SLAVISTIČNA REVIJA » Xil VSEBINA Franc Zadravec, Slovenski verz od 1895 do 1920 ........... 1 Maja Rijžova, Oton Zupančič v Rusiji — K zgodovini prevodov Zupančičevih del v ruščino..................... , 33 Tone Pretnar, Prvi slovenski prevod poljskega leposlovnega besedila v luči književnozgodovinskega procesa................67 OCENE — ZAPISKI — POROČILA Jože Toporišič, Jakob Rigler, Komentar k Načrtu pravil slovenskega pravopisa III.........................81 France Bernik, Druga knjiga Paternujeve monografije o Prešernu .... 151 Vilko NoDak, Slovenski pesniki v madžarščini............155 Franc Jakopin, Bohuslav Havrdnek (30. 1. 1893—2. 3. 1978)....... 158 TABLE OF CONTENTS STUDIES Franc Zadravec, The Slovene Verse from 1895 until 1920 ........ 1 Maja Ryžova, Oton Zupančič in Russia — Towards a History of Translations of Zupančič into Russian................33 Tone Pretnar, The First Slovene Translation of a Polish Belletristic Text in the Context of the Literary-Historical Process...........67 REVIEW - NOTES — REPORTS Jože Toporišič, Jakob Rigler, Remarks on the Outline of Rules for Slovene Orthography III......................81 France Bernik, The Second Volume of Paternu's Monograph on PreSeren's Poetry .........................151 Vilko Novak, The Slovene Poets in Hungarian...........155 Franc Jakopin, Bohuslav Havranek (30. 1. 1893—2. 3. 1978)...... 158 Uredniški odbor: France Bernik, Franc Jakopin, Vatroslav Kalenič, Janko Kos, Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede), Jakob Rigler, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravec Odgovorni urednik: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Naročila sprejema in časopis pošilja: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani • Editorial Board: France Bernik, Franc Jakopin, Vntroslav Kalenié, Janko Kos, Boris Paternu (Editor in Cief for Literary Sciences), Jakob Rigler, Jože Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravec Editor: Jože Toporišič, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana Subscription and distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Za založbo Drago Simončič Printed by: Tiskarna Ljudska pravica, Ljubljana UDK 808.63-6 Franc Zadraoec filozofska fakulteta \ Ljubljani SLOVENSKI VERZ OD 1895 DO 1920 Slovensko pesništvo med letoma 1895 in 1920 temelji na silabotoničneni verzu z enakim ali različnim številom zlogov in (načeloma) iktov, ter na verzu, ki inenjuje število metričnib iktov in velja že za svobodnega. Tudi v kritiki in poetološki publicistiki se krepi zaupanje v stalni in v svobodni verz. V veliki meri gre predvsem za odstranitev toge metrične sheme, svobodni verz pa še zmeraj temelji predvsem na metru, ne pa predvsem na povračajoči se intonaciji ali na velikih razlikah števila verznih iktov. . The Slovene poetry during the 1895—1920 period is based on the syllabo-tonic verse with either an equal or a varying number of syllables and (in principle) on the verse which varies in the number of metrical ictuses and is already regarded as a free verse. In critical reviews as well as in journalistic discussions of poetic issues increasing trust in the permanent and in the free verse is to be noticed. To a large degree the authors arc concerned with overcoming the stiff metrical pattern, while the free verse continues to be based primarily on the rhythm and not so much on the recurrent intonation or on the big differences in the number of verse ictuses. Slovensko pesništvo nied letoma 1895 in 1920 temelji na zložno-naglas-nem verzu, ki ima enako število metričnili iktov in zlogov, lahko pa ji' tudi razuozložen, ter na verzu, ki inenjuje število metričnili ikiov oz. na-glašenih zlogov in velja že za svobodnega. Tudi v kritiki in skromni poetološki literaturi je opaziti stopnjevano zaupanje v zložnonaglasni ali stalni ter v svobodni verz, torej dvojni estetski nazor in okus. Kar je v tem pojavu še dovolj neraziskano, so glavni argumenti obeli miselnosti o verzu, še bolj pa, kako sta enakoiktični in raznoiktični verzni tip porazdeljena v pesniški praksi tega obdobja. Ob izrazu svobodni verz velja pripomniti, da je njegova svobodnost različnih stopenj; zdaj je v njem več, zdaj manj metričnili prvin stalnega verza. Zato ga je treba razumevati tudi zgodovinsko. Zgodovinski pregled pa pove, da je v tem času šlo predvsem za odstranitev toge metrične sheme, ki so jo terjali formalistični in klasicistični meroslovci in pesniki, pove pa tudi, da je tedanji svobodni verz izraz stopnjevanega občutka za ritem in zvok in da ta verz še vedno označuje predvsem metrum, ne pa samo ali povračajoča se intonacija ali pa velika številčna različnost metričnili iktov, kot v kasnejši slovenski liriki. Res pa je, da nastopi velika številčna različnost metričnili iktov tudi že na koncu tega obdobja. I Evropske verzne pobude od simbolistične in impresionistične do Гпturistične in ekspresionistične so v Sloveniji zadevale na odpore in soglasja. Y 90-ih letih sc je poleg pristašev Stritarjeve formalistične verzne miselnosti zavzemal za strožje pesniške oblike tudi tedaj še vplivni pesnik Anton Aškerc. Aškerc je sicer zavračal formalistično prenatančnost, »gladko sestružen in politiran verz in zvonek stik«, kar je tedaj propagiral Stritarjev učenec Josip Cimperman, vendar tudi zato, ker mu gladek verz in zvočna rima nista posebno voljno služila. Predvsem pa je soglašal s kritiki protiverzne poetike Arna Holza, priporočal »lepo tekoč ritem«, »dosleden ritem« in bil prepričan, da pesnik mora obraniti »poglavitni moment pravega verza, tp je metrum, ki izražanju poetične misli ne jemlje svobode« (LZ 1898, str. 448). Svobodni dolžini verza in svobodnemu številu verzov v kitici sicer ni ugovarjal, nasprotoval pa je »me-trični in ritmični anarhiji« oziroma težnji, da bi pisali »verze s prozaičnim ritmom« in zanemarjali načelo, da mora biti ritem v pesmi »dosledno izveden« (Erotika pa Čaša opojnosti, LZ 1899). Aškerčevo stališče o ritmu in svarila pred prozaizacijo verza je potrdil tudi Josip Murn, ko je letu 1900 poročal, da je Aškerc za »stroge forme« in da bo »malo lekcijo« odštel tudi Otonu Zupančiču (Murn, pismo Otonu Zupančiču, 1. II. 1900, ZD II). S poudarki na dosledno izvedenem ritmu ali »ritmu (metru)«, kot je Aškerc nekajkrat zupisal zanj sinonimni pojem, je tu pesnik vsekakor oviral razmah svobodnega verza. Metrum mu je veljal še vedno za poglavitno osnovo ritma, za nedotakljivo obveznost. Ne glede na drobnejše odstope od pravilne metrične sheme v lastni pesniški praksi je s pojmoma »ritem (metrum)« ter »metrična in ritmična anarhija« branil pravilno naglušno metrično shemo pred poljubnim mešanjem dvo- in trozložnili stopic, pred mešanjem nasprotno naglašenih ali nasprotnostopičnili verzov v kitici in pesmi, ugajati pa mu ni mogla tudi presvobodna številčna različnost metričnili iktov. V prvem desetletju sta nostalgijo po klasicistično urejenem verzu izpovedovala zlasti Dragan Šanda in Vojeslav Mole. Remitologizator antičnega in romanskega verza, klasični izobraženec in verzifikator, ki ni mogel razumeti suverenosti živega, osebnega ritmu nad metrično shemo, Dragan Šunda, je svoje pesmi nadpisovul z moti iz Homerja in Properca, poezijo izenačil s harmonijo, kot pred njim formalistična šola (»le mojstru so pokorne harmonije«), hkrati pa se posmehoval iz svobodnih ritmov in nerimanih verzov: zdaj neposredno — čemu namreč zameriti »pesnikovalcem moderne, / da rime so jim trn v peti bodeč!«, ko pesniki riinajo že tisočletja, moderni pa hočejo odložiti »ponošene suknje« —, drugič posredno, z zagovorom svojih verzov: v distihu je namreč potožil, da veje pri Slovencih »čuden duh«, ker jim ne ugaja »rimska toga« Šandovih pesmi in ker štejejo «modri literati« in kritiki zgledovanje pri helenskih pesniških oblikah (verzih) za »nazadovanje {Poezije, 1907: Idile 12, Sonetje 8, Epigrami 1). Na antično lepoto je opozarjal tudi Voieslav Molè, hkrati pa zavračal Nietzschejevo in Emersonovo zahtevo, naj človeštvo pretrga zveze s preteklostjo. V antični poeziji in umetnosti je srečeval uresničen smisel za obliko, zgradbo in skladnost (Dediščina po antiki, LZ 1910). Glavna beseda njegove pesniške estetike je skladnost, ustvarita pa jo, kot je trdil, ritem in glasba. Vse troje, ritem, glasbo in skladnost pa je izvajal iz narave in svojo »estetiko« strnil v tezo o mimetičnosti, češ »vsej umetnosti je bila in ostane vedno podlaga narava« (Umetnost in narava, LZ 1910). Na antično apolinično obliko je cepil sodobno misel, da v poeziji »spaja vse v soglasje muzika«, in takšno prepričanje potrjeval tudi s prevodi pesmi z glasbenimi in barvnimi motivi Paula Verlaina (sonet: »Klavir, ki ga poljublja drobna dlan«, LZ 1913). Charlesa Baudelairja (Večerna harmonija: »Kot bolno srce ječe gosli nocoj«, LZ 1911) in Emila Verhaerna (Drevesa, iz cikla Les Soirs, LZ 1911). Prevodi naj bi opozorili tudi na romansko oblikovno izbrušenost. Nazor o harmonični poeziji je leta 1910 razširil še s pogledi na svobodni verz, glosiral anketo futuristične revije Poesia in ugotovil, »da je vnema za svobodni verz že precej dogorela«, smisel pa je imela le v Franciji, kjer so morali zlomiti enolični zlogovni aleksandrinec. Ko je poudaril, da svobodni verz nikakor ne jamči umetniških dosežkov že sam po sebi, je dodal: »Velik mojster se gotovo lahko srečno in lepo izpove v svobodnem verzu, srednjemu in malemu poetu pa je svobodni verz le plašč, pod katerim krije svojo prozaično vsakdanjost.. . Pri nas je pokazal Zupančič s svojo 'Dumo', kaj lahko ustvari v prostem verzu ... Posebnosti, kakršne so pesmi Nemca Arna Holza, se pa kmalu preživijo...« Prostega verza Mole sicer ni odklonil, vendar je vztrajal pri »stalni formi« ter sklenil, da si pravi pesnik najde zmerom »pravo obliko« in da je »v mejah lepote vse dovoljeno«. V drugem desetletju je klasično skladnost v pesništvu zagovarjal Izidor Cankar. Leta 1912 je sicer z obsežnim poznavanjem predmeta opisal poetiko francoskih simbolistov, kar se v slovenski slovstveni publicistiki dotlej še ni zgodilo. Verlainova »godba verza nad vse« je pesnike spodbudila, da so »zavrgli klasična načela glede verzificiranja kot nepotrebna in pravi poeziji škodljiva«, da so v rimanju sprejeli »nered ter stare verze nasploh šteli za »tiranske« zaradi njihovih »samovoljnih pravil« (Simbolizem v francoskem pesništvu, DS 1912). Verzno prenovo simbolistov pa je popisal predvsem zato, da bi poslej prepričljiveje ugovarjal toku simbolističnega pesnjenja v Sloveniji in učinkoviteje odvračal od naraščajoče rabe svobodnega verza. Da mu je ta, kot Vojeslavu Moletu, pomenil predvsem pot v ritmično zmedo in potulio za drugorazredne verzifikatorje, dokazuje že pesem v romanu S poti (1913), v kateri je ta verz in obliko parodiral. Pesem je enokitična, enajstverzna, nerimann, poljubno meša kratke in dolge stopice, uvodna verza sta jambska, eden pa amfibraški, verzi imajo od 5 do 15 zlogov, od 2 do 6 iktusov, v tretjem in sedmem obstaja popolna kontrakcija oziroma liiat, ki še posebej opominja na ritmične trdote in razglasja svobodnega verza: Moj korak bije ob okna visokih hiš tudi tvoj večni odmèv slišim, moj bog vodilnega ritmičnega motiva ni, pač pa zasekanost, smer v prozni ritem je odprta. Z Moletom se je Cankar ujemal tudi glede harmonije, ki jo pesmi dajeta stalna oblika in »inuzika« verza, muziko pa je bilo po Cankarjevem mnenju moč optimalno uresničiti le v verzu enakomernega metra in ritma. Naj je Silvin Sardcnko namreč pisal še tako tradicionalne verze in kitice, so mu njegove pesmi veljale za »ubrane«, kitice po glasovni vrednosti »dobre«, več, Sardenkove pesmi, je trdil, »pojo same od sebe«, ker jili označuje »čista, vedno enakozvočna melodioznost verzov«. Visokomerno je celo vzkliknil, da mu »v tem ni nihče kos in mu nikdar ni bil« (Nebo žari, DS 1916). Na račun svobodnega verza pa je dostavil, da »najmlajši pesnik ne misli več na tradicionalne sheme, dela /. verzi, kar hoče, in vendar ni v njih jezikovne zvočnosti«. Naslednjega leta je priznal, da svobodni verz pesniški misli sicer lažje ohrani prvotno svežost, a zato trpi harmonija. Res dela Joža Lovrenčič s svojimi verzi »svobodno, kakor nihče drug; rima, kadar se stik sam od sebe oglasi, shematični metrum neštetokrat pretrga, prosto deli verze in kitice. Cotovo ima ta svoboda svoio prednost: v njej ohrani pesniška misel lažje prvotno svežost. A ima tudi svoje slabe strani: največkrat ne more izzvati tisa-popolne harmonije v duši in ušesu, za katero pesem ravno teži; zato teko Lovrenčičevi ritmi krepko, v mogočnih sunkih, toda uho, željno blago-glasja in čistili rim, se ob marsikateri stopici užaljeno ustavi, deloma morda tudi zato, ker ni vajeno goriških naglasov in goriško barvanih vokalov« (Deveta dežela, DS 1917). Še bolj trdometričen in neharmoni-čen pesnik se mu je pokazal Alojz Gradnik. Ta ni pisal le nečistih rim, ampak si je v ciklu Pisma dovolil tudi nevarno in neprimerno verzifika-cijsko svobodo: »... z verzi trga stavke — pač zaradi rime — tudi tam, kjer je tako nastali naravni premor na koncu verza nasproten logičnemu smislu stavka. Ker ta forma ni notranje upravičena — naravneje je ri- mati sredi verza, kakor videzu rime žrtvovati logiko ritma —, more veljali le kot olajšava, ne kot pravilo« (Padajoče zvezde, DS 1917). Iz ugovora sledi, da je Gradnik zalo prekršil načelo logične verzne členitve po besednih, pomenskih sklopih, torej načelo skladnosti skladenjske enote in verza, ker ni dobro obvladal rimanja, zaradi zvočnega soglasja si je dovolil nedovoljene verzne olajšave. Skratka, ko je v prvem in drugem desetletju nastajalo v znamenju svobodnega verza vedno več pesmi, se je stopnjevala tudi mitologizacija stalnih verzov, antičnih in drugih, razen aleksandrinca. Sanda, Mole in Izidor Cankar so še z nekaj drugimi menili, da le stalni verzi zagotavljajo glavno estetsko težnjo dobre pesmi, tj, skladnost, svobodni verz pa more ohraniti le svežost pesniške misli, skladnost pa največkrat razdre, saj ritmično in akustično ni urejen. Izidor Cankar Župančičevi verzni svobodi sicer ni ugovarjal, Molè je njegovo Dumo stavil celo za primer, kaj napravi resničen umetnik tudi v svobodnem verzu. Toda Molè je hkrati menil, da Slovenci nimajo vzroka za osvobajanje verza, zato pa z osvobajanjem spodbujajo predvsem verzno šušmarstvo; Izidor Cankar pa je opozarjal, da svobodni verz v Sloveniji že povzroča ritmično zmedo in da pesniki srednje moči premorejo v njem celo manj jezikovne in verzne pojočnosti, kot v stalnih verzih. Pristaši in zagovorniki stalnih ali harmoničnih verzov so leta 1917 pridobili še en glas. Andrej Pavlica je namreč objavil članek Nušu metrika o luči hebrejske (Čas 1917) in spodbijal subjektivni ritem v verzu, posredno tudi svobodni verz sam. Dokazoval je namreč, da sta verz sionsko-hebrejske psalmistike in slovenske ljudske pesmi sorodna, da sta raznozložna, imata pa stalno število metričnili iktov in premičnih metričnili naglasov. Zato imata obe poeziji tudi »naravni, svobodni ritem«. Ker sloni takšen ritem tudi na sovpadanju metričnega in besednega naglasa, slovenski pesniki od Prešerna in Jenka dalje pa to sovpadanje zanemarjajo, pač ne pišejo niti enakomernega niti svobodnega, ampak »samovoljni ritem«, ter se oddaljujejo od narodne in sionske poezije. Napočil je trenutek, ko je Župančič moral tudi programsko povedati, kaj misli o metru in ritmu. Objavil je esej Ritem in metrum (LZ 1917). lsačenko je pripomnil, da je z njim uvedel »v slovensko pesniško teorijo razlikovanje med metrično shemo in živim ritmom« (Slovenski verz, 1939. str. 21). Potrebno pa je dodati: uvedel v javno razpravo, v resnici si je namreč to razlikovanje izoblikoval novoromantični rod že v 90-ih letih kot osrednjo misel svoje verzne estetike. Na vprašanje, od kod »prosti ritem« v njegovi Čaši opojnosti (1899), je namreč Zupančič tudi zase od- govoril, da je »svobodnega verza iskul že na gimnaziji« (Izidor Cankar, Obiski, DS 1911). Ta generacija — Dragotin Kette, Ivan Cankar, Zupančič in Murn ni v celoti odklonila niti stalnih verzov niti stalnih oblik. Toda vse umetnostne zakone, zato pa tudi verzne, je izvajala i/, »umetnikove duše«, kot je Zupančič leta 1898 imenoval njeno skupno antitezo vsem »zaprašenim estetikam in poetikam«. Dragotin Kette je že leta 1894 polemiziral s formalistično estetiko verza in zagovarjal verzno in oblikovno svobodo z mislimi: Večkrat metrum samovoljno rabim, a ne nepravilno«, je relativiziral klasicistično verzificiranje in zagotavljal, da kljub temu ne dela »napačnega ritma«. »Tudi poudarek ni vedno na pravem mestu, ali pa je, kakor se vzame«, je komentiral svoje občasno neujemanje metričnega in besednega ikta; naslonka sme stati tudi na prvem, nenaglašenem mestu v verzu, je nadaljeval, »zlasti če se stavek še iz prejšnjega verza v tem verzu nadaljuje«, saj tako ravnata tudi France Prešeren in ljudska pesem. Pesniške misli ni hotel žrtvovati zvočnemu blagoglasju na koncu verza in je dejal: »Rabi, kjerkoli moreš, čiste rime, (a) nikdar ne pripusti, da bi se s čistostjo rime stemnila misel.« Proti slepi veri v čisto rimo je navajal, da so tudi Goethe, Mickiewicz in Prešeren (Nezakonska mati) rabili »neprave rime« (Protikritika na kritiko člana Peterlina, ZD II). Kettejeva poetika je torej relativizirala pojma pravilno in nepravilno v verzu: šele ritem pove, če je metrum pravilno rabljen. To pa pomeni, da metrum sme biti samovoljen, svoboden, kajti o ritmu ne odloča pravilen naglasnometrični red ali izpolnjevanje predvidenih metričnih naglasov, ampak le dobro obvladani ritmični naglas. To stališče je vodilo vstran od enakomernega ritma in zložno-naglasnega verza k verzu z različnim številom metričnih iktov. Kette pa tudi ritma ni absolutiziral: kakor je zavrnil misel, naj zaradi čiste rime žrtvuje pomen, je tudi ritem postavil v službo pesniški misli in čustvu, tudi ta ni smel biti sam sebi namen, ampak je moral kar najbolj ustrezno izraziti vsebino. Dodati je še, da je Ketteju predstavljala območje umetniške svobode vsaka pesemska oblika. Zato je ugovarjal, ko je Aškerc pisal nekaj o »formalizmu soneta«, češ če je sonet formalizem, potem so formalizem vse pesemske oblike »od najbolj zamotane orientalske do najbolj preproste moderne« (pismo Viktorju Bežku, ZD II). Tudi Ivan Cankar je zavračal klasicistično poetiko. Od leta 1897 je poetiko, še bolj pa nanjo naslonjeno verzifikacijo izbiral tudi za predmet posmeha in satire. »Čitul sem to poetiko, — in bratje, kako je takrat trpelo moje srce! Ni je bilo rubrike, da bi spravil vanjo vsaj za silo naj- manjši svoj čut. . .,« je zapisal v Epilogu (1899), še prej pa ironiziral stihotvorce, ki so z »vestnostjo in natančnostjo« zunanje oblike dušili čustvo: »Vsaka rima je stala na svojem mestu, kakor pribita, verz za verzom vam je padal na uho, pravilno in odmerjeno, kakor tiktakanje stenske ure« (Glad, 1897). In še leta 1912 se je spominjal Stritarjevih učencev, ki »so kovali plehke in prazne verze; da se je le rimalo — rimalo po ribniško, pa so bili verzi in bila je pesem. Vse je bilo gladko, sladko, zlizano kakor nedeljska frizura« (Anion Aškerc in njegova doba). Josip Murn je znancu predlagal, naj pesni s »krepko, polno, zvenečo ... dikcijo«; dikcija mu je pomenila jasno povednost in živi ritem. »Pusti vendar tisti enolični tâmtata tâmtata. Poglej Jenka. Tudi on ima majhne kitice, pa kake so« (J. Polaku, 21. 11. 1898. ZD II). Zupančiču pa je takole opisal svoj pogled na pesemsko obliko in na verz: »Glede zadnjih (tj. oblik) sem bil vedno popolnoma prost, bodisi že iz same komodnosti ali pa, ker ne morem drugače in se mi vse merjeno zameri. Glavno je vendarle ritem in ostane ritem, ki določuje naposled število stop in bi velikokrat pedantnost kazila notranjo harmonijo sloga« (1. II. 1900. ZD II). Stopični red, oblika kitice — oboje je po Murnu odvisno od ritma, in samo ta. ne metrična in kitična oblika zagotavlja »harmonijo sloga«. Iz ritma raste oblika pesmi. Murn je svojo predstavo o verzu in obliki pesmi prispodabljal tudi z izrazi »ogenj«, »čustvo«, »najprvotnejša i s t i -nitost«. Skratka, Kette, Cankar in Murn so verz in pesemsko obliko razumevali kot izraz pesniške misli in čustvovanja, zato pa tudi kot izraz osebnega ritma, ne pa kot formalistično vprašanje. V središču njihove poetike ni stala beseda metrum — ta jim je bila prej sinonim za vse normativno — ampak beseda ritem. In kakšna je bila v devetdesetih letih Zupančičeva verzna miselnost? Ko je zavrnil klasicistični metrum kot vzrok za kakofonijo neke bajke — »jednakomerno tinkanje ti bije dosadno na uho« — je edinega razsodnika o zakonih pesniškega ustvarjanja opisal takole »Od vsakega umotvora zahtevamo, da bodi resničen izraz krepke umetnikove individualnosti. Prašanje ni, kaki so zakoni, katerim se klanjaj stvarjajoči umetnik, ampak kje so ti zakoni. In odgovor na to vprašanje: v umetnikovi duši. In ako je duša globoka in krepka dovolj, tedaj obveljajo ti doslej neznani zakoni navzlic zaprašenim in vse časti in spoštovanja vrednim estetikam in poetikam« (Ivan Bučar, Biserojla jasna Vila, Sn 1898, 205). Pravih umetniško ustvarjalnih zakonov ne vsebuje torej nobena рое-lika ali teorija verza, ti zakoni so vedno le individualni, so v »umetnikovi duši«. Ta misel je posredno veljala tudi katoliškemu estetu in uredniku Doma in sveta Frančišku Lampetu, ki je Zupančiča odbil z »metričnim« načelom, tla je pri katoliški slovstveni reviji moč sodelovati »le na podlagi iste vere, iste ljubezni, istega mišljenja« (Župančičevo pismo Cankarju. 21. III. 1898). Leta 1900 je v pesmi Moj dom že kar programsko izpovedal svoj življenjski in umetnostni nazor, tudi načelo pesniške svobode: ustvarjalni navdih ne privre iz nobene poetike, ne iz filozofske resnice, ampak iz »vrenja bitij«, »bujnopisanosti sveta«, iz živosti, trenja in soglasja vesoljskih moči. Ne ideja ne forma — »življenje napaja življenje«. Ker človek in vse živo izvira iz vesolja, nastane tudi pesem lc »po misli vsemirni globoki«: In ptič, ki nad njo poleti, je zamisel te večne ideje in lazur, ki nad tabo se smeje in polje in vihra in ti... K vprašanjem metra in ritma se je Zupančič začel pogosteje vračati od leta 1909 naprej, ko je napisal epigram Reformatorju heksametra in parodijo Omer cita Ahmedooo knjigo, v naslednjih letih pa še nekakšno malo poetiko Revija (1911), Gloso (1915) ter esej Ritem in metrum (1917). Kako je gledal na antični verz in posredno na vsakega, pove posmeh poetastru, ki je »prosti helenski tok« hotel zajeziti z rimami, pove svarilo: »Proč helotsko roko od ritmov svobode, Herostrat! / Stari meh dobro drži. vlij mu le novih idej.« Zvočna pomodernitev, naskok heksametra s položajev simbolistične poetike, s položajev muzikalnega verza po črki, ne po duhu, je bil zgrešen, ker se ni godil v duhu verzno-ritmičnega sistema; rima kot zvočno sredstvo, kot odmevna poanta verza je odvračala od temeljne značilnosti heksametra, ki je ritem, ne zvok. Predvsem pa je videti, da je Zupančič štel kvantitativni verz za enako osnovo svobodnega ritma kot verzno-naglasnega, kar tudi pomeni, da je vsak metrum priznaval za nosilca svobodnega ritma. S lieksametri v Dumi je dokazal, da pravega ritmika ne ovira noben prozodični red, da aritmičnosti ne povzroči metrična osnova, ampak predvsem amuzični pesnik sam. To misel je še bolj videti iz pesmi »Omer čita ...«, kjer je parodiral Aškerčev izometrični, predvsem pa trdoritmični in akustično raskavi verz. Osmešil je tudi rimanje za vsako ceno in splošno verzno neblagoglasje. kadar ta ne izvira iz vsebine. Odlomek naj pokaže, kako sta trčila pesnik »strogih form« ter pesnik svobodnega ritma in muzikalnega verza: Toda kaj mi, kako sodbo skrpa zlobnih žrecev enoglasni črt! On, poet, iz mene večnost črpa. in nad mano strt je smrti srd. Čeprav Zupančič ni odklanjal tradicionalnih verzov in oblik, je bilo njegovo »lirično gledanje in pojmovanje« pesmi protinonnativno (Stanko Majcen, Mlada pota, DS 1920). V pesmi Revija je omejil svoje veselje do verznega in oblikovnega izročila. Od pesmi ceni tu zbadljivo žaljivko, tudi duhoviti epigram, deloma še balado, sonetu pa se rahlo posmehne, češ »žlahtič umerjeni« je kar preveč vnaprej umerjen in omejuje svobodnega ritmika. Njegova prava oblika je pesem, ki nastaja sproti in sproti presega vsakršne normativne oblike, je »pogon« in »rast«, ki se sproii zaokroža v svojo enkratno obliko: A tebi — ne vem ti imena, ne vem ti pomena, ti moja bolečina — slast, ti prvi moj pogon in moja zadnja rast, ti zlato jedro duše sveta, ti želja bratov iz srca, ti volja moja in volja rodu, jasnost resnice v mračnem snu — ne vem ti imena, ne vem ti pomena — ti moja globoka skrivnost — svetost. Da je pesem rast, pogon, del vesoljskega ritma ali ritma narave, in je zato svobodni ritem konstanta, središče njegove poetike, je Zupančič določno, skoraj že programsko povedal v Glosi, v verzih: Kje so vzeli ritem, mero pevčki ti sveto razvneti? in še Ne natezaj na kopita, kar svobodno je brez meje. tvoje forme in ideje, o kako je vse to suho, golo, piškavo in gluho — ptič na veji se ti smeje. Pesem mu je, skratka, naravna zakonitost, za kar jo je Zupančič štel že leta 1898 in še posebej v pesmi Moj dom. Človek je del narave, njenega ritma, zato pa je tudi njegova pesem le naravna zakonitost v osebni, enkratni obliki, le njegov ritem in oblika. Ker človeku ritma torej ni mogoče predpisati, je tudi poetika za umetnika le »preležani akt«, nikar pa »seme pesmi«. Zagovor subjektivnega ritma in subjektivne poetike, motiviran z vesoljskim ozadjem, je leta 1915 pomenil pravzaprav že uvod v pesnikov končni obračun z zagovorniki klasicistične poetike, harmonije, ter v obračun s sholastiki, ki so utemeljevali »naravni ritem« s hebrejsko psalmi-stiko. Ko je torej v Glosi zavrnil suhe forme, ritem in mero pa izvedel iz vesoljske dinamike, ki edina določa tudi dinamiko človekovih stvaritev. je v eseju Ritem in metrum s Prešernovim verzom Okrog oràt straža na pomoč zavpije dokazoval in dokazal suverenost živega ritma nad abstraktno metrično shemo. Andrej Pavlica, Dragan Šanda in drugi so bili po njegovem gluhi za ritmični akcent, za »notranji ritem«, ki vsakokrat prodre »metrične brani«, konkretno za ritem treh zaporednih iktičnih zlogov, ki je zato umetniško »popoln«, ker je »vsebina sama«, ker je »popolno sozvočje med vsebino in obliko«, ker je »najsijajnejše zmagoslavje bujnega naravnega ritma nad umetno konstrukcijo metra v našem jeziku«. Ritmični akcent je združen z »akustično dinamiko«, situacija je izražena torej tudi s samoglasniki in soglasniki ali muzikalno, melodično. Ne. pravi Zupančič, ta verz »ne poje, ...ker ne sme peti, ... lirešči, ... a mora lueščati in če bi pel, bi bil šibak in neizrazit, brez ritma!« Nato se je uprl še celotni fronti »hannonijske« ideologije, v kateri so po svoje sodelovali tudi neotomistični teologi ter dvajsetletno nasprotje med zagovorniki pravilnega, »harmoničnega« in svobodnega verza in ritma povzel v tezo: »Res, po reakciji na ritem kakor da se dele duše v dve raznorodni pasmi; ritem in metrum — izraz dvojnega svetovnega naziranja, izvirajočega iz dvojnega duševnega ustroja. In razgovor s prijateljem Draganom in doktorjem Pavlico kakor da ni zgolj bistroumljenje o estetičnili vrednotah, nego spor za svetovni nazor. Ritem in metrum: živo kipenje in prerajanje — okorela dogma; tok stvari in duš — svareče dvignjen prst; ali: plavanje nad prepadi — gledanje z varnega brega; idealizem — utilitarizem (torej materializein); iskanje resnice skozi blodnje in zmote, borba duha za boga na žive in mrtve — štiri poslednje reči na pladnju. Ritmik-tvorec si takih udobnosti ne more dovoliti.« Skratka, v eseju je izpostavil načelno verzološko antitezo obeh desetletij, pa tudi antitezo, ki je v praksi že zmagala nad klasicističnimi pravili verzificiranja. Njegovi nazorski izrazi in besedne zveze v pesmi Revija in v eseju: »pogon«, »rast«, »rast je ritem«, ritem je »prvotni pogon in zagon, iz katerega je poteklo, v katerem se toči vse živo božje od sonca in planeta do srca in pesmi« — so bili namreč že zasidrani tudi v estetski zasnovi in realizaciji njegovega verza, torej tudi v zasnovi in realizaciji svobodnega verza, kot ga je razumevala in ustvarila novoromantična generacija. Glede na verzno svobodo, kot jo je zagovarjal, pa je Zupančič v oceni Gradnikove zbirke Padajoče zvezde (LZ 1917) nekoliko presenetil s predlogom o čisti rimi. Predlog se je sicer ujemal z njegovo tenkočutnostjo za zvočni vtis verza in pesniškega jezika, a hkrati se je ujemal tudi s »lmr-monisti« in formalisti, s Cimpermanom, Šando, Ušeničnikoni (ta je na čisto rimo opozarjal Antona Medveda) in Izidorjem Cankarjem, ki so dober verz vezali s čisto rimo. Teoriji čiste rime se je v devetdesetih letili uprl Kette, zdaj pa je Zupančič opominjal, da ni dobro posnemati muhavosti iz teh let in nadaljeval: »Rime (Gradnikove) so našemu ušesu večkrat neskladne. Gradnik rima: objemi — temi, moči — razloči, igràt -trat, sežgal — odgnal, zapuščena — strupena, lese — prenese. Danes, mislim, smo v teoriji in praksi slovenskega jezika tako daleč, da bi morali srborito kapricioznost prve dobe takozvane moderne primerno soditi in je ne posnemati.« Zupančičev ugovor je toliko bolj izzival in prepričeval, ker je ta pesnik tudi sam prišel s slovenske jezikovne periferije, kjer ne ločujejo samoglasniške kakovosti v smislu središčnih narečij, in je v glavnem vendarle čisto rimal. Njegov predlog je nekaterim pesnikom zvenel nekoliko formalistično, tako tudi Janku Glazerju. Temu je Anton Debeljak našteval »štajercizme« ali rime za oči: jesén — vèn, do nje — sklonil sè, kdo si — zeleni (LZ 1919). A Glazerja so vznemirili in vzne-voljili že avtoritativni ugovori ob Lovrenčičevi (Izidor Cankar) in Grad-nikovi zbirki in je svoj epigram Kritikom rim (LZ 1919) objavil pred Debeljakovo oceno: Pustimo črke! kdo tehtal bo nje, ko se strasti in resnice nam hoče?! Rimajmo živo življenje pojoče, kakor se rimata fant in dekle! V epigramu je najbrž hote rabil nečisto rimo in tudi tako opomnil Zupančiča, da je pesnikom s slovenske periferije nesmiselno dopovedati, kar jim manjka že po naravi govorov, iz katerih prihajajo, in zavoljo drugotnega, kar formalističnega vprašanja ovirati njihov vstop v slovensko poezijo. Tako je pač na svoj način soglašal z Dragotinom Kettejem, ne da bi natančno vedel, da je imel v njem dovolj odličnega teoretičnega zaveznika. Strnjen pogled na verzno miselnost tega obdobja srečuje, skratka, dvoje aktivnih in avtoritativnih smeri: ena se je potegovala za metrično shemo, druga za ritmično svobodo, prva je spodbujala tradicionalne verze, druga jih je priznavala le kot oporo za »ritem svobode«, sicer pa osvobajala od njih. II Verze in oblike novoromantikov preglejmo po posameznih pesnikih. Dragotin Kette (1876—1900) , Poezije, 1900 Od stalnih oblik je Kette pesnil v sonetu, pisal pa tudi romanco in gazelo. Sonetov je zložil 62, gazel 11 in nekaj romanc; večino sonetov je povezal v osem ciklov, romance je v glavnem rimal, gazele z različnim številom verzov, tri osemverzne je pisal v trinajst- (Novejšim poetom) ali štirinajstzložnem trohejskem verzu (Res je pel..., Le se smej ...) pa tudi tudi lieksametru (Naivna gazelica: — w ^ — >_> — ^ — w ^ и и — in okrnjenem lieksametru (Ljubim, je rekel...) oziroma v daktiloidnem verzu (Tam za vodami...). Od stalnih, izometričnih je največkrat rabil jambski enajsterec/deseterec, ki ga je včasih krajšal na devet zlogov, trohejski šesterec (Resnica), kaj pogosto trohejski osmerec, tako v enakokitični paraboli Starec in ptica kot v lirski Na poljani in v 56 verzni kitično nerazčlenjeni Na molu San Carlo Vili. Rad je pisal tudi jambski osmerec (Popotnica, Azruel, Želje idealislove), poredko pa trohejski deseterec (Poklon) in čiste dolgostopične verze, npr. triiktičnega amfibraškega (Nedelja je danes), ali pa mešanega daktilsko-troliejskega po shemi ljudske pesmi (— — <-isi I. Uvod, XXVII). Od stalnih oblik je Cankar pisal sonet, romanco in triolet, od stalnih verzov pa jambski enajsterec/deseterec in trohejski deseterec, tega tudi v lirski pesmi (Fant je oidel rožo čudotuorno). Kljub nekaterim značilnim odstopom zbirka vendarle še ohranja načelo trdne in enake kitice v posamezni pesmi. Cikel Helena (1896) je zložil v trohejskem in jambskem osmercu. v deseti pesmi končal kitico z jambsko dipodijo, kar je poleg nerimane prve ter v dve neenaki kitici razčlenjene osme in devete pesmi šteti za prvino poetiške svobode. Cikel Iz lepih čakod vsebuje že daktilsko stopico in daktilsko rimo: »Kakor Diana od mrzlega marmorja« (šumečimi — drhtečimi: Cankarjeva naglasna znamenja). V šesti pesmi tega cikla se trohejski osmerec menjava s trohejsko dipodijo, dvajseta ima devetverzne kitice, v zadnji pesmi pa sta sedmi in dvanajsti verz skrajšana na pet in na tri zloge. Več prvin svobodnega verza imajo Večerni koncert. V parku (tudi brez rime) ter sedma iz cikla Dunajski večeri. Večerni koncert označujejo raznozložnost, mešanje dolge in kratke stopice ter raznokitičnost, ne spreminja pa števila metričnih iktov. Kako se je v prvi kitici izbor besed prilagodil temeljnemu ritmičnemu valovanju, dokazuje ujemanje metričnih, besednih in ritmičnih iktov. Kot posebna ritmična svoboda učinkuje obratni verz v tretji kitici: »Odprla se je čudovita noč«, ki je nasproti vsem trohejsko-daktilskim ali jambski ali jambsko-ana-pestni (kakor ga beremo). V začetni kitici sedmega Dunajskega večeru pa se v prvih osmih verzih menjavata jambsko-anapestni in amfibraški ritem, zadnji trije pa imajo le po en anapest, kar ritmične poudarke zgosti, vsebina pa napeto zavalovi (subjektivizacija motiva). Sklepni verz pesmi ima nasprotno intonacijo: in ljubi in môli te suženj tvoj — Vénus, Vénus! Posebnost Cankarjeve verzne in ritmične svobode je tudi pesem študenta v simbolistični drami Lepa Vida: Kam, o kam je šla môja mlad6st? Ni je bilo! Môje življenje, kam je šlo? Iz mraka se v mrak je prelilo! Štirje verzi z ikti od 2 do 5, daktilsko-trohejski ritem se menjava z am-fibraškim. Cankar je nekatere lastnosti svobodnega verza presadil \ pripovedno prozo in simbolistično dramo: metrizirani, ritmizirani in melodizirani pripovedni stavek ter odstavek in dramsko-lirski samogovor oziroma dvogovor je čestokrat mogoče razstaviti v proste verze in svobodne kitične oblike. Skratka, k trem prvinam Kettejeve verzne svobode: raznoiktičnosti. neenakomernemu združevanju kratke in dolge stopice ter subjektivni kombinaciji kitic, je Cankar dodal četrto, namreč verz z nasprotno intonacijsko melodijo v isti pesmi. Josip Murn (1879—1901), Pesmi iti romance, 1903 Murnova pesem je v glavnem kitično urejena, velikokrat celo enako-kitična, zato je tudi pri njem opaziti le odstope od arhitektonsko urejene pesemske slike. Rad je pesnil v trohejskem osmercu (Ko dobrave se mrače, Pa ne pojdern prek poljan, Tiho padu drobni sneg, Vilki hmelj na polju rasle, Mislil sem na prošle dni, Prišla je jesenska noč, Orel. Že-nitovanjska pesem), včasih tudi v šestercu z odmevom na Jenkov kra-kovjak (Slika, Pesem) in v jambskem osmercu (Šentjanževo, Sv. Ambrož). Res pa je, da je napisal komaj kakšen sonet in da ga ni kaj dosti skrbela metrična čistost; osnovno ritmično enoto je sicer vzdrževal, delal pa odstope od nje. Ritmično metrično konstanto in odstopne enote je dobro videti v Pesmi o ajdi (prvi dve kitici): — — — - W --— — w — w — — ^J — V^I - - - ----- W - --- ^Ј _ - vj --— Podobno odstopanje je tudi v pesmi Želja po nevesti, skratka v kiticah z enakim številom verzov. Ko pa je mešal kratko in dolgo stopico, je po navadi ohranjal število metričnili iktov, zaradi česar je takšen verz še precej tradicionalen. V več pesmih pa je Murn odpravil enakoiktični verz pa tudi cnako-kitičnost. V drugi kitici Pomladanske romance prevladuje sicer daktilsko-trohejski verz, vendar je drugi jambsko-anapestni, četrti pa trohejski, zlogovna amplitude sega od 5 do 11, metrično-iktična pa niha od 2 do 4: Sveti Jurij je vêlik svetnik, premagal je kiičo ta božji vojnik, bilà kača ta: zfma-zmdj, prekrvàve lise, zmajeve lise, žene že cvétni gaj. Svobodna ritmična zgradba je tudi pesem Pojenec: Cél svét molči, inrâk v potoku črni, in čez nébes leti, zadnji tič pred nočjo — Так mrtvo ... tâk hladno ...! Le še tamkaj nekdo kot pojenec ječi, proč izmučen od pekla beži — Y ciklu Noči je osnovna ritmična enota trohejska dipodija, ki pa niha med katalekso in tretjim, poredkoma tudi četrtim iktom. Ivan Prijatelj je zapisal, da je Murn »v verzu strog in trd. Gladko tekoče ritme sovraži« (Pesmi in romance, str. XXXVIII). Ta trditev sicer nasprotuje Murnovi pisemski izjavi, da je težil vstran od metra k ritmu, celo h kar najbolj svobodnemu ritmu, vendar je v osnovi pravilna. Trdoča Murnovega ritma izvira iz različnih osnov, med njimi je na prvem mestu pojav, da neiktična mesta na koncu verzov realizira s premori verznih koncev, torej z moško rimo. Včasih se zgodi, da rastoča in padajoča intonacija udarita druga na drugo, posledica te popolne kontrakcije pa je liiat, torej trenutek, ko ritem zahrešči: »V trenutku zadnjem imèl največ nad« (Umrl je). Posebno trdoritmično sta napisani IJsoda in Akordi: öj usoda, ti trdi kmèt, in jàz nesrečni tvoj mlâdi zèt! Verzi z nasprotno intonacijsko melodijo imajo sicer enako število metričnih iktov, a bolj je Murnov verz enakoiktičen, bolj je ritmično »trd«. V Akordih pa kar naprej niha oboje, število zlogov in iktov, in ritmične trdote, bolje, zaustavljanja ritmičnih sklopov ne zmehčajo niti prelivni prestopi niti dejstvo, da v konec verzov postavlja pomembnejše besede: Kdo, àli, zrè, onega, ki trpi? Kdo olinè dušo v uri težki nèrazjâsnjeni — ? Sonce opoldne ne blešči, zvézda ne svéti opolnoči v njegov tèmni hràni kot ön sam. Ni mogoče živeti mu. nè umrét! V duši prekleti mu blödi svčt. Specifična merska enota, s katero se pojavlja trdoritmičnost, je torej tudi trizložni dvoiktični takt — —, ta še posebej opozarja na Murnov odpor do tekočih ritmov. Murn ima tudi primere, ko znotraj verza poved konča in začne novo. pa tudi primere, ko zavoljo vizualnega poudarka ali pa zavoljo rime poved pretrga, njen ostanek pa prenese v samostojno vrstico. Če je npr. v verzu »Kaj je življenje? Enolična strast!