Vse najboljše, Slovenija
Minilo je že eno leto, odkar smo praznovali tako dolgo pričakovano in težko doseženo osamosvojitev Slovenije. Če se spominjamo lanskih dogodkov, nam pridejo na misel takratni brezbrižnost in hladnokrvnost večine svetovnih držav, negotovost Italije, naš osebni strah, napetost, pričakovanje in nazadnje še veselje, ko se je končno Slovenija osamosvojila.
Upala bi si reči, da smo v teku enega leta zamejski Slovenci skoraj popolnoma pozabili na tragične dogodke, ki so se dogajali onstran meje. Krvave bitke, žrtve, pogum naroda, ki se je boril za svobodo.,, vse to se nam zdi že zgodovina, kakor, da bi nam jo pripovedovali naši starši. Sploh se nam ne zdi res, da smo na lastni koži Izkusili ta važen dogodek, Zakaj pa gre vse tako mimo nas? Razlog je tudi ta, da mladi zelo ravnodušno sprejemamo novo-
sti, celo važne in velike spremembe evropske politične scene.
Lani smo ob tem času vsi upali, da se bo Slovenija kmalu postavila na lastne čvrste čeprav mlade noge. Letos pa lahko naredimo precej obširen obračun enoletnega mednarodnega življenja nove države. Že v prvih mesecih po osamosvojitvi je z Avstrijo, Nemčijo in Italijo navezala stike, ki se uspešno razvijajo. To je privedlo do boljše povezanosti med državami in bo v prihodnosti povzročilo še boljše rezultate na vseh področjih od gospodarsko-industrij-skega do kulturnega. Tudi v odnosih do drugih držav se je zelo odprla, tako da postaja vedno bolj kompetitivna. Seveda ima pred seboj še dolgo pot, a so že vidni zametki takega ustroja, ki daje mladim mnogo možnosti na univerzitetnem in delovnem področju.
Med prireditvijo “Slovenija party”
Predsednica SKK Nataša Zubalič
S ponosom, a brez ponašanja lahko poudarim, da smo tudi mi, čeprav nas je malo in ne živimo v republiki Sloveniji, bili v moralno pomoč novi državi, saj smo ji skušali z zborovanji, nabirkami in pisano besedo stati ob strani v prvih, včasih hudih trenutkih. Že dolgo časa smo namreč v srcih čutili željo, da se Slovenija osamosvoji. Ko je do tega prišlo, smo začutili, da moramo tudi sami, pa čeprav malenkostno pripomoči k temu, da se sanje generacij in generacij zavednih Slovencev ne zrušijo v prah.
Vojni konflikt, ki je trajal deset dni, se nam je zdel zelo krut. Zdaj pa, ko ga primerjamo z vojno med narodi bivše Jugoslavije, se zavedamo, da smo se za las izognili tragediji. Slovenci imamo srečo, saj smo v zelo kratkem času dosegli mir in svobodo. Naši sosedi pa nimajo te sreče, saj se že dolgo časa pogajajo za mir. Ne zavedajo pa se, da bo ves trud zaman, ker brez svobode, za katero se ti narodi borijo, tudi miru ne more biti.
Upamo, da se bojo te vojne grozote kmalu končale, Sloveniji pa, ki je mir že dosegla, žeiimo polno uspehov na svetovnem prizorišču.
Nataša Zubalič
(pozdravni govor na Slovenija Party)
1	RAST
Po enem letu
Točno pred enim letom smo se mladi, ki že več let sodelujemo pri urejevanju Rasti, odločili, da bomo poskusili zadati novega zagona tej mladinski prilogi. Upala bi si trditi, da so bili rezultati tega našega prizadevanja jo recej pomembni in spodbujajoči. Rast je dobila novo glavo, ki jo je izdelal Stefan Pahor, pridobila je nove sodelavce in nove rubrike, ki so obravnavale razne teme, od aktualnih do socialnih in znanstvenih. Ponosni smo, da nam je v minulem letu uspelo iziti kar šestkrat na osmih straneh.
Kot sem že napovedala v predzadnji številki Rasti, se oblika In vsebina našega časopiska še vedno stalno spreminjata. Tako smo v božični številki objavili še zadnji del razprave z naslovom Novomeška pomlad in Marij Kogoj. Avtorici razprave, Martini Ozbič, ki je pripomogla, da je tudi Rast prispevala svoj delež k počastitvi spomina velikega slovenskega umetnika, se zahvaljujemo za njeno sodelovanje.
Ko se poslavljamo od Martine, izrekamo istočasno dobrodošlico Martinu Maverju, ki je od novembra meseca novi urednik rubrike Klub, in ki zvesto poroča o delovanju Slovenskega kulturnega kluba. Martin ima 18 let, stanuje v Trstu, letos je maturant znanstvenega liceja France Prešeren. Je zelo dinamičen in aktiven fant, saj se ukvarja s celo vrsto izvenšolskih dejavnosti: je odbornik Slovenskega kulturnega kluba, aktiven član Slovenske zamejske skavtske organizacije, poje pri fantovski skupini Vesele pomladi, pri športnem društvu Sloga igra odbojko.
