G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 62 Gašper Oitzl, mag. zg. (UN), Narodni muzej Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Prešernova 20, gasper.oitzl@nms.si. Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku Zgodovinski časopis, Ljubljana 72/2018 (157), št. 1-4, str. 62–103, cit. 250 1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., Sn., En.) Prostor Julijskih Alp je pretežno gorat in hribo- vit svet, ve čina površine pa je neuporabna za agrarno izrabo tal. Kot glavna agrarna panoga se je uveljavila živinoreja, poljedelstvo pa je imelo ve čji pomen v predelih z ugodnejšo lego. Z razcvetom železarstva od 14. stoletja dalje se je na preu čevanem obmo čju za čel gospodarski napredek, h kateremu je pomembno prispeval tudi obstoj številnih bolj in manj pomembnih prometnih poti prek Julijskih Alp. Železarstvo in trgovina sta bila tudi glavna dejavnika nastanka urbanih središ č na obrobju Julijskih Alp. Klju čne besede: gospodarstvo, srednji vek, Julijske Alpe, železarstvo, pašništvo, trgovina. OITZL Gašper, MA in History, National Mu- seum of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, gasper. oitzl@nms.si Medieval Economy in the Area of the Julian Alps Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 72/2018 (157), No. 1-2, pp. 62–103, 250 notes Language Sn. (En., Sn., En.) The area of the Julian Alps consists of a predo- minant mountainous and a hilly landscape, the majority of which is unsuitable for the agrarian land use. Animal husbandry became the main sector of agrarian industry, while arable farming had greater importance in more favourably situated areas. The fl ourish of the ironwork industry from the 14th century onwards brought about the area’s economic progress, which was signifi cantly improved by the presence of numerous more or less important traffi c routes via the Julian Alps. The ironwork industry and trade were the most important factors in the development of urban centres on the fringes of the Julian Alps. Key words: economy, the Middle Ages, the Ju- lian Alps, ironworking, pastoralism, commerce. Gašper Oitzl Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku Uvod 1 Namen študije je na podlagi srednjeveških zgodovinskih virov, predvsem ur- barjev in listinskega gradiva, preu čiti glavne gospodarske panoge, prometno vlogo prostora in glavna urbana središ ča na geografsko zamejenem obmo čju Julijskih Alp. Gre za specifi čen prostor, ki ga tvorijo gorske skupine, vmes leže če doline in nižje leže če planote, sprva pa je treba dolo čiti njegove meje, za kar je bilo upora- bljeno delo Antona Melika Slovenski alpski svet. Teh meja se nismo popolnoma držali, saj smo upoštevali nekatere družbene in zgodovinske dejavnike, tako da smo ponekod obravnavali tudi kraje, ki ležijo nekoliko zunaj ozke geografske zamejitve. Na severu predstavljata mejo gorstvi Karnijskih Alp (Alpi Carniche/ Karnische Alpen) 2 in Karavank, med Julijskimi Alpami in tema dvema gorovjema pa so Kanalska (Val Canale/Kanaltal) in Zgornjesavska dolina ter Trbiška kotlina z Rabeljsko dolino (Val del Rio del Lago/Raiblertal). Zgornjesavska dolina se zaklju či pri Mostah, kjer se razširi v radovljiško Deželo. 3 Mejo obravnavanega ozemlja nato predstavlja tok reke Save Dolinke vse do izliva Lipnice v Savo, s čimer sta vklju čena Blejski kot 4 in Lipniška dolina. Prek hribovitega ozemlja med Jelovico in Besnico se zamejitev nato prestavi v Selško dolino, kjer na jugu meji na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje. 5 Iz Selške doline gre meja prek razvodja med Selško Soro in Ba čo v dolino Ba če in po njej vse do izliva v So čo, nato pa po zgornji Soški dolini navzgor do obmo čja Kobarida, kjer proti zahodu meji na 1 Članek je za objavo pripravljen in predelan del magistrske naloge »Prostor – narava – človek v Julijskih Alpah. Zgodovina nekega prostora med letoma 500 in 1500«, ki je nastala pod mentorstvom prof. dr. Janeza Mlinarja. 2 Pri omembah zemljepisnih enot, ki ležijo zunaj meja Republike Slovenije, je uporabljeno slovensko ime, če to obstaja. Ob prvi omembi takšne zemljepisne enote sta v oklepaju navedeni še italijansko in nemško ime. 3 Za geografsko raz členitev Gorenjske glej Ileši č, Gorenjska, str. 13–17. Radovljiška Dežela kot geografska celota sicer ni del obravnave, bodo pa nekateri podatki s tega obmo čja prišli v poštev za primerjavo z bližnjim prostorom Julijskih Alp. 4 Blejski kot je sicer sestavni del Ljubljanske kotline, a je v gospodarskem smislu zelo povezan z obmo čjem Julijskih Alp, zato je logi čno del obravnave. (Melik, Slovenski alpski svet, str. 189–190) 5 Selška dolina spada v celoti že v predalpski svet Škofjeloškega hribovja, le njen povsem zgornji del je zarezan pod pobo čja Julijskih Alp. Kot bo razvidno v nadaljevanju članka, so tudi prebivalci Selške doline relativno malo sodelovali v gospodarski izrabi obmo čja Julijskih Alp, izjemo predstavljata rudarstvo in železarstvo. (Melik, Slovenski alpski svet, str. 187) Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) | 62–103 63 G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 64 pogorji Kolovrata in Matajurja. Nato gre po Staroselskem podolju oz. Kobariškem kotu do Nadiže in prek pogorij Breginjskega oz. Kobariškega stola, Muzcev (Musc) in Skutnika (Monte Guarda) vse do Humina (Gemona del Friuli/Klemaun), ki leži blizu Tilmenta (Tagliamento/Dülmende) na sti čišču alpskega in ravninskega sveta Furlanske nižine. Na meji prostora Julijskih Alp tako leži tudi Pušja vas (V enzone/ Peuscheldorf), nekaj kilometrov severno od nje se Bela (Fella) izliva v Tilment, 6 tu se konča Železna dolina (Canal del Ferro/Eisental), ki se za čenja pri Tablji (Ponte- bba/Pontafel), po njej pa poteka razmejitev med Julijskimi in Karnijskimi Alpami. Znotraj zamejenega prostora ležita dva ve čja prostora z zna čilnostmi kotline, in sicer Bovško in Bohinj. Z vseh strani sta obdana z gorami, s preostalim svetom pa sta povezana prek ozkih dolin. Poleg že zgoraj omenjenih mejnih dolin Julijske Alpe sestavljajo še številne druge doline, ki so ve činoma slabo naseljene, ali pa sploh ne, izjema je dolina Rezije (Val di Resia), kar gre pripisati slabšim geograf- skim pogojem, kot sta pretežno neraven teren in manj ugodno rastje, kljub temu pa so primerne za gospodarsko izrabo, predvsem v smislu gozdarstva in pašništva, podobno kot planote Mežakla, Pokljuka in Jelovica. 7 Pri preu čevanju gospodarstva dolo čenega obmo čja so zelo pomemben dejav- nik njegove naravne zna čilnosti, saj na možnosti za razvoj gospodarstva vplivajo nadmorska višina, koli čina son čne svetlobe, koli čina padavin, teren, sestava prsti in kamnin ter druge podnebne in naravne zna čilnosti. Doline v severnem delu Julijskih Alp ležijo na precej višji nadmorski višini kot doline v južnem delu, najvišje leže ča dolinska kraja v Julijskih Alpah tako ležita v Kanalski in Zgornje- savski dolini, in sicer Žabnice (Camporosso/Saifnitz; 820 m) in Rate če (870 m). V kotlinici med obema dolinama leži Trbiž (Tarvisio/Tarvis; 754 m), Zgornjesavska dolina se iz Rate č spusti do Dovjega (711 m) in Koroške Bele (595 m). Na drugi strani se spusti tudi Kanalska dolina, Tablja leži na 568 m nad morjem, še bolj pa se nadmorska višina spusti v Železni dolini, kjer sta Kluže (Chiusaforte; 391 m) in Na Bili (Resiutta; 316 m), blizu izliva Bele v Tilment pa leži Pušja vas na 230 m nad morjem. Dolina Rezije se iz kraja Na Bili do Bele (San Giorgio) zviša na 492 m. Blejski kot ima glede na lego v Ljubljanski kotlini razmeroma visoko nad- morsko višino, nižje ležijo vasi v bližini Save Bohinjke (Ribno 468 m), približno na sredini je Bled s 508 metri, višje pa ležita Zasip (556 m) in Zgornje Gorje (609 m). Glede na pozicijo sredi gorovij ležita razmeroma nizko Bohinj in Bovško, vasi v Zgornji Bohinjski dolini ležijo na okoli 600 m, vasi v Spodnji dolini pa na nekaj ve č kot 500 m nad morjem, še nižje je Bovec s 453 m. V Selški dolini Dolenja vas 6 Medtem ko italijanski geografi ta skrajni jugozahodni del obravnavajo kot predalpski svet, ga Melik obravnava kot del Julijskih Alp. (Melik, Slovenski alpski svet, str. 318) V članku je to obmo čje v ve čji meri izpuš čeno oziroma je obravnavano zgolj površinsko, čemur je botrovalo ve č dejavnikov. Ta del Julijskih Alp leži že povsem blizu Beneške Slovenije in Furlanske nižine, Breginjski kot pa je bil v srednjem veku vklju čen v ahtensko gastaldijo in je v virih in literaturi manj obravnavan. 7 V vzhodnem delu so to doline Pišnica, Vrata, Kot, Krma in Radovna, na zahodu pa vzporedno ležijo doline Dunja (Canal di Dogna), Reklana (Canal di Raccolana) in Rezija, katerih reke se iztekajo v Belo. V gornjem Poso čju so kot pritoki So če še doline Lepena, Koritnica, Trenta, na Tolminskem pa dolini Zadlaš čice in Tolminke. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 65 in Železniki ležijo na 450 m nad morjem, višje sta Zali Log s 527 m in Spodnja Sorica s 783 m. V zgornji Baški dolini sta Rut (670 m) in Grant (736 m), ki tako kot Sorica ležita na prisojnih pobo čjih. Nižje kot v drugih dolinah pa ležijo kraji v spodnjem delu Baške doline, Grahovo in Koritnica na 315 m, še nižje pa Kobarid (235 m) in Tolmin (201 m) v dolini zgornje So če. Precejšen del površja Julijskih Alp je prekritega s skalovjem na visokih višinah, velik del je poraš čen z gozdovi in le manjši del je primeren za človekovo poselitev in agrarno izrabo. Višina gozdne meje v Julijskih Alpah je povpre čno višja od 1800 m, v osrednjem delu gorovja se povzpne nad 1900 m, medtem ko se v južnem delu spusti pod 1600 m. Precej nizko so v Julijskih Alpah postavljene zgornje klimatske meje kulturnih sadežev. V prisojnih legah njive lahko v najboljšem primeru segajo do okoli 1250 m, v osojnih legah pa se kon čajo že pod 1000 metri. Tudi v dolinah je precej neravnega sveta, ponekod je prst manj, drugod bolj rodovitna, nasploh se naravne zna čilnosti in podnebje precej spreminjajo od doline do doline. Zaradi bližine Jadranskega morja Julijske Alpe prejmejo precej velike koli čine padavin, ob ve čjih nalivih lahko pride do uni čujo čih poplav, kar je prek zapisov v urbarjih razvidno tudi v srednjem veku. Precejšnja koli čina padavin je zna čilna še posebej za južni in jugozahodni del gorovja, za zgornje Poso čje, Rezijo in tudi za Bohinj. Manj padavin prejmejo Zgornjesavska dolina, Trbiška kotlina in Blejski kot. So pa temperature v severnem delu precej nižje kot v južnem, tudi snežna odeja se ohrani dlje časa. Najtoplejši del Julijskih Alp predstavlja zgornje Poso čje, ki je zavarovano pred burjo in mrzlimi vetrovi s severa, prav tako ima tudi najnižjo nadmorsko višino. Čeprav do zgornje Soške doline pridejo južni vplivi, pa kljub temu prevladujejo alpske podnebne zna čilnosti. 8 Življenje je najbolj ugodno v predelih z nižjo nadmorsko višino in ravnim svetom, kakršna je dolina So če med Tolminom in Kobaridom. Prav tako je zelo pomembna tudi koli čina son čne svetlobe, ki jo prejme neko obmo čje. V preteklosti so bile za naselitev mnogo bolj privla čne prisojne strani dolin, ki so bile tudi precej prej naseljene. Na čeloma naj bi veljalo, da je na vsakih dodatnih sto metrov nadmorske višine povpre čna temperatura nižja za med 0,4 in 0,7 °C, z rastjo nadmorske višine pa se podaljšuje tudi obdobje, ko mora biti zemlja v prahi, zmanjšuje se možno število košenj. 9 Kljub temu višja nadmorska višina ne pomeni nujno tudi nižjih temperatur. Raziskava, ki je bila sicer izvedena na obmo čju Kamniško-Savinjskih Alp, je pokazala, da imajo višje leže či kraji z bolj prisojno lego višje povpre čne temperature kot nižje leže či kraji v dnu kotline. 10 8 Če ni navedeno druga če, so vsi podatki pridobljeni na podlagi Melik, Slovenski alpski svet, str. 131–365. 9 Zwitter, Okoljska zgodovina, str. 309; Winckler, Die Alpen, str. 40–44; Viazzo, Alpske skupnosti, str. 26–28. 10 Ogrin, Vysoudil, Ogrin, Splošne podnebne razmere, str. 11. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 66 Zemljevid 1. Julijske Alpe z glavnimi naselbinami in geografskimi podro čji. Map 1. The Julian Alps with main settlements and geographical areas. Kratka posestna zgodovina prostora Po koncu madžarskih vpadov in zmagi Otona I. na Leškem polju se je za obmo čje Julijskih Alp za čelo obdobje vklju čevanja v srednjeveški fevdalni sistem. Julijske Alpe so skoraj v celoti postale del nemškega kraljestva, le zahodni del je bil del italskega kraljestva. Kot prvi zemljiški posestnik na obravnavanem obmo čju se omenja bavarska škofi ja Freising, ki je do posesti v Selški dolini prišla že leta 973, nekaj posesti pa je imela tudi v Zgornjesavski dolini. Središ če gospostva se je izoblikovalo v Loki. Na za četku 11. stoletja je do posesti v Blejskem kotu prišla škofi ja iz Briksna (Bressanone), tekom 11. stoletja pa se je izoblikovalo blejsko gospostvo s sedežem na blejskem gradu in precejšnjo koli čino zemljiške posesti v Blejskem kotu, Bohinju, po radovljiški Deželi in v spodnjem delu Zgornjesavske doline. Hkrati s posestjo škofi je se je posebej izoblikovala tudi posest proštije na Blejskem otoku. Na ve čini preostalega dela zgornje Gorenjske so se kot zemljiški gospodje uveljavili ortenburški grofje, ki so do posesti prišli na za četku 12. stoletja, gospostvo pa je imelo dva sedeža, enega na gradu Waldenberg v Lipniški dolini, drugega na gradu Kamen pri Begunjah. Po izumrtju Ortenburžanov leta 1418 so njihove posesti dedovali grofje Celjski, za njimi pa Habsburžani. V času Celjskih se je iz obsežnega radovljiškega gospostva izlo čilo gospostvo s sedežem na novo sezidanem gradu Bela Pe č, ki je vsebovalo pretežni del Zgornjesavske doline. Sosednja Kanalska dolina je verjetno že na za četku 11. stoletja pripadla škofom iz Bamberga, ki so imeli sedež gospostva v Beljaku (Villach). Ve čji del zgornjega Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 67 Poso čja je verjetno že v 11. stoletju, zagotovo pa vsaj do 12. stoletja, pripadlo oglejskemu patriarhatu, središ če gospostva se je izoblikovalo na gradu Kozlov rob nad Tolminom, pri naselju pa so imeli patriarhi tudi svojo letno rezidenco. V dese- tletjih po koncu madžarskih vpadov je najverjetneje tudi obmo čje Železne doline in Rezije pripadlo oglejskemu patriarhatu, v drugi polovici 11. stoletja je imel tu obsežen alod grof Kacelin, na za četku 12. stoletja pa je bil ve čji del tega obmo čja podeljen novoustanovljenemu benediktinskemu samostanu v Možacu (Moggio). 11 Poljedelstvo Na podlagi zavedenih dajatev v starejših urbarialnih popisih bi se lahko dalo sklepati, da je bilo še posebej v visokem srednjem veku poljedelstvo na obmo čju Julijskih Alp zelo slabo razvito. V urbarialnem popisu loškega gospostva »Notitia bonorum de Lonka« iz okoli leta 1160 so dajatve slovanskih kmetij v Selški in Poljanski dolini ter na Dovjem povsem živinorejsko usmerjene, podložniki so od- dajali praši če 12 in piš čance, poljedelstvo pa je bilo precej bolj razvito v ravninskem svetu Sorškega polja, kjer so dvori (v Stari Loki, Bitnjah, Žabnici in Godeši ču) in kmetije oddajali pšenico, oves, lan, je čmen, bob, hmelj, gor čico, sir in pivo. 13 V mlajših urbarjih loškega gospostva se v Selški dolini vendarle pojavijo tudi dajatve poljedelske narave, ve činoma pšenica in oves, a je živinoreja tam še naprej ostajala glavna panoga. 14 Tudi v urbarju blejskega gospostva iz sredine 13. stoletja je bilo žitnih dajatev precej malo, še posebej v Bohinju, kjer so vasi dajale zgolj žitni davek v denarju, naturalne dajatve žita, oves in pšenico pa so oddajali zgolj v Češnjici. V Blejskem kotu je bilo stanje poljedelstva nekoliko boljše, ve č žitnih dajatev pa so oddajali zgolj v vaseh na levem bregu Save, dve tretjini žita so za gospostvo pridelale pristave, kjer so sadili tudi bob in rž. Spremembe so vidne že prek urbarjev iz 14. stoletja, ko so žito oddajale skoraj vse vasi, še vedno pa je bilo v Bohinju polje- delstvo slabše razvito. Zelo malo je bilo dajatev rži, v 15. stoletju so jo oddajali le podložniki v Lazah. Bob so oddajale številne vasi v Blejskem kotu še v 15. stoletju, tako v blejskem kot v radovljiškem gospostvu. 15 V asi v radovljiškem gospostvu so ob koncu 15. stoletja vse oddajale žitne dajatve, šlo je za pšenico, mešano žito in oves, rž so oddajali le v Dobravah pri Lipnici, bob in zdrob pa prav tako ve činoma 11 Blaznik, Škofja Loka, str. 11–18; Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 47–54; Mlinar, Slepo črevo Kranjske, str. 334–340; Moro, Zur Entstehung, str. 243–260; Kos, Tolminski urbar, str. 11–18; Härtel, Die ältere Urkunden, str. 35–59; Štih, Izvor in za četki, str. 41–46. 12 Izraz »friskingum« lahko pomeni tele, jagnje ali praši č. O pomenu termina glej Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 44 in Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 76–77. Na obmo čju blejskega gospostva verjetneje pomeni jagnje oz. ovco. 13 Schumi, UBKr I, št. 122; Kos, Gradivo IV, št. 410. 14 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 118–121. 15 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 172–228. O obveznostih, podložnikih in dohodkih gospostva glej str. 75–90. O slabi razvitosti poljedelstva v visokem srednjem veku na obmo čju Blejskega kota in Bohinja že Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 274–275. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 68 le na obmo čju okoli Dobrav ter v nekaterih vaseh Blejskega kota. Poljedelstvo je bilo precej slabo razvito v železarskih naseljih Kropa, Kamna Gorica in Kolnica, kjer žitnih dajatev niso oddajali. Za bohinjske vasi radovljiškega gospostva se ugotavlja podobno kot za tiste, ki so spadale k blejskemu gospostvu, torej slabša razvitost poljedelstva. 