« (Med nebom in zemljo) in »Hej, v kot jaz ne bi šel! Kdor misli to, naj v pot mi stopi« raztegnil petnajstzložno poved do konca, čeprav bi se, ker je dvojna, zlahka razdelila na dva verza, je ravnal v Trenutku ravno nasprotno: dele stavka je trgal in en njegov del prenašal v samostojno verzno vrstico: Tam v daljavi, ne ve se, kam ptič leti, tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti na skrivaj; tako v duši lep trenutek zbeži in ne vemo, kam, kje se zbudi še kedaj. Stavek je pretrgal in njegov konec »na skrivaj«, »še kedaj« izpostavil zato, da bi bolj poudaril vsebino, skrivnost, begotnost trenutka, hipnost občutja in zavesti (spoznanja). Pesem Trenutek tudi pomnožuje število pesmi z dokaj močnimi metričnoiktičnimi amplitudami, saj ima raznih od 2 do 5 (pesem »Hej, v kot...« pa zlogovnega od 6 do 15. iktičnega od 3 do 7!). Podobno kot v pesmi Trenutek je poved zaradi ritmično pomenske izpostave detajla pretrgal tudi v pesmi Umrl je: ... Umrl težko, strt od življenja in nerad. Posebno izrazit primer potrganosti verza zaradi rime je videti v pesmi Dolga, dolga je zimska noč: Enaka sva, veter! kot tebe, tako življenje drvi me brez meje — ... prošnjo. Zlogovne in iktične različnosti, prvine trdega ritma, zaključki povedi sredi verza in stavčni lomi na koncu verza ter prenosi pomensko poudar- jenih detajlov v nove verzne vrstice — vse to so dobre osnove za pro-zaizacijo verza, ali za tisto obliko verzificiranja, ki jo je Murn dosegel v pesmi Zima, v njeni drugi kitici. Toda kakšna je ta prozaizacija, kako je z ritmom odpravil metrično shemo? Namočena od ranega dežja je pot. Iznad vode in črne prsti tam in travnikov dviguje se sopar. Na desni je smerečje, na levi gorska pot, rujava, skrita, ko lisičja dlaka. Tu je ustvarjena sicer že izrazita stopnja svobodnega verza, verzna vrstica, vendar se ta še v celoti naslanja na metrum. Hcterosilabičnost je popolna, zlogovni raznih sega od 4 do 13, metrično-iktični pa od 2 do 6, jambsko mero zamenja v zadnji vrstici trohejska. Dve povedi se končata sredi vrstice, prelivi so tekoči. Ves preostali del Zime pa še oblikuje občutek, da je verz odločilna pomensko-ritmična enota pesmi. Do večje ritmično-verzne svobode kot v navedeni kitici Zime se Murn ni utegnil prebiti (Jože Snoj, Josip Murn, str. 252—258, Ljubljana 1978). Oton Zupančič (1878—1949), Caša opojnosti (1899), Čez plan (1904), S am ogovori (1908), V zarje Vidove (1920) Zupančič je v vseh naštetih zbirkah pisal stalne in svobodne verze. Ob stalnih je rabil jambski enajsterec s številno moško rimo, torej dese-terec, tako v sonetu kot v stanci; blankverz v enodejanki; trohejski osmerec v »narodnih motivih« in Glosi; trohejski dcsetercc, predvsem v parodiji Aškerčevega ritma; daktilsko-trohejski verz ljudske pesmi — — w — (kontrahiran) ; verz segvidilje, tj. tro- in dvostopični hiperkatalektični jamb (sode verze asonira, sicer pa meša rimo in aso-nanco); heksameter in okrnjeni heksameter. Takoj je treba dodati, da so stalni verzi v resnici Župančičevi verzi, individualen je namreč ritem, sistem period, premorov, ritmičnih ali besednih sklopov — te prvine so v njih take, kot jih je srečati v njegovih svobodnih verzih. Individualna pa seveda ni oblika stalnih kitic, zato pa je toliko bolj enkratna, subjektivna kitična delitev snovi v pesmih svobodnega verza. V Čaši opojnosti je 19 pesmi brez pravilne metrične sheme, imajo torej raznoiktične in raznostopične verze. Pesem Ti skrivnostni moj cvet ima še močan naglasni ritem, verzi z različnim številom iktov se v njej menjavajo še enakomerno, daljši in krajši verz se menjavata v obliki dvo- delne kitice, veže ju dvodelna ritmično-skladenjska enota, ki se členi tako. da je drugi, krajši verz pomensko izrazitejši in riman. Anapestna dipodija in anapestno jambska kombinacija se ponavljata in vzdržujeta ritmični motiv: Ti skrivnostni môj cvét, ti roža mogčta, jàz sem te iskàl. mimo têbe sem šel in pogledal sem te in sem vès vztrepetàl. Svobodni verz pa dobiva v zbirki tudi izrazitejše oblike. V ciklu Alberiina je osemverzna kitica z zlogi od 5 do 11 ter ikti od 2 do 5, a največ je verzov s tremi in štirimi mctričnimi ikti. Trdna naglasno-metrična shema je v tej pesmi razpadla, v njej ni dveh verzov, ki bi se metrično v celoti ujemala: Okrasila se s cvetkami poljana. Tâjnostno okrog trepetanje — povzdigovanje... Vsè travne bilke se zibljejo, v molitvi se pripogibljejo, a rožice mašiijejo, iz kélihov jasnih žrtvujejo soncu nebeškemu svôjo kri... Y pesmi Kot bi viseli zlati sadovi se ne rimajo enaki verzi, ampak se rimata po dve povedi, ki se razpenjata čez dve verzni lieterosilabični vrstici, v drugo se vsakič prelije pomensko poudarjeni del povedi. Ritmična razgibanost sloni tudi na zelo opaznih razponih med številom iktov in številom zlogov: Trgal bom. trgal z rokami željnimi jasni, zlati sad in utčšil boni svojega srcu koprneči glad. Kakor v navedenih pesmih, združuje Zupančič kratko in dolgo stopico tudi v Samotni melodiji in Nočni melodiji. Y prvi kitici Samotne melodije se menjavajo trohejski in daktilsko-trohejski verz z amfibraškim z me-trično-iktično različnostjo od 2 do 4, v drugi kitici pa je srečati tudi vokalno harmonijo oziroma posebno verzno muzikalnost: Moje roke hrepene ô e ô e e e é po tvojem objemu o ô e o é u Y Nočni melodiji so četveroverzne kitice, ritmično je najbolj razgibana tretja, ki ima sicer en metrični ikt manj kot druge, zato pa eno vrstico več. zavzema pa tudi središčno vsebinsko točko pesmi: ... Kaj je to švignilo z néba na zemljo skoz noč? V diiši trpeči nenadoma nekaj se dvignilo: Moč! Ritem v njej ne valuje gladko, longitudinalno, ampak se zaustavlja in vzdiguje v navpičnico, pa čeprav je intonacija verzov v glavnem padajoča. V zbirki Čez plan je nekaj »narodnih« s štiristopično trohej-sko metrično shemo, izpeljano strogo v enakili štirivrstičnih kiticah (— w— — w — : Belokranjska — Tihi veter z morja, Druga — Misli, misli mladi Marko, Se ena — Prvi snubci drobne ptičke). V peti pesmi cikla Manom Josipa M urna-Aleksandrova je rabil stance, podobno nekajkrat tudi v Pesmi mladine, torej jambski enajsterec, a večinoma jambski deseterec z moško rimo. Če je v pesmi Ti skrivnostni moj cvet rimal verze z enakim številom iktov, je v ciklu »Manom...« rimal tudi vrstice z neenakim številom iktov: Kil j nisi to ti, 6 batjuška moj? kâj hočejo tvôje blede roké od mène? Povej, kâj so še tako zapuščene kot préj? Tako tudi v peti pesmi tega cikla: »tam šumi... / kot da v sanjali kdo ječi.« V tej zbirki ima metrično različne verze tudi pesem Zvečer. Vodilna metrična enota je amfibraška dipodija, v dvanajstih verzih je štirikrat sama. Tretji in šesti verz prve kitice sta štiristopna jainba, v drugi kitici je tretji verz jambsko anapestni — w w — ^ — ^ —), šesti pa jambski, iktov od 2 do 4. Prisotni so torej trije verzni tipi, njihova intonacija pa je istosmerna, od tod tekoči ritem, gibkejši tudi zaradi tekočih prestopov: »mirna / je, čez mesto temačno / se, ... vodo je / preneslo.« Nepopolni ali tekoči prestop ne seka verzov, ampak jih prelivajoče veže, še toliko bolj mehko veže, ker se naslednji verz začenja z nenaglašeno besedo. Pesem se končuje z emocionalnim vprašanjem, z rastočo intonacijo, ki stopnjuje ritem in pojočnost: Dovolj si trpelo, kaj zahrepenelo, srce, si spet po sreči mi? Od druge zbirke naprej izstopa tip pesmi z raznoiktičnimi verzi in izrazito raznokitičnostjo. Gre za pesmi Vihar, Manom Josipa Murna-Alek- sandrova II. Z vlakom, Vesela pomladna epistola, Ob Kvarneru, Vizija, Prebujenje, Epilog, Zebljarska, Kovaška, Dies irae, Slap, Mesečina in podobne. Pesem Prebujenje npr. je docela raznokitična, zlogov je od 4 do 14, iktov pa od 1 do 5. V uvodni kitici si sledijo nasprotno intonirani verzi: trohejski, jambski, dva trohejsko-daktilska, nato jambsko-anapestni pa spet jambski. Tretja kitica sloni na daktilu in predstavlja še nepreseženo estetsko-pomensko izrazitost in dinamizem daktilskega verza v slovenski liriki. Prebujenju podobna je Dies irae: dosledno raznokitična, zlogovni raznih v pesmi sega od 1 do 15, metrično iktični od 1 do 5. Zlasti šesta kitica dokazuje, kako oblika verzov in kitice raste iz zvočno-ritmične razgibanosti, napetosti, sunkovitosti vsebine, kako se ritem zaganja, zaustavlja, vzpenja in pada, kako je eno z vsebino in kako vre vsebina tudi iz zvočne strukture besedila: Čiijte jahače, čiijte jih za gor6! Svét — kot boben napét, in kopita, trdi tolkači, ga bijô vsè bôlj in bolj : suhi jahači k nàm gredo na pokôlj! Enako razgiban ritmik je Zupančič tudi v izometričnem verzu kratkih stopic, npr. v pesmi Nebo in zemlja, kjer se v devetverzni kitici menjavajo raznoiktični verzi, obstaja pa tudi popoln prestop, ki loči epiteton od samostalnika (»meč preklal je plameneči / zastor polnoči, viseči...«). Vsebina ritem zaustavlja, gibka razčlenjenost ritmično skladenjskih enot (povednih sklopov), zvočna harmonija, močne rime pa to zaustavljanje blažijo. Skratka, tako v pesmih s pravilno metrično shemo, še bolj pa v pesmih z realno ali ritmično vodeno »shemo« svobodnega verza in subjektivne kitice, mu verzi in kitice rastejo iz vsebinsko-ritmičnih zagonov, ritem vsakokratne vsebinske enote določa število, vrsto in kombinacijo stopic. Та faktor je razviden v vseh naštetih pesmih tipa Prebujenje, posebej izrazito pa v prvi in zadnji kitici te pesmi, pa v pesmih Čez ves obraz, Zaprti park in Vihar, kjer Zupančič tako izpostavi vsebinsko estetsko poanto, da zadnjo iktično zvezo večiktične povedi prenese v samostojno verz no vrstico. Prim, kitici iz Prebujenja oz. Čez ves obraz: Čuj minute! Trdo kakor kaplje srebrne skozi temine črne minute noči prečute bijô. In črni oblak je naju ovil oba, in v mraku tam gostem sem srečo pil za dva, Metrično ritmična posebnost Samogoooroo je poema Duma. Tu je pesnik rabil dolgi, šestiktični in sedemnajstzložni verz, pisal pa tudi kratkega. Velik odstotek verzov je daktiloidnih, 21 je čistili šeststopičnih hek-sametrov (namesto zadnjega daktila je troliej: »Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken«, (Kajetan Gantar, Še o heksametru in daktiloid-nosti. JiS 1975/1958), poleg tristopičnega jambskcga (»v soncu tihi slap«) je srečati tudi dvostopični trohejski verz (»vse ovije«). V dolgem, štirinajst- in večzložnem verzu, v glavnem petiktičnem, amfibraškem in jamb-sko-anapestnem, je napisal TI. poglavje in Intermezzo v epu Jerula, deročega, 15-zložncga janibsko-anapestnega pa je srečati tudi v Kovaški: ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš.« Ta posebna svobod-nost in verzna raztegnjenost spadata v čas, ko je Zupančič izjavil: »V novejšem času sem bral Verhaerna in Whitmama« (1911). Kaj pomeni Zupančičev muzikalno ritmični verz v slovenski moderni poezij i ? Z izjemo Kettejeve prenove soneta, Murnove verzne vrstice in tiste verzne svobode, ki so jo spodbudili programi od futurističnega nuprej. je Zupančičeva pesem sintetično prizorišče vsega, kar je v slovenski poeziji tega časa nastalo v znamenju svobodnega verza. Zupančič presega vse pesnike tega obdobja po bogastvu dvoiktičnih in drugačnih skladenjskih vzporednosti, po variiranju besednih sklopov, po mehki in sunkoviti verzni kadenci, po razgibanosti verza in celotnega motiva. Izjemen smisel za logično členjenje besednega toka se druži z enakim smislom za into-nacijsko členjenje ter za glasovno, akustično oživitev vsebine (»Pošastno sopihajoč / kot demon vlak gre v noč«). Glasovno se njegov verz uvršča v sam vrh ovsebinjene muzikalne verzne artistike na Slovenskem (Zeb-Ijarska); »Vej, vrli vejavec, vihar, / razvej nas — pleve — kaj mi mar!« ---(Naša beseda); »v peči, vrč, si počil — / proč med črepinjc, črep!« (Naše pismo) /. Kette, Cankar, Murn in Zupančič so ob stalnem verzu in stalni rne-trični shemi, ki so ju rabili v zmanjšanem obsegu, razvili potemtakem tudi več prvin svobodnega verza. Njihov svobodni verz temelji še na metrični intonaciji, ta nakazuje njegov zvočno intenzitetni začetek in konec pa tudi tonično smer vsega besednega in skladenjskega gradiva. Od troje naglasov, metričnega, besednega in ritmično-intonacijskega, izstopa zadnji in je toliko izrazitejši. ker so v njihovem verzu zelo razširjeni trizložni metri, še posebej dak-lilski in anapestni. Ti pesniki tudi v isti kitici oziroma pesmi menjavajo izometrične in heterometrične verze pa tudi verze z nasprotno intonacijo. V njihovih pesmih so se uveljavili močni raznilii metričnili iktov. odpravili so enako kitico in jo sprostili za spontano, subjektivno delitev snovi. In končno: svobodno so mešali stopice enake intonacije. Ko so pisali stopično mešane verze, pa niso mislili na kontrakcijo in na raztegnitev (ekstenzijo), ampak jim je mešanje narekovala ritmična značilnost vsebine ali snovnega motiva, intonacijska razgibanost razpoloženja, čustva, pesniške misli, ta si je sproti oblikovala mešano metrično »shemo« oziroma od pesmi do pesmi, tudi od verza do verza individualno, posebno shemo. Iz iste ritmično-vsebinske osnove so nastale tudi maloštevilne popolne konirakcije ali hiati med iktoma ter ekstenzije oziroma trije nenaglašeni zlogi med njima (Josip Murn). III V pesniških zbirkah in pesmih tradicionalistov (Anton Medved, Mihael Opeka, Fran Eller, Cvetko Golar, Silvin Sardenko-Alojzij Merhar, Rudolf Maister, Dragan Šanda, Ljudmila Poljancc, Vladimir Levstik. Vojeslav Molè, Radivoj Peteriin-Petruška, Ivan Pregelj, Pavel Golia. Fran in Ivan Albreht, Janko Glazer) prevladujejo naslednje značilnosti: trdne in stalne kitične oblike, naglasna in metrična shematika, število metričnili iktov se menjava kvečjemu simetrično, po lihih in sodih verzih, verz je največkrat še zaključena skladenjska metrična enota, rima pa njegova imancntmi prvina. V premoči so kratki verzi, trohejski šcsterec, osmerec, deseterec, jambski kratki verz pa enajsterec/deseterec. in blank-verz (Etbin Kristan, Ljubislava, 1906, Dragan Šanda, Lepa Vida, 1915), v nekaj zbirkah srečujemo še heksameter, pentameter in verz sapfične kitice (daktil, vrinjen med trohejski dipodiji ter sklepni adonij). Od oblik in kitic so pisali klasični sonet Golia, Glazer, Fran Albreht tudi z dak-tilsko-trohejskim verzom, kar je vpliv Kettejeve inovacije, sapfično kitico, distill, tercino, sestino, stanco, sicilijano, nekateri tudi dvo- in štiri -vrstično kitico ljudske pesmi. Opaznejši odmiki od tradicije: mešanje stopic znotraj enakoiktičnih verzov, številnejše so pesmi daktilske, ana-pestne in amfibruške stopice, za nekaterimi daktilsko trohejskimi ritmičnimi motivi je čutiti Župančičev vpliv (Golar, Stara lipa> Glazer, Sin). Le poredkoma je kdo napisal tudi pesem v dolgem verzu (Molè, Golar, Glazer). Moletov in Sardenkov verz se največkrat brezvsebinsko. forma- listično razzvonita. Skratka, verz teli pesnikov ni niti izrazito ritmično individualiziran, še manj razvojno inovativen. Njihove tercine so v glavnem »prazne«, po Danteju zveni tercina namreč slovesno, ima pomembno vsebino in je bolj epska kot brska oblika. Tako tudi pri Francetu Prešernu (Uvod h Krstu pri Savici). Pri tradicio-nalistili pa je ravno narobe: izraža lirsko vsebino in je nepomembna, raba je vsebinsko neustrezna in tudi zato estetsko neučinkovita. Kot ena od trdnih kitic pa hoče vnesti v njihovo pesnikovanje klasično »harmonijo«. Kot zanimivost velja navesti Moletovo zbirko Trisliu ex Siberia (1920). v kateri vojna, ujetništvo, doživetje revolucije stalnega verza niso premaknili, razen v tem, da so mu zmanjšali zvočnost. Y njej je 36 sonetov. 3 tercinske pesmi, pesmi v distihu in sapfični kitici ter nekaj pesmi s tradicionalnimi štirivrstičnimi kiticami. Prevladujeta jambski enajstc-rec/deseterec, jambski deseterec je tudi v štiriverzni kitici, trohejskih verzov je malo, še manj je Molè mešal kratko in dolgo stopico. Pazil je tudi na enakoiktičnost in enakozložnost, torej na naglasnoinelrično shemo, v spremni besedi pa takole utemeljil svojo konzervativno poetiko: »Morda se bo temu ali onemu zdela čudna oblika nekaterih pesmi, zlasti distihi. sapfične kitice in heksametri. Saj vendar živimo v časih samih literarnih (— mnogokrat žalibog samo: literarnih —) programov... Po mojem mnenju programi niso nikdar bistveni. Vsebina postaja v poeziji sama sebi forma, kadar jo je prepojilo življenje, in čim več je v njej globokega življenja, tem enotnejša je umetnina. Odločilna in važna je pri tem edinole pesnikova individualnost, ki najde za svoje preživljanje najbolj odgovoren izraz.« Neoporečna estetskoteoretska misel pa je v tej zbirki stalnih form vsebinsko-estetsko šibko uresničena. Kot zanimivost je še navesti, da so tradicionalisti svoje zbirke v prvem desetletju radi naslavljali z visokostilno besedo »poezije«: Rudolf Maister. Poezije, 1904; Ljudmila Poljanec, Poezije, 1906; Dragan Šanda, Poezije. 1907; Anton Medved, Poezije 1, 1905, II, 1909. Morda tudi pod vplivom naslova Kettejeve zbirke. Maister in Poljančeva sta se za slovesen način odločila predvsem zaradi mode, saj je njun verzni in kitični red bližji ljudskim kot klasicističnim oblikam in verzom. Naslovni patos zbirk profesorjev in teologov podpirajo, razen Sardenkove Rome (1906), antične in romanske pesniške oblike in verzi; teologi so pesnili tudi v zanosu nad vatikanskim mestom, od tod Sardenkova »Roma« in zbirka Rimski verzi (1916) Mihaela Opeke, ki je nastala od 1892 do 1903. Y nasprotju z drugimi je Alojz Gradnik v poetiki sicer konzervativen, vendar pesnik izrazitega individualnega ritma. V zbirki Padajoče zvezde (1916) je rabil največ jambski enajsterec/deseterec in trohejski deseterec ter v obeh pisal sonete in druge pesmi. Kakor hitro pa je prestopil mejo obeli verzov, je drsel v prozaičnost. V tem obdobju je bolj poredkoma pisal kratke verze, jamski in trohejski osmerec (Ob morju, Vse leto in ves dolgi dan), nekaj daljših pa ritmično poživljal z daktilskimi in amfi-braškimi stopicami. Glede na pretežno kratkostopično osnovo je le malokdaj napisal pesem, kjer bi verzi imeli različno število metričnili iktov. Pesem Pomlad pa ima ob enajstercu tudi enoiktično verzno vrstico w — w in štiriiktično — — w— w —. Kitica v Večeru pa ima obliko: Zvon obmolčf. Morje šumi. Z neba luči zažarijo milijoni. Svobodnoverzna je enokitična pesem Oblaku: raznoiktični in raznozložni verzi so padajoče in rastoče intonirani, večinoma so daktilsko-trohejski in dolgi, najkrajši je jambski enajsterec, najdaljši dvajsetzložni amfibra-ški, sedemnajstzložni tretji pa vsebuje popolno kontrakcijo oziroma liiat: »Moje oči nimajo solz več za tebe. Vse so izpile...« Ta pesem je tudi lep primer, kako je Gradnik svoj nekoliko trdi ritem, ki se zaustavlja, oblikoval s liipotaksami, ki segajo čez več verzov, kako je trgal povedi tudi zaradi rimanja, ali pa, kako mu ritmično razgibanost omejujejo tudi naštevanja besednih in skladenjskih vzporednosti. Gibkosti takega ritma ne poveča niti anžambma, saj največkrat ni tekoča zveza ali gladek preliv, ampak zaseka med vrsticama, kot je ugotovil že Isačenko (Slovenski verz, str. 88). Kjé si? Kje naj te išče môj slabi in trudni korâk? Ti si zâme ko daljni bežeči oblak. Môje oči nimajo solz včč za têbe. Vsè so izpile jih misli, ki v môjem srcu so zrasle ko gosta drevesu. Môja üsta so žejna po tvojih in siiha ko zemlja v pekočem avgustu. Ko kriiha sem lačna tvôje besede. Се k têbi vsè sile kipijo iz morja drevés in vèndar ne sežejo v tvôja nebesa. jàz nočem, da rožnat plavaš po zraka višavah. Jàz hočem, da švigne vate strela. da v grômu razdvojiš se, bi hotela, in se razpustiš in razliješ na gozd, ki sumèê te že čaka. Tudi v Pismih lil je dolgi verz amfibraški. V pesmi Besede umirajočega dijaka, 1 je Gradnik v prvih dveh verzih presenetljivo ubral vsebino in ritem, ko je daktilsko-trohejski uvodni verz zaustavil z jambekim: Zate sem prišftl v t6 mrzlo tujino, 6 mati, 6 domovina môja daljna! Toda v sedmem in osmem verzu je posnemal Zupančičev okrnjeni heksameter iz Dume: »Ah, koder sem hôdil, se lepil ob usta je strup«. Skratka, v Gradnikovem verzu prvega obdobja je sorazmerno malo prave verzne svobodnosti. Ta pesnik je le poredkoma prekršil naglasno-metrično shemo, če le mogoče se je ognil mešanju kratkih in dolgih stopic, verzi imajo v glavnem enako število iktov. ritem je enakomeren. V verzu in obliki je malo tvegal, čim pa je to storil, kot v Pismih, inovacija kritikov ni prepričala. Zato se je zlasti v drugi zbirki le še trdneje oklenil stalne oblike, soneta, in stalnega rimanega verza. Vpliv Zupančičevega daktiloidnega verza iz Dume se je razširil tudi na nekatere predekspresioniste in zgodnje futuriste, na Antona Debe-Ijaka, Jožo Lovrenčiča in Franceta Bevka. Njihove pesmi označujejo tudi dolgi verzi, nestalna kitica, močno zmanjšana izometrija in mešanje stopic, skratka način, kot ga je nakazal tudi že naravnost parnasovski sonetist Vladimir Levstik v pesmi Verzi (1910), kjer je verz razumeval tudi kot kakofonično deročost, kot »stroj, grmeč po črni železnici«, in kakor ga je deloma tudi sam uveljavil v zadnji kitici pesmi Blagor, ki čakajo z iktično amplitudo od 1 do 6 in z razpustom zadnjega verza v tri asimetrično razvrščene monostihe. Joža Lovrenčič je izrazit hetero-silabik, tudi z ikti od 1 do 7, njegov dolgi verz doseže tudi 19 in več zlogov, postaja deroča vrstica, poleg katere pa se nepričakovano postavi tudi enozložni monostih. Tako v pesmi Anagnorisis. Nič manj svobodno, čeprav z rimo, je upesnjena Tuberoza: V japonski vazi tuberoza zeleno živi in bélo dehti zaljubljene misli od srčne krvi. Ti! — Têbe ni. Hrepenenje se odbilo je od štirih stén in se vrnilo v srce in pije svôjo kri' in mrè. Tudi v Tuberozi niha metrično-iktična dolžina od 1 do 7, zlogovna pa od 1 do 13. V letih od 1918 do 1920 se je zlogovna in iktična različnost še bistveno povečala. Miran Jarc je 1918. objavil Nočno vizijo, ki je že karmen figu-ratum: prva verzna vrstica šteje namreč 28 zlogov, deveta pa je dvozložna in podobno; poleg daktilske in amfibraške se uveljavlja tudi trohejska stopica in dipodijska trohejska vrstica, hkrati pa opazno število notranjih rim, ki vrstice odtegujejo prozaičnosti. Leta 1919 je objavljal tudi sonete, npr. Trlilo drevo, ki ima daktilsko trohejski verz, tudi 17 zložnega, in naslednjo metrično podstavo: — - v^l - - — и и и u — ^ W — KJ --- KJ W --— ^J ^J - — \J w — In ko sem bil že precej visoko v zraku, sem nenadoma zagledal korakati skozi slavolok milijonske množice bojnih ljudstev ... V nasprotju s tema pesnikoma pa je ekspresionist A n t o 11 V o d 11 i k skoraj programatično priznal meje svobode, kot jih je začrtal Zupančičev muzikalni verz. Leta 1920 je užival ob muziki in ritmu tega verza, ga ponovno prebiral »na glas« (V zarje Vidove, Zora 1920), nato pa zvok in blagoglasje gojil tudi v večini pesmi svojih prvih dveh pesniških zbirk. To je storil toliko lažje, ker je v njih precej abstraktnega simboliziranja ter abstraktnega ekspresionizma. Kako je Zupančičev ritem, zlasti njegov daktiloidni deroči ritem vplival na nekatere ekspresioniste začetnike, pove tudi programatična in anonimna pesem Nono pokolenje v Zori 1919/1920: Zemlja se je bobneč pod nami zazibala, v smrtnem trepetu nas močna je roka razgibala. IV Na podobi slovenskega verza oziroma verza v slovenski poeziji je moč v obdobju od 1895 do 1920 razbrati nekaj značilnih potez, med njimi zlasti naslednje: 1. Za to obdobje 11e velja misel, »da se skoraj vsi slovenski pesniki izogibajo mešanju dvo- in trozložnih meril v eni in isti pesmi« (Isačenko. str. 75); »skoraj vsi« velja le za manjše pesnike, sicer pa je poudariti, da se zdaj ne ogibajo niti več mešanju verzov z nasprotno intonacijsko melodijo (v isti pesmi). Čeprav sta Murn in Kette prenehala pesniti na prelomu stoletja, v glavnem tudi Cankar, Gradnik pa je prej oviral svobodni verz, kot ga pospeševal, rastejo tako značilnosti kot število svobodnega verza in v njem izpesnjenih enot od prvih zbirk iz leta 189') do pesmi in zbirk okrog leta 1920; zlasti je ta rast občutna proti koncu drugega desetletja, ko doseže pod vplivom Zupančičevega, Verhaernovega in Whitmanovcga verza ter futuristične in ekspresionistične poetike stopnjo, na kateri verz razpada oziroma se umika verzni vrstici in monostiku. 2. Logična deklamacija verza še obstaja, a predvsem v nižjih plasteh pesništva, v umetniški poeziji pa jo zamenjajo ritmično melodični učinki. Zlasti pri Ketteju in Zupančiču so razširjeni trizložni metri, ki s svojimi izrazitejšimi poudarki odgovarjajo razpoloženjem, emocionalnemu tonu besed ter intonacijskemu stopnjevanju povedi in celotnega motiva. V Zupančičevih »samogovorih«, pa tudi sicer, se često družita muzikalno-pevni in deklamatorsko-retorični tip verza in lirike, močan kombinirani in spoznavni stil, romantika in klasika. 3. Novoromantiki, zlasti Zupančič, so izničili tezo, da svobodni verz zmanjšuje ali pa celo zbriše lepoto harmonije. Razloček med klasicisti in njimi glede harmonije pa je tale: če klasicisti trdijo in v pesmih »dokazujejo«, da prihaja zvočna harmonija verza od formalnega sistema in-toniranja, od ustroja paralelizmov, ponovitev, kadence, čiste rime, torej od formalne natančnosti in izpiljenosti, jim novoromantiki v praktični poetiki odgovarjajo: da, tudi od vsega tega, a najprej in predvsem od emocionalno obarvane besede, od zvoka, ki soizraža vsebino in je njen logično neopredeljivi del; šele čutno simbolična vsebina je prav estetski fakt, ki zares harmonično (ali pa disharmonično) učinkuje na bralca. Zvočna slika stavkov in pesmi pove, da so novoromantiki izpričali velik smisel za pojočost verza, za močne rime, onomatopejsko sugestivnost, za povednost samoglasnikov in soglasnikov, skratka, dokazuje, da so razpoloženja izražali bolj z zvoki kot z logično besedo ali abstraktno pojmovno. A tudi pove, da pri tem nikakor niso prekršili Kettejevega načela, da zvok, čista rima itd. ne more biti sam sebi namen, da ne sme prekriti pesniške misli in čustva. Zato pa je Župančič tudi zavračal Moletov, posredno pa še bolj Sardenkov formalistično, pomehkuženo razzvonjeni verz. Za potrditev estetsko učinkovitega razmerja med zvokom in vsebino pa zadošča prebrati Murnovo pesem Vlahi, njegovo Kvatrno balado ali simbolno-ekspresivno pesem Pa ne pojdem prek poljan, ali pa Župančičevo Zebljarsko, Z vlakom in Slap. Tudi trdozvočni Gradnik se ni mogel izogniti zvočnemu valu slovenske novoromantične poezije, ostal pa je samosvoj, zvočno trd, »r«-ovski. V času zvočne poezije se je toliko bolj kaznovala tudi napaka zoper »čisto rimo«. Nekateri so začeli zvočnost povečevati tudi z notranjo rimo, a so učinkovali narejeno, kot Anton Debeljak. Pri Zupančiču in še kje je opaziti tudi refren, morda je oprt tudi na zglede ljudskega pesništva. 4. Kitica je v tem obdobju še dostikrat zaključena, a tudi že odprta, se preliva v drugo, tudi v sonetu. Na umiku je kitica z enakim številom verzov, torej naglasnometrično shematizirana, zelo opazno pa se uveljavi kitica kot posledica subjektivne delitve pesniške snovi. Ker se je močno povečal smisel za ritmično-skladenjske figure, se je razvil tudi skladenjski preliv, ki obsega včasih tudi eno samo iktično zvezo, poved se pogostoma ustavlja tudi sredi verza, oboje pa po svoje organizira ritem in kitico. Kitica včasih razpade tudi na dve periodi, na dve skladenjski verzni skupini: prvi stavek pokriva npr. prvi verz, drugi naslednje tri in podobno. Zanimivo bi bilo ugotoviti, koliko je ljudska pesem, ki si dovoljuje nepravilnosti v metrični shemi, vplivala na razbitje verzne in oblikovne shematike in obratno, koliko je s svojo dvo-, tri- in štiriverzno kitično sheinatiko ovirala še večji razmah svobodnih kitic. РЕЗЮМЕ Словенская поэзия в период с 1895 по 1920 год ползуется в основном силлаботоническим стихом с одинаковым количеством метрических иктов и слов, этот стих может быть и гетеросиллабическим, и стихом, в котором количество метрических иктов или ударений варьирует, и который считается уже вольным стихом. И в критике и в поэтологической публицистике обнаруживается усиленный интерес к силлаботоническому или постоянному стиху и к вольному стиху, т.е. проявляется двойной эстетический взгляд и вкус. В связи с термином вольный стих нужно сказать, что его свобода относительна: в этом стихе обнаруживается то большее то меньшее количество метрических элементов постоянного стиха. Такой стих требует исторического понимания проблемы. Исторический взгляд на проблему показывает, что в то время мы имеем дело с тенденцией освободить стих от неуклюжей метрической схемы, установившейся в теории и практике формалистического и классицистического стихосложения, такой взгляд указывает и на то, что появление вольного стиха является в то время следствием повышенного интереса к ритму и звуку и что характерной чертой такого стиха все еще является метр, а не только регрессивная интонация или большая амплитуда метрических иктов, что все встречается позже в словенской лирике. Однако, большая амплитуда метрических иктов появляется и под конец упомянутого периода. Словенские неоромантики, в особенности Отон Жупанчич, упразднили тезис, согласно которому вольный стих снижает или даже уничтожает красоту гармонии. Разница между ними и классицистами в понимании гармонии вкратце в том: — Если классицисты утверждают и в стихотворениях и «доказывают», что звуковая гармония стиха происходит от формальной интонирования, от устройства параллелизмов, повторений, каданса, точной рифмы, т.е. от формальной точности и обработки, то неоромантики в своей практической поэтике отвечают, что надо обращать внимание на все упомянутое, но что главным фактором являются в первую очередь и прежде всего эмоционально окрашенные слова, звук, содействующий выражению содержания и являющийся его неопределенной частью. Звуковой образ предложений и стихотворение как целое показывают, что неоромантикам присуще большое чутье мелодики стиха, сильной рифмы, ономатопеической суггестивности, выразительности гласных и согласных, и что настроения лучше выражаются через звуки как помощью логичного, абстрактного слова. Все это указывает и на то, что неоромантики никогда не нарушали принципов Драготина Кетте, согласно которым звук, точная рифма и т.д. никогда не бывают самоцелью, они не закрывают поэтических мысли и чувства. Строфа в упомянутый период закрыта, но в той-же мере и открыта, такой она появляется и в сонете. Исчезает строфа с одинаковым количеством слогов, т.е. акцентно-метрически схематизированная строфа, значение приобретает строфа как следствие субъективного членения поетического материала. Значительный интерес представляет вопрос, в какой степени народная песня, допускающая нарушения в метрической схеме, повлила на разрушение стиховой и формальной схематики в литературном стихотворении, и наоборот, в какой степени она со своей двустиховой, трехстиховой и четирехстиховой строфической схематикой препятствовала более интенсивному развитию вольной строфики. UDK 886.5 Župančič 5.03 = 82 Maja Ryiooa I .en ingrat! OTON ŽUPANČIČ V RUSIJI (K zgodovini prevodov Zupančičevih del v ruščino) Seznanjanje ruskega bratskega občinstva z delom velikega slovenskega pesnika Otona Zupančiča je zgodovinsko pogojen proces, potekajoč v več etapah. Analiza izbora Zupančičevih pesmi za prevod ter prevodov samih v ruščino kaže različno kvaliteto opravljenega dela. Med prevajalci so najvidnejši sovjetski pesniki (A. Surkov, L. Martynov, В. Slucki). The course of making the Russian reading publie acquainted with the work of the great Slovene poet Oton Zupančič is a historically determined process, consisting of several phases. The analysis of the selection of Zupancic's poems lor the translation and of the translations themselves into Russian shows different degrees in quality. Among the translators are also the prominent Soviet poets (A. Surkov, L. Martynov and B. Slucki). Y zadnjih desetletjih 19. stoletja je v Rusiji zelo naraslo zanimanje za življenje zamejskih slovanskih narodov, za njihovo zgodovino, kulturo in književnost, kar se je odrazilo tudi v znanstveni in prevajalski dejavnosti mnogih vidnih ruskih slavistov, ki so pogosto nastopali v vlogi neke vrste posrednikov popularizatorjev slovanskih književnosti v svoji domovini. V krogu njihovega zanimanja se vedno bolj pojavljajo tudi Slovenci s svojo književnostjo. Prav v tistem času izide v Rusiji prva resna lite-rarnozgodovinska razprava, ki sega na to področje znanosti — delo A. Sokolova Zaroždenie literatury u slovincev (Kijev 1878), posvečeno predvsem dejavnosti Primoža Trubarja. Pojavijo se tudi splošni literarni pregledi, med katerimi velja zlasti omeniti ustrezna poglavja v delu Istorija slavjanskix literatur A. N. Pypina in Y. D. Spasoviča, ki je izšlo v dveh knjigah. Poglavje o slovenski književnosti, ki ga je napisal Pypin,1 je ne glede na netočnosti2 dajalo ruskemu bralcu določeno predstavo o literarnem razvoju pri Slovencih. Y široko znanih antologijah Otgoloski slavjanskoj poèzii M. Petrov-skega, Poezija slavjan N. V. Gerbelja, Slavjanskaja muza V. V. lltna-nova-Kaplunovskega in dr. so bili objavljeni tudi prevodi slovenskih ' A.N. Pypin i V. D. Spasovič, Istorija slavjanskix literatur. SPb 1879, T. I. gl. 11 »Xorutane«, str. 283—303. Gl. tudi: A.Dudilovič, Xorutanskaja literatura. V knjigi: Poezija slavjan. Pod redakciej N. Y. Gerbelja. Sanktpeterburg, 1871. str. 312—314: M. P.[etrovskij], Kratkij obzor literaturnoj dejatel'nosti Slovencev v 1870—1875 godax. V knjigi: Slavjanskij sbornik. S.-Peterburg, 1877, t. II, Otdel kritiki i bibliografii, str. 12—18 idr. - Na te netočnosti je svoj čas opozarjal Fran Leveč (N. m., Imenitna knjiga, ljubljanski Zvon, 1881, str. 128—130). pesnikov.3 Posamezni prevodi so izhajali tudi v ruskih revijah tistega časa. Konec 80-ih let se začne dolgoletno navdušeno in požrtvovalno delo vidnega ruskega filologa akademika F. E. Korša pri prevajanju del Franceta Prešerna, ki se konča 1. 1901 z izidom knjige Stihotvorenija Franca Prešerna (So slovenskogo i nemcekogo podlinnika perevcl F. Korš) — z obširnim prevajalčevim predgovorom. Ta knjiga jc ruskemu občinstvu omogočila, da se je temeljito seznanilo z delom največjega slovenskega pesnika. Po 1. 1901 začnejo v Rusiji veliko prevajati A. Aškerca.4 Na ta način v začetku 1900-ih let, v času, ko postanejo ruski slavisti pozorni na poezijo Otona Zupančiča, v Rusiji že obstaja določeno izročilo prevajanja slovenske pesniške besede v ruščino. Y osnovi tako ruske kakor slovenske verzifikacije je zgodovinsko nastali zložno-naglasni sistem, kar v načelu precej olajša prevajalčeve naloge pri podajanju ritmično-metrične strukture prevajanega dela v svojem jeziku. V začetku 20. stoletja se v ruski poeziji vedno bolj širi tako imenovani »doljnik« ali »pauznik«, ki se je pojavljal občasno tudi poprej in je bil vmesna ritmična struktura med klasičnimi zložno-naglas-nimi metri in svobodnim stihom, polagoma pa se vse bolj utrjuje prav svobodni stih (vers libre), ki je obstajal vzporedno s tradicionalnimi metričnimi oblikami. Podoben proces je potekal skoraj istočasno tudi v slovenski književnosti, kjer so proglašali in vnašali v življenje — kot je znano — ritmično svobodo verza pesniki slovenske moderne, največ pa je na tem področju dosegel prav Zupančič, ki je odprl slovenski poeziji najširše perspektive razvoja pesniškega ritma kot einocionalno-izraznega sredstva. In čeprav so v ruski verzifikaciji začetka 20. stoletja obstajale objektivne možnosti za podajanje takih ritmov, je vendar — kot izpričujejo dejstva — ruska prevajalska praksa tisti čas pogosto zaostajala za razvojem svoje nacionalne verzifikacije: v 1900-ih letih so ruski pesniki 3 M. Petrovskij, Otgoloski slavjanskoj poèzii. Moskva, 1861. (Prevodi pesmi Franceta Prešerna — Rozamunda, Pominok junosti (Slovo od mladosti); Poezija slavjan. Sbornik lučšix poèticeskix proiz.vedenij slavjanskix narodov v pe-revodax russkix pisatelej, izdannyj pod redakciej Nik. Vas. Gerbelja. Sankt-peterburg, 1871. (Od slovenskih pesnikov so predstavljeni V. Vodnik, U. jarnik, M. Kastelic, F. Prešeren, F. Cegnar, L. Toman, J. Koseski, M. Vilhar, F. Levstik, A. Praprotnik v prevodih N. Berga, M. Petrovskega in N. Gerbelja. Vsak izmed pesnikov razen Prešerna je zastopan s po eno pesmijo, Prešeren z dvema, ki sta bili že obe poprej objavljeni v zborniku M. Petrovskega); V. V. Umanov-Kaplu-novskij, Slavjanskaja muza. Perevody i podražanija. SPb, 1892 (Od slovenskih pesnikov sta zastopana F. Prešeren s pesmijo Nepovenčannaja (Nezakonska mati) in S. Gregorčič s šestimi pesmimi v prevodih sestavljavca.) 