iiHmiimmiHmiuiHhiiHiMmiimiiUHiMOluiiHiiimiuiHmiHiiiiHMiMMiMH OMLADNI GLASI posvečeni slovenski mladini, Uredil in založil TISKALA »KATOLIŠKA TISKARNA« yv§) 1891. <3^ Jijd M so T KAZALO. Angelskemu mladeniču Sveti Alojzij Gonzaga Pozabljeni cvetici Mlado življenje Pastirček Miha , Sirota ..... Planiki..... Čudno drevo . Pred pomladjo Marija pomočnica Utopljeni zvon Na počivalu . Dedek ..... Cerkvica v gozdu Nagrobne misli Alojzijeva slavnost Volk..... V Rim!..... Stran . . 1 3 . . 23 . . 24 32 . . 34 . . 42 . . 43 . . 48 . . 49 . . 53 . . 54 . . 59 . . 60 . . 84 . . 85 . . 98 106 l-AiksUuUsiUsskskAjki! it Angelskemu mladeniču. o rodu plemenit in slaven, Še bolj po duši plemenit, Čistosti angelske navdahnen-Na zemlji že 3vetnik očit. Zapustil si sveta slepSto, Izbral v samoti stan miru, Odprl trpinu blago roko, Posvetil se na vek Begu. Na n.ebu zdaj te med krilatci, Obseva večne olave žar. — Izprosi nam mladenič rajski, Da te posnemamo vsekdarl A. Medved. Sveti Alojzij Gonzaga. O kako lep je čist rod v svetlobi; kajti njegov spomin je večen, ljub Bogu in ljudem. Modr. hi. VI. 1. ffeWIadi ^itateljr Gotovo si že videl sliko sv. Alojzija; morda jo imate v domači hiši, no, in ako tudi ne, v šoli pn prav ^gotovo visi na steni ali pa je naslikana na vašo šolsko zastavo. Videl si, kako sveti Alojzij kot mladenič v duhovski obleki kleči pred svetim križem, v roki ali pa poleg sebe ima odprto knjigo in v bič zvezane vrvice, ter lepa bela lilija cvete poleg njega. Tudi slišal si že kaj o tem mladem svetniku, kako pobožno in sveto je živel vse svoje žive dni, in da je šel čist, nedolžen kakor angel v nebesa. Ker obhajamo letos tristoletnico njegove blažene smrti, hočem vam, ljubi slovenski otroci, popisati ob kratkem življenje svetega Alojzija in podati nekaj lepih naukov, katere si zvesto ohranite v svojih srcih, ter mu skušajte postati enaki v ? A A --- 1* «--------0-^3» * f nedolžnosti, sicer pa da ga posnemate v goreči spokornosti, ako bi bil kateri že žalil Boga. Alojzij Gonzaga je zagledal luč sveta 9. marca 1568. leta v gradu Castiglione v Lombardiji na Laškem. Njegov oče Ferdinand je bil mejni grof kastiljonski in knez rimskega cesarstva; mati Marta Tana Santena pa je bila piemonteška plemenitnica in dvorna gospa španske kraljico Izabele. Kakor more šibka in nežna cvetica rasti le, ako je zavarovana pred vsako sovražno silo, tako je klila tudi »kastiljonska lilija«, naš sv. Alojzij, v varstvu preskrbne vrtnarice, svoje ljubeče matere. Čuvala je cvetko, katero so jej poslala nebesa sama,"da je ni zamorila mrzla slana, slana ostudnih grehov. Zalivala jej je marljivo, da ni usahnila in ovenela, s pravo živo vodo, z božjo besedo in z lepim zgledom. Prvi besedi, kateri je jel mali Alojzij izgovarjati, bili sta »Jezus«, »Marija«. Štirileten deček si je poiskal v veliki domači hiši majhen kotiček, kjer je najraje prebival in na tihem molil. Največje veselje mu je bilo, ko se je pogovarjal z ljubo materjo o svetih rečeh, o dobrem Bogu, ki je iz ljubezni do nas prišel na svet, da nas je odrešil večnega pogubljenja, o angelcih, ki varujejo vselej in povsodi vse dobre ljudi, o Mariji, materi božji, katero smemo imenovati tudi svojo mater, o svetnikih, ki se sedaj v nebesih vesele in za j nas prosijo. j, o^------------------- ©g>-<-- Y ]n malemu dečku je kipelo srce nebeške ra- Y dosti ter koprnelo po oni večni sreči, katero uživajo zveličani v nebesih. Tako je rastel mladi svetnik »v modrosti in starosti pri Bogu in pri ljudeh«, prav po vzvišenem zgledu božjega deteta Jezuščka. Mladi čitatelj! si - li tudi ti tako pobožen, pohleven, moder, kakor je bil sv. Alojzij ? Ako hočeš biti srečen v življenji, srečen na veke, živi, kakor je živel ta svetnik! Pobožna mati je na tihem želela in upala, da postavi kedaj svojo snežnobelo lilijo tja pred oltar Gospodov, da bo cvetela v čast kralju vseh kraljev, ki tam stanuje v tabernakeljnu. Njena najsrčnejša želja je bila, da postane njen sinček mašnik, ki bo pred oltarjem opravljal sveto daritev. Drugače pa je mislil oče Ferdinand; bil je hraber vojak, in kot tak je želel, da bi tudi sin postal njemu enak, češ, vojaški stan je najbolj slaven, vse se mu mora pokoriti. Da bi dobil sinko veselje do vojaškega stanu, kupoval mu je vsakovrstnih igrač : vojakov za celo vojsko, topov in druge vojaške priprave toliko, da je mogel sam postaviti po tleh celo vojsko. Pripovedoval mu je povesti o slavnih junakih, ki so se v bojih hrabro vojskovali, ter dobili zato zlate in srebrne svetinje in križce. Koga izmed vas, otroci, ne bi se polastila želja po takih svetinjah? Tako je bilo tudi z Q5>_c-—--t3( I @S>-<--- Alojzijem. Jako rad je poslušal pripovedke o< vojskah J in junakih, in oče mu je naredil veliko veselje, ko ga je vzel seboj v vojaški tabor pri Milanu. A božja roka ga je varovala, da ni ostal dolgo v tej hrupni družbi, kjer je bil v največji nevarnosti, da bi grešil. Nekega dne je nabasal majhen top s smodnikom in ga izstrelil. V tem pa je stopil na tako nevarno mesto, da ga je top, ki je izstreljen od-letel nazaj, skoro pobil. Ta nesreča ga je prestrašila, da se mu je vojaški stan tako pristudil, da si je precej želel iti domov. Se bolj pa ga je ganil opomin njegovega učitelja, ki ga je posvaril zaradi nekih nespodobnih besed, ki jih je deček slišal med vojaki in jih časih ponavljal, ne vedoo, kaj pomenijo. In dasi ta napaka ni bila zanj smrtni greh, ker je bil še premlad in ni umel, kaj govori, vendar se je zato ostro pokoril vse svoje življenje. Ko je moral oče odpotovati v Tunis, poslal je Alojzija domov k pobožni materi. Sedem let star je jel moliti dnevne molitve v čast Materi Božji, sedem spokornih psalmov in mnogo drugih molitvic, katero je vestno opravljal vsak dan in jih ni opustil niti v najhujši bolezni. V osmem letu je prišel s svojim mlajšim bratom Rudolfom v Florenco na dvor toskanskega vojvode Frančiška Medici, da bi si pridobil raznih potrebnih znanostij, zlasti, da bi se naučil mnogo ^ 03=—=---^e© jezikov. Alojzij je bil tu v dušni nevarnosti, ker ^ življenje v krasnih palačah med visoko gospodo je bilo velikokrat jako nelepo in zapeljivo. A skrbno se je ogibal vseh posvetnih veselic; bavil se je le z učenjem in se vadil v pobožnosti. Z mnogim zatajevanjem in z molitvijo je postal pravi angel v človeški podobi; rudečica ga je oblila, ako je le slišal kako nedostojno besedo. Cital je posebno rad življenje Jezusa Kristusa in premišljeval skrivnosti svetega rožnega venca. Deviško čistost matere našega Odrešenika je tako zelo častil, da je časih premolil cele ure pred njeno sliko. Kmalu po svojem dohodu v Florenc-o je opravil prvo sv. izpoved in pri tej se je tako zelo kesal radi otroških nedostatkov preteklega življenja, da se je poleg izpovednice nesvesten zgrudil na tla. Po vsprejemu tega sv. zakramenta je rastel še vedno bolj in bolj v popolnosti. Skrbno je preiskoval in premišljeval vse občutke svojega srca, vse svoje besede in dela. In kar je zapazil, da bi utegnilo škodovati njegovi čisti duši, zatrl je z vso silo, da se je oprostil vsake strasti. Nekega dne je naredil pred sliko Marije device obljubo vednega devištva, in Bog ga je utrdil v tem s svojo milostjo, da niti. skušnjav zoper to čednost ni več imel. Leta 1579. je zapustil Alojzij s svojim bratom šole v Florenci in se podal v Mantovo na dvor ^ vojvode Viljema. Mladi svetnik tedaj še ni dopolnil v --„- ljubila, in je moral odriniti na daljni španski dvor, ki je bil v tedanjem času najslavnejši v celi Evropi. Ko so se popotniki nekega dne na ladiji pogovarjali, kaj bi bilo, ako bi jih napadlo turško bro-dovje, vzkliknil je Alojzij: »Oj, da bi nam Bog naklonil to srečo, da bi mogli med neverniki pretrpeti mučeniško smrt!