16 Še najbolj je bilo poljedelstvo razvito na Tolminskem, verjetno tudi zaradi nižje nadmorske višine in toplejšega podnebja kot v preostalih delih Julijskih Alp. Glavni dajatvi po tako reko č vseh kmetijah, tudi tistih z višjo lego nad dolino, sta bili pšenica in oves. Slabše je razvidno stanje poljedelstva v Bovcu, kjer je v patriarhovih vaseh Čezso ča in Log razen denarne dajatve naveden le sir. V zgor- nji Baški dolini so kmetije oglejskega patriarhata pla čevale le v denarju. 17 Urbar čedajske družine Longo vsebuje tudi eno kmetijo v bovški vasi Plužna, kjer žitnih dajatev prav tako ni zavedenih. 18 Poljedelstvo je bilo dokaj slabo razvito na obmo čju Zgornjesavske doline, še posebej v njenem višje leže čem delu. Ob koncu 15. stoletja so na Jesenicah oddajali oves, pšenico in lan, na Potokih bob in zdrob, pšenico in je čmen so gojili celo v Planini pod Golico, naselja v zgornjem delu doline pa so oddajala zgolj lan, rovti na obmo čju Srednjega Vrha in Gozda - Martuljka ter v okolici Bele Pe či (Fusine in Valromana/Weissenfels) in v Koprivniku (»Nesseltall«; Ortigara/Nes- seltal) so oddajali le denarne dajatve. Pri belopeškem gradu je bil tudi zeljni vrt (Krautgarten). 19 Zelo slabo je bilo razvito poljedelstvo tudi v dolini Rezije, kjer so bile vse poljedelske dajatve povezane z živinorejo – seno, volna ali lan (lane). Sredi 13. stoletja so sadili tudi je čmen, ki so ga morali voziti v možaški samostan. 20 Lan so pridelovali tako reko č po vsem obmo čju Julijskih Alp. Poleg že zgoraj omenjenih Rezije in Zgornjesavske doline tudi na Tolminskem 21 in v Selški doli- ni, kjer so v urbarju iz leta 1501 namesto lanu v naravi pla čevali denarno dajatev »harreht«. 22 Lan so oddajali tudi na Lancovem 23 ter po nekaterih vaseh v Blejskem kotu ter predvsem v Bohinju, kjer so laneno platno oddajali že v urbarju iz sredine 13. stoletja, v urbarju proštijskega gospostva iz 14. stoletja pa so edine vasi z de- narno dajatvijo za lan prav bohinjske – Bitnje, Log in Nomenj. 24 16 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 1–136. 17 Splošno o gospodarstvu tolminskega gospostva glej Kos, Tolminski urbar, str. 22–36. 18 Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 278. Podobno tudi v Čadrgu, medtem ko je njihova kmetija v Zatolminu oddajala tudi žitne dajatve. (Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 277) 19 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č. Slabe možnosti za razvoj poljedelstva v Zgornjesavski dolini potrjuje tudi podatek iz časa Valvasorja, da so v Zgornjesavski dolini in na Ko čevskem letno sejali le eno poljš čino, medtem ko so v ve čjem delu Kranjske na isti njivi sejali po dve poljš čini. (Zwitter, Okoljska zgodovina, str. 36) 20 Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 290–294, 298–301, 303–306. 21 Kos, Gradivo V, št. 594; Schumi, UBKr II, št. 81. Desetino od lanu (linus) v tolminski gastaldiji je patriarh Bertold leta 1233 podelil čedajski proštiji. Ponovno se desetina od lanu v virih pojavi ob koncu 14. stoletja. (Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, št. 789) 22 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 298–340. 23 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 58. 24 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 186, 203–208. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 69 Živinoreja in planinsko pašništvo Precej ve čji pomen kot poljedelstvo je v gospodarstvu Julijskih Alp imela živinoreja, kar je zaradi manj rodovitne prsti in neugodnih podnebnih razmer tudi razumljivo. Razvita sta bila predvsem ov čereja in perutninarstvo, v nekaterih pre- delih tudi praši čereja, manj pa govedoreja. Praši če so pasli tudi v gozdovih, kar je izpri čano že v vladarskih darovnicah iz druge polovice 10. stoletja, ko je freisinška škofi ja prejela pravico do paše praši čev v vseh gozdovih na Kranjskem. 25 Sredi 14. stoletja se paša praši čev omenja tudi na obmo čju tolminske gastaldije. 26 Sicer pa so dajatve praši čev razmeroma redke, še najve č jih je bilo v Selški dolini, v blejskem gospostvu so sredi 13. stoletja praši če oddajale le pristave, v 15. stoletju pa le v vaseh Spodnje Gorje in Re čica. 27 Po enega praši ča je oddajal tudi mlin v Kamni Gorici. 28 V tolminskem urbarju je med živinorejskimi dajatvami ve činoma le oznaka »bestia« za glavo živine, ki naj bi predstavljala predvsem govejo živino, 29 medtem ko je bila praši čereja na Tolminskem slabše razvita. 30 Živinoreja je bila prevladujo ča panoga tudi v nekoliko nižjih predelih Julijskih Alp, še posebej v starejših obdobjih. Sredi 13. stoletja sta v Blejskem kotu in Bohinju prevladovali vzreja ovac in perutnine, le v Bohinjski Češnjici se je oddajalo po eno glavo goveda. Tudi v mlajših urbarjih prevladujeta perutninarstvo in predvsem ov čereja, ki je bila še bolj prevladujo ča v Bohinju ter v Zgornjesavski dolini, kjer so vzrejali tudi kozli čke. Kozli čke so oddajali še na Nemškem Rovtu, in sicer sredi 13. stoletja, v 14. stoletju pa v Spodnjih Gorjah. Kozjereja je bila razvita tudi na Bovškem in v Trenti. Sode č po urbarju s konca 15. stoletja, je bilo perutninarstvo precej razširjeno v Lipniški dolini, nekatere kmetije so oddajale tudi ovce. Perutnina je bila tudi edina živinorejska dajatev železarskih naselij v Lipniški dolini. Ov čereja je prevladovala v Bovcu in še posebej v Reziji. 31 Čeprav v urbarjih ni navedbe oddaje konj ali njihove paše, pa je bila v srednjeveškem gospodarstvu zelo pomembna vzreja konj, saj so jih podložniki potrebovali za opravljanje tovorništva. 32 Življenjskega pomena je bila živinoreja v višje leže čih alpskih dolinah, kjer je bila tesno povezana s planinskim pašništvom in sirarstvom. Sir je bil eden glavnih izvoznih artiklov alpskega prostora, saj so ga pridelovali skoraj v vseh predelih Julijskih Alp, še posebej je bil pomemben tam, kjer razmere niso dopuš čale drugih pridelkov. Tako npr. v Reziji, kjer so podložniki oddajali tudi mleko ter na Bovškem 25 MGH, DO II, št. 47; Kos, Gradivo II, št. 444. O paši praši čev v gozdovih tudi Štih, Mensch und Wald, str. 42, ter slovenska izdaja članka: Štih, K zgodovini gozda, str. 132. 26 Otorepec, GAV, št. 1024. 27 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 176–177, 188. 28 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 99. 29 Milko Kos je oznako »bestia« tolma čil kot govejo živino, medtem ko jo je Vilko Novak tolma čil kot ovco. (Zgodovina agrarnih panog I, str. 379) 30 Kos, Tolminski urbar, str. 31. 31 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 172–228; AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 99; Zgodovina agrarnih panog I, str. 380; Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 278, 290–294, 298–301, 303–306. 32 Zgodovina agrarnih panog I, str. 381. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 70 in v tolminskem gospostvu, kjer je bil sir med dajatvami skoraj vsake kmetije. 33 Bil je dokaj zna čilna dajatev v belopeškem urbarju, oddajali so ga na Jesenicah, Hrušici in v Rate čah. 34 Na obmo čju loškega gospostva so sir pridelovali na sirnicah, okoli leta 1500 jih je bilo po celotnem gospostvu 60, od tega petnajst v Selški dolini. 35 V blejskem gospostvu jih je bilo v 14. stoletju štirinajst, v urbarjih 15. stoletja pa se ne omenjajo ve č. Tedaj so sir oddajale posamezne kmetije v Bohinju, za tiste v Blejskem kotu pa omemb dajatev v siru ni. 36 Sir so v prvi polovici 15. stoletja kot desetino oddajali tudi v vasi Žabnice v Kanalski dolini. 37 O pomenu sirarstva za Bovško govorijo podatki o izvozu s konca 16. stoletja, in sicer je bilo leta 1597 iz Bovškega proti jugu izvoženih nekaj manj kot 13 ton sira. 38 Živina se je pasla na pašnikih, nekateri so bili v bližini vasi, ko pa je v niži- nah zaradi kolonizacije za čelo zmanjkovati prostora, so živino v ve čji meri gnali tudi na pašnike na višje leže če planine. Nekatere planine so bile naravne, druge pa so morali za potrebe paše izkr čiti. Na planinah so nastale planinske kmetije, sirnice oziroma švajge, kjer so pridelovali sir. Ponekod so bile planine tudi stalno naseljene. Paša se je spomladi za čela v bližini vasi, na vaškem pašniku, nato so se črede s pastirji premaknile na rovte ali nižje leže če planine, kjer so bile približno od za četka maja do konca junija. Do selitve na višje leže če pašnike je po navadi prišlo okoli kresa (24. junij) in ta je trajala vse do malega šmarna (8. september). Jeseni so za pašo še enkrat uporabili rovte, če jih ni bilo, pa so živino gnali s planin naravnost proti vaškim pašnikom. Tako je lahko prišlo do dveh (Spodnja Bohinjska dolina in Tolminsko) ali celo treh, štirih selitev na leto (Zgornja Bohinjska dolina). 39 V arheologiji in zgodovinopisju je še vedno odprto vprašanje, ali so novo naseljeni Slovani planinsko pašo prevzeli od tu žive čih staroselcev, ali pa se je pašništvo za čelo kasneje, šele v visokem srednjem veku. Arheološke najdbe ka- žejo, da so bile planine v uporabi že davno pred naselitvijo Slovanov, tako za pašo živine kot za iskanje rudnih bogastev, 40 predslovanski izvor nekaterih gorskih imen 33 Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 291–292; Kos, Tolminski urbar, str. 33, 84. 34 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 3–7, 15–16, 22–29. 35 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 121–123. 36 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 189, 196–200. 37 Fresacher, Die Erträgnisse, str. 410. 38 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 226. 39 Zgodovina agrarnih panog I, str. 167–168, 348–353; Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 118–121. 40 Arheološke raziskave visokogorja kažejo na uporabo planin od rimskega obdobja dalje, čeprav je kontinuiteto težko brez dvomov potrditi. Na bohinjskih planinah severno od jezera so bili najdeni predmeti iz zgodnjega novega veka. Še najbolj je z najdbami bogata planina Klek na Pokljuki, kjer so našli tudi ostanke železove rude, arheološke najdbe pa datirajo v rimsko obdobje, pozno antiko in zgodnji srednji vek. Zgodnjim Slovanom je pripisana keramika, najdena na planini Pe čana na Jelovici. Arheologinja Marija Ogrin zastopa mnenje, da so bile planine s prihodom Slovanov še naprej v uporabi. Obdobje zgodnjega srednjega veka predstavlja cezuro, saj je arheoloških najdb, ki bi datirali v to obdobje, precej malo. Za bolj utemeljen odgovor o kontinuiteti uporabe planin bi bilo potrebnih ve č raziskav. O arheoloških raziskavah v visokogorju glej: Horvat, Arheološke raziskave; Andri č, Vidic, Ogrin, Horvat, Paleoekološki podatki; Ogrin, Arheološke raziskave; Cevc, Arheološki dokazi; Horvat, Arheološki sledovi; Lavren či č, Arheološki sledovi. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 71 (Komna, Krma, Komar ča, Krn, Matajur, Porezen) ter izvor besed, ki so povezane s planšarstvom, 41 pa kažeta na to, da bi Slovani lahko uporabo planin vsaj deloma prevzeli od staroselcev. Po domnevah Andreja Pleterskega so prebivalci Gorij za čeli uporabljati planine že nekoliko pred za četkom 10. stoletja. 42 Na planinah so se pasle predvsem ovce, pa tudi govedo in koze. Kozjereja je bila v alpskem svetu pomembna panoga živinoreje, še posebej v predelih, kjer je bilo rastlinstvo precej skromno, ter v višje leže čem gozdnatem svetu, ki za ov če- rejo ni primeren. Na Bovškem je takšen primer zlasti dolina Trente, paša koz je v Poso čju omenjena leta 1333 na planinah Dreka (Drenchia) in »Lyncht«. 43 Za pašo na planinah so podložniki potrebovali dovoljenje gospostva, ki so mu v zameno oddajali dodatne dajatve, ve činoma sir, mleko, jagenj čke ali koštrune, hkrati jim je gospod podelil pravico do uporabe lesa, vode in poti. Pravica do uporabe poti je bila še posebej pomembna, če so na poti do svoje planine pre čili ozemlja drugih vasi. Zaradi prehodov obmo čij drugih gospostev in uporabe tujih planin je med podložniki prihajalo do številnih sporov glede pašnih površin, tako med podložniki znotraj samega gospostva, kot med podložniki dveh sosednjih gospostev, kar bo vidno tudi na nekaterih primerih v nadaljevanju. Spori kažejo na velik pomen planinske paše za naselja v alpskem svetu. 44 Prve nedvomne omembe 45 planin in pašnikov na obmo čju Julijskih Alp iz- hajajo iz zadnje četrtine 12. stoletja, ko naj bi oglejski patriarh Ulrik II. leta 1178 gospodom iz Villalte podelil pravico do paše (jus pascuandi) na planini »Stefan«, ki je bila nekje pod Krnom, 46 ter s konca 12. stoletja na Bovškem. 47 V zgornjem Poso čju je imel oglejski patriarhat tudi planino Trebiš čino v Trenti, prav tako sta bili že zgoraj omenjeni planini Dreka in »Lyncht«. 48 Leta 1338 je prvi č omenjeno patriarhovo pašno podro čje tik pod Krnom (montis Crene), ko je patriarh Bertrand razsojal v sporu med Fran čiškutom iz Tolmina in Tolminci ter Jakobom z V olarij. 49 Poleg paše pod Krnom so vasi iz okolice Tolmina pasle tudi v dolinah Tolminke in 41 Vardevati, tamar, mandra č, tega, kamba, čola, itd. (Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, str. 31–32) 42 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 101; Zgodovina agrarnih panog I, str. 352, 357, 361; Pleterski, Župa Bled, str. 135. 43 Otorepec, GAV, št. 658. »…capras quas habet in pertinentiis Tulmini videlicet in monte Trenche, in monte Lyncht…«. Planina »Lyncht« bi morda lahko predstavljala prostor, kjer je danes naselje Livek ali Livške Ravne. 44 Zgodovina agrarnih panog I, str. 347–375. 45 Anton Melik za prvo omembo planin v srednjem veku domneva omembo planin na Pečani (alpam Bosangam) v darilni listini Otona III. iz leta 973. (Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 101) 46 Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, št. 266. Podatek je znan iz potrditve teh privilegijev iz leta 1261. Vprašanje pa je, ali so ti privilegiji leta 1178 res že obstajali. Za pašo na tej planini so se sredi 13. stoletja med seboj pogosto prepirali podložniki iz Ladre, Smasta in Kamnega na eni strani ter podložniki iz Drežnice na drugi. 47 Jaksch, MDC III, št. 1384; Kos, Gradivo IV, št. 795. »…campis, pratis, pascuis et comunitatibus tam in montibus quam in plano…« 48 Kos, Tolminski urbar, str. 13. Planina Dreka je prvi č omenjena že leta 1274. (Kos, Urbarji slovenskega primorja 2, str. 273) 49 Otorepec, GAV, št. 830, 844. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 72 Zadlaš čice pod Spodnjimi Bohinjskimi gorami ter na desni strani So če na Kolovratu. Nasploh je obmo čje Tolminskega najbolj ugodno obmo čje za planinsko pašništvo v Julijskih Alpah, zato zgodnje omembe in njihovo število ne presene čajo. Iz Ko- barida in okoliških vasi so prav tako lahko pasli na obširnih obmo čjih planin, ki so bile na zahodnih pobo čjih Krna, pod Kobariškim stolom in pod Matajurjem. 50 Uporaba planin je v 14. stoletju dokumentirana tudi v vaseh Kanalske doline, ve čina planin, ki so jih za pašo uporabljali naseljenci v tej dolini, pa je verjetno ležala v Karnijskih Alpah. Iz leta 1326 je znan spor prebivalcev Ukev (Ugovizza/ Uggowitz) in Žabnic glede paše na planini »Nebuge«, ki je ležala nekje nad Ukvami in Žabnicami. Planina se je prek potoka razdelila na dva dela, en del je pripadel Ukvam, drugi pa Žabnicam. 51 Ve čje število planin nad Kanalsko dolino je omenjenih v bamberški fevdni knjigi iz okoli leta 1400. Sin Hansa Sebriacherja je imel od bamberškega škofa v fevdu dve hubi na Tabeljski planini (Puntefl er alben), planine Zelenico (Selenicz), »Bracz«, Poludniško planino (Paludnick) in »Gressnick«. 52 Glede na lokacijo teh planin so jih najverjetneje uporabljali bamberški podložniki s Tablje, Lipalje vasi (San Leopoldo/Leopoldskirchen), Lužnice (Bagni di Lusnizza/ Lussnitz) in Naborjeta (Malborghetto/Malborghet). Prebivalci Kanalske doline so pasli tudi v Julijskih Alpah, k čemur pritrjuje legenda o žabniškem pastirju, ki je sredi 14. stoletja pasel ovce na pobo čju Višarij (Monte di Lussari/Luschariberg; 1766 m). 53 Leta 1460 so se za pašo na planini Strehica (Malga Strechizza; »Stra- chiza«) v Julijskih Alpah prepirali prebivalci Naborjeta in Ukev. 54 Leta 1447 so podložniki iz Trbiža prejeli pravico do paše na planini »im Flitsch bey dem See«, ki jo Ambros Eichhorn interpretira kot planino »Kernidol«, oziroma »Carneduel«, kar bi se najverjetneje lahko ena čilo s planino Krni dol (Cregnedul), ki leži med Rabeljskim jezerom (Lago del Predil/Raiblersee) in Nevejskim prelazom (Sella Nevea/Neveasattel; 1190 m), ob tedanji meji med Koroško in Beneško republiko. Ker so si planino lastili tudi podložniki Beneške republike, je nato prihajalo do številnih prepirov med obema stranema. 55 Na obmo čju Bohinja se pašniki (… cum nemore et cum multis pascuis …) v pisnih virih prvi č pojavijo sredi 13. stoletja, in sicer kot pritikline naselja Nemški Rovt. 56 Ob koncu 15. stoletja se omenja planina Goreljek na Pokljuki, kjer je bila senožet, v bližini pa sta bila dva rovta. 57 V urbarju radovljiškega gospostva s kon- 50 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 193–202. 51 Wiessner, MDC IX, št. 44. 52 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, št. 172/44; Wiessner, MDC X, št. 1043. Planina »Gressnick« bi bila morda lahko Kresniška planina (1542 m), ki leži na italijanski strani, povsem blizu meje, nad Brško planino (Egger Alm) in nad naseljem Lužnice. 