4 Gl.: M. Boršnik, Aškerčeva bibliografija. Maribor, 1936, str. 49—50; Aškerčev zbornik. Celje, 1957, str. 228—229; Literatura slavjanskix narodov, vyp. 6. M., 1961, str. 205—206. prevajalci le v redkih primerih ohranili svobodno ritmiko izvirnika (tako npr. prevaja Valerij Brjusov nekatera dela Emila Verhaerna), po večini so jo zamenjavali v prevodu z različnimi tradicionalnimi zložno-naglasnimi ritmi. Takšna težnja se je pokazala tudi v delu prvih ruskih prevajalcev Zupančiča, šele precej pozneje, v procesu razvoja ruske sovjetske prevajalske šole so začeli te ritmične posebnosti Zupančičevih del sprejemati in prenašati bolj ustrezno. Na sploh zastavlja Zupančičeva poezija, kakor pravilno opozarja Lojze Krakar, prevajalcu kar najtežje naloge,5 zakaj njeno ritmično bogastvo se organsko združuje s plastičnostjo podob, ki postajajo še bolj izrazite zaradi »zvočnega zapisa«, virtuozne instrumentacije verza, kar vse daje neponovljivo svojevrstnost delom velikega slovenskega besednega umetnika. Prevajalske težave je treba upoštevati pri kritični analizi prevodov Župančičevih del v ruščino v vseh zgodovinskih obdobjih. Namen tega dela je, pregledati ta obdobja v njihovi zgodovinsko utemeljeni zaporednosti in pogojenosti. Ni naš namen, da bi posebej pregledali vprašanja teorije umetniškega prevajanja, ki pritegujejo pozornost znanstvenikov raznih dežel;0 pri konkretni analizi prevodov se bomo. držali nekaterih stališč, ki prevladujejo glede tega v delih sovjetskih, raziskovalcev. I Z Zupančičem se ruski bralec začenja seznanjati v prvem desetletju 20. stoletja. Še pred objavo prevodov njegovih del v Rusiji izide 1. 1900 v reviji Slavjanskij Vek, ki se je tiskala na Dunaju, kratka recenzija poročilo o Zupančičevi knjigi Pisanice. Anonimni avtor navdušeno sprejema otroške pesmi slovenskega pesnika in imenuje pisatelja obravnavane knjižice »najboljšega sodobnega slovenskega lirika« ter omenja, da je »glavna poteza novega zbornika« — »čudovita muzikalnost, neposrednost občutkov, prefinjenost oblike«, iskrenost.7 Prav ta knjiga Županči- s Lojze Krakar, Zupančičeva pesem »Tiho prihaja mrak« v treh ruskih prevodih. Jezik in slovstvo, 1. XVIII, 1972/73, str. 201. e Gl.: Darko Dolinar, Vprašanja o prevujanju v literarni vedi. Slavistična revija, 1977, str. 2—3, str. 277—292. V Sovjetski zvezi je širok kompleks vprašanj teorije in zgodovine umetniškega prevajanja programsko orisal že leta 1931 akademik M. P. Alekseev (Problema xudožestvennogo perevoda. Irkutsk, 1931). Posebej velja omeniti tudi dela A. V. Fëdorova (Osnovy obščej teorii perevoda. Moskva, 1968, in druga dela), K. I. Cukovskega (Vysokoe iskusstvo. O principax xudozestvennogo perevoda. Moskva, 1964), gradivo simpozija »Aktual'nye pro-blemy teorii xudožestvennogo perevoda 1-11« (Moskva, 1967), serijo zbornikov Masterstvo perevoda (Moskva, 1959—1975, 1—10). 7 Oton Zupančič, Pisanice. Pesmi za mladino. V Ljubljani, 1900. Slavjanskij Vek, 1900, št. 4, str. 27. čevih otroških pesmi je najbolj pritegnila tudi prve prevajalce slovenskega pesnika v Rusiji — bolj kot leto poprej izdana Čaša opojnosti in naslednje zbirke. Prvi prevodi Zupančiča se v Rusiji pojavijo 1. 1903, to sta prevoda pesmi Večer na morju (Večer na more), objavljen v tedniku Peterburg-skaja žizn',8 in Barčica (Lodočka). v literarni prilogi revije Tzvestija SanktPeterburgskogo slavjanskogo blagotvoritel'nogo obščestva." Oba prevoda sla objavljena s podpisom N. Novič. To je bil psevdonim Nikolaja Nikolajeviča Bahtina (1866—1940), čigar več kot polstoletna književna in pedagoška dejavnost je pustila opazne sledove v različnih sferah ruske kulture.10 Pričujoča razprava se v precejšnji meri opira na tako imenovano Bahtinovo kartoteko, temeljno rokopisno bibliografsko delo. ki se sedaj hrani v Inštitutu ruske literature (Puškinskij Dom) v Leningradu. Ta bibliografija zajema rusko prevodno literaturo skoraj dveh stoletij in pol ter vsebuje tudi sistematične podatke o prevodih del slovenskih pisateljev v ruščino (do I. 1939). Leta 1904 je N. N. Bahtin na osnovi svojih bibliografskih raziskav in /. uporabo številnih lastnih prevodov izdal eno od knjižic iz serije, ki jo je sam zasnoval, Malen'kaja antologija Slovinskie poèty11, kamor je vključil tri pesmi Župančiča v svojem prevodu; to sta že omenjeni pesmi Večer na morju in Barčica, prav tako pa tudi sonet Kako je poln kristjanov temni hram! Temu je prevajalec dal naslov Albert in a po naslovu ciklusa, kamor ga je vključil pesnik, in pod istim naslovom se je sonet pojavil skoraj istočasno tudi v reviji.12 Bahtinova antologija je vsebovala bibliografske podatke o pesnikih, ki so prišli vanjo. Delo mladega Zupančiča je dobilo tukaj lakonično, vendar popolnoma točno oznako in oceno. Bahtin po pravici pravi, da je Zupančič »najbolj nadarjen izmed novejših slovenskih pesnikov«, »njegove pesmi so polne svežine, nežnosti, so močno erotične, včasih tudi polne ironije. Njihov poglavitni čar je v neprisiljenem jeziku in muzi- 8 Ü. Zupančič, Večer na more. |Perevël] N. Novič. Peterburgskaja Zizn', SPb. št. 721. nedelja 20. julija 1904, str. 4880. » Otton Zupančič, Lodočka. Perevël N. Novič. Izvcstija S.-Peterburgskogo slavjanskogo blagotvoritel'nogo obščestva. 1903, št. 5, december, literarna priloga, str. 3. 10 Podrobneje o N. N. Bahtinu in njegovem delu glej: T. 1. Bron', N. N. Bax-tin i ego kartoteka. V knj.: Meždunarodnve svjazi russkoj literatury. M.-L.. 1963, str. 434—449; E. I. Rjabova, Antologija N. N. Baxtina »Slovinskie poèty«. V knj.: Russko-jugoslavskie literaturnve svjazi. Vtoraja polovina XIX načalo XX veka. M., 1975, str. 260—270. 11 Slovinskie poèty. Izdana pod redukciej N. Novica. (Malen'kaja antologija No 25), SPb, 1904. 12 Zupančič, Al'bertina. Sonet. |Perevël] N. Novič. Izvestija S.-Peterburgskogo slavjanskogo blagotvoritel'nogo obščestva, 1904. št. 7. kalnem ritmu, ki očarata sluh, še preden si dojel vsebino njegovih pesmi«.13 Po antologiji, po prevodih treh pesmi in literarni oznaki je ruski bralec prvič lahko dobil nekakšno predstavo o Zupančičevi poeziji. Kar zadeva umetniško raven Balitinovih prevodov, so pač, kakor pravilno omenja E. I. Rjabova, ustrezali zahtevam svojega časa in so dobili pozitivno oceno v tisku,14 nekateri izmed njih niso izgubili svoje estetske vrednosti niti v naših dneh, v letih svojega nastanka pa so nedvomno imeli tudi spoznavni pomen. Balitin si praviloma prizadeva kolikor mogoče natančno podati smisel izvirnika in njegov metrični ustroj; najbolje se mu posrečijo prevodi del. ki so spesnjena v tradicionalnih oblikah. In čeprav je sam, kakor se vidi iz zgoraj navedene oznake Župančičeve poezije, odlično občutil v njegovih pesmih »neprisiljen jezik« in »inuzikalni ritem«, ki očara sluh, pa se prevajalcu ni vedno posrečilo, da bi vse to podal v ruskem besedilu. V svojem prevodu pesmi Večer na morju je Bahtin ohranil metrično specifiko izvirnika tristopni trohej. Po visokem nebu Tučka zolotaja plava zlat oblak, po nebu plyvët; po širokem morju lëgkij čeln nesëtsja plava čoln lahak. po ravnine vod. Pri Zupančiču je ta prva kitica zgrajena na paralelizmu, ki je blizu ljudski pesmi tukaj vidimo skoraj popolno, zrcalno simetričnost vsaki besedi prvih dveh verzov v tretjem in četrtem (samo v zadnjem je epiteton podvržen inverziji). Prevajalec se trudi, da bi po svoje ohranil vzporednost skladenjske konstrukcije, čeprav ga ne more podati v celoti. V naslednjih dveh kiticah Bahtin posrečeno podaja svetle, plamene barve, barvne prelive sončnega zahoda, ko ohranja izrazito pesniško podobo -»sonca jasni grad« - »jasnyj zamok solnca«.15 Kljub temu pa v tem po našem posrečenem prevodu ni čutiti povezanosti z ljudsko umetnostjo, ki je lastna izvirniku. To lastnost otroške Župančičeve poezije si Bahtin prizadeva ohraniti tudi v svojem prevodu pesmi Barčica (Lodočku), katerega ritmični ustroj bi verjetno rad približal ruski ljudski pesmi tako, da v začetku vsakega 13 Slovinskie poèty. SPb, 1904, str. 112. 14 E. 1. Rjabova, Antologija N. N. Baxtina »Slovinskie poèty«, str. 266. Teorija in praksa prevodne umetnosti v Rusiji je konec 19. in v začetku 20. stoletju preživljala nekakšen zastoj in je celo nazadovala v primerjavi s prejšnjim obdobjem: gl. J. D. Levin, Ob istoričeskoj èvoljucii principov perevoda (K istorii perevodčeskoj mysli v Rossii). V knj.: Meždunarodnve svjazi russkoj literaturv. str. 49—55. 15 V prefinjenem, poetičnem prevodu te pesmi, ki ga je dal pozneje S. Štejn. te podobe ni (Sergej Štejn. Slavjanskie poèty, SPb, 1908. str. 156). verza dodaja dodaten nenaglašen zlog in tako skupna metrična osnova prevoda za razliko od izvirnika postane jambska (resda z obilico pirihejev). Plavaj, plavaj, barčica srebrna Plyvët, plyvët serebrjanaja lodka po zelenem morji! zelënymi volnami; Hej, na barčici sedijo fantje, vezët ona trëx junošej otvaznyx, trije fantje mladi. trëx mo'.odcev udalyx. Izvirnik: Prevod - W — W — www — w w — w — w ■— www — w ww — w — w w — www — w — w — www — w — w w — www — www — w — w — w — w w — www — w To spremembo ritmične podobe je verjetno izzvala tudi prevajalčcva želja, da bi ohranil svojevrstni uvod s ponavljanjem »Plavaj, plavaj«, ki se ponovno pojavi v sredi druge kitice, čeprav v ruskem prevodu doživi majhno pretvorbo (»Plyvët, plyvët« in »Plyvi, plyvi« s poudarkom na drugem zlogu). Pa vendar prevajalec v tem besedilu nedosledno izpeljuje povezanost z ljudsko pesmijo — leksemi, lastni ljudski pesmi, se vrstijo s knjižnimi, izredno literarnimi: tako so v navedeni kitici druga poleg druge naslednje besedne zveze: »vezët ona trëx junošej oloažnyxic v članku Sluvenački preood jedne poljske pesme, Zbornik u čast Bogdana Popo-viča, Beograd, 1929, s. 173. domneva, da je ta Kuraltov prevod najverjetneje prvi prevod iz poljske književnosti v kak južnoslovanski jezik na sploh. To domnevo ponavlja za njim Ljubomir Durkovič Jakšič v osmem poglavju svoje knjige Z dziejöm stosunkôro jugoslomiaiisko-polskich pod naslovom Služba m Polsce i tmôrczoii literacka Martina Kuralla. prevod: flalina Kalita, Vroclav, 1977, s. 33. Nedvomno pa je res, da je to Kuraltovo delo prvi slovenski nrevod iz poljske književnosti, čeprav sta ga prezrla bibliografija Kuraltovega knjižnega dela v Pirjevčevem geslu Martin Kuralt v prvem zvezku Slovenskega biografskega leksikona, s. 592, in Kociianov, Koruzov in Pogačnikov Bibliografski pregled slovenskih preoodou iz poljske književnosti v knjigi Rozke Stefan Poljska književnost, Ljubljana, 1960, s. 473—536. 2 O Bogustawskem in njegovi operi prim. Rozka Štefan, n. d., s. 136—138, Fran Ilešič, n. d. I. Zvrstila vprašanja 1.1. Tako poljsko kot slovensko razsvetljenstvo razumeva pod vplivom tedanje evropske umetniške zavesti književne zvrsti enopomensko in jih na osnovi veljavnih normativnih poetik v veliki meri enopomensko tudi uresničuje. Ustvarjalni odkloni, pogostejši, čeprav samo sporadični, v večjih književnih oblikah — sem bi lahko šteli besedilo gledališkega dela W. Bogiislawskega v celoti, ker na osnovi opisa njegove imanentne poetike no moremo zanesljivo trditi, ali imamo opravka z opernim libretom ali spevoigro3 — napovedujejo poetiko nove dobe. Take ambivalent-uosti in v nji vsebovane razvojne produktivnosti pa sestavinska besedila dramske umetnine, ki jili je avtor poimenoval a rije, kljub temu da jih skladatelj imenuje caoatinepoljska gledališka kritika in zgodovina pa piosenka5 (popevka) ali piosneczkaa (pesmica), ne razodevajo in zaradi svoje zvrstile konservativnosti ostajajo del dramskega besedila ter ne glede na njegovo zvrslno enotnost ali mešanost ne izgubljajo svojega zvrstnega statusa. 1.2. Arijo lahko definiramo kot peto verzno pesniško besedilo s preprosto kitično zgradbo in neobveznim verznim vzorcem, ki je sestavni del v celoti ali delno petega dramskega besedila,7 vendar je hkrati kot besedilo sklenjena in predstavlja samostojno besedno-glasbeno sporočilo. Druga možnost njenega ne le književnega, temveč splošno kulturnega obstajanja in učinkovanja jo približuje popevki in jo uvršča v množico besedil z dvojno sporočilnostjo.8 Glasovno-glasbena organizacija in/ali 3 O zvrstili hibridnosti opere Cuti mniemany, czyli Krakomiacy i Görale Woj-eieclia Bogustawskega prim.: Jerzy Got, Na myspie Guaxary, IVojciech Bogu-slamski i ieatr Imorvski, 1789—1799, Krakov, 1971, s. 139; M. Rulikowski, Popr-zedniezka Krakomiaköm i Görali, Zycie Teatru, letnik 3, 1924, št. 7—10; Leon Schiller, Nasz Boguslamski, Teatr ogromny, Varšava, 1961, s. 173—177. 4 Tako je zvrstno opredelil obravnavano besedilo avtor glasbe, Jan Štefani. Prim, citat partiture v knjigi Jana Prosnaka Kultura muzyczna Warszamy XVIII mieku, Krakov, 1955, s. 169. 5 Npr. Tadeusz Mikulski, Piosenka z Krakomiaköm i Görali m pu pier ach Каг-pitiskiego, Pamiçtnik Teatralny, 1954, s. 206—214, ponatis v zbirki razprav in člankov T. Mikulskega Ze studiom nad Oimieceniem, Zagadnienia i fakty, Varšava 1956, s. 439—460; Tadeusz Witczak, Do losu piosenek z Krakomiaköm i Görali IVojciecha Boguslamskiego, Pamiçtnik Teatralny, 1958. s. 64—65; Augustyn Jçdrysik, Zapomniane relacje o Krakomiakach i Göralach, Pamiçtnik Teatralny, 1966, s. 268—276. 0 Pod naslovom Piosneczka je uredništvo revije Pamiçtnik Teatralny, 1966, objavilo besedilo obravnavane arije, s. 3, in kolektivni članek o nji, s. 4—6. 7 Prim, gesla: aria, arietta, kawatyna w Slomniku terminom literackich, ur. Michal Gtowiriski, Varšava, 1976, s. 33 in 185. 8 Dvojno sporočilnost razumem v smislu članka Anne Dobak Pieln, Slownik literatury polskiego ošvviecenia, ur. Teresa Kostkiewiczowa, Varšava, 1977, s. 465—471. idejno-vsebinske vrednote, ki jo ločijo od celotnega dramskega besedila in od množice istovrstnih sestavinskili besedil, povzročajo, da se arija kot besedno-glasbena umetnina osamosvaja; v konkretnih primerih se s tem prvinskim vzrokom povezuje njen književno-glcdališki nastanek, oba vzroka pa neposredno vplivata na njeno posebno zgodovino. 1.3. Besedilo Šiviat srogi, šmiat przervrolnij (Svet strog je, svet razvraten) uvaja v dramsko akcijo opere njenega pravega nosilca, študenta Bardosa; 1. os. ed. dobiva programsko vsebino zaradi zavestnega in razumskega oddvajanja posameznika iz nerazsvetljene množice, ki ji vlada krivični svet. Prav zato lahko pojmujemo arijo kot 1 irsko strnitev dramske napetosti med ljudskimi (nadnarečnimi, vendar ne knjižnimi) besedili množice in knjižnimi Bardosovimi besedili.9 Od celotnega besedila loči obravnavano arijo verzno-kitična zgradba: jambizirani sedmerec in štirivrstičnica, torej verzno-kitična oblika, v kateri jc napisana tudi prva arija te opere, se izrazito ločujeta od metrično-stihične zgradbe dialoga, ki arijo uvaja in ji neposredno sledi. Da bi to dokazali, smo pregledali glede na jambizacijo, cezurno rimo in skladenjsko mejo v ce-zuri prva polstišja 149 dvodelnih trinajstercev (7 + 6) med drugo in tretjo arijo, ki predstavljajo 68.39% celotnega verznega dialoga, in 80 verzov iste mere med tretjo in četrto arijo, ki predstavljajo 65,57% vsega dialoga. PREGLEDNICA 1 Jumbizacija Skladenjska Cezurna prvega po'stisja meju rima dvodelnega v eezuri trmujsterca (7 + 6) Pred arijo 62 41.61 % 41 27.51 % 1 0,67% Po ariji_ 31 38,75 % 39 48,75 %__—_— Jambizacija sedemzložnega prvega polstišja in uresničevanje skladenjskih meja v eezuri sc količinsko približujeta splošnemu stanju v poljskem dvodelnem trinajstercu,10 samo naključna cezurna rima pa izrazito oddaljuje dialog od prestopnega rimanja, ki neposredno izhaja iz kitične organizacije arije. 9 Napetost med nadnarečnimi in knjižnimi besedili razumem kot ekvivalent dramskega konflikta v smislu članka Marie Bobrownicke /z problematike Cankarjevega dramskega oblikovanja, Simpozij o Ivanu Cankarju, ur. Štefan Barbarie, Ljubljana, 1977. 10 Prim, preg'ednice v članku Zdzislawe Kopezynske in Lucylle Pszczolow-ske Wiersz polski, Slowia; ska metryka poröwnawcza, ur. Z. Kopczyiiska, L. Pszczolowska, Vroclav, 1978, s. 125—124. Na glasoslovni ravni loči obravnavano besedilo od celotnega dramskega dela dosledno uresničevanje soglasniškega sistema knjižne poljščine, ki ustvarja izrazito nasprotje z ljudskim (mazurjenje v soglas-niškem sistemu) in psevdoknjižnim jezikom (mazurjenju nasprotna težnja) kmečkega sloja in polizobraženstva.11 Istemu cilju se podreja abstraktno besedje in jasna, racionalistična skladnja. 1.4. Glasoslovne, slovarske in skladenjske posebnosti imajo povezo-valno-ločevalno vlogo, verzno-kitične pa zgolj ločevalno. Njihovo ločevalno vlogo krepi književnozgodovinska geneza obravnavane arije: kot trdi C. Heinas,12 je arija polemika z ljudsko pesmijo Juž teraz šmiat opak idzie (Že zdaj svet narobe gre); polemika s to konkretno ljudsko pesmijo se ne omejuje zgolj na razsvetljensko miselnost, temveč zadeva tudi jezikovna (ljudskemu jeziku zoperstavlja knjižni jezik), verzno-kitična (prepletu zlogovnih mer zoperstavlja jambizirani sedmerec, neregularni pet-vrstičnici regularno štirivrstičnico) in kompozicijska (variacije na temo želi zanikati s stopnjevanjem) vprašanja petega besedila.19 Na gledališki ravni lahko pojmujemo obravnavano arijo kot odgovor na sklepni položaj v anonimni meščanski igri Mizeria Szkolna iz leta 1633.14 1.5. Obe genezi — književna iu gledališka — razodevata polemičnost, ki jo zaznamuje razsvetljenska misel in ki je, obogatena z oceno političnega položaja,15 vplivala na posebne tiske obravnavane arije: četrta in peta kitica sta v invertiranem zaporedju izšli že takoj po premieri 11 Pri ni. W. Taszynski, Jçzufc ludomy m Krakomiakach i Gôralach W. Bo-guslaivskiego. Rozprawy i stud a polonistyczne, zvezek 2, Vroclav. 1961. s. 249 do 258: M. Brzezinowa. Jçzyk ludomy na otmieceniomej scenie, Tlo do Krako-rviaköio i Gôrali. Jçzyk Po'ski. letnik 56. št. 5. s. 343—358. 12 Czestaw I-Iernas, W kalinomyrn lesie, zvezek i: Ii zrôdel folklorystyki pol-skiej. Varšava, 1965. s. 167 in 192; isti, Szkola folkluru, Pamiçtnik Teatralny, 1966, s. 248—267. 13 Z obravnavano arijo sem primerjal redakcije ljudskega besedila: У.. Pauli, 196; Kelberg, VI, 373 in XXI, 72, Wisla, 111. 578, W kalinowym lesie, zvezek 2: Antologia, 14, 43, 118. Primerjava partiture kavatine študenta (Prosnak, n. d„ s. 169) in ljudskih napevov (Ko.bcrg, VI, 373 in XXI. 72) dovoljuje sklep, da gre za podobno nasprotje tudi na glasbeni ravni. Prim. O. Kolberg, Melodie ludome m operze Jana Stefaniego Krakomiacy i Görale, Ruch Muzyczny, letnik 2, št. 46. 1858, s. 362. 14 Mizeria Szkolna se konča z repliko študenta: Opak âwiat wywrôcony opi-sywaé bçdç, / Tam siç w krôtee czego dobiego naczytacie, / To, czegošmv doz-nali, latwo omacacie. Citat po: Karol Badecki, Literatura mieszczanska w Pohce XVlll т еки, Lwôw, 1925, s. 203—204. 15 Prim. AVaelaw Tokarz, Na premierze Krakomiaköm i Gôrali, Rozprawy i szkice, zvezek 1, Varšava, 1959, s. 147; Z. Raszewski, Bogiislamski, Varšava, 1972; E. Kucharski, Cud, czyli Krakorviacy i Görale, Pamiçtnik Literacki, 1914/ 1915, s. 1—20; isti, Przypisy mydamcy, W. Boguslawski, Cud mniemany. czvli Krakowiacy i Côrale, Varšava, 1923, s. 127—134 in 145—150; Ilešič, n. d.:'R. Šte- fan, п. d. v časopisu Korespondent Narodomy i Zagraniczny, 22. aprila 1794. Ki-tično sosledje dovoljuje klasifikacijo iiskov le arije. Inverzija četrte in pete kitice zaznamuje vse anonimne tiske do tridesetih let 19. stol.18 (varianta A), neinvertirana oblika pa rokopis in prvo knjižno izdajo celotnega besedila iz leta 184117 (varianta B), medtem ko neredne spremembe, ki so spremljale uprizoritve gledališkega dela, tvorijo posebno množico18 (varianta C), v kateri prehajajo polemične osii z ljudsko pesmijo z racionalistično-razsvetljenskega področja na moral ist ično-verskega in rušijo ravnotežje med programskostjo arije in opere v celoti. Y zgodovini arije se zarisujeta torej dve perspektivi: 1° pretvorba v smeri popevke in njenega subliterarnega statusa in 2° idejne modifikacije, ki izhajajo iz potreb in idejnih zahtev gledališč, ki so uprizarjala anonimno gledališko delo.19 2. Prevajalska problematika 2.1. Med vsemi tiski obravnavane uri je velja posebna pozornost dvojezični izdaji Der arme Student, aus dem Polnischen des Niemceioicz,20 v kateri ima nemški prevod zgolj ponazorovalno vlogo. Kol vsak ilustrativni prevod zahteva, da bralec zna jezik izvirnika, in dovoljuje takojšnje primerjanje prevedenega besedila z izvirnim: ilustrativni prevod torej ne obstaja samostojno, temveč samo v zvezi z izvirnikom in zato tudi zahteva skrajno natančnost. Zaradi zvrstne polifunkcionalnosti izvirnega 10 Bardosova arija je izš'a v naslednjih zb'rkah arij in popevk: Rozrymka w smutku, czyli Piosenki i arie, zebrane roku 1794 a na koncu Dumi/ polskie. Var- šava, 1947: Piosenki i arie, zebrane m roku 1796. Varšava 1796 in 1797; Piosnki i arie z rôinych operöm zebrane. roieh\ noroymi tekstami pomnožione, Varšava. 1801 ; Spieroy, arie teatralne i imiatoioe z rôznycli oper i komediji zebrane z do-datkiem noivych ipiemôm i krakomiakôm. zvezek 1, Varšava, 1816; Mieszaniny, czyli У. bi or roierszôm luinych, mydanych od roku 1820 do 18 25 m Krakomie (Jagelonska knjižnica v K rakov u, sign.: 292 I). 17 Prim. E. Kueharski, Przypisy mydaivcy, s. 142—145. 18 Prim. \V. Brumen, Z dziejöm Čudu mniemanego Wojciecha Boguslamskiego. 2yc:e Teatru, letnik 5, št. 19--21; W. Hahn, Do dziejöm Čudu mniemanego Wojciecha Boguslamskiego. ibid., št. 31—34; T. Mikulski, n. d., T. Witczak, n. d., A. Ji;drysik, n. d. 111 Krakoojake in gorjance so še v tridesetih letih 19. st. uprizarjali kot opero Jana Štefanija z izvirnim poljskim besedilom. O avtorstvu libreta in anti-moniji Nieincewicz-Kothitaj-Boguslawski prim. Kueharski, n. d.; Mikulski, п. d., Raszewski, п. d.; Jçdrysik, п. d.; Z. Krawezynski. Wojciech Boguslamski. ojeiee sceny narodoivej, Varšava, 1954; W. Hahn, Boguslamski czy KolL.taj, Pamiçt-nik Literacki, 1912, s. 271—277; L. Bernacki, Wojciecha Boguslamskiego Cud mniemany. czidi Krakomiacy i Görale. Teatr, dramat i muzyka za Stanislawa Augusta, zvezek 2, Lvov, 1925, s. 139—145; Z. Raszewski, Krakomiacy i Gôrale, Staioéwiecczyzna i postçp czusu, О teatrze polskim 1765—1965, Varšava, 1965 s. 173—222. 20 Lemberg, mit Pillerischen Schriften, s. 7. Knjižnica Ossolineum v Vroc-lavu, sign.: 10 944. besedila se moramo vprašati, kaj nemški prevod ilustrira: ali arijo kot samostojno jezikovno umetnino ali arijo kot sestavni del gledališkega besedila. Da gre za prvo možnost, pričata dve dejstvi: varianta A in anonimnost prevajalca, o morebitni drugi možnosti pa bi pričalo dejstvo, da tisk — čeprav zmotno21 — navaja avtorja izvirnika. Vendar že zgolj naključen pojav ilustrativnega prevoda v vrsti pregledanih tiskov in v lvovskem književnem življenju tega časa na sploh usmerja našo pozornost k Estreicherjevi ugotovitvi, da je nemški prevod delo Martina Kuralia,22 ker so bili prevodi ilustrativne vrste pogosti, če ne že redni v gledališkem (prevodi ključnih — tako v glasbenem kot idejnem pogledu — arij iz repertoarja italijanskih gledaliških skupin, ki so gosto-vulc v Ljubljani23) in književnem (prevodi slovenske ljudske in umetne pesmi v Linhartovem nemškem almanahu Blumen aus Krain 1781; dejstvo, da je pojav nove pesniške oblike, vsebine, novega pesniškega imena v slovenski književnosti tega časa ilustriral nemški prevod in obratno24) življenju slovenskega razsvetljenstva in zgodnje romantike. Pravilnost te podmene bi potrjevalo tudi soglasje Kuraltovega nazora o ljudski pesmi25 21 Kuralt sprejema avtorstvo opere in arije v soglasju z mnenjem galicijske nemške inteligence. Remeš v bibliografiji Kuraltovili del opozarja na problematiko avtorstva, Ilešič (n. d. 163—164) želi motivirati Kuraltovo napako o avtorstvu s hitrim procesom ponarode'osti arije. Pogačnik v drugi knjigi svoje Zgodovine slovenskega slovstva, Maribor, 1969, s. 188, o problemu avtorstva ne razpravlja. 22 Avtorstvo nemškega prevoda pripisuje Kuraltu K. Estreicher, ki v prvem zvezku svoje Poljske bibliografije, s. 127 v oklepaju navaja: tlum. Marc. Kuralt... ok. 1800 r. Njegovo informacijo povzema Finkel. Ilistoria Uniroersytetu Lmorvskiego, zvezek 1. Lvov, 1894, s. 122—125. Bibliografija Noivy Korlnit. zvezek 4, Olvoiecenie, A-H, Varšava, 1964, s. 260—261, navaja Kuraltov nemški prevod kot anonimen. To mnenje zastopajo tudi: T. Mikulski, n. d., T. Witczak, n. d., A. Jçdrysik, n. c. M. Raszewski v navedenem delu iz knjige Staro miec-czyzna i post.p c7.asu, s. 202, pripisuje nemški prevod Seumeju, kar takole motivira: »Seume, urzçdnik Igelströma, poszedl na te sztukç dwa razy. Do konca zycia byl pod urokiem Bardosa i jego piosenki, ktorq przelozyl sobie na nie-miccki. Lwowski ksiçgarz Piller wydrukowal tç piosenkç po niemiecku.« 23 Prim. Stanko škerlj. Italijanske gledališke predstave v Ljubljani, Ljubljana, 1936; Alfonz Gspan, Anton Tomaž Linhart, [v| : A. T. Linhart, Ta veseli clan ali Matiček se ženi, Maribor, 1967; Jože Pogačnik, Problem drame in gledališča, Zgodovina slovenskega slovstva, zvezek 2, Maribor, 1969, s. 110—117. 24 Prvi slovenski sonet, Potažba J. Vesela Koseskega je izšel v Illyrisches Blatt, 1817, s spremnim nemškim prevodom, deset let kasneje se je v istem časopisu predstavil Prešeren s svojo prvo pesmijo v slovenščini in nemščini. Zupanov prevod Hermannsthalovih Gazel (IB, 1831) je vplival na razvoj gazele v slovenski književnosti. Kuralt je izdal svojo Jutranjo pesem enega slovenskega kmeta po letu (1B, 1823) v slovenski in nemški podobi. Prim. Jože Pogačnik, Publikacijske možnosti o nemščini in druge oblike skupnih objav, Zgodovina slovenskega slovstva, zvezek 3, Maribor, 1969, s. 54—57. 25 Martin Kuralt, Ein kleiner Versuch in krainerischen Volksliedern, Illyrisches Blatt, 1823. št. 31. O tem: A. Pirjevec, п. d., s. 593; В. Merhar, Slovenska ljudska pesem, Zgodovina slovenskega slovstva, ur. L. Legiša, 1. knjiga, Ljubljana, 1956, s. 40; A. Gspan, Razsvetljenstvo, ibid., s. 376; J. Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, 2. knjiga, s. 104. z že predstavljenim polemičnim odnosom Boguslawskega do konkretnega ljudskega besedila. Kot dokazno gradivo ne nazadnje upoštevamo lahko tudi Kuraltov slovenski prevod obravnavane arije, ki ima drugotno ilustrativen značaj, ker ga avtor za življenja ni objavil. S konfrontacijo obeh prevodov z izvirnikom, ki bo temeljila na ugotavljanju uresničevanja verzno-kitičnih, slovarsko-frazeoloških in skladenjskih navodil izvirnika, želimo dokazati, da je avtor nemškega prevoda Kuralt in da slovenski prevod ni iz druge roke. 2.2. Uresničevanje verzno-kitičnih navodil. Jambizirani poljski sed-merec v obeh prevodih zamenjuje tristopni hiperkatalektični jamb. Ki-tično organizacijo, zaporedje in naglasno zgradbo rim, čeprav ni tipična niti v nemškem niti v slovenskem razsvetljenskem verzu,20 ohranjata oba prevoda. Tudi povezovalno vlogo rimanih besednih parov, resda le številčno. ne pa razporeditveno, Kuralt upošteva v obeh prevodih. PREGLEDNICA 2 Način povezovanja rimaniü besed v poljskem izvirniku ter slovenskem in nemškem prevodu Slovnični način Neslovnični način povezovanja povezovanja Bogustavvski 8 4 Kuraltov slovenski prevod 8 4 Kuraltov nemški prevod 6 6 Dva para rimanih izrazov: rvyzéj — zbliiy |j visi — bliži, 2j2t in trzeba — nieba |j treba — neba, 5j5t dokazujeta, da je Kuralt prevajal v slovenščino neposredno iz poljskega izvirnika, ker v njegovem nemškem prevodu na ustreznih mestih beremo oben — gehoben, 2.J2,, in Geschicke — Blicke, 52/54. Razmerje med slovničnimi in neslovničnimi rimami in kitična zgradba se ne razlikujeta od splošnega stanja v poljski in slovenski razsvetljenski poeziji;27 novost v slovenskem razsvetljenskem dramskem verzu pa je verzni vzorec: oba stilistična tokova28 sta za arije praviloma izbirala preplet katalektičnega in akatalektičnega štiristopnega trolieja ali dvo-stopnega amfibraha; le sporadično sta uresničevala v njih trinaglasni tonični verz ali preplet različnili zložno-naglasnih verznih oblik. 20 Pod vplivom ljudske pesmi se v slovenskih razsvetljenskih arijah in pes- mih prepletajo moške klavzule z ženskimi. 27 Prim. L. Pszczolowska, Iii/m, Vreclav, 1972, s. 144—174. 28 Sodba se omejuje na Devov (klasicistični) in Linhartov (razsvetljenski) dramski verz. 2.3. Uresničevanje slovarskih in 1'razeoloških navodil. Slovarske, fra-zeološke in skladenjske posebnosti Kuraltovega slovenskega prevoda obravnava Fran Uešič v prvem delu razprave Slovenački prevod jedne poljske pesmeP Njegova trditev, da je Kuralt abstraktno besedje in skladenjske tvorbe prevajal s konkretnimi ustrezniki, in motivacija takega ravnanja z ljudskim tonom slovenske razsvetljenske poezije ne vzbujata nikakršnega dvoma. Dejstvo pa, da Ilešič Kuraltovega nemškega prevoda ni upošteval in je dokazno gradivo omejil samo na Vodnikovo pesništvo, je povzročilo, da je v razmeroma zelo natančnem opisu prezrl nekatera znamenja, ki so važna za razvoj slovenske poezije, hkrati pa mu ni dovolilo. da bi v primerjavi z istočasnimi prevodi brambovskih pesmi30 in za razliko od tedaj zelo produktivnih prevodov adaptacij književnih zvrsti, kot sta balada in komedija,31 razumel obravnavani prevod kot drugotno ilustrativen. Pregled slovarskih ustreznikov abstraktnegu izrazja želi pritegniti tudi to problematiko. PREGLEDNICA 3 Ustrezniki abstraktnega besedja iz izvirnika v slovenskem in nemškem prevodu Poljski izvirnik Slovenski prevod Nemški prevod 1. konkretni ustrezniki abstraktnega besedja 11) Kto nie wart, pan Nerodnežu petice, stokrotny. A czlek poczciwy w biedzie. (134) (2) c/içf- nie ustama (33) pošten' mu ar/.et prazen. (3) Тут milsze jest zroyciçstroo (44) (4) duszy mej nie szkodzi (6i) pela ni toži j i va se konc da slajš užiti hitreje trebuh neseni Der Thor hat oft Dukaten, Der Weise keine Groschen. So frisch den Fuss gehoben je süsser ists am Ziele. was thut es meinem Herzen II. metaforični ustrezniki abstraktnega besedja (5) mçstwo (4i) cagovn srce (6) los (5|) sovražna sreča« Muth Geschicke -'» F. Ilešič, n. d., s. 165—166. 30 Npr. Vodnikove Pesmi za brambooce, 1809. O tem: A. Gspan, spremna beseda in opombe k: V. Vodnik, Izbrane pesmi, Ljubljana, 1958; Peter Radies, Slovenske brambovske pesmi, Zborn'k Matice slovenske, 1906; France Kotnik, Pesmi za deželni bran. Časopis za zgodovino in narodopisje, 1911. 31 Prim. Silvia Trdina. Lencrina shod v slovanskih literaturah. Slovenski jezik, 1938; A. Gspan, Linhartova Zupanova Micka in Richter jeva Die Feldmühle, Slovenski jezik, 1940; J. Veyrenc. Une addaption slovùne du «Mariage de Figa-roi de Beaumarchais, le Matiček se ženit de Tomaž Linhart, Annales de la Faculté des lettres d'Aix, 1962. Poljski izvirnik Slovenski prevod Nemški prevod III. stopnjevanje abstraktnega besedja (7) Mn;e chociaž glôd k' me lakot žuga Wenn nreh schon dojnuije (61) zgrudit' Hunger quälet IV. slabljenje abstraktnega besedja (8) wzgliid (54) pogled Blicke V. abstraktni ustrezniki konkretnega besedja (9) ciema. glogi (43) po trnju in grenkoti Stege Primeri (1) do (4) resnično stilizirajo slovenski prevod v smeri Vodnikovega pesništva in istočasno vpisujejo to stilizacijo v nemško besedilo: edina izjema je parafraza verzov iz Zadovoljnega Kranjcu-. »Ni sile trebuha / po svetu mi nost« v (4), ki je nemško besedilo ne uresničuje. Od Vodnikovega pesništva pa oddaljujeta obravnavani prevod primera (5) in (6): epiteta cagovn in sovražen, ki nadomeščata prislovno določilo vzroka z przestracliu (iz strahu) ali s povedkom nqka (stiska) povezano prislovno določilo načina srožej (bolj surovo), črpa prevajalec iz ljudskega in književnega izročila brez posredovanja Vodnikove poetike. Prva imenska skupina ne presega ljudskega pesništva, druga pa vsebuje stilizacijsko naravnanost, kakršno uresničuje poznejša visoka romantična poezija Franceta Prešerna.32 Kar zadeva frazeologijo, velja pripomniti, da Kuralt prevaja idiom z besednim, npr.: (10) rozum gôrq blerze (2i)->- pamet premagujedie Verminst muss siegen ali s frazeološkim ustreznikom: (11) i ja porosnç w pierze (23)->se m' žamet perkazuje-мсћ werde Federn kriegen pri čemer nemški prevod ne razodeva zavestnega33 iskanja ustreznega frazeologema. Tudi na slovarski ravni lahko najdemo znamenja, ki dokazujejo, da je Kuralt prevajal v slovenščino neposredno iz poljskega izvirnika: izraz na opak prevaja z elativom pre napek, čeprav je že tedaj z njegovo osnovno obliko tekmovala beseda narobe, ki bi bila v metričnem položaju, kjer se elativ pojavlja, bolj primerna. 32 Zadnji sonet Prešernovega cikla Sonet je nesreče se začenja z verzoma: Čez tebe več ne bo, sovražna sreča, / iz mojih ust prišla beseda žala. Prim. Boris Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, prva knjiga, Ljubljana, 1976, s. 202—206. in bibliografijo, ki jo avtor navaja in interpretira. 33 Kuraltova opomba k tretjemu verzu druge kitice se glasi: der Polile verspricht sich Federn, wird dein Kiainer sein Samet nicht angenehmer im Ohre seyn? O tem: itemeš, n. d., s. 39, in Ilešič, п. d., s. 165. Nu podlagi povedanega lahko sklenemo, da slovarske modifikacije v obravnavanem prevodu zrcalijo književno resničnost slovenskega razsvetljenstva: sodijo v okvir vodnikovske poetike, vendar jo v smeri izročila preraščajo in napovedujejo nove pesniške vrednosti tradicionalnih ljudskih in umetniških izrazil. 2.4 Uresničevanje skladenjskih navodil. Podobne spremembe pričakujemo tudi pri uresničevanju skladenjskih navodil. Gradivo je zbrano v naslednji preglednici: PREGLEDNICA 4 Upoštevanje skladenjskih navodil Poljski izvirnik Slovenski prevod Nemški prevod 1. zvalniški ali velelniški stavek namesto pripovednega (12) Swiat srogi, š\viat przewrotny, Wszystko na opak idzie. (ti 2) (13) Kto podlo przed nim klçka, Ten nie wart wzglçdôw nieba. (5s 4) Pre napek Ii pravice, o. soet, deliš pokazen. Nikar pred njo ne kleči, zasluž' pogled si neba. Welt. du bisl un- gerathen, das Recht ist halb erloschen. Nie sieg vor ihm mich beugen, werth, Ilimmel, deiner Blicke. II. časovni ali prilastkov odvisnik namesto dopustnega (14) I ja porosnç w P'erze. Choč dz;é bez butôw chodzç. (2з,4> (15) Mnie chociaž glöd dojmuje, Lecz duszy mej nie szkodzi. (61 г) Se m' žamet perka-zuje, ki dans reztrgan hodim. K' ine lakot žuga zgrudit, hitreje trebuh nesem. Ich werde Federn kriegen, obgleich jezt ohne Schuhe. Wenn mich schon Hunger quälet, wos thut es meinem Herzen. HI. prosti stavek namesto stopnjevalnega (16) Im srožsze cierna, gtogi, Тут milsze jest zwyciçstwo. (4з 4) (17) Im srožej los nas nçka, Тут mçzniej stač 11111 trzeba. (5i 2) Po trnju in grenkoti se konc da slajš užiti. Sovražni pa je sreči se moško stavit treba. Je borniger die Stege. Je süsser ist am Ziele. Als Mann die Stieme zeigen. Will stes ich dem Geschicke. IV. sprememba osebka in vrste stavka (18) Nie mqdry, kto wérôd Ni modro sred že poti drogi ob cagovn srce priti. Z przestrachu traci mçstwo. (412) Pfuv! Wenn auf halben We^e Mir schon der Munth entfiele. V. sprememba vrste stavka brez spremembe osebka (19) Spiewaniem biedç K veselju dušo budit trujç si znain skoz kakšno Wesoloéc troski slodzi. pesem. (634) Ich, durch Gesang befee'et. Kann Weh und Leid verscheren. Iz nje so razvidne naslednje zakonitosti: izpust vezi v prvih dveh stavkih prvega verza izvirnika je povzročil, da ju je prevajalec bral kot apo-strofo in v obeh prevodih uresničil zvalniški stavek. Zamenjavo te vrste motivira zvalniški stavek kot signal začetka pesemskega besedila v Vodnikovi opisni liriki, arijah iz Devove opere Belin, pesmih iz Linhartove komedije Ta veseli dan in v brambovskih pesmih. V primeru (13) je motivacija drugačna: apostrofa odkriva prisotnost lirskega sporočevalca in tako krepi programskost besedila. V drugi krog skladenjskih vprašanj sodijo dopustne in stopnjevalne konstrukcije (primeri 14 do 17), ki jih Kuralt, kot je opazil že Ilešič,34 prevaja z bolj preprostimi skladenjskimi vzorci: s časovnimi in prilast-kovimi odvisniki in celo s prostimi stavki. Te zamenjave izhajajo iz stili-zacije v smeri ljudske pesmi. Treba pa je dodati, da intelektualno težo dopustnih in stopnjevalnih skladenjskih konstrukcij izražajo kontrasti v slovarskem pomenu izbranega besedišča (14: žamet raztrgan. 16: gren-kota — slajši), nova epitetoneza (17: sovražna sreča) in posplošenje, ki izvira iz brezosebne stavčne konstrukcije (18: ni modro... priti). Nespremenjeno sosledje stavkov v zloženi povedi je na skladenjski ravni očitno znamenje, da Kuraltov slovenski prevod ni iz druge roke. Edino stavčno inverzijo v nemškem prevodu lahko zaradi natančnosti, ki izvira iz definicije ilustrativnega prevoda, pojmujemo kot naključno: (20) Lecz gdy eliçc nie ustawa / wnet siç czlek do niej zblizy (Зз 4)-»-Wenn ich hinan begehre, / so frisch den Fuss gehoben-*Ce peta ni tožljivu, / do njih kinal pelje bliži. 2.5. Primerjava obeh prevodov z izvirnikom kaže, da upoštevanje prevajalskih navodil izvirnika v njiju v smeri od verzno-kitičnih, preko slovarsko-lrazeoloških do skladenjskih slabi: to pa še ne pomeni, da se slovarske in skladenjske enote mehanično podrejajo zahtevani verznega vzorca in kitične zgradbe, temveč da se modificirajo pod vplivom veljavne pesniške norme. Velja pripomniti, da se prav 11a slovarski in skladenjski ravni pojavljajo redke pesniške inovacije, ki jih ilustrativni prevod le redko dopušča. 3. Sklep 3.1. Ilustrativni prevod ima možnost obstajanja in morebitnega vpliva na razvoj narodne književnosti le na področju dvo- ali večjezikovne regionalne kulture, ki temelji na zavesti o enotnosti umetniške ustvarjal- 34 Ilešič, n. d., s. 165, opombi 4 in 7. nosti. ne glede na jezik, v katerem se kot književnost uresničuje. Galicija 18. stoletja pa je daleč od takega modela, čeprav so obstajale v nji tako poljske kot nemške kulturne ustanove: gledališča, založbe, šolstvo. Zavest o samostojnosti obeli književnosti je bila tako močna, da ni dovoljevala prevodov ilustrativne vrste. Tega ne potrjuje samo zgodovina Kuraltovega nemškega prevoda obravnavane arije, temveč tudi njegov nemški prevod Delillove pesmi pod naslovom Lobgesang an die Schönheit,35 ki ni odigral praktično nikakršne vloge v oblikovanju opisne poezije poljskega razsvetljenstva, čeprav je uresničevala isti književni model.36 Od tod izhaja podmena, da produktivnost in funkcionalnost ilustrativnega prevoda pogojuje kulturna, časovna in zvrstila enotnost. 