Štev. 26.
V Ljubljani, 10. kimovca 1902.
XLII. leto.
Učiteljski Tovariš.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva.
Vsebina l Cetarjeva zahvala. — XIV. glavna skupščina „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" dne 14. in 15. avgusta v Trstu. — Izlet v Benetke. — Književnost in umetnost. — Vestnik. — Zalivala. — Listnica uredništva. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Inserati.
Cesarjeva zahvala.
XIV. glavna skupščina „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" v Trstu, dne 15. avgusta t. 1., je poslala brzojavnim potom Njih Veličanstvu presvitlemu cesarju Francu Jožefu I. izjavo vdanosti in neomejne zvestobe.
Na to izjavo je došlo od visokega c. kr. deželnega predsedništva kranjskega nastopno obvestilo.
Št. 3534/Pr.	Ljubljana, dne 26. avgusta 1902.
Cenjeni
„Zavezi avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev"
v roke gospoda Luke Jelene, učitelja
v Ljubljani.
Vsled dopisa Najvišje kabinetske pisarne z dne 17. t. m. so Njegovo c. in kr. Apostolsko Veličanstvo blagovolili zaukazati, da se cenjeni „Zavezi avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" naznani Najvišja zahvala za povodom letošnjega glavnega zbora odposlano vdanostno brzojavko.
To se daje cenjenemu predsedstvu glavnega zbora vsled dopisa c. kr. namestnika v Trstu in na Primorskem z dne 22. t. m. na znanje.
C. kr. deželni predsednik: Hein s. r.
Ta visoki razpis dajem radosten na znanje cenjenemu slovenskemu in istrsko-hrvaškemu uČiteljstvu.
V Ljubljani, dne 31. avgusta 1902.
L. Jelene, predsednik „Zaveze".
XIV. glavna skupščina
„Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" dne 14. in 15. avgusta v Trstu.
Res veličastna, impozantna je bila letošnja skupščina. Nad 400 zavednih in naprednih učiteljic in učiteljev iz vseh jugoslovanskih pokrajin je prihitelo v Trst na skupščino. Ta sijajna, mnogohrojna udeležba jugoslovanskega učiteljstva je bila izraz solidarnosti med učiteljstvom ter izraz zavednosti in neupogljivosti pred krutimi neprijatelji naše ljudske šole in naprednega, svobodomiselnega učiteljstva. Letošnja skupščina je bila pojav krepke stanovske organizacije, pa tudi pojav moči, katere nikdar ne zrušijo naši predobro znani sovražniki, katerim je šola prokletstvo za ljudstvo.
Da bo slika o tej impozantni skupščini popolnejša, zato mislimo, da ustrežemo marsikomu, če ponatisnemo najpoprej pozdrave tržaške „Edinosti" na učiteljske skupščinarje. Pod zaglavjem: „Zborovanje Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev" piše „Edinost" v svoji 175. številki z dne 4. avgusta to le:
„XIV. glavna skupščina „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev" se bo vršila v Trstu dne 14., 15. in 16. avgusta t. 1. — Slavnemu slovenskemu občinstvu naznanjamo, da priredi ob tej priliki „Slovansko pevsko društvo" koncert v „Narodnem domu" v Barkovljah, dne 15. avgusta ob 6. uri zvečer na čast „Zavezi". — Druga okoličanska in tržaška društva naj blagohotno to upoštevajo. Lepo bi ne bilo od nas, če bi se ravno istega dne „raztrosili" na vse konce in kraje, ko obišče naše mesto, oziroma okolico — divne Barkovlje — častna četa onih narodnih delavcev, katerim slovensko ozemlje poverja svoj najdražji zaklad, katerim izroča skrbna in ljubeča mati Slovenija svojo lastno kri v pouk in vzgojo. — Plemenita, da, vzvišena je naloga učitelja-odgojitelja! Koliko truda in znoja, skrbi in dela, koliko iskrenega navdušenja in svetega ognja, koliko potrpežljivosti in samozatajevanja mu je treba, da ne kloni duhom pod veliko odgovornostjo nasproti Bogu, človeštvu in narodu svojemu; da mu ne zgine iz duše
Izlet v Benetke.
i.
Dragi p rijatelj!
Preden sva se poslovila v Trstu, sem Ti obljubil, da Ti ob povratku iz Benetk opišem »kraljico morja«. Ako danes izvršujem svojo obljubo, ne misli, da mi je to tako lahko! Sladkost spi globoko v mojem srcu, in nje čar izgine takoj, ko Ti jo izdam. To vem dobro, zakaj najlepše je človeku, kadar je sam s svojim notranjim bogastvom, kadar se mu duh pase po cvetočih poljanah, pričaranih v njegove prsi! A zdi se mu, kakor bi izdal veliko tajnost, kadar odpre srce pol zavistnim, pol dobrohotnim očem. Sam oskrunja svetišče, zgrajeno na utešenem hrepenenju, polno miru in zadovoljstva, razsvetljeno z večno lučico, ki brli v njem, globoko in visoko v njem, nekje na brezkončnem koncu neprehojenih, nepreglednih stezi, držečih tja do nedosegljivih smotrov! In tako zakipi iz enega utešenega hrepenenja tisoč novih, močnejših, neutešljivejših, kakor bi se milijon rok iztezalo proti solncu, ki je tako neizmerno daleč. Kakor bi se igral, poljubi eden žarek k sebi hrepeneče — in valovi se poležejo, zavlada mir, in sladkost plava daleč naokrog . . .
in srca konečni smoter in namen: dovesti izročeno mu mladino na pravo pot, po kateri poti naj ona potem privede ljubljeni narod svoj do postaje, kjer mu neha vse dosedanje „britko gorje". Zato je vestnemu učitelju rodoljubu v prvi vrsti „na srcu," da v oskrbovanje izročena mu nežna, narodova rastlina, postane — naša mladina, zavedna, poštena, in da nam iz nje vzrastejo značajna, mogočna debla
—	trdni, neomaljivi in močni stebri, na katere bo narod brezskrbno naslanjal tako težko, iz dna duše pričakovano poslopje milejše in srečnejše bodočnosti.
Dne 14., 15. in 16. avgusta prispejo k nam učitelji, kakor nam pravi njihov pesnik J. Leban: „Od tam, kjer Drave «e deroče Pode valove sred hribov, Od Save bistre, bodre Soče, Od sinje Adrije bregov."
Od vseh strani širne in mile nam zemlje slovenske pri-hiti one dni armada, ki vihti, brusi in bistri „uma svitle meče" in kateri je glavna naloga in vodilno geslo — kakor pravi nadalje pesnik:
„Da srečna bode nam mladina, Po njej slovenska domovina!"
Zlate so te besede in nam Tržačanom in okoličanskim Slovencem vzete so prav iz srca. Kdo izmed nas bi ne želel „sreče največe" predragi nam mladini in lepi naši domovini!?
—	Zato pa naj bodo prepričani širitelji in nositelji te sreče, da jih tržaškookoličanski Slovenci sprejmejo z odprtimi rokami in bratskim, ljubečim srcem. Skušali bomo po svojih skromnih močeh, da jim osladimo ure njih bivanja v naši sredi in v prijetno skrb nam bo, da ponesejo seboj tolažilno zavest in bodreče jih preprepričanje v težki njih nalogi, da so bili — „bratje med brati".
Zato jim kliče hvaležni narod ob bregovih sinje „Adrije" iz src globine: „Na veselo, bratsko svidenje ti naše vrlo, zavedno slovensko učiteljstvo!!"