53 Knez, Romanje na Višarje, str. 314–315. Najverjetneje je šlo za Višarsko planino (Malga di Lussari; 1573 m), jugovzhodno od Višarij. 54 Eichhorn, Beyträge II, str. 264–268. 55 Eichhorn, Beyträge II, str. 260–261; Gstirner, Julische Alpen, str. 418–419. 56 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 186. 57 Otorepec, CKSL, 1494 16/8. Tedaj je Primož Cingule iz Savice v Spodnji Bohinjski dolini sinu Mihaelu, ki je živel v Češnjici, med drugim prodal tudi senožet na tej planini ter omenjena rovta. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 73 ca 15. stoletja so omenjene štiri planine v Bohinju. Dve sta bili ob jezeru, dve pa imenovani »bohinjski«. 58 Arheološke najdbe ostankov srednjeveške keramike na planini Krstenica, ki leži pod Triglavskim pogorjem, kažejo na uporabo planine že v srednjem veku, 59 na za četku 17. stoletja pa je tudi prvi č omenjena v virih, na njej so pasli iz vasi Češnjica, ki je spadala pod blejsko gospostvo. 60 Iz vasi v Zgornji Bohinjski dolini so pasli na Pokljuki in na podro čju med Bohinjskim jezerom in Triglavom, iz Spodnje Bohinjske doline pa so uporabljali planine na severnih po- bočjih Spodnjih Bohinjskih gora in na zahodnem delu Jelovice. Planina V prodih pa je bila že na tolminski strani, prek prelaza Čez suho. 61 Na Jelovici so planinarili tudi kmetje iz Mošenj in Gorice pri Radovljici, 62 vzhodni del Jelovice so namre č za pašo uporabljale vasi iz Lipniške doline, Dobrav ter naselij ob Savi. 63 Na bohinjske planine, posebej je omenjena planina Pri jezeru, so že za časa gospostva Celjskih hodili past živino tudi kmetje iz južnega in zahodnega dela Ju- lijskih Alp, iz smeri tolminskega gospostva, ki so morali zato oddajati nekaj sira. Iz časa na prehodu iz 15. v 16. stoletje pa so ohranjene pritožbe bohinjskih kmetov iz Studora nad »Lahi« iz Čedada (Cividale), ki jih je tja pripeljal zakupnik blejskega gospostva, Hartman Kraig. 64 V tem času je prišlo tudi do sporov na planini Krma, v Ukancu pa so se za pašnike med seboj prepirali podložniki bohinjskih vasi. Še bolj kot sicer je do sporov prihajalo na mejnih podro čjih med dvema državama, tako npr. na mejnem podro čju med avstrijskim in beneškim ozemljem na obmo čju Kolovrata in Matajurja. 65 Iz vasi v Blejskem kotu so pretežno pasli na planinah v severovzhodnem delu Pokljuke in na Jelovici, deloma tudi na Mežakli. Pokljuški planini Klek in Lipanco so blejski kmetje verjetno že zgodaj uporabljali, planini Lipanca in Javornik se omenjata leta 1377 kot »alben…in der V ochein Ippelnikch vnd Jawolnikch«. Božo Otorepec ju je sicer tolma čil kot Kozjak na Mežakli in Javornik na Pokljuki, 66 a je verjetnejša interpretacija Milka Kosa, ki ju je ozna čil za pokljuški planini Lipan- co in Javornik. 67 Na uporabo planine Lipance v srednjem veku kažejo tudi kosi srednjeveške keramike, ki so bili najdeni ob arheološkem raziskovanju pokljuške planote. 68 V dolinah Radovne in Krme so pasli predvsem iz vasi severnega dela Blejskega kota, ki so uporabljale tudi planine na Mežakli. Vasi iz južnega dela Blejskega kota so pasle na Jelovici, kjer Pleterski poudarja predvsem zgodnjo 58 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 91–92. »Bohinjski« planini sta dajali po tri sire, po dva sira pa sta dajali planini ob jezeru. 59 Lavren či č, Arheološki sledovi, str. 44–50. 60 Zapuš čina Milka Kosa, fasc. 5, Izvle ček blejskega urbarja, f. 363. 61 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 174–181; Kos, O nekaterih planinah, str. 137. 62 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 92. 63 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 166–168. 64 Kaspret, Ueber die Lage, str. 114, 116; Kos, O nekaterih planinah, str. 131. 65 Zgodovina agrarnih panog I, str. 355, 375. 66 Otorepec, CKSL, 1377 25/2. 67 Kos, O nekaterih planinah, str. 136; Kos, Gradivo za histori čno topografi jo, str. 225, 320–321. 68 ANSl, str. 167. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 74 uporabo planine Pe čane, ki leži tik ob meji z loškim gospostvom. 69 Ve č podatkov o planinah blejskih vasi daje urbar blejskega gospostva iz leta 1602. 70 V vaseh Zgornjesavske doline so pasli tako v Karavankah kot v Julijskih Alpah. Na podlagi dajatve za pašno pravico (albenn Recht) so ob koncu srednjega veka pasli le podložniki iz naselij Kranjska Gora in Podkoren, ki so verjetno pasli v dolini Pišnice in Karavankah, kasneje pa se paša omenja tudi v Vratih, Krmi, Tamarju, dolini Belopeških jezer, kjer so pasli iz vasi Rate če, in v Trenti. Dajatev za pašno pravico je po urbarju iz leta 1498 znašala pet molž mleka (die Muelch, was man zu fünffemallen von im Millcht), Janez Mlinar pa je na podlagi primerjave z belopeškim urbarjem iz 17. stoletja ugotovil, da je šlo za hlebce sira od petih molž. 71 Podobno dajatev, in sicer en sir od cele molže (ein Khais von ganzer Millich), so dajali tudi podložniki iz bližnjega Trbiža, v zameno za pašne pravice na planini Krni dol v bližini Nevejskega prelaza. 72 V urbarju možaškega samostana iz sredine 15. stoletja so prvi č omenjene planine rezijanskih vasi, kjer je bilo pašništvo še posebej velikega pomena, v za- meno za izkoriš čanje planin pa so oddajali koštrune in mleko. V as Bela je pasla na planinah Črni potok in Krnica (danes Njivica/Gnivizza), kjer so pasli tudi iz vasi Njiva (Gniva). Podložniki iz vasi Osojani (Oseacco) so imeli planino Predolino (Pradulina), iz vasi Solbica (Stolvizza) pa so planinarili pod gorama Ždrinica (In- derniza; Cresta Indrinizza) in Žrd (Monte Sart), v smeri proti Reklanski dolini, 73 v kateri so najverjetneje pasli živino iz vasi v Železni dolini. Rezijani so imeli svoje planine tudi na obmo čju, ki je mejilo na Bovško, kjer so se v prvi polovici 15. sto- letja zaradi paše na planinah prepirali s pastirji iz Bovca. 74 Lahko bi šlo za planino Drnohlo, ki leži na severnem pobo čju Kobariškega stola, kjer so kasneje pasli iz bovške vasi Žaga. Bovške vasi so imele precej možnosti za izrabo planin, poleg obmo čja pod Kaninom in severnega pobo čja Kobariškega stola tudi po dolinah Trente, Koritnice, Možice, Bavšice in Lepene ter v severozahodnem pobo čju Krna. 75 Srednjeveški pisni viri zelo slabo osvetljujejo planinsko pašništvo v Selški dolini, ki pa tu ni bilo prav posebej razvito. Uporabo planin, poleg že zgoraj ome- njenih domnev o paši na Ratitovcu ob koncu 10. stoletja, bi lahko nakazovala zapis v urbarju loškega gospostva iz leta 1501, kjer se omenja rovt nekje na severnem pobočju Selške doline na obmo čju soriškega urada ter arheološke najdbe ve čjega števila manjših srednjeveških »naselbin« nad Jelenš čem pri Dražgošah, na višini nad 69 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 163–166; Kos, O nekaterih planinah, str. 136. O blejskih planinah glej tudi Pleterski, Župa Bled, str. 131–136. O blejskih planinah v srednjem veku glej tudi članek o raziskavi, ki je bila izvedena s pomočjo sodobne tehnologije in ki je v precejšnjo pomo č pri kronologiji uporabe planin nad Blejskim kotom: Štular, Prostor blejskih planin, str. 230–241. 70 Zapuš čina Milka Kosa, fasc. 5, Izvle ček blejskega urbarja iz l. 1602. 71 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 36; Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev, str. 48; Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 181–187. 72 Eichhorn, Beyträge II, str. 261. 73 Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 303–306. 74 Rutar, Zgodovina Tolminskega, str. 59. 75 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 187–193. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 75 1100 m. 76 Število planin je bilo precej manjše kot v drugih predelih Julijskih Alp, kot glavna razloga se lahko navedeta strmo pogorje Ratitovca in zgodnja posestna razdelitev v drugi polovici 10. stoletja, s katero so bogata pašna podro čja Jelovice pripadla kasnejšima gospostvoma na Bledu in v Radovljici. Ve čji del planin je le- žal v obmo čju Škofjeloškega hribovja, na južnem pobo čju Porezna, na Blegošu in podro čju kasnejše naselbine Dav ča. Nekaj planin je ležalo tudi v Julijskih Alpah, in sicer manjša planina Kališnik nad Dražgošami ter na kasneje poseljenem Soriškem obmo čju. 77 Planinsko pašništvo je bilo slabše razvito tudi v sosednji zgornji Baški dolini, ki je imela zaradi strmih južnih pobo čij Spodnjih Bohinjskih gora prav tako majhne naravne možnosti za razvoj te panoge. Manjše število planin je ležalo pod Bohinjskimi gorami, ve čji del pa na severnem in zahodnem pobo čju Porezna. 78 Druge agrarne panoge Poleg poljedelstva in živinoreje so se prebivalci ukvarjali tudi z drugimi kmetijskimi panogami, pri katerih je prav tako zna čilna precejšnja odvisnost od naravnih danosti, ki jih ponujajo gozdnata in gorata obmo čja. Poleg že zgoraj omenjenega sirarstva velja med preostalimi panogami izpostaviti gozdarstvo, lov, ribolov in čebelarstvo. Obsežna gozdnata podro čja Julijskih Alp, še posebej planote v vzhodnem delu so, tako kot še danes, dajale precejšnje možnosti za izkoriš čanje lesa, gozdno pašo in lov. Uporaba gozda je bila sicer izklju čna pravica vladarjev oz. posestnikov, ki so od vladarjev prejeli lovske pravice. Za gospodarstvo alpskih naselij je bilo gozdarstvo še pomembnejše od lova, gospostva so zato nastavljala uradnike, ki so skrbeli za gozdove. Ob koncu 12. stoletja je bila funkcija gozdarja (forestarius) vzpostavljena v nekaterih gospostvih oglejskega patriarhata, morda tudi na Tol- minskem. 79 Ob koncu 13. stoletja je bil gozdar (vorsterius) zadolžen za gozdove v selškem uradu loškega gospostva. 80 V poznem srednjem veku so bili vzposta- vljeni tudi posebni lovski uradi. V drugi polovici 15. stoletja je omenjen v loškem gospostvu, lovski mojster je po urbarju iz leta 1500 prejemal dajatve po številnih vaseh v gospostvu. 81 Sredi 15. stoletja je lovski urad (jëgerambt) izpri čan tudi na obmo čju radovljiškega gospostva, iz povedanega v listini je razbrati, da je urad obstajal že v času ortenburških in celjskih grofov. 82 V urbarjih so omenjene tudi številne žage, leta 1431 žaga v Mostah pri 76 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 315; ANSl, str. 174. 77 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 168–174. Na precejšnjem delu že tako redkih planin vasi Selške doline je šlo zgolj za dnevno ali nekajdnevno migracijo pastirjev z živino iz vasi na planino in ne za ve čtedenske migracije, ki so zna čilnost planinskega pašništva. 78 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 202–204. 79 Rubeis, Monumenta, str. 647–650; Kos, Gradivo V, št. 36. Na podro čjih, kjer je bila ta funkcija vzpostavljena, je odvetniku oglejskega patriarha pripadala tretjina gozdnih dohodkov. 80 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 159. 81 Miheli č, Wirtschaftsgeschichte, str. 75; Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 347. 82 Otorepec, CKSL, 1461 5/5. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 76 Žirovnici, v urbarju blejskega gospostva iz leta 1464 je omenjena žaga ob Savi Bohinjki na Bledu, v urbarjih iz časa okoli leta 1500 so omenjene še žage pri Studoru v Bohinju, pri Češnjici pri Železnikih, na Jesenicah, v okolici Rate č ter v Koprivniku blizu Bele Pe či. Neko č je bila žaga postavljena tudi pri Kropi, a jo je uni čila narasla Kroparica. 83 Glede na lokacije omenjenih žag, se zdi, da so bile postavljene tudi v povezavi z železarstvom. Prav razcvet železarstva v 14. stoletju je mo čno posegel v naravno okolje gozdov Julijskih Alp. Za taljenje železove rude so potrebovali precejšnje koli čine oglja, v 16. stoletju naj bi za za pridobitev 50 ton surovega železa porabili kar 5000 m 3 lesa. 84 Pomen gozda za razvoj fužinarstva je bil torej zelo pomemben in železarji so si poskušali prisvajati vedno ve čje gozdne površine, kar pa je bil velik trn v peti zemljiškim gospodom. Še posebej poveden je primer v loškem gospostvu, kjer je bilo prav kr čenje gozdnih površin s strani železarjev v Železnikih eden od razlogov za sekundarno višinsko kolonizacijo na gozdnatih in hribovitih obmo čjih loškega gospostva v 16. stoletju. 85 Precejšnje posege v gozdove od konca 14. stoletja dalje pa je povzro čala tudi živinoreja, saj so kmetje kr čili gozdove in napravljali rovte za potrebe pridobivanja zimske krme za živino. Tu gre za posledico višje nadmorske višine, saj travniki in pašniki v višjih legah omogo čajo manjše število košenj, kot tisti v nižjih legah, zato je bilo treba v alpskem svetu izkr čiti ve č rovtov kot v nižinah, kar se kaže tudi v radovljiškem in belopeškem urbarju s konca 15. stoletja. 86 Podatki s konca 16. stoletja kažejo na zelo pomembno vlogo, ki jo je imel za alpska gospodarstva, v naslednjih primerih za Kanalsko dolino in Bovško, izvoz lesa v italijanske dežele. Iz Kanalske doline se je ob koncu 16. stoletja izvozilo tudi po ve č tisoč hlodov letno, med letoma 1593 in 1602 v povpre čju nekaj ve č kot pet tiso č hlodov na leto. Precejšen je bil tudi izvoz lesa iz Bovškega, leta 1541 štiri tiso č hlodov v Gradiško, na za četku druge polovice 16. stoletja so letno izvozili po 2000 klafter 87 lesa iz glavarstva Tolmin ter 2000 hlodov v dolžini okoli petih metrov iz glavarstva Bovec v Goriško in Gradiško. Koli čina izvoza v zadnjem de- setletju 16. stoletja pa je primerljiva s tistim iz Kanalske doline. 88 Les so iz obmo čja Julijskih Alp najverjetneje izvažali že v srednjem veku, zaradi pomanjkanja virov pa ni možno prikazati koli čine izvoza, je pa povsem verjetno potekal v manjšem obsegu kot kasneje. Koroški zgodovinar Martin Wutte je sicer domneval, da je do izvažanja lesa iz Kanalske doline prihajalo že v visokem srednjem veku. 89 Gozdovi in bližnja gorata obmo čja so bila primerna tudi za lov. Iz tolminskega urbarja iz leta 1377 je razvidno, da so podložniki iz naselij Idrsko, V ol če in Čiginj 83 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 196, 218; AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 91, 98; Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 324; AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 3, 29, 39. 84 Zgodovina agrarnih panog I, str. 442. 85 Blaznik, Kolonizacija Selške doline, str. 84–97. 86 Zwitter, Okoljska zgodovina, str. 309–312. 87 Dolžina klaftre je 189,5 cm. (Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. XXVIII) 88 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 106–107, 226–227. 89 Wutte, Kärntens Wege, str. 103. Wutte je domnevo postavil na podlagi starega nemškega imena naselja Lipalja vas – Diepoldskirchen, ki naj bi ime dobila po zaš čitniku gozdarjev, sv. Diepoldu/Teobaldu. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 77 lahko lovili jerebice in kljuna če, za kar so morali v zameno ob boži ču oddajati dajatev. 90 Leta 1397 so predstavniki loškega gospostva in mesta Čedad med drugim urejali tudi prepoved lova na jelenjad, srnjad, medvede in divje praši če, kar kaže na to, da so bile te vrste lova tedaj razširjene. 91 Iz 15. stoletja sta ohranjeni dve notici, ki govorita o lovu na gamse v alpskem visokogorju. Andrej Kraig, zastavni lastnik blejskega gospostva, je leta 1482 pisal grofu Lenartu Goriškemu in ga prosil za dva do tri pse za lov na gamse (gämbshundt). 92 Kmetje radovljiškega gospostva iz Studora in Srednje vasi v Bohinju so dolgo časa v zameno za opravljanje stražarske službe na meji z Beneško republiko imeli dovoljenje zemljiškega gospoda, da lahko lovijo gamse na obmo čju bohinjskega pogorja. Toda do konca 15. stoletja so jim bile te pravice odpravljene. 93 Pravice s podobnim izvorom so imeli podložniki iz Studora tudi v potoku Ribnica, kjer so lahko od konca novembra do konca septembra lovili ribe, podlo- žniki radovljiškega gospostva pa so imeli tudi ribolovno pravico do slabših vrst rib v Savi Bohinjki, od izliva v Savo Dolinko pa do Kraigove žage na Bohinjski Beli. Te pravice pa si je proti koncu 15. stoletja za čel prisvajati zastavni imetnik blej- skega gospostva, Hartman Kraig. 94 Precej pomembna dejavnost v gorskih potokih, rekah ter jezerih je bil torej tudi ribolov. Že v prvem urbarju blejskega gospostva sredi 13. stoletja so »edelinge et homines« v Bohinjski Češnjici oddajali denarno dajatev za uporabo potoka Suha, najverjetneje v zameno za ribolovne pravice v tem potoku. Ribi či (piscatores) na Selu pri Bledu so omenjeni že v prvem urbarju blejskega gospostva. V posesti so imeli tri hube, lovili pa so v Savi Bohinjki. 95 Tudi ime sosednje vasi Ribno bi lahko kazalo na možne povezave z ribolovom, podobno je z izvorom toponima Piškovca, ki leži pri Savi pod Zasipom in naj bi izhajal iz latinske besede za ribi ča – »piscator«. V urbarju blejskega gospostva iz leta 1464 je zapis, da sta pri cerkvi sv. Janeza Krstnika pri Bohinjskem jezeru dve hubi in pol, katerih edina dajatev je 400 postrvi (vorhen) na sv. Andreja (30. november). 96 Postrvi so morali oddajati tudi podložniki radovljiškega gospostva, ki so planinarili na planinah ob Bohinjskem jezeru. 97 Ribolov je bil vidno prisoten tudi na obmo čju zgornjega Poso čja, v tolminskem gospostvu je imel patriarh postavljene ribi če, pravice do izkoriš čanja ribolova pa so prejemali tudi nižji fevdalci, leta 1315 je na Bovškem pravico do ribolova imel Johannes de Villalta. 98 Odolriko Longo iz Čedada je leta 1319 od patriarha prejel dovoljenje za ribolov v rekah tolminske gastaldije, in sicer v So či, Tolminš čici, Ba či, Idrijci, Idriji in Cerkniš čici. 99 V Nadiži 90 Kos, Tolminski urbar, str. 31, 64–65. 91 Otorepec, CKSL, 1397 20/7. 92 Otorepec, CKSL, 1482 19/10. 93 Kaspret, Ueber die Lage, str. 113; Zgodovina agrarnih panog I, str. 487. 