3.2. To podmeno potrjuje mesto slovenskega prevoda v okviru tedanje slovenske slovstvene ustvarjalnosti. Prevod uresničuje hipotetične enotnosti takole: 1° Kulturna enotnost izvira iz tedanjega prepričanja o kulturni enotnosti avstrijskih Slovanov;37 2° prevod je nastal okoli šest let po izvirniku; upoštevajoč motivacije v 2.1. njegov nastanek ni naključen; 3° zaradi polifunkcionalnosti izvirnika zvrstila enotnost ni dokončno uresničena. Zaradi nepopolno uresničene tretje enotnosti in z njo povezane ne-možnosti, da bi se prevod uvrstil v množico besedil čisto književne zvrsti (npr. balade, kot se je zgodilo s prevodom Bürgerjeve Lenore, ki je odigrala v razvoju slovenske književnosti veliko vlogo),38 funkcionira arija W. Boguslawskega v slovenskem književnem prostoru na folkloristično-književni osnovi, podobno kot prevodi brambovskih pesmi iz istega obdobja. 35 K. Estreicher, Bibliografia polska XIX, slölecia, torn VI, dopelnienia A-O Krakow, 1881. s. 435: Lohgesang an die Schönheit aus dem französischen des Delille, tlom. Martč Kuralt, Lwôw, 180.... s. 7. 30 Apolonja Zaluska, I'oezja opisoma Delille a m Polsce, Krakow, 1934, Kuraltovega nemškega prevoda sploh ne omenja. 37 Prim. Linhartova pisma Kuraltu v razpravi M. Remeša, n. d., s. 49—76, in Pogačnik, Zgodovina slovenskega slovstva, 2. knjiga, s. 73. 38 Prim. В. Paternu, n. d., s. 76- 77; L. Pintar, Književne drobtinice, Zbornik Matice slovenske, 1902. РЕЗЮМЕ 1. Подчеркнуто просветительная направленность и языковая, стихово-стро-фическая и композиционная самостоятельность арии из «Краковян» В. Богуславского были причиной становления этой арии как стихотворной и публицистической единицы. Она обратила на себя внимание Мартина Куральта, который во время своей службы в Львове перевел ее на словенский и немецкий языки по образцу иллюстративных переводов из краинской культурной сферы. 2. Иллюстративный перевод не обладает самостоятельным экзистенциальным статусом, он лишь иллюстрирует подлинник, и по этой причине он ему максимально верен. Для его непосредственного функционирования нужны культурное единство, единство времени и жанровое единство. 3. Требованию иллюстративности и верности подлиннику отвечают оба перевода Куральта. Они реализуют и требование единства времени. Что касается других двух единств, то немецкий и словенский переводы различают отношение между галицийским и краинским культурными сознаниями: немецкий перевод в галицийской культурной сфере не реализует сознания о культурном единстве, словенский в краинской сфере ему вполне отвечает. Оба перевода из-за жанровой полифункциональности подлинника и актуализации только ее сублитературной функции не реализуют целиком требования жанрового единства. 4. Так как оба перевода реализуют лишь одну из жанровых возможностей подлинника, то они включаются в ряд пятых стихотворных текстов, которым присущи как и переводной брамбовской песне сублитературный статус и минимальная возможность влиять на литературно-исторический процесс. "j 'i'S-Ж ш.1 OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO UDK 808.63 KOMENTAR K NAČRTU PRAVIL SLOVENSKEGA PRAVOPISA III V prvem delu Komentarja k Načrtu pravil slovenskega pravopisa v SR 25. 1977, je bila poleg začetnih poglavij Načrta s komentarjem podana tudi zgodovina nastajanja Načrta do oddaje rokopisa v recenzijo II. razredu SAZU (n. m. 69—72). V tem sestavku bo prikazan pred nadaljevanjem komentarja k Načrtu še recenzijski postopek v II. razredu: kako je potekal, kakšne pripombe je prinesel in kako sta predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko ter širši odbor za novi pravopis reagirala nanje; kaj se jima je zdelo, da prinaša izboljšave in kaj sta imela za neupravičene očitke.* Ker je bilo predvideno (zlasti zunaj uredniškega odbora za novi pravopis je bilo razširjeno mnenje, da se za novo izdajo pravopisa že res mudi), da naj bi Načrt pravil, ki bi bil podlaga za javno debato, izšel že do konca leta 1976, se je zelo mudilo in smo rokopis oddali v recenzijo, še preden so bile v celoti odpravljene vse tipkarske in podobne napake. Rokopis tudi ni bil na novo pretipkan, ker bi novo tipkanje tako težavnega besedila (tudi če ne bi upoštevali precejšnjih stroškov) prineslo samo še nove napake, časovno pa stvar precej zavleklo. Tako je bila 29.4.1976 (na 155. seji) končana revizija rokopisa Načrta razen tistega dela, ki obravnava podomačevanje pisav (v rokopisu str. 28—78, v objavi v Sil 1977 pa od str. 320 dalje). Do 10. 5. 1976 je J. Toporišič ta del še nekoliko tehnično preuredil (ostala pa so pri posameznih jezikih nekatera prazna mesta, ker za ilustracijo še ni bilo ustreznih lastnoimenskih primerov) in tega dne oddal izvirnik celotnega Načrta za kseroksiranje. Po sporočilu člana predsedstva Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko, dop. člana SAZU dr. A. Bajca, da bo II. razred določil za recenzenta akad. dr. Bojana Čopa, je bilo le-temu sporočeno, da bo dobil rokopis še v istem tednu. Do četrtka 13. 5. 1976, sta bili narejeni dve kseroksni kopiji in tega dne smo na 158. seji še pregledovali poglavje * Doslej sta bila objavljena dva dela Komentarja k Načrtu pravil slovenskega pravopisa, in sicer I v SR 25/1977, str. 69—106, in H prav tam, str. 311—358. Glede avtorstva citiranega besedila iz Načrta pravil SP gl. SR 1977, str. 69 in opombe k posameznim pisavam. V pričujočem komentarju je potek dogajanja do konca 1977 prikazal J. Rigler, dalje pa J. Toporišič. V nadaljnjem besedilu je povedano, kdo je pripravil posamezne odgovore; povzetek Jurančičevega odgovora na naš odgovor je pripravil J. Toporišič. Oštevilčene pripombe (tudi na koncu k posameznim pisavam) so Toporišičeve, Riglerjeve so le 5, 10 a, delno 27, 31, 35 a, 39—41. Pripombe, označene z zvezdico, so Riglerjeve. o podomačevanju pisav. Obdelali smo opombe A. Bajca in delno J. Riglerja. Popravki so bili vneseni v izvod izvirnika. Naslednji dan je dobil ta izvod B. Čop (opozorjen, da poglavje o podomačevanju pisav še ni v celoti skorigirano, kot je razvidno tudi iz njegove kasnejše recenzije), pred 20. 5. 1976 pa je dobil na željo tajnika II. razreda SAZU dr. T. Logarja eno od imenovanih kopij upravnik Inštituta za slovenski jezik, akad. prof. dr. Bratko Kreft (to kopijo ima še sedaj), medtem ko je drugo kopijo dobil J. Toporišič. T. Logar je želel dobiti izvirnik, ko ga bo vrnil B. Čop. Do 24.5. 1976, ko je bila 159. seja, je B. Čop rokopis že vrnil J. Riglerju in ta ga je takoj izročil T. Logarju. Okrog 25. maja je bila seja II. razreda SAZU, na kateri so že obravnavali Čopovo recenzijo. O tej seji II. razreda je na 160. seji odbora za novi pravopis (27.5.) poročal A. Bajec, član II. razreda; Čopovo recenzijo smo uradno dobili naslednji dan. A. Bajec je med drugim poročal, da jc bil zaradi nekaterih pripomb dop. člana SAZU prof. dr. Janka Jurančiča k Načrtu le-ta določen za drugega recenzenta Načrta; napovedal je tudi, da bomo poleg uradne recenzije dobili od B. Čopa še direktno nekaj drobnih pripomb (kar se je zgodilo 8.6. 1976) itd. Na tej seji 27.5. so bile obravnavane še J. Modra pripombe k poglavju o podomačevanju pisav do str. 55. Popravki so bili vneseni v rokopis, ker ga je T. Logar vrnil pred to sejo. Naslednji dan (28. 5. 1976) pa smo rokopis izročili drugemu recenzentu, J. Jurančiču. Na nadaljnjih sejah smo še pregledovali poglavje o podomačevanju tujih pisav in 21. 6. 1976 je izvirni rokopis spet prevzel J.Toporišič, da bi vanj vnesel popravke in dopolnila, ki smo jih sprejeli v času, ko je bil izvirnik pri J. Jurančiču. Dne 50.6.1976 je J. Jurančič izrazil željo, da bi zaradi formulacije svojih opomb ponovno dobil izvirni izvod Načrta. Zaradi odsotnosti J. Toporišiča mu je bil lahko izročen šele 9.7. 1976. Pred tem je J. Toporišič vnesel popravke. J. Jurančič je rokopis vrnil 26. 7. 1976. (Od takrat je v trezorju Inštituta za slovenski jezik.) Sprva smo nameravali odgovoriti vsem recenzentom istočasno, toda ker se je stvar preveč vlekla — praktično pa niti ni bilo mogoče več natančno ugotoviti, kdo vse je že recenzent, kajti podpredsednik SAZU in upravnik Inštituta za slovenski jezik, B. Kreft, je v pismu J. Riglerju in J. Toporišiču 1. septembra 1976 trdil, da je tudi on določen za recenzenta — smo pripravili odgovor B. Čopu, da bi II. razred na svoji prvi jesenski seji lahko obravnaval vsaj to. Koncept odgovora je pripravil J. Toporišič; z nekaterimi manjšimi dopolnili in preformulaci-jami je bil na seji 30. 9. 1976 sprejet (navzoči: J. Rigler, J.Toporišič, J. Moder. B. Pogorelec, S. Suhadolnik) in 1.10. odposlan B. Čopu in II. razredu. Tu najprej objavljamo recenzijo B. Čopa. Zaradi lažjega primerjanja (ker je odgovor nujno treba brati vzporedno) objavljamo vzporedno z njo v spodnjem delu strani pod črto naš odgovor. V Čopovo recenzijo so vključene tudi opombe, ki jih je 8.6. 1976 posebej izročil neposredno odboru za novi pravopis, mi pa smo jih pri odgovoru vključili v naše besedilo pred odgovorom na Čopov povzetek. Kje so te opombe v oceno vključene, je posebej označeno. Vsi dodatki v besedilo so v poševnih (//) oklepajih. II. razredu SAZU, Ljubljana. Ljubljana, 25. V. 1976. II. razred SAZU je podpisanemu izročil o oceno rokopis Načrt pravil za Slovenski pravopis. Rokopis sem dobil v roke 12. maja 1976 in ga d dobrem tednu natančno pregledal, primerjal z uvodom SP iz l. 1962 in podajam nasi, oceno: Omenjeni Načrt ima ca. 230 listov, izraz ca. uporabljam zato, ker so listi oštevilčeni od 1 do 219, vmes pa jih je nekaj naknadno vloženih. Vsebina rokopisa je na kratko naslednja: Prvo poglavje, PISAVA (11. 1—133), zajema levji delež rokopisa, obdeluje pa nasi, vprašanja: Slovenska abeceda, Glasovna vrednost črk (abecedni seznam z oznakami vseh možnih izgovorov), Raba velikih in malih črk, tako v domačih kot tujih besedah, zl/asti/ lastnih imenih, Obravnava zapisa prvotno tujih besed o slovenskem besedilu, Pisava prevzetih občnoimenskih besed; Cifre in drugi pisni simboli, Ločila; Pisava skupaj in narazen (zloženke in sestavljenke, sklopi, razvrščeno ose po besednih kategorijah), Deljenje. To poglavje se v marsičem razlikuje od ustreznih delov uvoda v SP 1962. Na prvem mestu naj omenim, da pričujoči Načrt silno močno razširi obravnavo metode, kako pisati v slovenskem besedilu tuja lastna imena in delno občna imena; tozadevno poglavje obsega II. 26—28 (SP 1962 str. 49—75, pri čemer pa je všteto tudi vse o le-leh sklanjatvi ipd., kar Načrt obravnava posebej). Tako obdeluje po vrsti latinsko pisane tuje jezike (slovanske, albanščino in madžarščino, finščino, romanske jezike, germanske jezike), nato cirilične pisave (ruščina itd.), grško pisavo, nazadnje pu nekaj pomembnih izvenevropskih jezikov z deloma tujo, nelatinsko pisavo (npr. kitajščina). Obravnava je precej izčrpna, obdeluje metodo tipografskih zamenjav na eni strani, domačenje na drugi, pri nelatinskih pisavah tudi prečrkovanje. Moti veliko število tipkarskih, pa tudi Komisija za pravopis, pravorečje in gramatiko Recenzentu Načrta pravil za slovenski pravopis akademiku prof. dr. R. Čopu in v vednost Razredu za filološke in literarne vede SAZU LJUBLJANA. Komisija je pregledala Vašo oceno z dne 25. maja t. 1. in dodatne pripombe, izročene 8. junija prav tako 1.1. Za oboje se Vam lepo zahvaljujemo. Nekatere Vaše pripombe sprejemamo in jih bomo upoštevali, za nekatera opozorila Vain predlagamo eventualno novo formulacijo, glede nekaterih Vaših pripomb pa bi Vam radi pojasnili svoje stališče. Naš odgovor obravnava probleme po vrstnem redu Vaše recenzije do povzetka na 4. strani zgoraj, nato obravnava Vaše dodatne pripombe in končno Vaš povzetek v recenziji. Veliko število tipkarskih in stvarnih napak Rokopis je bil zato, da bi pospešili oddajo v tiskarno, oddan v recenzijo, še preden je pravopisna komisija končala njegovo revizijo. Menili smo tudi, da bi zaradi tipografske zapletenosti besedila novo prepisovanje prineslo še nove napake in da bi zato tipkarske (in eventualne stvarne) napake dokončno odpravili v korekturah. Takrat bodo izpolnjene in izpopolnjene zdaj samo nakazane povezave problemov, ki se dopolnjujejo, s sklicevanjem na ustrezne strani in paragrafe. K preglednosti bo pripomoglo tudi podrobno kazalo. binarnih napak (npr. za gr. Knossôs — pisano v. omikronom nam. z omego o proem zlogu — predlaga Načrt na l. 63 tudi izgooor /Knozos/, kar je izključeno, nesmiselno), pripomniti pa moram, da so med tem menda avtorji Načrta ta del rokopisa vzeli še enkrat v temeljit pretres. Obžalovanja vredno je ob tem poglavju, da se pregibanje tujih občnih imen in lastnih imen d Načrtu obravnava šele o poglavju Oblikoslovje (gl. sp.), in še tam izredno skopo, medtem ko SP 1962 to vprašanje obravnava takoj za poglavjem o pisavi tujk. Prav tako je po mlojeml mn/enju/ neumestno, da Načrt obdeluje posebej gladovno vrednost črk (o obliki abecednega seznama, 11. 1—?), glasoslovju slovenskega jezika pa je posvečeno samostojno poglavje (II. 134 ss.). Marsikaj je tako obravnavano na dveh mestih, bralec bo moral iskati in listati, kar nikakor ni metodično neoporečno. Tudi glede pisave tujih občnih imen, z/, grških in latinskih znanstvenih izrazov, je SP 1962 dosti izčrpnejši kot Načrt. Glede navedene stvarne napake Knossös namesto Knössös pripominjamo, da je o pisna napaka in je bila ob reviziji že popravljena kakor tudi nekatere druge. Variantni izgovor |knôzos| je utemeljen ne samo z jezikovnim občutkom mnogih Slovencev, ampak je pogojen tudi s podatki o dubletni pisavi z enim s v grščini (po podatkih npr. v Doklerju in v italijanski enciklopediji; H. Menge, 1957, navaja kot glavno obliko z enim s). Sicer pa se zadeva lahko še premisli. Pregibanje tujih lastnih imen Načrt pravil novega SP obravnava najprej pisno-glasovno plat jezika, šele nato pomensko (tj. oblikoslovno, besedotvorno ipd.). To je v skladu z jezikovnimi ravninami, ki jih tudi v takih priročnikih ni dobro mešati. Mislimo, da je prednost Načrta pravil prav v tem, da vso oblikoslovno problematiko obravnava na enem mestu. Posebnosti pri prevzetih besedah se tako pojavljajo lahko samo v im. in enakem tož. ed. Obravnavani pa so načeloma vsi relevantni obli-koslovni problemi; če je kaj res spregledano, bo seveda v pravila vneseno. Ponavljane informacije o g 1 a s o v j u Po zgledu nekaterih evropskih priročnikov sta v Načrt vneseni abecedno urejeni preglednici glasovne vrednosti črk in črkovne reprezentacije glasov. To sta dva različna vidika, ki spadata vsak na svoje mesto. Ker gre torej za dve vrsti informacij, bralcu ni treba prehajati od ene tabele k drugi in s tem izgubljati čas, kolikor ga seveda izrecno ne zanima razmerje med enim in drugim. Pisava občnih imen Želeli bi konkretne pripombe, kaj v Načrtu pravil manjka, a bi moralo biti obravnavano kot funkcionalno. V Načrtu je občnoimenska pisno-glasovna problematika obdelana obenem z lastnoimensko (da se iste stvari ne ponavljajo in jih ni treba iskati na dveh mestih). Komisija je tudi menila, da nekatere infor- Ločila so obdelana na II. 82—IIj b, najprej kot skladenjska sredsloa, nato kot nesklader.jska (npr. kot matematični simboli), delitev, ki je d SP 1962 ni bilo. ki pa je umestna. Pri osem tem pogrešam še poglavje o pisavi in ustvarjanju kratic (tudi o njih izgovoru ipd.), saj so o današnjem času nepogrešljivi sestavni del publicističnega in posebej znanstvenega pisanja. SP 1962 ima to obde'ano па str. 90—91. Načrt pa le mimogrede pod naslovom Sume velike črke (Tip SFRJ. list ? ; pripomnil bi, da pri sklanjatvi takih kratic mora biti sklonilo pisano z malo črko. sicer utegne kdo brati npr. pod rod. -a kaj drugega: -A — Association. Agency itd.). Posebej so obravnavane številke (II. 81—82), kjer moli izraz cifre (saj ima v pog. jeziku izrazito slabš. pomen). Poglavje Glasoslovje (II. 1~>4—156) obravnava zelo na kratko glasovni inventar slovenskega knjižnega jezika, marsikaj veliko krajše kot SP 1962. povrh pu — kot sem že pripomnil, Načrt že pri pisavi obravnava izgovor črk. Prednost SP 1962 je tudi v tem, da v poljudni obliki podaja glavne poteze izgovora vsaj samoglasnikov, Načrt pa to opušča, če ne upoštevamo, naj bi bralec — kakršne- macije v SP 1962 niso potrebne (prim. str. 71: Latinska pripona -Has -italis se je spremenila po francosko-nemških zgledih itd.). Grščino in latinščino sedaj ljudje (tudi izobraženci) manj znajo, in take informacije niso posebno funkcionalne (prim, pridevnik mineralen iz mineral, ne oziraje se na latinsko končnico -is v minerulis). Pisava in ustvarjanje kratic Izraz kratica je sam po sebi nenatančen, saj se nanaša na več stvari (prim. M. Rode, SRL 1974, str. 213 si.). Kako kratična poimenovanja sklanjamo, je povedano v oblikoslovju (157—158), njihova pravopisna problematika pa v delu o pravopisu (str. 7), v besedotvorju pa bi res kazalo povedati kuj več o njihovem nastajanju. — Misli, da bi kdo zveze kot pri INI dobro gospodarijo razumel tako, kot da I ni končnica, se da oporekati z opozorilom na govor (kjer se zgubi razlika, ki jo v pisavi podajata velika in mala črka). Prim, še delati pri Unescu ipd. (ali UNESCU). Sicer pa predvidevamo kot navadnejšo pisavo Ini, Unescu ipd. Cifre Komisija se je tudi sama zavedala motečega prizvoka besede cifra-, je pa ta izraz potreben kot ime za pisno prezentacijo pomena, ki ga zaznamuje. Redno se uporablja v matematiki, da se loči od števila, npr.: arabsko število 4 ima eno cifro, rimsko pa dve. Izraz cifra je tudi v SSKJ. Glasoslovje Recenzent meni, da glasovi niso dovolj opisani, da opisi niso dovolj poljudni in da so variante opisane posebej. Načrt pravil predstavlja najprej 8 fonemov (in sicer v t. i. krepkem položaju), nato pa še njihove variante. Upravičenost takega postopka je že v tem. koli izobrazbe že je — neposredno razumel, kako se dani glas izgovarja, že kar iz precej tehnične oznake (npr. ustničnoustničnij. Variante glasoo so obravnavane posebej. Obširno so obravnavani tkim. neobstojni samoglasniki o soglasniških sklopih (polglasnih- i. dr., II. 14?—153), pri čemer motijo zgledi kakor rod. т.п. Postojn, Sevojn. Za glas /dž/ bi bilo umestno navesti, kako ga je slovenščina sploh srečno dobila (tujke, kombin. varianta, dialektizem). Domač vsekakor ni. Sledi poglavje Oblikoslovje (II. 15? a—196), nedvomno najbolj sporen del Načrta. Ta del na dobrih 30 listih obdeluje kar ose sklanjatve in spregatve slovenskega jezika, seveda na povsem nov način, v marsičem takšen, da vzbuja vtis izredne preprostosti slovenskega oblikoslovja, kar pa pri prvem preizkusu propade. Sklanjatve so razdeljene po slovničnem spolu: ženske, moške in srednje: tla obstaja tudi črkovna prezentacija osnovnih fonemov (prim, i, é. e. a, o, ô, и). le polglasnik ima samo pravorečno prezentacijo, njihove variante pa so odvisne od glasovnega okolja in prozodije. Vsi glasovi so opisani v tekočem besedilu tudi glede na tvorbo, razen tega pa zajeti še v preglednice; s tem je formulacija dostopna bralcem vseh vrst. — Pri fonetičnem opisu je sicer izpuščenih za opis knjižnega jezika nekaj nepotrebnih dejstev (npr. da so samoglasniki zmeraj zveneči, samo ustni in enotni), po drugi strani pa so nekatere značilnosti podrobneje predstavljene (npr. variante glasov), le pri o in и bi bilo mogoče dodati, da sta zaokrožena. Misel, da gre pri opisu tvorbe glasov za ponavljanje lega, kar je pred tem povedano v poglavju o glasovni vrednosti črk, bi bila zmotna. Pisna in artiku-lacijska karakteristika glasovja sta dvoje. Ker spada tudi obravnavanje neobstojnih samoglasnikov v glasoslovje (in prav tako kombinatorika glasov, npr. kako se izgovarjajo t + t ali t + s ipd.), pač ni mogoče reči, da je glusoslovja v Načrtu pravil manj, kot ga je v SP 1962. Nasprotno, o glasoslovni ravnini jezikovne zgradbe je v Načrtu več kot v SP 1962. Zgledi kot rod. mn. Postojn, Seoojn ne morejo motiti, saj so zveze kot ni dveli Postojn (ali imam več Postojn 'slik Postojne") možne. Postojn je izbrano (npr. namesto vojn), zato, ker se iz podstave Postojn- dela tudi pridevnik (postojnski). Glas dž je sedaj sestavina slovenskega fonološkega sistema (prim, džez — čez, Madžar — mažar, džipka — čipka itd.). V knjižni jezik je prišel s prevzetimi besedami (džungla, džuveč, Madžar), ni pa v zvezi s kombinatorno varianto glasu č (enačba); prav tako ne poznamo besede z dž, ki bi jo bil knjižni jezik prevzel iz narečja. Da dž ni domač, je res, toda tudi f (razen v medmetih in kar je iz teh tvorjeno) prvotno ni. Tudi za f Načrt nima pripomb o izvoru. Oblikoslovje Recenzent pravi, da je izredna preprostost predstavitve slovenskega oblikoslovja navidezna. To svojo trditev eksplicira z dvomom v pojem ničti morfem. posebej kot sklonilo za vse sklone (in števila). Da je morfem в jezikovna realnost, ni dvoma, saj npr. ravno po в spoznamo, da rib pomeni rod. mn./dv., brat im. ed. ipd. Te oblike torej imajo sklonilo, res pa ga nimajo t. i. nepregibne besede, npr. značilno za predstavitveno metodo Načrta o tem poglavju je, da na dolgo in široko uporablja strukturalistični pojem morfem o. Tako se trem znanim ženskim sklanjatvam (-a, -i, pridevniška debla) pridruži pod št. 3 lip mami, ki pa seveda ne uporablja sklonil; pri moških sklanjatvah naj bi pod št. 3 imeli brez-končniški tip, vendar je avtor v zadregi za primere: tak naj bi bil npr. glas a; pri srednjih sklanjatvah je št. 2, brezkončniška, zastopana z izrazom ljubo doma. Vse te sklanjatve brez sklonil pa so uvrščene v paradigme, kar deluje že malce humoristično. Podobno je pri pridevniku, l. 171 sp. je tak primer fejst. Istotam je uveden izraz ničta sklanjatev, medtem ko l. 175 govori o besedah, ki se sklanjajo s končnicami в in ki naj bi bile v predvidenem slovarju označene (končno smo pri pravem izrazu!) z neskl. Nevarno se mi zdi, da Načrt obravnava dvojino vsakokrat za množino; očiten je tu poskus demonliranja tega števila. Seveda pa je treba omenili tudi vrsto pozitivnih dognanj in novih izrazov, npr. kategorija živosti, needtiina (= dvojina in množina) ipd. Pri glagolu (II. 178—183) je porazdelitev na spregatve dosledno oprta na nedoločni k, tako da dobimo nasi, vrste: -ati, -ovati (-evati, -uvati), -eti, -iti, -uti. prislovi kot zelo, tam, doma ipd. Da ima tu sklonilo -в rod. oz. im. vrednost, se vidi iz pridevniške atribucije (morsk-ih rib-e), kar ne bi bilo razumljivo, če končnice ne bi bilo, saj pridevniku prihaja ujemalna pobuda od končnice samostalnika. Tudi v matematiki obstaja vrednost 0, in se enako ne more reči, da te vrednosti ni. Mutatis mutandis velja to tudi za ničte sklanjatve (ali sklanjatve z -в). Primerov kot naše mami ali našo mami ni mogoče razumeti drugače, kot du ima beseda mami sklanjatev mami-e im. mami-в rod. mami-e daj. itd., in la sklonska značilnost se nato prenaša na pridevnik spredaj. Tako pri samostalnikih, enako pri pridevniških besedah: fejst fant, fejst fanta itd., v skrajnem primeru fejsl mami fejst mami (prim, ta ima fejst mami (tož.)) V slovarskem delu uporabljamo za ničte sklanajtve izraz neskl. samo zaradi tega, ker je tako tudi v SSK], mogoče pa bi bilo seveda tudi tam uporabljati za rod. končnico -в. tako da bi se npr. pisalo mami -o ž =i mama -e ž. Pisanje dvojine za množino To je storjeno zaradi tega, ker sta rod. in mest. dv. vedno taka kot v množini (izjema os. zaimki kot naju). To torej ni noben poskus demontiranja dvojine v slovenskem knjižnem jeziku. Globinsko je stvar utemeljena še drugače, saj se števila delijo tako: ed/nina/ proti need/nina/, množina proti nemnožina (kar je enako dvojina). Dvojina je uporabnostna posebnost in se opušča v znanih primerih stalnih dvojic (rokavi, nogavice, roke, konji, krave, starši, dvojčki itd.). Klasifikacija glagolov Klasifikacija glagolov na podlagi nedoločniškega končaja je sprejeta zaradi tega, ker je v slovarju najprej zapisana oblika nedoločnika, nato pa še sedanjika. Na podlagi nedoločniškega končaja najde beroči t. i. vrsto (npr. -ati oz. -eti (-im), -iti, -sti, -či), na podlagi sedanjiškega končaja pa t. i. razred. Res je (in tudi doslej je bilo tako), da gredo po tem načelu sedanjiško atematski glagoli v nedoloč-niku v različne vrste (jesti = bresti, dati = klati, vedeti — videti) itd. Scdanjiška -sti in -či; podskupine nastanejo, če upoštevamo sedanjikooo obrazilo 1. os. edn. Z zgolj opisnega stališča je seveda laka delitev umestna, zanimivo je, da je trditev, da o peči samo -i predstavlja nedoločnikovo obrazilo, podprta neposredno z znano pogovorno novotoorbo pečt (nastalo zaradi proporca nes-em : nes-t k peč-em : x), da pa se taka analiza takoj postavi na glavo, če upoštevamo drugo skupino iste spregatve, tj. debla na -g- (historično gledano): k strežem je pog. nedoločnik ne streč-t, temveč strež-t (= /strešt/J: tu jezik ni izhajal iz stanja v nedoločniku. — Pri razdelitvi, orisani zgoraj, pa seveda nastanejo hude težave, če naj uvrst'mo t. i. atematske glagole, ki imajo vendar o sedanjiku znameniti predkončniški -s- (daste, veste itd.), pa bi po zgoraj orisani razvrstitvi šli skoraj vsak v svojo spregatev; podobne težave so pri nekdanji 3. vrsti (bsl. -ë-tëi s sed. osnovo na -i-J: ležati, čeprav v sedan jiku in v kategoriji identično s sedeti, gre po zg. razvrstitvi drugam. Sledi kratko Besedotvorje (II. 197—209), kjer je pomembno npr., da se vrača slovenistično jezikoslovje glede -!ec/-vec itd. na čas pred SP 1962 (skoraj iz- atematičnost v nobenem primeru ni predvidljiva, zato se v slovarjih zaznamuje s 3. podatkom (končnica -sle za 2. os. mu.). — V t. i. Miklošičevi klasifikaciji glagolov po nedoločniški osnovi atematski glagoli sploh niso uvrščeni glede na nedoločnik, saj bi se s tem npr. dati izenačil s klati, jesti z bresti itd. Pri Miklošiču bi bilo torej prav ločiti pri gl. Ill na -eti 2 skupini, tj. gl. na -im in na -m, enako pri glagolih na -sti itd. V naši obravnavi neenotnosti klasifikacijskega načela po nedoločniku ni, in to je njena prednost. Izraz atematski v tradicionalni slovnici torej pomeni atematski v sedanjiku, zato se ne tiče klasifikacije po nedoločniku. N e d o 1 o č n i k o v končaj -i Na ta način se ohranja glasovni inventar ustreznih korenov (prim, streč-fstreg-lstrež-), če pa bi imeli za pripono -či, bi prišlo do krnitve korena (trunkacija), kar pa je proti načelu modernega jezikoslovja, da je pri morfemskih variantah treba izhajati iz oblike z večjo obvestilnostjo (informacijsko količino). Pog. oblike strežt nasproti pečt si razlagamo z analogijo po oblikah z ž (prim. strežem, strežen). Vendar prim, tudi oblike vrečt/vrčt ipd. tudi v narečjih. Pa naj bo street ali strežt, t na koncu kaže, kaj se občuti kot koren in kaj ne. Glagoli tipa ležati in sedeti Po nedoločniški glasovni prezentaciji gredo laki glagoli res v dve posebni skupini: v nedoločniku so oblike površinsko različne, enake so le v sedanjiku. Da je razlika tudi sicer, se lepo vidi pri opisnem deležniku na -l, kjer imajo v im. ed. m. spola vsi glagoli na -ati naglas pred glagolsko pripono, pri glagolih na -eti pa le manjšina. Razlika je tudi v izražanju deležnika stanja. Generativno bi seveda lahko delali z glag. pripono e z zvezdico, ki bi se za č ž in š zamenjaval z a, vendar bi še vedno bilo treba posebej razlagati glagole kot spati, bati se, pršeti, toda to je vendar bolj zapleteno. Besedotvorje Recenzent nekoliko ugovarja temu, »da bi morali izgovarjati in pisati Leibni-čev, lloračeo ali sidrieyjskit. Oblike kot Leibničev ali Lebnicev so samo vari- ključno -vec itd., str. 72), kar je vsekakor treba pozdraviti (gl. И. 202—203а). Funkcija posameznih tu obravnavanih pripon je večinoma na kratko, a razumljivo in natančno omenjena; obravnavani so tudi problemi v zvezi z natikanjem teh pripon na tuja imena; nekoliko pretirano se mi zdi, da bi morali izgovarjati in pisati Leibničev, Horačev ali sidneyjski. Načrt zaključuje kratko poglavje Zvrsti slovenskega jezika (II. 211—219), kjer je kratko, pa jedrnato in pregledno prikazan t. i. splošni slovenski pogovorni jezik (glasoslovne posebnosti ipd.) Та oris je v SP 1962 še manjkal. I Posameznosti:!* str. 26 v. 5 sp.: »čez«: manjka najbrž številka. str. 91, Pomni 1: vse pravilo je tako zamotano, da je nujna predelava, str. 111, v. 5—9: potrebna bolj preprosta formulacija. str. 121, t. 2: izraz »barva itd.* bi moral biti na ustreznem mestu zamenjan s čim drugim. str. 121, t. 3: *tudi če se ne zavedamo« je dopustni stavek, ki tu nima pravega odnosa do stvari same (če se pri nekem sestavljenem imenu ne zavedamo pomena njegovih sestavin, je po mojem vendar še laže pisati zadevo skupaj), str. 131 zg., t. 2: ne — ampak se tako in tako piše narazen, torej je uvrstitev tu sploh nesmiselna. str. 144 sr., t. 1: manjka črka 7. takoj za besedo pripornik. str. 14? sr., t. 1: po vrinjen ju nastala zmeda, glas i (-i j, -ic) bi moral biti omenjen nekje o tem pravilu. antne: Leibničev predvideva analogija po stric — stričev, Leibničev je po pravilu. da se o premen ju je z e za с j č ž š dž. Če natančno preštudiramo dosedanja pravila o obravnavi podstave pri izpeljavi pridevnikov na -ski, vidimo, da niso dosledna niti preprosta. Predlagamo torej rešitev, da se primeri kot sidneyjski pišejo z j, če у na koncu ne zaznamuje govorjenega j. ker velja, da se izglasni soglasnik pred -ski piše po domače: prim. Bonn — bonski, Bologna — bolonjski ipd. 26 Res manjka številka (40). 91 Morda: Besedilo ostane do oklepaja, nato pa sledi: torej je med njima/njimi podredilo razmerje (v takem primeru med njimi ni mogoče uporabiti prired-nih veznikov). 111 Primeri so podani neposredno nad tem besedilom. Rešitev: ustrezni primer se zapiše takoj za ustreznim delom pravila. 121 Morda: 2. Pridevniki, katerih prva sestavina...; 3. namesto tudi če naj bo tudi ko. 131 Besedilo je v redu, ker Načrt pravil želi opozoriti na primere, ko se ne s pomožnikom zlije v ni in ko bi se po pomoti lahko pisal skupaj z naslednjo besedo, npr. Sla je nevesela, ampak žalostna. 144 Morda: zobni pripornik ...; z ne manjka, ker ga že v praslovanščini ni bilo. 147 Je bil pri preformulaciji besedila pomotoma izpuščen. * Tu se začenjajo recenzentove dodatne. Komisiji naknadno neposredno dane pripombe; konec tega je na str. 92, ko se končajo pripombe k posameznim stranem. str. 152 sp., t. 2: »Če neobstojnega samoglasnika ... nit: kje ga ni, ni pooedano. str. 166, op. 18: ali ljudi spacla o to skupino? str. 168, t. 5: ali so tudi oblike kot morje, rebro brez končnice v im.-tož. edn. (kot naj bi bilo tele, nebo, teloj? str. 171a z g., t. 5: staoek »Ve sklanjamo ... pred ...« ni popoln. str.l?la z g., t. 7: formulacija je za neuke bralce nekolikanj zamotana (čemu bi omenjali, da doktor postane ženskega spola, ko pa tega ni nikjer videti (rekli bi kvečjemu znamenita doktorica XY, ali pa je doktor nespremenljivo in kot tako po sami definiciji gramatičnegu spola neopredeljivo); tudi npr. slavna von Pin-kertonova ima v von nesklonljiv, torej neopredeljiv element; povrh lahko tudi pri m. rečemo z doktor Kugvjem. str. 176. t. 3: ob pogledu na lo pravilo je t. ? spodaj nekam čudna (»živa kategorija živosti«, navezovalna z -a nam. -o?). str. 182 sr.: ali ne bi bilo bolje, če bi glagole kol striči -žem -gel predstavili kar s posebnim paradigmom; sklicevanje na tip reči... je čisto odveč in samo komplicira. str. 187, v. 11—12: čisto odveč je omenjati, da se nesklonljivi sam., prid. itd. naglasu je jo po nepremičnem tipu, ko pa se sami nič ne spreminjajo, str. 188 sp., Pomni: ednine spremeni v množine; ali je osnova ves bero ali samo 152 Pravilo je navezano na točko 1 in je od tam razvidno, kje polglasnika ni. Vendar bi bilo res bolje ponoviti tudi pri točki 2: morda: če se neobstojni samoglasnik ne piše v rod. mn. ali im. ed., se tudi v izpeljankah ne piše (Mirn — mirnski, žanr — žanrski). 166 Stavek za dvopičjem naj se glasi: stilno nezaznamovana je končnica -i pri besedi ljudje: te ljudi poznam. 168 Končnico -o imajo samo osnove, ki sc podaljšujejo (pri tele nastopa -e za .nemehkim« soglasnikom, kar ne more biti pri končnici) : Koren Pripona Končnica tel- -e- -0 tel- -ic- -u rnorj- -e 171a 5. Prečrta se pred (napaka prepisovalca). 7. Sami pravimo, da besede doktor v takih primerih pogovorno ne sklanjamo tudi pred samostalniki m. sp. Razlage za to nimamo (prim, v SP 1962. 47 tip za Kovač Janeza ipd. — pod nem. vplivom?). Da je doktor v zvezah kot doktor Boršnikova ž. spola, se vidi iz primerov kot (šolsko žargonsko) Požar je to storila. Prim še z Мао Ce-tungom proti z Maom. 176 morda: s kategorijo živosti in kot navezovalna. 182 Najbolje bi res bilo, da se pod oblike za peči izpišejo še oblike za streči (od pečem naprej), v opombi ostane vreči. 187 Enemu tipu pač pripadajo. 188 Namesto ednina res množina (lapsus). Osnova je bero-, ber- je koren: z /' ber I e I m z / ber /' o / 0 z / bir i a / m ber- (tedaj »na koncu osnove« nima smisla)? str■ 204a, t. 3: »Pridevniki... imajo ta pridevnik ... : ? str. 209, t. 3: oskladi primere. str. 218, v. 10 od sp.: »... polglasnik namesto kakega zbornega jezika...«: ? Omenil bi še, da stopnjevanje pridevnikov sploh manjka. str. 96 sr.: nedoločniški polstavek: tudi za »ptičko peti« je seveda možno reči: kako ptička poje«; pravilo torej ni čisto brezhibno. str. 105 pri pomišljaju tipa počiti — pokati dodati »v slovnicah« ali v jezikoslovnih spisih«. str.U5a »pri vprašanjih, ki se začenjajo s k- ali č-«: kaj pa staoek konj ga je brcnil? Intonacija npr. v radovednem vprašanju kaj pa se tu dogaja? tudi ni padajoča. str. 11? z g.: reče se tudi ne ravno malo ob nemalo! Pravilo torej ni stoodstotno, str. 122: izraz prislovni zaimki je nesmiseln (zaimek je vendar = za ime, pro no-ininej, bolje zaimenski prislovi. str. 129: ni jasno, zakaj so tu omenjeni dvodelni Dežniki kot ne — ne. saj pridejo takole skup le o slovnici, sicer so vmes druge besede, str. 130 zg. soblikoslovni členki« (le, Ii): kje pa sodelujejo pri oblikoslovju? 204 Morda: ... imajo nam. prip. obrazila -od obrazilo -ev. 209 Sedaj : Čedad — čedajski — čedadski. 218 Besedo jezik je res treba zamenjati s samoglasnik. Stopnjevanje pridevnikov bi lahko obdelali v poglavju o besedotvorju 96 Morda: Ce se nedoločnik rabi kot samostalnik ali povedkov prilastek, se od sobesedila ne loči z vejico. 105 Dodati: zlasti v jezikoslovnih spisih. 115a Morda: ki se začenjajo z zaimki na k- ali č-. Če naj bi bila intonacija v stavku Kaj pa se tu dogaja? rastoča, mora biti intonacijsko težišče na dogaja. To je stilno zaznamovano (prim, antikadenca pri Vstopite, prosim!). V doslejšnji formulaciji podobno »vprašanje začudenja«. 11? Nik. ne se nanaša na frazo ravno malo, torej je v redu (prim, ne ravno nemalo). 122 Smisel izraza zaimek (če — delno — ne upoštevamo zaimka za 1. in 2. os.) je, da zamenjuje ustrezne fraze: samostalniške. pridevniške, prislovne, zaimenske: človek/tisti človek —> on clovekovi'od tega človeku -> njegov na domu/doma tam Prislovi niso drugega kot izpeljani iz samostalniške ali pridevniške besede (poleg izglagolskih, ki pa so brez zaimenskih ustreznikov). 129 Omenjeni so zaradi sistematike. Pozneje so obdelane zveze, ko se prvi ne v zvezah ne — ampak zlije s pomožnikom (in se torej ne piše samostojno). 130 Izraz oblikosloven je pojmoven širše: primeri kot ta, le-ta, tale se obravnavajo kot oblikoslovne variante, nekako kot se v zvezah jokali se proti jokati. str. 156: ê itd. menda tu zg. označuje padajočo inlonacijo, drugod pa široko iz-reko; popraoi o ê (kot ima SSKJ). str. 140—141: ni korektno, da bi Pravopis prvenstveno ponujal оџ tudi za volna (naspr. žolna kjer imamo o); prim, televiz. Loka vôuna! str. 181 sp., t 3: »Končni soglasnik ... tisti soglasnik ...«:? sir. 199—200: primeri niso dobro izbrani, ker vsakdo, ki je kdaj malo polistal po historični slovnici, ve, da polšji, vražji ipd. nimajo z jolacijo nobenega opravka, prav tako ne laž, vožnja, nošnja. prošnja, južnjak ipd. (glede na ž. šj. Podobno bi bilo treba presejati primere pod disimilacijo. sir. 218 zad. o.: obljublja primere za pogovorne besede, pa so na str. 219 očitno prelepljeni. Ce sedaj povzamem glavne črte tega Načrta in dodam nekaj splošnih pripomb. bi ugotovil: a) Načrt je izdelan z izrazito sinhronističnega gledišča, kar bralec opazi predvsem v Clasoslooju in Oblikoslovju: vsakršno historično razlago je vestno in dosledno zabrisal; pristop k orisom glasov in oblik je strukturalističen, kar je do neke mere dopustno, vendar pa vodi včasih k še večji zmedi, kot je bila v slovenski slovnici doslej. 156 Res je samo zaradi stroja ê in je bolje ê (sicer pa tudi é pomeni v tonemskem naglaševanjn drugo kot v jakostnem). Za tiskarno bo kupola nad samoglasnikom. 1401141 Ni razlike, ali je kaj prvotno staroakutirano ali prvotno oksitonirano, in jc tudi nikoli ni bilo, saj že kronologija razvoja J tega ne dopušča. Razliko med volna in žolna, ki je noben slovenski pravopis ni predpisoval (že Škrabec 1870 zahteva enak izgovor), bi lahko samo rekonstruirali po drugih slovanskih jezikih. 181 Morda: Končni soglasnik korena je kot v ... 199—200 Glede polh — polšji prim, telet--telečji, govedo — goveji ipd. Eno je zgodovinska slovnica (ki smo jo prizadeti vsi študirali pri Ramovšu), drugo pa je razlaga sodobnega stanja v jeziku. Ker je premena t — č itd. možna v slovenščini le pri jotaciji, je le-ta najboljša razlaga tudi za polšji, vražji, južnjak. Isto velja za disimilacijo. 