« Tri leta je ostal Alojzij s stariši na španskem dvoru; videl je vse, kar ima svet velikega, lepega in pogubljivega. Kaka nevarnost za nedolžno, mladostno srce! A roka božja je varovala pobožnega mladeniča, da mu vse premnoge hrupne in zapeljive veselice niso omamile srca. Kakor samotar je živel na kraljevem dvoru in podvojil je svoje molitve in spokorna dela. Predno se je lotil kakega dela, vprašad se je vselej: »Kaj koristi to za večno življenje ?« Te modre besede so mu bile trden ščit zoper vse napade varljivega sveta. In tako je ohranil tudi tukaj deviško svojo čistost. Razven molitve in dobrih del je bila Alojziju edina skrb : učenje. Lenobe, katera je začetek vseh pregreh, ogibal se je skrbno kakor greha samega. Učil se je modroslovja in že v 15. letu svoje dobe je naredil iz tega predmeta javno preskušnjo. Dvorne gospe se niso mogle načuditi pobož-nosti mladega svetnika; rekale so, da se jim zdi, ^ da kastiljonskega kneza sin nima telesa. Alojzija OS-o--»_$! T pa vse to ni prav nič motilo. Rad je obiskaval ^ cerkve, trikrat na teden se je postil, v petkih je vžival le nekoliko kruha in sploh se je zadovoljeval s tako pičlo hrano, da so se vsi čudili, kako more sploh še živeti. Spal je na leseni deski, katero je skrivaj polagal v posteljo, da se je med spanjem pogosto prebudil; kajti o polnoči je vstajal k molitvi celo v najhujši zimi. V tem času je dobil Alojzij v roke nekatera pisma, katera so pisali apostolski misijonarji iz družbe Jezusove v daljni Indiji, kjer so z veliko gorečnostjo oznanjevali Kristusovo vero in razširjali kraljestvo božje med neverniki. Ta misijonska poročila in premišljevanje življenja svetnikov so vzbudila v mladeničevem srci gorečo željo, da bi enako deloval v vinogradu Gospodovem in, ako je božja volja, kri prelil za blagor duš. Ker so bili oni misijoni večinoma v rokah jezuitov, sklenil je stopiti v red sv. Ignacija. Ko pa je zvedel oče, kaj sin namerava, postal je jako nevoljen in s silo mu je hotel prepoditi iz glave take misli. Leta 1584. se je vrnil grof Ferdinand s celo družino iz Španije v Italijo domov. Tu mu je sin zopet izrazil svojo prošnjo, katero je podpirala tudi njegova pobožna mati. a oče se ni dal pregovoriti. Da bi se Alojzij nekoliko raztresel, poslal ga je z bratom Rudolfom na razne italijanske gradove. Povsodi so ga odvračevali od njegovega poklica " Jk --°--«-- T in mu obetali prijetno življenje. A kaj bi moglo omamiti srce onega, ki je že davno pozabil na svet, ki hrepeni le po nebesih? »Kaj mi koristi za večno življenje?« S temi malimi besedami je odgovarjal svetnik na vsa laskava vabila. Alojzij se je vrnil domov, a svojih mislij ni izpremenil. Nekega dne je ležal grof bolan v svoji sobi in želel govoriti z Alojzijem. Poslal je služabnika, naj ga pozove. Ta pa najde vrata zaprta. Skozi majhno odprtino zagleda mladeniča klečečega pred Križanim, ko si ravno biča razgaljeni hrbet. Ves ginjen se vrne nazaj in pokliče gospoda, da se sam uveri o sinovi pobožnosti. Solze mu zaigrajo v očeh, in takoj sklene uslišati Alojziju ponižno prošnjo; saj je dobro poznal njegove srčne želje, katerim pa se je tako dolgo ustavljal. Zaupajoč na božjo pomoč stopi svetnik zopet pred očeta ter mu pravi: »Oče! Vselej sem bil pokoren vašim poveljem; ukažite mi, kar hočete! A jaz vam povem, da me Bog kliče v red, katerega sem si izvolil, in da se dotlej protivite božji volji, dokler mi ne dovolite, da izpolnim svoj sklep«. Grofa so ganile v srce te miloproseče otroške besede in odgovoril je: »Sin, zasekal si mojemu srcu rano, ki bo še dolgo krvavela. Ocl nekdaj sem te ljubil bolj nego vse svoje otroke, in ti zaslužiš, da stavim na-te vse svoje nade; ker pa te je poklical Bog v svojo službo, ne < --*Hsa zadržujem te več. Pojdi, blago dete moje, kamor T te hoče Gospod, in nebesa naj ti dado srečo povsocli!« Takoj se napoti Alojzij v Rim, kjer prejme 21. novembra 1585. redovno obleko sv. Ignacija. Ko so mu kot najmlajšemu novincu določili zakotno sobico v samostanu, domneval si je, da je sedaj najsrečnejši človek pod solncem, kjer more brez ovire z Bogom občevati. »Tukaj je kraj mojega miru, tukaj hočem počivati!« vzkliknil je v neizmernem veselji. Poslej je sklenil živeti popolnoma po redovnem navodilu. Ako ga je kdo opomnil na njegov plemeniti stan, oblila ga je rudečica samo sramežljivosti. Najljubše opravilo mu je bilo, ako je hodil po rimskih ulicah in nabiral miloščine in ako je stregel bolnikom v bolnišnicah. Uboštvo je ljubil tako zelo, da ni nikdar hotel rabiti novega orodja. 20. novembra 1587. je naredil Alojzij slovesno redovno obljubo in potem prejel iz škofovih rok nižje duhovne redove. V tem pa je moral za nekaj časa zapustiti tiho samoto in se vrniti domov. Dva njegova sorodnika sta se namreč sprla radi neke dediščine. Nikakor se nista hotela sprijazniti. Zato so pozvali Alojzija na dom, naj on posreduje med njima. In res! kar niso mogli storiti odrasli možje, storil je mladenič z malimi besedami. Raz- " srjena plemenitaža sta se zopet sprijaznila. < A ' A ---------- o--,-—--- Kot angel miru se je ločil Alojzij ocl doma meseca marca 1590. in se na povelje prednikov napotil v Milan, da bi tam nadalje obiskoval bogoslovne šole. Tukaj je po božjem razodetji zvedel, da bo kmalu umrl. Meseca novembra istega leta so ga pozvali v Rim. Na lastno prošnjo se je smel nastaniti v ozki, temni sobici, v kateri ni bilo ničesar razven trde postelje, lesenega stola in majhne omare za knjige. Njegovi redovni sobratje so ga večkrat videli zamaknjenega v molitvi, in ves vesel jim je časih pravil: »Čas je, da pride smrt po-me; kajti, ako bi živel dalje, moral bi se še bolj bati za svoje zveličanje. Ako bom prejel sv. redove, imel bom mnogo več odgovornosti«. Leta 1591. je neka kužna bolezen v Rimu mnogo ljudi pomorila. Jezuitje so ob lastnih troških sezidali bolnišnico za uboge, katerim so sami stregli. Tudi Alojzij je bil med strežniki. Z veliko gorečnostjo jim je pomagal in jih tolažil ter opominjal sobrate, naj vstrajajo v svojem krščanskem delovanji. Radi velikega truda je tudi Alojzij obolel in 3. marca istega leta je legel na posteljo. Bolezen se mu je tako shujšala, da so ga prevideli s sv. zakramenti; a vendar je še ozdravel. Neka počasna mrzlica pa ga je mučila še cele tri mesece, dokler ga ni spravila v grob. On pa je tudi v bolezni na-| daljeval svoje zatajevanje, vstajal je o polnoči k mo-^ litvi in mnogo premišljeval o Bogu in o nebesih. ^ as«---^D© ? y Osmi dan po prazniku sv. Rešnjega Telesa je A bil navidezno tako čvrst, da so ga predniki hoteli poslati iz Rima na deželo, češ, tam se bo ukrepil in pozdravil. On pa je povedal, da ne more oditi, ker ne bo preživel več enega dne. Na nujno prošnjo je prejel sv. popotnico in zakrament sv. poslednjega olja. Ker na večer ni bilo videti kake smrtne nevarnosti, ostala sta le dva brata pri postelji. O polnoči sta ga slišala moliti: »Gospod, v tvoje roke izročim svojo dušo!