94 Kaspret, Ueber die Lage, str. 112, 117; Zgodovina agrarnih panog I, str. 507. 95 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 185, 188. 96 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 199. Gre morda za zametke naselja Rib čev Laz? 97 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 92. 98 Kos, Tolminski urbar, str. 33. 99 Bianchi, Documenti del Friuli I, št. 179. Idrija (Idria) je potok, ki izvira v pobo čjih Matajurja in se pri Idrskem izliva v So čo. Podobne pravice sta dve desetletji zatem prejela še G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 78 so lovili tudi iz naselja Kred, kjer so ribi či omenjeni v 14. stoletju. 100 Posebnega oskrbnika, ki je bil zadolžen za ribolov, je imelo tudi belopeško gospostvo, kjer so ribe lovili v Belopeških jezerih. 101 Urbarialne dajatve kažejo na dokaj razvito čebelarstvo in pridelavo medu. Na obmo čju Julijskih Alp naj bi bilo čebelarstvo zna čilno predvsem za Tolminsko in današnjo Gorenjsko, medtem ko so bile pašne razmere v Reziji in Beneški Sloveniji slabše. 102 V tolminskem urbarju iz druge polovice 14. stoletja so denarne dajatve za med (pro apium) omenjene pri precejšnjem številu vasi. 103 Poleg Tolminskega je bilo čebelarstvo prisotno vsaj še na obmo čju loškega gospostva, kjer so podložniki prav tako oddajali med in vosek. 104 Še posebej v visokem srednjem veku so podložniki na kmetijah pridelovali tudi pivo in vino. V tradicijskih noticah briksenske škofi je iz 11. stoletja so vino- gradi v okolici blejskega gradu omenjeni vsaj štirikrat, kasneje v urbarjih pa se ne pojavljajo ve č. Le huba na lokaciji Žabji potok, danes del naselja Grad, je sredi 13. stoletja oddajala en tovor vina, nato pa vinskih dajatev ni ve č zaznati. So pa morali podložniki iz skoraj vseh vasi proštijskega gospostva tovoriti vino iz Goriških brd, podobno verjetno tudi podložniki blejskega gospostva. 105 V visokem srednjem veku so bili vinogradi omenjeni tudi v okolici Škofje Loke, kjer se je upad vinogradništva za čel v 13. stoletju. 106 Tedaj je vino oddajala tudi kmetija v Plužni pri Bovcu, ki je bila sicer v lasti čedajske rodbine Longo, 107 še ob koncu 15. stoletja pa je imelo radovljiško gospostvo vinograde na pobo čjih pod Waldenbergom. 108 Že zgoraj so bile omenjene oddaje dajatev v pivu pri bavarskih in koroških naseljencih na Sorškem polju sredi 12. stoletja. Sredi 13. stoletja je pivo oddajalo tudi nekaj vasi v Blejskem kotu, dve stoletji kasneje pa teh dajatev ni ve č omenjenih. 109 Pivo so pridelovali tudi v nekaterih vaseh na obmo čju tolminskega gospostva. 110 Za konec obravnave agrarnega gospodarstva se lahko postavi vprašanje, ali višja lega naselja pomeni tudi nižje dajatve. Precej opazna je razlika v razvitosti poljedelstva med Bohinjem in Blejskim kotom ter še posebej radovljiško Deželo, dva brata iz Čedada. (Kos, Tolminski urbar, str. 33) 100 Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 45. 101 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 41. »Der see so vnndter manhartt ligt gehort gen weissennfels hat ain phleger zu fi schenn«. 102 Zgodovina agrarnih panog I, str. 399–400. Kmetije, kjer so se podložniki ukvarjali tudi s čebelarstvom, so v virih omenjene kot »zeidelhube«. 103 Kos, Tolminski urbar, str. 52, 56, 62, 66, 67, 82. Dajatev »pro apium« je bila sicer denarna dajatev, ki pa kaže na obstoj čebelarstva vsaj v prejšnjih obdobjih, verjetno pa tudi v času nastanka urbarja. Dajatev za med so oddajali podložniki v vaseh Volarje, Žab če, Ladra, Podmelec, Kneža, Temljine in Obloke pri Hudajužni. 104 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 121–123. 105 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 75–76, 78, 188, 216–225. 106 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 121. 107 Kos, Urbarji slovenskega Primorja 2, str. 278. 108 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 101. 109 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 186–193. Pivo so oddajala naselja Re čica, Bodeš če, Ribno in Grad ter skoraj vse vasi na levi strani Save. 110 Kos, Tolminski urbar, str. 56, 66, 67. Pivo so oddajala naselja Žab če, Podmelec in Temljine pri Kneži. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 79 ali med Selško in Poljansko dolino ter Sorškim poljem. Ali obstaja dolo čena raz- lika v koli čini in vrsti dajatev med naselji v višjih legah ter tistimi v dolinah? Na obmo čju tolminskega gospostva ve čjih razlik ni opaziti, vsaj kar se ti če naselij, ki oddajajo tudi naturalne dajatve. Vasi na obmo čju zgornje Baške doline pa so oddajale zgolj denarne dajatve, kar gre prej pripisati kasnejšemu nastanku naselij. 111 Prav denarne dajatve v primeru mlajših naselij onemogo čajo zatrdno odgovoriti na vprašanje, podobno je tudi na obmo čju Zgornjesavske doline, kjer se zdi, da so dajatve v Kranjski Gori in delu Podkorena nižje, predvsem pa manj raznovrstne, kot v drugem delu Podkorena ter sosednjih in nekoliko višje leže čih Rate čah. Po drugi strani pa je zanimiv primer Planine pod Golico, ki leži nad Zgornjesavsko dolino nad Jesenicami, kjer dajatve niso bile nižje kot v dolini, kve čjemu so bile višje. 112 Glede na lego vasi je nekaj razlik zaznati v Blejskem kotu in Bohinju. V obeh proštijskih urbarjih sta vasi Laški Rovt in Kupljenik oddajali le skupno dajatev v denarju, s tem da so podložniki na Laškem Rovtu oddajali še perutnino in jajca, toda v primerjavi z drugimi naselji v tem gospostvu je ena kmetija v povpre čju oddala precej manj. Tudi denarne dajatve na Višelnici so bile nižje kot v drugih vaseh, podobno je bilo z žitom in perutnino. Manj perutnine kot drugod so dajali še v sosednjih Lazah, kjer pa so bile druge dajatve primerljive z nižje leže čimi vasmi. Tudi v proštijskem urbarju iz leta 1431 bi se dalo zaslediti nekaj razlik. Tako na Kupljeniku, Laškem Rovtu in Logu niso oddajali dajatev v žitu, Višelnica pa jih je imela manj kot preostale vasi. 113 Lahko bi postavili hipotezo, da je višja lega na čeloma pomenila manjšo ko- li čino dajatev, kar pa se ne potrjuje v vseh primerih. Zdi se, da so precej bolj kot zgolj višja lega na koli čino dajatev vplivali dejavniki, kot so prisojna ali osojna lega naselja in kakovost zemlje, kar je dobro vidno na primeru Zgornjesavske doline. Na koli čino dajatev je vplival tudi čas nastanka kmetije v odnosu do časa nastanka urbarja, kar potrjujejo primeri na Blejski Dobravi sredi 13. stoletja, 114 na Kupljeniku, kjer je četrta kmetija nastala po letu 1422 in pred 1431, 115 na obmo čju Sorice in v Mojstrani 116 ter v Kanalski dolini. 117 Za dokončen odgovor na zastavlje- no vprašanje bi bila potrebna precej temeljitejša študija, z ve č primeri, tudi zunaj obmo čja Julijskih Alp. Železarstvo Glavna neagrarna gospodarska panoga v Julijskih Alpah je v poznem sre- dnjem veku postalo železarstvo. Gorovje Alp s sosednjimi gorstvi (npr. Karavanke) 111 Kos, Tolminski urbar, str. 82–83. 112 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 1–44. 113 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 172–228. 114 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 186–187. O tem že Kos, O nekaterih planinah, str. 138. 115 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 220–221. 116 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 211–212. 117 Fresacher, Die Erträgnisse, str. 409. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 80 je namre č vsebovalo nahajališ ča železove rude, ki so bila ve činoma na alpskih planotah – Jelovici, Pokljuki in Mežakli, ter v Karavankah. Na bohinjski strani pod Triglavom so bila nahajališ ča bobovca in limonita predvsem v kotanjah in razpokah, na Jelovici pa je bilo precej rjavega železovca. Ruda je sicer ležala v majhnih koli činah po obsežnih planotah, tudi skupna koli čina ni bila pretirano velika, a je zadostovala za obrate in potrebe v starejših obdobjih, čeprav je bilo za njeno iskanje, prav zaradi razprostranjenosti terena, potrebno precej veliko število iskalcev rude. V e čja najdiš ča rude so bila v Karavankah, kjer je bilo tudi nabiranje rude precej bolj izpopolnjeno, uporabljali so namre č jaške in rove. 118 Pridobivanje železove rude in izdelovanje železnih izdelkov je bilo v Julij- skih Alpah prisotno že pred srednjim vekom, kar kažejo tudi arheološke najdbe. Na hribu Štalca, med Železniki in Rudnim, je bila najdena žlindra, ki je morda še iz hallstatske dobe, 119 še ve č podobnih najdb je na obmo čju Bohinja, 120 kjer arheološke najdbe prav tako kažejo na obstoj železarstva že v starejših obdobjih. Tudi na poznoanti čni višinski naselbini na Ajdni so bili najdeni ostanki pridobi- vanja in predelovanja železa. 121 Izklju čeno ni niti, da so se s primitivno izrabo železove rude ukvarjali tudi slovanski naseljenci, ki pa so rudo predelovali bolj za doma čo rabo. 122 Ostanki železove rude so bili najdeni tudi v visokogorju, in sicer na pokljuški planini Klek, kjer so našli rudniške jame, ki verjetno izvirajo iz srednjega veka. 123 Za najzgodnejšo omembo obstoja železarstva na obmo čju Julijskih Alp v pi- snih virih se lahko šteje omemba »praznikov« (praeznich) 124 na obmo čju današnje Mojstrane in njihovih dajatev v železu (80 ferra) v urbarju loškega gospostva s konca 13. stoletja. V istem urbarju je prvi č omenjeno tudi naselje in urad Rudno (Ruden) blizu Dražgoš, 125 katerega nastanek je bil, po imenu sode č, verjetno po- vezan z nahajališ čem rude v bližnji okolici. Rudiš ča okoli Dražgoš pod Jelovico ter pod Ratitovcem so uporabljali tudi ob za četku bolj intenzivnega ukvarjanja z železarstvom na obmo čju Selške doline, 126 nekaj ve č kot pol stoletja zatem. Junija 1354 je freisinški škof Albert železarjem potrdil pravice do predelovanja železove rude v petih kova čnicah v Selški dolini, v zameno pa so železarji vsake štiri mesece 118 Mohorič, Dva tiso č let, str. 38–41. 119 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 215; ANSl, str. 174. 120 Ogrin, Arheološke raziskave, str. 96; Perko, Železna nit, str. 29. 121 Sagadin, Ajdna nad Potoki, str. 17. 122 Mohorič, Dva tiso č let, str. 28. 123 Andrič, Vidic, Ogrin, Horvat, Paleoekološki podatki, str. 376–377. 124 Pavle Blaznik je predvideval, da so bili »prazniki« podložniki, ki so bili prosti, oziroma »prazni« tlake. Sergij Vilfan pa predpostavlja, da omenjeni termin predstavlja fevdalne talilce železa, takšen naziv pa so po njegovem mnenju dobili zaradi tega, ker so rudo tudi pražili. Omenjeni »prazniki« so bili člani gospodove »familije«, ki jih je gospod zaradi njihovega spe- cifi čnega znanja uporabil za pridelovanje železa. Gre torej za zametke lo čitve fužinarskega dela od agrarnega. (Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 84; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 190; Zgodovina agrarnih panog II, str. 317–318) 125 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 164, 166. 126 Mohorič, Dva tiso č let, str. 40. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 81 gospostvu plačevali dolo čeno dajatev. 127 Štiri leta kasneje je škof železarjem odkazal zemljiš če za postavitev kova čnic v Selški dolini, na lokaciji današnjega naselja Železniki (Eyzenaeren). 128 Železarstvo v Selški dolini se je nato za čelo razvijati, v prvi polovici 15. stoletja se v freisinški fevdni knjigi omenja zgornje kladivo v Selški dolini ter vsaj dve kova čnici. 129 Tedaj je moralo obstajati tudi že spodnje kladivo, ki pa je prvi č omenjeno v urbarju loškega gospostva iz leta 1501. Skupaj z obema kladivoma je navedenih tudi 13 železarjev v Železnikih, v istem urbarju sta v dovškem uradu med kajžarji omenjena dva kova ča. 130 Izdelovanje žebljev v Selški dolini je prvi č dokumentirano leta 1459, 131 železo in železne izdelke so iz Železnikov izvažali tudi v primorska mesta, npr. na Reko (Rijeka), kamor so v obdobju med letoma 1437 in 1460 pretovorili 99 tovorov železa. 132 V približno istem času kot v Selški dolini se pojavijo kova čnice tudi v Kanal- ski dolini. Leta 1355 je Berengar, bamberški vicedom na Koroškem, beljaškemu meš čanu Ruplu Leiningerju 133 izdal dovoljenje, da za potrebe bamberške škofi je postavi kova čnico s kladivom (smytstat mit aim hamer) med Kokovim (Coccau/ Goggau) in Naborjetom. 134 Hkrati je za potrebe pridobivanja oglja prejel dovoljenje za izkoriš čanje bamberških gozdov na obeh straneh Kanalske doline. V zameno za te pravice je moral vicedomu pla čevati letne dajatve. 135 Istega leta se omenjata tudi kova čnici z dvema kladivoma pod Lipaljo vasjo. Kova čnico je že predtem postavil neki Fran čišek, ki jo je tedaj prejel v fevd od bamberškega škofa. Tako kot Leininger je tudi on lahko izkoriš čal bamberške gozdove na obeh straneh do- line med naseljema Tabljo in Lipaljo vasjo. Fran čišek ni prihajal iz obmo čja, ki je pripadalo bamberški škofi ji, saj je šele s to listino postal škofov podložnik, sode č po imenu je najverjetneje prihajal iz italijanskega prostora. 136 Ve č podatkov o razvoju železarstva v Kanalski dolini prinaša fevdna knjiga bamberške škofi je iz leta 1399. Dve kova čnici v Naborjetu (zu Malburget) je škof predal Kuncu Lilu, predtem ju je imel Pilgrim Rüstel. V tem primeru gre zgolj za 127 Otorepec, CKSL, 1354 9/6; Zahn, FRA II 35, št. 711. Imena železarjev (Jakomo, Bar- tolomej, Zaschs, Murron, Silvester, Monfi odin ter brata Matej in Jakob) kažejo na italijanski ali morda furlanski izvor. V urbarju iz leta 1501 je v Železnikih omenjenih 13 železarjev, od tega pri vsaj treh imena in priimki kažejo na italijanski izvor. Še na za četku 20. stoletja so soriški Nemci obmo čje Železnikov imenovali »Ka Walchen« oz. »Pri Lahih«. (Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 322; Müllner, Geschichte des Eisens, str. 204) 128 Otorepec, CKSL, 1358 16/10; Zahn, FRA II 35, št. 695. Zahn je listino napa čno datiral, in sicer pod letnico 1348. 129 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 255. Omemba v fevdni knjigi bi se lahko glede na druge datirane zapise postavila v obdobje med letoma 1425 in 1441. 130 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 315, 322. 131 Blaznik, Urbarji freisinške škofi je, str. 44. 132 Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 55. 133 O rodbini Leiningerjev glej: Neumann, Die Leininger, str. 7–46. 134 Lokacija Ruplove kova čnice je postavljena med Kokovim in kova čnico Pilgrima Rüstla, ki je imel neko č kova čnico v Naborjetu. (Koller-Neumann, Lehen Bamberg, str. 129) Kova čnica je torej verjetno stala nekje na obmo čju Trbiža. 135 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, št. 123; Wiessner, MDC X, št. 432. 136 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, št. 124; Wiessner, MDC X, št. 410. Pri Wiessnerju je navedena napa čna letnica, in sicer namesto 1355 je kot leto izstavitve napisana 1354. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 82 potrditev, Kunc je namre č obrata že prejel v času Albertovega predhodnika, škofa Lamberta (1374–1399). 137 Leto kasneje je kovaški obrat s kladivom omenjen v kraju Šenkatrija (»eine Hammerschmiede in dem canall bei sandt Khatharinen«; S. Caterina/St. Kathrein), ki leži med Lipaljo vasjo in Naborjetom. V fevd jo je prejel beljaški meš čan Georg Hollenburger. 138 Georg je kova čnico kmalu prodal, saj jo je leta 1403 v fevdu imel Hemel, gradiš čan na gradu Strassfried pri Vratih (Thörl). 139 V 14. stoletju se je železarstvo razvilo tudi v Trbižu. Serafi n, Anton in Lazar so julija 1399 pri Trbižu (an der Terues) ponovno v fevd prejeli kova čnico na reki Ziljici (Gailitz/Slizza), ki je bila postavljena tik pod kova čnico, ki sta jo imela Matevž in Lovrenc. 140 Ve č kova čnic se v Trbižu omenja v urbarju iz leta 1437, letno oddajajo skupno 4 zlatnike in 14 funtov pfenigov. Posebej je omenjena stara kova čnica, ki je v urbar dajala le 5 šilingov. 141 Železarski obrati so bili tudi v Ov čji vasi (Valbruna/Wolfsbach), leta 1421 se omenjajo kova čnice, 142 leta 1460 pa kladiva (hämer im Wolfspach). 143 Ob cesti iz Trbiža proti Bovcu, v tedaj verjetno še precej redko naseljeni Rabeljski dolini, so v 15. stoletju za čeli kopati cinkov ali bakrov vitriol. Prvi č se rudnik omenja leta 1456, ko je bamberški škof svoj rudnik podelil Hansu Seenußu in Hansu Bonaventuri iz Trbiža. Rudnik je bil med posestvom bamberškega pod- ložnika Oswalda Rabla, po katerem je kraj tudi dobil ime, in Rabeljskim jezerom (Lago del Predil/Raibler See). Vsaj na za četku 16. stoletja so za čeli v rudnikih kopati še svinec, kasneje verjetno tudi zlato in srebro. 144 Kova čnice se omenjajo po skoraj vseh naseljih v Kanalski dolini, kjer so ve činoma predelovali železne mase iz koroškega Hüttenberga, 145 najbolj pa se je v drugi polovici 14. stoletja razvil Naborjet, kar kaže tudi primerjava med dajatvami naselij Kanalske doline iz leta 1423, kjer je najve č pla čeval prav Naborjet, 146 po- dobno je bilo tudi v urbarju iz leta 1437. 147 Leta 1429 so tržani Naborjeta prejeli potrditev tržnih pravic. 148 Hitrega razvoja je bil v poznem srednjem veku deležen tudi Trbiž, tako zaradi ugodne prometne lege kot zaradi razvoja železarstva. Marca 1456 sta prebivalca Trbiža, Hans Anton Seenuß in Hans Bonaventura od bamber- 137 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, št. 172/42; Wiessner, MDC X, št. 1043. 138 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, št. 173. 139 Wiessner, MDC X, št. 1043. 140 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, str. 142; Wiessner, MDC X, št. 1043. 141 Fresacher, Die Erträgnisse, str. 409. 142 Gstirner, Julische Alpen, str. 418. 