Zato da bi Martina še malo bolje predstavili našim bralcem, smo ga prosili, naj nam pove, kakšno je njegovo osebno mnenje o mladini in še posebej o njenem odnosu do kulture, torej o tematiki, ki bo prav gotovo prisotna v njegovih člankih, saj je SKK kulturni klub za mlade.
Kaj po tvoje zanima mlade?
Sklepam, da mi je bilo to vprašanje postavljeno predvsem zato, ker bi radi razumeli, zakaj v Slovenski kulturni klub zahaja redno !e okrog trideset obiskovalcev. Če se torej v svojem odgovoru omejim predvsem na ta pojav, mislim, da ga lahko razložim tako: mladina si na soboto zvečer (torej na dan, ko SKK organizira srečanja) želi predvsem zabave In razvedrila. S tega vidika se mi zdi že samo Ime, namreč “kulturni” klub, za mlade malo vabljivo. Ker pa se tako imenuje in je eden njegovih osnovnih ciljev kulturno osveščanje, je pa tudi razumljivo, da ne more sloneti vsako srečanje le na zabavi.
Če gledam bolj splošno, pa se ml zdi, da se današnja mladina v glavnem dolgočasi. Zgleda, daje še edina privlačna zabava diskoteka. Seveda to ne velja za vse, teh ugotovitev ne morem posploševati.
Kakšen odnos imajo po tvoje mladi do kulture?
Prvi odgovor, ki mi ob tem vprašanju pride na misel, je: zaničevalen. Vendar pa to ne velja za vse, če bi to trdil, bi bil krivičen, dosti mladih se tudi aktivno ukvarja z raznimi kulturnimi dejavnostmi. Odnos širše mase pa je približno tak. Velja pa tudi omeniti, da je Trst s kulturnimi prireditvami precej reven. Res je sicer, daje na prvih mestih v Italiji po številu gledaliških abonentov, kadar pa se podam z mladinskim abonmajem v slovensko gledališče, imam vtis, da okrog mene ni prav velikega zanimanja za kulturo. Morda pa je to le moj vtis in sem v svojih ocenah preveč črnogled.
Breda Susič
KLUB
SKK v novem letu
Po božičnih in novoletnih praznikih je Slovenski kulturni klub začel ponovno delovati s polno paro.
Za kroniko beležimo januarske prireditve:
-	v soboto, 9. januarja, sta Niko Tu! in Fabrizio Polojaz z dijapozitivi prikazali svoje potovanje na irsko;
-	16. januarja so ob prvi obletnici praznovanja samostojne slovenske države pripravili “Slovenija party”, ki so ga oblikovali člani gledališkega krožka SKK in kvartet No-mos, govornik pa je bil pisatelj Boris Pahor;
-	23. januarja je bil filmski večer, ki ga je uvedla prof. Li-cia Roth;
-	zadnjo soboto v januarju pa je Tomaž Susič predaval o svojem potovanju po Frlziji.
Srečanja v SKK so vsako soboto ob 18.30.
Cerkveni pevski zbor Sv. Jernej iz Opčin vabi 28. februarja na praznik slovenske kulture v Finžgar-jevem domu na Opčinah.
Sodelovali bodo pevski zbor župnije Videm-Dobrepolje, gledališka skupina Tamara Petaros in domači pevski zbor.
RAST, mladinska priloga Mladike. Pripravlja uredniški odbor mladih. Pri tej številki so sodelovali: Matasa Zuba-lič, Martin in Andrej Maver, Breda Susič, Andrej in Meva Zaghet, Vida Valenčič, Peter Regent, Kristina Martelanc, Elizabeta Cijak in Alenka Spetič.
Tisk Graphart, Trst, januar 1993.
Drevored G. D Annunzio 27/E, Tel.040/772151
RAST
%
Breda Sušil in Štefan Pahor napovedujeta posamezne točke kulturnega sporeda “Slovenija party” (zgoraj); slavnostni govornik pisatelj Boris Pahor (v sredi); člani gledališkega krožka med nastopom (spodaj).
Psihozanimivosti
“Otrok, ki se počasi razvija, je v novih situacijah zelo previden in premišljeno ravna, je v življenjskih situacijah razsoden, zna čakati in se postopoma naveže na osebe; otrok s hitrim ritmom razvoja je negotov in ravnodušen, je spreten in bister, je zmeraj pripravljen ter se hitro prilagodi; otrok, kije v razvoju neenakomeren, pa je včasih pretirano previden, včasih lahkomiseln, se odlikuje pred drugimi, ne zna čakati in si razdeliti čas ter se premočno naveže in težko loči.” (Pedagogika I.)
Če človek naenkrat preneha z uživanjem alkohola, lahko zaide v tesnobno stanje.