« Mrtvaško bled in s potom oblit je ležal v zadnjih trenotkih. Oči je imel vprte v križ, katerega je držal v roki. Duhovnik, stoječ poleg njega, jel je moliti molitve za umirajoče, Alojzij ga je zvesto poslušal; slednjič pa je rahlo vzdihnil: »Jezus!« in njegova angelska duša je zletela iz solzne doline v nebeške višave. Tako je umrl ta čisti in pobožni mladenič po polnoči 21. junija 1591 v štiriindvajsetem letu svoje dobe. Radi mnogih čudežev, ki so se godili na njegovo priprošnjo, uvrstil ga je papež Gregorij XV. 1. 1621. med blažene. 2. decembra 1726 pa ga je Benedikt XIII. slovesno razglasil za svetnika in ga izvolil krščanski mladini za zavetnika in zgled srčne nedolžnosti in čistosti. Mladi čitatelj! Prečital si življenje svetega Alojzija. Prepričan sem, da ti je čitajočemu govoril notranji glas: »Tudi jaz moram tak biti!« Ljubi ^ moj! Slušaj ta mili klic svoje vesti; trdno skleni, j --- da hočeš v bodoče posnemati svojega zavetnika, * Ne zabi nikoli tega sklepa! Živi, kakor je živel sveti Alojzij, da tudi ti postaneš svetnik! Pa mi porečeš: »Jaz da bi bil svetnik? Sveti Alojzij je bil res svetnik, ker je bil svet, pa je bil tudi grof in je živel celo na cesarskem dvoru; jaz pa nisem svet in tudi grof nisem, temveč neznaten učenec, za katerega se nikdo ne zmeni razven mojih starišev«. Le počasi, ljubi moj! Prazen je tvoj izgovor. Tudi ti si lahko svetnik po božji milosti, ako le hočeš, in povem ti, da ne bodeš ne prvi, ne zadnji otrok-svetnik. Poglej le sveto Germano! Pastarica je bila, neznana celemu svetu. Sedaj pa postavljajo njeno sliko na oltarje in njeno slavo oznanjajo vsi narodi. Koliko je bilo svetih otrok, ki so po pet, deset ali petnajst let stari pretrpeli za Kristusovo vero najhujše muke in so si izvolili raje smrt, kakor da bi z grehom žalili Boga. Imenujem ti-le: sv. Romana, Celzija, Pergcncija, Simeona, Rudolfa, AVernerja in med devicami sv. Nežo, Emerencijano, Evfemijo in Teklo. Zadnji dve sta bili sestri in sta na Slovenskem, v Trstu, prelile kri za sveto vero, prva 14, druga 12 let stara. Ljubi moj, tebi pa ni treba dati svojega življenja za Kristusa; sedaj v naših krajih ni več tistih časov, da bi radi vere ljudi morili. A vendar ti povem, da moraš darovati Kristusu vse svoje -----»^p! -- Y življenje, ako hočeš biti njegov ljubljenec. Glej, ^ on je prijatelj otrok, ki vedno kliče : »Pustite male k meni!« Hiti torej v njegovo naročje, da te vzame v svoje varstvo. Morda pa, dragi moj, ne veš, kako ti je treba posnemati sv. Alojzija. Zato ti podam tu kratko navodilo, po katerem uravnaj svoje življenje. Sv. Alojzij je začel Bogu služiti takoj v mladih letih, ko se je komaj zavedal, da je na svetu. Prve njegove besede so bile: »Jezus! Marija!« S celim srcem je ljubil svojega Stvarnika, njemu je posvetil vse svoje življenje. Oj, srečna duša, ki je tako z Bogom združena vse svoje žive dni! Ljuba mladina! Cveto ti še dnevi rajske pomladi, neskrbna vživaš veselje in prijetnosti; žalost ti je neznana. Srečna si, da ne veš kako, a zvedela bodeš kmalu, ko stopiš v leta. In tedaj si bodeš želela nazaj teh srečnih ur — a ne bo jih več! Vzdihnila bodeš: »Oj, mladost, ti si zbežala, ni te več nazaj!« A ti spomini na pretekla mlada leta bodo sladki in prijetni le, ako jih preživiš nedolžno in pobožno. Gorje ti, ako bi te spomine kalila ti zavest, da si lahkomiselno zapravila zlati čas zorne mladosti. Kesala se bodeš, a kesanje ti ne bo izbrisalo spominov. Zato, ljuba mladina, živi pobožno, ponižno, poslušno! Blagor ti, ako se privadiš na božje zapovedi že v mladosti! Srečna ^ bo tvoja starost. og«-- ---- T Skrbi za svojo dušo, ki je neumrjoča. Umrl bo T vsakdo izmed nas prej ali slej. In kaj potem . .. ? — Nebesa ali pekel! Živi tako, da te smrt nikdar ne najde nepripravljenega. Kakoršno življenje, taka smrt. V miru boš zatisnil oči v mrtvaškem spanji in se zbudil tam v srečni večnosti nad zvezdami. V to svrho pazi vedno in povsodi na svoje srce, da je ohraniš čisto. Spominjaj se, da je Bog povsodi pričujoč; on pozna vse tvoje misli, sliši tvoje besede, vidi vsa tvoja dela. Za vse bodeš moral kedaj dajati odgovor. Ljuba mladina, pazi torej na svoje oči, na svoja ušesa, na svoj jezik in sploh na vse svoje dušne in telesne zmožnosti! Stvarnik ti jih je podaril, da jih rabiš njemu v slavo in sebi v zveličanje. A gorje ti, ako jih zlorabiš; večno pogubljenje si ž njimi nakopavaš! Ogibaj se slabe druščine, kakor strupene kače. Beži pred hudobnimi tovariši, sicer bodeš gotovo grešil in žalil Boga. Ne zaupaj svoji stanovitnosti, češ, meni to ne bo škodovalo! Veruj mi, da s svojimi močmi ničesar ne premoreš, ako te ne podpira Bog s svojo milostjo. In Bog ti bo odtegnil svojo dobrotno roko, ako ne boš poslušal svarilnega klica svoje vesti. Zato ti kličem zopet: »Varuj se slabih tovarišev!« Da si ohraniš čisto srce, moraš se varovati lenobe. Lenoba je vseh grdob grdoba. Moli in delaj! Moli mnogo! Brez goreče molitve ne moreš A A <32=-*-----=-<5® Q$>-=-- ostati prijatelj božji. Delaj vestno po svojem stanu! Y Mlad si še, v šolo hodiš; uči se torej marljivo, ker le sebi nabiraš z ukom zaklade, katerih rja ne sne, katerih molji ne pokončajo. Kesal se bodeš vse svoje žive dni, ako sedaj zanemarjaš šolske dolžnosti. Ves svoj uk in trud in vsako svoje delo pa daruj in posveti ljubemu Bogu! Vsako jutro in med dnevom vzdihni na tihem: »O Jezus, vse kar delam, darujem tebi v čast in v zveličanje svoji duši. Mili prijatelj otrok, blagoslovi moje delo!« Oj, ljuba mladina! Ako bodeš tako združevala delo z molitvijo, bo vse tvoje dejanje in nehanje, da, vse tvoje življenje neprestana molitev, Bogu prijeten dar! Oj, kolike zaklade si bodeš nabrala za nebesa! Blagor ti v smrtni uri! Z vsem svojim srcem pa ljubi in časti blaženo devico in mater Marijo! Izročuj se njenim prošnjam ; saj je ona »začetek našega veselja«, »tolažnica žalostnih« in »pomoč kristijanov«. Kadar te mučijo skrbi in te nadleguje žalost, ker misliš, da si nesrečna, zateči se v njeno obrambo, ona ti bode pregnala žalost in oveselila tvoje stiskano srce! Priporočaj se tudi varstvu svojega krstnega patrona in svojega angela varuha, da te vodita po težavni, tesni poti skozi viharno zemsko življenje — v srečno večnost! A A --S® 05—c- T Prejemaj često svete zakramente! Pristopaj pogosto k mizi Gospodovi! Nebeška jed, angelski kruh, Telo Jezusa samega te bo poživilo in pokrepilo, da boš zmagala vse skušnjave zapeljivega sveta ter ostala stanovitna do konca. Ljubi svoje stariše in vse svoje dobrotnike! Bog ti jih je dal, da ti kažejo pot v nebesa. Koliko so že trpeli s teboj tvoji stariši! Koliko je skrbela za-te tvoja dobra mati in se trudil tvoj skrbni oče! Oj, vračaj jim tolike dobrote vsaj s srcem, polnim ljubezni, da jim vsaj nekoliko vrneš, kar jim popolnoma vrniti ne bodeš mogel nikdar! Mila mladina! Spominjaj se torej vedno, da si ustvarjena za nebesa, ne za ta svet. Nebesa so tvoja prava boljša domovina, svet pa je le dolina solza! Zato skrili za svojo dušo, ker 1» eno imaš in ta je neumrljiva. Zaničuj mamljive zabave in naslade sveta. Pravega veselja ti svet ne more dati; kar ti ponuja vabljivega, je bridka prevara; ne daj se premotiti! Kakor vodena pena in kakor dim izgine posvetna sreča in radost, srce pa pusti prazno in potrto. Le čisto, z Bogom združeno srce te bode osrečilo i v tem i v onem življenji. Zato pravi sv. Avguštin: »Za-se si nas ustvaril, o Gospod, i in nemirno je naše srce, dokler v tebi ne po- ^ čiva!