V dan zborovanja, dne 15. avgusta, pa pozdravlja „Edinost" na uvodnem mestu pod naslovom: „Slovenskim učiteljem!" zborovalce tako-le:
A Ti maješ z glavo, češ: S takim praznim besedovanjem ne prideva nikoli v Benetke! Resnično! Zato pa rajša pustiva modrovanje, in Ti, prijatelj, me izvoli spremljati tja v mesto, zgrajeno na lagunah!
Dne 15. pret. m. zvečer nam je priredilo »Slovansko pevsko društvo v Trstu« prelep koncert v »Narodnem domu« v Barkovljah. Mojstrski je vodil dirigent Srečko Bartel ponosno število pevk in pevcev, ki so izvajali s čistimi, svežimi in krepkimi glasovi izbrani vspored ter mnogobrojno poslušalstvo razvnemali do neopisnega navdušenja. Ko se je bilo občinstvo porazgubilo, da dospe do zadnjih tramvajskih voz, so se tisti, ki se niso strašili hoje do Trsta, zgrnili tesneje k mizam. Med temi sem bil seveda tudi jaz in z menoj obe moji varovanki, če smem tako imenovati ljubeznivi koleginji Goričanki, ki si ju zaupal, prijatelj, mojemu varstvu, ker si moral sam ostaviti veselo našo družbo. Tam na gorenjem koncu vrta, ki je nad njim plaval sanjavi večer, se je zbrala k resnemu zboru sloveča krokarska družba s slovečim doktorjem Brnom na čelu. Pismena moja prošnja, se li smem s svojo družbico kot gost udeležiti važnega zborovanja, je bila milostno uslišana, in deputacija, ki jo je tvorila trojica izkušenih mož, je prišla k naši mizi, se nam vljudno in dostojno poklonila, nam ponižno naznanila sklep visokega
„Po več letih prišli ste zopet med nas, na bregove sinje Adrije, na skrajno mejo našega naroda, na ono točko naše domovine, kjer se bije obupen boj za obstanek, kjer se že desetleja na tisoče slovenskih starišev zastonj trudi za dosega slovenskega šolstva . ... I
Ta obupni žilavi boj našega življa za šolo — kaj nam dokazuje!? Dokazuje, kako umejo tržaški Slovenci pomen šole za življenje in napredovanje narodov! Da, naš živelj v Trstu umeje važnost šole morda tembolj ravno zato, ker — je nima! Ker občuti najintenzivneje na lastni koži silno škodo, ki jo trpi radi tega, da je njegovim otrokom odtegnena nenadomestna dobrota šolskega pouka na pametni pedagogični podlagi!
To vemo in občutimo najbolje mi, tržaški Slovene', ker se nam krati to, kar ima že vsaki najpriprostejši slovenski kmet v zadnji gorski vasi: šolo na podlagi pouka v materinščini! Nekdaj se je moč in ugled narodov merilo po številu vojakov! Danes živimo sicer — žal — še v dobi militarizma, ali ono merilo se je vendar že davno opustilo in je sedaj moč in veljava posamičnega naroda odvisna od kvalitete in kvantitete njegovega šolstva!
Narod, ki ne umeje, ali je nesposoben za umevanje pomena šolstva za vse njegovo življenje in snovanje, tak narod je narod brez bodočnosti. Kdor ne napreduje, nazaduje in umira! Napredek naroda pa ni možen brez sredstev splošne naobrazbe, brez sredstev za njega povzdigo na gotov kulturen n;vo! Šola paje tisti vir, iz katerega mu vzhajajo taka sredstva.
Čim pa narod ne more vspevati brez šole in častno živeti ob strani družili narodov, in ker šole ne more biti brez učitelja: le ingnorant ali pa neprijatelj naroda more zmanjševati ali celo tajiti neizrecno važnost učiteljskega poklica za sedanjost in bodočnost naroda!
Ljudski učitelji so oni, ki pripravljajo narode za mej-sebojno tekmovanje, oni imajo takorekoč usodo vsega naroda
zbora ter nas povabila, naj jih gremo osrečevat. In vstali smo in šli. In čestitljivi gospod predsednik nas je pozdravil z vznesenimi besedami, da smo bili ginjeni malone do solz. Nič manj vznesena in presrčna ni bila moja zahvala, ki je bila na eni strani izraz našega iskrenega veselja, na drugi strani pa nas je razvnela tako, da smo vsak zase, prav na tihem storili sklep: »Vztrajajmo, dokler se bo dalo!«
In tako je tudi bilo!
Končno pa je bilo vendarle treba misliti na odhod, zakaj pozna noč je že vladala okolo in okolo. Razporedili smo se in odkorakali proti mestu. Morje kraj njega je spalo. Zdajinzdaj se je zgenilo kakor v sanjah, in mesečina je trepetala po mirnih valovih, da je bila videti širna morska ravan vsa svetla, vsa polna raztopljenega srebra. Cesta se je izlila v mesto, in krenili smo v kavarno, kjer se zbirajo tržaški Slovenci. Tamkaj je še vladalo veselo življenje. Ko smo se potopili vanj, so nas pozdravljali veseli klici. A tudi od tod je bilo treba oditi, ko je dospel čas, ki nas je klical, da se pojdimo pripravljat na pot v Benetke!
Bilo je nekam zaspano zgodnje jutro, ko smo se začeli zbirati na obrežju. Tik njega je kipel iz morja naš parnik »Trieste«, in po mostiču so stopale naše vrste nanj ter se razgrinjale po tesnem krovu. Stoinosedemdeset nas je zasedlo klopi in stoke s platnenimi sedali. V parnem kotlu je zabučalo, zapel je zvon, oglasil se žvižg, vijak se
v svojih rokah. Pokrajine, kjer je dobro in urejeno ljudsko šolstvo, spoznavati je na prvi mah. Oglejmo si n. pr. le bližnji sežanski okraj, kjer je šolstvo uprav uzorno razvito in takoj zapažamo blagodejni vpliv istega! Ljudstvo je bistro in razumno, stanovanja, da-si priprosta, vendar okusna in snažna, polje skrbno obdelovano in kar je po posamičnih vaseh delavcev, so po večini taki, da se lahko merijo in celo prekašajo rokodelce po mestih. Zasluge na vsem tem pa imajo v prvi vrsti učitelji, ki so si svesti svojega težavnega in z veliko odgovornostjo spojenega poklica, katerega izvršujejo — vkljub slabim gmotnim razmeram — s pravim ognjem idejalnega navdušenja. A tako požrtvovalno delovanje pričakovati je le od onih učiteljev, ki so prešinjeni z ljubeznijo do svojega trpečega naroda! Ali, ako je kateremu učitelju potrebno narodno navdušenje v izvrševanju svojega težavnega poklica, potrebno je gotovo v prvi vrsti slovenskemu učitelju, učitelju onega naroda, ki je na vseh straneh zatiran od svojih sovražnikov. Slovenskemu učitelju ni dovolj, da izvršuje svoj poklic le v šolski sobi in med šolsko mladino, marveč mora on biti tudi voditelj in učitelj vsemu prebivalstvu tudi izven šole za usposobljanje za boj za narodni obstanek.
Z ozirom na vse to je slovenski učitelj še premalo čislan in upoštevan in po krivici zapostavljen za drugimi stanovi, ki niso tolikega pomena za napredek in blaginjo naroda.
