12(Dalje.) Med tem, 'ko je lomil Rama kamenje iz zidu in je moral mrzlično de_avnost radi rogovilenja po hiši večkrat prekiniti, mu niso dale mučne misli miru. Pobeg se mu je moral uprav danes posrečiti! Postajal je vedno bolj razburjen in nepotrpežljiv, čim dalje je gruntal. Kaj je še mogel storiti v Gudjeratu proti tolovajstvu, katerega so zagrešili napram njima v Bombavu! Videl je vedno bolj jasno, da se bliža zadeva koncu. Jutri so nameravali tolovaji zapustiti velemestno gnezdo. Gotovo bi ne odšli, ako bi ne dokončali svojega dela. In ta le Sahib, ta mož je bil kolovodja tolpe. Njega je videla Sita pred bišo tujca, kjer je prigoljufal kaCji mož 2000 rupij. Šlo je pa še za mnogo večje in obsežnejše lopovščine. Ni se mogel prav znajti v skrajno zapleteni zagonetki. Kaj je neki bilo z bakrom iz Damaska in kaj se je bilo dogodilo v Kalyanu? O vsem tem še ni bil zvedel ničesar. O posameznostih je bil mnogo premalo podučen. Le eno mu je bilo jasno liki beli dan, da se je ukradel Sahib v tujo hišo in se polastil tujčevega zaupanja. In sedaj je bil Sahib zopet tukaj. Kakor je zgledalo, je izvedel svoj načrt in nalogo. Ramova nepotrpežljivost je rasla in njegova slutnja o neki tajni pogubi se je stopnjevala do sigurnosti. On sam je trepetal v strahu za tujega moža in njegovo usodo. Ali so ga umorili? Nameravajo ga morda spraviti s sveta, ker hočejo sedaj naenkrat in tako nenadoma izginiti? Molil je iskreno, da bi mu podaril Bog prostosfe, da bi rešil onega neznanca. Na vzhodu se je že svitalo, fco je izdolbel Rama v zid zadosti veliko luknjo. Potegnil se je skozi odprtino iz sobe in istotako tudi njegova sestrica. Vse je šlo po sreči. Dekletce je poslal nazaj v čumnato, naslonil se je preko lesene ograje na hodniku in opazoval notrajnost dvorišča, pripravljen, da izrabi vsako priložnost za beg. Mrcvarile so ga resne. skrbi ne samo glede lastne osebe in Sito, ampak tudi radi nekoga drugega, ni znal sicer koga in kaj, a toliko je bilo pribito, da je velika lopovščina v polnem teku. In kar je doživel malo pred jutrom, jo potrdilo njegovo bojazen. Sklenil je, da bo pomagal po možnosti neznancu, proti kateremu je naperila peklensko zlobna družba vse pogubonosne na.rte. Spodaj so mrzlično delali. Šefkija je nosil na dvorišce preproge, pipe in razne druge potrebščine. Celo ropotijo je nagromadil na hodnik proti vežnim vratom. JModri, ki ni vcc zgledal tako staro in častitljivo, je bil zaposlen nekjj drugje, najbrž na drugem dvorišču, iz kateroga sta 2e zaman iskala izhod. Čul je, kako je zabijal in trgal zaboje, vidcl je tudi, kako je nese. s Šefkijo neko veliko in težko orodje v notrajno dvoriače. Hrepeneče pa vedno zastonj je čakal na ugcdno priložnost. Postalo jc svetlejše. Spodaj so pr.kinili moliamedanci delo iu s.o molili iz polnih grl jutrajno raolitev. Naenkrat je potr- kalo prav glasno na duri. Šefkija se odpravi previdno odpirat. Že se usujela skozi vrata lcačji mož in njegov spremljevalec: »Sahib, si gotov?« »Tako napol, Omar! Ali je že zmešal Mohamed svoje zlato?« »Tekom pol ure morate biti proč! Kaj, zaboje ste zabili? Takoj izpuljite žreblje! Pokrove smete le pritrditi prav na lahko! Pozneje ne bomo imcli več toliko časa. V pol ure bom tukaj z avtomobilom.« In že sta zopet odhitela. Sahib očividno ni imel potrpljenja, da bi bil čakal tako dolgo. Še ni minula četrtinka ure, ko jc že odnesel s Šefkijem prvi zaboj na cesto. Sedaj je najiepša prililu za beg. Na luči spozna Rama, da sta odprla vrata na cesto. »Sita!« pokliče polglasno sestrico, »sedaj nama mora uspeti! Ne govori, vse stori, kar ti rečom! Bodi brez strahu!