Razbojnik in njegov krščenec.
(Bretonska legenda.) (Poslooenil F. J.)
•  ¦
Na robu nekega velikega gozda je v davnih časih živel ubožen roko-delec. Bil je siromak, zato je težko prehranjeval svojo družino. Imel je že enajstero otrok, ki so bili še vsi majhni, pa je že pričakoval tudi dvanajstega sina. Skoro vsi prijatelji so že držali katerega od njegovih otrok pri krstu. Tako sedaj mož ni več vedel, kam bi se obrnil, da bi dobil  dvanajstega botra.
Ko se mu je dvanajsti otrok rodil, se je siromašni rokodelec oblekel v pražnjo obleko, vzel v roko palico, se prekrižal in krenil na pot. Na-potil se je v mesto, da bi kakega meščana prosil za botra. Počasi in bo-jazljivo je koracal, ker si je mislil, da mu bodo meščani povsod pred nosom zaprli  vrata.
Ko je tako hodil, je nenadoma srečal lepo oblečenega človeka, ka-kor ga še nikoli ni videl. Mislil je, ta mora biti pač od daleč.
»Kam, kam ?« ga povpraša tujec.
»Grem, da poiščem za svojega najmlajšega sina krstnega botra,« od-govori rokodelec.
»Ali že imate kakega botra ?«
»Da, že prevee jih imam, zato bom pa težko našel še koga za svo-jega dvanajstega sina.«
»Dobro je. Če vam je prav, bom pa jaz vašemu sinu   krstni  boter.«
»Večje dobrote si niti ne želim, dobri gospod,« odgovori rokodelec ves srečen.
»Vrnite se domov. Zjutraj navsezgodaj pa pridite s svojim detetorn pred   vašo cerkev, tam  vas bom  počakal.«
»Bog naj vam povrne vašo dobroto in naj vas blagoslovi, dobri gospod !«
Rokodelec se zadovoljen vrne domov. Ta gospod pa je bil poglavar razbojnikov, ki so se skrivali v tistem gozdu in prizadejali vsej okolici mnogo zla. Toda ubogi mož ga ni poznal.
»No, ali si našel krstnega botra ?« ga vpraša doma žena.
»Kako ne,< odgovori mož, »na potu sem srečal nekega lepo obleče-nega  človeka, ki se mi je sain ponudil za  botra.«
»Ali ga poznaš ?«
»Ne, ne poznaca ga.«
»Pa si sprejel njegovo ponudbo?« zastoka žena. »Morda je to fau-doben človek ali pa celo kak razbojnik ?«
»Tega ne verjamem.  Prej bi veroval,   da  mi ga je sam  Bog poslal.«
»Bog daj, da bi bilo tako!« vzdihne žena.
Drugi dan se je mo? odpravil z detetom v cerkev. Boter je že čakal ua pokopališču blizu cerkvenih vrat. Dete so krstili in vse se je zgodilo v najlepšem redu. Ko so stopili iz cerkve, je dal boter rokodelcu polno pest zlalnikov. Rekel je, da bo čez mesec dni obiskal svojega krščenca. Nato je odšel po svojih  potih.
Rokodelec je kupil v vasi belega kruha, mesa in vina. Tisti dan so pri rokodelcu napravili tako gostijo, kakršne že dolgo niso imeli.
Dete pa je čez osem dni uijirlo in njegova dušica je zletela pred nebeška  vrata.   »Le  stopi  noter,  mali  angelček,«   reče dušici sveti Peter.
»Nečem vstopiti,< odvrne dušica, »ako tudi moj krstni boter ne stopi z menoj v nebesa.«
»Kdo pa je  tvoj krstni  boter, mali angelček ?«                       •
Dete mu  pove, kdo je boter.
»O, mali angelček,« reče sveti Peter, »tvoj boter je hudoben človek, poglavar razbojnikov, ki ne bo nikoli videl nebeškega kraljestva. Ti pa le stopi noter  in  nikar se  nie ne boj !«
»Ne, brez  botra nečem  noter,« ponavlja dušica.
Sveti Peter je poklical ljubega Boga, da pride in vidi, kaj se godi pred nebeškimi  vrati. Ljubi  Bogec stopi tja in reče  detetu:
»Le vstopi,  moj mali  angelček, le stopi v nebeško kraljestvo !«
»Ne bom vstopila,« reče dušica,  »ako tudi moj boter ne gre z meno.j.«
»Drago moje detece,« reče ljubi Bog, »saj ti ne veš, kdo je tvoj boter. Tvoj boter je zločinec, poglavar razbojnikov, ki je napravil na zemlji ?e mnogo  zla. Za take Ijudi je nebeško kraljestvo zaprto.«
»Jaz res ne vem, kaj je zagrešil moj boter. Toda držal rne je pri krstu, da sem  postalo kristjan in zato brez njega nečem v nebesa.«
»Dobro clete si,« reče Bog, »in zaradi tebe bom napravil nekaj, česar nisem še nikoli napravil. Vzeini tole kanglico, odnesi jo svojemu botru in mu reci, da bo prišel v nebesa, ako jo napolni z grenkimi solzami pokore. Našlo ga boš v gozdu spečega pod velikim drevesom.«
Dete je vzelo kanglico in se odpravilo k svojemu botru. Našlo ga . je, kot je Bog povedal, spečega pod velikim drevesoin v gozdu. Zbudi ga, pokaže mu kanglico in mu  pove božjo zapoved.
Ko je razbojnik slišal, da mu bo vsemogočni in dobri Bog na krščen-čevo prošnjo izkazal usmiljenje, so mu v potoku začele teči grenke solze pokore, da je bila kanglica v kratkem času polna. Od pokore in žalosti pa mu poči srce  in razbojnik izdihne svojo dušo.
Njegova duša pa je z dušico njegovega krščenca zletela naravnost v nebesa. Tain ju  je že čakal  dobri Bog in ju sprejel  v svoj raj.