Slovenski narod mogel bo še le takrat smatrati svoj obstanek popolnoma zagotovljenim, ko bo na vseh koncih in krajih naše domovine dovolj apostolov omike in prosvete, dovolj slovenskih učiteljev, ki bodo mladini poleg potrebnih znanostij ucepljali v srca tudi ljubezen do svojega naroda. Ker pa je materijalno blagostanje naroda v tesni zavisnosti od njega splošne kulturne stopinje, sta za naš narod uredba šole in oni, kateremu je poverjena ista, tudi in naravnost usodnega gospodarskega pomena. Mladina se v slovenski šoli ne uči samo citati in pisati, se ne zavzema samo idealne ljubezni do svojega naroda, marveč se vsposoblja tudi za konkurenčni boj z drugimi narodi. Kako naj bi se naš narod
je zasvedral v zeleno vodo, krmar je zasukal kolo, prijatelji na obrežju in mi na krovu smo vihteli klobuke in robce, za-donela je naša slovenska pesem; morje se je zapenilo in za-šumelo —- in parnik je odplul tja v nedogledno daljavo ...
Potnice in potniki smo bili krasne volje. Dovtip in šala sta se ukrcala z nami na parnik, in zdelo se nam je precej v začetku, da bo vožnja do Benetk vesela in prijetna. Kakor da se ziblje naša ladjica po taktih ljubke popevke »Barčica po morju plava . . .«, tako se nam je videlo, ko se je oglasilo naše petje, ki je zdajinzdaj zamrlo v bučanju penečega se valovja.
Moji varovanki in jaz smo si izbrali prostore na sprednjem delu parnika, od koder so držale železne stopnice tja gor na vzvišeni kljun, ki je brezobzirno rezal morsko gladino, da se je kot jezna delila v belopenaste brazde, ki so se šele daleč za nami strnjale v valovito površje. Lovil sem se po krovu semintja, da sem videl, kdo vse se vozi v Benetke. Pozdravljali smo se veselo in presrčno, dasi smo se videli nekoliko ur prej. Takoj se mi je zazdelo, da se čutimo vsi tu-le na globokem morju v tej lupini, ki nas nosi nad požrešnim dnom, kot ena sama velika familija . . .
Nekaj nas je stopilo dol v ladjin drob, v tesan sa-lonček. Posedli smo po mehkih zofah, prepevali vesele pesmi ter si nazdravljali s črnim vinom, ki ga je točil
vspešno boril n. pr. proti gospodarski konkurenciji, ako bi slovensko mladino poučevali v nemških šolah in po nemških učiteljih? Tisti čas, ki ga izgublja slovenski učenec v nemški šoli, da se priučuje tujemu jeziku, porablja nemški učenec v to, da si pridobiva znanosti, katere mu služijo v poznejšem življenju. Na ta način, ako nima slovenskih šol in narodnih slovenskih učiteljev, bi moral naš slovenski narod vedno zaostajati za drugimi narodi.
Odveč bi bilo še nadalje dokazovati veliko važnost šolstva sploh in slovenske šole ter naloge slovenskih učiteljev še posebe. Toliko se je že govorilo in pisalo o pomenu slovenskega učitelja za slovenski narod, da bi bila vsaka beseda le ponavljanje tega, kar se je že neŠtevilnokrat popolnoma upravičeno zatrjevalo. V veselje in ponos nam je torej, da moremo zopet v naši sredini pozdraviti širitelje in pijonirje prosvete in napredka, te stebre slovenskega naroda! Iz srca jih pozdravljamo z željo, da bi tudi letošnje učiteljsko zborovanje v Trstu prineslo našemu narodu obilo koristi, učiteljstvu pa da bi povspešilo toli zasluženo zboljšanje gmotnih razmer in zasluženo povišanje ugleda med narodom. Čim bolj bo znal narod primerno ceniti plodonosno delovanje slovenskega učiteljstva, tem bolj bo učiteljstvo hvaležno na tem priznanju, napenjalo vse svoje moči, da dovede narod do sreče in blagostanja, kar slovensko učiteljstvo slovesno obljubuje v svoji „zavezni" pesmi, ki se glasi:
Od tam, kjer Drave se deroče Pode valovi sred hribov, Od Save bistre, bodre Soče, Od sinje Adrije bregov Tovariši smo se združili, Da čvrsti, delavni bi bili, Da srečna bode nam mladina, Po njej slovenska domovina.
Na noge torej čas je dela, Učitelji slovenski vsi, Zaveza naša da bo cvela Podajmo roke zvesto si,
postaren Lah v ozki kabini. Skoro smo pozabili, kod se vozimo. Le kadar so se zazibala tla pod nami, da so tisti, ki so stali, omahnili k stenam in da je skozi okrogla odprta okenca plusknila voda v notranjščino, smo se zopet spomnili, da nismo tako na varnem kakor če bi hodili in potovali po materi zemlji. Koleginji Goričanki sta začeli tožiti, da sta lačni. Stopil sem na krov, v kuhinjo. Tam je že dišalo po laških tripah, ki bodo kmalu, kakor mi je zatrjeval preprosti kuhar, dobre za užitek. Ko sem se vrnil s tem poročilom in tolažilom, je jela razposajena veselost v salončku že pojemati, saj je bilo tamkaj bolj in bolj vroče, soparno in zadehlo, a zunaj na krovu je pihal hladan, prijeten veter, ki je že med tem časom dvema sopotnikoma odnesel pokrivali. In ni trajalo kdo ve koliko časa, pa so že začeli prihajati med nas žalostni ljudje bledih in upadlih lic. Bilo je prav in lepo od nas, da smo se jim umaknili z mehkih sedežev, kamor so polegli ubogi bolniki in še ubožnejše bolnice. Mi pa, ki nam ni bilo ni trohice zla, smo odšli na krov, da se pokrepčamo s primitivnimi izdelki ponižne umetnosti našega kuharja.
Ah, to vam je bil žalosten pogled! Tretjina naših ljudi se je že milo zvijala na sedežih ali pa obupno visela preko oprsja nad čim nemirnejšim morjem . . . Komaj smo se prizibali do svojih prostorov. Tamkaj pa je bilo že mnogo žalosti in bolečin! V srce sta se mi smilili dve mladi kole-
A Bog se srečo jo porosi, Da zlatega sadu vam nosi, Da srečna bode nam mladina, Po njej slovenska domovina.
Nevtrašeno se potegnimo Za ugled naš, svobodo in čast, Požrtvovalno se trudimo Za naših šol procvet in rast. Tako bo krepko in veselo In plodonosno naše delo Ter srečna mila nam mladina, Po njej slovenska domovina. Poleg „Edinosti" so podpirali „Zaveznike" kolikortoliko tudi vsi drugi napredni slovenski listi, za kar jim hodi izražena na tem mestu prisrčna zahvala.
__(Dalje prih.)
Književnost in umetnost.