Depresijo lahko povzroči globoko nezadovoljstvo; nekateri simptomi so pomanjkanje lakote, stalen glavobol in izguba volje do dela.
Nekateri ljudje so stalno aktivni in evforični, drugi pa so stalno žalostni in melanholični; vsakdo izmed nas se včasih nahaja v enem ali drugem stanju. Kdor je stalno žalosten, naj se zave, da lahko spremeni svoj položaj z voljo in vztrajnostjo.
Leni človek neprestano trpi, ker nima tistega, kar si želi: kajti preveč je len, da bi dosegel to, kar ga vznemirja.
Ko človek odrase, navadno zapusti določene želje in misli, ki jih je imel kot otrok; v vsakem izmed nas pa so prisotne nekatere značilnosti otroškega življenja.
“Duševni simptomi psihone-vrotičnih stanj se največkrat pojavijo v raznih oblikah strahu, kakor so strah pred zaprtim prostorom (klavstrofobija), strah iti čez trg ali ulico (agorafobija), strah pred živalmi (zoofobija) itd.” (Pedagogika II.)
Andrej Zaghet
3	RAST
RAZPRAVA
Vida Valenčič
Evropska listina o regionalnih in jezikovnih manjšinah
Z združeno Evropo stopamo v novo zgodovinsko obdobje, obdobje, ki ne bo samo različno zaradi trgovskih preobrazb, temveč začetek resničnega ovrednotenja narodov in njihove kulture, torej ovrednotenje “različnosti” in ne težnja po uniformiranju kultur, kateri smo bili priča v prejšnjem desetletju.
Slovenska manjšina se na vseh področjih vsak dan ubada s kočljivim problemom odobritve pravičnega zaščitnega zakona. Žal se zapreke v krajevnih političnih krogih vedno večajo in je krajevna politična atmosfera še vedno bolj napeta. Podobna je tudi situacija drugih manjšinskih skupnosti po Evropi, katerim grozi asimilacija, K priznanju njihove identitete naj bi pripomogla nova listina o regionalnih in manjšinskih jezikih. V Strasburgu je enajst od skupno 27tih držav Evropskega sveta podpisalo listino za obrambo regionalnih in manjšinskih jezikov. Med temi je tudi Avstrija. Listino (European Charter of regional and minority languages) je junija letos odobril Ministrski odbor Evropskega Sveta.
Ta pravni in politični dokument je zelo važen, saj je prvi, ki se ne ome-
juje na določene manjšine, temveč združuje večje število evropskih držav ter vključuje tudi države, ki niso članice Evropske skupnosti, kot so npr. vzhodnoevropske države. Listina je seveda še posebno važna za manjšine, ki se neutrudno bore za vsaj minimalno zakonsko zaščito.
Posebnost te “evropske” listine je dejstvo, da vključuje tudi “dodatno zaščito” za manjšine, saj predvideva tudi obvezno “poročilo” o izvedbi predvidene zaščite; poročilo naj bi bilo v začetku že takoj eno leto za odobritvijo listine, zatem pa naj bi ta poročila, naslovljena na Evropski Svet, prihajala s triletnim zaporedjem. Poročilo bi Evropski Svet pregledal in ocenil, kako posamezne države izvajajo določila.
Vsaka država, ki podpiše ta dokument, izbere tudi točno določeno število “opcij”, to je; pri vsakem členu izbere zaščitno opcijo med tistimi, ki jih dokument navaja. Zaščitne opcije so navedene v upadajočem vrstnem redu: npr. pri členu, ki zadeva univerzitetno vzgojo, listina predvideva izbiro dveh opcij, to je: omogočanje izbire celotnega univerzitetnega študija v manjšinskem jeziku / ali možno-
st študija manjšinskega jezika kot predmet v univerzitetnem študiju. Seveda v primeru, da bi ta dokument prepuščal državam “prosto izbiro” pri izbiri teh opcij, bi države, kot so npr. Italija, Grčija, Španija, Francija - torej države, ki so manj naklonjene manjšinam - prav gotovo izbrale najmanj obvezujočo opcijo. To pa dokument preprečuje, saj točno določuje npr. obvezne, neobhodno potrebne zaščitne ukrepe in zatem določuje število “manj zaščitnih opcij".
Dokument vsebuje zaščitne člene na področju šolstva vseh stopenj (predvideva npr. obvezno kontrolo nad izvajanjem določil, ki naj bi izboljšala situacijo šolstva za manjšino), sodstva, javne uprave, medijev (država naj bi npr. obvezno skrbela za kreacijo au-dio-vizuelnih produktov v manjšinskem jeziku, primorana naj bi tudi bila strokovno usposabljati “medijske delavce”), kulture (država naj bi spodbujala prevajanje, priredbo filmskih izdelkov v manjšinskem jeziku itd. ter naj bi omogočila poznavanje npr. manjšinske literature tudi večinskemu narodu, to je: podpirala naj bi npr, prevajanje manjšinskih avtorjev ipd.), gospodarstva in družbenega življenja (pripadnikom manjšine naj bi bila npr. omogočena raba materinega jezika v bolnicah itd.).