« In slovenski pesnik Virk poje: »V čistem le srcu sreča kraljuje, Srce nedolžno razveseljuje. Sreča prebiva sredi srca, V srci poštenem ti je doma.« Popisal sem na kratko življenje deviškega mladeniča sv. Alojzija. Letos, 21. junija bode preteklo ravno tristo let, odkar ga je poklical Gospod med izvoljence božje. Tristo let se že raduje z angeli in svetniki v nebeških višavah, gleda božje obličje ter prosi za ljubo mladino, katero so mu sveti oče Benedikt XIII. izročili v varstvo. Sveta Marija Magdalena Paciška, redovnica karmelskega reda, ga je videla v prikazni v nebesih. Ona pravi, da vživa tam toliko slavo, kakoršne si ne more nikdo domišljevati, in da je njegova svetost ne-izrečna, katero si je pridobil kot mučenec ljubezni. V zahvalo za neštevilne dobrote, katere deli Bog po priprošnji sv. Alojzija, pripravlja se vsa krščanska mladina, da dostojno poslavi ljubega ji zavetnika s tem, da svečano praznuje tristoletnico smrti njegove. Na Laškem, Španskem, Francoskem, Nemškem in drugod: povsodi hočejo letos slovesno praznovati god sv. Alojzija. Mnogo pobožnih otrok pojde celo na božjo pot v daljni Rim, da tam pomoli na grobu svetnikovem in se pokloni svetemu ~5etu Leonu XIII. Oj, kako veseli bodo sv. oče, ? ko boclo videli, kaj dela krščanska gorečnost celo med otroki in kako ljubezen goji mladina do vzornika nedolžnosti! Ljubi slovenski otroci! Tudi vi bi gotovo radi romali na grob sv. Alojzija v Rim; a to je le malokomu mogoče. Vendar pa se hočemo v duhu tudi mi prestaviti v sveto mesto, poklekniti na njegovo gomilo in prositi njegovega varstva. Vrhu tega trdno sklenemo, da ga bodemo posnemali v vsem svojem življenji. Bogoljubno in krepostno hočemo živeti vse svoje žive dni. Na dan sv. Alojzija bodemo skupno prejeli zakrament presv. Rešnjega Telesa in se goreče priporočili njegovim pri-prošnjam, da se kedaj ž njim snidemo v svetih nebesih. Ako bomo tako storili in ostali zvesti svojim obljubam, gledal bo sv. Alojzij z veseljem na nas iz nebeških višav in prosil pred prestolom večnega Boga, da usliši naše zaupne prošnje. Zato kličemo iz dna svojih mladih src: Sv. Alojzij, varuh nedolžnosti, izprosi nam dar svete čistosti! J. Benkovič. as-« Pozabljeni cvetici. vendar še si pri življenji! Kako vesel sem te, cvetica, — PozdravljenaV pogledu na- te Od radosti žare mi lica. Po svetu hodil potnik truden, Vrtove zrl sem, loge, trate — Sledu o tebi nisem našel, Spomina nisem našel na-te. Nebes dražestna porojenka, V dolino solzno presajena, Zakaj te svet tako prezira, Zakaj tak6 si zapuščena? Saj ti najlepša si cvetica, Kar pomlad nam cvetic poraja, Kar vrte jih krasi umetne, Kar vir planinski jih napaja. Kjer ti poženeš kal globoko, Cvetov nešteto s tabo vzklije, Kjer tvoja širi se vonjava, Življenja zor veselo sije. A v svetu zdaj tako si redka, Cvetica zorna, duši mila; Srca nikjer, nikjer ni roke, Da tebe skrbno bi gojila? In vender še si pri življenji! Ohrani Bog ti drago nežnost, Probujaj rast in cvetje tebi, Cvetica zabljena — hvaležnost! M. Opeka. i l Mlado življenje. Slika. o sem se bil po dolgih letih povrnil v rodno vas ter mi je oko zopet zrlo zeleno fjF5^ ravnico, sredi katere čepi nekoliko po-^,~beljenih kmetskih hiš in pa gosposki gradič, stoječ na nizkem holmci, v čegar vznožji se vije bistra reka, vzbudil se mi je živo spomin na mladega junaka, s katerim te hočem, čitatelj, seznaniti. Nedaleč od gradiča je bil priden človek zajezil reko ter si ob jezu postavil malin. Nevoljno je pljuskalo ovrto valovje po širocih koritih, a kedar sta se vzdignili zatvornici, hej, s kako jezo je gonilo tedaj dvojico velikih koles! Reka, malin, ravnica in vas in okrožujoče hribovje — to je bil celi svet za malinarjevega devet- ali desetletnega sinka. Neverjetno je stresal z glavo, ko so mu bili nekdaj govorili v šoli, da so tamkaj one za hribovjem velike vasi in mesta . . . Stoprav ko so mu mati isto dejali, jel S"-- ®E>-°-- ^ je verjeti, zakaj oni morajo vedeti, saj gredo časih Y daleč na božjo pot. Ali vendar si ni želel videti onih lepih reči j, o kojih je že toliko čul, ni želel ločiti se od domače reke, od koles, katerih klopotanje ga je tolikokrat zazibalo v sen. Zadovoljen je časih se-deval po cele ure na deski, katero mu jc bil oče položil čez korito ter gledal penečo se vodo. A časih je lazil okoli gradiča, občudoval kameniti kozi stražeči vhod ter ugibal, zakaj ni videti žive duše okoli velikega doma. A kako se je začudil, ko je necega dne hodeč ob vodi uzrl na mostu pred gradom dečka in deklico. Metala sta kruh v vodo, a približati se jima ni upal. Skril se je v vrbe ter ju gledal. Odslej je sleherni dan hodil tja na most, ter je sedeč na kameniti klopi občudoval lepe kočije, v katerih se je vozila došla gospoda. Cestokrat je ugibal, čegava da sta pač ona otroka, kdo da bi bili vsi oni ljudje, ki bivajo sedaj v gradu. Večkrat je že sklenil, da popraša mater, toda se je vselej sramoval. Nekega večera je slonel pri materi na ognjišči in gledal, kako so iskre odletavale od gorečih polen. »Mati«, reče končno s tihim glasom . . . »Mati, čegavi so oni otroci . . . oni gosposki . . .« »Glej ga, grofovi... so iz mesta«, odvrne mu iA Q3«-------o-Z® as«—--- »Grofovi, grofovi«, šepeče deček . . . »Tudi jaz hočem biti grof, da bodem imel takov grad in da bodem tako oblečen, kakor sta ona-dva«, zaldiče ter upre svoje oko v mater, ki se glasno zasmeje ter reče: »Tonček, glej, da bodeš kedaj pošten človek. Vidiš, grof ne more biti slehernik, a mi smo revni ljudje.« »Zato pa . . . ker ni slehernik . . .« Umolkne ter se zamisli. A zakaj bi ne mogel biti grof, roji mu po glavi. Cesto je sedaj mislil na to, da hoče kedaj biti grof. In zakaj tudi ne? Hodeval je vsak dan sedet na klop ob mostu. Deček in deklica sta pogosto prihajala iz gradu ter si igrala po rebri, ob rekinem bregu, a časih sta si upala celo v čoln, katerega je grajski ribič imel tamkaj priklenjenega. Razradostil se je vselej Tonček zroč ju vesela.. Kako rad bi tudi on ž njima igral, toda . . . Kako jima je prijetno, si je časih mislil. Kadar pa je kak sluga pritekel iz gradu tu* ju odganjal od vode, stresnil je Tonček z glavo ter dejal: »Ne, tako pa ne bi hotel biti. Pokazal bi mu!