Slovenska šolska Matica. fDalje.) Drugo za učiteljstvo prekoristno delo naše vrle „SI. Š. M." je Realna knjižnica. Zbirka učne snovi za pouk r realijah na ljudskih šolah. Pomožne knjige za ljudskošolske učitelje. Urejuje Viktor Bežek, c. kr. učiteljski profesor. Prvi del. „Zgodovinska učna snov za ljudske šole". V Ljubljani 1902. Izdala „Slovenska Šolska Matica. Natisnil A. Slatnar v Kamniku. Cena 2 K. — Zgodovinska učna snov za ljudske šole. Sestavil Josip Apih, c. kr. učiteljiški profesor. Ka-košen namen ima „Realna knjižnica", nam pove gosp. pisatelj sam v predgovoru, v katerem piše tako-le: „Realna knjižnica" bode, kakor že naslov svedoči, zbirka učne snovi za pouk v realijah. Da so take knjige nujno potrebne, o tem pač nihče ne dvomi. Iz katerih virov pa naj za-jemlje učitelj, ko se pripravlja za pouk? Nemška književnost ohiluje s takimi pripomočki, z dobrimi in — slabimi. K njim se zateka navadno slovenski učitelj in zajema iz njih, kar se mu zdi primerno. A najde li tudi vselej v njih, česar potrebuje? Ne, niti ni možno, da bi vselej našel. Mnogo je res takega učnega gradiva, ki je porabno za vsako ljudsko šolo, ki ga je treba takisto predelati v severnih deželah, kakor v južnih, takisto na vzhodu kakor na zahodu. Toda
ginji, ki sta v solzah in vzdihih malone umirali v varnih naročjih dveh sopotnikov. Moji varovanki sta se držali čvrsto in pogumno, in če bi bilo verjeti njiju zatrdilom, bi prijadrali zdravi in veseli na konec sveta. Ali žal, da je prišlo drugače! Najprej je omahnila ena in precej potem — bodisi iz kolegijalnosti ali iz sočutja — druga. Kaj je .bilo storiti nam, ki nam ni bila vožnja po morju ne v peto ne v šesto? Mene je obhajala čudna, dotlej še neznana žalost. Prijatelj Tone z dolgo brado mi je ponudil požirek grenke pijače, in izza vogla se je prišalil prijatelj Jaka s steklenico hladnega piva — in moje žalosti je bilo konec. Veselo sem zopet sedel na svojem stolu in strgal korenček v levo in desno stran. Žalostni pogledi so krotili mojo škodaželjnost, in zdel sem se enak usmiljenemu Samaritanu, ko sem hodil po vode in iskal po ladji limon.
Veselost naših popevk ni nič kaj uspešno učinkovala: zdela se nam je enaka prisiljeni šali, humorju pod vislicami. Morje je postalo resno nemirno. Zdaj je zašumelo kot mogočna, temna pesem, zdaj se nagrbilo v šušteče valove, ki so se dvigali preko ladjinega oprsja ter nam močili tla pod nogami. Temni oblaki so se jeli grmaditi po visokem nebu, da sem imel občutek, kakor da se vozimo v rakvi v gotovo pogubo. Krmar pa, mož opaljenega lica z dolgo, sivo brado, je mirno stal pri krmilu, potegnil kapuco črez ušesa in gledal z veščim očesom v daljavo ...
pedagogika nas uči, in že vsak učitelj novinec dobro ve, da se je pri izboru učne snovi v realijah zlasti ozirati na domovino — na domačo zemljo, domače prirodnine, domačo zgodovino. Kar nas obdaje v domovini, to zbuja v otroški duši prvo in največje zanimanje, s tem ga moramo najprej seznaniti. Domače predstave so duševna podlaga, z njih pomočjo si prisvajamo predstave tujih predmetov, tujih krajev, tujih dogodkov, tujih razmer itd. Da se nemški pisatelji ozirajo zlasti na svojo nemško domovino, se razume samo ob sebi. In baš zato slovenski učitelj v nemških knjigah ne najde vsega, česar je njemu treba; baš zato je slovenskemu učitelju treba posebnih ktyig, ki naj ustrezajo v vsakem oziru njegovim potrebam. Še v drugem pogledu pa so slovenskemu učitelju nujno potrebne knjige, po katerih se bo lahko pripravljal na pouk. Kdor sam sebe opazuje, ve, da kaj radi izražamo misli v isti ali slični obliki, v kateri smo jih sprejeli. To je vzrok, da se mnogih grinanizmov ne moremo iznebiti. Ker čitamo mnogo in mnogo v nemškem jeziku, mislimo tudi mnogokrat nemški in nemški osnovane misli prelagamo potem s težavo v slovenščino. Slog ostane pri tem navadno nemški, če so tudi besede slovenske. In kdo bi nam to zameril? Le pomislimo, da ima vsak predmet — zemljepisje, zgodovina, prirodopisje itd. — svoje posebne izraze, svoje posebno imenstvo, svoja rekla, svoj slog, in vsemu temu se je treba posebej priučiti in privaditi. In koliko slovenskih učiteljev se ni učilo nikoli teh predmetov v slovenskem jeziku, ker je učni jezik na naših učiteljiščih povsem ali pa izvečine nemški! Torej tudi glede pravilnosti in čistosti jezika nam je živo treba slovenskih virov, da bode iz njih črpal slovenski učitelj. Res je, da ima slovenska književnost marsikatero knjigo, ki se da v ta namen prav dobro porabiti; toda vprašam: ima li vsak učitelj ali vsaj večina njih vse dotične knjige pri rokah? In če jih ima, utegne li iztikati in iskati vsak dau po ccli knjižnici, kje bi se našlo kaj primernega gradiva? In pa še to je treba pomisliti: Pisatelj, ki piše kako knjigo ali kak spis, mora v mislih imeti bralce ali občinstvo, kateremu jo njegovo delo namenjeno. Poleg smotra, ki ga hoče doseči, se mora ozirati na duševno obzorje bralcev; po njih duševnem obzorju se ravna, izbirajoč snov svojemu spisu, po njem se ravna pri razvrstitvi snovi, in po njem mora osobito uravnati svoj slog. Učenjakom namenjen znanstven spis zahteva povsem drugačnega sloga, nego učna knjiga, ki je namenjena srednjim
Med vrenje in razdivjano moč mokrega elementa so hrepeneli glasni vzdihi in bolni vzkliki bledih, obupanih bolnic — žal, brez uspeha! Vse kompetence niso nič izdale — morje ne pozna protekcije.
Izkušeni potniki so nas neizkušene tolažili, da ne bo nič hudega, da se morje samo igrajčka in uganja svoje muhaste šale. Da bi vrag vzel tako igrajčkanje, sem si mislil na tihem, a drugi so kar glasno naskočili ubogega tovariša Grmka, ki je bil glavni vzrok naše vožnje v Benetke. A tovariš Grmek se je hudomušno smejal in nas zagotavljal, da ne kaže sedaj, ko smo že preko pol pota, obračati ladje nazaj.
