srcu učencev in ju prisilil, da sta rekla: »Ali ni najino srce gorelo, ko namaje po poti govoril in odpiral Pisma.« 13 4. Čemu v dolgem začetku posegam tako daleč nazaj? Ne pričakuj od mene deških deklamacij, govorniških cvetk, mičnih besed, niti na koncu vsakega posameznega pogla\ja jedrnatih in kratkih sklepov, ki bi pri po- slušalcih vzbudili ploskanje in glasno odobravanje. Samo modrost naj me objame, in naša Abišaga, ki se nikoli ne postara, naj počiva v mojem naroč­ ju. Neomadeževana je, ajena deviškost večna in podobno kot Marija nedo- takajena, pa čeprav vsakodnevno daje življenje in vedno znova rojeva. Za- radi tega menim, daje tudi apostol dejal: »Bodite goreči v duhu.« V evan- geliju je Gospod napovedal, da bo ob koncu sveta, ko bo po preroku Zaha- 8 cf. Cie. Cato maior 26. 9 1 Mz 38, 27-29. rn Joz 2, 21; 6, 22-25. n 1 Krn 2, 55. iz Lk 12, 49. 13 Lk 24, 32. 162 Keria IV - 2 ° 2002 riji pastir14 postal nespameten, modrost pojemala, ljubezen mnogih pa omrznila. 15 Poslušaj torej, kar pravi blaženi Ciprijan: »Ne lepo oblikova- nih, temveč besed s težo!« Bodi poslušen bratu po stanu, očetu zaradi sta- rosti in ta te bo vodil od zibelke vere do polnoletnosti, ti na posameznih stopnjah določil zapovedi za življenje in po tebi poučil ostale. Vem pa, da si se od svojega strica, blaženega Heliodora, ki je zdaj Kristusov škof, že naučil in se še vsak dan učiš, kajje sveto, njegovo življenje pa imaš za zgled kreposti. Sprejmi tudi te moje besede, kakršnekoli že so, in to knjižico združi z njegovo! Prva te bo poučila, kako živi kot menih, ta pa, kako posta- ti popoln klerik. 5. Klerik torej, ki služi Kristusovi cerkvi, naj najprej pozna pomen svo- jega imena in ko si to določi, naj si prizadeva biti tak kot pravi ime. Če namreč grška beseda xf.."ljpo~ pomeni latinsko sors (delež), se kleriki tako imenujejo zato, ker so ali Gospodov delež ali pa, ker je Gospod sam delež, se pravi del klerikov. Kdor pa je sam del Gospoda ali ima Gospoda za del, se mora kazati takšnega, kot da je Gospod v njegovi lasti in je on v lasti Gospoda. Kdor ima Gospoda in s prerokom pravi: »Moj deležje Gospod« 16, ne more poleg Gospoda imeti nič drugega. Če bi namreč imel še kaj, nje- gov delež ne bi bil Gospod. Če bi na primer imel zlato, srebro, posestvo, razno opremo, s takšnimi deleži Gospod ne bo hotel postati njegov delež. Če pa sem jaz del Gospoda ter delež njegove dediščine, med ostalimi ljuds- tvi ne prejmem dela, temveč kot levit in duhovnik živim od desetin in, ker služim oltarju, živim od darov oltarja. Če imam hrano in obleko, sem s tem zadovoljen in gol sledim golemu križu. Rotim te torej, spet in spet te bom opominjal17, da ne boš imel kleriš- kih redov za vrsto antične vojaške službe; kot Kristusov vojak ne išči na- mreč posvetnega dobička, da ne boš imel več kot pred časbm, ko si postal klerik. V tem primeru se ti bo reklo: »Njihovi deležijim ne bodo koristi- li.« 18 Tvojo skromno mizico naj poznajo. reveži in tujci, z njimi pa naj bo tvoj gost tudi Kristus. Kot kuge se izogibaj klerika, ki se ukvarja s trgovino, tistega, ki je iz reveža postal bogataš in tistega, ki se je iz neznanca prelevil v pomembneža. »Slaba družba pokvari dobre nravi.« 19 Ti zlato preziraš, oni ga časti; ti bogastvo teptaš, oni hlepi po njem; tebije pri srcu tišina, mir duha, samota, njemu pa govoričenje in nespoštljivost; ugajajo mu forumi, ulice in lekarne; kakšna sloga more biti med vama pri tolikšnem neskladju značajev. V tvoje skromno prenočišče naj ženska noga redko ali sploh ni- koli ne stopi. Do vseh deklet in Kristusovih devic se obnašaj enako; ali si do vseh brezbrižen ali pa jim vsem izkazuj naklonjenost. Ne ostajaj pa z njimi 14 Zah 11, 15-17. 15 Mt 24, 12. 16 Ps 15, 5; 72, 26. 11 Verg. Aen. III 436. 18 Jer 12, 13. 19 1 Kor 15, 33. Hieronim, LII. pismo prezbiterju Nepotijanu 163 pod isto streho in ne zaupaj svoji dosedanji čistosti. Ne moreš pač biti bolj svet od Davida, niti bolj moder kot Salomon. Ne pozabi nikoli, daje bila ženska tista, kije prebivalca raja pregnala z njegovega posestva. Bolnemu naj ti streže katerikoli sveti brat, sestra, mati ali katerakoli žena, katere vera je splošno priznana. Če pa takih sorodnic ter oseb čiste nravi ni, skrbi cerkev za mnogo starih žena, ki so na razpolago za takšno službo; s služenjem si pridobijo milost, tako da bo tvoja bolezen zaslužila sadove miloščine. Zavedam se, da so nekateri telesno ozdraveli, začeli pa bolehati na duši. Nevarno je, če ti streže oseba, katere obrazu pogosto namenjaš svojo pozornost. Če zaradi svojih kleriških dolžnosti obiščeš vdovo ali devico, nikoli ne vstopaj v hišo sam, izberi si take tovariše, da te njihovo spremstvo ne spravi na slab glas. Če te spremlja bralec, akolut20 , pevec psalmov, naj jih krasi lepo vedenje in ne obleka, naj si ne kodrajo las s kodralom, temveč naj bo njihova zunanjost zaiotovilo sramežljivosti. Na skrivnem in brez priče ne sedi sam z žensko. Ce se mora pogovoriti o kaki zaupni stvari, ima pač dojiljo, doma starejšo devico, vdovo ali poročeno žensko, saj ni tako nepri- ljudna, da ne bi imela nikogar razen tebe, komur bi se mogla zaupati. Varuj se vseh sumničenj in že vnaprej se izogibaj vsega, kar bi si lahko kdo izmislil, da si dejansko ne bo. Sveta ljubezen ne pozna nenehnih darilc, robčkov, prevez za lase, do- tikanja z ustnicami ženske obleke, poskušanja njene hrane, pisanja pisemc z laskavimi besedami. »Moj sladkorček, moja luč, moj dragi«, in druge be- darije zaljubljencev, vse naslade in nežnosti in posmeha vredna uglajenost nas še v komedijah spravljajo v zadrego, že pri svetnih ljudeh jih preklinja- mo, koliko bolj pri klerikih in pri klerikih, ki so obenem menihi. Njihovo življenje je namreč