« In požugal je s pestjo. Zapazila sta končno »gosposka otroka« — tako ju je nazival Tonček — dečka ter se mu približala. Vsa kri je silila Tončku v glavo, ko sta pritekla < --- ------ na most ter se radovedno predenj postavila. Vedel ni, ali bi stisnil klobuk pod pazduho in stekel ali kaj . . . »Nič, naj me gledata . . kakor da sem Bog ve kako čudo«, si je naposled mislil ter jel gomb pri telovniku vrteti. »Vidiš ga, kakšen je . . . kar bos«, deje deček svojej tovarišici. Zasmejeta se oba. »A čegav si ?« vzklikne deklica namežikajoč bratcu. Molče je gledal Tonček pred-se. Komaj se je premagoval, da mu ni ušla solza. Gosposka otroka sta med seboj govorila. Ni ju razumel. »Nemški znata«, začudil se je ubogi deček. »A glej, kakšen klobuk ima«, zakriči gospo-dek . . . »Lasje so mu ga predrli.« Na vse grlo se zakrohoče. »Oh, da bi me ti videl v nedeljo! Škoda, da so oče skrinjo zaklenili, kjer je novi klobuk . . . Čakaj, pokažem ti ga v nedeljo«, govoril je Tonček sam za-se ter nekako pomilovalno pogledal sme-joča se otroka. Vstal je, da bi odšel, toda v istem hipu mu je gospodek potegnil klobuk raz glavo ter stekel ž njim. Tudi deklica je pokašljujoča smehu pobegnila za njim. Nataknila sta klobuk na palico ter ga vrtela v zraku. Solza je zableščala Tončetu v očesu. Rad bi bil za njima tekel ter jima vzel klobuk, pa ga ? je bilo strah. ^ Q>,-£—c-------»-$£> --- Gori na gradu se je prikazala pri odprtem I oknu gospa, kličoča otroka, ki sta popustila klobuk na trati ter odhitela. « Najrajši bi bil Tonček zavriskal, ko je zopet dobil v roke klobuk. Ogledal ga je pazljivo od vseh stranij, se-li ni kaj poškodoval, pogladil ga žalosten motreč povečano luknjo ter stekel domov potožit materi. Sklenil je, da nikoli več ne pojde pred grad. »Oh kako so poredni ti otroci. So-li vsi taki, ti grofovski?« izpraševal je, kažoč materi klobuk. Mati se mu je smejala. »Pa nemški znata ... A tja ne pojdem več . . . Ali vendar, mati, bodo-li hoteli oče mi jutri dati novi klobuk? Pojdem se pokazat v njem . . .« »Saj si dejal, da ne pojdeš več tja«, deje mu mati. »Pokažem jima . . . Igrati pa ne bi hotel ž njima, mati.« In res si je izprosil za drugi dan novi klobuk. Vso noč je sanjal o dečku in deklici, kako se mu čudita. »Poredna sta«, čula ga je mati govorečega v snu. Težko je druzega dne čakal na klopi, kedaj da se od kodi prikažeta grajska otroka. Kedar je bilo čuti kakšen ropot v gradu, vselej si je popravil klobuk na glavi ter menil: »Gresta«. — Z | grajskega dvorišča je pridrdrala kočija. Gospa, o < 8e~--- > katerej je sodil, da mora biti mati onih dveh, sedela je v njej. Prijazno se je nasmejala dečku, ki je bil snel klobuk z glave ter ga vrtel na kolenu. Dolgo časa je zrl Tonček za njo, dokler se mu ni kočija skrila v oblakih prahu. Naposled sta prišla. Kako težko ju je bil čakal! Toda se nista zmenila zanj, ampak sta zlezla v čoln. »čakajta«, si je mislil, »me že gledata«. Gledal je, kako sta skakala v čolnu ter ga gugala, da je visoko pljuskala voda. »Glej jih, prevrneta se«, je govoril. Dekletce je zlezlo na zadnji del čolnov ter veselo plosnilo v roci. V istem hipu je bratec zamajal čoln. Tonček je zamižal groze. Začul je krik. Ko je odprl oči, videl je nedaleč od čolna plavajoče dekletce. Za hip ga je prešinila misel: prav je. Ko pa je videl dečka bežečega proti gradu ter kričečega na vse grlo, spravil je varno klobuk pod klop ter hitel k vodi. Sedaj pa sedaj sta se prikazali roki ali pa krilo dekličino nad vodo. Ozrl se je Tonček, ni li nikogar druzega blizo. Od grada sem je hitel sluga. »Predno ta pride, utone« sodil je deček, pokrižal se ter planil v vodo. Že je dosegel dekletce . . . njeni roki sta se ga krčevito oklenili. Poskušal je priti k bregu . . . voda se je strnila nad njim . . . Prebudi se na bregu. QE>—=-—--»—3_o------'- A »Mati . . . mati, mrtva je«, zakriči in solze mu porose oči . . . A druzega jutra ni mogel vstati. »Boli me . . . tukaj . . . tukaj . . . povsodi«, ječal je, ko ga je prišla mati budit. Od tedaj ni več vstal. Ležal je teden dnij v vročici ter bledel, da se potaplja . . . Časih pa, kedar se mu je razvedril duh, govoril je materi o najljubšej mu misli, da si kedaj kupi takov grad ter postane velik gospod . . . »In če umrješ?« vprašala ga je nekdaj mati. Pogledal jo je osupel. »Pojdem v nebesa« odgovoril je čez čas. A mati si je brisala solze ter ga objemala. Ne dolgo za tem je umrl. Nasmeh mu je igral krog usten, ko je na mrtvaškem odru ležal mej cvetjem, katero je bila poslala grofica. Povedali so jej bili o njem. »More-li vzrasti tako plemenito srce pod kmetsko streho ?« dejala je baje ter si utrnila solzo . . . A. Buran. g: <žl ^ ^ - ^^ 2a fc 3 OS«- T Pastirček Miha. J3J,ladi Miha goni A denarja nima, V travnate livade Šli so z doma mati; Past ovčice bele, In morda bi tudi Past rogate čade. Ne hoteli dati. Tam pri cedi skače, Vrišče in prepeva, Da goščava gorska, Breg in dol odmeva. Veseli se Miha, Z njim priroda cela; Miha poskakuje, Jagnjeta ž njim bela . V vas prinese kramar Raznovrstne robe: Nože, gombe, škarje, Pisane podobe. Pa pastirček Miha Bistra je glavica, Ve, kje strica Vida Polna je mošnjica. Kupi mladi Miha Trombo si rumeno, Gedo žene v loko Travnato, zeleno. Pase, pase Miha, Trobi, trobi v doli, Da doni po dragah Trombe glas okoli. Miha pa ugleda Trombo vmes rumeno, Vleče ga in miče, Rad bi kupil eno. Pa utihne Miha In posluša ptiče: — »Tat! tat! tat!« mu vrana Z vrha smreke kliče. « -r T »Cak, čak, čak!« ga kara Srakoper na pldti; »Vid, Vid, Vid!« pa z gabra Brglez se ga loti. »Strah!« kriči mu šoja, Ker je vzel petice; »Pet petič!« pojejo V žitu prepelice. Vsi vedo že, Miha, Kaj se je zgodilo; Še kobilar kliče: »Bilo je obilo!« Vse ti oponaša, Ne le ptice v zraki; Cuj še menki, žabe Karajo te v mlaki: »Vrag, vrag, vrag!« ti prva, »Nuj, nuj!« druga kvaka, »Le ga, le ga!« tretja — Zmerja te vsa mlaka. Pribrenči mu brencelj: »Beži, beži, beži!« Miha, kaj pomišljaš? »Kar domov jo vreži.« Kjer pod grmom v listji Suhem zašepeče, De ubogi Miha: Kače so prežeče. Kar na pašo goni, Ni bil plašen Miha, Danes pa od straha Bevež komaj diha. Ko domov gre v mraku, Zdaj je pa najhuje: Miha nočne sove V goščevji začuje. -«3® t »U-huhu!« se sova »Vjem te, vjem te!« In naprej od čede Miha jo ubere. dere; »Miha, kaj se kisaš?« »»Kje žival je naša?«« Mati pozvedava, Striček ga popraša. »Mati, danes ptice Vse so grozo pele; Sove pa so vpile, Da me bodo vjele — Kramar je prodajal Trotnbe, ljubi striček, Jaz pa grem, ukradem Skrivno tvoj mošojiček; »Trombo to le kupim, Trobim ž njo na paši, Pa žival že slednja Zmerja me in straši. T »Prosim te, odpusti Greh mi, ljubi striček, Nikdar več ne bodem Segal v tvoj mošnjiček!« »»Kaj? Denar si kradel, Miha iz mošnjice? Dobro, da te niso Okljuvale ptice! »»Glej, da več ne vzameš. Da ne bodo pele Ptice še grozneje, Sove te pa vjele!