Jaz sem zopet napravil promenado po krovu. Spotoma sem si izmislil slab dovtip in ko sem se prigugal do gospe našega predsednika, ki mu je žalostno slonela na rami, sem pogumno nastopil s svojim slabim dovtipom. »Gospa«, sem dejal, »kadar se oženim, popeljem svojo sladko družico v Benetke, da mi spotoma umrje! Tudi vrečo vzamem s seboj in težak kamen, da potopim sladkost svojega življenja v dno srečnega morja!«
Pa bi moral videti, prijatelj, kak pogled mi je segel do duše! V zavesti, da sem prejel zasluženo plačilo za slabo svojo šalo in ko sem mimogrede potolažil srca bridkost s čašico slabega konjaka, sem priplaval na svoje mesto nazaj, se stisnil na svoj stolček in razpel dežnik. Začelo je nam-
šolam, in le-ta mora biti zopet drugače pisana nego učna knjiga za ljudsko šolo. Najtežje ti je izvestno, zadeti pravo struno, kadar pišeš za širše občinstvo, ker je duševno obzorje različnih bralcev zelo različno in deloma zelo ozko in omejeno. Poljudno pisati in poljudno govoriti je velika umetnost, ki je le malokomu dana. To je baš tisto, kar imenujemo v ukoslovju „učni način", ki se javlja v „učnem tonu", „učnem kretanju" in „učnem zanosu". Iz tega pa sledi, da nikakor ni umestno, ako ljudsko-šolski učitelj išče snovi za svoj pouk v znanstvenih knjigah ali pa v šolskih knjigah, namenjenih srednjim šolam, učiteljiščem itd. Kajti po izkušnji, katero smo že gori omenili, s tem zaide v nevarnost, da bo pri pouku izražal svoje misli v isti ali slični obliki, v kateri jih je sprejel. Učene knjige in šolske knjige za višje šole torej nikakor niso primerni viri, iz katerih učitelj zajemaj snov svojemu pouku, ampak v to svrho služijo najbolje dobri poljudno pisani sestavki. V njih najdeš kolikor toliko primerno zbrane snovi v primerni obliki. Čitanje dobrih poljudno pisanih znanstvenihknjig in sestavkov je izmed najboljših sredstev, s katerimi si učitelj pridobiva dober učni ton. Takšnih knjig izvečine pogreša naše kujištvo. Poleg nemških virov so doslej mnogi slovenski učitelji rabili čitanko ali berilo kot nekako realno enciklopedijo, meneč, da so svojo dolžnost glede realnega pouka storiM, ako so učencem kakor si bodi razjasnili vsebino čitanke. Žalibog, da je bilo to doslej z našimi čitankami možno. Toda nadejamo se, da dosedanje čitanke kmalu izginejo s pozorišča, in da bo po novih Čitankah taka zloraba sploh nemožna. Kajti čitanka ne sme biti realna anci-klopedija vsakojakih ved. — Z navedenimi pomisleki je, tako se nadejamo, upravičena realna knjižnica, ki bode učiteljem nudila učivo za realni pouk v kolikor možno poljudni obliki. Toda čemu se zagovarjamo, ko nam nihče ne ugovarja? Realna knjižnica bo torej polagoma prinašala snov za zgodovinski, zemljepisni, prirodopisni in prirodoslovni pouk. Ker so šole različne po obsegu — poleg enorazrednih in dvorazrednih imamo tudi štirirazredne, petrazredne in šestrazredne, in če Bog da, dobimo sčasoma tudi osemrazredne — ker torej ena šola potrebuje več snovi, druga manj, in ker je eni potrebno, česar druga ne rabi, mora biti obseg knjige tolikšen, da za vsako šolo najdemo v njej toliko snovi, kolikor je potrebujemo za vsak slučaj. Učitelj bo najbolj vedel, kaj in koliko bo moral izbrati za svoje posebne razmere. Iz vzrokov, ki
reč deževati. Mornarji so sicer razpeli široke rjuhe, a od strani in črez špranje je vendar naletaval dež, da so se vsi odmaknili od kraja proti sredi, kjer je bilo vendarle varnejše. A hipoma je počil glas: »Razmaknite se! Ne vsi na eno stran! Lahko se prevrnemo, in naše oči ne bodo nikdar gledale Benetk!«
In od vseh strani so se zopet začuli žalostni vzkliki, in več kot polovica jih je v tistem trenutku zaprisegla, da se ne bo nikdar več vozila po morju. Če pride sploh v Benetke, pa bo ubrala pot nazaj po kopnem, ko je človek vendar varnejši. V svoji samopašnosti sem se razveselil, češ, kako se ti bo prijetno voziti nazaj, ko bo toliko prostora!
Svoji dve spremljevalki sem povabil pod tesno streho svojega dežnika. Ena mi je sedla na kolena, ¡druga se mi je naslonila na desno stran. Zdelo se mi je, da se pritiska k meni dvoje plahih golobic, in lepa se mi je zdela vožnja po viharnem morju. In ko sem se ozrl okrog, sem videl na vseh koncih in krajih, kako so se stiskali ljudje drug k drugemu, kako so iskali zavetja in podpore drug pri drugem, in zopet se mi je zazdelo, da se čutimo vsi tu-le na globokem morju v tej lupini, ki nas nosi nad požrešnim dnom, kot ena sama velika familija . ..
Moji pogledi so plavali tja daleč po razpenjeni morski gladini. Zdelo se je, da se odmika sedaj nekam v daljo
jih ni težko uganiti, začnemo to delo z zgodovino. Po osnovi, I ki smo si jo naredili, bo trajalo nekaj let, predno bo realna knjižnica dovršena. Od zanimanja učiteljstva bo v prvi vrsti zavisno, je-li bomo mogli korake pospešiti, da pridemo prej do zaželjenega smotra".	(Dalje.)
Prešernove poezije. Ant. Aškerc. V Ljubljani 1902. Založil L. Schwentner. — 231 str. 8". Cena broširane izdaje 2 K, po pošti 2 K 10 h. Elzevir izdaja (rudeče usnje z zlato obrezo) 3 K, po pošti 3 K 20 h. K novi izdaji Prešernovih poezij je napisal A. Aškerc 54 strani obsežen življenjepis, literarno zgodovinsko črtico in estetiško oceno. To je najpopolnejša izdaja Prešernovih poezij ter je A. Aškerc doslej v „Dodatku" priložene, neobjavljene pesmi iz roko- i pisne ostaline razvrstil po dotičnih poglavjih. V uvodu je zbral Aškerc mnogo novib, doslej neznanih podatkov iz Prešernovega življenja in delovanja. Knjigi je pridejana tudi pesnikova slika. Knjigo torej toplo priporočamo, ker je tudi okusno tiskana. Več o priliki.
V e s t ii i k.
Osobna vest. Ravnatelj goriškega učiteljica, g. Štefan Križnič, je dobil naslov šolskega svetnika.
Časten dan učitelja-veterana. V Pilštajnu je praznoval 1. t. m. petdesetletnico svojega učiteljskega delovanja gospod Josip Čižek. Sorodniki, učenci, prijatelji in tovariši slavljenca so kar tekmovali med seboj s pripravami, da dostojno proslavijo ta častni dan priljubljenega in zaslužnega moža.
Učiteljski veteran. 94 letnico bo obhajal v septembru vpokojeni učitelj gospod Andr. Turk v Št. Vidu pri Zatičini. Ravno pred 70 leti je pričel svojo učiteljsko službo v Trnovem v Ljubljani. V letu 1870. stopil je v stalni pokoj. Duševno in telesno je starček primeroma še dokaj krepak.
Pohvalno priznanje je izrekel dež. šolski svet v Gradcu g. nadučitelju Josip Vidic-u v Št. Pavlu v Sav. dolini za 42 letno izborno in uspešno delovanje na polju prosvete in šolstva ter mu to sporočil v posebnem dekretu. Tudi mi čestitamo blagemu starosti na tem odlikovanju.
25 letnico učiteljskega službovanja so praznovali, kakor se nam poroča, minoli mesec v Mariboru gg. Groli-mann, Košenina, Košutnik, Petriček, Sabati, Schreithofer, Wolf in Žager. Izmed profesorjev so se tega slavlja udeležili gg. Koprivnik, Lavtar in Robič. Škoda, da takih 25 letnic ne praznujejo vsi nekdanji letniki, ker to mnogo pripomore do solidarnosti in do prepotrebne osebne dotike med uČiteljstvom.
sedaj zopet bliža ter nas dviga in pogreza, kot bi sedeli v prožnem sedlu iskrega vranca. In tamkaj iz dalje, iz sinjosti, ki je počila na obzorju, je priplaval do nas gorak poljub božjega solnčeca, ki se nam je razlil po dušah, kakor bi nam nevidne roke vanje izlile hladečega balzama. Morje je prihajalo mirnejše in prijaznejše, oblaki so se trgali in se kot umazane krpe potapljali vanje. Zadihali smo svobodno in veselo! Čisto italijansko nebo se je bočilo nad nami, in tam v daljavi, kot v svilnato tančico zagrnjeni daljavi so se jeli dvigati pred nami visoki stolpi in smele kupole »kraljice morja« — lepih Benetk !