218 Primeri so izpadli: adijo. bata, brihten, cukali, guncati, crkljati, fielen, flik-niti, foks, franža. Histeričnost Nič ni rečeno, kaj bi bilo na podlagi historičnosti v Pravilih bolje razloženo. Historično načelo vendar predvideva samo še povečanje osnovnih informacij iz katerih je treba nato šele sklepati na zakonitost. Večina historičnega se da v pravopis bolje zajeti s pravili o izpeljavi; nekaj časovnosti pa je v variantah, katerih nekatere bodo klasificirane kot časovno obarvane. Konverzija To je lahko razložiti »kot izpeljavo besede s spremembo besednovrstne ali sklanjatvene značilnosti: jaz mene jaz -a, mraz -a bilo je mraz, krško mesto -> Krško. b) Ker je SP nedvomno namenjen ne samo jezikoslovno izobraženim strokovnjakom, temveč — in še bolj — vsemu pišočemu občestvu Slovenije, je nekoliko nemetodično, da Načrt uporablja vrsto izrazov, ki so preveč tehnični (npr. konverzija na 1. 209), ne da bi jih posebej razložil; nekateri izrazi so čisto odveč, npr. poved (po kratki pojasnitvi l. ? = samostojen stavek). c) Ilustrativno gradivo je velikokrat zelo prisiljeno (npr. prêt. trp. del. sah-njen na l. 196, ali mn. Visoka l. 168), večkrat kot ne slubo urejeno, nekajkrat napačno izbrano (npr. onod, ondod na l. 124 nista sestavljena). Vendar na splošno zadovolji. č) Nekatere definicije so nerodno zapletene (npr. tista o kombinaciji narekovaja in pike na 1.111, vv. 5—9). d) Manjka marsikaj, kar buri duhove slovenske, pa se piše čisto anarhično: 1. Nekaj sintaktičnih navodil ne bi škodovalo. Poved Izraz je potreben (prim. češ. vypovèd', pol. vypowiedzenie, rus. vyskazy-vanie). Razliko do stavka kaže spodnja preglednica: Oče je bolan: t stavek, 1 poved Oče je rekel da je bolan: 2 stavka, t poved. Poved — na kratko — pomeni enoto, ki jih v pisavi zaznamujemo s končnimi ločili. Ta pojem torej mora obvladati vsak pismeni človek že v osnovni šoli: nič hudega torej ni, če ima sedaj zanj še ustrezno poimenovanje. Prisiljeno ilustrativno gradivo Vsako konkretno opozorilo na prisiljene primere nam je dragoceno. Čeprav smo se ves čas zavedali, da morajo biti vzorčne in ponazorovalne besede čim bolj znane, včasih lc še nismo našli najidealnejših. Konkretno se sahnjen lahko zamenja z drgnjen. Primer Visoka (mn. s. sp.) res ni idealen, toda tudi boljši doslej ni najden. — Da bi bilo ponazorovalno gradivo večinoma slabo urejeno, recenzent z ničimer ni dokazal; komisija je nasprotnega mnenja. Kakšne konkretne slabosti bodo odkrile še korekture in — na to ves čas pozabljamo — rokopis Načrta pravil je predloga za javno razpravo, ki naj bi tudi prinesla še to in ono. Ondod in onod je res lapsus (tudi v SP 1962 med sklopi). Nerodno zapletene definicije Ves čas smo se trudili, biti preprosti, vendar smo gledali zlasti na točnost informacije, zato je /formulacija/ včasih nujno nekoliko zapletena. Za nekaj konkretno navedenih primerov predlagamo tu novo formulacijo. Manjkajoče Skladenjske opombe Ze sami smo mislili, da bi bilo dobro povedati kaj o besednem redu (zlasti npr. naslonk), morda še kaj o ujemanju (npr. pet jih je bilo ubitih/ubilo) ipd. Marsikaj skladenjskega pa je seveda implicirano zlasti v poglavjih o ločilih in veliki začetnici. Ločila v bistvu niso drugega kot prezentacija nekaterih skladenjskih razmerij (stavčnih, povednih, priredja, podredja, vprašalnosti, vzklič-nosti ipd.). Preko tega pravopisi navadno niso hodili. Drobne sintakse bo precej v slovarju pri posameznih geslih (prim, in: vezalni, protivni, posledični in stava vejice pred njim). 2. Potrebno bi bilo omeniti vsaj nekaj o stilistiki, posebej pu na splošno podati oris jezikovnih plasti in seznam ustreznih kratic, nekako po SSKJ I str. XVI11 ss. in LX ss.; brez kvalifikatorjev pričakovani slovarski del novega SP ne bo mogel. 3. Nujno bi morali uredili vprašanju npr. okoli določne oblike pridevnikov (to Načrt obravnava le mimogrede), okoli opozicije glagolov tipa živeti : živili, ugasiti : ugasniti ipd. (bo to v slovarju?), okoli intonacijskih opozicij. e) Rokopis je slabo tipkan (polno napak), dostavki s črnilom so delno težko čitljivo ali slabo naneseni (besede niso ločene), po dostavku s črnilom ni tipkani tekst vedno primerno usklajen z novim smislom celote itd. Čop Bojan, 1. r. Stilistika Komisija je pripravila tudi stilistične kvalifikatorje in poskusno obdelala večje število leksikalnili enot. Ker bo pravopisov slovar drugačen od tistega v SSKJ (brez pomenov), bo sistem iz SSKJ prilagojen potrebam (upošteva se tudi kvalifikacije v SKJ). Določna oblika pridevnika To bi res bilo dobro obravnavati v oblikoslovju, toda v tem primeru bi se postavilo tudi vprašanje obravnavanja pridevniških stopenj, oblik za načine in podobno. Pravopis ne more učiti vsega, treba bo tudi še nadalje uporabljati slovnico. živeti — ž i v i t i To se lahko prikaže v besedotvorju; ugasiti — ugasniti pa je precej osamljen primer in spada v slovar. T o n e in a t i k a Tonemsko nasprotje je na kratko prikazano, odločili pa smo se, da tonemski naglas v tej izdaji pravopisa ne bo mogel biti zaznamovan, kakor tudi bi to bilo koristno. Razlogi so jasni.* P o g r e š k i pri prepisovanju Zaradi uvodoma omenjene naglice (žal so odtlej pretekli že 4 meseci) je bil rokopis oddan v manj popolni obliki. Navada je, da se lapsusi odkrijejo tudi v korekturah. Pisave z roko v rokopisu so stavci sicer precej vajeni. Besedilna neusklajenost Recenzent je navedel en, dva primera. To smo odpravili (do nje je prišlo, ko smo v besedilu kaj zamenjali, nato pa nismo zasledovali nujnih sprememb v nadaljnjem besedilu). Ljubljana, 30. septembra 1976. Za predsedstvo komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko: dr. Jakob Rigler, 1. г., dr. Jože Toporišič, 1. r. * Mišljeno je, da to časovno ne bi bilo uresničljivo, ker SSKJ, na katerega bi se načeloma naslonili, še ni dokončan. Po našem odgovoru na Čopovo recenzijo smo se 7.10. 1976 sestali z recenzentom in se pogovorili o še spornih vprašanjih. Na tem sestanku je prišlo do soglasja v vseh vprašanjih, kar je bilo ugotovljeno z naslednjim zapisnikom: Zapisnik razgovora akad. dr. Bojana Čopa s Pravopisno komisijo dne 7. 10. 1976, od 16.30 do 19. ure v Inštitutu za slovenski jezik v zvezi z recenzijo akad. dr. B. Čopa Načrta pravil slovenskega pravopisa in z odgovorom Pravopisne komisije nanjo. Navzoči: akad. dr. B. Čop, dop. član dr. Л. Bajec, dr. J. Rigler, dr. J. Toporišič, J. Moder, S. Suhadolnik. Akad. dr. Čop je sporočil, da je prebral odgovor Komisije na svoje opombe k uvodu SP z dne 30. 9. 1976 in da je lc-ta razjasnil večino spornih zadev. Nato so bila skupno obravnavana še odprta vprašanja, in sicer: Tipkarske in stvarne napake: Akad. Čop je opozoril na to, ker je bil tipkopis tehnično nedodelan. — Komisija je pripomnila, da so vzroki te nedodelanosti in načrt za njihovo odpravo pojasnjeni že v pismenem odgovoru na recenzijo. Grška in latinska imena: Akad. Čop priporoča večje upoštevanje pristnejših oblik; posebej je priporočil, da se v slovenščini dovoli samo izgovor Knosos. Glas dž: Akad. Čop meni, da ni drugim enakovreden fonem. Komisija meni, da je pogostnost in izvor tudi pri drugih fonemih zelo različen, da pa je dž res omejen le na prevzete besede. Morfem 0 in sklanjatev 0: Akad. Čop trdi, da gre za odsotnost morfema, ugotavlja, da uvod SP ne obravnava spregatve 0 (tip frk, šork) in da se SP postavlja na preveč formalistično stališče. — Komisija je odgovorila, da mnogi pojavi, npr. rod. 11111. rib z drugačno intonacijo, kažejo, da ne gre za odsotnost morfema, ampak za morfem, ki glasovno sicer ni izražen, deluje pa na spremembe v korenu, gledano seveda s sinhronega stališča. Komisija pojmuje glasovno odsotnost morfema (ne pa morda neobstajanje takih morfemov) kot funkcijsko prisotnost morfema bodisi v paradigmi bodisi v besedni zvezi. Pri tipu frk, šork gre verjetno za predikativne medmete (prim, na, nate). Klasifikacija glagolov: Akad. Čop priporoča, da bi pri ulternacijah tipa kleti — kolnem proti peti — pnem ipd. opozorili na historični razvoj, s čimer bi bile te razlike bralcu bolj jasne. — Komisija meni, da bi se s tem uvod preveč razširil, ker bi tako pojasnjevanje zahtevalo tudi historično obravnavo glaso-slovja, in da historična pojasnjevanja nasploh ne sodijo v pravopis, ampak kvečjemu v slovnico. Palatalizacija in jotacija: Akad. Čop in član komisije dr. A. Bajec sta mnenja, da pri oznakah glasovnih sprememb v tipu polh — polšji ne bi smeli uporabljati izraza jotacija, češ da je to historični pojem in da bi bilo treba material tega poglavja še enkrat pregledati, izločiti neustrezne zglede ter mu dodati primerno pojasnilo. — Komisija meni, da so ti pojavi obdelani in gledani s sinhronega stališča in da zato sovpadajo historično helerogeni elementi. Leibniceo, Horaceo: Obliki se zdita ocenjevalcu nepotrebni. Akad. Čop prizna le lloracoo in eventualno Iloračeo. Enako misli dr. Bajec. Komisija meni, da je treba dopuščati tudi varianti, pogojeni z glasoslovnimi pojavi pri domačih besedah. Po končani analizi je bilo sklenjeno, da se opravijo v uvodu SP, razen v odgovoru dr. Čopu sprejete sugestije tudi naslednje spremembe: knosoa bo imel samo izgovor s; o glasu dž se doda pojasnilo, tla je redek glas, in to le v prevzetih besedah; pri jotaciji se doda pojasnilo, da gre pri tem deloma za nekatere historično legitimne, deloma pa za historično drugačne, pa po rezultatu enake pojave; pri tipu Horaceo se obravnavata samo varianti Uoracoo in Iloračeo. Akad. Čop je na koncu izjavil, tla je tako doseženo soglasje v vseh poglavitnih točkah in s tem debata končana. Po njegovem mnenju je tekst primeren za oddajo v tiskarno. Komisija se je akad. Čopu zahvalila za hitro in skrbno opravljeno recenzijo. Zapisnikar: Stane Suhadolnik, 1. r„ Recenzent: Čop Bojan. 1. г., Predsedstvo: A. Bajec, 1. г., Jakob Rigler, I. г., Jože Toporišič, l.r. Tudi ta zapisnik je bil poslan II. razredu in je prišel skupaj s prej objavljenim odgovorom na sejo razreda, ki je bila 12. 10. 1976. Pred to sejo si je tajnik razreda dr. T. Logar že drugič izposodil rokopis Načrta (tokrat Toporišičevo kopijo). 13. 10. 1976 smo dobili od tajnika 11. razreda sporočilo, da je II. razred obravnaval tudi vprašanje v zvezi z nadaljnjim postopkom glede Načrta pravil, tla so stvari v zvezi z oceno akad. dr. Čopa rešene, tla je razred nato obravnaval oceno dop. člana dr. Janka Juranč ča ter se z njo »v načelu strinjal in sklenil, naj bo nadaljnji postopek z oceno enak, kot je bil z oceno akad. Bojana Čopa«. Na seji II. razreda 12.10.1976 je odstopil kot član predsedstva Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko tir. A. Bajec; svoj odstop je ustno obrazložil, vendar svoje skicirane razloge za ustno obrazložitev oddal na željo tajnika v arhiv. 14. 10. je svoj odstop sporočil tudi Inštitutu za slovenski jezik, vendar je v tem dopisu navedel le, da odstopa »iz zdravstvenih razlogov« (prim, še str. 117 op. 22). 15. 10. 1976 je T. Logar vrnil kopijo Načrta Riglerju in mu sporočil, tla bo po sklepu predsedstva SAZU prebral Načrt še akatl. Josip Vidmar. Na 170. seji 21. 10. 1976 je bilo sklenjeno, da se izvirnik Načrta še enkrat kseroksira in nova kopija pošlje akad. Vidmarju. Zaradi pokvarjenega kseroksa na SAZU je bila kopija izdelana šele do 10.11.1976. Ta kopija izkazuje stanje rokopisa, kakršnega je imel v recenziji J. Jurančič. 15.11. 1976 je bila kopija poslana (s spremnim dopisom, v katerem je povedano, da popravki na podlagi recenzij še niso vneseni, priložene pa so bile tudi recenzije in odgovori nanje) akad. Vidmarju in pri njem je še sedaj. Koncept odgovora na Jurančičevo recenzijo je pripravil j. Rigler. O njem smo razpravljali na dveh sejah (21. 10. in 28. 10.). Na osnovi teh razprav se je na nekaterih mestih modificiral odgovor. Na seji 4.11. je bil odgovor sprejet v končni verziji (navzoči: J. Rigler, J. Toporišič, j. Moder, B. Pogorelec, S. Suhadolnik) in 15. 11. 1976 odposlan II. razredu in recenzentu. Ker je uredniški odbor Slavistične revije v zvezi z objavljanjem te dokumen-cije želel dobiti za objavo recenzij pristanek njihovih avtorjev, dop. član SAZU prof. dr. J. Jurančič pa takega pristanka v nasprotju z akad. Čopom ni dal, ne moremo objaviti njegove recenzije, pač pa le naš odgovor nanjo. Vendar stvari to v bistvu ne spremeni, ker so v našem odgovoru citirane prav vse njegove pripombe, tako da manjka od njegovega teksta samo uvodni odstavek, v katerem pravi, da se z recenzijo akad. B. Čopa v celoti strinja in da se omejuje predvsem na vprašanja, ki se tičejo srbsko-hrvaškega jezika, a pri tem da naj mu bo dovo- ljeno dodati še nekaj drugih opazk, ki bodo, če jih bo kdo upošteval, pravopisu samo v prid. Po!eg tega je izpuščen še en vezni stavek in pa opomba k str. 169 (na kar pa je v odgovoru opozorjeno). Tu objavljamo naš odgovor. Vanj so k stranem, ki se nanašajo na rokopis, dodane za to objavo v poševnih oklepajih številke, ki kažejo na strani v SR, kolikor so bili ustrezni deli Načrta objavljeni v Komentarju k Načrtu pravil slovenskega pravopisa I-III. Odgovor na oceno Načrta pravil SP dop. člana SAZU prof. dr. J. Jurančiča Pravopisna komisija je 13. oktobra 1976 prejela Poročilo II. razredu SAZU o rokopisu Slovenski pravopis, ki ga je napisal dopisni član SAZU prof. dr. Janko Jurančič. skupaj s spremnim dopisom, ki ga je poslal tajnik II. razreda SAZU dop. član prof. dr. Tine Logar in v katerem je med drugim sporočeno, da se II. razred v načelu strinja s poročilom dop. člana prof. dr. J. J urančiča. Pravopisna komisija je hvaležna za vse dobronamerne pripombe, ki jih dobiva od recenzentov, se zanje zahvaljuje in jih je vedno pripravljena upoštevati, če prispevajo k izboljšanju rokopisa bodisi po strokovni strani bodisi s posodabljanjem primerov, ki naj bi jih bodoči pravopis navajal kot zglede in ki se res pogosto prepisujejo iz pravopisa v pravopis. Komisija je omenjeno poročilo pregledala in do posameznih pripomb v njem zavzela naslednje stališče, ki ga podaja v istem zaporedju, kot so pripombe v recenziji. Recenzentova pripomba: »Na sir. 23 /SR 1977, 3/3/ v točki ? je rečeno, da leži Frankfurt na Majni. To je srboliroatizem. Prao: Frankfurt ob Majni, ob Odri. L. 1317 je bila bitka ob Marici, ne pa na Marici, kot pišejo še Dedno naše zgodovinske knjige.« Naš odgovor: Mislimo, da je možno tudi Frankfurt na Majni, kajti v nasprotnem primeru moramo spremeniti tudi naš kraj Most na Soči v Most ob Soči. Ne vemo, zakaj bi bil to srbohrvatizem, saj bi bil lahko kar direktno germanizem. Srbohrvatizem je težko, ker je to pri nas v ljudski govorici: rečejo brod na Savi ipd. in to se potem lahko prenese na kraj, če tam nastane. Ljubljančani hodijo na Savo in vsi skupaj hodimo na morje, ne k morju in preživimo dopust na morju. Po drugi strani pa hodimo v hribe. Torej s temi predlogi le ni tako enostavno. Pri nas imamo zaselke kot Na Saoi (2 X), Na izeru, Na kanalu (glej Krajevni leksikon Slovenije II 93, III 112, 414, 415). Ali bi bilo treba tudi to spremeniti v Ob Savi? Tip Frankfurt na Majni je znan tudi v drugih slovanskih jezikih, ne samo v srbo-hrvašč ni. Npr. rusko je Frankfurt-na-Majne, ukrajinsko Frankfurt-na-Majni-, iz ruščine pa poznamo tudi Rostov na Donu. Prim, tudi še v drugih jezikih, npr. Chalon-sur-Saône, Chalonnes-sur-I.oire, Stratfort-on-Avon oz. Stratfort on Avon ali Stratfort-upon-Avon oz. Stratfort upon Avon* itd. Pri krajevnih imenih se torej »na« dovolj pogosto pojavlja v slovanskih in tudi drugih evropskih jezikih. Poleg vsega pa je zgled Frankfurt na Majni naveden pod poglavjem Prevedena imena, zato je toliko lažje tolerirati na. * Napaka v pisavi imena Stratford. »Priimek Jovanovič pisali s č je prav tako napačno, kakor če Srbi pišejo Gregorčič, Miklošič. Priimki in imena so nedotakljiva v vseh jezikih in pri vseli narodih. Hrvaški leksikograf Belostenec je vedno Belosienec, ne pa Bijelostjenac. Goethe je vedno Goethe tako pri Nemcih kot pri narodih, ki pišejo z latinico, čeprav sta oe in th že davno zastarela v nemškem pravopisu. Pisati sh. č in d z našim č in dž je barbarsko početje. S Srbi in Hrvati živimo v isti državi, dnevno smo z njimi v stikih, predsednik Tito že nad trideset let upravičeno poudarja, da je samo v bratstvu in enotnosti jugoslovanskih narodov zagotovljena naša skupna prihodnost. Preprosti srbski kmetje, sami v največji nesreči, so se med vojno nadvse plemenito vedli do naših izgnancev, priznavali so nas za brate, priskočili so nam na pomoč, edini na svetu, P pa ne prenese malenkostnih posebnosti v srbohrvaški pisavi. Ali ravna tako odločno tudi z nemško, italijansko, francosko, madžarsko Ud. pisavo? Ali je odstranil tudi nemški in madžarski ii in ö, francoski oe it d л Najprej odgovor h koncu pripombe. Načrt pravil SP ravna enako tudi z drugimi pisavami; tudi za nemški in madžarski ii in ö predvideva tipografsko zamenjavo, kadar tiskarna nima znakov, z ue in oe, izgovor pa v vsakem primeru kot i in e. Recenzent netočno prikazuje to zamenjavo c-ja in Str. 10 /SR 19??, 81/: Smail-aga se d sh. piše z oezajem, kakor slov. Orient--ekspres, ker ima Dsaka beseda sooj poudarek, a prva je neuklonljiva.«. Naglas nima pri nas s pisavo skupaj, narazen ali z vezanjem nič opraviti. V srbohrvaščini so drugačna pravila. V Gorskem vencu beremo tudi: »Divne slave Crnojevič-kneza.« Tudi v SSK] je aga pisano ločeno od imena. Nekatere besede tega tipa se tudi pri nas pišejo z vezajem ali skupaj. tStare Slovane bi kazalo pisali z veliko začetnico, kajti Stari Slovani so živeli o 9. st. v Makedoniji, stari Slovani pa žive tudi danes po vsem slovanskem soetu.t Po dosedanjih predpisih se je to pisalo z malo. O tem smo na sejah precej razpravljali, a smo pustili pisavo po dosedanji rabi, ker se z vsako spremembo tudi kaj zakomplicira. Tu bi nastal problem, kje se ustaviti. Kako pisati npr. južni Slovani ali npr. o starem Rimu, stara Jugoslavija, stari Grki, stari Egipčani. Najbrž stari Slovani ni treba jemati kot pravo nacionalno ime. So Slovani, ki jim stari dodajamo le za diferenciacijo; tudi pri osebnih imenih pišemo dostav-ke starejši, mlajši, senior ipd. z malo. A morda bi bilo dobro o tem še razmišljati. >Str. 11 /SR 197?, 82/: Da Muslimane po novem pišemo z veliko začetnico, je res, toda samo o BiH, kjer so Muslimani narod, o Makedoniji, Turčiji in po vsem muslimanskem svetu pa jih kol religijo pišemo z malo začetnico.:< Y načrtu pravil SP je zelo jasno povedano, da za pripadnika narodnosti pišemo Musliman (glej str. It /SR 1977, 82/) — to pa seveda ne samo v BiH, ampak tudi v Ljubljani, če se ima po narodnosti za Muslimana — in da pišemo musliman z malo začetnico, če pomeni pripadnika religije (glej str. 20 /SR 1977, 90/); in to seveda tudi v BiH. Recenzentova pripomba je torej nepotrebna in poleg tega tudi ne dovolj precizna. »Sïr. 16 /SR 19??, 86/: Parus major, Gijromitra esculenta niso latinizirana imena, marveč so zares latinska. Tako pravi rkp. tudi na naslednji strani.« Z latiniziranimi imeni so mišljena imena, ki niso prvotno latinska, ampak so pozneje tvorjena po oblikoslovnih vzorcih latinskega jezika in večkrat z elementi iz grščine in osebnih imen iz raznih jezikov, npr. Daphne blagayana, Campanula zoysii, Chamaecyparis lamsoniana, Betula maximoivicziana ipd. Tudi Gyromitra je prvotno grško. Zaradi večje jasnosti pa bomo formulacijo spremenili v »latinska in polatinjena imena«. iStr. 18 iSR 19??, 88/: Zadnji odstavek spodaj: ...ki jih lahko izrazimo tudi enobesedno. — Nato slede primeri, od katerih nobeden ni enobeseden.i Citat ni točen, izpuščena je beseda navadno, razen tega je iztrgan iz ostalega besedila. Govor je o svojilnih pridevnikih, da jih pišemo z malo začetnico, »kadar ne označujejo svojine, ampak vrsto; to so imena rastlin, bolezni, delov telesa, tehničnih izdelkov ipd., ki jih navadno lahko izrazimo tudi enobesedno«. Jasno je, da bodo v zgledih dvobesedna imena, saj je v tej točki le o njih govor; povedano je le kot dodatek, da se navadno da iz njih napraviti tudi enobesedno poimenovanje (tip adamovo jabolko — adamovec), te enobesedne izpeljanke iz svojilnih pridevnikov pa so obravnavane takoj v naslednji točki. ».Sïr. 19 /SR 19??, 89/: Zadnji odstavek spodaj: besedo družabni črtati, kajti položaj je samo družben. Pridevek sveti ne označuje ne družbenega položaja, ne poklica, ne znanstvene stopnje itd., zato črtati. Pridevek von, de ipd. so že obravnavani na sir. 10 /SR 19??, 81/л Težko je vse te oznake spraviti pod družbeni položaj, zato je v Načrtu pravil SP napisano: družbeni ali družabni položaj, poklic, čast, znanstveno ali poklicno stopnjo ali podobno. Kam naj npr. spravimo gospodično? Pod družbeni položaj, poklic ali čast? Tudi sv. je treba nekje omeniti. V Jurančičevem Srbskohrva-ško-slovenskem slovarju je tudi prikazana razlika med sv. Petar in Sv. Petar. V uvodu Pravopisa hrvatskosrpskoga književnog jezika je pridevek sveti tudi naveden, in sicer na sir. 18, 19 in 20. V Načrtu pravil SP »svetosti« nismo posebej omenjali v pravilu kot prejšnji pravopisi, ker smo menili, da je to vsebovano ped »in podobno«. Glede pridevkov von, de ipd. je treba reči, da niso samo ti obravnavani na str. 10, ampak tudi dr., lov., ing. itd.; pri takih, ki se pišejo z veliko in malo začetnico, pa je še toliko bolj potrebna obravnava na obeh mestih oz. vsaj krajša omemba s sklicevanjem na drugo mesto, kot je to storjeno v Načrtu pravil SP. ïStr. 23 /SR 1977, 313/: V točki 4. našteta imena niso samo vode.' Menimo, da se vsa imena nanašajo na vode in bi želeli konkretnejše opozorilo na eventualno pomanjkljivost. »Češke Budjejovice ali čisto posloveniti, ali pisati originalno, ne pa malo eno. malo drugo: Češke Budejovice.< Napak je bilo natipkano Češke Budčjovice (s strešico na Češke, kar ni originalno), pozneje sta bili obe strešici sčrtani, vendar je po prenosu tega v originalni izvod nastalo tako, kot da je Češke popravljeno v Češke. Seveda je tudi iz poglavja, v katerem nastopa ta primer, jasno, da tam ne more nastopiti oblika Češke, kaj šele Češke s š in é. i Sir. 24 /SR 19??, 314/ in 52 /SR 19??, 542/: Nemški ostri in dvojni s pravopisno nista zamenljiva. V Pravopisu ima vsak svoje mesto. Vedno pišemo Straße in Gasse. Ilerrenstrasse je napačno pravopisno in zgodovinsko. Gosposke ulice so bile o avstrijskih fevdalnih mestih v strogem centru, kjer je stanovala fevdalna gospoda, imenovale pa so se Herrengasse. Napačno je tudi Gauss na str. 52 /SR 19??, 542/. Kako bo P, ki je zavrgel ostri s, napisal Großstadt, Klassenbeivußt-sein? Ali Grossstadt, Klassenbemusstsein?« Vsi evropski jeziki si pomagajo na isti način: ostri s zamenjujejo z dvojnim s in samo tako je mogoče poslovati s sedanjimi tehničnimi pripomočki. Iz potrebe lahko tudi Nemci zamenjajo ß s ss (glej Duden, Rechtschreibung 1973, str. 82 do 83). Gauss pišejo tudi Cehi, Poljaki, Italijani, Francozi, Angleži itd. Tudi trije s lahko pridejo skupaj; kako se taka stvar eventualno še lahko rešuje, glej pri Dudnu, 1. c. Ilerrenstrasse bi bilo napačno kvečjemu s starega avstro-ogrskega stališča, toda Načrt pravil SP je iz 1976 in ni vezan na staro Avstrijo. Drugod se Herren- ne veže samo z Gasse. Herr(e)nslrasse imajo npr. v Niirnbergu, Münchnu, Freiburgu itd., dobimo pa lahko tudi še druge zveze, npr. Ilerrenmeg (Basel), Herrenmeide (Hamburg), Herrengraben (Hamburg). *Str. 25 /SR 19??, 514/: Čudnih kombinacij imen — in ne samo kombinacij — na splošno ne manjka, tu pa imamo pred seboj neverjetno združbo: Jezus Kristus, Neron, Luter, Frančišek Asiški, Franc Jožef, Ilabsburžani, Janez XXIII, Pavel VI itd. In vendarle bi naj na naslovni strani stalo: Slovenski pravopisU Osebna imena pišemo v glavnem v originalni pisavi. Podomačena jc le manjša količina imen, v glavnem pogosto rabljena imena iz zgodovine. Taka je pri nas tradicija. S primeri, ki jih navajamo, so nekako zajete kategorije imen, ki jih podoinačujemo. »Neverjetno združbo« pa je ustvaril deloma tudi recenzent sam, ker je izpustil imena Hemer, Ilorac, Ezop, Petrarka, Kaloin, Viktorija (kraljica)i, Burboni. Enega papeža bomo črtali (dva sta prišla v rokopis, ker smo hoteli Pavla nadomestiti s popularnejšim Janezom, a prvi ni bil izločen). iSlr. 58 /SR 19??, 529/: Po P črko ç zamenjujemo s č ali c: Čači in Caci. V Preglednici na isti strani /SR 197?, 550/ pa beremo samo čači in nato je rečeno: ç zamenjujemo s č.« Recenzent spet ne upošteva dveh vrst zamenjav. Povsod so namreč tipografske zamenjave ločene od doinačenja. Albanski ç tipografsko zamenjujemo s č ali c, pri domačenju pa le s č. Tudi francoski ç tipografsko zamenjujemo s с ali s, pri domačenju s s. Nemški ü tipografsko zamenjujemo z ue, pri domačenju (vsaj novejšem) pa z i. >Str. 39 /SR 19??, 550/: V madžarskem pisanju 6 in ü ni isto kot ö in ii. Pisava oe in ue pa je že davno opuščena in nima več mesta v madžarskem Pravopisu.« Nikjer v Načrtu pravil SP ni trditve, da je o in ü isto kot ö in ii. Znamenji ô in ü (le katera tiskarna ima te znake?) samo tipografsko zamenjujemo najprej z ö in ii in nato, če je treba, še ö in ü z oe in ue. Tudi ni nikjer rečeno, da je oe in ue po madžarskem pravopisu. Novejše tiskarne dostikrat nimajo več črk ö in ii, zato jih zamenjujejo z oe in ue. Tega si tudi ni izmislila Pravopisna komisija, ampak je mednarodna praksa, glede ö, ii vsaj na področju, ki ga obvladuje sodobna tiskarska tehnika (zlasti IBM) in pri tehničnih pisalih, kot so telegraf, teleprinter, kompjuterji, glede ö in ü pa tudi drugod (glej npr. češki pravopis). »Str. 52 /SR 19??, 343/: P bi bil dober tudi, če bi izostal Führer (pa še z veliko začetnico je zapisan, iz spoštovanja!) in firer.i Težko bo najti drugo občno ime z nemškim ii, ki je bilo sprejeto v slovenščino, medtem ko je firer dovolj pogost, da je prišel tudi v SSKJ. Tu nima smisla navajati avtorjev, ki ga rabijo. Originalna nemška oblika Führer (in tudi Fräulein na isti strani) pa je pisana z veliko začetnico po nemškem pravopisu. Namigovanje, da pišemo to besedo z veliko začetnico iz spoštovanja, je nedopustna žalitev. » Ali Auerbach zares pišemo averbah? Ali potem tudi Aversperg?* Recenzent je prezrl, da je averbah v oglatem oklepaju (zadaj za pisanim Auerbach), kar pomeni, da je to izgovor in ne pisava. »Münster ne pišemo tudi Muenster. kot trdi P.< Glede problema zamenjave ü z ue glej zgoraj pri pripombi k str. 39. Ta zamenjava je danes mednarodno sprejeta in dovolj pogosto rabljena tudi pri nas. »Res pa pišemo Lueger, ker tako tudi izgovarjamo ime nekdanjega dunajskega župana in velikega antisemita. Pri njem se je učil tudi Hitler. Napačno misli predlagatelj P, da se to ime izgovarja Liiger. Na Salzburškem je prelaz Lueg in o priimku Lueger pravi Ileintze-Cascorbi. Die deutschen Familiennamen, 265: ... ue gelrennt zu sprechen.t Lueger je bil v rokopisu prečrtan, preden je recenzent dobil rokopis, in nadomeščen z Muenster, proti kateremu nastopa recenzent v prejšnji pripombi. Pozneje se recenzent še enkrat povrne k Lueger ju (glej proti koncu odgovora). »Ileyse je priimek s starim nemškim pravopisom. Meissen ne pišemo tako, temveč Meißen.z Če je Ileyse po starem pravopisu, to stvari ne spremeni. Podatek, kako se v nemščini izgovarja ey, ne škodi. O Meissen oz. o zamenjavi ostrega s z dvojnim s glej zgoraj pri pripombi k str. 24. »Str. 53 /SR 19??, 344/: Raiffeisen pišemo z a, ne pa z ел Da, to je napaka. »Str. 62 /SR 19?9, 133/: Za transliteracijo omikrona predlagam o, za omego o, za epsilon e, za eto č, za ipsilon y.t Recenzentova pripomba je brezpredmetna, ker je natančno taka translitcraci-ja (prečrkovanje) predvidena v našem Načrtu pravil SP. з>Ajolos akcentuiramo na prvem, ne pa na drugem zlogu, kot je v гкрл Napaka je narejena po slovenskem izgovoru. Kljub drugačnim predpisom se namreč izgovarja Eôl. Pri tem pa je treba vendarle upoštevati še to, da je tudi v grščini v nadaljnjih sklonih in v pridevniku naglas na drugem zlogu. »Str. 63 /SR 19?9, 134/: V Egiptu je Aleksandrija, v Italiji pa Alessandria Mi pa navajamo to obliko za novo grščino. Prevzeli smo jo iz knjige L. An-drejčin i M. \^glenov, Izgovor i transkripcija na čuždi imena v bi.lgarskija ezik, Sofija 1974. V stari grščini je naglas na a, v novi grščini se naglasno mesto na- čeloma ohranja. Ker je zadeva vendarle nekoliko nejasna, bomo obliko še preverili po drugih virih. iNamesto neznanega "Opgr)Xo; predlagam (пдтропоМтт);, ki nam je po srbščini bliže iri osem utnljio.t Tu gre za novo grščino in za sprejemanje iz nje k nam pridejo v poštev predvsem lastna imena, ki jih je zato najbolje navajati tudi za zglede. Besede meiro-polit pa Slovenci nismo dobili iz nove grščine, zato bi pri ilustracijah prej motila. tStr.64 /SR 1979. 135/: Pri cirilici ni upoštevano zaporedje črk. Zadnja črka o srbski cirilici je tu ne pa x.< Res gre za napako. Nastala je, ker ni prepisana celotna abeceda, ampak so na tem mestu izbrane iz nje samo tiste črke, ki v nobeni izmed ciriličnih pisav ne predstavljajo kakega transliteracijskega problema. Napako je odkril že član Pravopisne komisije prof. J. Moder ob kontroli, ki jo je opravil letos junija. Str. 66. id.: Priimek Рильский je transliteriran na tri načine, Ril'sky j in Ril-ski ter Riljski. 'Al kdo njih pravo trdi, to se prasa.'t To je na str. 68 /SR 1979,138-9/. Da gre pri obliki Rilski za pisno napako, je jasno iz teksta pred imenom, kjer je govor prav o tem, da se /ь zamenja z lj. Pri teh pisavah je bilo še nekaj drugih napak, kar smo pojasnili v odgovoru na recenzijo akad. dr. B. Čopa. med drugim je bila tudi v originalni pisavi Рильский napaka (prav: Рильський). Pri ostalih dveh oblikah (Ryl'skyj in Riljski) pa gre za različne postopke: prvo je transliteracija, po kateri vsako cirilsko črko zamenjamo z ustrezno latinsko oz. apostrofom, drugo je domačenje. Pri bolgarski pisavi npr. dobimo še bolj komplicirane zamenjave: ъ običajno transliteriramo z d, v bibliografski transliteraciji z ", po tipografski zamenjavi z a, tako tudi pri podomačitvah, ob r in l pa se opušča. Razlike med transliteracijo in med sprejemom v navadno grafijo in podornačitvami si ni izmislil šele ta Načrt pravil SP. ampak jo poznajo tudi drugod, v manjši meri pa jo upošteva tudi že SP 1962 (glej npr. Krylov : Krilov, str. 52). Kako hitro pa lahko nastane napaka, je lep dokaz netočen recenzentov citat iz Prešerna (navaja ga v narekovajih). iStr. 84: Foto Šelhaus — mar ni slovenskih fotografod?« Ne vemo, zakaj Selhaus ni slovenski fotograf. Celo grafijo priimka ima v glavnem poslovenjeno. Slovenstva ne moremo meriti po etimologiji priimkov. >Str. 88: .Prešeren se je rodil na Vrbi.' Tako P uči spoštovati genija evropskih razsežnosti.« Naslednjo prečrtano recenzentovo pripombo* puščamo ob strani, kljub recen-zentovi drugačni praksi. Citat, ki ga navaja recenzent, pa je ponarejen. Pravilno se glasi: »Prešeren se je rodil na (?) Vrbi.« Vzet je iz poglavja, kjer govorimo o neskladenjski rabi vprašaja »sredi besedila (in sicer v oklepaju) ali na robu besedila ipd. za izražanje dvoma o smislu, primernosti, natančnosti in podobnem določenega pasusa.« Tu je »na« z vprašajem v oklepaju nalašč postavljen kot zgled neprimernosti in nenatančnosti. Tak zgled smo vzeli zato, ker je pravilna oblika tako splošno znana, da vsak opazi napako. Mislimo, da nam Prešeren tega * Za citiranim stavkom o Prešernu je rahlo prečrtan zelo ironičen stavek. ne bo zameril. Po drugi strani pa recenzentu spet ni všeč, da smo vzeli pri klicaju za podobno ilustracijo navadne tepke. »Dve strani dalje se P znova poigra z uporabnikom, preizkušajoč njegovo domiselnost s stavkoma: Prinesel nam je pepk. Pesem ima agrostih. — in če je uporabnik dorasel tej preizkušnji, ugotovi, da bi moralo biti: tepk, akrostiliл Mislili smo, da bodo uporabniki temu dorasli, posebno še, ker je težji zgled razrešen v oklepaju, tako da za tepke sploh ne preizkušamo uporabnikove domiselnosti. » Na isti 88. strani beremo: Naši ljudje so padali v Dachauu, na str. 52 /SR 19??, 345/ pa pravi, da je nominativ Dahav.t To je na str. 90, ne 88. V podomačeni obliki je Dahav, če pa besedo rabimo v tuji obliki, je seveda Dachau. Takih in podobnih dvojnic imamo več: Videm — Udine, Tilment — Tagliamento, Milan — Milano, Pulj — Pula, Carigrad — Istambul, Ncapelj — Napoli, Kopenhagen — Koebenhavn itd. Imamo torej dvojnice; razmerje med njimi pa bo ovrednoteno v slovarskem delu pravopisa. »Str. 105.: Pisali srbsko-hrvaška literatura je napačno, saj sta to dve samostojni literaturi, drugo pa je srbskolirvaški (liroaškosrbski) jezik, brez vezaja.« Vezaj pomeni priredilo zvezo: to in ono. Srbsko-hrvaška literatura je srbska in hrvaška literatura. Belo-modro-rdeča zastava je iz bele, modre in rdeče barve — vsake zase. Rusko-japonska vojna je vojna, v kateri sta udeleženi dve državi. Torej je srbsko-hrvaška literatura literatura, kjer sta dve literaturi, in sicer samostojni, le v določenem smislu povezani (tu pač z jezikom, ki pa je srbohrvaški brez vezaja). t Sir. 131.: Besedo film, filmski deliti fi-lm, fi-lmski je presenetljiva novost. V poglavju o delitvi besed je več določil, s katerimi se ni mogoče strinjati, npr. Dacha-ua (132), i-zuriti ipd. Po P delimo: klo-pca, klo-bko, Mari-čkah Recenzent ne upošteva, da je deljenje sprostil že prejšnji pravopis. SP 1962 pravi, da deljenje ni zmerom zlogovanje. Zahtevo, da se mora s konzonantsko skupino, ki jo prenesemo v naslednjo vrsto, začenjati slovenska beseda, je prav tako opustil že SP 1962. Če je torej mogoče deliti kjerkoli, da je le izgovorljivo, bi bilo nesmiselno prepovedovati deljenje tam, kjer je celo zlogova meja. Zato je predvideno, da se dovoli deliti kot ve-ir-nica tudi mi-rn-ski (od Mirna) in ne samo enako izgovorjeno mi-ren-ski (od Miren). Paralelno gre potem fi-lm-ski. saj velika večina Slovencev izgovarja film dvozložno. Tudi Dacha-ua je deljeno na zlogovi meji, enako kot npr. delimo Kije-va. Skupine pc, bk (izgovorjeno seveda v vsakem primeru le pk) in čk se verjetno dajo izgovoriti. Mislimo, da nikomur ne dela težav npr. Čkalja. »Str. 150.: Primer Elra, tudi v mn., je izmišljen, kakor tudi unra v mn. Zakaj P ugiba, kako je gen. mn. od Brno in Vilno, saj teh imen v mn. ni. Vilno je Vilnjus. Tudi zelje in govno nimata mn., skonstruirani obliki govn, zelj učinkujeta smešno, kot je smešen gen. mn. Postojn, Seoojn.t Elra je škofjeloško podjetje (sedaj preimenovano v Iskra). Prav lahko bi brali: Če bi imeli več Eler, ne bi primanjkovalo električnih pečk. Žargonsko se rabi elra celo kot občno ime za vrsto električne pečke, ki jo dela to podjetje. V tem pomenu je seveda množina čisto običajna. Prav tako bi lahko slišali ali brali: Na svetu ni dveh Postojn. In zakaj bi se bilo tu treba smejati obliki Postojn? Snovna in skupna imena pa imajo lahko množino za izražanje vrst; od blago imamo npr. množino celo po dveh spolih: blaga in blagovi (glej SSKJ). Ne vemo, kaj pomeni pripomba: »Vilno je Vilnjus.c Pri nas je v rabi podomačena oblika. Ali hoče recenzent uvesti tujo? Potem je treba najbrž uvesti Vilnius. >V preobširnem poglavju o Oblikoslovju je sklanjatoena paradigma: mali -ere -i -0 -i -jo. Kako naj beremo ali: mati matere materi mater materi materjo ali mati matere matii mati matii matijo?« Recenzentova rekonstrukcija je ne samo logično, ampak tudi tehnično nemogoča. Principi se mu spreminjajo od sklona do sklona in zato rekonstrukcija v paradigmi ni dosledno izpeljana: če je instr. matijo, mora biti gen. matiere. Splošna praksa pri krajšanju pa je. da končnica, ki se začenja z vokalom, izpodrine končni vokal prejšnje oblike. Po tem principu je krajšano v Načrtu pravil SP in tudi v Jurančičevem Srbskohrvatsko-slovenskem slovarju. Ce uporabnik ne bo znal prebrati krajšave mati -ere -i itd., potem tega tudi drugod ne bo znal; tudi v Jurančičevem slovarju npr. pri geslu matörac -rca m /.../ ostadosmo samo -i ne bo vedel, kako brati: ali malorci ali matoraci ali ce!o matorcai. In od kod oemo, da se pri imenu Damas odoisni skloni podaljšujejo d Damant a -u, če niti ne oemo, kdo je Damas. Vemo pa, kdo je Ada Muha, ki je prao tako fungirala kot sklanjatveni zgled, pa jo je potem nekdo prečrtal in nadomestil z Ado Kopriva. Kdor pozna okoliščine, bo pritrdil, da je to zares življenjska slovnica. Ce nas zanima, kdo je Damas, lahko pogledamo npr. v: W. Pape, Wörterbuch der griechischen Eigennamen, kjer je navedenih kar šest Damantov. V Načrt pravil SP pa smo ga prevzeli iz SP 1962, str. 60, točka 4. Klasični del je tam obdelal akad. prof. dr. A. Sovre. Za Ado Muho recenzent sam priznava, da je bila izločena, preden je bil rokopis oddan. Razen tega bi komisija lahko mislila na drugo osebo kot recenzent, saj priimek Muha sploh ni posebno redek. Po gradivu ljudskih štetij (za Dravsko banovino iz 1931, za Primorsko iz 1948) so bili ljudje s tem priimkom stalno naseljeni (brez podnajemnikov) v naslednjih nekdanjih občinah (ponekod po več družin): Bloke, Metlika, Buče, Nimno, Pil-štanj, Zusem, Horjul, Vrhnika, Maribor, Vel. Lašče, Ilrenovice, Postojna, Razdrto, Pivka, Trnje, Bitnja, Hrušica, Ilirska Bistrica, Koseze, Ajdovščina, Brezovica, Divača, Hrpelje, Lokev, Ocizla, Štjak. Na ustreznem mestu v pravopisu je to ime pripravno, ker je bilo treba navesti priimek, ki je po izvoru samostalnik ženskega spola, in sicer občno ime, ki se rabi za moškega v maskulinski obliki in se nato prenese na žensko (zato se sklanja ali ne). Pred oddajo rokopisa smo Muha zamenjali s Kopriva, čeprav bi bilo Muha boljše, ker je krajše in bi se dalo v preglednici tiskati v eni vrstici. Na lastno ime /Muha/ se recenzent vrne še dvakrat (glej pripombo k str. 169, na katero posebej ne odgovarjamo, in na koncu). >Str. 158.: Strokovno neustrezno so razložene deklinacije grških in latinskih imen: Juno Junone, Artemis Artemide, Salamis Salamine, Ceres Сегегел Ne vemo, kuj naj bi bilo tu strokovno neustreznega. >Str. 198.: Zgled liska — liščec, druga beseda pomeni menda vola z liso. Besede ni ne v SP 62 ne v SSKJ, ker je izmišljena. In na tej strani beremo še stavek: tleoica — devištvo (pri tem se netrajni šumevec -zamenjuje s trajnim). Tako je torej с netrajni šumevec U Za ta soglasniški sklop nismo našli boljšega primera. Izraz »netrajni šumevec« je pravilno rabljen, ker se ne nanaša na c, marveč na č, ki ga po tej premeni (glej pravilo na začetku odstavka v rokopisu) dobimo iz k ali c, nato pa se zamenja s š (človek — človečki — človeški, devica — devičlvo — devištvo). Na str. 198. pa stoji: llorac lloračev (poleg lloračev in Iloracoo). Kar je že desetletja uzus in kar ima SP 62, stoji na zadnjem mestu, lloračev se ponovi na str. 203 b in tu še Leibničev in Frančev (od Franz).