S PRAŠKE RAZSTAVE: JILKOVA  FONTANA
En dan na praški razstavi,
Napisal Franjo  Krašovec.
ražanom bo bolestno pri srcu, ko oktobrske megle napolnijo razstavišče, ko z orumenelih kron perivojev zaječi umirajoča priroda. ko pride oni dan, ki je bil sojen tudi staremu Iliju — zadnji dan na praški razstavi!
Rad pohajam po praški razstavi, ki je ne mislim na dolgo popisovati; na misli mi tone nje celotna slika, s tem hrupnim, kipečim in zanimivim življenjem, kakor se je prikazovala v dneh majnikove slave, lesketajoča v belobi svojih svežih novih paviljonov, obklopljenih s sočnatimi barvami mladih travnikov ter z nedolžnimi cveti jasminov in kalin. Spominjam se te dolge vrste dni, na en ozarjeni gotovi dan — ki se blišči v spominu kakor solnčni žarek v gostem lesu . . .
Delavnik je. Katerikoli. Recimo eden prvih septembrskih dni, ki so bili letos v Pragi tako prelestni. — Čisti smehljajoči nebesni svod, brez meglice, kakor vlažno oko krasotice, ki se probuja rano iz sladkega sna, se razpenja nad stostolpno Prago.
Davno je na razstavi že začelo življenje, prava gonja za kruhom; idilični mir vlada na razstavi samo do osme jutranje ure, ko se odpro glavni vhodi. Odtod, do  poslednjega ^kotička,  —  najsi je to oni
ob buštehradski železnici, ali oni, ki ga nazivajo zabavni kot, ki sega globoko v „Kralovsko oboro" — povsod se oznanja življenje, ali skromno, večinoma v paviljonih skrito — ali da rečem — rodbinsko. Kajti za šest razstavnih mesecev se je vtaborila v njenem naročju v resnici nekakšna rodbina, ki od rana do pozne noči tu biva, in šele ko piščalke naznanjajo prihod dvanajste ure, se vrača ta rodbina v svoja izvenrazstavna bivališča.
Vsi poznate njene člane! Nekoliko jih vidite že pri glavnem vhodu v temnorumenih, malce komisnih odelih s ploščatimi čepicami na glavah.
Razstavni čuvaji! Kakor prednja straža cele armade čuvajo vstop v razstavo: turnikete in prehode brez vrtečih se kril, dobro znanih z obeh minulih razstav.
Nimajo doslej posebnega dela; zabavajo se s pripovedovanjem, morda šaljivim, morda resnim; marsikateri ima za seboj življenski roman — sam jih poznam nekoliko, s katerimi je usoda kruto zaigrala ter je zagnala sidro njih življenske ladjice v mirnejši, dasi ne ravno v najmirnejši in trajni pristan . . .
Pridnejši kakor čuvaji pa so v tej dobi blagaj-ničarji v okencih znamenitih stolpov, ohranjenih in malce  popravljenih z narodopisne  razstave.   Ti že