Novi ,,kmečki prijatelji". (Dalje.) Kmet in država. Sem ler tje imajo socijaldemokrati tudi prav, in tedaj jim bodemo vselej odkritesrčno pritrjevali; človek se mora tudi od naaprotnika učiti, in demokrali imajo med seboj marsikaterega prebrisanega moža. Oni opozarjajo na rastoči dolg kmečkega stanu: L. 1868. je bilo vknjiženih dolgov 1500 milijonov, 1. 1893. že 2330 milijonov. L. 1868. je bilo 5074 kmečkih domov po dražbi prodanih, 1. 1890. pa že 12.513! V letih od 1868. do 1890. se je na Avatrijskem izlicitiralo 220.328 kmečkih posestev. To razglašajo demokrati in lahko rečemo, da je prav; kajti mamica vselej tiatega otroka pomiruje, ki kriči; lako nekako dela tudi država. Ona vedno za oni slan najboli skrbi., ki siajgl^sneje sna iirjati pomoei. Ali prej kakor demokrati, so opozarjali na kmečki propad krščanski poslanci, krščanski učcnjaki. Ti že čez dvajset let svarijo in opominjajo, demokrati pa so še Ie letos ali lani zapazili, da" bi kmetje ne bili napačni pomagalci pri občnem uporu iil prevralu, katerega nameravajo. Demokrati tudi opozarjajo na to, da lastnik 500 gld. vrednega posestva plačuje 2 gld. davka, lastnik posestva 50.000 gld. vrednosti pa aamo 100 gld. *) Demokrat pravi na to: taka je pravica, da mali dvajsetkrat toliko plačuje, kakor veliki. Stokrat toliko je večje vredno, 100 x 2 je 200, on plačuje pa samo 100, 200 je pri demokratu dvajsetkrat toliko kakor 100! Res je, da se malemu posestniku tudi v tem slu6aju krivica godi, če samo dvakrat toliko plačuje, in prav bi bilo, ko bi naši poslanci erikrat na tanko pregledali, kaj je na tem resničnega! To smemo in moremo tirjati, da se primeroma vsi jednako obdačijo. Liberalno davčno načelo je do zdaj bilo, naj se davek nalaga na veliko število ljudstva, naj se davek ne išče pri bogatinih, ker jih je le malo število. Odkar pa krSčanske stranke v politiki močnejše prihajajo, začele so tirjati, da se naj davki v prvi vrsti nalagajo bogatinom. Podpirajmo te stranke, in marsikaj se bo v državi spreobrnilo v blagor kmetu in delavcu! Demokrati državi očitajo, da z vojaščino nalaga ljudstvu veliko breme. Tudi krščanske stranke to obžalujejo; krepkih fantov bi doma potrebovali, a morajo v cesarsko suknjo. Ali je temu naša država kriva, ali Nemška ali Francoska? Ne, nobena država, marveč slavohlepni in brezvestni posamezniki in končno tudi brezvernost našega stoletja. Vojske 1. 1866. in 1870. je Bismark popolnoma svojevoljno začel, in tako jih utegne kak minister katerekoli države zopet kedaj začeti; pra- •) Beilagen zu den Gesetzentwtlrfen betreffend die Errichtung von nerufagenossenschaften der Landwirthe u. s. w. p. 499. 16. Summarium 1. vrsta in 7. vičnega sodnika med narodi, sv. očeta v Rimu iščejo države pa le sem ter tje pri kaki malenkosti, ki je brez pomena. Tako sta Nemška in Španska pustili pred par leti Leona XIII. odločiti prepir zavoljo Filipinskih otokov. V današnjih razmerah brez vojakov ne moremo biti, ali vojaška leta bi se lahko porabila kakor napredovalna šola, vojaki bi se naj tam več kaj učili in ne samo sukati orožje. Socijalni demokrati trde, da se kmetom kriviea godi, ker morajo prostaki tri leta služiti, sinovi gospodov pa služijo menda le eno leto. Tudi to oporekanje je krivično, kajti tudi kmečki sinovi dijaki služijo, če imajo dotične skušnje, samo eno leto, in če skušenj nimajo, morajo tudi gospodje tri leta v kosarno. Država je dijakom in drugim mladeničem, ki se izobražajo za svoj dotični stan, ta poboljšek privolila, ker bi bilo neusmiljgno, siliti jifi, da prctrgajo svoj uk cela tri leta, ter tako dostikrat izgubijo svojo bodočnost, ker pa mislimo, da bi kmetom prav ne bilo nič pomagano, ko bi vsi gosposki sinovi deset ali dvajset let služili, to bi le državi več stroškov in kmetom več davkov napravljalo. Demokrat nadalje pravi: »Kmečki sin postane korporal, sin bogatina pa oficir; prvi dobiva majhno plačo, drugi pa dobi plačo oficirja, to je lepa enakopravnost«. Kmečki čitatelj, veseli se lepih dnij, ko bodo demokrati vsakaterega človeka plačevali, kakor zdaj oficirja! Oni bodo iz kamenja delali kruh, iz zemlje bodo naredili nebesa; kedaj se iim bo to posrečilo, tega pa še ne vedo, in zato bodemo tudi mi še nekoliko počakali, predno postanemo demokrati. Smejal bi se človek temu govorjenju, ko bi tako nevarno ne bilo! Glej kmet, danes pravijo tebi, to ni enakopravnost, če