«« Mladi Miha goni V travnate livade Past ovčice bele Past rogate čade. Trobi, vrišče Miha, Hrib in dol odmeva — Groze mu nobena Ptica več ne peva. Tone Korinjski. Sirota. ®li imaš še mater, ali ti ni še umrla ? -— O, če jo imaš clobro mater, hvali Boga in |p=sa mou za nj0i c|a t{ j0 j30g ohrani! — Ona ^Oskrbi za te in te ljubi, ko nihče ne na svetu. (t Ona te je učila prva spoznavati Boga in moliti, ! ona ti je prva zasadila ljubezen do Boga v srce, ona čuva vedno nad tabo, in skrbi za tvoje telesno zdravje. O hvali Boga, da ti je dal dobro mater, in ti jo ohranil! ---- ©g«------ Tam pod gričem v mali vasi pa je stala hi- T šica, in v ti hišici je bil deček, ki ni imel več matere. Umrla mu je, ko je komaj dobro začel govoriti, in zato ona ni mogla skrbeti zanj, in Jer-nejček je zastonj jokal po materi, — matere ni bilo več na zemlji. In ubogi Jernejček je imel samo očeta, in ni imel brata, in ni imel sestre. Očeta je imel, pa oče je bil reven, in delati je moral in hudo trpeti. Zato je bil malo doma, in ubogi Jernejček tudi očetove ljubezni ni dosti občutil. Stari Marijani ga je izročil oče v varstvo. Pa kaj naj stori revna ženica zanj, ko se sama komaj še plazi po zemlji ? In jeseni in čez zimo očeta celo nič ni bilo doma. Šel je daleč proč od doma kruha služit. Tam v daljnem Hrvaškem je delal v sneženih gozdih, in podiral velikane drevesa na tla. Jernejček pa je bil doma in stara Marijana je bila pri njem. Pa je jokal, hudo je jokal za materjo. Vendar če je bil sirota zdaj na zemlji, pa ga Bog ni pozabil. Bog mu je vzel mater, ker je to bila njegova volja. On mu jo je dal, on mu jo je vzel. In on, ki mu jo je vzel, je vsemogočen, in skrbi zanj, da tudi mati ne bi mogla tako. Da se je pa Jernejček jokal za materjo, to ni nič čudnega. Saj je človeku Bog zasadil v srce ljubezen do matere, ljubezen do starišev. Kako j naj bi ne jokal torej, če izgubi ljubljeno mater? ^ <33w.------=>-$© 3* Res je, da človeka tolaži v ti žalosti zavest, da bo mater zopet videl na onem svetu, in da Bog skrbi zdaj zanj, pa Jernej ček je bil majhen in ni vedel še tega, in če so mu tudi pripovedovali, ni še razumel, kaj se to pravi. Bilo je kmalu po smrti materini. In Jernejček je klical mater, — pa je ni bilo od nikoder. Pa je Marijana stopila k njemu in ga tolažila: »Tiho, tiho Jernejček, matere ni, šla je proč, šla je v nebesa, in tam te čaka, da prideš za njo.« Pa Jernejček je jokal naprej in je klical: »Mati, mati!« — Pa matere ni bilo. In zopet ga je tolažila Marijana: »Umrli so mati, ne bo jih več nazaj, tam so v nebesih pri Bogu.« »Pri Bogu?« vpraša Jernejček, »zakaj pa pri meni ne?« z nova zaihti. »Bog jih je hotel imeti, pa jih je poklical.« »Pa mene ni hotel imeti?« »Zdaj še ne, na zemlji moraš še ostati, pa priden biti in jokati se ne smeš. pa prideš k materi, ko te pokliče ljubi Bog.« Jernejček umolkne. Ni razumel, kar mu je dopovedovala Marijana, in tudi vprašati ni vedel kaj, pa je molčal in se tudi jokal ni, ker se je že ! In še je klical časih mater, pa ker je le ni bilo, utolažil se je polagoma, in ni več zdihoval po nji. zjokal. f y In Jernejček je rastel, pa je začel hoditi z drugimi otroki in se igrati ž njimi. Pa mu je zopet časih hudo bilo pri srci, ko je videl, kako imajo drugi otroci mater, kako ljubeznivo skrbi za nje, on pa nima matere, da bi ga rada imela in skrbela zanj. In časih se je celo zjokal, kedar je posebno občutil izgubo matere. Iv sosedovim je rad hodil, in s sosedovim Martinkom in Jožkom so je rad igral. Tam na vrtu so se veselili in skakali, in so bili vsi srečni. In tako so se nekega dne zopet igrali. Pa zakličejo sosedova mati: »Martinek, Jožek!« in Martinek in Jožek poskočita in potečeta k materi. In še Jernejček gleda za njima, ko privriskata nazaj vsak s kosom kruha v roki. Pa hočeta, 1 da bi se z nova igrali. In ko sta tako vesela in mrvita kruh, pa Jernejčku solze privrejo iz očij in vse veselje do igranja je proč. In ko silita vanj, da naj pove, kaj mu je, zakaj se joka, pa še huje joka, in smili se jima, in še onadva začneta jokati, in jokajo se vsi trije. Pa se je sosedovi materi čudno zdelo, da je tako tiho naenkrat postalo na vrtu, pa so šli pogledat, kam so se neki izgubili. Pa jih vidijo, pa se jim še bolj čudno zdi, kaj jim je in pridejo bližje. »Kaj pa vam je, da se jokate ?« vprašajo. Pa nobeden nič ne spregovori. ©3>-°---^--<£© --———°-=3® Y V !• »No, Martinek, povej, kaj ti je?« »Ne vem«, odgovori Martinek in si briše solze z rokavom. Ali mati hočejo zvedeti, kaj pomeni ta jok in vprašajo Jožka: »Pa ti povej, kaj se je zgodilo, ali ste se skregali ?« »Ne, nismo se.« »Zakaj se pa potem jokaš?« »Ker se Jernejček.« In zdaj se mati obrnejo k Jernejčku: »Kaj ti je, Jernejček?« Pa Jernejček se začne z nova jokati, in ko to vidita Martinek in Jožek, ne moreta se tudi ona dva zdržati solz, in zopet se jokajo vsi trije, mati pa jih gledajo in ne veclo, kaj bi počeli. Nekaj posebnega mora biti, in to morajo zvedeti, kaj je. Če ne pojde drugače, bodo pa ostreje jih prijeli. A še skušajo najprvo z lepa zvedeti in z nova začno izpraševati: »Povej Martinek, kaj se jokaš?« »Ker se Jernejček«, odgovori Martinek in mati zopet vprašajo Jernejčka, in mu ljubeznivo govore: »Jernejček, ali sta ti Martinek in Jožek kaj naredila?« Jernejček odkima, da ne. »Kaj pa se je zgodilo, Jernejček? Kar povej, vse mi povej, in nič se ne boj«, pobožajo ga po lici. In Jernejček s solznimi očmi pogleda sosedovo Y mater pa jokaje pravi: A ' & gg«------—-.-— s© »Matere nimam«, in še bolj začne jokati. In T zdaj se tudi sosedovi materi milo stori, ko gledajo siroto, pa se jim vendar čudno zdi, zakaj se ravno zdaj, tako rekoč kar na lepem, joka, ko so mu mati že zdavnaj umrli, in se je pred kratkim še veselo igral, in zato vprašajo: »Pa zakaj si se kar naenkrat začel jokati, ko si bil prej še vesel? Kaj pa te je spomnilo, da nimaš matere?« »Martinek in Jožek.« »Vidva? — Zakaj ga pa žalostita?« »Saj ga ne«, spustita se v jok, »sam se ni hotel igrati, pa se je jokal.« »Ali res Jernejček?« vprašajo mati. Jernejček pokima. »Pa si dejal, da sta te domislila Martinek in Jožek.« In zopet pokima. »Kako to«, čudijo se mati, »ko pravita, da ne, in tudi ti sam praviš, da ne? Povej Janezek, nič se ne boj«, pobožajo ga, »kar vse povej, zakaj si začel jokati.« In Jernejček jih milo pogleda, pa si obriše solzne oči in vse pove. In pove, kako da so klicali Martinka in Jožka, pa sta nazaj prišla vsak s kosom kruha, pa se je začel jokati, in sta se potem začela tudi Martinek in Jožek. — In ko je to povedal, smilil se je sosedovi materi, pa so mu ©g«-:--—----——---«8© Y f »Pa pojdi z mano, dala ti bom kruha!« In Jernejček je šel in kruha dobil pri sosedovih od tistega dne vsak dan. Tako je bilo, ko je bil Jernejček še majhen. Pa ni bil zmerom tako majhen, rastel je in je začel hoditi v šolo in je marsikaj začel razumevati. Hodil je v šolo, in v šoli je slišal, kako so »gospod« pripovedovali o Bogu, ki je vse ustvaril, ki ljubeznivo skrbi za vse ljudi, in hodil je v cerkev in slišal, kako mora vsak človek umreti, pa da bomo vstali od smrti in na onem svetu se vsi zopet videli in radovali se v nebesih, če smo pravično živeli in umrli na zemlji, in marsikaj mu je postalo jasno. In domislil se je na svojo mater, in sladka tolažba mu je stopila v srce. »Tamkaj so mati, v nebesih so mati. Priden hočem biti, da bom ljubo mater zopet videl pri Bogu.« Govoril je sam pri sebi in se tolažil. In bolj ko je rastel Jernejček, bolj se je potolažil zastran matere. Ce se mu je pa še časih milo storilo, umiril se je z besedami: »Tudi jaz bom umrl, pa jih bom zopet videl. Ljubi Bog, tebi se izročim, ti me pripelji k moji materi, ti skrbi za-me.