Evropski '‘charter’1 o manjšinskih jezikih naj bi nam, pripadnikom etničnih manjšin v Evropi, omogočil mogoče dodatno “pravno ozadje”, s katerim naj bi končno dosegli pravično zaščito.
Vida Valenčič
Naša sodelavka KRISTINA MARTELANC
je decembra diplomirala na Visoki šoli za socialne delavce v Ljubljani, iskreno ji čestitamo člani uredniškega odbora Rasti.
Tomaž Simčič predava o Irski
RAST	4
LITERATURA
Naš novi sodelavec Peter Regent je študent prava na tržaški univerzi, a tudi znan plezalec in jadralni padalec.
Poslal je dva cikla pesmi: LJUBEZEN in ŽIVLJENJE. Danes objavljamo enega od obeh. Mislimo, da vam bo všeč!
Peter Regent
ŽIVETI
Tu visoko...
Tu visoko,
v krempljih moje krilate ptice, še enkrat zaupal bom svetlo rdečemu večernemu nebu ... in samemu sebi!!!
Vzlet
Nekaj korakov teka proti robu prepada, korakov,
v katere je vložena vsa moja moč, volja do življenja in izkušnje.
Sedaj gre zares!
Sedaj
odloča se o tem,
ali bom kot ptica zdrknil v zrak -ali obležal daleč spodaj.
Krik z vrha.
Globina pred očmi.
Proti oblakom, v modrini... proti soncu... v nove zarje... zdaj letim!!! Letim!
Prijatelju
Vej, sedaj je čisto drugačen svet, s katerega sva bila odšla tistega dne v steno. Zdi se lepši;
gotovo je za naju zdaj bolj popoln Ze prej sem te poznal, a le sedaj
sem v tebi spoznal prijatelja, človeka in junaka!
Ne verjemi...
Ne verjemi ljudem, ki rekli ti bodo, da je živeti lahko!
Ne verjemi ljudem, ki rekli ti bodo, daje razumeti lahko! Ne verjemi ljudem,
ki rekli ti bodo, da je ljubiti lahko!
In ne verjemi ljudem, ki rekli ti bodo, da je odločati v življenju in o življen ju lahko!
Ne verjemi jim...
Kletvica
Sovražim.
Sovražim vse tiste ljudi brez duše,
ki kradli bi radi življenja.
Sovražim do kraj¿1 pretirane učenjake,
pretirane vojake,
pretirane ideologe in filozofe,
pretirane narodnjake,
manipulirane,
spolitizirane
in vse drugače ali podobno - izirane ljudi.
Sam...
Sam.
Sedaj si sam, sam proti vsemu in vsem!
Sam, tako globoko sam, da niti strah te ni, da za vsakim “dober dan " si še vedno vse bolj sam in še bolj sam.
Naprej...
Rad bi spat naprej, rad bi. si dejal, kar počivaj dalje, a si ne upam, ne smem.
Ker tudi ne morem,... ker je vrh še daleč,... ker je kava komaj zavrela, ker je že jutro...
- Treba bo samo poskusiti, znova poskusiti, za vsako ceno! —
5
ČIKOLE ČAKOLE
V Sloveniji so uvedli spet nove evidenčne tablice za avtomobile, Te bodo imele fosforescenten rob in pravijo, da bo prav to pripomoglo k varnosti voznikov. Zgleda, da so si jih kot prvi rezervirali politični voditelji. To je pač več kot nujno, ko pa hočejo vsi vprek voziti samo po sredini!! Leve ni več, desne ni več, prehitevanje pa je dovoljeno po levi in desni - 2 desne zmeraj z belogardisti, z leve pa s komunisti!
Pa je že bolje tu, pri nas. Kdor je levo, je krepko levo, kdor je na sredi, ima dovolj prostora, kdor je na desni, pa se s tem se ponaša.
Tržaški Slovenci pa sploh niti ne “vozimo”. Trdno smo vkopani v svojih jarkih. Zato so res obsodbe vredni vsi razni poskusi “mešanja štren”, Le kako bi se na prihodnje volitve peljali 2 istim avtobusom, če bodo potniki zahtevali zdaj levo, zdaj pa sredino?! Od tale ega cikeakanja nas bo še glava bolela in v želodcih se nam bo mešalo! Nikar!
Saj nekatere glava boli že samo zaradi nedolžnega novega Primorskega dnevnika! Za nekatere bralce je zdaj preveč “na desno”, za druge je še vedno preveč na levo. Samo v nečem so si vsi edini: da Še vedno ni dnevnik vseh Slovencev — in še posebno tukajšnjih Slovencev ne!
