Potoček
Bilo je nekega dne vžlitega srpaua. Ančiki je bilo zel6 vroče tet aede z materjo v senco na zeleno travo tikoina bistrega potočka. Tu zagleila raz-lične kamenčke in se jim čudi. ki so ležali ? stmgi na dnu potoka. Neb6, drevje in evetje se je odsevalo v histrej in tihej vodi. Y tem potegue veter, vzhvirka vodo in kakor hi mignil kginejo Tse te lepe podobe, katerim se je Ančika toliko {adila.   To ji nij bilo po volji in žalostno pogleda mater.
nTo naglo izpremfmho. ki jo je uapravil veter, vzemi si za nauk," rečejo mati, nker v njej vidiš svoj oliraz. Dokler boš živcla disto in niirno, imela boš tudi srce čisto in mirno, v katerem se odseva samo nel)6, kakor hitro pa prevlada jeza. nejevolja. sovražtvo in zavist tvojo dužo. izgine tndi mir srea in T tisteni trenotku nijsi veC čista, nežna in ljubezujiva dekjjca."      Stepan V.