« Z besedami te vrste so težave, toliko bolj, ker dialekti ne poznajo več premene za funkcionalno mehkimi soglasniki: imajo s slricom/am in prid. stricov proti knjiž. s stricem, stričev. Stricov sovpade s lloracov in kot stricov Slovenec korigira v stričev, tako tudi lloracov v lloračev. Načrt pravil SP je poskusil z izenačitvami in dubletami poenostaviti dosedanje komplicirane tipe. SP 1962 ima približno naslednje možnosti: stric s stricem stričev pajac s pajacem pajačeo Franc s Francem Frančev in Francov Ahac z Ahacem Ahacov in Ahačev llorac s Iloracem lloracov Franz s Franzom |izg. francein/francoin| Franzov [francov] Foche s FochomIFochem [izg. fošem| Fochov/Focliev [fošev| Boccaccio z Boccacciom [bokačem] BoccaccioD [bokačevj Reči je treba torej samo pajačeo, lahko Frančev in Francov ter Ahacov in Ahačev, pa spet samo lloracov in Franzov. Toda pri pajac с prav tako ni iz slovanskega sufiksa -6c6, kot ni pri llorac. In če nas -čev ne moti pri enem, nas ne more pri drugem. Moti morda lahko le klasične filologe, pa še te le zaradi navade — teh pa je v primeri z ostalimi Slovenci zelo zelo malo. Podobno je z imeni na nemški z. Varianto tipa lloračev pa smo po razgovoru z B. Čopom črtali. »Str. 201.: Pisanje olimpijada, jeremijada itd. pomeni odstopanje od SP 1962 in od SSKJ.« SSK] ima jeremiada in jeremijada. Avtorji pišejo kljub pravopisom skoraj le jeremijada. V gradivu Inštituta za slovenski jezik je 19 izpisov z j in le 2 brez j. Z j so izpisi vse od Erjavca in Jurčiča do J.Vidmarja, B. Voduška, prevodov iz Marxa, Engelsa in Lenina ter D. Moravca, В. Faturja, В. Ilofmana, T. Kermau-nerja itd. Med zadnjo olimpiado smo v časopisih tudi kar razmeroma pogosto brali olimpijada, šele proti koncu so se bolj navadili pisati brez j. Sicer se pa recenzent tudi sam preveč strogo ne drži pisanja v SSKJ ter okrožnic SAZU z dne 15. 11. 1965 in Sekretariata za šolstvo SRS z dne 13. 12. 1963 ter še vedno piše bravec (glej v recenziji predzadnji odstavek na 4. strani). »Str. 204a: Oblika: doktor Prešernove poezije itd. je germanizem, čeprav je dostavljeno: »pogovorne oblike«.. Preseneča tudi, da Prešernove »poezije« pišemo z tnalo začetnico.« Tako strukturo imamo vsaj v govorni slovenščini. Izpričana je že od 16. stol. dalje (pri Krelju: gospod Trüberjova kranjščina). Povedano pa je, da so to pogovorne oblike. Ce je Prešernove poezije napisano z malo, je takoj jasno, da to pomeni pesmi in ne naslov knjige. Pri nas pa je to seveda tipkarska napaka. *Sir.206a: Po P je od faru pridevnik farški, od Junona pa junonski, kar je iu vsaj četrtič ponovljeno.« Pri naknadno dostavljenem zgledu je prišlo do napake: mora biti far. Za ti]) Juno Junonis nimamo drugega pri nas znanega primera (tudi srbohrvaški Pravopis uporablja isti zgled), da bi lahko z zgledi variirali (če je to sploh pametno), dobro pa je vendarle nekaj povedati o tem, da je od tega samostalnika pridevnik junonski, saj bi ga lahko kdo naredil tudi iz krajše nominativne osnove: junoški. Juno je res štirikrat omenjena, todu v različnih zvezah pri daljšanju osnove, premičnem naglasu in besedotvorju, in nikakor ne gre pri tem za četrto ponavljanje iste stvari. »Od Dulovlje je pridevnik dulooski — tako pravi tudi Krajevni leksikon 1 19, o P pa na prejšnji strani dutooeljski, brez pojasnila, da sta možni obe obliki. Ker sta vsaka na svoji strani, bi se lahko mislilo, da gre za dve neodvisni trditvi.« Ni mogoče misliti, da gre za dve neodvisni trditvi, ker je pridevnik dutovski naveden v posebni točki, kjer so obravnavane dubletne neobičajne krajevne oblike teh pridevnikov. »Če je na str. 2/5 omenjeni purizem treba razumeli kot očitek, poleni bo treba P-u razložiti, da so ravno » puristi« prejšnjega in tega stoletja veliko pripomogli, da nas sodobni germanizatorji ne morejo prištevali v kategorijo vindišarjev, kar se na Koroškem že nad 50 let tako tragično zlorablja.« Purizem je gotovo odigral svojo pozitivno, pretirani purizem pa tudi svojo negativno vlogo. Slovenci se skoraj že niso več upali javno nastopati, ker so se že za vsako besedo in zvezo bali, da ni pravilna slovenska. Stavek na str. 215 je samo ugotovitev. »Stilistična dodelanosl teksta bi bila Pravopisu v prid. Nedognan jezik in pogosta prečrtavanja motijo branje.« Na to smo odgovorili že v odgovoru B. Copu. Novih konkretnih stvari pa recenzent tu ne navaja. »Na splošno je lUvod« preobširen. Dudenov Pravopis ima 75 strani in vendar je v njem povedano vse, kar povprečnega uporabnika zanima.« Ob teh 75 straneh bi bilo vendarle treba povedati tudi to, da je pri nas v navadi, da se daje v Pravopisu več različnih stvari, ki bi bolj spadale v druge priročnike, a jih pri nas nimamo. Tako pri Dudnu ne ustreza slovenskim pravopisom le 75 strani, ker so določene stvari iz naših pravopisov pri Dudnu obravnavane v drugih knjigah. Primerjave z drugimi pravopisi so sploh težke, saj so pravopisi izredno različni. Nekateri so sploh brez uvoda (to so pravopisni slovarji), kot npr. ruski, ukrajinski. Rusi imajo vse stvari ločeno izdane. Imajo celo posebej pravopisni in posebej pravorečni slovar. Ponekod pa imajo tudi kar obširen uvod: Slownik ortograficzny jçzyka polskiego iz 1976 ima 170 strani uvoda ob 700 straneh slovarja. Tudi srbohrvaški pravopis ima okrog 160 strani uvoda. »Razlage in pravila se ponavljajo.« Sem in tja se kaka stvar res ponovi, toda vsakokrat je drugo izhodišče. Vendar je neprimerno bolje kako stvar povedati dvakrat, da jo uporabnik hitro najde na tem ali onem mestu, kot pa da jo išče in išče. Prejšnji pravopis v tem pogledu ni najboljši; celo avtorji včasih težko najdejo v njem podatke, ki jih iščejo. »Braocu se dopovedujejo samo ob sebi umevne stvari. Na str. 131. je rečeno: V tiskarnah se po ena črka ne pušča na koncu vrstice in ne prenaša v naslednjo ... — To zvedo tiskarji v grafični šoli. Na 133. strani spodaj: Številk ne delimo. — Tudi to je menda vsakomur samo po sebi jasno. Med pravili o deljenju pa ni povedano, da ne delimo »2 m, 3 kg« itd.* Za samo ob sebi umevne stvari v recenziji ni drugih podatkov, kot o tiskarnah in delitvi številk. Tiskar zve v grafični šoli o deljenju še precej drugih pravil, vendar za to najosnovnejše, ko v tiskarni ne delijo na zlogovni meji, ni napak, če zve tudi še kdo drug. O deljenju številk tudi ni narobe, če je nekaj povedano, nasprotno, najbrž je še premalo. Dobro bi bilo namreč povedati, kako se izognemo pri zelo velikih številkah v tekstu večjemu praznemu prostoru na koncu vrste, ker številke ne moremo deliti (s tem, da izpišemo npr. milijarde z besedo in nato nadaljujemo z ostankom številke). Da se »2 m«, »3 kg« ne deli, bomo dodali. Tega tudi v SP 1962 ni. Marsikaj smo na novo dodali, gotovo pa se bo še kaj našlo, kar bi bilo dobro omeniti. »F P bomo našli stvari, ki spadajo v slovnico, ne pa v P. Izmišljajo se »potencialnei napake, ki jih nikdo ne dela in se torej po nepotrebnem obremenjuje tekst.* Recenzent bi moral navesti vsaj kakšno konkretno stvar. »Za primere bi bilo treba izbirati imena in apelative iz naše zgodovine, iz naše kulture, iz novejšega časa, da bi se videlo, da je to slovenski pravopis, iz leta 1976. Preveč je v P tujslva, več kot nas pravopisno zanima. Franc Jožef je nekajkrat postavljen za zgled tega ali onega pravopisnega zakona. Imamo tudi modernejše može z dvobesednim imenom, može, ki so manj hudega zadali slovenskemu ljudstvu, može, ki so se za to ljudstvo celo žrtvovali. Tudi Rozman je bil Franc in ikasneje dopisano, že po kseroksiranju recenzije/ Lacko je bil Jožef ...../. vendar ni nikjer omenjen, nastopata pa Ada Muha in Ada Kopriva. In Franc Rozman je bil narodni heroj, kol toliko drugih, in vendar ta termin ni nikjer uporabljen.« Glede tujstva je treba reči, da je prav pri tujih elementih, ki so prevzeti v slovenščino, največ pravopisnih problemov, zato je logično, da zavzamejo tudi v Načrtu pravil SP precejšen odstotek prostora. Pri naslovu narodni heroj ni pravopisnih problemov, a dodali ga bomo na str. 10, kjer je obravnavana pisava raznih naslovov. Ostale stvari so povezane z zaključnim odstavkom recenzije in deloma tam tudi ponovljene, zato nanje odgovarjamo na koncu. »Misliti bi bilo treba tudi na povprečne uporabnike P-a, na uporabnike brez lingvistične izobrazbe, ki se med obilico dolgih in kompliciranih ter nejasnih pravil ne bodo znašli, pa tudi ne med novimi termini, in bodo zalo raje brez Pravopisa »prao« pisali, ker se jim bo iskanje po obsežnem in nejasnem tekstu zdelo prezamudno, nezanimivo, ker bo pač presegalo njihove moči.« Za uporabo ni potrebna kaka posebna lingvistična izobrazba. Nasprotno recenzent sam ni zadovoljen npr. z enostavno razlago sklanjatve klasičnih imen in hoče strokovno ustrezno razlago (glej pripombo k str. 158). Kar se nove terminologije tiče, je treba reči, da je že celo desetletje v rabi v šolah, na fakulteti pa še dalj. Zato je terminologija le problem starejših generacij, vendar ni toliko različna, da je z malo dobre volje ne bi bilo mogoče razumeti. »Da stara strokovna terminologija po mnenju P-a nič ne velja, je jasno. Pa bi nova morala biti dosledna, brez mešanja s staro. Predponi in priponi pravi P ilevo« in ïdesiioz obrazilo, toda obenem pozna tudi >priponska obrazila«, npr. stalno na str. 199.« Priponsko obrazilo ni rabljeno stalno samo na str. 199, ampak tudi drugod, npr. 151, 152, 155. 182, 197, 198, 201, 202, 2041), 205, 207, 208, 209 (večinoma po večkrat na strani). Levo in desno obrazilo pa je recenzent lahko našel le na str. 197 pri razlagi besedotvornih postopkov, kjer je povedano, da je »obrazilo /.../ desno ali priponsko, levo ali predponsko, vmesno ali medponsko«. Torej sploh ne gre za mešanje terminologije. »Namesto »usiničnoustničen« (str. 139 in drugod) bi dvoustničen bilo najbrž prav tako dobro.« Usiničnoustničen je uporabljano zaradi paralele z drugimi termini (zobno-ustnični, melikonebnojezični ipd.). Za tiste, ki jih to moti ali bi zaradi poznanja starejše terminologije tega ne razumeli, je dodano povsod v oklepaju dvo-ustnični. >Mnogi zgledi so samovoljno narejeni, npr. nad-clžungla (str. 132) ali stric Džan (str. 146), samo da bi se dobila kombinacija d + dž. с + dž. Kaj se slovničar sili tam, kjer mu živi jezik ničesar ne nudi, pa mora izdelovati homunkule o epruveti.« Na tem mestu mora biti precldžungla, ne naddžungla. Tako smo se domenili na seji, ko smo zamenjali prejšnjo obliko naddžezist, in tako jc popravljeno v delovnih izvodih, vendar je bil v originalu pomotoma popravljen samo končni del besede (-ezist > -ungla). Da bi kombinacij d + dž, с + dž ne nudil živi jezik, ne bo držalo. Takoj lahko napravimo stavek: Nad džunglo je letelo več jumbo jetov, ki so leteli iz Džakarte; v enem je bil stric Džordže, ki je bil več let džokej — pa imamo d + dž, č + dž, z + dž, с + dž, t + dž. »O potrebnih vprašanjih pa P ni preveč zgovoren, npr. o določnosti pridevnika, ki je zares zelo aktualen problem.« Odgovor na to je že v odgovoru na recenzijo B. Čopa. In še zaključni odstavek iz recenzije: »Da zaključim! P je hotel bili moderen, povsem sodoben. V resnici pa je poln reakcionarne preteklosti, spominja se Luegerja, pozablja pa Tita, omenja Fiihrer-ja in večkrat Franca Jožefa, ne pozna pa besede socializem, Marx, Lenin, komunizem, ne najde priložnosti, da bi omenil našo državo, skratka hoče biti, zavestno, 'apolitičen'.« Odgovor: Zaključni odstavek recenzije je dezinformacija. Poglejmo dejstva: Tito je omenjen na str. 8 /SR 1977, 80/ kot lastno ime, na str. 9 /SR 1977, 80/ pri obravnavi občnih imen, ki se rabijo kot lastna (Maršal v pomenu maršal Tito), na str. 10 /SR 1977, 81/ ob obravnavi psevdonimov kar dvakrat (Tito in Josip Broz-Tito), na str. 13 /SR 1977, 85/ je pri zemljepisnih imenih navedena Tit-ova cesta, na str. 14 /SR 1977, 84/ spet dvakrat Titova cesta, na str. 18 /SR 1977, 88/ je pri pisavi z veliko za oznako, nanašajočo se na državnega poglavarja, navedeno Maršal (če se misli maršala Tita) in Predsednik (z istim pomenom), dalje je Tito omenjen na str. 105 pri obravnavi vezaja (Josip Broz-Tito), na str. 169 je nakazana cela sklanjatev in je celotno Titovo ime kar trikrat ponovljeno (Josip Broz-Tito, Josipa Broza-Tita, Josipu Brozu-Titu), na str. 169 je nakazana sklanjatev krajevnega imena Titovo Užice, kar se spet trikrat ponovi. Beseda socialističen nastopa v zvezah SFRJ, SRS, SZDL (primere glej spodaj), dalje je v Načrtu pravil SP na str. 16 /SR 1977, 85/ omenjena Socialistična stranka Nemčije, na str. 14 /SR 1977, 84/ in 22 /SR 1977, 313/ Zveza sovjetskih socialističnih republik, na str. 12 /SR 1977, 83/ je za dvobesedno oznako pripadnikov strank naveden krščanski socialist, na str. 106 in 120 socialnodemokratski, na str. 120 socialdemokratski-, Marx je omenjen na str. 52 /SR 1977, 343/ celo s predlogom, da bi ga lahko (podobno kot nekatere druge zelo znane osebnosti iz zgodovine in iz katerih imen imamo navadno tudi po domače pisane izpeljanke) v pisavi tudi podomačevali; Marx je za zgled tudi na str. 53 /SR 1977, 344/, marksist na str. 12 /SR 1977, 82/ in 20 /SR 1977, 90/: na str. 105 najdemo marksizem-leninizem, na str. 118 marksizem in leninizem ter marksizem-leninizem, na str. 25 /SR 1977. 315/ Leningrajčan, na str. 66 /SR 1979, 137/ lljič, na str. 67 /SR 1979, 138/ Leningrad-, na str. 7 /SR 1977, 79/ je ZKJ. na str. 17 /SR 1977, 86/ komunistična partija, na str. 16 /SR 1977, 85/ Zveza komunistov Jugoslavije, na str. 16 /SR 1977, 85/ Komunistična partija Francije; na str. 7 /SR 1977, 79/ je SFRJ, na str. 9 /SR 1977, 80/ in 13 /SR 1977, 83/ Jugoslavija, na str. 14 /SR 1977, 84/ Socialistična federativna republika Jugoslavija, na str. 85 SFRJ (Socialistična federativna republika Jugoslavija), na str. 7 /SR 1977, 79/ SRS, na str. 9 /SR 1977, 80/ in 13 /SR 1977, 83/ Slovenija, na str. 85 SRS (Socialistična republika Slovenija) — da ne omenjamo primerov, ko je ime države vsebovano v kakem daljšem naslovu, kot Zvezna konferenca SZÜLJ (str. 16 /SR 1977. 85/), Izvršni svet SRS (str. 9 /SR 1977, 80/, 16 /SR 1977, 85/) ipd. Pravopisni komisiji se zdi nemogoče, da bi mogel recenzent npr. na enajstih mestih 15-krat spregledati Titovo ime, ko pa ni nobenkrat spregledal Ade Muhe,* čeprav je bila pred oddajo rokopisa prečrtana in nadomeščena z Ado Kopriva. Tudi kar se tiče Luegerja, ki je bil med izdelovanjem Načrta pravil pomotoma dan pri nemščini za zgled pisave ii z ue (paralelno h Goethe z oe za ö) in o katerem recenzent na dolgo razpravlja še na enem mestu, je treba povedati, da je komisija napako ugotovila že ob reviziji in je bila 27. maja 1976 popravljena v originalnem recenzijskem izvodu; recenzent pa je dobil recenzijski izvod v roke 28. maja 1976 (glej zapisnike 160., 161. in 163. seje). Da je bil Lueger izločen že, * Tu bi opozorili, da se prav na str. 169, kjer je recenzent našel prečrtano Ado Muho, Titovo ime pojavi kar šestkrat. preden je recenzent dobil rokopis, se vidi tudi iz tega, da je v recenziji obravnavan tudi Muenster, s katerim smo nadomestili Luegerja. Kar se tiče Francu Jožefa, ki ga recenzent navaja na več mestih, je treba reči. da je to konec koncev tudi oseba iz naše zgodovine; mladina se z njim srečuje v šolskih knjigah, in sicer že v osemletki. Razen tega pa Franc Jožef ni omenjen zaradi kakih posebnih zaslug za slovenski narod, ampak ker ima pač poleg priimka še dvodelno ime in ker imamo prav iz njegovega dvodelnega imena izpeljane razne pridevnike, od katerih je franejožefooski, ki ga obravnava Načrt pravil SP, prišel tudi v SSKJ (z različnimi pomeni). Ti pridevniki so tudi v sodobni literaturi dovolj pogostni (v gradivu Inštituta za slovenski jezik so npr. izpisi za franejožefooski iz B. Zupančiča, V. Predana, M. Boršnikove itd., za franejožefinski iz II. Grüna, za franejožefski iz L. Suhadolčana). Zato Franca Jožefa na ustreznih mestih ni mogoče zamenjati s kakim drugim Francem, npr., kot misli recenzent, s Francem Rozmanom, ker gre enkrat za dve imeni, drugič pa za ime in priimek. Seveda pa ni res, kar trdi recenzent, da Franc Rozman--Stane ni nikjer omenjen: Načrt pravil SP ga ima med zgledi na sti. 10 /SR 1977,81/. Iz ovrženih recenzentovih konkretnih očitkov v zaključku recenzije je z gotovostjo mogoče sklepati tudi na »upravičenost« recenzentovih splošnih pavšalnih in žaljivih oznak (reakcionarna preteklost, zavestna apolitičnost, odražanje ne-našega in nesodobnega življenja). Glede vsega tega Načrtu pravil SP ni kaj očitati, kar dokazuje razen pravkar obravnavanih primerov še raba številnih drugih zgledov od Osvobodilne fronte, NOB-ja, Aonoja, SKOJ-a do SZDL in ZKJ; od Raba, Oachaua, Ausclimitza in Ošmiencima do Kolomba; od Ulice Pohorskega bataljona do Trga Osvobodilne fronte in Trga revolucije; od Stepanj-skega naselja do Univerze v Mariboru-, od oktobrske revolucije do Kočevskega zbora, od Rdeče armade do Jugoslovanske ljudske armade; od prvega maja do dneva republike; od ljudske univerze do tozda; od gesla Tujega nočemo, svojega ne damo do stavkov kot Naši ljudje so padali o Krškem, v Dragi, v Dachauu, v Celju, na Rabu ali V nedeljo, 9. maja, bo obletnica osvoboditve ali Daj mu nageljček, da bo tudi on vedel, da je prvi maj itd. Iz celotnega odgovora, ki se dotika vsake posamezne recenzentove pripombe, je razvidno, da so zelo redke take recenzentove pripombe, ki jih je treba upoštevati. Iz vsega poročila pa se vidi, da je pisano nestrpno in tendenciozno. Recenzent poskuša Načrt pravil SP strokovno, predvsem pa politično diskreditirati, in to z navajanjem napačnih podatkov, z izkrivljenim prikazovanjem iztrganih primerov in s strokovno neutemeljenimi ugovori. Menimo, da je to iz našega odgovora dovolj razvidno in da take recenzije akademiji znanosti lahko le jemljejo ugled. Ljubljana, 11. 11. 1976. Predsedstvo Komisije za pravopis. pravorečje in gramatiko: dr. Jakob Rigler, 1. г., dr. Jože Toporišič, 1. r. Kot že omenjeno, je bil istega dne kot J. Jurančiču in II. razredu SAZU poslan ta odgovor obenem z drugo dokumentacijo tudi akad. j. Vidmarju, prav tako pa je bila istega dne vsa ta dokumentacija poslana tudi upravniku Inštituta za slovenski jezik. Ta odgovor na Jurančičevo recenzijo je prišel na sejo II. razreda 26. 11. 1976. Sklep seje je bil (po ustnih informacijah tajnika II. razreda), da bo odgovor razmnožen in razposlan članom II. razreda. Dne 13. 1. 1977 je J. Jurančič poslal odgovor na naš zgoraj objavljeni odgovor na njegovo recenzijo Načrta pravil SP. Ta Jurančičev odgovor je naslovljen na Predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko in datiran z 11. 12. 1977 (pač napaka za 1976, nastala zato, ker je bil odgovor antedatiran). Ima naslednjo vsebino: V proem odstavku J. Jurančič ugotavlja, da »Komisija a limine odklanja ose 1njegove/ pripombe razen ene, ki jo upošteva v celoti (Raiffeisen) in dveh treh, ki jih sprejema s pridržkomt. V drugem odstavku navaja nujne značilnosti novega pravopisa: pravopis naj bi bil »naša skupna nacionalna zadeva, slovenska narodna konvencija, ki naj zraste iz naše tradicije in iz izkušenj preteklosti. Spoštuje naj delo prednikov /.../, fn/aj bo zanesljiv svetovalec v jezikovnih zadevah učencem in učiteljem vseh šol. znanstvenikom, delavcem, kmetom, meščanom,' /.../ naj misli in čuti to, kar mislijo in. čutijo napredni slovenski ljudje, svobodni in ponosni, zasidrani o našem času, po krvavi narodnoosvobodilni vojni, ki je za vselej zatrla tujo miselnost med nami, odpravila habsburško duhovno utesnjenost in uresničila naše svetle ideale, o katerih so nekoč sanjali najboljši slovenski možje od Trubarja do Cankarja in Prežiha? Pravopis naj se hkrati >izogiba /.../' »reform« zaradi reform, domiselnih štosov3 in vsega kar bi kazalo na velike ustvarjalce, ki jim množica uporabnikov z navadno brilitnosljo ne bi mogla slediti«. Jurančič še zatrjuje, da »Komisija z neprizadetostjo servira slovenski javnosti mračne figure iz nevesele preteklosti, Luegerja, Franca Jožefa in Führer ja«, recenzenta pa žali, ko ga povezuje s »staro Avstrijoz.4 1 Jurančič tu poleg stvari, ki so nedvomne (prvi del citata), gotovo pretirava, ko zahteva, da naj bi bil novi pravopis dostopen prav vsakemu človeku. Osnov-nošolčki prvih razredov pač ne bodo segali po njem, saj tudi doslej niso. Neko stopnjo izobrazbe že mora izkazovati, kdor pravopis želi uporabljati (in ga tudi res uporablja). Celo informacije iz slovarskega dela je treba prav razumeti. Za šolarje, recimo srednješolske, in za podobne uporabnike se izdaja pravopis v preprostejši obliki, tudi po obsegu veliko skromnejši (prim, pri nas npr. Bunčevega). Ne vemo, zakaj tokrat tak mali pravopis ne bi bil mogoč, posebno še, ker tudi manj stane. 2 Jurančič tega, kar v tem pasusu negativnega pripisuje Načrtu, seveda ne more dokazati, kakor se vidi iz ustreznega mesta našega odgovora na njegovo recenzijo. Kar se tiče postuliranih pozitivnih lastnosti Načrta, pa je bilo tudi dokazano, da jih Načrt ima. 3 Te svoje misli Jurančič ni z ničimer podprl. Prepričani pa smo, da ne enega ne drugega v Načrtu ni. 4 Ta neprizadetost je posledica dejstva, da so primeri iz črkovnih preglednic, kjer je prizadetost nemogoče izraziti. Glede Luegerja je že bilo rečeno, da ga v Načrtu ni, Franca Jožefa v končnem stališču sprejema tudi II. razred SAZU, Führer je v Načrtu naveden, ker se neštetokrat pojavlja v sodobnih besedilih, izhajajočih v Sloveniji (zlasti v prevodni literaturi in podobnem) in ga poleg tega pišejo na najrazličnejše načine (tudi v zloženkah kot Lagerführer), kar pač malo prispeva h kulturi slovenske besede. V nadaljnjih odstavkih Jurančič brani naslednje ideje svoje recenzije: da se ne sme reči mesto na Maini, če ne gre za most ali otočni položaj;5 du je mehki č treba ohranjati: »Za tistih nekaj Jovanovičev iz telefonskega/ imen/ika/ pa si lahko mislimo, da so č spremenili d č iz nevednosti, zanikrnosli, oportunizma, ali pa so se poslužili »pravice do asimilacije«. Razumen človek pravi: renegat je renegat, ne glede na narodnost. Ali se bodo zahtevi SP-a uklonili milijoni šlo-kavcev? Odkod ima Komisija pravico svojevoljno spreminjati določila tujih pravopisovл" V nadaljnjem Jurančič piše o zamenjavi nemškega ostrega esa z dvema енота, vendar tudi sam vidi, da je v določenih pogojih dopustna. V isti kategoriji obravnava še enkrat Ilerrenstrasse; nato trdi, da se »neverjetna združba« ne bi kvalitetno dosti spremenila, če recenzent ne bi bil izpustil Kaloina, kraljice Viktorije in Burbonoo;7 da je o albanski in madžarski pisavi vredno govoriti z albanologom in ugrologom;" da se naglašuje Éol, ne Eöl" da bi bilo Riljskemu bolje pustiti ruski pravopis;10 da je nojstvo na (?) Vrbi« »imenitna ša/a«;'"a da »srbsko-lirvaška literatura« ne more pomeniti srbska in hrvaška literatura;" 5 Dokazano je, da se predlog na rabi tudi v primerih kot ravno Frankfurt па Maini; Jurančič sam navaja tak Most na Kupi (prim, staro obliko Frankobrod). Frankfurt na Maini ima svojo tradicijo, saj celo Rupel, ki je bil precej purista, ima npr. Frankfurt na Meni (Primož Trubar, 132). 11 Dejstvo je, da ima vsakdo pri nas po zakonu pravico vplivati tudi na svoj priimek; sme ga tudi spremeniti, če tako iz tega ali onega razloga želi. To je njegova stvar in ga zaradi tega nimamo pravice imenovati renegat. — Milijonom štokuvcev Načrt seveda ničesar ne predpisuje, enako ne tujim pravopisom. Načrt obravnava le problematiko tujih pisav v zvezi s prehodom tujejezičnih lastnih imen in prevzetih občnih besed v slovenski jezik in besedilo. 7 Jurančič je spet izpustil z njegovega stališča pač manj (ali ne-)spotakljivc primere Homer, llorac, Ezop, Petrarka. Tako je ponovno dobil samo kategorije imen, ki po njegovem pač ne spadajo v pravopis (verski reformatorji, kraljevska in dinastična imena), čeprav se v literaturi pogosto pojavljajo. Sestavljalcem pravopisa gre pri vsem tem le za to, da navedejo vse tiste kategorije nosilcev imen, ki se pišejo podomačeno. In to so imena tako ali drugače znamenitih osebnosti, pa naj nam ugajajo ali ne. Konkretno gre za grško-rimska imena, svetopisemska, imena slovitih besednih umetnikov, verskih odličnikov in reformatorjev, svetnikov, kraljev, papežev. — To je vse, nobenih zavratnih namenov ni v tej objektivnosti. 8 Jurančič bi seveda v pogovoru z njima najprej moral ugotoviti, kaj je v Načrtu glede tega napačno. ' Ostaja pa dejstvo, da se slovensko sedaj naglašuje Kol. Nasproti SP 1930 in 1962 bi bilo torej treba priznati tudi to naglaševanje. Argumentacija Komisije, da je naglas od rod. dalje tudi v grščini na o, pa za slovenščino upravičuje (po zgledu Kâto -öna) celo premični naglas, torej Éol Fôla (prim, podobno Anâ-kreon Anakreonta). Iz vsega sledi, da imamo tu kar tri možnosti: Éol Fôla, Éol -a in Eöl -a. 10 Če smo z Džeodželije in Bitolja ter Skoplja lahko prešli na Makedoncem ustrezno pisavo Gevgelija, Bitola in Skopje, zakaj bi potem tu bilo bolje, da bi obveljala oblika večjega jezika? 10a Da na rabo predlogov ob imenih, ki so tudi občna imena, lahko vpliva tudi pomenski vidik, dokazujejo primeri, kot ga navaja npr. F. Planina (NR 1963, 60): »Lahko najdemo /v SP 1962/, da se je Prešeren rodil v Vrbi in ne 'na vrbi', kakor se včasih sliši celo pri šolskem pouku.« 11 Zadnje čase je vendarle prevladalo prepričanje, da se priredilo razmerje med sestavinami zloženke izraža z vezajem, prim, anglo-ameriški, črno-bel itd., torej tudi srbsko-hrvaški. Isto je pri samostalnikih: Breznik-Ramovš (to ni en človek, kot bi rekel Jurančič). Tako je, nič ne pomaga. Srbskolirvaški brez črtice je torej v slovenski pisavi nekaj drugega kot srbsko-liroaški s črtico. da zanj vprašanja doeli Postojn ni;" da je tudi Vilnjus prav pisati;'3 da se mu je zapis besede bralec z bravec pač pripetil; da pa se zmoti celo Komisija, ki piše o »šolski knjigi, kar P jen, Istambul, a je ime nastalo iz eis tèn pölin (srgr. is tin polin).'4 Registrirano je še priznanje Komisije, da je imela eno črko iz azbüke na nepravem jnestu, ironizira pa misel, da bi bila komisija sama med tem to napako že odkrila.'* Nalo Komisiji očita, »da pravila, teze, navodila itd. prilagaja trenutni situaciji in svoji volji; zato je »poučnost« Načrta velika, informativnost pa majhna in nezanesljiva. To je tisto, zaradi česar se ta »otrok«, ki bi naj nekoč dobil ime S P, ne more roditi. Zato ni bilo potrebno, da je eden od treh predsednikov Komisije na slavističnem zborovanju v Portorožu septembra meseca netaktno, kot je to pri njem usus, rohnel proti akademikom, ki da izid P-a zavlačujejo in tako neinformirano množico razvnemal z demagoškim nastopom.'7 To ni bilo prvič, da je priložnost strokovnega zborovanja porabil za svojo »kritikot (npr. jesen I9?4).'e Nejevoljo zaradi P-a je izlil pred slovensko javnost tudi nedavno na radijskem predavanju.'9 Pametneje kot to bi bilo vprašali se, koliko članov je 12 Tu gre za t. i. večštevilskost lastnih imen. Kdo more reči, da ne ve, kaj je mišljeno v stavku »Ni dveh Postojn«? Jurančič samo trmoglavo vztraja pri svoji misli, ne da hi upošteval argumente, ki govorijo proti njej. 13 Tu Jurančič pripisuje pisavo Vilnjus Janku Modru, članu Komisije (iz članka v Velikem atlasu sveta). 14 Da veliki slovenski pravopis ni šolska knjiga, je jasno, kakor ni veliki slovenski slovar in ne velika slovenska slovnica. In tudi če bi bil, Istambul ni napisan v Načrtu pravil, ampak le v odgovoru na Jurančičevo recenzijo. Pisava Istambul je nastala pač enostavno po drugačnih fonološkili zakonih, kot so grški, na katere se s pisavo sklicuje Jurančič (prim, naše obraniti — obramba). 15 Jurančič očitno misli, da Komisiji prehod od resnice k neresnici ni problem; tegu seveda ni mogel dokazati z nobenim primerom, medtem ko je ravno Komisija njemu dokazala dovolj takih prehodov. 10 Vse trditve brez dokaza. 17 Dejansko je tam J. Toporišič najprej v predavanju, nato pa v 4-urni debati razlagal načela novega SP. »Rohnenje« se je omejilo na pripombo, da nekateri na Akademiji s počasnim delovalnim ritmom zavirajo izdajo rokopisa Načrta (takrat je to bilo seveda lc nekaj nad pol leta, sedaj bo kmalu že tri leta), in to ravno tistih pravil, ki so se zanje slavisti — upravičeno — po naravi svojega poklica zelo zanimali. 18 Ta kritika, pa brez narekovaja, je bila objavljena v J iS 1974/75, str. 33—39. pod naslovom Besednovrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika in doslej s strani uredniškega odbora SSKJ ni bila v ničemer ovržena. 10 lies je, ne bo škodilo, če navedem tisto mesto iz pogovora (oktober 1976) : VPRAŠANJE: Že pred daljšim časom je bilo govora, da bodo v posebni izdaji izšla slovenska pravopisna pravila. Uporabniki pravopisa naj bi se bili seznanili z njimi, še preden bi bila dokončno sprejeta, verjetno zato, da bi imeli možnost nanje tudi kaj vplivati. Sam sem prisostvoval enemu vaših predavanj o pripravljajočem se slovenskem pravopisu (predavali ste v Celju slovenistič-nim predmetnim učiteljem in profesorjem) in dobil sem vtis, da je izdaja pravil tik pred zdajci. Zadnje čase pa je o tem zavladal popoln molk, le v programu slavističnega zborovanja, ki bo drug teden v Portorožu, berem, da bo govora tudi o pravopisu, in sicer o njegovih teoretičnih podstavah. Prosim, pojasnite mi (in tnorda še koinu), kdaj bomo končno zagledali ta pravila slovenskega pravopisa. ODGOVOR: Zadeva je malce mučna, toda prav je, da pride na beli dan. Rokopis pravil je Komisija za pravopis res pripravila za tisk že konec maja, Državna založba je bila pripravljena prevzeti stroške natisa (1976), rezerviran je bil za to potreben čas v tiskarni, planirana posvetovanja po izidu itd. Zataknilo se je tam, kjer nihče od nas ni pričakoval, pri Slovenski akademiji znanosti in umet- štela Komisija, koliko časa so delali,30 koliko honorarja so spraoili d žep, kdo je bil tisti pravir, ki je denarna sredstva za to delo ustvaril," kdo je zaradi nemogočih ekshibicij iz Komisije pobegnil22 in kaj je končni efekt večletnega honori- nosti v Ljubljani, ki je formalni izdajatelj tega priročnika pri nas v povojnih letih. Ko navadni zemlian zasliši imenovati akademijo znanosti, si pod tem navadno predstavlja več, kot se za imenom skriva, zlasti npr. množico najvišje kvalificiranih delavcev v največjem ustvarjalnem naponu z vseh raziskovalnih področij, seveda tudi z jezikoslovnega (morda s tega še najbolj, kot je bilo videti v javnosti) in v tem okviru pravopisnega področja. V resnici žal ni tako, razlogi za to pa niso samo objektivne narave. Tako je npr. med slovenističnimi akademiki samo eden, ki se je ukvarjal s slovenskim pravopisom, in ta je res bil v pravopisni komisiji, ki je pripravila omenjeni rokopis pravil. V pravilniku akademije pa je — kar je razumljivo — da morajo njene izdaje skozi recenzijo, ki jo menda redoma opravljajo akademiki posameznih razredov. Ze omenjeni akademik kot avtor za recenzijo ni prihajal v poštev — čeprav bi bilo v takem primeru še najbolje, da bi avtorji pred odobravajočim forumom nastopiti z avtorecenzijo, ne pa da se iščejo v bistvu le formalni recenzenti — zato je razred določil za recenzenta enega svojih akademikov in ta prvotno določeni recenzent je svoje delo opravil sorazmerno hitro. Pravopisna komisija bi na recenzijo prav tako lahko hitro odgovorila, če ne bi bilo pri odločujočem razredu naknadno imenovanih še več recenzentov, na katerih recenzije komisija še sedaj čaka, konkretno že peti mesec. Osebno o odlaganju natisa pravil novega slovenskega pravopisa kot podlage za široko razpravo mislim, da stvari samo škodi. V Načrtu pravil je namreč tolikšno bogastvo informacij, prepotrebnih našemu pišočemu in založniku — da ne rečem krvavo potrebnih — da nikakor ni opravičljivo zgubljati čas za to, da dobimo nekaj pripomb, zadevajočih kakšne lapsuse, ki jih sam avtor odkrije že v prvi korekturi, ali da zvemo za stališča, ki znanstveno niso sprejemljiva ipd.; preostali drobec koristnih kritičnih pripomb recenzentov, tj. takih, ki jih komisija z dobro vestjo lahko sprejme, bi lahko upoštevali skupaj z drugimi, ki se bodo, tako upamo, pojavile v široki javni razpravi. Mislim, da bi manj formalnih postopkov in več zaupanja do dejansko tvornih bilo bolj na mestu kot to institucionalno poslovanje. Kdaj bodo torej pravopisna pravila izšla (in s tem je povezana najtesneje tudi izdaja pravopisa), kdaj se bodo vanj vložena finančna sredstva Kulturne in Raziskovalne skupnosti začela koristno obračati, kdaj se bo funkcioniral trud članov komisije, ki so več let vsak teden (zadnje čase pred nameravano oddajo rokopisa v tiskarno celo po dvakrat tedensko) hodili na akademijo zunaj svojega delovnega časa (in za smešen honorar) izdelovat pravila — vse to je negotovo. Osebno pa mislim, da ima tudi potrpljenje pravopisne komisije svoje meje in da bo eventualno morala najti pot za izdajo svojega rokopisa v kakem drugem režijskem okviru, morda pri Slavističnem društvu, ki brez velike ustanovne obremenjenosti naravno združuje slaviste v Sloveniji, najsi delajo na tej ali oni ustanovi. Zakaj res ne bi Slavistično društvo sprejelo v svoj program tudi take čisto konkretne raziskovalne naloge?« Kaj je v tem »izlivu« nepravilnega? 20 Odgovor na to je dan v I. delu Komentarja, str. 69—72. Nikakor se ni delalo tako zelo dolgo, kot si patetično misli Jurančič. 21 Gotovo skrajno neakademski ton, posebej še, če vemo, da so bili člani komisije plačani po dejansko opravljenih urah z zelo nizko tarifo (imenovali bi jo lahko tarifo čistilk, če le-te zaradi tega ne bi bile užaljene). To je gotovo vse kaj drugega kot kakšna mehanična nagrada določenega sloja pri nas. Denar seveda prispeva slovenski delovni človek, tudi slabo plačani intelektualni delavec. 22 Povejmo še enkrat: pred dokončanjem rokopisa, za katerega gre, je delovni sestav zapustil samo Boris Urbančič. Svoj izstop je res utemeljeval s takim, kar Jurančič imenuje »nemogoče ekshibicije«, za kaj pa je v resnici šlo, se vidi iz naslednjega Toporišičevega dokumenta, poslanega Inštitutu (12. VI. 1974): ranja.23 Če bi gromovni predsednik Komisije svoj srd prelil v napisan tekst, bi ga lahko v prihodnjih Besedilih slovenskega jezika objavil pod naslovom Delo Pripombe k pismu prof. B. Urbančiča, formalno nepotrjenega člana komisije za izdajo novega slovenskega pravopisa Prof. Urbančič, ki ga je (kot še prof. Modra in doc. Pogorelčevo) predlagal za članstvo v pravopisni komisiji podpisani, po enem letu dela v dopisu akadem. dr. Bratku Kreftu odpoveduje nadaljnje sodelovanje pri bodočem SP. Seveda ima vsakdo pravico razpolagati s svojim časom in strokovnim znanjem po svoji uvidevnosti; tako se pač lahko odloči tudi o tem, ali bo še dalje delal za bodoči SP v kolektivu, ki ga je kooptiral za svojega člana. Kot član predsedstva tega kolektiva pa imam k pismu prof. Urbančiča naslednje pripombe: 1. Ne zdi se mi primerno, da je prof. Urbančič s svojim dopisom obšel prvo naravno instanco, ki take stvari lahko rešuje, namreč kolektiv, v katerem je delal (zlasti tudi njegovo predsedstvo). Njegove težave se dejansko (in pri tem samoupravno) končno lahko rešijo le tu, ne pa kje drugje. To velju tudi za Urban-čičevo željo o »drugačnih pogojih za delo«. 