Slovenska mladina in odrasli (od 20. do 40. leta) iz Italije, .4 v s trije in Slovenije so vabljeni, da se udeležijo romanja-študijskega potovanja v Sveto Deželo od 13. do 20. aprila 1993.
Podrobnejše infomacije nudi in prijave sprejema Zvone Strubelj (tel. 040-211276).
Udeleženci bodo imeli skupno pripravo na potovanje.
RAST
Ali zares “nima smisla”?
Smisel je temeljni vzgon življenja. Najti ga v sebi, pomeni golo bivanje narediti ustvarjalno in bogato. To pa je tudi ključ do sreče, zase in za ljudi, s katerimi se v življenju srečujemo.
Takšna je v zelo poenostavljeni obliki poslanica Viktorja Frankla, enega največjih živečih psihologov In psihoterapevtov. Na tej misli sloni logoterapija, ki jo njen utemeljitelj s preprostejšimi besedami opisuje kot nauk o zdravem smislu.
Franki, ki kljub svojim 87-tlm letom še vedno potuje In predava širom po svetu, je bil sredi oktobra gost Inštituta za psihologijo, logoterapijo in antropo-higieno, ki ga vodi naš znameniti akademik Anton Trstenjak. Unionska dvorana v Ljubljani je bila mnogo premajhna za publiko, kije želela prisluhniti njegovim besedam. Poskusimo povzeti vsaj nekaj glavnih misli.
Predavatelj je zavestno začel z negativnega konca. Dejal je, da se sicer ni uresničila napoved v naslovu Spengler-jeve knjige “Propad zahoda”, ki je vznemirila svet po prvi svetovni vojni. Obratno je celo že na uvodu izrekel prepričanje, da se bo človeštvo še pred iztekom našega tisočletja čedalje bolj zanimalo za probleme bivanja kot pa za čar tehnike. Opozoril pa je na dejstvo, daje za sodobnega človeka že dalj časa značilen občutek praznote.
Kar 80 odstotkov anketiranih ameriških študentov je pred časom priznalo, da njihovo življenje nima jasnega cilja. Ta podatek kaže, kako je spodletel poskus sodobne družbe, da zapolni svoje potrebe v obliki potrošništva, to pa je v resnici ustvarilo le še nove potrebe po zadovoljevanju. Ob tem, ko je vsega dovolj, ostaja odprto vprašanje: čemu sploh? Odmanjkal je smisel. Posledice takega stanja so predvsem tri: depresija, agresija in umik v svet mamil.
Viktor Franki se je zaustavil zlasti ob depresiji in ob njeni najusodnejši končni obliki, ob samomorih. V štirih letih, tako je povedal, je imel v Avstriji kot psihoterapevt opravka z 12 tisoč pacienti, ki jih je depresija privedla do poskusa samomora. Ko je moral po zdravljenju odločati, ali so pacienti sposobni za vrnitev v normalno okolje, je od vsakega zahteval utemeljitev, zakaj usodnega koraka ne bo ponovil. Preje! je razne odgovore, odpustil pa je le tiste, ki so mu povedali približno tole: nekaj moram še storiti. Torej ljudi, ki so v življenju
še nekaj hoteli izpeljati, ljudi, ki so v sebi odkrili smisel.
Tu pa se je začel najlepši del Frank-lovega ljubljanskega predavanja. Spregovoril je o dragocenosti cilja, ki ga človek začuti kot želijo in kot intimno poslanstvo, In na nekaj še dragocenejšega je opozoril: na ljubezen. Človek, ki koga ljubi in ki ve ali vsaj upa, da ga nekdo čaka, je že na rešilnem bregu smisla. Pri tem je Franki očital Freudu, da je prav na ljubezen pozabil, ko je človekove seksualne težnje omejil na sprostitev napetosti in ima njegov partner pri tem le vlogo predmeta. Ljubezen kot dragoceni del smisla je Frank! poveličal tudi s tem, ko je na osnovi najmodernejših študij z raznih predelov sveta ugotovil, da sodobni mladi dajejo prednost trajnim zvezam z enim samim človekom, in to za daljše razdoblje.
Smisel pa je Franki prikaza! ne le kot ustvarjalni Impulz, marveč tudi kot reševalni element v skrajnih človekovih stiskah, Postregel je kar z lastnim primerom, saj je bil med vojno zaprt v Au-schwltzu, in je kasneje o tem tudi napisal knjigo, ki je zaslovela po svetu. Pred obupom, katerega skrajna posledica bi lahko bil celo samomor ob žici z električnim tokom, ga je najprej rešila logika. Vprašal seje: mi lahko kdo garantira, da taborišča NE BOM preživel? Dokler take garancije ni, moram živeti tako, kot da na vsak način BOM PREŽIVEL. Tej logoki pa se je takoj pridružil še smisel: tam zunaj me čakajo dragi ljudje. In
pa načrt: nanovo moram napisati knjigo, katere rokopis sem moral ob prihodu v Auschwitz odvreči med odpadke.