Vse skrbi in težave so bile hipoma pozabljene. Zado-nela je vesela pesem, in dame so si začele urejati lase in obleko. Naš parnik se je ustavil. Vstopili so laški financarji in se pred vsem začudili, da se že ne goste z nami morski volkovi, ker nas je bilo preveč na tako majhni ladji . . . Meni pa je bila glavna skrb, da mi ne ugrabijo tobaka. A zanj se ni zmenil nihče! Naš parnik so obkrožili gondoli-jerji. Benečanskih cerkva ure so bile poldne, ko smo stopili na kopna tla.
Žal ti bodi, prijatelj, da nisi bil z nami: bilo je v resnici strašno lepo.	E. Gangl.
Učiteljska premeščenja in nameščenja v tolminskem okraju: Jos. Rakovšček je imenovan def. voditeljem na trorazrednici v Cerknem, Eliza Jaki i ravnotam kot def. učiteljica, Fr. Uršič voditeljem na Žagi, Vikt. Vuga je premeščen kot def. voditelj iz Drežnice na Idrijo, začasno: Fr. Kokole iz Podbrda v Log, Iv. Gerželj z Idrije v Drežnico, Jos. Semolič iz Reka-Poljice na Št. Viško Goro, Karol G run t ar iz Kamna v Idrsko, Milan G run t ar iz Tolmina v Nemški Rut in Gizela Širca kot podučiteljica v Tolminu.
Zahvala. „Čcsko-slovenski spolek v Pragi" je blagoiz-volil vnovič poslati podpisanemu vodstvu 160 K za dve častni nagradi za dva najboljša slovenska mladinska spisa. Za ta veledušni in plemeniti bratski čin je „Zaveza avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev" pri v svoji glavni skupščini v Trstu dne 15. t. m. cenjenemu „Češko-slovenskemu spolku v Pragi," osobito njega požrtvovalnemu predsedniku gospodu Janu LegatH z velikim navdušenjem izrekla svojo najtoplejšo in najsrčnejšo zahvalo.
Vodstvo „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev".
V	Ljubljani, dne 31. avgusta 1902.
Tajnik: Drag. Česnik.	Predsednik: L. Jelene.
P. i. učiteljstvo opozarjamo na današnji inserat gosp. Jerneja Bahovca, ki je prevzel Jos. Petričevo trgovino s šolskimi zvezki in drugimi šolskimi potrebščinami. Nastenske table k Črnivčevi Računici so za vsako šolo neobhodno potrebno učilo, brez katerega je uspešno poučevanje v računstvu na postavi Črnivčeve Računice skoraj" nemogoče. Prav tako potrebna za vsako šolo je tudi Dimnikova „Avstrijska zgodovina za ljudske šole". Petričevi šolski zvezki naj se naročajo v bodoče pri gosp. J. Bahovcu, kateri ima v zalogi tudi vse šolske knjige.
Iz seje kranjskega deželnega šolskega sveta. Deželni šolski svet je sklenil ustanoviti enorazredno šolo t K o ritnic a h in dvorazrednico v Vrh p olju. Sola v Buda-njah se razširi v dvorazrednico, II. mestna deška ljudska šola v Ljubljani se pa sukcesivno razširi v osemrazrednico. Definitivnimi učitelji ozir. defin. učiteljicami so imenovani gg Alojzij Ponikvar v Velikem Trnu, Valentin Mikuž v Podkraju, Terezija Bole v Vrabčah, Gabrijela Jereb v Čermošnici, Mihaela Novak v Senožečah, Ana Novak Božič v Kamni Gorici. Za definitivno učiteljico na šoli v Kolovratu je imenovana učiteljica na privatni šoli v Pressbaumu pri Dunaju gdč. Pavla V o dušek. Na lastno prošnjo so prestavljeni gg.: nadučitelj v Poljanah Ivan Pipan na Trato, nad-učitelj v Banjaloki Anton Bezeg na Goče, učiteljica Alojzija Delak iz Prema v Gornji Logatec, nadučitelj Jernej Ravnih ar iz Mokronoga v Trnovo. Na lastno prošnjo so umirov-ljeni gg. nadučitelj v Trnovem Martin Zamik, učitelj na I. mestni deški ljudski šoli Valentin K u m m e r, učitelj v Hrušici Franc Klinar, nadučitelj-ravnatelj Franc Raktelj.
Razpis častnih nagrad. Češko-slovenski spolek v Pragi, pod predsedstvom velikega prijatelja slovenskega naroda in zlasti slovenskega učiteljstva, gospoda Jana Lego-ta, hoče še nadalje podpirati slovensko mladinsko slovstvo s častnimi nagradami. V to svrho je zopet poslal 160 K za dve častni nagradi za dva najboljša mladinska spisa.
Radostno objavlja podpisano vodstvo ta plemeniti ukrep bratov Čehov ter razpisuje s tem dve častni nagradi po 100 in 60 K za najboljša mladinska spisa, obsezajoča najmanj po 3 tiskovne pole.
Špisa morata biti izvirna in primerna otroškemu duhu. Rokopise je poslati predsedništvu Zaveze do 31. decembra t. 1.
Pisatelji naj se ne podpišejo na svoj rokopis, temveč naj priložijo svoja imena v zaprtem ovitku, na katerem bodi zabeležen naslov dotičnega spisa.
Spise bodo ocenjevali posebni ocenjevalci. Ocenjena spisa bodeta last Zaveze in izideta kot IV. in V. zvezek „Mladinske knjižnice."
Vodstvo „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev.
V	Ljubljani, dne 31. avgusta 1902.
Drqrg. Česnik, tajnik.	L. Jelene, predsednik.
Navodilo k Črnivčevi Računici boislo še ta teden. Naroča se ali naravnost pri „Slovenski šolski Matici" ali pa pri trgovcu Jerneju Bahovcu in sicer po 1-20 K, knjiga „Navodilo" je za vsakega učitelja prvega razreda neobhodno potrebna.
„Dnevnik" je izšel pravkar v J. Bahovčevem založništvu v Ljubljani. Tudi g. Šeber v Postojni je izdal „dnevnik", kateri se pa razlikuje od Bahovčevega.
Poziv! Z ozirom na sklep glavnega zbora „Zaveze" v Trstu pozivlje podpisano predsedništvo p. i. učiteljstvo, da blagovoli slavnoisto sporočiti „Zavezinemu" predsedniku vse one pomisleke oziroma dodatke, ki jih želi dodati k v 24. in 25. št. „Učit. Tovariša" objavljenem „disciplinarnem zakonu".
Ker je preosnova našega „disciplinarnega zakona" vitalnega pomena za vse avstrijsko učiteljstvo in ker želi podpisano predsedništvo, da se poda merodajnim korporacijam nekaj popolnega, vsestransko in temeljito sestavljenega, prosi podpisano predsedništvo, da se vpošljejo eventuvalni spre-menjevalni predlogi najkasneje do 1. novembra t. I.
Na podlagi došlih nasvetov se objavljeni „disciplinarni zakon" popolni in potem predloži kompetentnim faktorjem.
Predsedništvo „Zaveze avstr. jugoslovanskih učiteljskih društev.
V Ljubljani, 1. septembra 1902. Drag. Česnik s. r., t. č. tajnik. L. Jelene s. r., predsednik.
Tovarišem, ki so dovršili mariborsko učiteljišče leta 1892. Letos je minulo 10 let, odkar smo zapustili zavod, na katerem smo zraven resnega dela prebili i marsikatero prijetno urico. Pri odhodu sklenili smo, da se po preteku te dobe zopet snidemo, da si oživimo stare spomine ter si zopet utrdimo prijateljske naše vezi.