2. Pogoji za delo. Urbančičevo pismo jih prikazuje kot docela nemogoče, izhajajo pa iz naslednjega: neustrezna sestava sodelujočih, njihovi nekakovostni izdelki (konkretno je omenjen osnutek uvoda), karakterne slabosti sodelujočih, napačna metodologija dela. Odgovor: Sestao sodelujočih, objektivno gledano, ni slab, saj so člani komisije vsi tisti, ki so o zadevnih vprašanjih tako ali drugače vidno in izvirno pisali ali pa imajo sicer položaje, da lahko odločilno vplivajo na javno jezikovno rabo. Iles je sicer, da nimajo enotnih jezikoslovnih nazorov, toda predsedstvo je člane po tem kriteriju tudi izbiralo, to pa z namenom, da bi v neposrednem medsebojnem soočenju teh nazorov našli skupne rešitve (ne pa da bi še naprej vsakdo »zabavljal« v svojem krogu oz. samovoljno diktiral drugim). Nikakor ni rečeno, da bi se pri tem morali delati kompromisi; saj smo vendar sami odrasli ljudje, in si menda damo to in ono kot boljše (četudi ni naše) dokazati, po tem pa ni razlogov za to, da dokazanega ne bi mogli tudi sprejeti. Kakor kažejo zapisniki sej, je — razen izjemoma — redoma prihajalo do sklepov na podlagi strokovne argumentacije (ta pa seveda vključuje tudi upoštevanje posebnosti slovenskega pravopisnega izročila). O kakovosti izdelkov posameznih članov komisije (konkretno pa pač le osnutka uvoda) lahko sodi le tisti, ki svoje sodbe zna podpreti s primerjanjem različnih danosti (konkretno pravil v SP 1962 ali 1950 in v novem osnutku). Tov. Urbančič je večkrat plediral za mehanično prenašanje čeških pravopisnih določitev v slov. pravopis, kar pa je izključeno že zaradi narave obeh jezikov in pravopisnih izročil (prim. npr. Urbančičevo nasprotovanje, da bi se slovenskim črkam določili glasovni ustrezniki, ali da bi se to in ono precizno formuliralo, če tega niti Čehi nimajo). Bistvo predlaganih formulacij osnutka SP je v čim večji izključenosti dvoumnosti, nejasnosti, poljubnosti interpretacije, odločanja na podlagi občutka (tj. ne z ozirom na objektivni položaj v sistemu) ipd., kar vse sicer povzroča neenotnost in subjektivnost jezikovne rabe in pouka. S tega stališča se je presojal tudi Urbančičev pisni predlog o pisavi zemljepisnih imen. — Da bi komisija imela pokazati malo rezultatov svojega dela, enostavno ni res; poleg tega gre za teoretične rešitve, ki jih je nato pri konkretnem delu lahko tudi obsegov-iio realizirati (npr. stilistika, slovnična eksemplifikacija, besedne vrste); res pa je, da zlasti nekateri kvalitativne storitve težko vrednotijo. Karakterne slabosti. Pri debatah se duhovi tudi razgrejeio. Toda ali je karak-terno slab tisti, ki v debati zmaga s svojo argumentacijo? Ali ni prej tisti, ki svoje sodelavce brez dokazov označuje z besedo diletanti? Ki ne more priznati, da bi se bil zmotil, in se vedno znova vrača k reševanju vprašanj v smislu svojih ne-sprejetih rešitev zanje? Itd. Metode dela. Pri skupni obravnavi problemov se vendar odkrivajo stvari, ki jih posameznik (o tem pričajo tudi Urbančičeva zemljepisna imena) očitno le ni. Drugega načina za usklajevanje različnih nazorov o jeziku v take vrste priročniku pri nas enostavno ni: prim, različne kritike določenih del, ki so v na- za Veliki Slovenski Pravopis. Redakcija Besedil lake prispevke honorira po svoji stalni tarifiл'14 Sledi vprašanje, koliko je »avtentičnih rokopisov« novih pravil?5 slednjih izdajah teh priročnikov ostale neupoštevane enostavno zaradi tega, ker kot enostranski enosmerni dialog niso prodrle do tistih, ki bi jih lahko upoštevali. — Iz Urbančičevega pisma se zdi, da naše delo ne temelji na individualni pripravi. individualnem poglobljenem delu ob določeni problematiki, na zamudnem iskanju primerov za to in ono, na razmišljanju o taki ali drugačni razvrstitvi gradiva ipd. Mislim, da prizadeti elaborat priča o ravno nasprotnem, seveda pa bi ga moral oceniti kdo, ki mu objektivnost ne povzroča težav. Res pa je, da se kolektiv včasih odloči določene stvari predrugačiti, to pa ima potem za posledico npr. prestavljanje v besedilu ali varnostne ponovitve na drugem mestu že zapisanega. Človek bi mislil, da so člani komisije prav obvezani — čemu bi jih sicer imeli na sejah — da tudi za eksemplifikacijo (v primerni obliki) predlagajo izboljšave in dopolnitve. Zaradi tega pa ni treba izvajati takih posploševalnih negativnih ocen, kot je to storil prof. Urbančič. Sodim, da bi bilo nadaljnje sodelovanje prof. Urbančiča pri pripravi nov.e-ga SP zaželeno, vendar seveda le pod pogoji, kot jih imamo drugi člani. Da pa zagledajo beli dan tudi dela, ki jih ima prof. Urbančič za neuresničljiva z danim personaloin, zgovorno priča npr. SSKj, ob katerega nastajanju je prof. Urbančič nastopal prav tako suvereno zanikovalno in predmetno neutemeljeno kol sedaj ob novem SP.« Drugi član. ki je izstopil iz Komisije, pa je bil Bajec. To se je zgodilo šele po izdelavi Načrta pravil, in sicer prav ob Jurančičevem napadu na Načrt pravil (in Kreftovem v pismu Riglerju in Toporišiču t. 9. 1976 na avtorje SP 1962). dal pa je s tem vodstvu Akademije tudi možnost — sicer nevzdržne — utemeljitve razpusta predsedstva Komisije (prim, še str. 96 in 125). Član B. Kreft (ki je bil v Komisijo prevzet namesto prvotno predvidenega Janeza Menarta), se je dela Komisije malo udeleževal (prim. SR 1977, str. 71), odstopil pa dejansko ni nikoli. 23 Učinek je ravno več kot 200 str. Načrta pravil, ogromno predebatiranih stališč, z oblikoslovne in glasoslovno-(pravo)pisne ravnine jezika, deloma tudi besedotvorne; potem je tu splošni alfaberatij za slovar slovenskega knjižnega jezika 1\ in V, in posebni, sicer nedokončani, alfabetarij za novi SP, predebati-runa stališča za stilistične oznake besed in še to in ono. vrednosti tega dela vendar ni mogoče kar tako zanikati, če hočete biti objektivni. 24 Ker se k tej problematiki J urančič vrača še pozneje, bo o njej govora takrat. 25 Koliko je »avtentičnih« rokopisov? Naj — posebno glede na to, da pozneje Jurančič trdi, da smo »socializacijo« Načrta opravili šele po njegovem Kritičnem nastopu — povemo, kako je s temi rokopisi: 1. Najprej obstojijo v posebnem Toporišičcvem zvezku zabeležke problemov, ki so bili obravnavani na sejah predsedstva Komisije, preden se je komisija razširila. — 2. Nato obstoji Topo-rišičev z roko pisani osnutek Načrta pravil, ki ga je prav tako obravnavalo najprej predsedstvo (ko je A. Bajec za dalj časa zbolel, sta ga obravnavala le J. Rigler in J. Toporišič). — 3. Iz tega z roko pisanega rokopisa je nastal tipkopis 1975. ki ga je nato obravnavala razširjena komisija (kserografiranega so ga imeli — in ga še imajo — vsi člani Komisije). Dele tega tipkopisa je J. Toporišič pisal v Re-gensburgu (kjer je bil takrat gostujoči profesor). Recenzija tega rokopisa je trajala do 1975. leta, vendar so se vmes dalj časa delale tudi druge stvari, med drugim so bile tudi redke seje, ker so bili člani komisije močno zasedeni z izdajo druge knjige SSKJ in s pripravo rokopisa SS 1976. — 4. Y začetku 1. 1976 je J.Toporišič napravil tipkopis 1976 Načrta pravil, nato na posameznih mestih še dopolnjen z roko, ne pa več na novo pretipkan. To je edini tipkopis, ki je bil v recenzijskem postopku pri 11. razredu, samo z njim je imel opraviti j. Jurančič, obstoji pa na akademiji v izvirniku in kseroksnih kopijah, kakor je razloženo na drugem mestu (str. 121, op. 31). V obširnem sestavku je nato govor o recenzentovem očitku Pravilom, »da operira/jo/ z osebami, ki nimajo nič skupnega s slovenstvom in slovansivom, z osebami, ki so slovenstvo strupeno sovražile«. Slede primeri: Führer (z vsem, s čimer je za Slovence »znamenit«j16 s pripombo: »Firer je v SSKJ enako redigi-ran kot npr. kapelj, z isto neprizadetostjo in »objektivnostjo««. Sledi več očitkov redakcijskim kolegom pri SSKJ 11: češ da so »načelo »objektivnosti«« nameravali zastopati »tudi /v/ II. knj. SSKJ, da bi to ne bil »ruski slooar«. temveč »našit. Navaja več besednih zvez, ki jih je redakcija slovarja, ker jih je našla v gradivu, hotela v slovarju izkazati. Temu sledi pripomba, da Dudnova Rechlschr. iz ZRN, kjer ni »prenapetih komunistov«, nima besede Führer v pomenu, kot ga navajata Načrt in SSKJ I. knj.'-7 V tem tonu in smislu je še enkrat na vrsti Lueger}" Nato je spel na vrsti Franc Jožef, med drugim s pripombo: »Noben pravopis iz bivše in sedanje Jugoslavije ga ne omenja, tudi Duden ga molče preide.« Sledi trditev: »Josip Broz Tito ima celo Irodelno ime, in vendar je za Komisijo nezanimivoл S tem o zvezi Jurančič očita Načrtu še, da ni zajel naslednjih imen: narodnega heroja Toneta Tomšiča, Zooneta Runka, Janka Premrla-Vojka. Iva Lola-Ribarja, Jožeta Lacka, Vila Kraigherja, Franca Rozmana-Staneta in stotine drugih, ki so žrtvovali svoja imena za našo svobodo.16 Sledi obširnejši pasus o imenu Ada Muha, ki da bi ga o Načrlu lahko zamenjali s Slavo Khivoro. V zvezi s tem omenja »dolgoletni boj nekaterih redaktor-jev v Leksikološki sekciji za akademske naslove, boj, ki se nam je včasih zdel. milo rečeno, nenavaden*'" V nadaljnjem odstavku je aposirofiranu ocena »/. knj. SSKJ za Raziskovalno skupnost Slovenije« izpod peresa J. Toporišiča, ki da »skuša razvrednotiti in ovirati« delo v Leksikološki sekciji SAZU. Jurančič se spotika ob misel recenzije, »da je glavni uredniški odbor v sedanji (sic!, J. J.) sestavi jezikoslovno znanstveno odločno premalo kvalificiran«, da neresno priteguje »v redakcijski odbor določene ljudi brez pravih kvalifikacij za tako odgovorno jezikoslovno specialno delo«.. To pa da ima za posledico, da ni mogoče nastavljati »delujočih reduktorjev«. Nato Jurančič nadaljuje: »Tretjo pomanjkljivost uredil, odbora vidi »kritik« >v otroškem klicanju za razsodnika tujih kritikov«, kar se drugače pravi, da si odbor naroča pozitivne kritike iz tujine. Ta infamnost, uradno podana z namenom škodovati slovarju ali ga sploh onemogočiti,89 »ocenjevalcu« 2,1 Komentar odveč, ker je bila problematika že razložena. 27 Redaktorji SSKJ na ta izpad Jurančiča niso odgovorili, pač po načelu sMolk je zlato«, kar pa v tem primeru gotovo ni bil. Načrta pravil to seveda ne more prizadeti, saj ne navaja nobenega pomena besed, s katerimi ponazarja obravnavo tujih črk in glasov pri prenosu v slovenščino, gotovo tudi pri Führerju ne. Opozarjamo pa vendarle na za leksikografa čudno stališče, ko misli, da firer v slovenščini ne bi mogel imeti drugačnega (ožjega) pomena kot v ZRN. 2S Čudna zastranitev. Kot da je Jurančič pozabil, da se je sam v precej poznih letih potrudil za višji akademski naslov (le da njegova — disertacijska — naloga ni bila nikoli objavljena). Sicer pa menimo, da bi redaktorji pri SAZU res morali imeti več priložnosti za študij, ki, če je uspešen, prizadevnemu z večjim znanjem prinaša tudi ustrezni akademski naslov. Težnja k študiju (in naslovu) na akademiji pač ne bi smela biti občutena, »milo rečeno«, kot »nenavadna«. 2" Za kaj v resnici gre, se najlepše vidi iz Toporišičevega izvirnika te ocene: ni bila dovolj. Pod naslovom Delo za Veliki slovar jo je objavil o Besedilih slovenskega jezika 19?5. Seveda, objava je bila honorirana. Delo za slovar, pri večini članov sekcije izredno požrtvovalno, je kritik skušal o nič dejati pred svetovno javnostjo (Besedila gredo z udeleženci seminarja po osem svetu), osra- »Raziskovalni skupnosti Slovenije — Skladu Borisa Kidriča - Ljubljana Y dopisu z dne 25. 9.1974 ste mi poslali program raziskovalne naloge Slovar slovenskega knjižnega jezika Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik pri SAZU( verjetno s konca 1. 1972) obenem s Poročilom o delu iste sekcije v letu 1973 (to poročilo se nespecializirano nanaša tudi na nalogo Slovar slov. knj. j.), vse s prošnjo, da bi delo pregledal in Vam čimprej poslal njegovo oceno. Delo, kot je Slovar slovenskega knjižnega jezika, ki se sedaj izdeluje pri SAZU, je gotovo ena prvih nalog sodobnega slovenskega slovaropisja in načeloma zasluži vso podporo tudi Raziskovalne skupnosti Slovenije: ob rutinskem delu, ki ga kolektiv slovarja opravlja ob veliki teoretični naslonitvi na podobna sodobna dela, zlasti na češko, se namreč rešujejo tudi določena znanstvena vprašanja, povezana s slovaroslovjem oz. sploh z raziskovanjem slovenskega jezika, tj. vprašanja, katerih rešitve ni mogoče kar prevzeti od drugod. V zvezi s tem bi opozoril npr. na oblikoslovno in naglasno sistematiko v SSKJ 1, 1970. Raziskovalna skupnost Slovenije-Kidričev sklad je torej storila prav, ko je to nalogo finančno podprla; za vnaprej bi celo priporočal, da bi izdelavo slovarja slovenskega knjižnega jezika financirala še v večji meri. Redigirana gesla kažejo, da je bilo načrtovano delo opravljeno, in sicer po obsegu v celoti. -— Ker pa je upravičeno domnevati, da je kvaliteta opravljenega dela v bistvu taka, kakor jo ugotavljamo v že izdanem 1. zvezku SSKJ, bi bilo seveda želeli več pozitivnih sprememb. — Mislim namreč, da je glavni uredniški odbor v sedanji sestavi slovenistično jezikoslovno znanstveno odločno premalo kvalificiran. Močnejša prisotnost znanstvene slovenistike v glavnem uredniškem odboru bi ugodno vplivala na teoretično podstavo SSK], na kakovost redaktorskega dela sploh in s tem na večjo praktično in znanstveno uporabnost slovarja. Zelo očitna je tudi (občasna) neresnost v pritegovanju v redakcijski odbor določenih ljudi brez pravih kvalifikacij za tako odgovorno slovenistično delo (kar ima tudi nepotrebne ustrezne finančne posledice, in to ob pomanjkanju denarja za nastavitve delujočih redaktorjev); pomanjkljivost redakcijskega odbora vidim tudi v otroškem klicanju za razsodnike zunajslovenskih kritikov (ki z izjemo dveh kritik niso prispevali drugega kot splošna in celo površna poročila). Poleg tega je deloma opazno precenjevanje pomena nastajajočega slovarja (v podobi, ki jo ima) in ugodnih posledic za nastanek nekaterih del, ki že čisto teoretično ne morejo zrasti iz SSKJ (zlasti tudi ne zaradi časa, ki bo potreben, da bo delo dokončano). V bodoče bi slovarjev kolektiv upravičeno lahko bolj upošteval slovensko kritiko svojega dela. (V ta namen bi — podobno, kot je storil za neslovenske kritike, obenem pa s kritičnostjo, ki enako beleži tako pluse kot minuse v sodbi o ocenjevanem delu — lahko sestavil tematični pregled slovenskih kritik slovarja.) Sklep: Raziskovalni skupnosti Slovenije — Skladu Borisa Kidriča kljub zgornji delni kritiki dela in razmer pri izdelavi SSKJ priporočam izplačilo pridržanega zneska za nalogo Slovar slovenskega knjižnega jezika. Pri nadaljnjih pogodbah Sklada in Leksikološke sekcije SAZU pa bi Skupnosti priporočil, da bi dodelitev finančnih sredstev vezala z odpravo nepotrebnih anomalij pri nastajanju slovarja, kakršne so npr. ravno zgoraj prikazane pomanjkljivosti v redakcijskem odboru in v teoretični podstavi slovarja.« Ze po tem dopisu Raziskovalni skupnosti Slovenije je bil v glavni uredniški odbor Slovarja kooptiran dr. Jakob Rigler (vendar smo za pravopis in pravorečje). O slovenistični jezikoslovni kvalificiranosti preostalih članov glavnega uredniškega odbora gl. v opombi 30. molil pa se je sam. Poleg besedil slovenskih besednih ustvarjalcev se v knjigi blešči tudi ta bolni dokument naše doline šentflorjanske.«"> :ra Na ta očitek je J. Toporišič odgovoril II. razredu v dopisu z dne 17. marca 1977: glasi se tako: V dopisu predsedstvu Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko z dne 11. dec. 1976 je dopisni član SAZU prof. dr. Janko Jurančič (dalje J. Jurančič) apostrofiral podpisanega tudi glede zadev, ki niso v razvidni zvezi z oceno Načrta pravil slovenskega pravopisa, zato v odgovoru Komisije na ta pasus J. Ju-rančiča nismo reagirali, saj je bilo čitno, da se — po Cankarju — kupec pri tem ni več zanimal za kakovost jajca, ampak za moraličnost putke, ki ga je znesla, in petelina seveda. Gre za naslednje očitke: 1. >Tako je npr. član Komisije dr. J. Toporišič v oceni I. knj. SSKJ za Raziskovalno skupnost Slovenije trdil, »da je glavni uredniški odbor v sedanji (sic!, J. J.) sestavi jezikoslovno znanstveno odločno premalo kvalificiran«, da neresno priteguje »v redakcijski odbor določene ljudi brez pravih kvalifikacij za tako odgovorno jezikoslovno specialno delo«. To pa da ima za posledico, da ni mogoče nastavljati »delujočih reduktorjev«.« Moje avtentično besedilo se glasi: »Mislim namreč, da je glavni uredniški odbor v sedanji sestavi SLOVENISTIČNO jezikoslovno znanstveno odločno premalo kvalificiran.« — J. Jurančič je torej izpustil izraz SLOVENISTIČNO. Da B. Čop ni slovenist, je jasno, da S. Sulmdolnik in L. Legiša, nista jezikoslovno znanstveno kvalificirana, ni dvoma, da J. Jurančič ni znanstveni slovenist, strokovnjak ne dvomi. Kaj je torej v moji formulaciji napačnega? J. Rigler, je bil v glavni uredniški odbor kooptiran šele potem, ko je bilo moje mnenje o odboru sporočeno Raziskovalni skupnosti. Zakaj zagovarjam večjo prisotnost znanstvene slovenistike pri slovarju, sem v recenziji tudi jasno povedal: »Močnejša prisotnost znanstvene slovenistike v glavnem uredniškem odboru bi ugodno vplivala na teoretično podstavo SSKJ, na kakovost redaktorskega dela sploh in s tem na večjo praktično in znanstveno uporabnost slovarja.« Potvorjen je tudi drugi del navedka; dejansko se glasi takole: »Zelo očitna je tudi (OBČASNA) NERESNOST V PRITEGOVANJU v redakcijski odbor določenih ljudi brez pravih kvalifikacij za tako odgovorno SLOVENISTIČNO delo (kar ima tudi nepotrebne ustrezne finančne posledice, in to ob pomanjkanju denarja za nastavitev delujočih redaktorjev.« Neresno pritegovanje mi pomeni npr. to, da se pritegujejo ljudje brez vrhunskih ustreznih kvalifikacij, včasih prav na kratko dobo (imena menda niso potrebna). Delujoči reduktorji mi seveda niso tisti, ki so redno nastavljeni, ampak tisti, ki so neposredni proizvajalci slovarskih besed, ne pa le njihovi ogledovalci in glosatorji gotovega. 2. J. Jurančič citira tudi moje besede o »otroškem klicanju za razsodnika tujih kritikov«, pri tem pa me obtožuje še implicitnega zatrjevanja, da si slovarski kolektiv pozitivne kritike naroča. Ustrezno mesto se pri meni dejansko glasi: » POM AN J KL JIV OST REDAKCIJSKEGA ODBORA VIDIM TUDI v otroškem klicanju za razsodnike ZUNAJSLOVENSK1II kritikov (KI Z lZ|EMO DVEH KRITIK NISO PRINESLI DRUGEGA KOT SPLOSNA IN CELO POVRŠNA POROČILA).« Menim torej samo, da tisti, ki so to pisali, niso nobeni slovenistični strokovnjaki, še zlasti ne znanstveni. Besede o naročanju kritik torej tudi niso moje. — Sem spada še od J. Jurančiča izpuščeni pasus iz ocene: »V bodoče bi slovarjev kolektiv upravičeno lahko bolj upošteval slovensko kritiko svojega dela. (V ta namen bi — podobno, kot je storil za neslovenske kritike, obenem pa s kritičnostjo, ki enako beleži tako plus kot minus v oeenjevunem delu — lahko sestavil tematični pregled slovenskih kritik slovarja.« — Seveda se to (samo za javnost?) ni zgodilo. 3. J. Jurančič mi nadalje očita, da sem svojo recenzijo slovarja za Raziskovalno skupnost Slovenije objavil v Besedilih slovenskega jezika. L J. 1975, seveda zato, da sem zaslužil in da bi v nič deval večino članov sekcije, ki slovar izdaja. Resnica je tudi tu drugačna. Recenzija, ki sem jo objavil v Besedilih je prefor-mulirana tako, da identifikacija prizadetih ni mogoča: črtan je naročnik recenzije, izrazi kot slovenski knjižni jezik, SSKJ ipd. S predlogi za izboljšanje glav- Sledi očitek: »Na str. 21/22 Odg. navedeni citati o Titu pa ose do »Izvršnega sveta SRS« je naknadna montaža.« S tem o zvezi Jurančič meni, da pri Komisiji obstaja »več »avtentičnih« rokopisov«." Sledi očitek Komisiji, »da je predložila v recenzijo nedodelan, str lun spis, z dostavki, z različnimi pisavami in pisali, slabo čitljiv, skratka nekaj neresnega, kar bi naj bilo »tiskalniški izvodi nega uredniškega odbora sem kolektivu želel dovesti več jezikoslovne tvornosti in tako okrepiti njegovo vrednost in ugled. Čista neresnica je, da sem dobil za objavo tega besedila kakršenkoli honorar. Kot glavni urednik omenjenega zbornika sem predlagal, da se avtorstvo objavljenih besedil ne honorira; odklonil sem tudi minimalni honorar za uredniško delo, ki gotovo ni bilo majhno. Glede tega gotovo težko pričakujem kakšnih posnemovalcev. 4. J. Jurančič se me loteva še: »/N/a slavističnem zborovanju v Portorožu septembra meseca /je/ netaktno, kot je pri njem usus, rohnel proti akademikom, ki da izid P zavlačujejo, in tako neinforinirano množico razvnemal z demago-škim nastopom.« Resnica je le to, da sem v svojem večurnein maratonskem nastopu akademijo mimogrede apostrofiral (dvakrat) zaradi njenega nadvse počasnega delovalnega ritma pri recenziji (pri tem pa izrecno izvzel akad. prof. dr. Bojana Čopa). Kakšen meter ima ta ritem v resnici, lahko presodimo po tem, da smo za recenzijo izgubili že skoraj leto dni, praktično skoraj brez koristi za kvaliteto rokopisa. Mislim, da zavlačevanje recenzije (prim. npr. izrazoslovje kot »na eni izmed naslednjih sej«) v resnici odtujuje rezultate našega dela tistim, ki so ga plačali in čakajo nanj, krivica pa se godi tudi avtorjem rokopisa. V literarni zgodovini smo nekatera taka početja vendar vedno obsojali, ali ne? 5. Zadnja puščica, ki jo J. Jurančič proži na putko in petelina: >/Го ni bilo prvič, da je priložnost strokovnega zborovanja porabil za svojo 'kritiko' (npr. jesen 1974). Nejevoljo zaradi P je izlil pred slovensko javnost tudi nedavno na radijskem predavanju.« Sledijo še očitki zaradi honorarja, ki sem ga prejel za svoje delo kot član in sopredsednik Komisije, ter zaradi odhoda B. Urbančiča iz Komisije (Л. Bajec je odšel iz nje ravno v zvezi z Jurančičevo recenzijo). Prizadeti ves čas svojega javnega nastopanja (od konca 50-ih let) pišem tudi kritike in jih tudi objavljam ne glede na to, da se zavedam, da bi moja barka lavala mirneje, če tega ne bi počel. Kritike (pa brez narekovajev) pišem zato, er slovensko jezikoslovje želim izpeljati iz zagate, v katero je pač zašlo, po svojih močeh seveda. Načeloma obravnavam vsa važnejša slovenistična dela, zato je prišel na vrsto tudi Akademijin slovar. Na kritike je seveda mogoče odgovoriti, napačno pa bi bilo, če bi jih skušali preprečiti (po zgledu na staroslovence). V odgovorih je treba seveda nastopati z avtoriteto argumentov, nc z avtoriteto ustanov ali podeljenih časti — to se razume. Torej čakam na odgovore na svoje kritike. Glede očitkov za honorar naj povem, da sem v približno petih letih prejel nekaj nad 40 000 din: za to, da sem praktično sam formuliral pravila, jih teoretično utemeljil, jih razlagal članom komisije na preko 170 sejah, jih dvakrat pretipkal itd. Razlagal tudi B. Urbančiču, ki se je vedno znova vračal k svojim fiksnim nazorom. To je nadvse skromno plačilo za omenjeno vidno in nevidno delo; tako delo pa seveda lahko ceni le tisti, ki je sam delavec, ne gospod (kot bi rekel Finžgar). 31 Noben problem ni dokazati neresničnost te obdolžitve. Ne samo, da 2. recenzija B. Čopa jasno ugotavlja, da gre za en sam rokopis, ampak se (o lahko ugotovi tudi po kopijah, ki sta pri J. Vidmarju in B.Kreftu: Kreftova kopija izkazuje stanje rokopisa pred 13. 5. 1976 (v roke pa jo je dobil pred 20. 5. 1976, torej precej prej. preden je rokopis videl J. Jurančič), Vidmarjeva pa točno tisto stanje rokopisa, kakršnega je imel v rokah J. Jurančič (prim. str. 81 in 96). 32 Ze večkrat pojasnjeno, zakaj je prišlo do — dejansko prav zanemarljivih -— tehničnih nepopolnosti. Seveda je spet čisto etiketiranje, če Jurančič trdi, da je rokopis »nekaj neresnega«. V predzadnjem odstavku Jurančič zaorača trditev, da bi bila njegova recenzija pisana nestrpno in tendenciozno«, kajti */u/preti se ideološkim deviacijam ni tendenčnost in nestrpnost, temveč je dolžnost slehernega državljana«.33 »Načrta P-a nisem skušal niti strokovno niti politično diskreditirati, saj ga bolj, kot se je sam, ni mogoče diskreditirati,« pove recenzent tudi d zadnjem odstavku. Ponovno pa pribija, da Načrt »dsiljujje/ zaostal/ef aspekt/e/ in predimenzionirana mnenja osebnega značaja«.33 t Ne moja recenzija. Načrt pravil jemlje ugled Akademiji. Toliko let od Akademije honorirana nemajhna skupina ljudi bi morala dati iz rok kaj drugega, kakor je ta rokopis. Akademijo sem obvaroval pred hudo blamažo,34 pred škodo je, žal, nisem mogel. Ker Komisija vztraja pri svojem, predlagam, da se Načrt z mojo recenzijo in Odgovorom Komisije ter mojim ugovorom na tu Odgovor objavi, da bodo stvari jasne, kakšna je Komisija in kakšen je načrt. Naj pove svoje še javnostZ«.35 Predsedstvo Komisije je pripravilo osnutek odgovora na ta Jhraučičev odgovor z dne 13.1.1977 (oz. po Jurančičevi dataciji 11.12.1977). Na seji odbora za novi pravopis 14. 1. 1977 je bilo besedilo prebrano, delno preformulirano in sprejeto v končni verziji (navzoči: J.Rigler, J.Toporišič; J. Moder, B. Pogo-relec, S. Suliadolnik). Sklenjeno je bilo tudi, da ga je treba odposlati pred sejo II. razreda, ki je bila napovedana za 19. 1. 1977. Drugi odgovor recenzentu dop. članu SAZU prof. dr. Janku Jurančiču Pravopisna komisija je 15. januarja 1977 prejela od dop. člana prof. dr. Janka Jurančiča Pripombe k Odgovoru na oceno Načrta pravil SP. Na seji dne 14. januarja 1977 je Komisija te Pripombe obravnavala in sprejela naslednji odgovor. Recenzentov odgovor vsebuje naslednje: 1. pripombe o Načrtu pravil SP 2. o Slovarju slovenskega knjižnega jezika 3. o soprcdsedniku Pruvopisne komisije J. Toporišiču. Glede pripomb o SSKJ oz. J.Toporišiču velja, da ne zadevajo Pravopisne komisije kot avtorice Načrta pravil SP (prizadeti nanje lahko sami odgovorijo).* Strokovnih pripomb k našemu odgovoru na recenzentovo oceno Načrta pravil SP ni; recenzent z veliko vehemenco le še ponavlja in potencira svoje neutemeljene zastranitve: podomačena imena ljudi (str. 1 oz. 3), predlog na (str. 2), s-ß-ss (str. 2—3), problem -strasse Ф -gasse (str. 3), črkovni (str. 3) oz. glasovni 33 Kje so vendar te ideološke deviacije in zaostali aspekti? Glede tega ponav-ljanega očitka primerjaj še v odgovoru Komisije ter v ponovni reviziji B. Čopa. In kje (katera so) »predimenzionirana mnenja osebnega značaja«? 34 S čim? Z »natančnim« branjem, nedokazanimi trditvami? Velik del Načrta je sedaj že objavljen. Zaradi česa bi se ga morala Akademija sramovati? 35 Jurančič si je glede tega premislil in svoje soglasje za objavo recenzije in odgovora na odgovor Komisije pismeno umaknil. Javnost pa bo sedaj, ko smo (Jurančičeve stvari seveda samo citirano) naš spor vendarle spravili prednjo, lahko sama sodila. * Gl. str. 118, op. 27, in str. 120, op. 30. ustrezniki (str. 5), vprašaj v oklepaju (str. 4), vezaj kot izrazilo za prirednost (str. 4), vprašanje rodilnikov množine lastnih imen (str. 4), zloženke iz dveh imen (str. 6), žensko ime ob priimku, ki je prvotno občno ime ženskega spola (str. 7), in morda še kaj. Glede tega Komisija vztraja pri svojem stališču: da so podomačeni določeni tipi imen; da so možna tudi imena krajev s predlogom na (tip Frankfurt па Maini); da se pod navedenimi pogoji ß lahko zamenjuje s ss; da je ob prvem delu zloženke Herren- možen tudi drugi del -strasse, kar avtor pač molče priznava; da je slovenski ustreznik ü-ја i; da ima vprašaj v oklepaju dano vlogo; da se prirednost v zloženkah izraža z vezajem; da so priimki, ki so prvotno občna imena ženskega spola, poseben oblikoslovni problem. Vsak, ki prebere naš Odgovor na oceno Načrta pravil SP dop. člana SAZU prof. dr. J. Jurančiča z dne 11. 11. 1976. si o tem lahko ustvari svoje mnenje sam. Samo deloma je utemeljena avtorjeva pripomba o pisavi imena Istanbul v Odgovoru Komisije (ne v Načrtu pravil); pisava pri tej besedi namreč pri nas ni ustaljena (glej npr. Istambul v Sodobni ilustrirani enciklopediji, zvezek Geografija). Ponovno odklanjamo avtorjeve politične insinuacije. Ce jih avtor ne opraviči kot izraz nekontroliranega afekta, ampak vztraja pri njih, sodijo pred sodišče (pripominjamo, da je bil npr. član Komisije J. Toporišič štiri leta v gestapovskih taboriščih). Glede recenzentove trditve, da je »socialistična terminologija« »naknadna montaža«, izjavljamo, da je ta trditev neresnična. Glede namigovanja na več »avtentičnih rokopisov« pa tole: obstaja en sam avtentični rokopis, ki je v tre-zorju Inštituta za slovenski jezik in na njem ni bila izvršena nobena sprememba, na katero bi se lahko nanašal recenzentov očitek o montaži. Z obtožbo o »naknadni montaži« nas dop. član prof. dr. J. Jurančič obtožuje ponarejanja uradnih listin, kar je kaznivo dejanje; zavedati pa bi se moral, da so kaznive tudi krive obtožbe takega dejanja. Ce bo potrebno, bo Pravopisna komisija podala tudi podroben odgovor z razčlenitvijo in obravnavo vseh podrobnosti v Pripombah, tako kot je to storila pri recenziji. Težko bo sicer v polemiki tekmovala s tonom, ki ga že dolga leta uporablja s svojimi sogovorniki dopisni član SAZU prof. dr. J. Jurančič (prim, npr. JiS 1967, str. 26 si. ob polemiki s pokojnim akademikom S. Škerljem), lahko pa bo spet tako kot ob recenziji ovrgla stavek za stavkom njegovih Pripomb. Kar se denarnih zadev tiče, naj se dop. član prof. dr. J. Jurančič jasneje izrazi: ali naj svoja namigovanja umakne ali pa jih jasneje formulira, da bomo na podlagi njih zahtevali preiskavo. Komisija sprejema predlog dop. člana prof. dr. J. Jurančiča, da se objavi recenzija in vsi odgovori. Ljubljana, 14. januarja 1977. — Predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko: dr. Jakob Rigler, 1. г., dr. Jože Toporišič, 1. r. Po tem dopisu Komisije II. razredu je le-ta (19. 1. 1977) ponovno razpravljal o Načrtu pravil in predsedstvu Komisije poslal dopis z naslednjo vsebino: Da je razred »ponovno obravnaval »Načrl pravil novega slovenskega pravopisa«, io pot v luči polemike, ki se je razvila med predsedstvom »Komisije za pravopis ...« in ocenjevalcem »Načrta pravil ■. .« dopisnim članom prof. dr. J. Jurančičem. Po daljši diskusiji, katere se je udeležila večina prisotnih članov II. razreda (Bajec, Vidmar, Slodnjak, Bezlaj. Jurančič, Čop, Logar), je razred ponovno ugotovil, da je »Načrt pravil.. .« dolg in težko berljiv tekst, s katerim si bo povprečen uporabnik težko pomagal, ko bo iskal odgovore na konkretna pravopisna vprašanja in dileme,36 nato pa sprejel naslednje sklepe: 1. polemika o zvezi z »Načrtom pravih je dobila tako robat Ion, da jo je treba takoj zaključiti.37 2. Akademik dr. Bojan Čop naj skupaj s člani »Komisije za pravopis.. л iz predloženega besedila izloči tisto ilustrativno gradivo, ki bi se lahko interpretiralo kol idejna zazrtost avtorjev v preteklost, in ga nadomesti z gradivom, ki bo samo po sebi govorilo, da je »Načrt pravih nastal v novih razmerah in v obdobju nacionalnega in socialnega preroda slovenskega naroda/'" 3. O opravljenem delu naj akademik Čop poroča na eni prihodnjih sej 11. razreda.« Komisija je napravila novo kseroksno kopijo originalnega izvoda, ki je, odkar ga je vrnil j. Jurančič, stalno v trezorju Inštituta za slovenski jezik, in jo 4.2.1977 izročila Ji. Čopu ter mu obenem sporočila, da želi odslej zadevo samo pismeno obravnavati. 3(1 Očitek dolžine Načrta: Že večkrat je bilo povedano, da ne gre samo za pravopis, ampak tudi za pravorečje in oblikoslovje ter del besedotvorja, zato je Načrt pač daljši. Veliko prostora zavzema prenašanje različnih pisav v slovensko; dejansko bi bilo tega treba še več. Skrajšati bi se Načrt dal vendarle tako, da bi pri latiničnih evropskih pisavah ostale samo preglednice (ki jih je j. Toporišič dodal v tipkopis 1976. da je tako izenačil evropske pisave z neevropskimi) in kar je pod njimi, odpadli pa bi nadpreglednični paragrafi, ki obravnavajo problematiko po več sorodnih skupin črk in črkij. Tako bi se ta del načrta pravil res skrajšal za polovico. T. i. težka berljivost bo v natisnjeni obliki odpadla (o tem se je lahko prepričati iz natisa), kolikor so pa s tem mišljeni konkretni očitki posameznim formulacijam, so bili v recenzijskem postopku odpravljeni. Vsako delo se povprečni uporabnik mora navaditi uporabljati. Iskati odgovor na konkretna pravopisna vprašanja in negotovosti pa bo po novem lažje, kot je v SP 1962; na ta očitek je bil že enkrat dan ustrezen odgovor. 37 Robatosti tona ni mogoče očitati tudi Komisiji, kakor se iz vsega jasno vidi. 38 S tem je iz razpravljanja o Načrtu pravil torej dejansko izločen J. Jurančič, drugi, naknadno določeni razredov recenzent, s katerega recenzijo se je razred strinjal in jo obravnaval, medtem ko odgovor Komisije na Jurančičevo recenzijo v razredu nikoli ni bil obravnavan, ampak le razmnožen za člane. Še zmeraj je II. razred v smislu trditev svojega člana J. Jurančiča prepričan, da je v Načrtu »ilustrativno gradivo, ki bi se lahko interpretiralo kot idejna zazrtost avtorjev v preteklost, in da v njem ni dovolj gradiva, ki bi »samo po sebi govorilo, da je »Načrt pravil nastal v novih razmerah in v obdobju nacionalnega in socialnega preroda slovenskega naroda«. Čopova recenzija s tega vidika je od stotin imen in besed dejansko registrirala le sedem takih, ki bi pri Juranči-ču lahko zbudile obtožbe nazadnjaštva Komisije, pa še glede teh se je nato II. razred do slabe polovice umaknil. Da tisti, ki navede kako tako ime, z njim ne more biti ideološko identificiran, II. razredu — zdi se — ni mogoče dopovedati. V tem času so se pričele tudi določene sankcije proti predsedstvu Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko. Uvedena je bila posebna finančna kontrola (21.2.1977), že nekoliko prej pa je bilo komisiji prepovedano, da bi si direktno dopisovala z institucijami izven SAZU. Na seji Komisije 24.2. 1977 je bilo pripravljenih več dopisov. Med drugim odgovor II. razredu; na predlog članice širšega odbora za novi SP in predsednice Slavističnega društva Slovenije, dr. B. Pogorelec, je bil zaprošen predsednik SAZU dr. J. Milčinski, da bi v zvezi z zadevami ob SP sprejel predsedstvo Komisije za pravopisje, pravorečje in gramatiko in predsednico Slavističnega društva Slovenije (na to pismo ni bilo odgovora). Ti dopisi so bili odposlani 25.2. 1977. Tu objavljamo dopis II. razredu: Komisija za pravopis, pravorečje in gramatiko pri SAZU je na svoji 175. seji dne 24. februarja 1977 obravnavala Vaš dopis z dne 20. januarja 1977. v katerem njenemu Predsedstvu sporočate sklepe seje 11. razreda SAZU z dne 19. 1. 1977. V zvezi z njimi Vam odgovarjamo naslednje: 1. Ugotovitve razreda, »da je 'Načrt pravil...' dolg in težko berljiv tekst, s katerim si bo povprečen uporabnik težko pomagal«, ne moremo jemati kot argument, ker ni z ničimer konkretno podprta. 2. Komisija ne sprejema očitka o robatosti svoje besede, razen če je resnica kot taka komu robata. 3. Komisija ne more sprejeti mnenja, da je v njenem načrtu kako »ilustrativno gradivo, ki bi se lahko interpretiralo kot idejna zazrtost avtorjev v preteklost«; kdorkoli bi prebral rokopis, bi videl, da je to le trditev recenzenta dr. J. Jurančiča. 4. V skladu s sklepom seje II. razreda, da naj »akademik dr. Bojan Čop /.../ skupaj s člani »komisije za pravopis...« iz predloženega besedila izloči« itd., Vam sporočamo, da smo akad. dr. Bojanu Čopu dne 4. 2. 1977 izročili kserograf-ski prepis našega Načrta pravil in ga obvestili o tem, da bomo zadevo zaradi njene politične kočljivosti obravnavali samo pisno, in sicer tako, da bomo reagirali le na čisto konkretne pripombe (kaj, kje, zakaj je politično oporečno). Predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko: dr. Jakob Rigler, 1. г.. dr. Jože Toporišič, 1. r. 28.2.1977 je podpredsednik SAZU in upravnik Inštituta za slovenski jezik J. Riglerju ustno sporočil, da predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko ne obstaja več. 2. 3.1977 pa je prišlo tudi pismo s tako vsebino, podpisal ga je glavni tajnik SAZU, akad. prof. dr. Gorazd Kušej, in v njem je med drugim rečeno, da »predsedstva ni več, odkar je v njem zapustil svoje mesto dopisni član SAZU prof. dr. Bajec«. Glede na razpust predsedstva Komisije so se 24.3. 1977 sestali J. Rigler, J. Toporišič in S. Sulmdolnik ter pripravili poročilo o dotedanjem delu in porabi sredstev za Kulturno skupnost Slovenije, ki je delo v zvezi z novim pravopisom financirala. To poročilo, obenem s sporočilom, da za nadaljnje poslovanje v zvezi s SP dosedanje predsedstvo ne more več odgovarjati, je bilo poslano Inštitutu zu slovenski jezik (glede na prejšnjo prepoved, da si Komisija ne sme sama dopisovati z drugimi inštitucijami), da bi ga ta oddal naprej (tega dopisa Inštitutu J. Toporišič ni hotel podpisati). V tistem času je B. Čop v potu svojega obraza iskal v Načrtu sporno ilustrativno gradivo. 16.3.1977 je poslal II. razredu Poročilo o ponovnem pregledu Uvoda v SP, v katerem je navedel 7 (z besedo: sedem) spornih besed. To število je II. razred na svoji seji, menda zlasti na predlog akad. J. Vidmarja, znižal še za tri besede. Zadevo je nato obravnavalo na svoji seji 29. 3. 1977 še predsedstvo SAZU. Rezultati in nadaljnji potek so razvidni iz sledečega zapisnika z dne 31.3.1977: 31.111. 197? ob 11. uri je bil d podpredsednikovi sobi na SAZU sestanek o zvezi z rokopisom »Načrta pravil za novi slovenski pravopis«. Udeležili so se ga člani predsedstva »Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko« dr. A. Bajec, dr. J. Toporišič in dr. J. Rigler, upravnik Inštituta za slov. jezik in podpredsednik SAZU akad. dr. B. Kreft, tajnik II. razreda SAZU dr. Tine Logar in akad. dr. B. Čop. Sestanek, ki ga je tajnik II. razreda sklical po naročilu seje predsedstva SAZU z dne 29. 111. 1977 je trajal do 13. ure. Tajnik II. razreda je predlagal naslednji dnevni red: 1. obravnava predlogov, ki jih je dr. Bojan Čop podal kot osnovo za rešitev še nerešenih vprašanj v zvezi z »Načrtom pravih in jih je 11. razred SAZU na svoji seji 18. III. 1977 sprejel. 2. pravni status rokopisa »Načrta pravih in pravice ter dolžnosti avtorjev in SAZU v zvezi z njim. 3. razno. 1. Tajnik prebere pismene predloge akad. dr. Bojana Čopa II. razredu SAZU za rešitev še preostalih vprašanj v zvezi z >Načrtom pravih in pri tem pove, da razred ne vztraja pri zamenjavi naslednjih ilustrativnih primerov z drugimi: Kocbek, franejožefooski, avstro-ogrski. Po daljši diskusiji so bili sprejeti naslednji sklepi: a) tajnik II. razreda naj kseroks kopijo Čopovih predlogov pošlje predsedstvu »Komisije za pravopis .. .< b) predsedstvo »Komisije za pravopis .. л bo o Čopovih predlogih razpravljalo na svoji seji in zavzelo do njih svoje stališče, ki ga bo nato prediskutiralo še z akad. dr. B. Čopom. c) o rezultatih svoje seje in razgovora z dr. B. Čopom bo predsedstvo »Komisije za pravopis...« pismeno obvestilo 11. razred, predsedstvo SAZU in dr. Bojana Čopa. č) predsedstvo »Komisije za pravopis...« bo podalo natančno poročilo o obsegu svojega dela v zoezi z »Načrtom pravih in o doslej izplačanih avtorskih honorarjih (diferencirano za vsakega sodelavca posebej). 2. Da se precizira pravni status rokopisa »Načrt pravil...« oziroma pravice in dolžnosti avtorjev in SAZU v zvezi z njim, naj predsedstvo SAZU, ko bo rokopis pripravljen za tisk, z avtorji rokopisa sklene posebno pogodbo. Osnutek zanjo bo pripravilo predsedstvo sKomisije za pravopis ...«. 