Pot do smisla vidi Franki predvsem v samopreseganju človeka. To v preprostih besedah pomeni, da gre človek preko tega, kar je on sam. Pozabiti nase, se nečemu predati - to je najzanesljivejša pot do dejanj, ki so vredna In ki nazadnje osrečujejo. Samopreseganje se bistveno razlikuje od samouresničit-ve, ki ni cilj, marveč le stranski učinek. Samouresničitev je v bistvu pohabljeni smisel. To je vrnitev k samemu sebi, ko ni bil dosežen kak višji cilj.
Ob razlaganju smisla se je predavatelj spomnil tudi Goetheja in citiral njegovo misel: človek lahko spozna samega sebe predvsem z delovanjem in ne !e z opazovanjem. Naredi svojo dolžnost, pa boš vedel, kdo si. Tvoja dolžnost pa je to, kar vsakokratni položaj zahteva od tebe.
Vsakokratnost situacije pa je tudi stalno se menjajoče pravilo za iskanje smisla in življenja po njem. Univerzalnega pravila za smisel ni, najti ga je treba v vsakem položaju, ta pa je vedno drugačen, kot je vedno drugačen tudi vsak posamičen človek. Po smislu nas življenje vsak dan sprašuje, naši odgovori pa so že naše odločitve.
To se nam pogosto zazdi zelo težavno. Pomaga pa nam lahko preprosta ugotovitev: potreba po smislu je že v človeku. Ta potreba pa dokazuje, da smisel obstaja. To je tako, kot je nekoč zapisal Franz Werfel: žeja je najboljši dokaz, da obstaja nekaj takega, čemur pravimo voda.
“Med odmorom ” - Kaj prinaša nova številka “Kasti”?	(foto Vlastja)
RAST	6
Dobra volja je najbolja!	(foto Vlastja)
OCENE
Marinka Fritz Kunc:
GRAND
FOUETTÉ
(samozaložba 1991)
Knjiga Grand fouetté pripoveduje o baletki Viviani, ki jo nezgoda zaustavi tik pred vrhom njene kariere in njenega življenjskega smisla. Poškoduje si zapestje in to jo prisili, da prekine svoje dejavnosti in da začne razmišljati o sebi in o svojem življenju. Prej je namreč le plesala in telovadila in ni imela veliko časa zase: med drugim tudi ni opazila, kako jo mož vara. Prepričana je, da je izgubila mladostniški čas za ljubezen: takrat je namreč mislila le na plesne vaje in nastope.
Sedaj Viviana živi v nekem obmorskem mestecu, sama s psom Lordom in se zaljubi v pesnika Dana. Ta je vraževeren, verjame v usodo In ji pove, da je nunjo srečanje gotovo usodno. Viviana skoraj verjame tem besedam. V mestecu je spoznala precej ljudi: slikarja, Jolando, cinično žensko, Klaro in Gabrielo, ki ju zanima pies, in druge.
Knjiga pripoveduje o njeni notranjosti: kot je zapisal Ciril Zlobec, je
to baletkina notranja biografija. Pisateljica to dobo imenuje “vmesni čas”, s kakršnim naj bi se boij ali manj izrazito prej ali slej srečal vsakdo izmed nas. Knjiga je za odrasle: v njej je govora tudi o erotiki, od hrepenenja do spolnosti. To je nekakšen poligon, na katerem se glavna junakinja ves čas preizkuša v boju sama s seboj.
Viviana ni pripravljena na ta premor v karieri in se v novih okoliščinah začenja odkrivati iz čisto drugačnih zornih kotov in v docela spremenjenih odnosih z ljudmi, ki jo obkrožajo. Istoveti se s pajkom in pravi: jaz sem pajek, ki se je pripel sem, v hiško ob morju. Predem mrežo in ne morem stran. To dokazuje, da se je navezala na hišo in na vrt okrog nje. Ko mož Izak poseka figovo drevo, se zjoče. Sklene, da bo posadila novo drevo, komaj se bo vrnila z nove turneje v Rimu.
Pisateljica uporablja kratke stavke in Ciril Zlobec pravi, da sodi med tiste avtorje, za katere je mogoče reči, da so stopili v literaturo brez zgledovanja po drugih pisateljih. Morda so prav zaradi te njene originalnosti vse knjige, ki jih je napisala, postale uspešnice. Branje je tekoče, a knjiga ne sodi med lahka branja: to je resna literatura.
Elizabeta Cijak
LITERATURA
Dvižna mosta najinih utrdb se odpreta in besede hitro stečejo čezenj iz enega gradu v drugega.
(A. Nin)
Skrivam se. Besede so mi ščit, s katerim branim svojo ranljivost, Molk mi je oklep, ki me obvaruje pred udarci zunanjega sveta. Samota grad, v katerem se zaklepam. Zgodi se celo, da pride na pomoč še laž in okoli gradu se preplete gosto robidovje. Kot Trnjulčica. Na varnem. Sama.