143 Eichhorn, Beyträge II, str. 266. 144 Wiessner, Kärntner Buntmetallbergbaues, str. 185–187; Gstirner, Julische Alpen, str. 418. 145 Wiessner, Kärntner Eisen, str. 25. 146 Wiessner, MDC XI, št. 59. Naborjet je skupaj z manjšima naseljema Šenkatrija in Lužnice pla čeval 200 dukatov, medtem ko so bile dajatve drugih krajev precej manjše: Tablja 40 dukatov, Lipalja vas 50 dukatov, Ukve 40 dukatov, Žabnice 55 dukatov, 15 dukatov pa je dajala kova čnica v Trbižu. 147 Fresacher, Die Erträgnisse, str. 409. Naborjet je skupaj s Šenkatrijo, Lužnicami in Ov čjo vasjo prispeval nekaj manj kot četrtino vseh dohodkov, ki jih je prek urbarja imelo gospostvo v Kanalski dolini. 148 Wiessner, MDC XI, št. 92. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 83 škega škofa dobila dovoljenje do izboljšanja in rasti letnega trga, ki je prejel tudi lasten grb, naselje pa je prejelo tudi dovoljenje do lastnega sodnika. S tem je bil Trbiž povišan v tržno naselbino. 149 Iz Naborjeta je izviral kupec kova čnice, ki je verjetno ležala na obmo čju današnjega naselja Bela Pe č, kjer naj bi Ortenburžani naselili nemško govore če fužinarje iz Koroške. Do prodaje kova čnice je prišlo ob koncu 14. stoletja, leta 1404 pa naj bi bili v Beli Pe či postavljeni že dve kladivi. 150 Oktobra 1455 je Ulrik II. Celjski Hansu iz Bele Pe či (zu Sand Linhart zu Ratschach) v fevd podelil ko- va čnico, zemljiš če, dva rovta, mlin in žago ter pripadajo č gozd in vodo. Na koncu Ulrik omenja še njegove kova če pri sv. Lenartu pri Jesenicah (zu Sannd Linhart ze Essnikg) in bamberške v Kanalski dolini. 151 V urbarju belopeškega gospostva so na obmo čju Bele Pe či omenjena tri kladiva in kova čnica (hantschmitten). Zraven zgornjega kladiva sta bila tudi dva rovta, mlin in žaga. Železarji so imeli družbenike, skupno je omenjenih kar 15 oseb. 152 Na obmo čju ortenburškega gospostva na zgornjem Gorenjskem je bilo sicer glavno železarsko in rudarsko središ če nad današnjimi Jesenicami. Leta 1381 je bil izdan rudarski red, sicer ohranjen v prepisu s konca 15. stoletja. Rudarski red je izdal tedanji zemljiški gospod na tem prostoru, Friderik Ortenburški, v njem pa so bili dolo čeni odnosi in razmerja med delavci, rudarskimi mojstri in zemljiškim gospodom, urejene so bile sodne zadeve in kazensko pravo, organizacija delova- nja in položaj posameznikov. Sodno podro čje je obsegalo prostor od Save pa do potoka Ukova. Železarjem je bila dodeljena tudi dovolj velika koli čina gozda za pridobivanje oglja. Sprva so bili železarski obrati postavljeni bliže nahajališ čem železove rude v Planini pod Golico v Karavankah, kasneje pa so se za čeli seliti v dolino. Izdaja rudarskega reda kaže tudi na to, da je bilo tedaj rudarstvo razvito že v tolikšni meri, da se je pojavila potreba po zapisu pravic in ureditve razmerij. Nekoliko druga čno podobo pa nedavno ponuja Janez Mlinar, saj predpostavlja, da je Friderik s tem pravnim aktom rudarske in železarske mojstre šele vabil na svoje posesti nad Jesenicami. 153 Rudo so v Karavankah kopali tudi na Belski planini (Ve - lacher alben) nad Koroško Belo. Planina je spadala v obmo čje blejskega gospostva, maja 1403 je briksenski škof Ulrik Hermanu Eselu podelil pravico do izkoriš čanja železove rude na tej planini, v zameno pa mu je moral Herman obljubiti dajatve od vsake talilne pe či, 154 ki naj bi tedaj stala na Javorniku. 155 149 Wiessner, MDC XI, št. 295. O zgodovini železarstva na bamberških posestih v Kanalski dolini v poznem srednjem veku in novem veku glej Wiessner, Kärntner Eisen, str. 252–268. 150 Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 281; Gstirner, Julische Alpen, str. 401, 419; Mlinar, Das Eisenhüttenwesen, str. 186; Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev, str. 35–36. 151 Otorepec, CKSL, 1455 20/10. Gre tudi za zadnjo omembo delovanja Celjskih na obmo čju Julijskih Alp. 152 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 40. 153 Mlinar, O nastanku, str. 10–12; Mlinar, Povednost srednjeveških urbarjev, str. 51. Transkribiran in preveden tekst: La čen–Benedi či č, Ortenburški rudarski red, str. 14–34. Prepis rudarskega reda sicer že pri Müllnerju, Geschichte des Eisens, str. 374–380. 154 Otorepec, CKSL, 1403 13/5. 155 Gašperšič, Gorenjsko železarstvo, str. 7. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 84 Rudarji in železarski obrati se na obmo čju Jesenic omenjajo tudi v zadnjem desetletju 15. stoletja, ko so bili že v cesarskih rokah (unnser hamer und Bercklewt zu Assnigk zu Crain). 156 Od dveh kladiv na Jesenicah je tedaj belopeškemu gospostvu pla čeval Boltežar iz Radovljice, eno kladivo pa je bilo še dalje v Planini pod Golico (Eysenartz Assnig In der Alben), kjer je stalo tudi sedem talilnih pe či (plahutten). 157 Kova čnica je bila vsaj že na za četku 15. stoletja tudi pri Mostah pri Žirovnici, najverjetneje blizu današnjega jezera Završnica. 158 Sprva je pripadala Lovrencu Heltu z Jesenic, ki pa jo je na radovljiškem trgu prodal tržanu Radovljice Mateju, ki jo je avgusta 1414 za 21 zlatnikov prodal Marku iz Pušje vasi. 159 V urbarju radovljiškega gospostva se v Mostah omenja kladivo. 160 V urbarju radovljiškega gospostva se prvi č omenjajo tudi železarski obrati pod Jelovico, v dolini Lipnice in okoli Kamne Gorice in Krope. V Kropi sta bili dve kladivi, po eno pa v Kamni Gorici in Kolnici. Pod Kamno Gorico je stala še talilna pe č (bleyhaus). 161 Pod Jelovico naj bi se z rudarjenjem in fužinarstvom za čeli ukvarjati turinški rudarji, ki naj bi jih Ortenburžani naselili v približno istem času kot prednike ko čevskih Nemcev. Na to naj bi kazala tudi imena rudnih najdiš č in priimkov na Jelovici in v okolici. 162 Ljudmil Hauptmann je postavil tezo, da so razvoj železarstva na obmo čje današnje zgornje Gorenjske prinesli Ortenburžani iz Koroške, s čimer je razložil tudi obstoj legende o prvi lastnici gorenjskih fužin, sv. Hemi. 163 Za čas nastanka obratov pod Jelovico je Müllner predvideval prvo polovico 15. stoletja, 164 toda njihov za četek bi se lahko postavil še za nekaj dese- tletij nazaj v preteklost. Pri Kropi je bila leta 1953 namre č odkrita talilna pe č, ki se postavlja v 14. stoletje. 165 156 Wiessner, MDC XI, št. 670. 157 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 8, 20–21. V Planini pod Golico je omenjenih šest najemnikov talilnih pe či, nekateri so imeli zraven tudi družabnike, ki pa niso posebej omenjeni. Na morebitne priseljence iz Bavarske bi lahko nakazoval priimek »Peyr«, ki se pojavi pri dveh osebah. 158 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 473. 159 Otorepec, CKSL, 1414 5/8. 160 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 104. 161 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 104. 162 Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 281–282. Hauptmann je povzemal pri Mül- lnerju, Geschichte des Eisens, str. 268. Pri Müllnerju je tudi zapis, da so rudarji v Kropi leta 1789 izjavili, da njihovo delovanje na tem obmo čju sega že štiristo let v preteklost, s čimer bi se za četek rudarjenja lahko postavil proti koncu 14. stoletja. Ustna tradicija s konca 18. stoletja verjetno ni bila najbolj natan čna, toda dokumentirani železarski obrati ob koncu 15. stoletja kažejo, da se tradicija v tem primeru niti ni preve č motila, saj bi bili obrati lahko postavljeni že vsaj nekaj časa pred zapisom v urbarju. 163 Hauptmann, Razvoj družabnih razmer, str. 280. 164 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 203. 165 Gašperši č, Gorenjsko železarstvo, str. 6; Baš, Slovenska pe č, str. 18–37; Rekar, Slovenska pe č, str. 59–70. Franjo Baš meni, da gre za izpopolnjeno vetrno pe č, medtem ko Ciril Rekar zastopa mnenje, da gre že za talilno pe č, kjer so mehovi, ki v pe č vpihujejo zrak, delovali na vodni pogon. Oba pa se strinjata, da je talilna pe č za čela delovati v 14. stoletju in obratovala vse do sredine 15. stoletja. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 85 Ni pa v srednjeveških virih zaslediti železarskih obratov v Bohinju, prvi se je tako pojavil šele proti koncu prve polovice 16. stoletja, čeprav Alfons Müllner opozarja na zapis iz leta 1580, v katerem se fužinarski obrati v Stari Fužini ozna- čujejo kot »prastari«, zato domneva nastanek v 14. stoletju, podobno tudi za obrat na Pozabljenem pri Bohinjski Bistrici. 166 Toda glede na to, da je Stara Fužina ležala na obmo čju radovljiškega gospostva, bi bil morebiten železarski obrat morda za- veden v urbarju radovljiškega gospostva, tako kot je to bilo v primeru preostalih železarskih obratov v gospostvu. Že samo poimenovanje naselja, ki je ob koncu 15. stoletja najverjetneje že obstajalo, 167 bi morda lahko dopuš čalo tudi kakšno druga čno razlago, ki pa brez ohranjenih virov trenutno ni možna. Rudarjenje, taljenje železove rude in kovanje v železne polizdelke in izdelke na obmo čju Julijskih Alp je bilo torej skoncentrirano predvsem v vzhodnem in severnem delu tega prostora, v Selški, Kanalski in Zgornjesavski dolini ter v dolini Lipnice. V zahodnem delu so bile kova čnice v srednjem veku postavljene tudi v Klužah (Chiusaforte) in v furlanskem oz. beneškem delu Tablje, bolj kot sama proizvodnja pa je bila v tem delu razvita trgovina z železom in železnimi izdelki. Še danes je v Huminu trg z imenom »Piazza del Ferro«, na katerem je potekalo trgovanje z železom in železarskimi izdelki, ki so bili izdelani tudi na obmo čju Julijskih Alp. 168 Zelo malo pa je omemb železarstva in rudarstva na obmo čju gornjega Poso čja. Obstoj ene kova čnice (1 smytten ym Flitsch gelegen) bi bil za čas okoli leta 1400 lahko izpri čan na obmo čju Bovca, kjer jo je tedaj v fevdu od bamberškega škofa imel neki Polan. 169 Za lokacijo kova čnice se ponujata dve možnosti. Po prvi bi bila lahko postavljena nekje na širšem obmo čju Predela ali morda celo okoli Rablja (Cave del Predil/Raibl). Že zgoraj je bila omenjena planina »im Flitsch bey dem See«, ki najverjetneje predstavlja planino Krni dol v bližini Nevejskega prelaza, leta 1399 pa se je Predel imenoval tudi »pergl, geheissen der Flitsch«. 170 Drugo možno lokacijo pa predstavlja naselje Pli či (Plezzut/Flitschl) 171 v spodnjem delu Rabeljske doline. Skoraj dve stoletji kasneje, okoli leta 1585, se omenja namera po postavitvi fužine v bližini bovških Kluž, ki bi morda lahko stala na podobni lokaciji kot kova čnica iz okoli 1400. Ali je bila fužina nato postavljena, pa ostaja vprašanje, saj podatkov zmanjka. Nasploh na obmo čju tolminskega gospostva železarstvo ni 166 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 203, 338–339. Zapis iz leta 1580: »…bei den Alten Hamer genant oberhalb Stodorf gelegen, vralt, und geen Radtmanstorf zinspar sein…«. 167 Da je naselje Stara Fužina najverjetneje obstajalo vsaj ob koncu 15. stoletja, kaže omemba cerkve sv. Pavla ob koncu 15. stoletja, ko je omenjena med cerkvami, ki ležijo na obmo čju deželnoknežjega gospostva v Bohinju, čeprav naselje kot tako ni omenjeno. (Kaspret, Ueber die Lage, str. 114) 168 Degrassi, Water, Wood, Minerals, str. 81–82. Do razvoja železarstva je okoli leta 1400 prišlo tudi v okolici Humina. 169 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, št. 172/88. 170 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, str. 43; Wiessner, MDC VIII, št. 489. Vse do 16. stoletja se je prelaz čez Predel v nemš čini imenoval po Bovcu. (Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten, str. 41) 171 Po Kranzmayerju se Pli či prvi č omenjajo leta 1515, kot »im Kleinen Flitsch«. (Kranz- mayer, Ortsnamenbuch von Kärnten, str. 71). G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 86 bilo razvito, leta 1579 se sicer omenja kopanje rude in postavitev talilne pe či v okolici današnjega naselja Idrija pri Ba či. 172 V dolini Rezije omemb železarskih obratov in nahajališ č rude ni, prebivalci so si tako morali zaradi slabih naravnih danosti preživetje omogo čiti s sezonskim izseljevanjem, ki je dokumentirano že v 16. stoletju. Tedaj so odhajali v avstrijske in češke dežele, kjer so prodajali železo in železne izdelke, ki so jih kupili od čeških in moravskih obrtnikov. 173 Omembe železarskih obratov se pojavijo na ve čjem delu prostora Julijskih Alp v približno istem času. Nosilci razvoja železarstva so ve činoma prihajali iz drugih pokrajin, predvsem severne Italije, Koroške, če gre verjeti legendam morda tudi iz oddaljenejših nemških dežel (Turingija). S seboj so prinesli bolj izpopolnjena znanja taljenja železove rude in modernizirali verjetno precej zaostalo doma če železarstvo. Za čeli so postavljati višje talilne pe či, v katerih je bilo možno rudo mnogo bolj u činkovito taliti kot prej. Hkrati so se pe či preselile iz obmo čij nahaja- liš č rude v doline, kjer so v pe či zrak vpihovali mehovi na vodni pogon. Kasneje, od približno sredine 15. stoletja dalje, so se pojavile tehni čno še bolj izpopolnjene pe či, imenovane tudi »brescianske pe či«. 174 Razcvet železarstva gre verjetno pripisati tudi pove čani potrebi po železu, čemur je botrovalo ve čje število vojaških konfl iktov in predvsem druga čnemu tipu vojske in vojaških spopadov v poznem srednjem veku, ko so namesto viteških konjenic glavno vlogo na bojiš čih srednje Evrope prevzele številnejše najemniške vojske, ki so posledi čno imele potrebe po ve čjih koli činah železa. Toda razvoj železarstva v 14. in 15. stoletju je zgolj za četek razvoja te panoge, do katerega je prišlo nato v zgodnjem novem veku. Že v 16. stoletju je v Julijskih Alpah prišlo do 172 Müllner, Geschichte des Eisens, str. 631–632, 654. 173 Perusini, Mati četov, Rezijanski izseljenci, str. 57–65. 174 Mohorič, Dva tiso č let, str. 30; Kopa č, Rudarska in metalurška tehnologija, str. 17–19. Zemljevid 2. Železarski obrati ob koncu 15. stoletja. Map 2. Ironworks at the end of the fi fteenth century. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 87 novega razmaha železarstva, leta 1581 je bilo samo na obmo čju zgornje Gorenjske 19 kladiv ter ve č talilnih pe či, med drugim tudi tri talilne pe či brescianskega tipa. Železarski obrati so skupaj pridelali ve č kot deset tiso č centov železa. 175 Prometnice in trgovina Prometna prehodnost skozi alpske doline je ena glavnih zna čilnosti in tudi pred- nosti gorskih obmo čij. 176 Poti skozi doline in prek prelazov so imele pomembno vlogo za gospodarski, družbeni in kulturni razvoj prostora Julijskih Alp. Najpomembnejša prometna povezava na obravnavanem prostoru je bila hkrati ena glavnih tranzitnih poti prek vzhodnih Alp, po kateri je potekala trgovina na dolge razdalje med nem- škim oz. ogrskim in severnoitalijanskim prostorom. Pot je šla iz smeri Beljaka ob Zilji čez prelaz Vrata, mimo Trbiža in skozi Kanalsko ter dalje v furlansko Železno dolino, 177 ob reki Beli mimo Kluž do Pušje vasi, blizu katere se Bela izliva v Tilment. Tu pa se je pot skozi Kanalsko dolino združila s potjo, ki je prav tako prišla iz Ko- roške, in sicer čez prelaz Plöckenpaß, ki je poti skozi Kanalsko dolino predstavljala glavno konkurenco. Od tu dalje se je pot nadaljevala proti Huminu, Čedadu, Vidmu in Benetkam. Še danes je to ena glavnih prometnih povezav med nižinsko severno Italijo in predalpskim svetom severno od Alp. 178 Oglejski patriarh je dal vzdolž poti pri Klužah postaviti mitnico, ki je prvi č omenjena v tridesetih letih 12. stoletja. 179 Kot patriarhov odvetnik je imel pravice pri mitnici tudi goriški grof Engelbert II., ki je ob koncu 12. stoletja od mitnine in pobrežnine v Klužah prejemal po tri marke. 180 Kasneje je patriarh mitnico tudi prodajal oziroma zastavljal, npr. julija 1345 jo je patriarh Bertrand za dve leti prodal Fran čiškinu Bonagusti iz Firenc. 181 Iz leta 1381 je ohranjen zapis notarja Giacoma iz Kluž, ki je nadziral promet iz Koroške proti Furlaniji, med trgovskim blagom se omenjata predvsem živina in žito, vir pa daje vpogled v tedanjo prehodnost te prometne povezave. 182 Prehod skozi Železno in Kanalsko dolino je ve čkrat omenjen tudi v zgo- dovinskih virih. S konca 12. stoletja je znana zgodba o brodolomu angleškega kralja Riharda I. nekje na severni obali Jadranskega morja. Pot proti severu ga je 175 Mohorič, Dva tiso č let, str. 34–35. 176 Winckler, Die Alpen, str. 114; Kosi, Slowenien – ein Alpenland, str. 15. 177 Ime »železna« naj bi ta dolina dobila prav zaradi precej razširjene trgovine z železom in železnimi izdelki, ki je po tej dolini potekala v poznem srednjem veku. (Degrassi, Water, Wood, Minerals, str. 81) 178 Hassinger, Geschicte des Zollwesens, str. 101; Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens I, str. 659–661; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 123, 227–230. 179 Jaksch, MDC I, št. 84; Kos, Gradivo IV, št. 108. Omenjen je tudi pobiralec pobrežnine (ripparius) Herman. 180 Kos, Gradivo V, št. 36; A. Jaksch, MDC IV, št. 1540. 181 Otorepec, GAV, št. 1003. 182 Braunstein, Guerre, vivres et transports, str. 104–108. V tem viru se osemkrat omenja tudi kraj »Baitinsfelt«, ki ga avtor članka interpretira kot grad Bela Pe č, ki pa tedaj sploh še ni obstajal. Najverjetneje gre za trg Weitensfeld v dolini Krke na Koroškem, ki se omenja že vsaj leta 1377. (Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 465) G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 88 mimo Gorice vodila do Brež, najverjetneje prav skozi prehod med Julijskimi in Karnijskimi Alpami. 183 Leta 1204 je škof iz Passaua, Wolfger, potoval v Italijo, v petek, 9. aprila, je bil še v Beljaku, naslednjega dne je bil v Žabnicah (Sevenich), v nedeljo pa v Huminu. 