« Pregleda položaj. Hitro zloži izruvano ka- menje pred izkopano luknjo. Ne navzdol po stopnicah, ker sicer trčiva ob oba lopova! Preko hodnika se plazi ob strani. Žo prideta z drugim zabojem. Takoj se spusti na tla. Sita za njim. Zgineta po hodniku proti vežnim vratom. Kakor strela, s pogledom pozivajoč sestrico, naj mu sledi, je preko ograje na hodniku in drči navzdol po lesenem stebru. Urno še ujame Sito in z bliskavico skozi vrata v drugi prostor. Soba je prazna. Že se vračata onadva. Niti za trenutek prenaglo nista dosegla skrivališča. Rama trepeče. Lopova stopata proti vratom. »Ne tukaj, Sahib, tukaj so plošče!« Gresta v nadaljno sobo. Rama čuje, 'kaiko dvigata in premikata kovinaste plošče. Njuni srci nabijata in Rama si mora držati pred usta roko, sicer bi bilo slišati njegovo glasno dihanje. Skozi le prislonjena vrata dobro vidi, ko korecata s težkim bremenom na hodnik. Pograbi sestrico za roko. Izbral si je novo skrivališče, takoj pri vratih, za grmado preprog in druge r.opotije. Stisneta se drug ob drugega, da ju ni moeoče mimogrede opaziti. Kakor obsedena zbežita brez cilja naprej. Podžiga ju samo ena miscl, odbrzeti čim dalje proč od hudobnih ljudi, od Sahiba in kačjega moža. Ko je korakal Mohamed na trg, da bi se osltrbel z življenskimi potrebščinami, mu je sle-^ dil neopaženo pridigar. Višji policijski oficir stoji pri vhodu v ulico. Brezskrbno maha svečenik mimo. Nekaj korakov naprej stopi pred odprto trgovino in prične barantati. Pridigar pa stopi k policistu, mu nekaj skrivnostno pošepne na nho in pokaže na Mohameda. Častnik zabuli neverjetno, da bi se sploh ikaj takega moglo goditi pred njegovimi očmi in stopi pred duhovnika. Omar se hitro zgubi v gnječi, stopi v avtomobil, v ikaterem je čakal nanj Ali. Mohamed baš hoče plačati, ko se pojavi ofr ajem oficir, mu položi na ramo roko, mu na-> pove aretacijo in mu zapove, naj mu sledi. Nekako brezčuten ie že bil postal Dod vve-t naglimi In prehudimi udarci usode, brez obotavljanja je sledil uradniku. Še le tedaj, ko so mu razložili na stražnici, da mora v preiskovalni zapor radi ponarejanja novcev, se je začel ustavljati z upravi.enim izgovorom, da te obdolžitve ni kriv in niti mislil ni nikdar na kaj sličnega! Preiskovalni sodnik pa mu je potisnil pod nos potvorjene novce ter rekel: »Kako si pa razlagate dejstvo, da plačujete razne potrebščine s ponarejenim denarjem?« Mohamedov obraz se je razpotegnil v brezmejno začudenje, ki se je ikmalu spremenilo v strah. Kmalu je začel uvidevati mučno zadevo in je zaupal uradniku svoje bridke doživljaje. Oči so se mu napolnile s solzami. Po preteku dobre pol itre so naznali Mohamedu uspehe preiskave v njegovi hiši. Zvedel je o najdbi čebra, v katerem je bil od kislin razjedeni baker, o katerem je sam poročal. Vrhu tega so izsledili dve polni vreči s ponarejenimi bankovci, čisto z vsem opremljeno ponarejevalnico, ki je kazala očivid- ne znake, da je bila pred kratkem v polnem obralu. Rama in Sita sta tekla, kakor naglo sta le mogla, po ulici navzdol. Iz daljine so ju pozdravljale ladje in lesketajoča se gladina morja. Spoznala sta jambore, dimnike in antene prekooceanskih orjakov, ki so počivali zasidrani v luki. Tekla in tekla sta. Še le tedaj, ko je zagledal Rama uniformo stražnika, se ga je oprijel ob.utek sigurnosti in je obstal. Ali bi se nrn naj približal in mu vse razložil? Ni se mogel prav okorajžiti za ta korak. V vasi Senuyao ni bilo policistov, ni se upal nič prav zaupati tujcu. Moral je najti pot do patra, temu bi lahko vse povedal, on bi ga gotovo ne zasmehoval. Konec sledi,