Kolikokrat sem zamolčala čarobne besede: “Rada te imam”?
“Kako je kaj?” “Kako si preživela soboto?” “Je v šoli vse prav?" Teh besed mi ni strah. Odbijajo se na oklepu, ie včasih malo zažvenketa. Govorjenje v prazno.
Včasih pa je beseda sablja. Robidovje poseka, vrata podere, ščit uniči in oklep prekijuva. Iz rane priteče kri, škrlatne kaplje se vsipljajo po bleščeči površini oklepa. Zavem se, da sem še vedno živo bitje iz mesa in krvi, Snamem oklep. Dopustim, da me rešitelj oziroma rešiteljica prime za roko in odpelje iz grada, v svet. Poglej, saj ni tako hudo! Česa te je tako strah? Saj sem jaz s tabo!
Pride do čudovitega trenutka, ko si drugi osebi blizu, še bliže. Sva dva, ali je eden sam? Dva drobca v vesolju, ki sta se spojila v eno samo utripajočo živo celico. Odkriješ se, popolnoma. Beseda drsi za besedo. Nič več laži, nič več zamolčanih stavkov. Jaz sem to. Jaz tudi. Poglej, kako sva si različna in vendar podobna! Vsaka beseda, pa še tako preprosta, je topla kot objem, sladka kot poljub. Dragocena ko biser. Koliko biserov hranim v škatlici na dnu srca.
Trenutek izgine, rana se zaceli, spet sem zaprta v gradu. Zapustila pa sem ključ, ki odpira v meni vsa vrata.
Želiš tudi ti moj ključ?
P.S. Hvala vsem, ki so trmasto kljuvali v moj oklep!
Alenka Spetič, 4. A
7	RAST
Artur Schnitzler:
ANATOL,
gostovanje SNG iz Ljubljane
“Ona?...
Ah, neizmerno me ljubi ona!”
To bi lahko bil moto Anatola, človeka stalno zaljubljenega v ljubezen, ki svoja razmerja z ženskami neguje kot umetnik in ki leta od cveta do cveta kot metulj-PIgmalion, saj sl zamišlja, da more edini osmisliti žensklno življenje.
Schnitzler nam ga predstavi v sedmih prizorih, v katerih se šarmantni Dunajčan Anatol “resno” zaljubi zdaj v eno, zdaj v drugo dekle, se jih naposled naveliča in odslovi. Pri razhajanju mu je sicer težko, saj ve, da ga bodo revice vedno nosile v svojem srcu in da bodo -se razume - obupano žalovale za njim...
In vendar tudi temu artistu ljubimkanja vse ne gre tako zelo od rok: prikupna cirkuška zvezda se ga sploh ne spominja več, baletka si ga upa zapustiti iz ljubezni do drugega moškega; celo zaročenka ga hudo užali, ko mu pojasni, da ni on prvi moški, s katerim je imela razmerje. Za človeka, ki je dolga leta samovšečno hranil spominke na pretekla razmerja (prstane, lažniva pisma, kodre, ovele vrtnice), je to hud udarec In zaročenko žaljivo odslovi na predvečer poroke.
Anatola zadnjič srečamo na dan njegove poroke z drugo žensko: noč je preživel s prijateljico In vse daje slutiti, da stila svojega življenja ne bo spremenil niti v zakonu. Še vedno bo imel ob strani zvestega In ironičnega prijatelja Maxa, velemestnega voyeurja, s katerim bo lahko v aforizmih modroval o ženski uganki, nezvestobi in lažeh. Zabavna komedija, ki je žela velik uspeh tudi v našem SSG. Morda zaradi opisanega obdobja (fin de slede) in zaradi stavka, ki sem ga postavila za junakov “Idejni1' moto me je “Anatol” spomnil na anekdoto, ki sem jo pred leti slišala na račun Italijanskega pesnika in pisatelja D’Annunzla: potem ko sta se z veliko igralko Eleonoro Duše razšla, sta se slučajno srečala na zabavi; on ji je pred vsemi dejal: “Gospa, pojma nimate, kako ste vi mene ljubili!" Ona pa njemu: “Gospod, pojma nimate, kako sem jaz pozabila na vas!”