Najugodnejši dan je za to 4. oktober. Na predvečer (3. oktobra) je prosti sestanek v gostilni pri „Gambrinu", s tem je i ustreženo istim, katerim morda orgljarska služba ne dopušča, priti v soboto. Ta dan imajo učiteljiščniki ob i/2l uri v Alojzijevi cerkvi cesarsko mašo, katere se i mi lahko udeležimo. Tekom predpoldneva nato poset učiteljišča, ogled mesta in njegovih novejših naprav, ki so za marsikaterega gotovo zanimivi. Opoldne obed v gostilni k „Gambrinu".
Tovariši, pokažimo sedaj, da je vladala mej nami solidarnost in čut kolegijalnosti — pridite vsi!
V Mariboru, 25. avgusta 1902, Hinko Druzovič,	Rudolf Grill,
• učitelj v Ptuju.	učitelj v Radvanju pri Mariboru.
Učiteljski konvikt. Tvrdka Josip Petrič, tovarna za šolske zvezke itd. v Ljubljani, 300 K; g. L. Fursager, trgovec v Radovljici, od lanskega šolskega leta prodanih šolskih zvezkov 6.31 K; G. Rihard Šeber, tiskar in založnik šolskih tiskovin v Postojini, 50 K.
P. i. gg. c. kr. okrajne šolske nadzornike prosim, da mi blagovolijo za Pedagoški Letopis „Slovenske šolske Matice" poslati teme in teze, ki so se obravnavale oziroma vsprejele pri letošnjih okrajnih učiteljskih konferencijah. L j u-bljana, dne 10. kimovca 1902. Jakob Dimnik, učitelj in odbornik „Slov. šolske Matice„.
Slovenska Šolska Matica. V odborovi seji tega pedagoško-književnega društva dne 4. t. m. so se vzeli na znanje poverjeniki, ki so se nastavili izza zadnje seje. Nova poverjeništva se osnujejo za Celje (mesto), Novo mesto, II. drž. gimnazijo in realko v Ljubljani. — Za 1. 1902. dobe dru-štveniki troje knjig: 1.) Pedagoški Letopis, obsegajoč poročila o posameznih nčnih predmetih, pedag.-znanstvene razprave, poročilo o društvenem delovanju in imenik članov; 2.) Učne slike, t. j. po formalnih učnih stopinjah prirejene obravnave vseh beril, nahajajočih se v sedanjih Abecednikih in v Začetnici; 3.) Realne knjižnice II. snopič: nadaljevanje Apihove zgodovinske učne snovi za ljudske šole. — Določil se je tem knjigam obseg; izbrale so se izmed ponudnikov najcenejše tiskarne, ki prevzemo delo. Ker so rokopisi že večinoma pripravljeni, se začno knjige prav v kratkem tiskati, tako da jih dobe člani še pred Božičem. — Matica namerava izdati tudi kratke realne knjižice za učence najvišjih razzedov. —
Dalje izda in založi navodilo k Črnivčevi I. računici v obsegu 5 tiskanih pol. Cena iztisu je 1-20 K. Knjižica se že tiska in jo bode v nekaj dneh dobiti pri odboru in pri ljubljanskih knjigotržcih (tudi pri J. Bahovcu, ¡trgovcu s papirjem). Poštnino je posebej plačati. — Sklenilo se je, da priredi Matica tudi letos pedagoška in znanstvena predavanja v Gorici (g. prof. Bežek) in v Ljubljani (o Božiču g. ravnatelj H. Schreiner o formalnih učnih stopinjah). — Društvo stopi v dogovor s „Hrvatskim pedag. književnim sborom" zaradi vzajemnega dobivanja knjig, ki jih izdajeta društvi. Konečni sklep se prepusti občnemu zboru. — Slednjič se obrača odbor še enkrat do vseh, ki nameravajo pristopiti k društvu, naj se podvizajo z letnino 4 K, da more odbor še v pravem času določiti število iztisov posameznim knjigam. Ker še veliko poverjenikov ni vposlalo nabranega denarja, oziroma zglasila svojih članov, se prosijo, da to takoj store. Pripomni se, da se je v okrajih, ki so že zglašeni, število članov v primeri z lanskim letom dokaj pomnožilo.	ODBOR.
Zahvala.
«
Podpisano vodstvo izreka tem potom najiskrenojšo zalivalo vsem onim, ki so pripomogli da je XIV. glavna skupščina „Zaveze avstr. jugo-slov. učit. društev" dne 14., 15. in 16. avgusta t. 1. v Trstu uspela tako sijajno.
Imenom se zahvaljuje pripravljalnemu odboru za obilni trud, ki ga je imel s pripravami za „Zavezino" zborovanje; posebno pa gosp. učitelju Antonu G r m e k u za prireditev banketa jn izleta v Benetke; slav. čitalničnemu odboru za prepustitev prostorov Čitalnice za zborovanje delegacij; slav. „Slovanskemu pevskemu društvu" za prireditev koncerta v „Narodnem domu" v Barkovljah; vsem tržaškim in okoličanskim Slovencem na čelu gosp. dr. Rybaru za simpatije, ki so jih skazovali v onih dneh napred nemu slov. in istersko hrv. učiteljstvu; vsem uredništvom nam prijaznih listov za laskave pozdrave in obširna poročila o naših zborovanjih; gosp. Vekoslavu S t r m š k u, Eugelbertu G a n g 1 u in Ivanu Šegi za izborila poročila; našima častnima članoma gospodoma: drž. poslancu in dež. odborniku dr. Iv. Tavčarju in ljubljanskemu županu Iv. Hribarju, ki sta prihitela med nas iz bele Ljubljane ter nas z vznešenimi govori navduševala in «lajala pogum za naše težko zvanje; vsem dragim in milim gostom neučiteljem, ki so prišli na naš shod in vsem onim, ki so nam poslali brzojavne pozdrave, vsem govornikom za navdušene napitnice in sploh vsem udeležnikom, ki so pripomogli, da je nastopila „Zaveza" tako inpozantno.
Vodstvo „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih
društev".
Tajnik:	>	Predsednik:
Drag. Česnik.	L. Jelene.
Listnica uredništva.
Na Dolenjsko: Primerjajte „Učit. Tovariša" št. 8. t. 1., str. 58. in 59; dalje tudi „Učit. Tov." t. 1. št. 22. in 23., str. 172. in 173. Poleg tega Vam priporočamo tudi: Heinrich Zimmermann: „Handbuch für den Anschauungsunterricht und die Heimatkunde". — Polack: „Ein Führer durchs Lesebuch". — Oswald Förster: „Das erste Schuljahr". — Dr. Vincenz Suchomel: Anleitung zur Erklärung und Verwertung der Lesestücke des „deutschen Lesebuches für allgemeine Volksshulen". — Franz Frisch: Die Sprachlehre und das Rechtschreiben in der Volks- und Bürgerschule. Eine methodische Anleitung.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
Št. 807.	Kranjsko.
Na I. mestni deški petrazrednici je stalno popolniti učno mesto.
Prosilci za razpisano službo naj svoje pravilno opremljene prošnje predpisanim potom vlagajo najkasneje do 23. septembra t. 1. pri podpisanem c. kr. mestnem šolskem svetu.
Zakasnele ali pomanjkljivo opremljene prošnje se ne bodo upoštevale.