184 Po isti poti se je iz Benetk proti Koroški najverjetneje odpravil Ulrik Liechtensteinski, ki je svoje morda namišljene dogodivš čine spesnil v pesnitvi viteškega popotovanja, imenovani »Frauendienst«. 185 V letih 1235 in 1236 je na poti iz italijanskega v nemški prostor dvakrat skozi Kanalsko dolino s številnim spremstvom potoval rimski cesar Friderik II. 186 Nekaj let mlajše je pismo klerika Iva iz Narbonne, poslano Giraldu, nadškofu v Bordeauxu. Ivo je iz Humina prek Kanalske doline (Canales Aquilegie) potoval do Brež na Koroškem in od tam dalje proti Dunaju. 187 O pomenu poti skozi Kanalsko dolino govorijo tudi številke o koli čini prometa, ki pa so ohranjene iz kasnejših obdobij. Ob koncu 16. stoletja je šlo skozi dolino letno ve č kot sto tiso č centov dunajske teže blaga (en cent je 56 kg), kar je Kanalsko dolino po koli čini prometa postavljalo takoj za cesto, ki je šla prek prelaza Brenner, hkrati pa je bil odsek med Beljakom in Trbižem najpro- metnejši odsek na Koroškem. 188 Poleg mitnice v Klužah so bile v srednjem veku na tej poti vzpostavljene še mitnice v Gornjem Trbižu, na Tablji, v Pušji vasi in Huminu. Zelo pomembno vlogo je imela nedvomno mitnica pri Pušji vasi, kjer je bilo sti čišče dveh pomembnih transalpskih poti, neka zapornica je pri Pušji vasi (Clausae de Abintione) obstajala že vsaj leta 923. 189 Mejno mitnico pri Tablji je šele v sedemdesetih letih 15. stoletja vzpostavil Friderik III., v virih pa se prvi č omenja leta 1496. 190 Precej pomembnejša je bila mitnica Gornji Trbiž, ki pa je bila verjetno prav tako vzpostavljena relativno pozno, šele v petdesetih letih 15. stoletja. Čeprav je šlo za posest bamberške škofi je, si je nadzor nad mitninsko postajo in nakladniškim uradom, ki se je imenoval po Kanalski dolini (aufslag in unsern Canale), pridobil cesar Friderik III. Cesarski mitni čar v Gornjem Trbižu je bil nastavljen že leta 1455, kar pa je sprožilo odpor 183 Kos, Gradivo IV, št. 817. Omemba Rihardovega postanka pri Gorici tudi pri Kosi, Nastanek mesta Gorica, str. 175. V virih se sicer nikjer ne omenjajo vmesni postanki med Gorico in Brežami, zato je ugotavljanje Rihardove poti povsem hipoteti čne narave. 184 Jaksch, MDC IV, št. 1563; Kos, Gradivo V, št. 67. To je tudi prva znana neposredna omemba kraja Žabnice v zgodovinskih virih. 185 Kos, Gradivo V, št. 456; Jaksch, MDC IV, št. 1927. Iz kraja Mestre pri Benetkah je v enem tednu prišel do Kluž, kot naslednja postaja je omenjen prelaz Vrata (ze dem To r), nato pa se je odpravil proti Beljaku in dalje proti Brežam, kjer naj bi se udeležil turnirja, ki pa sicer ni dokazan. O tem npr. Kos, Turnirska knjiga, str. 72; Mlinar, Biti vitez, str. 111–112. Dušan Kos meni, da je Ulrik iz Humina potoval prek Predela in skozi bovške Kluže do Vrat, čeprav je verjetnejša izbira poti skozi Kanalsko dolino. 186 Kos, Gradivo V, št. 630, 659; Jaksch, MDC IV, št. 2105. Maja 1235 je Friderik potoval skozi Kanalsko dolino proti Nem čiji, zraven pa je imel številno spremstvo, v katerem so bile tudi kamele, dromedarji, leopardi in cesarjeva saracenska garda. (Kosi, Potujo či srednji vek, str. 123) 187 Kos, Gradivo V, št. 782. 188 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 240–245. 189 Schiaparelli, I diplomi, št. 139. 190 Hassinger, Geschicte des Zollwesens, str. 103; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 229; Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens I, str. 660. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 89 bamberškega škofa. 191 Bamberška škofi ja v Kanalski dolini predtem ni postavila svoje mitnice, poleg mitnice v Beljaku je bila za nadzor prometa skozi Kanalsko dolino zadolžena le še mitnica pri Vratih, ki je bila prvi č omenjena leta 1442. 192 Trbiž je sti čna to čka dveh prometnic, ki iz Furlanije peljeta proti Koroški. Druga, sicer manj preto čna, je bila pot čez prelaz Predel (Paso del Predil, 1156 m). Iz Čedada je šla ob reki Nadiži in nato ob So či mimo Kobarida, skozi Bovško kotlino in po ozki dolini bovške Koritnice prek Predela, skozi Rabeljsko dolino ob reki Ziljici do Trbiža, kjer se je združila s potjo skozi Kanalsko dolino, mitninska postaja pa je bila imenovana Spodnji Trbiž. V primerjavi s potjo skozi Kanalsko dolino je bila pot prek Predela ob koncu 10. stoletja morda celo pomembnejša, vsaj v 13. stoletju pa je v ospredje stopila kanalska pot, ki je imela kasneje neprimerno ve čjo vlogo v trgovini med Furlanijo in Koroško, čeprav je tudi pot prek Predela od 14. stoletja dalje pridobivala pomen. 193 Pot prek Predela so spodbujali tudi oglejski patriarhi in mesto Čedad. Sredi 14. stoletja je patriarh Bertrand trgovce, ki so v Furlanijo prihajali iz Beljaka in drugih krajev ter njihove oprode, oprostil pla čevanja mitnine na cesti iz Bovca proti Čedadu (per stratam de Plez nach Cividale). 194 Podobno je približno dve desetletji kasneje storil tudi patriarh Ludvik della Torre, ko je februarja 1364 vse trgovce in njihovo blago, ki so šli po cestah prek Oslice in Bovca proti Čedadu (Oslice et Plezii usque ad nostram Civitatem Austriam), osvobodil pla čevanja mitninskih dajatev. 195 V tem primeru je šlo za posledico avstrijske okupacije ceste skozi Kanalsko doli- no. Zaradi politi čnih razlogov in želje po pove čanju trgovine po predelski poti so Čedajci naslednjega leta želeli cesto popraviti in jo usposobiti za trgovski promet z vozovi. 196 Leta 1399 je mesto Čedad v Beljak, na sedež gospostva bamberškega škofa Alberta, ponovno poslalo odposlance z željo, da jim dovoli zgraditi cesto na stroške Čedajcev tudi po ozemlju beljaškega gospostva. Predmet pogovorov je bil odsek od reke Ziljice pri Trbižu, kjer se je posebna predelska pot za čela, pa do prelaza na Predelu: »von dem Wasser genannt die Tervis in dem Kanal uber dem pergl, geheissen der Flitsch«. Škof je na črtu dal soglasje, s tem da bi mitnina, carina in drugi prihodki ostali njemu. Hkrati naj bi od čedajskih odposlancev dobil zagotovilo, da beljaški trgovci na tej cesti ne bodo obdav čeni po višjih zneskih, kot je bilo to obi čajno, ter da se jim na poti zagotovi varnost. 197 Obnova je nato 191 Wiessner, MDC XI, št. 332, 370; Hassinger, Geschicte des Zollwesens, str. 120–122. Leta 1466 je cesarski vicedom na Koroškem Jakobu von Ernawu, oskrbniku na koroškem gradu Karlsberg, mitnico in nakladniški urad zastavil za štiri leta, za kar 3200 oglejskih zlatnikov letno. (Wiessner, MDC XI, št. 393) 192 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 246. 193 Hassinger, Geschicte des Zollwesens, str. 216–218; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 245–247; Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens I, str. 660. Prihodki zgornje mitnice v Trbižu so med letoma 1496 in 1498 znašali 38 tiso č dukatov, medtem ko so prihodki spodnje trbiške mitnice znašali precej manj, le 5239 dukatov. 194 Wiessner, MDC X, št. 219; Zahn, FRA II 40, št. 42. 195 Wiessner, MDC X, št. 633. 196 Kosi, Potujo či srednji vek, str. 245. 197 Koller-Neumann, Lehen Bamberg, str. 43; Wiessner, MDC VIII, št. 489. Pri Wiessnerju je treba opozoriti na napa čno datacijo v leto 1319. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 90 potekala med letoma 1399 in 1404, cesta pa je bila še celo 15. stoletje usposobljena za vožnjo vsaj dvokolesnih vozov, na njej pa so bili zgrajeni številni mostovi in braniki pred plazovi. Z izgradnjo ceste je bila vzpostavljena tudi mitnica v Bovcu, v 16. stoletju pa tudi v Kobaridu in Rablju, 198 kjer bi mitnica lahko stala na obmo čju današnjega zaselka Muta (Muda/Mauth), na kar nakazuje že samo ime naselja. Manjše koli čine prometa, kot v smeri iz Koroške proti Furlaniji in obratno, so bile deležne poti, ki so prek obmo čja Julijskih Alp povezovale Kranjsko in Furlanijo. Kljub temu so bile te prometne povezave klju čnega pomena za razvi- jajo če se gospodarstvo na Kranjskem, predvsem za trgovino z živino, železom in železarskimi izdelki. Poleg tega je imela prometna povezava, ki je sicer tekla južno od zamejenega prostora Julijskih Alp, po Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju, tudi strateški pomen ter vlogo najkrajše povezave za cerkveno upravo oglejskega patriarhata v župnijah na Kranjskem in Štajerskem. Glavna povezava je šla iz Škofje Loke skozi Poljansko dolino in čez prelaz Oslice, mimo Cerknega in nato prek Zakriža in Kojce do Grahovega v Baški dolini, ob Ba či navzdol ter dalje ob So či in Nadiži do Čedada. 199 Leta 1377 sta omenjeni mitnici pri Cerknem (Circhiniç) in Koritnici (Goripnich), 200 južno od naselja Tolmin, blizu V ol č ali Modrejc, pa je bil v letu 1322 na So či zgrajen most s kamnitim ogrodjem, dovolj širok za prevoz vozov. 201 Pot proti severu, proti Čedadu ali Koroški, je nato tekla po desnem bregu So če, tako da je v primeru potovanja proti Čedadu ni bilo ve č treba pre čiti. Pot skozi Poljansko dolino čez Oslice (super monte qui dicitur Osliça) se v virih prvi č omenja leta 1332, ko so trije Lo čani po tej poti vodili svinje za prodajo v Čedadu. 202 Najverjetneje čez Oslico je vino rebulo za Friderika Ortenburškega ob koncu 13. stoletja tovoril loški meš čan Wulfi ng, ki mu je Friderik podelil de- setine na 11 kmetijah in pol v Poljanski dolini in na Sorškem polju. 203 Leta 1377 je prišlo do dogovorov med mestom Čedad in patriarhatom glede izgradnje ceste 198 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 222–227; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 245–246. 199 Kosi, Potujo či srednji vek, str. 247–249; Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 210. Obstaja tudi možnost obstoja nekoliko druga čne poti, in sicer namesto vzpona od Cerknega proti Zakrižu bi se lahko od Cerknega pot nadaljevala ob toku Cerknice in Idrijce, ki se pri Mostu na So či izliva v So čo. Na možnost uporabe tega odseka na poti iz Kranjske v Furlanijo kaže omemba brvi na Idrijci (steg an der Ider) s konca 14. stoletja. (Otorepec, CKSL, 1397 20/7) V omenjeni listini kot glavni akterji nastopajo predstavniki mesta Čedad in loškega gospostva, ki urejajo nekatera obmejna vprašanja, med drugim tudi skrb za brv na Idrijci. To pomeni, da je morala brv ležati čim bliže meji med gospostvoma, možna lokacija se ponuja blizu manjšega naselja Želin (Çilglino) pri Straži, kjer sta tedaj stali dve kmetiji (Kos, Tolminski urbar, str. 81) in se Cerknica izliva v Idrijco. Obe varianti poti (ob Ba či in ob Idrijci) sta približno enako dolgi, s tem da je pot ob Idrijci zaradi ozke doline zahtevnejša in približno tri kilometre daljša. 200 Kos, Tolminski urbar, str. 84. 201 Bianchi, Documenti del Friuli I, št. 329. O novih ugotovitvah in razmišljanjih glede lokacije mostu glej Figliuolo, O postavitvi lesenega mostu, str. 210–214 in Torkar, K vprašanju lokalizacije, str. 245–246. 202 Otorepec, GAV, št. 652. 203 Wiessner, MDC VI, št. 7. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 91 za vozove prek Tolmina in Cerknega. Ali je do izgradnje ceste prišlo, ni znano. 204 Po poti skozi Poljansko dolino in prek Oslic so potovali številni loški trgovci, ki so v 14. stoletju omenjeni v Furlaniji. Nikolaj iz Loke je tako decembra 1318 v Čedadu prodajal živino. 205 Zanimiv je primer loškega trgovca Jakša, sina obrtnika Martina iz Škofje Loke, 206 ki se je prvi č v Čedadu pojavil decembra 1312. 207 Nato se je med avgustom 1317 in julijem 1321 preselil v skrajni vzhodni predel mesta Čedad, Porta Brossano (Jacse mercatore de Loncho commorante in Borgo de Porta Brexana), 208 kjer je stanoval vsaj do decembra 1326. 209 Ni pa bil Jakš edini Lo čan, ki se je preselil v Čedad. Tako je približno v istem času v Čedadu stanoval tudi škofjeloški izdelovalec me čev Henrik (spatario de Luonç). 210 Poti iz Škofje Loke skozi Poljansko dolino in čez Oslice je kot alternativa služila tudi pot skozi Selško dolino, ki je nato prek Sorice in Petrovega Brda vodila v dolino Ba če in naprej proti Tolminu. Ve čji pomen je verjetno pridobila šele po poselitvi višje leže čih predelov ob Selški Sori in Ba či proti koncu 13. stoletja ter še posebej z razvojem železarstva v Železnikih in krajih pod Jelovico (Kropa, Kamna Gorica in Kolnica), saj je železarske obrate povezovala z italijanskimi tržiš či. Z razvojem železarstva se je precej pove čal tudi pomen poti, ki je iz Radovljice peljala skozi Lipniško dolino, mimo Krope, Jamnika in Dražgoš ter se pri Železnikih priklju čila poti skozi Selško dolino. 211 Leta 1486 se prvi č omenjajo mitnice na Sorici (mawtt in der Zeyritz), v Selcih (mawtt zu Seltsach) in Poljanah (mawtt zu Polan). 212 Na pot skozi Selško dolino se je v skrajnem zgornjem delu Baške doline nave- zala pot, ki je vodila iz obmo čja zgornje Gorenjske skozi Bohinj in čez prelaz Vrh Ba če (1273 m). Tako kot pri prometnicah skozi Poljansko in Selško dolino je tudi tu potekala predvsem trgovina z živino ter železom in železnimi izdelki iz fužinar- skih obratov na zgornjem Gorenjskem. 213 Verjetno je po tej poti živino iz Bohinja v Čedad tovoril Janez »Vreyart/Vreart«, ki se je aprila 1328 pritožil čez čedajskega mesarja Miniga, ki mu za prodane živali ni pla čal dovolj denarja. 214 Sode č po ko- li čini oseb iz zgornje Gorenjske, ki so v 14. stoletju omenjene v Furlaniji, je bila pot razmeroma pogosto v uporabi. Posebej kot blejski trgovec se septembra 1329 v Čedadu omenja neki Ulrik. 215 Februarja 1340 je bil v Čedadu kot pri ča omenjen Janez, obrtnik iz Porta Brossane, ki je bil sin pokojnega Martina z Bleda. 216 Janez se je ponovno omenjal dve leti kasneje, avgusta 1342, in sicer skupaj z obrtnikom 204 Kosi, Potujo či srednji vek, str. 191. 205 Otorepec, GAV, št. 405. 206 Otorepec, GAV, št. 484. 207 Otorepec, GAV, št. 303. 208 Otorepec, GAV, št. 397, 443. 209 Otorepec, GAV, št. 537. 210 Otorepec, GAV, št. 475. 211 Gestrin, Trgovina in obrt, str. 59, 64. 212 Bizjak, Srednjeveški obra čuni, 412; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 250–251; Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 210. 213 Kosi, Potujo či srednji vek, str. 251. 214 Otorepec, GAV, št. 564. 215 Otorepec, GAV, št. 610. 216 Otorepec, GAV, št. 878. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 92 Janezom, ki je bil sin Bohinjca Lubigoja. 217 Če se ime naselja »Weldz« v listini nanaša na Bled, je patriarh Paganus della Torre trgovcem in podložnikom blejskega gospostva leta 1332 podelil pravico do trgovanja na obmo čju patriarhata. 218 Mitnici na tej poti sta bili v Radovljici in Bohinjski Bistrici, v Radovljici (zu Radmansdorf… mautt) je stala vsaj že sredi 15. stoletja, 219 leta 1473 je cesar Friderik III. skozi to mitnico zapovedal prisilno pot. 220 V erjetno nekoliko kasneje kot radovljiška mitnica sta nastali tudi mitnici v Bohinjski Bistrici in na Jesenicah, 221 v Lescah pa je vsaj ob koncu 15. stoletja stala gostilna (tafernn), ki je okrep čilo in po čitek verjetno dajala tudi mimoido čim tovornikom in trgovcem. 222 Da so pot skozi Bohinj in čez Vrh Ba če stalno uporabljali podložniki blejskega in radovljiškega gospostva za tovorništvo in prodajo živine v Furlaniji, dokazuje omemba s konca 15. stoletja, ko se pot omenja kot obi čajna cesta proti Italiji (gewönlich strassen auf das Welsch), po kateri so podložniki gonili tudi po ve č tiso č koštrunov. 223 Iz zgornje Gorenjske je peljala tudi pot skozi Zgornjesavsko dolino, ki je v dolini lahko zavila prek Korenskega sedla na Koroško, ali pa je tekla naprej do Trbiža, kjer se je priklju čila na trbiško prometno vozliš če. V srednjem veku verje- tno ni imela ve čjega pomena, posebej ne trgovskega, kar velja tudi za prelaz čez Korensko sedlo. Še precej manj je bila v uporabi pot iz Kranjske Gore skozi dolino Pišnice, čez prelaz Vrši č (1611 m) in nato v gornje Poso čje, ki so jo tedaj verjetno uporabljali zgolj doma čini za potrebe planinske paše v Trenti, če so planine vasi iz Zgornjesavske doline tam že obstajale. 224 Je pa zato dokazano obstajala neka povezava med Zgornjesavsko dolino in Trbižem, o čemer govori podatek o turškem vpadu iz leta 1476, ko se je turška konjenica zapodila po dolini navzgor in mimo Kranjske Gore (Kraynaw) odvihrala proti Beli Pe či in Trbižu. 225 Po mnenju Hermanna Wiessnerja je bil prelaz čez Korensko sedlo uporabljen leta 1270, ko naj bi se prek prelaza odpravil Otokar II. P řemyszl, ki je bil na po- hodu iz Ljubljane na Koroško. Toda verjetneje je šel skozi dolino vse do Trbiža in nato skozi Vrata, saj je v Avstrijski rimani kroniki omenjena Kanalska dolina (Kanales). 226 Skoraj dve stoletji kasneje naj bi prelaz čez Koren, med vojno za celjsko dediš čino, uporabil poveljnik čet Katarine Celjske Jan Vitovec, ko se je iz Radovljice odpravil na Koroško. 227 Čez Korensko sedlo in skozi Zgornjesavsko dolino se je koli čina prometa pove čala šele z naselitvijo doline in razvojem žele- 217 Otorepec, GAV, št. 940. 218 Otorepec, CKSL, 1332 19/6; Wiessner, MDC IX, št. 527. Hermann Wiessner se sprašuje, ali gre za Veldes ali Wölz, oz. Oberwölz na Štajerskem. »Mercatores et alios subditos nobilis viri domini Heinrici purgravii in Weldz …«. 219 Otorepec, Gradivo za Radovljico, št. 122. 220 Otorepec, Gradivo za Radovljico, št. 138, 139; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 251. 221 Gestrin, Trgovina in obrt, str. 64. 222 AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 105. 223 Kaspret, Ueber die Lage, str. 109, 122; Otorepec, Gradivo za Radovljico, št. 154. 224 Melik, Planine v Julijskih Alpah, str. 183. 225 Wiessner, MDC XI, št. 462. 226 Wiessner, MDC V, št. 50; MGH, Deutsche Chroniken, Österreichische Reimchronik, v. 10659. 227 Kosi, Potujo či srednji vek, str. 130–131. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 93 zarstva proti koncu poznega srednjega veka. Na severni strani Korenskega sedla je mitnica stala vsaj ob koncu 15. stoletja, spadala je v deželnoknežji carinski urad Gornji Trbiž ter višji nakladniški urad v Trbižu. Pod ta urad sta spadali tudi obe mitnici v Kanalski dolini – na Tablji ob meji z Beneško republiko in v Spodnjem Trbižu, med vsemi mitnicami znotraj carinskega urada pa je imela ta na Korenu dale č najnižje dohodke. 228 Da bi bila mitnica ob koncu 15. stoletja lahko tudi na kranjski strani Korenskega sedla, nakazuje možna omemba mitni čarja (Zolner) Jerneja v Podkorenu v belopeškem urbarju iz leta 1498. 229 Iz 16. stoletja je ohranjena mitninska knjiga baške mitnice za leto 1536, ki je stala na lokaciji današnjega naselja Most na So či, in je nastala po letu 1509 ter nadomestila patriarhovi poznosrednjeveški mitnici v Cerknem in Koritnici. Skozi baško mitnico je tekel promet iz Kranjske v Furlanijo in obratno, tako skozi Poljan- sko kot Selško dolino ter tudi iz Bohinja. Leta 1536 je zabeleženih 1200 tovorov vina, železnih izdelkov, platna, olja itd., 1176 volov, 127 konjev ter okrog 400 glav drobnice in svinj. Po tej podalpski poti je potekala predvsem kme čka trgovina na srednje razdalje, ve čino blaga so tovorili podložniki loškega gospostva. Dohodek mitnice je znašal 80 goldinarjev, kar kaže na to, da je bila tedaj cesta že manj pro- metna, kot je bila verjetno v 14. ter še v 15. stoletju. Podobno je bilo tudi z mestom Čedad, ki je najbolj cveto ča leta svoje zgodovine prav tako že imelo za seboj. 230 Zemljevid 3. Prometne povezave na obmo čju Julijskih Alp v srednjem veku. Map 3. Mediaeval traffi c routes in the Julian Alps. 228 Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 275–278. Zgovoren je podatek iz leta 1559, ko je šlo čez Koren le 56 centov ocarinjenega kovanega železa in železnine, medtem ko je skupna številka na mitnicah Bovec, Trbiž in Tablja znašala blizu 30 tiso č centov – v Bovcu 3019, na Tablji 9866, v Gornjem Trbižu pa 16.506 centov. (Hassinger, Geschichte des Zollwesens, str. 108) 229 AS 1, Urbar gospostva Bela Pe č, f. 32. Nakladniški urad Ljubljana je imel podružnico na mitnici v Podkorenu vsaj že leta 1529. (Kosi, Potujo či srednji vek, str. 173) 230 Gestrin, Mitninske knjige, str. 59–60; Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja, str. 213; Kosi, Potujo či srednji vek, str. 251–252. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 94 Med osebami, ki so leta 1536 tovorile skozi baško mitnico, jih je bilo precej tudi iz gorenjskega obmo čja Julijskih Alp. V e činoma so prodajali železo in železne izdelke, predvsem žeblje, v nasprotno smer pa so dostikrat tovorili vino. Precej tovornikov je bilo iz Selške doline – iz Železnikov, Sorice ter Selc in Dolenje vasi. Iz drugih delov zgornje Gorenjske je vsaj enkrat žeblje tovoril Mihael iz Bohinja, redno pa je bil na poti Peter Paholo iz Krope. Kar štirikrat je tovoril ve čje koli čine žebljev, v dveh primerih pa je že po nekaj dneh v nasprotni smeri tovoril vino, enkrat tudi v družbi oseb iz Češnjice pri Železnikih, Sorice in Zalega Loga, zanj pa je v enem primeru tovoril neki Peter s Podbrezij. 231 Urbane naselbine Zahvaljujo č razmeroma ugodni prometni legi in razvoju železarstva od 14. stoletja dalje, so se na obmo čju Julijskih Alp za čela razvijati tudi urbana središ ča, čeprav so bila vsa na njegovem obrobju oziroma v bližnji soseš čini. Glavni dejavnik, po katerem se prepoznavajo urbana naselja, je razvoj neagrarnih panog v nekem kraju, ve činoma je šlo za obrti in trgovino, obstoj rednih sejmov in poseben pravni status naselja. Obrtna dejavnost je bila razvita tudi v okolici gradov, še posebej tistih, ki so imeli vlogo središ ča zemljiškega gospostva. V naselju Lipnica pod gradom Waldenberg je v radovljiškem urbarju omenjenih 24 oštatov, na katerih se domneva tudi obstoj obrtne dejavnosti. 232 Podobno bi se lahko sklepalo tudi za Možac, kjer je bil samostan in središ če gospostva, za naselje Kluže, kjer je stala utrdba in mitnica, ter za Tolmin in Grad pod blejskim gradom. V Tolminu je obrt omenjena zgolj bežno, leta 1288 je bil omenjen tedaj že pokojni tolminski obrtnik Janez. 233 Tržne pravice je Tolmin prejel šele leta 1820, toda v urbarju s konca prve četrtine 16. stoletja je bil Tolmin omenjen kot trg, kar kaže na to, da je imel kot sedež gospostva vlogo osrednje naselbine, s tem pa vsaj za silo razvito obrtno dejavnost in tudi nekatere druge tržne zna čilnosti, kot je prostor za izmenjavo blaga. 234 Obr- tna dejavnost je bila razvita tudi pod blejskim gradom, kjer so v 13. in na za četku 14. stoletja omenjeni livar, kova č, čevljar, tkalec in tesar. 235 Že zgoraj je omenjena listina iz leta 1332, s katero so trgovci z blejskega gospostva od oglejskega patri- arha prejeli dovoljenje za trgovanje na njegovem ozemlju, seveda če omenjeni kraj res predstavlja Bled. 236 Verjetneje, kot da je šlo za poklicne trgovce, je, da so med omenjenimi »mercatores et alios subditos« mišljeni predvsem podložniki, ki so tovorjenje opravljali kot del tla čnih obveznosti. Tako kot druga zgoraj omenjena naselja, se tudi Bled ni razvil v urbano naselbino. 231 Gestrin, Mitninske knjige, str. 60–62, 101–126. 232 Bizjak, Grad kot središ če, str. 438–439. Podoben primer je tudi v Begunjah, v bližini gradu Kamen, kjer je v urbarju navedenih 9 oštatov. 233 Otorepec, GAV, št. 61. 234 Trpin, Tolminsko gospostvo, str. 85. 235 Bizjak, Urbarji briksenske škofi je, str. 186, 193; Otorepec, CKSL, 1273 21/7. 236 Otorepec, CKSL, 1332 19/6; Wiessner, MDC IX, št. 527. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 95 So pa tržne pravice in pravni status trga dobila naselja, ki svoj nastanek in razvoj dolgujejo prometni vlogi in železarstvu. Striktno na zamejenem obmo čju Julijskih Alp so tri tržne naselbine nastale šele proti koncu srednjega veka, in sicer Naborjet, Trbiž in Bela Pe č, medtem ko je furlanski del Tablje pravico do trga prejel že leta 1342. 237 Predvsem razvoj Naborjeta in Bele Pe či je povezan skoraj izklju čno z železarstvom, v prvem se kova čnica prvi č omenja leta 1355, v trg pa se je razvil do leta 1429, ko so tržani Naborjeta prejeli potrditev že obstoje čih tržnih pravic. 238 O pomembnosti železarstva za Naborjet govori tudi ohranjen seznam tržanov iz leta 1578, v katerem se je vsaj polovica od 66 tržanov ukvarjala s predelovanjem železa ali pomožnimi deli, zgolj šest se jih je ukvarjalo s prevozništvom. 239 Še bolj izrazito je železarstvo vplivalo na nastanek trga Bela Pe č, ki je tudi edini do zdaj znani primer na Slovenskem, ko je trg nastal iz prvotno železarske naselbine. Trški sodnik v Beli Pe či je bil prvotno rudarski sodnik, tržana (Lazar in Matija) se prvi č omenjata leta 1499, a naziv trg za kraj še nekaj desetletij ni bil ustaljen, tako da se je naselje v trg dokon čno izoblikovalo v štiridesetih letih 16. stoletja. 240 Železarstvo je pomembno vplivalo tudi na razvoj Trbiža, za katerega pa je bila odlo čilnejšega pomena lega ob sti čiš ču dveh pomembnih prometnic, ki sta iz Koroške vodili proti Furlaniji. Prebivalca Trbiža, Hans Anton Seenuß in Hans Bonaventura, sta marca 1456 od bamberškega škofa dobila dovoljenje za izboljšanje in rast letnega trga, ki je tedaj prejel tudi lasten grb ter dovoljenje, da postavi lastnega sodnika. 241 Radovljica, ki leži v ravninski Deželi, a povsem blizu Julijskih Alp, se ima za svoj razvoj zahvaliti ugodni legi na polici nad tokom Save ter tudi nekaterim srečnim okoliš činam. Naselje je za čelo pridobivati pomen šele v drugi polovici 13. stoletja dalje, ko sta si aprila 1263 sinova Hermana Ortenburškega, Henrik in Friderik, razdelila rodbinsko posest. Friderik je dobil grad Waldenberg in posesti na Kranjskem med Karavankami in reko Soro, z izjemo gradu Kamen, ostal pa je brez ve čjih upravnih središ č. 242 Zato se je odlo čil spodbuditi rast naselbine na pomolu nad Savo, ki se je razvila lo čeno od vasi, ki je danes poznana pod imenom Predtrg. Naselje Radovljica je ležalo blizu gradu Waldenberg, kjer je bil tedaj sedež gospostva, ter na dobri strateški lokaciji blizu sti čišča Save Dolinke in Save Bo- hinjke. 243 Poleg težnje Ortenburžanov po vzpostavitvi gospostvenega središ ča sta na razvoj naselbine vplivali še bližina trgovskih poti in kasneje tudi rast železarstva 237 Bianchi, Indice dei documenti, str. 102, št. 3098. 238 Wiessner, MDC XI, št. 92. 239 Wiessner, Kärntner Eisen, str. 256; Hassinger, Geschichte des Zollwesens, 120. 240 Golec, Posebnosti nastanka, str. 392–395. Pomemben dejavnik pri nastanku trga je imela tudi lokacija naselja, in sicer tik pod gradom, ki je bil hkrati sedež gospostva, v katerem drugih trških naselbin ni bilo. 241 Wiessner, MDC XI, št. 295; Domenig, Die familie Rechbach, str. 313. 242 Jaksch, MDC IV, št. 2805; Schumi, UBKr II, št. 317. 243 Za razliko od Lipnice, kjer je bila verjetno že ob razdelitvi dediš čine razvita obrtna dejavnost in bi se naselje prav tako lahko razvilo v osrednjo naselbino gospostva in kasneje tržno središ če, ima prostor Radovljice ugodnejšo prometno lego, leži namre č bližje glavnim prometnicam na zgornjem Gorenjskem, medtem ko Lipnica leži v ožji Lipniški dolini, oddaljena od pomembnejših prometnih poti. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 96 v bližini, za četek rasti tržnega naselja se lahko postavi v konec 13. ali za četek 14. stoletja, ko je vsaj do leta 1320 Radovljica tudi pridobila tržne pravice. 244 V erjetno kmalu po delitvi posesti je Radovljica postala tudi sedež župnije, sedež se je v Radovljico k cerkvi sv. Petra preselil do leta 1296 iz starega središ ča župnije pri cerkvi sv. Klemena na Rodinah. 245 V 15. stoletju se je pomen tržnega naselja zgolj še pove čeval, leta 1473 je cesar Friderik III. Radovljici podelil pravico do prisilne poti, 246 leta 1478 pa je okoliškemu podeželskemu prebivalstvu dovolil naseljevati se v trgu do preklica, 247 med tema dvema letnicama pa je bilo okoli Radovljice za obrambo pred turškimi vpadi zgrajeno še obzidje in Ferdo Gestrin formalen prehod iz trga v mesto postavlja v to obdobje. 248 Kljub uradnemu statusu mesta pa je bila Radovljica precej majhno urbano naselje, precej manjša kot trg Trbiž, ki je po poročanju Paola Santonina imel približno v istem času okoli 70 hiš, medtem ko jih je bilo v Radovljici le nekaj ve č kot 40. 249 Povsem na robu Julijskih Alp ležita Pušja vas in Humin, ki sta oba imela status mestne komune že vsaj od 13. stoletja dalje, nedale č od Julijskih Alp pa so bila ve čja središ ča v Čedadu, Beljaku in Ljubljani. V neposredni soseš čini Julijskih Alp je ležala mestna naselbina Škofja Loka, ki se je v urbano naselbino razvila v 13. stoletju, verjetno že na samem za četku tega stoletja. Za primerjavo velikosti z Radovljico in Trbižem se v Škofji Loki v poznem srednjem veku domneva obstoj okoli stotih hiš, medtem ko Santonino poro ča o številki 250. 250 Zaklju ček Razlogi za naselitev in izrabo prostora Julijskih Alp so bili že od nekdaj po- vezani s prometnimi potmi in možnostmi za gospodarsko izrabo, ni č druga če ni bilo v srednjem veku. Sprva so doline in prelazi, še posebej Kanalska in Železna dolina ter prelaz Predel, dajali možnosti ugodnih prometnih povezav med nemškim in ita- lijanskim prostorom, z naselitvijo alpskih dolin pa so doseljenci za čeli gospodarsko izkoriščati prostor, kolikor so jim naravne danosti omogo čale. Kjer je bilo mogo če, so pridelovali poljš čine, v ve čji meri pa so se ukvarjali z živinorejo, živino so pasli pretežno na planinskih pašnikih. Že od antike dalje je človek izkoriš čal tudi rudna bogastva, ki jih je bilo precej zlasti na Pokljuki, Jelovici in v Karavankah. V 14. stoletju se je z napredkom železarstva, pri katerem so imeli vidno vlogo prišleki iz italijanskih dežel z izpopolnjenim znanjem taljenja železove rude, za čel tudi splošen gospodarski razvoj na obmo čju Julijskih Alp. Skupaj s prometno vlogo je napredek 244 Gestrin, Radovljica, str. 523–527; Gestrin, Trgovina in obrt, str. 61; Adam, Nastanek trga in župnije, str. 37. 245 Höfl er, O prvih cerkvah, str. 209. 246 Otorepec, Gradivo za Radovljico, št. 138, 139. 247 Otorepec, CKSL, 1478, 21/1; Otorepec, Gradivo za Radovljico, št. 141, 143. 248 Gestrin, Radovljica, str. 525–526. 249 Santonino, Popotni dnevniki, str. 64; AS 174, Urbar urada Radovljica, f. 117–121. 250 Kosi, Za četki Škofje Loke, str. 88–106; Blaznik, Škofja Loka, str. 54–56; Santonino, Popotni dnevniki, str. 40. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 97 v železarstvu povzro čil tudi nastajanje urbanih naselij, znotraj ožje zamejenega obmo čja Alp so vsa štiri nastala na njegovem severozahodnem delu, od teh tri v Kanalski dolini, ki je prek lege na pomembni prometnici ter številnih obratov za predelovanje železa ob koncu srednjega veka postala gospodarsko najbolj razviti predel na prostoru Julijskih Alp. Viri in literatura Arhivski viri ARS, AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, šk. 246. Urbar urada Radovljica 1498. ARS, AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 117. Urbar gospostva Bela Pe č 1498. Zgodovinski inštitut Milka Kosa, ZRC SAZU. Otorepec Božo, Centralna kartoteka srednjeveških listin za Slovenijo. Arhiv Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ZRC SAZU. Zapuš čina Milka Kosa, fasc. 5, Izvle ček blejskega urbarja iz l. 1602. Objavljeni viri Bianchi, Giuseppe, Documenta Historiae Forojuliensis Saeculi XIII. Ab Anno 1200 ad 1299. Summatim Regesta. Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen 21, 1859, str. 377–414. Bianchi, Giuseppe, Documenta Historiae Forojuliensis Saeculi XIII. Ab Anno 1200 ad 1299. Summatim Regesta. Archiv für Kunde österreichischer Geschichtsquellen 26, 1861, str. 229–302. Bianchi, Giuseppe, Documenti per la storia del Friuli I. Udine, 1844. Bianchi, Giuseppe, Indice dei documenti per la storia del Friuli, dal 1200 al 1400. Udine, 1877. Bizjak, Matjaž, Srednjeveški obra čuni freisinške škofi je. Del 6. Obra čuni gospostva Škofja Loka 1477–1487. Loški razgledi 57, 2010, str. 385–412. Bizjak, Matjaž, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 5. Urbarji briksenske škofi je 1253–1464. Ljubljana: Založba ZRC, 2006. Blaznik, Pavle, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4. Urbarji freisinške škofi je. Ljubljana: SAZU, 1963. Bresslau, Harry et al. (ur.), Monumenta Germaniae Historica. Diplomatum regum et imperatorum Germaniae. Hannover, 1893–2007. Eichhorn, Ambros, Beyträge zur ältern Geschichte und Topographie des Herzogthums Kärnten, II. Sammlung. Klagenfurt: Johann Leon’schen Schriften, 1819. Gestrin, Ferdo, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: SAZU, 1972. Jaksch, August von, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten I. Klagenfurt, 1896. Jaksch, August von, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten III. Klagenfurt, 1904. Jaksch, August von, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogthumes Kärnten IV. Klagenfurt, 1906. Koller-Neumann, Irmtraud, Die Lehen des Bistums Bamberg in Kärnten bis 1400. Das Kärntner Landesarchiv, 7. Band. Klagenfurt: Verlag des Kärntner Landesarchivs, 1982. Kos, Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku II. Ljubljana: Leonova družba, 1906. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 98 Kos, Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku IV. Ljubljana: Leonova družba, 1920. Kos, Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku V, Milko Kos (ur.). Ljubljana: Leonova družba, 1928. Kos, Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2. Tolminski urbar iz leta 1377. Ljubljana: SAZU, 1948). Kos, Milko, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3. Urbarji Slovenskega Primorja 2. Ljubljana: SAZU, 1954. La čen–Benedi či č, Irena, Ortenburški rudarski red. Planina pod Golico: Krajevna skupnost, 2001. Otorepec, Božo, Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine): 1270–1405. Ljubljana: SAZU, 1995. Otorepec, Božo, Gradivo za zgodovino Radovljice v srednjem veku. Radovljiški zbornik 1995, (ur.) Jure Sinobad. Radovljica: Ob čina Radovljica, 1995, str. 10–38. Rubeis, Bernardo Maria de, Monumenta Ecclesiae Aquilejensis commentario historico–chrono- logico–critico illustrata. Venezia, 1740. Santonino, Paolo, Popotni dnevniki: (1485–1487), (prev.) Primož Simoniti. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Schiaparelli, Luigi, Fonti per la storia d’Italia. I diplomi di Berengario I. Roma, 1903. Schumi, Franz, Urkunden– und Regestenbuch des Herzogtums Krain I. Ljubljana, 1882. Schumi, Franz, Urkunden– und Regestenbuch des Herzogtums Krain II. Ljubljana, 1884/1887. Seemüller, Joseph (ur.), Monumenta Germaniae Historica. Deutsche Chroniken und andere Ge- schichtsbücher des Mittelalters V . Ottokars österreichische Reimchronik. Hannover, 1890. Wiessner, Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten V. Klagenfurt: Kleinmayr, 1956. Wiessner, Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten VI. Klagenfurt: Kleinmayr, 1958. Wiessner, Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten VIII. Klagenfurt: Geschichtverein für Kärnten, 1963. Wiessner, Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten IX. Klagenfurt: Geschichtverein für Kärnten, 1965. Wiessner Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten X. Klagenfurt: Geschichtverein für Kärnten, 1968. Wiessner, Hermann, Monumenta historica ducatus Carinthiae: geschichtliche Denkmäler des Herzogtums Kärnten XI. Klagenfurt: Geschichtverein für Kärnten, 1972. Zahn, Joseph, Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts–quellen, Zweite Abtei- lung. Diplomataria et acta, 35, 1871. Zahn, Joseph, Fontes rerum Austriacarum. Oesterreichische Geschichts–quellen, Zweite Abtei- lung. Diplomataria et acta, 40, 1877. Literatura Adam, Stane, Nastanek trga in župnije v Radovljici. Radovljica: samozaložba, 2000. Andrič, Maja, Vidic, Nataša, Ogrin, Mija, Horvat, Jana, Paleoekološki podatki o človekovem vplivu ob gozdni meji na planini Klek v Julijskih Alpah. Arheološki vestnik 62, 2011, str. 375–392. Arheološka najdiš ča Slovenije, (ur.) Lojze Bolta. Ljubljana, DZS, 1975. Baš, Franjo, Slovenska pe č v Dnu nad Kropo. Slovenska pe č: vodnik po zgodovinskem plavžu v Dnu nad Kropo. Ljubljana: Nova proizvodnja, 1954, str. 3–54. Bezlaj, France, Eseji o slovenskem jeziku. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1967. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 99 Bizjak, Matjaž, Grad kot središ če zemljiškega gospostva: (s posebnim ozirom na srednjeveško Kranjsko). Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 60, 2012, str. 433–442. Blaznik, Pavle, Kolonizacija Selške doline: inavguralna desertacija. Ljubljana, 1923. Blaznik, Pavle, Škofja Loka in loško gospostvo 973–1803. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Braunstein, Philippe: Guerre, vivres et transports dans se Haut-Frioul en 1381. Erzeugung, V er- kehr und Handel in der Geschichte der Alpenländer, (ur). Franz Huter, Georg Zwanowetz. Innsbruck: Universitätsverlag Wagner, 1977, str. 85–108. Cevc, Tone, Arheološki dokazi o pašništvu v alpskem visokogorju: pogledi etnologa. Človek v Alpah: desetletje (1996–2006) raziskav o navzo čnosti človeka v slovenskih Alpah, (ur.) Tone Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 113–124. Degrassi, Donata, Water, Wood, Minerals: the Resources of Friuli and their use between the 13 th and 15 th centuries. Man, Nature and Environment between the Nordern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times, (ur.) Peter Štih, Žiga Zwitter. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014, str. 74–85. Domenig, Raimondo, Die Familie Rechbach in Tarvis und im Kanaltal zwischen 1500 und 1800. Carinthia I: Mittheilungen des Geschichtsvereines für Kärnten 192, 2002, str. 313–332. Figliuolo, Bruno, O postavitvi lesenega mostu v okolici Tolmina (1321). Arhivi: glasilo Arhivskega društva Slovenije 35, 2012, str. 209–214. Fräss-Ehrfeld, Claudia, Geschichte Kärntens I. Das Mittelalter. Klagenfurt: J. Heyn, 1984. Fresacher, Walther, Die Erträgnisse der bambergischen Besitzungen in Kärnten um 1437. Carinthia I: Mittheilungen des Geschichtsvereines für Kärnten 131, 1941, str. 393–410. Fresacher, Walther, Der Kampf des Bistums Bamberg um Villach, 523–550. 900 Jahre Villach, (ur.) Wilhelm Neumann. Villach: Stadt, 1960, str. 523–550. Gašperšič, Jože, Gorenjsko železarstvo v XIV. in XV. stoletju. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 7, 1959, str. 5–10. Gestrin, Ferdo, Radovljica – vas, trg in mesto do konca 17. stoletja. Zgodovinski časopis 45, 1991, str. 517–547. Gestrin, Ferdo, Trgovina in obrt v Radovljici do 17. stoletja. Radovljiški zbornik 1995, (ur.) Jure Sinobad. Radovljica: Ob čina Radovljica, 1995, str. 58–77. Gestrin, Ferdo, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja. Ljubljana: SAZU, 1965. Golec, Boris, Posebnosti nastanka in razvoja fužinarskega trga Bela Pe č. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 64, 2016, str. 389–412. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog I, (ur.) Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan in Fran Zwitter. Ljubljana, DZS, 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog II, (ur.) Pavle Blaznik, Bogo Grafenauer, Sergij Vilfan. Ljubljana, DZS, 1980. Gstirner, Adolf, Julische Alpen (W estlicher Teil). Zeitschrift des Deutschen und Österreichischer Alpen–Vereines 31, 1900, str. 395–420. Härtel, Reinhard, Die älteren Urkunden des Klosters Moggio (bis 1250). Wien, 1985. Hassinger, Herbert, Geschichte des Zollwesens, Handels und Verkehrs in den östlichen Al- penländern vom Spätmittelalter bis in die zweite Hälfte des 18. Jahrhunderts. Stuttgart: F. Steiner, 1987. Hauptmann, Ljudmil, Razvoj družabnih razmer v Radovljiškem kotu do krize XV. stoletja. Zgodovinski časopis 6–7, 1952–53, str. 270–284. Horvat, Jana, Arheološke raziskave v slovenskem visokogorju. Človek v Alpah: desetletje (1996–2006) raziskav o navzo čnosti človeka v slovenskih Alpah, (ur.) Tone Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 13–20. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 100 Horvat, Jana, Arheološki sledovi v slovenskem visokogorju. Človek v Alpah: desetletje (1996–2006) raziskav o navzo čnosti človeka v slovenskih Alpah, (ur.) Tone Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 21–40. Höfl er, Janez, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: k razvoju cerkvene teritorialne or- ganizacije slovenskih dežel v srednjem veku. Ljubljana: Viharnik, 2013. Ileši č, Svetozar, Gorenjska, njena regionalna opredelitev in notranja regionalna raz členitev. Gorenjska. Referati in gradivo na 12. zborovanju slovenskih geografov v Kranju in na Bledu od 15. do 17. oktobra 1981, (ur.) Slavko Brinovec. Ljubljana: Geografsko društvo Slovenije, 1981, str. 9–17. Kaspret, Anton, Ueber die Lage der oberkrainischen Bauernschaft beim Ausgange des XV. und im Anfange des XVI. Jahrhundert. Mit 12 urkundlichen Beilagen. Mitteilungen des Musealvereins für Krain 2, 1889, str. 69–148. Knez, Darko, Romanje na Višarje. Theatrum vitae et mortis humanae = Prizoriš če človeškega življenja in smrti: podobe iz 17. stoletja na Slovenskem: razprave, (ur.) Maja Lozar Štamcar, Maja Žvanut. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2002, str. 309–329. Kos, Dušan, Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Ljubljana: Viharnik, 1997. Kos, Milko, Gradivo za histori čno topografi jo Slovenije: (za Kranjsko do leta 1500). Ljubljana: Inštitut za ob čo in narodno zgodovino SAZU, 1975. Kos, Milko, O nekaterih planinah v Bohinju in okoli Bleda. Geografski vestnik: časopis za geografi jo in sorodne vede 32, 1960, str. 131–139. Kosi, Miha, Nastanek mesta Gorice – dileme in nove perspektive. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 55, 2007, str. 171–184. Kosi, Miha, Potujo či srednji vek: cesta, popotnik in promet na Slovenskem med antiko in 16. stoletjem. Ljubljana: ZRC SAZU, 1998. Kosi, Miha, Slowenien – ein Alpenland: geographische und historische Einführung. Les Alpes de Slovénie = Die Alpen Sloweniens, (ur.) Thomas Busset et al. Zürich: Chronos, 1997, str. 11–28. Kosi, Miha, Za četki Škofje Loke in freisinški škofje kot ustanovitelji mest: (primerjalna študija k nastanku mest na Kranjskem v srednjem veku). Blaznikov zbornik: In memoriam Pavle Blaznik, (ur.) Matjaž Bizjak. Ljubljana: Založba ZRC, 2005, str. 83–110. Kopa č, Janez, Rudarska in metalurška tehnologija v srednjem veku ter odnosi, ki jih ureja jeseniški rudarski red iz leta 1381. Jeklo in ljudje: jeseniški zbornik 5, Jesenice: Kulturna skupnost, 1985, str. 11–28. Kranzmayer, Eberhard, Ortsnamenbuch von Kärnten, II. Teil. Klagenfurt: V erlag des Geschichtsve- reines für Kärnten, 1958. Lavren či č, Lucija, Arheološki sledovi na planini Krstenica v Bohinju: diplomsko delo. Ljubljana, 2015. Melik, Anton, Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana: SAZU, 1950. Melik, Anton, Slovenski alpski svet. Ljubljana: Slovenska matica, 1954. Miheli č, Darja, Wirtschaftsgeschichte der Slowenischen Alpen. Les Alpes de Slovénie = Die Alpen Sloweniens, (ur.) Thomas Busset et al. Zürich: Chronos, 1997, str. 73–90. Mlinar, Janez, Biti vitez v poznem srednjem veku: Celjski in viteštvo. Vitez, dama in zmaj: dediš čina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem. 1, Razprave, (ur.) Tomaž Lazar et al. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011, str. 105–113. Mlinar, Janez, Das Eisenhüttenwesen und sein Einfl uss auf Mensch und Natur in Spätmittelalter und Frühneuzeit: Beispiele aus dem westlichen Oberkrain. Man, Nature and Environment between the Nordern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times, (ur.) Peter Štih, Žiga Zwitter. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014, str. 182–191. Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 101 Mlinar, Janez, O nastanku Ortenburškega rudarskega reda. Ortenburški rudarski red, (ur.) Irena La čen Benedi či č. Planina pod Golico: Krajevna skupnost, 2001, str. 10–12. Mlinar, Janez, Povednost srednjeveških urbarjev. Primer belopeškega urbarja iz leta 1498. Urbarji na Slovenskem skozi stoletja, (ur.) Lilijana Žnidarši č Golec, Matjaž Bizjak. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 2016, str. 35–53. Mlinar, Janez, Slepo črevo Kranjske. Prispevek h kolonizacijski zgodovini Zgornjesavske doline. Zgodovinski časopis 59, 2005, str. 333–340. Mohori č, Ivan, Dva tiso č let železarstva na Gorenjskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969–1970. Müllner, Alfons, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts. Wien: Halm und Goldmann, 1909. Neumann Wilhelm, Die Leininger von Villach. Soziale Mobilität im Spätmittelalter. Neues aus Alt-Villach 23, 1986, str. 7–46. Ogrin, Darko, V ysoudil, Miroslav, Ogrin, Matej, Splošne podnebne razmere Gorenjske in lokal- no podnebje Kamniške Bistrice. Gorenjska v obdobju glokalizacije, (ur.) Matej Blatnik. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013, str. 9–30. Ogrin, Mija, Arheološke raziskave v Julijskih Alpah. Bohinj in Blejski kot. Človek v Alpah: de- setletje (1996–2006) raziskav o navzo čnosti človeka v slovenskih Alpah, (ur.) Tone Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 96–110. Perusini, Gaetano, Mati četov, Vida: Rezijanski izseljenci v šestnajstem stoletju. Slovenski et- nograf 1, 1948, str. 57–65. Pleterski, Andrej, Nevidna srednjeveška Evropa. Župa Bled. Ljubljana: Založba ZRC, 2011. Rekar, Ciril, Slovenska pe č v Kropi. Slovenska pe č: vodnik po zgodovinskem plavžu v Dnu nad Kropo. Ljubljana: Nova proizvodnja, 1954, str. 55–95. Rutar, Simon, Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statisti čnim opisom. Gorica: J. Devetak, 1882. Sagadin, Milan, Ajdna nad Potoki. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo, 1997. Štih, Peter, Izvor in za četki škofi jske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. Blaznikov zbornik: in memoriam Pale Blaznik, (ur.) Matjaž Bizjak. Ljubljana: Založba ZRC, 2015, str. 35–48. Štih, Peter, K zgodovini gozda in njegovi terminologiji v zgodnejših stoletjih srednjega veka v alpsko–jadranskem prostoru. Zbornik ob stoletnici akad. Antona Vratuše, (ur.) Peter Štih et al. Ljubljana: SAZU, 2015, str. 127–142. Štih, Peter, Mensch und Wald in den Ostalpen (bis zur großer Kolonisation). Man, Nature and Environment between the Nordern Adriatic and the Eastern Alps in Premodern Times, (ur.) Peter Štih, Žiga Zwitter. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2014, str. 36–51. Štular, Benjamin, Prostor blejskih planin v srednjem veku. Človek v Alpah: desetletje (1996–2006) raziskav o navzo čnosti človeka v slovenskih Alpah, (ur.) Tone Cevc. Ljubljana: Založba ZRC, 2006, str. 230–241. Torkar, Silvo, K vprašanju lokalizacije novega mostu v okolici Tolmina leta 1322 in patrocinija sv. Martina. Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 37, 2014, str. 245–247. Trpin, Drago, Tolminsko gospostvo v za četku 16. stoletja. Idrijski razgledi 56, 2011, str. 73–89. Viazzo, Pier Paolo, Alpske skupnosti: okolje, prebivalstvo in družbena struktura [Upland Com- munities: environment, population and social structure in the Alps since the sixteenth century], (prev.) Tomaž Jurca. Ljubljana: Studia humanitatis, 2014. Vilfan, Sergij, Pravna zgodovina Slovencev: od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961. Wiessner, Hermann, Geschichte des Kärntner Bergbaues. II. Teil, Geschichte des Kärntner Buntmetallbergbaues mit besonderer Berücksichtigung des Blei- und Zinkbergbaues. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1951. G. OITZL: Gospodarstvo v prostoru Julijskih Alp v srednjem veku 102 Wiessner, Hermann, Geschichte des Kärntner Bergbaues. III. Teil, Kärntner Eisen. Klagenfurt: Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 1953. Winckler, Katharina, Die Alpen im Frühmittelalter: die Geschichte eines Raumes in den Jahren 500 bis 800. Wien, Köln, Weimar: Böhlau, 2012. Wutte, Martin, Kärntens Wege zum Meer in alte rund neuer Zeit. Carinthia I: Mittheilungen des Geschichtsvereines für Kärnten 133, 1943, str. 97–105. Zwitter, Žiga, Okoljska zgodovina srednjega in zgodnjega novega veka na stiku Alp, Panonske kotline, Dinarskega gorstva in Sredozemlja: doktorska disertacija. Ljubljana, 2015. Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave: Železna nit: Gorenjski muzej, Mestna hiša v Kranju, (ur.) Verena Perko. Kranj, Gorenjski muzej, 2011. SUMMARY Medieval Economy in the Area of the Julian Alps Gašper Oitzl Economy in the geographically bounded area of the Julian Alps adjusted to the natural circumstances offered by the mountainous landscape; consequently, in the larger part of the area in question arable farming was relatively poorly developed. Judging from the sources at hand, it appears that the development in the regions of Tolmin and Bled surpassed that of other areas. Wheat and oats were the prevailing produce, in places also broad beans, rye, and barley. Flax was cultivated throughout the area. Animal husbandry was the most developed agrarian industry in the Julian Alps; it played an exceptionally important role in some areas, particularly in the Bovec region, in Bohinj, Resia, and the Upper Sava Valley, but it was developed in other parts as well. Based on the sources, poultry and sheep breeding appear to have been the most widespread, cattle breeding was also quite common, in some areas also goat breeding, while pig breeding was somewhat less present. Animal husbandry was in the larger part of the Julian Alps closely connected to alpine pastoral- ism; the preserved sources highlight alpine pasture in the Upper So ča Valley, the Canal Valley, and in the area of Pokljuka, while pastoralism was less developed in the Selca and Ba ča Valley due to less favourable natural circumstances. Inhabitants of the neighbouring areas also made use of the Julian Alps; the mountains in Bohinj were used by people from Friuli, and the So ča Valley, while Jelovica was used by farmers from the low-lying areas of the Upper Gorenjska region. Many disputes about the right of pasture are indicative of the signifi cance of the alpine pasture in the Alpine mediaeval economy. Cheese production, fi shing, and forestry should be pointed out among the remaining agrarian industries; apiculture was developed as well, in earlier periods also wine-growing and brewing. A tribute in cheese is mentioned in the urbaria throughout the area in question; a substantial export of cheese from the Bovec region to Friuli was mentioned at the end of the 16th century. Fishing was also widespread in the larger part of the Julian Alps, particularly in Bohinj and the Upper So ča Valley. Extensive forests were also subject to economic exploitation; considerable amounts of timber were exported from the Canal Valley and the Upper So ča Valley at the end of the 16 th century. Extensive forested areas played an important role in the development of ironworking as well. In the Julian Alps, iron ore had been extracted since antiquity and was probably done Zgodovinski časopis | 72 | 2018 | 1-2 | (157) 103 throughout the Middle Ages in a somewhat more primitive form; Železniki and the Canal V alley saw more intense ironworking in the mid-14 th century. In the following decades ironworking developed also in the area of Jesenice, Fusine in V alromana, and in settlements beneath Jelovica. The most prominent traffi c routes connecting Carinthia and Friuli ran through the Canal V alley and Canal del Ferro, and via the Predel pass and the area of Bovec. The economic impor- tance of routes running from the area of the present-day region of Gorenjska in the direction of the Upper So ča V alley and towards Friuli increased in the Late Middle Ages; the main route ran via the Poljane Valley and the Oslica pass, and an alternative route via the Selca Valley, which was near Železniki joined by a route from Kropa and in the upper part of the Ba ča V alley by that from Bohinj. Trade in cattle, iron, and iron goods was conducted on these routes towards Friuli. The emergence of urban settlements in the area is also associated with the favourable location and development of ironworking. The Friulian part of Pontebba was granted market rights already in the mid-14 th century, Malborghetto and Tarvisio followed suit in the course of the 15 th century, and Fusine in V alromana in the late 15 th and the fi rst decades of the 16 th century. Several larger urban settlements emerged on the fringes of the Julian Alps, the somewhat smaller settlement of Radovljica, but also Škofja Loka, Venzone, and Gemona del Friuli. Economically speaking, the Canal V alley was the most developed part of the Julian Alps, in terms of agriculture and traffi c the Upper So ča Valley was very well developed as well, while Resia and the Upper Ba ča Valley were ranked among the least developed areas.