« In ljubi Bog je skrbel zanj in ga ni zapustil. Vzel ga je mizar v bližnjem trgu za učenca, in tam se je izučil za poštenega mizarja — in bil 2 srečen, če tudi ni imel več matere na zemlji. In €S>-----«-—-o-^g© ©3«--------«5© je postal star in je umrl, kakor mora umreti vsak " človek, in je umrl srečno in pravimo in je zagledal svojo mater — v nebesih. — In zdaj je srečen in sreča ta ne bo nehala nikdar, ker sreča ta je večna. Ali zdaj bi pa tudi tebi rad nekaj povedal, ki si bral to povest. Ako imaš še mater, beri, kar sem pisal v začetku te povesti, in zapomni si dobro, pa delaj tako. Vendar pa, če imaš mater, moraš biti pripravljen, da jo izgubiš. In kedar jo izgubiš, kedar ti umrje, domisli se, kar si bral o Jernejčku. Hudo ti bo in jokal boš, jaz vem to, in ti ne branim jokati se. O le jokaj sirota, če si izgubil dobro mater, vendar potolaži se! Ce si jo izgubil, nisi jo izgubil za zmerom, videl jo boš zopet na onem svetu. Vdaj se v voljo božjo ! Bog ti jo je dal, Bog ti jo je vzel, Bog bo tudi skrbel za-te. In če si imel mater rad, pokažeš ji svojo ljubezen, če boš molil za-njo, in pošteno in pravično živel na zemlji, da prideš v nebesa, kjer se boš na veke združil z materjo in vžival večno srečo pri ljubem Bogu. Podgrajski. o--^-.-----—--^g® r pi a ni k i. Jl?J>a sivi skali vrh gora Planika zre iz tal, Pod njo studenec mal šumlja, Hiti v dolino val. Za njim cvetica milo zre, Težko ji je srce: »Ponesi vir v dolino me, Kjer mnoge so sestre. Glej, tu nevihta dan na dan, Glasno, ostro buči; Ce pa oblak zbeži teman, Vročina me mori. Tam doli je tako lepo, V veselji vse živi, Moj vir, ne veš, kako močno, Moj duh si v dol želi.« Vir čuje prošnje, vzdihe te, In žubori navzdol, Metuljčku v dolu vse pove, Naj uteši ji bol. Metulj k cvetici privesla: »Uteši si srce! Ne misli, da pogled sveta Ti pomiri želje. Tu cvetka varna si nezgod: Sem kosec ne prispe: Da v šop povije cvetni rod, Ne stega rok dekle. N& zalezuje te žival, Saj skalni vrh je gol; Pod tabo poje glasen val Nesoč pozdrave v dol. Ostani cvetka, srečna tu, Ne želi si s planin, Ne kali z vzdihi si miru Zatri na svet spomin!« Srce teži pozemski hrum, Zatre nedolžni cvet; Ne da ti sreče svetni šum Ne da miru ti svet. V. S. T (5g_o----——-=>---~S3> T Dečka so spustita v dir, ko vidita, da hlapca res i odvezujeta pse. Za seboj čujeta lajanje. Že vidita od daleč, da so psi za njima in pospešita svoj beg. Da bi le prišla čez potok, mislita si, potem sva rešena. Deževati je jelo po malem, ko sta bila še v gradu in tudi sedaj ni še popolnoma jenjalo. Potok je bil precej narastel že ob zadnjem deževji. Pri brvi sta. Še nekaj korakov in varna bosta na onem bregu! Starejši je že na oni strani in se ustavi misleč: psov itak ne bo čez, ker tu jenja grajska oblast, in tudi sicer jima pot zagradiva s kako palico. Komaj se ustavi in obrne, spodrsne mlajšemu bratu na brvi, mokri od dežja, da pade v sredo naraslega potoka. Ker ne zna plavati, in voda dere, ne more se spraviti h kraju. Starejši skoči naglo za njim, da bi ga rešil, a deroči valovi odneso oba. Nekaj trenotkov se borita z mrzlimi valovi, dokler jima ne opešajo mlade moči. Psi priteko do potoka in ko nikogar ne zapazijo, spuste se ob bregu v dir podeč se lajajo okrog. Kar ugleda velik pes utopljenca; zažene se v vodo in ju privleče h kraju. Ist čas je šla ondi mimo stara ženica. Videla je mlajšega, ko je pal v valove, a revica se je tako prestrašila, da se ni mogla prestopiti. Še le sedaj, ko začuje lajajoče pse v svoji bližini, prileze počasi bliže. Utopljenca začne buditi, klicati, drgniti, ^ pa vse nič ne pomaga. ^ ---—------—-o-^e ©3>-<------»-<8© »Reveža, tako sta morala umreti v vodi, v ^ mrzli vodi! Nihče vama ni držal sveče, ko sta umirala; nihče pri vama ni molil, le psi so vama peli mrtvaško pesem. In jaz, revica, videti sem morala vajino nesrečo, in pomagati nisem mogla.« Tako je tarnala stara ženica in jokala. Začela je moliti in je dolgo molila. Potem pa prične premišljevati, kaj naj stori z utopljencema! Kakor bi ji dobra misel šinila v glavo, vstane in gre proti gradu. Hlapec jo sreča sredi pota. Njemu pove, kaj se je zgodilo. Nato se vrne ženica nazaj k utopljencema, hlapec pa hiti v grad, naznanit nepričakovano novico. Gospod še ni odjezdil. Jezil se je še od prej, ukazoval hlapcem in jih ošteval, če ni dobil vsega v najlepšem redu. Hlapec mu pove novico. Za trenotek ga nesreča presune, potem pa z istim osornim glasom in resnim obrazom ukaže oba pokopati tam kje, kjer sta izdihnila. Izročili so ju zemlji na tem kraji, kjer midva sedaj sediva. Drugo leto pa je pričelo rasti tu drevo. Vedno se je večalo in krepilo, dokler se ni razdelilo v dva vrha. Iz ene veje pa je pognala veja in rasla proti drugi in se v njo zarasla. Ko se je košatilo drevo, debelila se je tudi veja, ki ju veže in spaja. Ljudje pa so trdno prepričani, da je to čudo ^ v spomin onih dveh dečkov, ki sta tu pokopana, j ©e—=— —-------—-o—gO C3—° Gomila teli borili siromakov torej ni pozabljena. Grad tam zgoraj pa je že zdavna razpal; tudi ime krutega grajščaka se je pozabilo, nanj spominja le še pripovedka. To drevo je torej priča, da čuje Bog nad nami kaznujoč vsako krivico, in da mu tudi prevzetni mogočnež ne more uiti. V. Steslca. Pred pomladjo. Topli solnčni žarek Sije mi v srce, Na brezlistnih vejah Ptice gostole: Z gore snežni vir, V zraku mi šepeče Vetrca nemir. Da po temnili dnevih Polno jasnih nad Ljubi Bog pošilja Hčer nebes — pomlad. A. Medved. I Q3=— T Marija pomočnica. |eke majnikove nedelje popoldne je bilo, ko nas je peljala teta — Bog jej daj dobro — do podružnice sv. Lenarta. Ob bistrem & potočku smo šli nekaj časa, potem pa je zavila pot v strmo reber. Tu je bilo tedaj —■ v majniku — polno belih šmarnic. Vedeli smo, da teta zelo ljubi lepe te cvetke. Kakor za stavo smo skočili in se kmalu vrnili vsak z lepim šopkom belih šmarnic. »Le nabirajte le, otročiči! Dali jih bomo na šmarnični altar! Gotovo ima Marija posebno veselje nad temi cvetkami, ki cveto le v njenem meseci,« tako nas je nagovarjala dobra teta. Vrh rebri je zeleno polje in sredi polja lična cerkvica sv. Lenarta. Zunaj na steni so naslikane velike podobe: na eni strani sv. Krištof, ki nese Jezusa čez veliko vodo, na drugi strani pa neka podoba, katere do tedaj nismo ogledali natančneje, i Solnce je bilo visoko na nebu, ko smo opravili ^ 03«- - QS>-0-:-0—43« T T svoje molitve, domov se nam še ni mudilo, zato smo ostali pri cerkvici. — Na zeleno trato je sela teta in mi okoli nje. »Teta, kaj pa je naslikano tu-le gori?