C. kr. mestni šolski svet v Ljubljani, dne 23. avgusta 1902.
Št. 1077
Na šoli v S t opic ah, ki se je v dvArazrednico razširila, razpisano je drugo učno mesto v stalno, oziroma začasno nameščenje s postavnimi dohodki in stanovanjem, obstoječim iz dveh sob, kuhinje in shrambo za jedila proti mesečni plači 5 K.
Prošnje pošiljati je do 2 5. septembra t. 1. c. kr. okrajnem šolskem svetu v Rudolfovem.
C. kr. okrajni šolski svet v Rudolfovem, dne 26. avgusta 1902.
Predsednik: Friedrich.
St. 1279.
Na jednorazrednici na Vojskem je učno mesto stalno, oziroma začasno popolniti. Prošnje za to mesto so predpisanim potom vlagati semkaj do 1. oktobra 1902.
C. kr. okrajni šolski svet v Logatcu, dne 31. avgusta 1902.
Št. 1678.
Na štirirazrednici v Žužemberku razpisano je mesto nadučitelja s postavnimi dohodki in prostim stanovanjem v stalno oziroma začasno nameščenje.
Prošnje je vlagati do 25. s ep te m b r a t. 1. pri c. kr. okrajnem šolskem svetu v Rudolfcvem.
C. kr. okrajni šolski svet v Rudolfovem, dne 26. avgusta 1902.
Predsednik: Friedrich.
Z. 1140.
An der zweiclassigen Volksschule in ßanjaloka wird die Leiterund Lehrerstelle mit den sistemisierten Bezügen zur definitiven, eventuell provisorischen Besetzung ausgeschrieben.
Gehörig instruierte Gesuche sind bis 2 0. Soptember 1902 im vorgeschriebenen Wege hierorts einzubringen.
K. k. Bezirksschulrath Gottschee, am 20. August 1902.
Z. 1194.
An der fünfclassigen Knaben-Volksschule in Reifnitz wird eine Lehrstelle mit den sistemisierten Bezügen1 zur definitiven, eventuell provisorischen Besetzung ausgeschrieben.
Gehörig instruierte Gesuche sind bis Ende September 1. J. im vorgeschriebenen Wege hierorts einzubringen.
K. k. Bezirksschulrath Gottschee, am 28. August 1902.
Št. 1564.
Štajersko.
Na štirirazredni ljudski šoli pri sv. Marjeti blizu Ptuja se stalno ali začasno namesti učiteljska služba z dohodki po III. krajnem razredu in s prosto izbo.
Prosilci ali prosilke za to mesto naj vlože svoje prošnje, s spričevalom usposobljenosti oziroma zrelostnega izpita in domovnico opremljene, predpisanim potom do 1 6. s e p temb r a t. 1. pri krajnem šolskem svetu pri sv. Marjeti, pošta Možganjci.
Okrajni šolski svet ptujski, dne 22. avgusta 1902.
M Podpisano založništvo usoja si obvestiti slav.< šolska vodstva, da je izdalo:
Naslenske «Hke za Černivčevo prvo računico.
Zbirka obsega 25 slik. Velikost: 53 x 35 cm.
Cena nalepljenim na lepenki 9 3(.
Dalje priporočam : JiBfi nasm ik t
I Avstrijska zgodovina za ljud. šole.
Cena broš. K 2, vez. v platnu K 2.60, po pošti 20 vinarjev več.
I	Z odličnim spoštovanjem
JERNEJ BAHOVEC
(prej Jos. Petrič) trgovina papirja itd. itd.
Ljublj araa, Sv., Petra cesta št. 2.
St. 837.
Pričetek šolskega leta
na mestnih in zasebnih ljudskih in meščanskih šolah.
Na I., II. in III. mestni deški šoli, na mestni nemški 5razrednici, na mestni slovenski in nemški dekliški 8razrednici, na dekliških šolah pri ss. Uršulinkah, na mestni 2razreduici na Barju, na zavodih baronice Lichtenthurn, Huth-Hanns, privatni deški šoli v Marjanišču in nemškega Schulvereina začne se šolsko leto 1902/3 v torek, 16. septembra t. I. s klicanjem sv. Duha.
Za vpisavanje bivših in sprejemanje novih učencev so določeni dnevi 13., 14. in 15. septembra. Vpisovalo in sprejemalo se bode: za I. mestno deško petrazrednico v šolskem poslopju v Komenskega ulicah. Za II. mestno deško 6razred-nico v šolskem poslopju na Cojzovi cesti. Za III. mestno deško 5razrednico, za nemško deško petrazrednico in nemško dekliško 8razrednico v šolskem poslopju na Erjavčevi cesti. Za slovensko dekliško 8razrednico v šolskem poslopju na Sv. Jakoba trgu. Za dekliške šole pri ss. Uršulinkah v uršu-linskem samostanu. Za mestno 2razrednico na Baiju v šolskem poslopju na Karolinški zemlji. Za deško šolo v Marija-nišču v poslopju Marijanišča na Poljanski cesti. Za dekliško šolo v Liclitenthurničinem zavodu na Poljanski cesti. Za zasebno dekliško 8razrednico v zavodu Huth-Hanns na Poljanski cesti. Za nemško deško šolo Schulvereina v realčnem poslopju.
Otroci, ki ne stanujejo stalno v Ljubljani, se ne smejo sprejemati nanovo v Ljubljanske šole. Učenci in učenke, ki so zahajali že doslej v tukajšnje šole, dasi stanujejo izven mesta, smejo zahajati v šole še dotlej, da zadoste svoji šolo-obveznosti.
C. kr. mestni šolski svet ljubljanski
1. septembra 1902.
U kratkem izide v zalogi H. Šeber-ja v Postojni
Ročni zapisnik
z imenikom ljudskih šol in učiteljskega osebja na Kranjskem, Južno-Štajerskem in Primorskem
in z osebnim staležem kranjskega ljudsko-šolskega uciteljstva
za šolsko leto 1902/03. IX. letnik.
Sestavit Štefan Primožič.
Cena: Za 75 učencev krou 1-40, za 100 učencev kron 1-50, za 125 učencev kron 1'60, za 150 učencev kron 1-70. Naročnikom šolskih tiskovin 40 vin. ceneje.
Ob jednem priporoča gorenja tvrdka slavnim šolskim vodstvom svojo
zalogo uradnih šolskih tiskovin»
raznih poštnih in drugih tiskovin, katere se rabijo v šoli
kot učilo.
Izjava.
Vse moje obdolžitve v raznih ovadbah, vloženih proti gospodu Radoslavu Knafliču, nadučitelju v Šent Lenartu, pri okraj, šolskem svetu v Laškem in c. kr. deželnem šolskem svetu v Cradcu, so se pokazale kot nevtemeljene, vsled česar jih prekličem in obžalujem, ter prosim gosp. Radoslava Knafliča odpuščenja in za vstavljenje,zavolj tega proti meni vloženih tožb.
3franc Časi
župnik v Št. Lenartu nad Laškem.
„Učiteljski Tovariš" izhiya 1., 10. in 20. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 8 K, pol leta 4 K, četrt leta 2 K. Spisi naj le blagovolijo posipati »amo pod naslovom: Uredništvo „Učiteljskega Tovarša" v LJubljani. Naročnino pa prejema g. Frančišek CrnagoJ, nadučltelj v Ljubljani
(Barje). — Vse pošiljatve naj se pošiljajo franko. — Oznanila in poslanice se računajo za stran 30 K, pol strani 16 K, >/, »trani 10 K, '/« »trani 8 K, '/s strani 4 K; manjši inserati po 20 h petit-vrsta. Večkratno objavljenje po dogovoru. Priloge poleg poštnine 6 K.