3. Prof. dr. Jože Toporišič ugovarja utemeljenosti razpustitve predsedstva Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko zaradi odstopa enega od njegovih članov in zahteva, da to pride v zapisnik. Ta zapisnik je bil obenem s kopijo Čopovega Poročila o ponovnem pregledu Uvoda v SP poslan predsedstvu Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko 1.4.1977. Tu sledi Čopovo poročilo z dne 16. III. 1977: Poročilo o ponovnem pregledu Uvoda v SI. pravopis 11. razredu SAZU, Ljubljana Podpisani, Bojan Čop, sem na seji II. razreda dne 19.1.19?? dobil nalogo, naj s ponovnim pregledom nesrečnega Uvoda v pripravljajoči se Slovenski pravopis (v nadaljevanju: USP) ugotovim, kako bi se dale odstraniti še zadnje ovire na poti k imprimatur, posebno tiste sporne točke, ki naj bi po mnenju enega od recenzentov, dop. člana prof. Jurančiča, delale vtis, kakor da je tekst USP v sedanji formulaciji politično-ideološko nekoliko sporen. Obenem mi je drugi razred naročil, naj z izsledki in popravnimi predlogi predhodno seznanim zadnje ostanke nekdaj številne pravopisne komisije. K zadnji nalogi naj takoj sporočim, da sem v razgovoru z enim od članov Pravopisne komisije, dr. Riglerjem, kmalu po zg. omenjeni seji II. razreda dobil kategorično odklonilen odgovor glede na mojo ponudbo, da bi še enkrat sedli za mizo in se — podobno kol prDič, o juniju 1976 — takorekoč na licu mesta pogovorili o končni rešitvi spornih vprašanj. Ker sem mnenja, da je tudi rešitev neposredno preko obravnave v II. razredu samem in s predložitvijo tam nastalih končnih formulacij maloštevilnih spornih točk v USP primerna za dokončno poravnavo spora in ker sem spoznal, da je število spornega gradiva resnično minimalno, sem opustil prizadevanja za ponovno skupno pretresanje s Pravopisno komisijo in predlagam rešitve neposredno razredu. V bistvu gre, kot je znano, samo za očitek, da je ilustrativno gradivo tu in lam zastarelo in nekajkrat tudi politično-ideološko sporno. Res je, da je Pravopisna komisija nekatera pravila o prvobitnem tekstu ilustrirala z imeni inkri-miniranih in deloma celo kriminalnih oseb iz bližnje preteklosti, toda to se ose da lepo nadomestiti z drugimi, doslojnešimi primeri. Glede na očitek, da ni komisija dovolj upoštevala sedanje stvarnosti in naših najnovejših političnih pridobitev, pa moram izjaviti, da mi je ponovni pregled osnutka USP pokazal, da je v tem pogledu tekst kar v redu; kopija teksta, ki sem jo že januarja 1.1. dobil za pregled, je natančno kopija tistega — originalnega teksta, ki sem ga bral o prvi recenziji junija 1976; to se namreč da ugotoviti, ker sem si takrat notiral orslo »malenkosti« (spodrsljajev v pisanju lu jih besed itd.), pri sedanjem branju pa so liste napake še vedno prisotne. In ta kopija kaže resnično kar zadovoljivo količino gradiva iz naše najnovejše zgodovine; naj pokažem samo na str.?, 10 zg., célo 16, 82, 104, 118 in 169, kjer je vsepovsod omenjeno ime maršala Tita, naših drugih velikih mož, vrsta pojmov in gesel iz revolucionarnih dni itd* Glede na potrebo po zamenjavi imen ljudi, ki so o slovenski zgodovini imeli negativno vlogo in dr. spornih pisav, pa predlagam nasi.: * Na tem mestu je na željo B. Čopa izpuščen en stavek: v njem je govor o izrazu PZE. str. 2: če je »Kocbek« neustrezno, naj se nadomesti s pincgavski; str. 17 + 21: imena narodnih praznikov itd., pa tudi imena slovitih dogodkov idr. ( prvi maj — kočevski zbor J naj se pišejo z veliko; str. 25 + 121 + 206: francjožefovski bi morda — tipološko — nadomestili 7. martinkačur(jev)ski, kar je tako ali tako primeren izraz za določeno vrsto ljudi; če pa še to ne bi ustrezalo, imamo vrsto zemljepisnih pridevnikov tega lipa: novomeški, slavonskopožeški, celo jezikoslovne: črnovrški: str. 32; nam. Führer predlagam nem. Walküre = Valkira, saj je tu mitološka figura dovolj znana iz Wagnerjeoih oper, povrh pa ima za slarogermanske ju-nake podobno grobarsko funkcijo, kot Ilitler za ugled nemškega naroda v novejšem času; str. 80: nam. cluce = duče bi uporabili činkvantin ali čembalo ali čelo (glasbilo), celo dolčefarnjente, kar je danes pogost pojav; str. 121 + 206: izraz avstro-ogrski bi nadomestili s schleswig-holsteinski. kar je za nas nevtralno; prav tako bi gauleiter/gavlajter žalostnega spomina (str. 80) mogli nadomestiti z Laudon = lavdon (SSKJ 11. 565), še ustrezneje pa z dahavski, dalmvec (SSKJ I, 328) k Dachau; mimogrede: str. 121 primer Breznik-Ramovšev ni pravilno uvrščen, ker t. del ni pridevnik; str. 157 + 169 bi porabili naši domači ugledni kulturnici Alma Sodnik in Ivana Kobilca; sir. 165: generalisima Franca pustimo mirno počivati, namesto njega bi vstavili z Balzacom, Balzacov (upam. da nihče ne bo tega bral BalzačevJ. /.../* Ker je z zgornjimi popravki in dostavki nujbrž vse, kar je res spornega, nekako poglihano, predlagam, da II. razred konča recenzijski postopek okoli USP in dovoli, da se prenovljeni in pomlajeni tekst poskusnega snopiča vendar že odda v tisk; pri sedanjem zavlačevanju bo namreč zdaj veljavni SP 1962 morda tako zastarel, da ga bo mogoče uporabljati samo z etimološkim slovarjem v roki. Bojan Čop, l. r. Na 176. seji Komisije 7.4.1977 je bil formuliran odgovor B. topu, ki je bil 12.4.1977 odposlan B. Čopu, 11. razredu, predsedstvu SAZU in upravniku Inštituta za slovenski jezik. Glasi se: Odgovor na Poročilo o ponovnem pregledu Uvoda v Slovenski pravopis akad. prof. dr. B. Čopa Komisija za pravopis, pravorečje in gramatiko sprejema na znanje, da recenzent akad. prof. dr. Bojan Čop ugotavlja neupravičenost očitka (recenzenta dop. člana prof. dr. Janka Jurančiča), češ »da komisija ni dovolj upoštevala sedanje stvarnosti in naših najnovejših političnih pridobitev«. Na J. Jurančiča očitek, »da je ilustrativno gradivo tu in tam zastarelo in nekajkrat tudi politič-no-ideološko sporno«, se recenzent odziva z mislijo, »da je Pravopisna komisija nekatera pravila v prvobitnem tekstu ilustrirala z imeni inkriminiranih in de- * Tu pa sta na željo B. Čopa izpuščena dva odstavka: prvi govori o nekaterih strokovnih izrazih in o tem, da je Načrt predloga za javno razpravo, ne dokončen predpis, drugi pa o mestu Shakespearovega rojstva. loma celo kriminalnih oseb iz bližnje preteklosti«:, nato pa še z navedbo primerov. ki naj bi jih nadomestili z »dostojnejšimi«; gre za naslednje enote: Kocbek, franejožefooski, Führer, duce, avstro-ogrski,3" gauleiter, Franco. Poleg tega Načrtu zameri pisavo z malo pri »imen/ih/ narodnih praznikov itd., pa tudi imen/ih/ slovitih dogodkov i. dr. (proi maj — kočevski zbor)«. Naše stališče: Navedenih 7 primerov izmed nekaj tisoč, kolikor jih je v Načrtu pravil, nikakor ni mogoče interpretirati kot politično ali ideološko sporne samo zaradi tega, ker so v Pravilih navedeni. V Pravila so prišli, ker se v naši sodobni publicistiki pogosto pojavljajo, in sicer ne glede na to, da gre za družbenopolitično negativne pojave preteklosti, o čemer komisija ni nikdar dvomila. Komisija meni, da je prav, če so v Pravilih tudi taka imena, saj je s tem zagotovljena pravopisna informacija vsem, ki bodo pisali o zgodovini narodnoosvobodilnega boja, o našem predvojnem delavskem gibanju in podobno. II. razred sam umika 3 primere (Kocbek, franejožefooski, avstro-ogrski), prim, zapisnik (št. 21-74 z dne 31. 3. 1977) sestanka pri podpredsedniku SAZU (sklicatelj tajnik II. razreda dop. član prof. tir. Tine Logar). Mislimo, da je najbolje vse praznike pisati z malo (v to smer je šel tudi dosedanji razvoj). Tako je še najmanj komplikacij, zlasti še, ker je pravopis veljaven na vsem slovenskem etničnem prostoru. Nedoločnost recenzenta glede razmejitve te vrste pojavnosti se kaže tudi v njegovih izrazih »itd.« in »i. dr.«, s čimer sploh ne zamejuje razsežnosti tega pojava.40 Primer kočevski / Kočevski zbor sodi pojmovno v kategorijo, katere lastno-imenski status doslej pri nas v SP ni bil uveljavljen; tudi posebna obravnava tega primera v Komisiji (spodbujena z izrecnim vprašanjem) glede tega ni prišla do jasnega zaključka: naknadno je bilo sprejeto mnenje, da naj bi bilo to kategorijo dovoljeno pisati z veliko in malo začetnico. Odločili naj bi praksa in javna razprava. Če pa se Kočevski zbor ne pojmuje kot dogodek, ampak kot naslov organa ljudske oblasti, se itak piše z veliko. Torej ga lahko navedemo na ustreznem mestu Načrta. Da ne bi bilo nesporazuma glede recenzentove formulacije o »prvobitnem tekstu«, ponovno poudarjamo, da obstaja eno samo besedilo (kar je na drugem mestu ugotovil tudi recenzent), torej ni »prvobitnega«. Glede v rokopisu odsotnega izraza PZE nuj pripomnimo, da je rokopis nastal že v letu 1973, poleg tega pa so v pravopisu upravičeno tudi imena iz preteklosti. Za ilustracijo, da Avstro-Ogrska ipd. ni samo posebnost našega Načrta, naj bo navedenih samo nekaj zgledov iz drugih jugoslovanskih pravopisov. Pravopis hrsr. knj. jezika, Zagreb-Novi Sad I960: Austro-Ugarska (73), Josip II (152); Pravopisni priručnik, Sarajevo 1972: Austro-U garska Monarhija (14), Oto fon Bizmark (12), car Hirohito (12); Pravopis na makedonskiot lit. jazik 1977: Aostro-Ungarija (51), Ilabsburgooci (23), habsburški (23), Čari Kaj Sek (34), Bizmark (98), Čano (Ciano 93). Za zglede za slovenska imena na -ič navajajo npr. Mahnič (PP 30), Jeglič (MP 79) ipd. 40 Prim, o tem problemu tudi v SR 1977, 104, SR 1978, 219. Nekatere pri nas moti pisava dan republike, prvi maj, ker so navajeni iz srbohrvaščine Dan Republike itd. Toda v srbohrvaščini pišejo tudi Socijalistička Federativna Republika Jugoslavija, Austro-U garska Monarhija za naše Socialistična federativna republika Jugoslavija, Avstro-Ogrska monarhija, poleg tega pišejo v srbohrvaščini Božič, Uskrs, Sveti Nikola, Bajram, Dan dječje radosti itd., v make-donščini Božik, Veličeiortok, Sveti Nikola za naše božič, velika noč, svetovni dan varčevanja in predvidoma miklavževo. Glede pridevnika Breznik-Ramoošeo velja, da je v Načrtu na pravem mestu (prim, formulacijo »ali pridevniška izpeljanka iz kakega samostalnika«). Tip francjožefovski ni zamenljiv z martinkačurjevski, ker gre pri prvem za pod-stavo dveh imen, pri drugem pa za podstavo imena in priimka; prav tako je gotovo nekaj drugega novomeški, slavonskopožeški. V primeru, da bi avstro-ogrski zamenjali z schlesroig-holsteinski, bi bolj pogosto besedo zamenjali z veliko manj pogosto, poleg tega je Schleswig-Holstein tipično nacistično področje. Primera gauleiter ne moremo zamenjati z laodon, ker ponazarja določeno kategorijo občnih poimenovanj, še manj z dachavski, ker se že sistemsko piše z o-jem pred -ski. Alma Sodnik in Ivana Kobilca sta neprimerno nadomestilo za ponazoritev ustrezne kategorije, ker potrebujemo homonimno lastno in občno ime ženskega spola — Napako Avon (str. 91) bomo popravili, recenzentu pa se za opozorilo zahvaljujemo. Še vedno smo mnenja, da v poročilu akad. Сора citirana imena, rabljena kot ilustracija določenih pravopisnih pravil, ne predstavljajo nič politično spotak-Ijivega. Tudi Slovenski pravopis 1962 je v uvodnih pravilih registriral nekatera od teh (duce 68, fiihrer 68, gauleiter 68) in tudi nekatera podobna (npr. hitler-janec 35) in zaradi njih ni doživel nobene javne graje. Ker pa želimo končati razpravo o teh zadevah in doseči objavo uvoda za javno razpravo, sprejemamo predlog recenzenta akad. Сора oz. II. razreda, da se iz uvoda izločijo imena duče, firer, gavlajter in Franco, tri od njih pa nadomestijo z besedami činkve-čenlo, Valkira, Balzac." Predsedstvo Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko: dr. Jakob Rigler. I. г., dr. Jože Toporišič, 1. r. Sledil je še zadnji sestanek Komisije z recenzentom. Zapisnik tega sestanka se glasi tako: Zapisnik o skupnem sestanku Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko z recenzentom Načrta pravil Slovenskega pravopisa akad. prof. dr. Bojanom Čopom dne 12.5.1977 od 16. do 17. ure v Inštitutu za slovenski jezik v zvezi z dokončanjem recenzijskega postopka Načrta pravil Slovenskega pravopisa. Navzoči: akad. dr. B. Čop; dr. J. Rigler, dr. J. Toporišič; J. Moder, S. Suha-dolnik. Na podlagi sklepa sestanka, ki ga je po naročilu seje predsedstva SAZU z dne 29.3.1977 sklical tajnik II. razreda dop. član prof. dr. Tine Logar dne 31. marca 1977 in ki so se ga udeležili podpredsednik SAZU akad. prof. dr. Bratko Kreft, sklicatelj tajnik II. razreda dop. član prof. dr. Tine Logar in člani predsedstva Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko: dop. član dr. Anton Bajec, znanstveni svetnik dr. Jakob Rigler in redni univ. profesor dr. Jože Toporišič, je Predsedstvo Komisije dne 12.4.1977 poslalo recenzentu akad. prof. dr. Bojanu Čopu pismen odgovor na njegovo Poročilo o ponovnem pregledu Uvoda 41 Seveda Valkira ni ustrezno nadomestilo za firer ja, saj bi moral primer ponazarjati podomačevanje v sedanjem času (ne historično). Balzac za silo ustreza, a bolj ilustrativen je bil Franco, ki je bil naveden zato, ker pisno sovpade (v ostalih sklonih) z našim imenom Franc. Za gavlajterja nismo našli nadomestila. v Slovenski pravopis z dne 16. 3.1977 s prošnjo, da bi ga pregledal, nato pa predlagal sestanek, na katerem naj bi rešili morebitna še sporna vprašanja. Akad. prof. dr. Bojan Čop je odgovor pregledal in na tem sestanku ugotovil, da so bile še sporne točke z Odgovorom na Poročilo o ponovnem pregledu Uvoda v Slovenski pravopis z dne 12. 4.1977 rešene v obojestransko zadovoljstvo in v smislu navodil sestanka z dne 31. 3.1977. Komisija bo v rokopis Načrta pravil Slovenskega pravopisa vnesla vse tiste popravke, ki so bili soglasno sprejeti v recenzijskem postopku in na obeli sestankih z recenzentom akad. prof. dr. Bojanom Čopom. Rokopis z izvršenimi popravki bo izročen II. razredu. Zapisnikar: Stane Suliadolnik, 1. г.; Recenzent: Čop Bojan, I. г.; Predsedstvo: J. Toporišič, 1. г., jakob Rigler, 1. r. Glede na to, da je bil recenzijski postopek na SAZU s tem končan, se je 19.5.1977 sestalo predsedstvo Komisije in tajnik Inštituta za slovenski jezik in vneslo popravke, ki so bili dogovorjeni med recenzijskim postopkom, v originalni izvod Načrta pravil SP, in sicer zaradi možnosti poznejše identifikacije z rdečim flomastrom. Na poznejših kseroksnih kopijah so ti popravki razvidni po debelejšem profilu črt. Medtem je bilo 13. 5.1977 poslano pismo predsedstvu SAZU s prošnjo, naj da dokončno pravnoveljavno obvestilo o obstajanju ali neobstajanju predsedstva Komisije, kajti še po razpustu je SAZU z (bivšim?) predsedstvom Komisije ko-respondirala in ga titulirala kot predsedstvo. Na to smo dobili 10. 6. 1977 naslednji odgovor: Spoštovana tovariša dr. Jakob Rigler in dr. Jože Toporišič V zvezi z dopisom, ki sta ga dne 15/5-1977 naslovila na predsedstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Vas obveščam, da je predsedstvo SAZU na seji dne 3115-1977 preučilo zadevo in ugotovilo: Predsedstvo komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko, ki ga je dne 16/5-1972 imenoval takratni predsednik SAZU akademik Josip Vidmar, je pripravilo načrt pravil za novi slovenski pravopis, tako da gre lahko o javno razpravo. S tem je predsedstvo komisije opravilo delo, ki mu je bilo zaupano. Ker je s tem zaupana naloga predsedstva komisije izvršena, predsedstvo SAZU ugotavlja, da je predsedstvo komisije prenehalo obstajati in se osem njegovim članom zahvaljuje za opravljeno delo. Glavni tajnik akad. dr. Gorazd Kušej, l. r. V vednost: prof. dr. Antonu Bajcu, prof. dr. Janku Jurančiču.* Na dopis nismo odgovorili, ker bi bilo to na SAZU brez pomena. Da je utemeljitev pravno neosnovana. je jasno že na prvi pogled. Že sam naslov Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko kaže, da je imela Komisija širše naloge, kot samo pripraviti novi pravopis, kaj šele samo načrt pravil za novi pravopis, lu * A. Bajec je bil obveščen kot bivši sopredsednik; ni pa znano, po kateri logiki je bil o tem obveščen J. Jurančič, ne pa Inštitut za slovenski jezik. tudi v resnici se je Komisija vsa leta ukvarjala tudi z raznimi drugimi zadevami. Seveda tudi uradni akt ob imenovanju predsedstva Komisije (št. 01-154/1-1972) ni omejeval predsedstva glede nalog, ki jih ima po statutu Komisija, in ni bil časovno omejen na pripravo nove izdaje pravopisa. Ko je bila recenzija na SAZU končno pri kraju in zadeve med avtorji Uvoda in II. razredom razčiščene, se je stvar naenkrat znašla na slovenskem centralnem komiteju. Ko sta sopredsednika Komisije za pravopis, pravorečje in gramatiko za to zvedela, je J. Toporišič dogovorno poslal CK celotno v poštev prihajajočo dokumentacijo, oštevilčeno z 1 do 10. Da so tam to dokumentacijo prejeli, se vidi po tem, da so jo razmnoženo (vendar z izločitvijo prve Čopove recenzije in odgovora Komisije nanjo) razposlali vabljenim na sestanek, ki naj bi bil v zvezi s Pravili 25. maja 1977 na CK ZKS, in sicer pri Marksističnem centru, v Sekciji za idejna vprašanja kulture. Vabil je 19.5.1977 predsednik te sekcije, Jože Volfand, in sicer poleg članov sekcije še naslednje: dr. Janeza Milčinskega, dr. Bratka Krefta, dr. Jožeta Toporišiča, dr. Jakoba Riglerja, dr. Janka Jurančiča, dr. Bojana Čopa, dr. Tineta Logarja, Franca Salija in dr. Borisa Majerja. Sestanek je bil prvotno telefonsko preložen, v resnici pa do njega nikoli ni prišlo, vsaj ob udeležbi sopredsednikov Komisije ne. Neki sestanek je pa vendarle bil, in verjetno je bil njegov sklep, da se rokopis brez vednosti obeh sopredsednikov Komisije razmnoži v 50 primerkih ter razpošlje različnim ustanovam in osebam v presojo. Kakšna je bila ta sodba, avtorjema tega prispevka ni znano, zvedela pa sta, da je bilo v zvezi s tem več sestankov, na katere nista bila vabljena. Ker se je stvar zelo vlekla, je, kot je bilo že povedano, o problemih novegu SP Jože Toporišič poročal na zborovanju slavistov v Portorožu in mimogrede omenil tudi nenavadno usodo rokopisa, spregovoril pa je o tem še istega letu v enem jezikovnih pogovorov na radiu, skoraj čez dve leti pa še v televizijski oddaji Slovenščina v javni rabi, 2. nov. 1978. Šele po tem nastopu se je, tako se zdi, stvar nekam premaknila, čeprav avtorja spet ne vesta ničesar konkretnega, zakaj spet se je večkrat razpravljalo brez njiju. * * * V nadaljevanju je komentiran drugi del Podrobne obravnave zapisa prvotno tujih besed v slovenskem besedilu po posameznih pisavah: najprej so na vrsti grško-cirilične, nato azijske in na koncu dve afriški. Glavni poročevalec Komisije je tudi za te pisave bil J. Toporišič, ki je na podlagi ustrezne literature za seje predlagal osnutke za obravnavo prenašanja posameznih pisav v slovenščino. Na sejah obravnavane pisave je nato glavni poročevalec dajal v presojo strokovnjakom za posamezne skupine jezikov ali za posamezni jezik (glej pripombe k posameznim jezikom oz. skupinam). GRŠKO-CIRIL1CNE PISAVE Pisava stare grščine1* Prečrkovanje i. črke a A alfa — a i I jota ß В beta — b у. К кара у Г gâma — g À Л lambda б A delta —d /г M mi e E epsilon — e v N ni f Z dzêta — dz/z £ д ksi r] H éta — ê o 0 oni i kron & в tliéta — tli n II pi j Q P го — г k j ç 2' sigma — s l v T ta v — t m v Y ipsilon — y n (p Ф fi — pfi X X X lu — ch о y> Ф psi — ps p о) Q omega — б ps V starejši pisavi obstaja še .F(digama) — ro Jц]. 2. Ločevalna znamenja za oba pridiha (spiritusa) in za naglase ostanejo in se tudi stavijo kot v grški pisavi; tako tudi jota subskriptum. Tipografske zamenjave Jota subskriptum se izpušča; enako ločevalna znamenja, ostri pridih /7 pa se zamenjuje s h: "Hon 'Pôdoç Пега, Rhodos. Zamenjave pri domačenju: 1. Crki e in r/ zamenjujemo z e, črki o in (o pa z o: "Koog, "Iloa, 'Aoyj'loyoç, Zr'jvcov — Êros, liera, Arhîlohos, Zenon. 2. Crki v in t zamenjujemo z i: Kvqoç, Jiôvvnoç — Kîr(os), Diönisos/ Dioniz; o zamenjavi teh dveh črk v dvoglasnikih glej točko 3. 3. Crko v za samoglasnikom (razen za o, gl. točko 4) zamenjujemo z v, črko ' pa za vsemi samoglasniki z j: Avhç, 7avz, AïoAoç, Koolaoç — Aolis/Aolida, Zéos, Ajolos/Eôl, Krôjsos/Kréz. Kakor kažejo primeri, namesto aj in oj pišemo v po latinščini podomačenih primerih kar e: Eol, Krez; namesto ej pišemo v takih primerih kar i: EôxXtlôrjç - Evklêj-des/Eoklîd. 4. Samo pisni dvoglasnik on zamenjujemo z u: Movvr/ia — Munihija. 5. Sogl. črke L, ft, ^ in V> zamenjujemo z dz ali z, t ali th (izjemno), ks in ps: Zr/voiv, ваЯ/yg, flrjva, Sdvöo:, 'Oipiyovoç — Zenon, Tàles, tliéta, Ksdnlos, Opsîgonos. * Te opombe so na koncu črkovnih preglednic. 6. Crki o in ç zamenjujemo s s, medsamoglasniški a v podomačenih imenih pa po latinski izreki z z: Aiôvvooç, 2шхдатг]д — Diönisos/Diomz, Sokrâtes/Sôkrat. 7. Znamenje za ostri pridih, tj. /'/, zamenjujemo s h, za blagi pridih, tj- /'/> P11 opuščamo: "Hua, "Eqoç — Hêra, Êros. 8. Dvojne soglasnike zamenjujemo z enojnimi, le yy z n£: 'Аџџсог, Kvûiaoôç, 'Ayyaïoç - Àmon, Knôsos/Knôzos, Angûjos. 9. Črko y pred y, x, % in £ zamenjujemo z м: "Ayyeviôaç, 'Ay/.vga, "Ayxlorjç, Аа@г>у£ — Angenida, Anklra, Anhlses, làrinks. 10. Črko Ç zamenjujemo z z ali dz: Zsi>ç, tr/ra — Zéos, dzêta. 11. Naglasna znamenja pri podomačevanju izpuščamo oz. jili stavimo po zakonih slovenščine. 12. Preko poznejše grške, t. i. itacistične izgovorjave imamo i tudi za nekatere druge dvoglasnike: отог/Eta stihija. Pisava nove grščine2 Prečrkovanje Posamezne črke zamenjujemo z latiničnimi tako kot pri stari grščini, le da je glasovna vrednost črk in črkovnih skupin v veliki meri drugačna kot v stari grščini. Zamenjave pri domačenju 1. Črki at zaznamujeta e: AlvmXia Etôlija. 2. Črka ß zaznamuje v: BdoßaQa Véroara. 3. Črka y pred govorjenim i in e zaznamuje j: yiyaç, Гедџагод jigas, Jermanös. Dvočrkje/i pred samoglasnikom zaznamuje j: Fiavvivod — [janica]. yy,yx,yyv se izgovarjajo kot ng, nk, nh : "A/yeAoç, MayxQicorrjç, \AyyjaXoq — Angelos, Mankriôtis, Anhiulos. 4. Črki si zaznamujeta i, pred samoglasnikom pa ј:Е1дг)1ЧУ.од, Tlrjleiov AXe^nvôgela — Irinikôs, Piljon, Aleksândrija. 5. Črka f zaznamuje z: Zdgxov — Zârkon. 6. Črka r) zaznamuje i: Ilrjfoiov — Piljon. 7. Črka t? zaznamuje t: веаоаМа — Tesalija. 8. Črka X zaznamuje k, le za у in v glas g. riovyxoohaßia Jugoslavija. 9. Črki џл na začetku besede zaznamujeta b, pred samoglasnikom pa mb: MnaXdvoç — Balânos, Ка/.аилаум Kalambâka. 10. Crki vt na začetku besede zaznamujeta d, med samoglasnikoma pa ud: Nxôyy.a Danka, ЛсаџагтСд - Diamandis. 11. Crki oi zaznamujeta i: olxovôfioç, |ikon6mos], črki ov pa u: Лоьтдпул Lutrâki. 12. Crka v zaznamuje i: žvvga Stira; s samoglasnikom o zaznamuje u: 2'ovôa - Sdda; za samoglasnikom a ali e pa d ali U- Г/.avxôç, KvQomi) Glaukos, Evropa; črki vi zaznamujeta i: vïy.ôç, viôç ikon, iô с. 13. Crki tç zaznamujeta с: таахп/л |cakâli] 'šakal'. Crke in sklopi črk. ki zaznamujejo t, zaznamujejo pred samoglasnikom j: i)œç,lœva,voaxvnfj,oç, Ilrjfciov, viôç, olamovtfg j<>s, jota, jo-skiumos, Piljon, jos, jakislis. Dvojni soglasniki se zamenjujejo z enim: Sänne Sâpe. Cirilične p i s a v e3 Cirilične pisave imajo naslednje črke z en ako glasovno vrednostjo: a A a 3 J z n П P ф Ф f б Б - h k K - k P P r X X h в В d a A l c C s ц ц ? Г g m m m t T t ч 4 — č д А - d h h n J Y 11 ш Ш s ж Ж ž o 0 o Preostale črke cirilične pisave so obravnavane pri posameznih pisavah. Srbohrvaška cirilična pisava4 Posebne črke ћ Ћ č ц Џ d/. /b Љ tj e E e f> Ђ d j J j њ Њ nj и И i Tipografske zamenjave Ce ni na razpolago črk с in d ju zamenjamo s с ali dž, (dj za d je manj priporočljivo): Поповић Ђаково Popooic, Popooič, Dako-no/D/.a k ovo/ D ja k odo. Zamenjave pri domačenju Črke t), f) in џ zamenjujemo s č in dž, črki /ь in tb pa z l j in nj in jih potem po slovenskem izgovoru tudi izgovarjamo: Пећ Ђаково Сан-џак, Љубија, Врање — Peč, Džakovo, Sandžak, Ljub i j a, Vranje. Makedonska pisava5 Prečrkovanje e E — e и И — i /ъ /b — I j џ Џ — d ž г Г — g j J — j њ Њ — nj k' K — K s S — dz Tipografske zamenjave Če ni na razpolago črk k in g, ju zamenjujemo s k' in g' ali tudi s k in g (ne pa s с in d): Поленаковик Гевгелија — Polenakovik' ali Pole-nakoDik, G'eog'elija ali Geogelija. — Ločevalni znamenji pri i in e opuščamo. Z a m e n j a ve pri domačenju Namesto k\ g pišemo k, g, sicer kot pri prečrkovanju: Гевгелија — Geogélija. Bolgarska pisava" Prečrkovanje e E — e Градищг — Gradište и И — i Гоадищг — Gràdisie z —й Гълъбина, Лгбник, Казанлгк — TzpHoeo, /Cpzcree, Вглко 4umuTzp — Gälabina, Dïibnik, Kazanläk — Tärnooo, Krasteo, Valko, Dimitär. ь —j Кольо — К 61 jo я Я — ja София — Sofija b Ю — ju ЛЬЭотил — Ljudom.il щ Щ — Št Градищг — Gradište Tipografske zamenjave Če ni na razpolago črke a, jo zamenjujemo z a, le zveze pz. zp in za pred soglasniki zamenjamo z r, r in l: Galabina, Trnovo, Krstev, Viko: na koncu besede pa z -er: Ди/HUTzp — Dimiter. Pomni: Y knjižničarskem prečrkovanju z zaznamujemo z dvema apostrofoma: Граматика на бглгарския език — ... b"lgarskija... Zamenjave pri d o m a č e n j u Pri domačenju delamo tako kot pri tipografskih zamenjavah. Ruska pisava7 Prečrkovanje besedila ё Ё — ё и И — i ь — 7b я Я — ja Tipografske zamenjave Če ni na razpolago ustreznih črk, zamenjujemo ё z e ali jo, è pa z e: Тёркиных Tërkin — Terkin/Tjorkin, Эрмитаж ali ftrmiiaž — Ermitaž. Zamenjave pri domačenju 1. Črko e zamenjujemo z je na začetku besede, za samoglasnikom ter za b in z sicer pa z e (če se v ruščini ne izgovarja kot o ali jo); kadar se v ruščini izgovarja o ali jo, jo zamenjujemo z jo, le za č, ž, š in šč z o: Есенин — .Tesénin: Алексеев — Aleksêjev; Игнатьев — Ignatjev; Семен Semjôn: Пугачев, Краже в Ершев Хрущев — l'uguëân, Krï/Љ, Jer'sôo, Hruščoo. Pri podomačitvi imen je e tudi za soglasniki pogosteje zamenjan z je, posebno v lastnoimenskih končajili ~нев, -лев: Тургенев, Брежнев, Конев, Яковлев, Полев — TurgénjeD, Bréinjeo, Könjeo, Jûkooljeo, Pôljeo. 2. Črko и zamenjujemo z i, le po ь z ji: Иванов — Joànov, vendar Ильич — Wie. 3. Črko bi zamenjujemo z i: Крылов — krilôo. 4. Črki b in z opuščamo, le za л na koncu besede ь večinoma zamenjujemo z j (vendar ~пОЛЬ podajamo s -pol): Севастополь— Sevastopol; Кольцов Кульбакин Рязань Астрахань — Kolcôv, Kulbâkin, Rjazân, Astrahun, vendar Гоголь Даль, Таль — Gôgolj, Dalj, Cid j. 5. Črki /о я zamenjamo z ju, ja: Юрий Яковлев— Jurij, JâkoDljeo. 6. Črko щ zamenjamo s šč: Щерба — Sčerba. 7. Podvojeni samoglasniki se ohranjajo, podvojeni soglasniki pa se pišejo samo s po eno črko: Велоозерск, Чаадаев — Beloôzersk, Caadâ- й Й - j щ Щ — "sč /J I ы — у Э Э — è ЬЮ- ju Pomni: jeo; Анна, Одесса, Анненков Филипп, Спасски Новочеркасск Âna Odésa, ÂnenkoD, Filip, S puški, Nooočerkask. 8. Črko e v končajih navadno zamenjuje je: Афанасев Гриневич Полев Afanâsjev, Grinjévic, Pöljeo. 9. Ruske pridevniške končnice -ij, -aja, -oje/-eje (tudi če so pridevniki rabljeni samostalniško, npr. v imenih) zamenjamo s slovenskimi -i, -a. -o/-e (gl. še prevajanje lastnih imen): Достоевский Крупская, Тро ицкое Dostojevski, Krûpska, Troîcko. 10. V ustreznem soglasniškem sklopu se polglasniki zapisujejo kot v slovenščini: Кре/пль Днепр Ярославль Krémelj, Dnjéper, Jâro-slavelj. Pomni : 1. Pii že podomačenili imenih (lahko tudi na neruskem ozemlju) ohranjamo ustaljeno glasovje; tako pišemo in govorimo Pripjet, Dnjéster, Dnjéper, Njémen, Kijev ipd. 2. Samoglasnike na sploh izgovarjamo tako, kot jih pišemo, ne upoštevamo redukcije, tj. niti ne akamo niti ne ikamo, ne zaokrožujemo, ipd.: Москва je Môskva, ne [maskvâ], Ленинград je Leningrad, ne |liningrâd|. Ло/поносов je Lomonôsov, ne [lamanôsaf], ampak [lomonôsovi], 3. Namesto palataliziranih soglasnikov govorimo navadne, slovenske; namesto trdega l govorimo srednjega. Ukrajinska pisava8 Prečrkovanje besedila e £ e e G je i I i Потебня £фрем !ванко Ykpa на Виниченко Куп янсь (• ï Ï и И » Poiebnjâ Jefrém Ivanko U krajina V ynycénko Kup'jâns'k ji У b ю я Я Юшлхан Потебня Вахтач Щорс Рильсь г<ий У" j" ./usmén Potebnjâ Bahmâé Ščors Ryl's'ky j щ Щ šč b Pomni: Ukrajinski г prečrkujemo kot g in ga tudi izgovarjamo kot naš g\ Ужгород — Vžgorod. P r e č r k o v a n j e prevzetih 1 a s t 11 i h i 11 o 1) č n i h imen Postopamo enako kot pri prečrkovanju »krajinskega besedila, le da и zamenjamo z i. 1, izpuščamo, za л in н (na koncu) pa zamenjamo z j: Виниченко Viničenko, Рильський Riljski Zamenjave pri domačenju Zamenjave so iste kot pri prečrkovanju, le da se и in ue zamenjujeta z i in ije: ь po soglasnikih se izpušča, le za I in n se zamenja z j; znamenje ' za soglasnikom se izpušča, dva zaporedna j pa zamenjamo 7. enim: Виниченко Viničenko, Рильський Riljski Pomni: 1. Pridevniške končnice se pri pridevnikih in samostalnikih slovenijo. 2. Dvojne soglasnike poenostavljamo, npr. Втниця Vinica. 3. Ruska oblika ukrajinskega imena se ohranja, če je pri nas uveljavljena, npr. Kijen. Beloruska pisava0 P r e č r k o v a n j e besedila ë Ë ë il i b Ю ju y Y й э Э è Ь ' я Я ja e E е ы у Pomni: Beloruski г prečrkujemo kot g in ga tudi izgovarjamo kot naš g: Агняцвет Agnjacvet. P r e č r k o v a n j e prevzetih lastnih i 11 občnih imen Kot v ruščini. Tipografske zamenjave Namesto črke ë se rabi e ali jo, namesto è in й pa e in v. Zamenjave pri domačenju 1. Črka e se zamenjuje z je na začetku besede, po ь in po ', sicer pa z e: Ельск, Яугеньева, Забор e- Jéhk, Jaogenjeoa, Zabôrje; He крашевич — Nekraščoič. 2. Črka ë se zamenjuje z jo: Аёсик. Нёма HC ki. Могилёв Ljôsik, Njömanski, Mogiljôo. 3. Črke э i /o Я, г Mahala. 17. Člena v arabskih zemljepisnih imenih navadno ne pišemo; pri osebnih imenih se piše z veliko začetnico in ločeno od imena; namesto I v al pred d, t, s, z, r in s izgovarjamo kar te glasove, piše pa se ali al ali pa / priličimo naslednjemu zobniku: Al Šams, Aš Šame [alšams, aššams). 18. Končni h v zahodni transkripciji, ki se v arabščini ne izgovarja, se pri nas izpušča: Gizeli Gize. 19. Namesto angleških zapisov sh, ij in q uporabljamo slovenske š, j in k: Sharif, Yusuf, Abdel Qader Sar if, Jusuf, Abdelkader. Hebrejska pisava12 1. Črko bet podajamo z b ali o po izgovorjavi: Beer Seva, Tel Aviv. 2. Črko eade podajamo s c: Ichak. 3. Vse tri vrste e-ja (cere, segol, hataf segol) pišemo kot e: Rahel. Ester, Eliezer. 4. Obe vrsti i-ja (hirek gadol, hirek katan) zapisujemo z i: Aliza, Pinhas. 5. Polglasnik podajamo z e in ga potem tako tudi beremo: Gideon, v nasprotju s tem pravilom pa nemi polglasnik opuščamo: Avraam (pri nas podomačeno kot Abraham). 6. Vse tri a-je (kamac gadol. patah, hataf patah) podajamo z a: David. Kaiman, Jaakov. 7. Vse tri h-je (he, het in kaf) zaznamujemo s h in tako tudi izgovarjamo: Jehošua, Rahel, Mordehaj. 8. Črka he je na koncu besede nema, zato jo v slovenščini opuščamo: Lea, Mose. 9. Črka jod se po izgovoru piše ali samoglasniško ali soglasniško: Jchak, Ijar, Jom Kipur. 10. Črko kaf po izgovoru zaznamujemo s k ali h: Hanuka, Kohen, M ordelia j. 11. Vse tri o-je (holam, kamac katan, hataf kamac) pišemo in izgovarjamo kot o: Cipora, Dov, Naomi. 12. Črka pe se po izgovoru piše kot p ali f: Purim, Efraim. 13. Obe vrsti s-ja (sameh in sin) zaznamujemo s s: Sukot, Israel (sicer podomačeno kot Izrael). 14. Črko šin podajamo s š: Saul. 15. Oba *-ja (tet in tav) se pišeta s i: T iveri ja, Tihe. 16. Obe vrsti u-ja (šuruk, kubuc) pišemo z и: Baruli, Sulhan Aruh. 17. Črka vav se po izgovoru piše ali samoglasniško (kot o ali u) ali soglasniško (kot v): Amos, Tamuz David, Levi. 18. Črko zajin pišemo z z: Ilazan. 19. Pike kot znamenja za dolgost soglasnikov ne upoštevamo; pišemo torej samo po en soglasnik, ne dvojnih: Aba, Jom kipur. Pač pa pišemo in izgovarjamo dvojne samoglasnike: Beer, Ilaârec. 20. Kadar se namesto b, k, p izgovarja v, h, f, se tako tudi piše: Tel Aviv, Kohen, Efraim. 21. Naglas je v hebrejskih besedah večinoma na zadnjem zlogu (vendar tudi na predzadnjem: M osé, Efraim. 22. V podomačenih imenih se piše in govori, kakor je že sprejeto, npr. Jeruzalem, Izrael, Ilajfa. Tako sploh biblijska imena. 23. Člen ha pišemo skupaj z besedo, ki jo določa: Ilaarec. Pisava sodobne perzijščine13 1. Obe vrsti a-ja se zamenjujeta z enim slovenskim: Abâdân, Balh -Abadân, Bâlh. 2. Vse tri vrste /i-ja podajamo s h: Ilajdarabad, Ilorasan, Herat |hajdarabâd, horasân, berat); nemi h na koncu opuščamo tudi v pisavi: Šahnameh Saliriamé. 3. Črka, ki zaznamuje j, i ali ej, se zapisuje po tem izgovoru: Jezd. Nišapur, Hej — [jezd-, nišapur, rêj]. 4. Črka q (kani) se v sodobnih imenih po izgovoru podaja ali s k ali z g: Kazvin ali Gazvin — [kuzvin ali gazvin]. 5. Črka g (gajn) se podaja z g: golam [golam). 6. Srednjenebiii À• se podaja s k: Kerman — |kermân). 7. Črka p se podaja s p: Pehlevi — [pehlevi]. 8. Oba f-ja se podajata s t: Turan, Tehran — [turân], Téhéran. 9. Črka vav, ki zaznamuje v, и ali od, se zapisuje po tem izgovoru; v starem jeziku zaznamuje namesto glasovne zveze od zvezo ao: Ne-haoend, Mehranrud, Ferdoosi — [neliavénd-, mehranrud-, ferdôysi]. 10. Vse štiri vrste z-ja podajamo z z: Zendžan, Reza, Ilafez, žalil — |zendžan, réza, hâfez-, žalil]. 11. Podaljšane soglasnike, v glavnem v besedah arabskega izvora, pišemo in izgovarjamo navadno: Satt — Sat. 12. Hamza in ajn se opuščata: ' Ardabil, 'Iraq — Ardabil, Ira к. 13. Namesto kratkih perzijskih i in и pišemo v sodobnem jeziku e in o: llafiz, Bustan — Ilafez, Boslan. 14. Naglas je večinoma na zadnjem zlogu. Pisava hindujščine14 bh — bh Bhiroani — Bliinani cli — č Ranchi — Ranči chh — čh Chhatarpur — Čhatarpur dh — dh Ludhiana — Ludhjdnu gh -gh Gliaziabad — Ghazjabdd h — h Hatras — Hatras - se ne izgovarja v angleški pisavi za samoglasnikom: Etamah i — j ob samoglasniku Bareilij, Naini Tal, Gliaziabad — Bare jli, Nujni, Tal, Ghazjabad j — dž Jaipur — Džajpiir jh — džh Jhansi — Džliansi kh — Њ Kliaragpur — Khardgpur n vseh štirih vrst — n: Canchipuram, Ananipur, Kanker, Varanasi — Kančipdram, Anantpur, Kanker, Varanasi au — ao Aurangabad — Aordngabad pli — ph phalgun — phalgûn rh — rh Garhmal — Garlmal sh — š Shioa — Šioa •s — s sasthi — šaštlii th — th Hathras — Ilathras — D Gmalior — Godljor У — j Ramayana — Ramajdna Dvojni soglasniki se zamenjujejo z enojnimi: Bissau — Bisào. Naglašujemo edini ali prvi dolgi samoglasnik oz. prvi kratki, če v besedi ni dolžin; pri zloženkah je lahko po več naglasov: Ajinêr, Etäuüh, Jhunsï, Anantpur — Ajmêr, E/Hàvah, Džhansi, Ânantpur. I'oinni: Та načela veljajo za vse indoarijske jezike indijskega podkontinenta; taki jeziki so npr. bengalščina, nepalščina (uradni jezik), pandžabščina, maratščina, urdujščina ...; tudi za stari sanskrt. Indonezijska pisava15 ch h ali k po izgovoru: chabar — |lmbar ali kâbar] d j dž Djakarta — Džakarta e e obeh vrst: Sulaoesi, Kepulaoan — jsulavési, kepulavan| h h obeh vrst: Halman, Labuhan — [halman, labuhan] i i v zvezah ia, iu, ui: dia, liuk, bui — |dia. link, bui] j v zvezah ai, oi: Kroi — Kroj j — j bu jung — [bujung-] sj š Sjarif — [šarif j (j č Tjilatjap — čilačdp и —o za a: Krakatau — Krakatao и v zvezah ua, iu in ui: Kuala Lumpur, liuk, bui — [kuâla lumpiir, liuk, bui) m o IVonogiri — Vonogiri Nekatera imena se pišejo tudi po nizozemskem ali angleškem pravopisu z ustrezno vrednostjo črk in skupin črk, npr. niz. oe — u, angl. j — dž: jazz — [džaz-]. Malajščina. ki je sorodna indonezijščini, pa se ravna po angleški pisavi. Vietnamska pisava1" a a obeh vrst: Ha-noi, Soc-trang — H a noj, Sokčang C — k Ca-mau — Kàmav ch — č Cho-lon — Côlon d z Ilai-duong — Hâjzuong d d Da-nang — Danang e — e obeh vrst: Ilue, Kien-an — llué, Kjénan gi z Gianh — Z an gh — g Ghine — Gine h h Hanoi — Hand j i - i Ghine — Gine j če je naglašen sosednji samoglasnik: Kien-an, Hanoi Kjénan, llanôj k kh nh o p h qu tr — k Kito, Kien-an — Kito, Kjénan k Khanh-hoa — Kànhoa — nj nlia — [njâ] — a vseh treh vrst: Th.anh-h.oa, Plia-guoc, Truong-son Tanhôa, Fagook, Čvongson — f Phu-jen, Hai-phong — Füjen, Hajföng — ko Quang-binh -— Koangbin — č Soc-irang — Sokčang vseh vrst: Phu-yen, Trung-bo Füjen, Čungbo če je naglašen sosednji samoglasnik: Quang-binh, Ca-mau Koangbin, Kamao My-tho — Mito če je naglašen sosednji samoglasnik: Vinh-yen Vinjen — s Long-xuyen —- Lôngsujen Ločevalna znamenja za vseh šest tonov se opuščajo. и v i j Kitajska pisava17 Latinične prepise kitajskih glasov v slovenščini odražamo ANGL, pomeni angleški, PIN. pa pinjinski prepis; primeri brez so skupni vsem prepisom. PIN. ANGL. takole: oznake с ch с Cunnzhen — Cilndžen dž Chi-fu — Džifu ANGL. ch с C h'ih — Či ANGL. hs i Hsinhua — Šinliua i i i Hsinhua — Sinhua pred samoglasnikom ali za njim: Piao, Taiman [рјац ali pjaoj, Tâjvan h h Ilonan —■ lionan ANGL. se ne izgovarja v zvezah ih ieh, üeh, yell, yiieh: Ch'ili, Cli'ieh, Ch'üeh, Y eh, Y üeh Či, Čje, Čje, Jé, Jie je del dvočrkij v zvezah ch, sh, rh, sh, zli (gl. na ustreznem mestu) ANGL. i — ž Jen — Žen ANGL. к' - k K'an — Kan ANGL. к — g Kan — Gan ANGL. p' — P P' an — Pan ANGL. p - b Pin — Bin PIN. Srbohrvatski Jb . . ... lj Ruski ... JU Srbohrvatski H> . . ... nj Ruski ... ja Srbohrvatski h.....č Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o rezultatih razprave. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Jože Toporišič, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, Založba Obzorja, Maribor, 1978, 343 str. André Vaillant, Grammaire comparée des langues slaves, Tome V, La syntaxe. Éditions Klincksieck, Paris, 1977, 282 str. Radosao Boškooič, Odabrani članci i rasprave, Črnogorska akademija nauka i umjetnosti, Titograd, 1978, 491 str. Čakaoska rič 1, Split, 1978; Čakavski sabor — Katedra za književnost i knlturu, 119 str. Voprosij slavjanskogo jazykoznanija i literaturovedenija. Materialv к VIII. meždunarodnomu s"ezdu slavistov (Ljubljana, 1978), Sbornik referatov i o!>-zorov, Moskva, 1978, 260 str. B.O. Korman, Lirika Nekrasova, Iževsk, Izdatel'stvo »Udmurtija«, 1978, 299 str. Erik Egeberg, Norsk litteratur om de slaviske og baltiške folks kultur 1977, Materialer til en bibliografi, Universitetet i Oslo, Slavisk-baltisk institutt, Oslo, 1979, 68 str. Dunaj in njegovi Slovenci, Turistični priročnik, Knjiga Mladje, Izdal in založil Klub Mladje (Dunaj/Wien — Celovec/Klagenfurt) s sodelovanjem Slovenskega informacijskega centra (Celovec/Klagenfurt) vigredi 1978, 191 str. Erich Prune, Zum Problem sprachlicher Interferenzen im bilingualen Gebiet in Kärnten. Studia Carinthiaca Slovenica — 1. Band/1, knjiga (2. Auflage), Kla-genfurt/Celovec 1979, 62 str. Revijo sofinancira Raziskovalna skupnost SR Slovenije