Neva Zaghet
RAST
Boris Pahor in kritika m
Uvod
Tržažki pisatelj Boris Pahorje letošnji Prešernov nagrajenec (1992). V utemeljitvi predloga, ki ga je prejela komisija za Prešernove nagrade in ki ga je formulirala knjlževnica Ivanka Hergold, podpisali pa posamezniki in organizacije s Tržaškega, beremo poleg literarne oznake Pahorjevega dela tudi naslednje:"... gre za zraščenost osebne Pahorjeve zgodbe s težkimi nečloveškimi socialnimi, zgodovinskimi in političnimi razmerami tukajšnjih ljudi. Hkrati pa je to zgodba njegove literature." In še: “Res je, da so žal večkrat pritegnile pozornost javnosti in kritikov Pahorjeve polemične osti in za centralno Slovenijo so bili neobičajni tudi pristopi k docela drugačni umeščenosti njegovih literarnih junakov v drugačen družbeni sistem, a to vse je kajpada kvaliteta, ne pa šibkost njegove literature. A tudi njegovo polemiko, zlasti ob politični likvidaciji Edvarda Kocbeka, je odlikovala svojevrstna pokončnost ter zvestoba načelom, ki jih je izražal s svojo literaturo.”0
Kakor izhaja tudi iz te utemeljitve, je Boris Pahor torej osebnost, v kateri najdejo socialne, zgodovinske In politične razmere dva odmeva: v pisateljevem literarnem opusu in v publicistični dejavnosti. Prepletanje teh dveh dejavnosti je zanj vseskozi značilno. Zato je tudi težko reči, katera mu je bolj kongenlalna. Zdi se mi pa, da je ta pisateljeva odzivnost na probleme časa hranila njegovo literarno delo, saj skozi njegova dela razbe-reš v literarni preobleki čas In okolje, v katerih je pisatelj živel. Bolj neposredno pa se je na dogodke odzival v polemičnih spisih In v publicistiki sploh.
Slovenija je imela do Borisa Pahorja vedno zadržan, skoraj bi rekel, omalovažujoč odnos. V tem prikazu bom skušal poiskati vzroke za tak hladen odnos In dokazati, daje bil do pisatelja krivičen.
I. Boris Pahor - neznanec v slovenskem prostoru?
Boris Pahor in njegova dela so bili v slovenskem prostoru do danes skoraj neznani. Skoraj vedno je bil obravnavan le kot obroben pisatelj in mu v slovenski literaturi ni bilo odkazano tisto mesto, ki bi ga zaslužil.
Ob francoski izdaji Nekropole zato avtor uvodnega eseja Evgen Bavčar ugotavlja, da je Pahorja slovensko lite-
rarno občestvo večkrat spremljalo z mlačnimi predstavitvami In da je prihajalo tudi do naivno smešnih razlag kakega njegovega dela, izvirajočih Iz samoza-verovanega slovenskega provlncializ-ma in zavrtosti. Ocene Pahorjevega dela v Franciji pa postavljajo Nekropolo v sam vrh evropske taboriščne literature. Bavčar tudi upa, da bo francoska Izdaja Nekropole pripomogla k preseganju predsodkov In neutemeljenih izkrivljanj o življenju in delu Borisa Pahorja. Prav tako želi, "da bi ta in še novi prevodi popravili moralne in estetske krivice preteklosti In da bi bil pisatelju priznan status, ki mu gre, tako v književnosti kakor ob konstanti njegovega slovenstva, ki presega vsakodnevno politiko in partikularne interese.”2 3 4*
Tudi Ivanka Hergold, ki je v svojem pronicljivem eseju prvič pravilno ovrednotila Nekropolo, meni, da “kljub priznanjem in nagradam njegove knjige še niso doživele temeljitih literarnih in drugih raziskav v matični domovini.”31 Prav tako so v raznih časopisih ob priliki podelitve Prešernove nagrade Pahorju poudarjali, da je to priznanje prišlo prepozno in da je ta nagrada prispevek pri popravljanju krivic, ki jih je doživel v zadnjih štiridesetih letih.
Posamezne kritike ob izdajah njegovih del so bile vedno zelo zadržane. Naj navedem nekaj primerov. V oceni romana Parnik trobi nji začenja Mitja Mejak skoraj omalovažujoče: "Snovno, izpovedno in stilno Pahorjev roman poznavalcu njegovega dela ne prinaša presenečenja, saj je Pahorjev snovni svet tudi v tem delu tesno priklenjen na rodno mesto v zalivu, doživetje razpeto predvsem na dve mogočni poluti: erotično In narodnostno.
Takšen je pač Pahorjev pisateljski svet In variacije ne prinašajo velikih sprememb v širino.”1»	(nadaljuje se)
1)	Ivanka Hergold: Prešernova nagrada pisatelju Borisu Pahorju za življenjsko delo s področja literature (utemeljitev), Trst, 1991 rokopis .
2)	Evgen Bavčar: Nekaj misli ob francoski Izdaji "Nekropole", Zaliv 1990, 1-4, str. 156-15B
3)	Ivanka Hergold: Uvod v videokaseto o Borisu Pahorju, rokopis. Da Boris Pahor ni v matični domovini priznan avtor, dokazuje že dejstvo, da ga Janko Kos v svojem učbeniku Pregled slovenskega slovstva le bežno obravnava s seznamom njegovih del, V učbeniku literarne zgodovine in teorije Književnost pa Kos pri naštevanju povojne literature omenja v razpredelnici del z vojno tematiko le Mesto v zalivu.
4)	Mitja Mejak: Boris Pahor - Parnik trobi nji, Književna kritika 1935, Naši razgledi, 10.4.1985.
8