oficir dobi večjo plačo, kakor prostak, jutri bodo pa tvojitn hlapcem in deklam govorili, da ni enakopravnost, če imaš ti kmet hišo in polja, posel pa si mora leto za letom podstrešja iskati, da naj imajo kmet in posli, sploh ves narod vsa posestva kakor skupno laatnino. Mi na svetu nismo vsi enaki, eden je bistre pameti, drugi počasnih mislij, eden ima krepke pesti, drugi je slaboten ali len, eden iraa kaj posestva, drugi nič; v takih razmerah tirjati: vsi morajo vse imeti, noben ne sme več imeti, kakor drugi, je neumno. >Slov. Gospodar« je že povedal: Svet moremo posedati, kakor bi bil med po samezijike razdeljen, a rabiti ga moramo tako, kakor bi bil vseh, to je naše krščansko načelo. Demokrati pravijo nadalje, da vlada hoče kmetom pomagati z zadrugami, ali da zadruge ne zamorejo nič; priča temu so baje zadruge na Nemškem, kjer se jih je neki veliko ustanovilo, ali vkljub temu prihaja delavski položaj vedno žalostnejši. Na to moramo najprej odgovoriti. da demokrat, ki hoče s svojimi bukvicami »Kmetom v poduk in prevdarek« kmete podučevati, ne pozna niti zadrug na Nemškem, niti vladnega predloga zastran kmečkih zadrug in rentnih posestev. />adruge se do današnjega dne še nikjer niso prav razvile, ker je vlada premalo sodelovala. Kolikor se jih je pa razvilo n. pr. posojilnice, storile so ljudstvu veliko dobrot. Naj se kmetje in delavci v zadrugah družijo, po tej poti je najti pomoči, kje drugje ne; od države ne smemo pričakovati, da nam bode kedaj kruh rezala, kakor oče otrokom; ljudstvo si mora kruh pridelati in priskrbeti samo, dandanašnji pa bode to zamoglo le v dobro urejenih zadrugah. Nikjer na svetu delavci niso tako dobro plačani, kakor na Angleškem, ker so tam skoraj vsi v zadrugah (Frades Unions) združeni; ali ker v dobro urejenih zadrugah demokratskih hujskačev in nemirnežev ne trpijo, zato demokratom zadruge mrze, zato jim je vsakatera zadruga trn v peti. Leon XIII. so pisali v okrožnici »Rerum novarum« takole: »Z veseljem vid i m o, da se povsod napravljajo družbe (zadruge), obsegajoče ali samo delavee, ali pa delavce in gospodarje; želeti je, da bi rastlev svojem številu in delokrogu«. Tako nas uči od Boga razsvetljeni veliki duhovnik na Petrovem prestolu — demokrat pa pravi, da zadruge niso za nič. Krščanski kmet, kateremu bodeš pa verjel? 0 rentnih posestvih trde prebrisani demokrati: »rentna posestva se ne sraejo ne prodati, ne zadolžiti, ne podedovati, dokler ni cela kupnina plačana«  zadruga kupi posestvo in jo »izroči potem jednemu prošniku v rabo s pogojem, da izplača kupnino v četrtletnih obrokih«. Te besede je demokrat nekako čudno sestavil, tako, da bode treba pojasnila. Leto za letom prihaja več kmetov na boben; včasih pride kak kupec, ter se posestvo proda po svoji vrednosti, včasih pa kupca ni, in potem se lahko odda dom za polovico ali tretjino eene. Kdo pa pri tem navadno vse izgubi ? Kmetica je upnikom vedno jenjavala, dokler je bilo kaj dobiti, in nazadnje, ko pride dražba, zanjo ne O3tane ničesar več. Na Koroškem se je prodalo od leta 1868. do 1892. podražbi 4101 posestvo, dolgov je bilo 17,000.000, skupilo se je 9,000.000; na Kranjskem 10.190 posestev, 15,000.000 dolgov, skupilo se je 9,000.000; na Štajarskem 16.000 posestev, 69,000.000 dolgov, skupilo se je 34,000.000. Tako se je pri dražbah izgubilo na Štajarskem 35 milijonov, na Kranjskem 6 milijonov, na Koroškem 8 milijonov! Da bi se kmečka posestva ne prodajala več tako v zgubo, hotela je država napraviti postavo, da mora zadruga posestvo po eenilni vrednosti kupiti, ako kdo drugi več ne ponudi, ter posestvo dati prejšnjemu gospodarju tako rekoč v n a j e m nazaj, pod tem pogojem, da skoz deset ali dvajset let, kakor bodo kmetje sami v zadrugi določili, vsako četrtletje jeden obrok povrne; ako pa hoče zadrugi prej svoj dolg vrniti, pa vrne, kedar hoče. Da zadruga ne more pustiti posestva brez dovoljenja prodajati, dokler ni plačano, je jasno, da bi ga posestnik podedovati ne smel, je pa neresnično; § 52. predloga pravi: »Zadruga je zavezana izbrati kot naslednika na posestvu tistega, ki je bil za to odločen od posestnika«. Zadružna in rentna postava bi bila za kmete velika dobrota. Sarna zase res kmeta ne bo rešila propada, ali ona bi bila prvi korak pravega postavodajstva; res, s prvim korakom do konca ne pridemo, a brez prvega koraka ne bodemo prišli nikamor. (Dalje prih.)