« začel sem takrat vpraševati. Pogledal sem bil popreje natančno tudi sliko. Uprizorjena je bila velika skala, spodaj je stala visoka mogočna žena — prav podobna je bila Mariji, kakor sem jo videl na kri-ževem potu, — imela je razprostrt predpasnik in v njem prijaznega otročička. Gori vrh skale pa je plakala dvanajstletna deklica. »Ce bodete pridni, bodem pa povedala,« pričela je teta. — »Dolgo, dolgo je že tega, kar so imeli pin Dolžanovih pestimo. Bila je revica-sirota, umrla sta jej oče in mati. Dolžanovi so seje usmilili, ker je bila pobožna in pridna deklica; vzeli sojo k sebi in imeli za svojo. Varovala je malega Andrejčka, edinega sinu Dolžanovega. Kako je skrbela deklica za svojega varovanca! Take pe-stune ni imelo nobeno dete daleč na okoli. — Izročevala je malega Andrejčka vedno v božje varstvo, zlasti pa v varstvo Marije Device. Sama je še posebno častila Mater Božjo in nikdar ni zatisnila oči j, da ne bi bila molila poprej nekaj Ceščena-Marij. Večkrat jo je zalotil spanec, ko je ravno izrekala ime Marijino in sanjala je potem o zlatih nebesih, kjer biva Mati Božja sredi krilatih angelcev. Neke nedelje popoldne je bilo, kakor danes. Andrejček je že hodil in govoril. Pestuna ga je vela na polje; hotela sta se tu malo pomuditi, potem bi bila pa šla naproti starišem, ki so šli v bližnjo vas obiskat botre. Ko nekaj časa hodita po polji, spomni se deklica, da rasto na oni-le skali — teta nam jo je s prstom pokazala — vsako leto šmarniee, naj jih tudi drugodi ni, tam so gotovo. Hotela jih je nekaj nabrati in dati Dolžanovi materi.« »Teta, kaj ne da, ona skala je naslikana na cerkvi?« oglasim se tedaj. »Ne bodi tako nepočakan!« reče teta in pripoveduje dalje: »Deklica je pustila Andrejčka na polji, rekla mu, da se takoj vrne, sama pa je skočila do skale in jela trgati šmarniee. Andrejček ni maral biti sam, pa je vstal in šel za njo. — Deklica je bila tako zamišljena v svoje šmarniee, da je skoro pozabila otroka. Kar se začuje klic, potem jok, — nato vse tiho. Tedaj se zave pestuna, predramil jo je jok. Strašna slutnja se je polasti: »Kaj ko bi bil Andrejček prišel do skale in pal v prepad!« Pogleda na polje, tam ga ni. Kot bridek meč jo presune misel: »Tako povračuješ dobroto! Dolžanovi so te vzeli za svojo in ti si jim umorila — edino dete!« Vendar, kakor bi jej veleval neki -'iranji glas, hiti po stezici doli pocl skalo. P" as>-c--<^e® T glej čudo! Andrejček stoji doli zdrav in vesel, T kakor nikoli! Že od daleč kliče pestuno! Vsa vesela hiti le-ta k njemu, prime ga za roko, kakor bi se bala, da bi se mu utegnilo še kaj pripetiti! »Glej, tukaj je stala velika bela žena in me je ujela v svoj predpasnik, ko sem doli priletel!« začel je pripovedovati Andrejček, in pestuna ga je poslušala vsa zamaknjena in se čudila, da ga ni poprašala že prej, kako se je rešil. »O Mati Božja je bila!« zašepne, moliva in zahvaliva se jej!« Na to pade na kolena in goreče moli. Kako vesela sta potem šla naproti starišem ! Pestuna je vse povedala, obžalovala svojo malomarnost, na tihem pa molila k Materi Božji, ki je tako čudovito rešila Andrejčka.« Tako nam je pravila teta. »In vidite, tukaj gori je dal Dolžan naslikati vso zgodbo!« končala je in pokazala na cerkveno steno. Mi pa smo se radovedno ozirali tja, opazo-vaje Andrejčka, pestuno in Mater Božjo. Solnce se je že nagibalo k zatonu, ko smo šli s teto clomov. Marija čuva ga povsodi, Kdor moli rad in njo časti; Nedolžnost angel varuh vodi, Kedar nevarnost ji preti. A. Stroj. i as~*--s® T Utopljeni zvon. icTitka cerkvica se vspenja Sredi jezera v oblak, Hrup posvetni tukaj jenja, Srčno moli romar vsak. Guj, kako ljubko glasi se In odmeva zvona don, Ko je poldne, ko dani se, Ko večer naznanja zvon. Tiha noč na zemljo lega, Zvon srebrni odzvoni. Kdo ob bregu v temi bega? Kaj li hoče, ko vse spi? »Danes noč bo gromovita, In vihar strašan bo rjul; Blisk se že za bliskom svita Nihče nas ne bode fiul.« Geti govori besede Tolovajev star glavar; V čolnič s četo svojo sede, Kaj je njemu mar vihar! Ladja privesla k otoku, Ko odbije polnoči; Na nebeškem se oboku Blisk za bliskom zažari. Plašno stopa nočna četa; Zvonec sname, odbeži; Ladja naglo je odpeta, Brž od kraja oddrči. Vihra pa divja v višavi, Veter tuli, gozd ječi; Votlo grom doni v daljavi, Blisk žari se, val kipi. Poti pol je že končane, Ko zasveti se nebo — Strašen tresk! in vse nakane Pokopane pod vodo! Zjutraj v stolp cerkvenec stopa Da bi z zvonom znanil dan, Groza! tu sledovi ropa, In na breg pogled strašan! Trupla bleda obletava Krokotaje jata vran; Čoln razbit po vodi plava; Mirna vodna je ravan. Zvon valovi so zakrili, In o njem ni več sledu; Le v božični noči mili Pesem poje še miru. V. S. L X 'X v .V >:. x x v .X X ...... X X- X X X X X • ffyfl!® x x ,■ x x, x x , ,x-x ' x x X >•■ X • • Na počivalu. ako težko pa še nisem hodila! Kar naprej ne morem, pa ne morem! In ta klanec tukaj! Vroče pa tudi, — o Bog pomagaj!« »Seveda, težko imate pa tudi, mati! Južine j za devet senosekov bi jaz še ne nesel v tak breg! Ali tukaj-le je ravno najhuje; kmalu prideva na vrh, potem pa počijeva na počivalu.« Tako se pogovarjata po poti navkreber kme-tiška žena srednjih let in njen sedemletni sin Tonček, ki bosonog, s kamižolo čez ramo korači poleg svoje matere, in čeprav je pot kamenita in s peskom posuta, vendar se ne zmeni deček preveč zato; njegove noge so pač vajene šilastega kamenja in rezkega peska, da, še celo prepočasna mu je materina hoja, tako da poprosi mater, če sme naprej. Lahnih nog, veselega obraza zbeži živi deček naprej gori po klanci, ko mu ona dovoli. Skoraj, da je že na vrhu; še ta ovinek! Pa vroče je, vroče! No, z belim rokavom parkrat čez obraz, pa bo -- zopet dobro! Še enkrat pogleda po materi, — kje je za njim! In še hitreje jo vdere, — le nekaj trenotkov — pa je na počivalu. Tukaj je! Pred njim se razprostira zelena tra-tica, obrastena z gostim grmovjem in vitkimi smrekami. Za trenotek postane deček in se ozre okrog. — Počivalo! Čuj! Ali ni zapel kos? Posluša. Zopet, pa kje? »Cit, cit, cit!« doni mu na ušesi. To so gorske seničice, glej jih, kako skakljajo mej smrekovimi vejami. Kalin se tudi glasi nekje; tam in tam žvižga tak in tak ptič. — Pa že zopet kos! Da bi te! Kje pa si ? Le počasi, le tiho! Dobiti te moram. Kje je gnezdo ? Tako govori Tonček sam s seboj in se previdno bliža gošči. Rad bi dobil kosovo gnezdo; seveda bi v roke ne jemal mladičev, le pogledal bi jih. — Pa tukaj jih ni, in tukaj? — tudi ne! Tam v onem grmu morebiti? Že upogne vejo, da bi pogledal v košat grmiček, pa prestrašen odskoči. »Gad! Glej ga spaka strupenega! Po kamen! — Na, na! Da bi te! Škoda! Pod skalo mi je ušel strupenec. Nisem je zadel pošasti; pa nič ne de, prideva še skupaj!« Tonček se obrne na drugo stran. Ptičev je v tem že prav pozabil. Njemu nasproti raste visoka smreka, star spominek visi na okleščenem deblu. Kaj pa to? gg^c----- ---o--< »Da, da!« meni tudi Tonček, »nekaj posebnega mora biti tukaj. — Mene je ravno poprej skoraj gad pičil; že je hlastnil po meni, da bi me bil — pa odskočil sem in ušel spaku. Velik je pa bil, — pisan in pa tak, da še nisem videl taeega.« »Ti mi ne jenjaš poprej, da te kaj piči, potem boš pa imel!« pokara mati Tončka. »Kolikokrat sem ti že rekla: ,Ne hodi mi bos okoli grmovja!' Pa ne maraš in ne maraš! Le varuj se, dečak! — Zdaj pa na noge! Poldne je že, senoseki bodo lačni in oče bode hud, če naju kmalu ne bo; ne vem, kaj poreče, precej sva se zamudila tukaj.« Vstaneta. Tonček pomaga materi zadeti jerbas na glavo. Se nekoliko postoji pridna gospodinja, popravljaje si svitek pod jerbasom, potem se pa obrne k Tončku, rekoč: »Zdaj pa le urno!« V. Jakelj. Dedek. ^Trni se, vrni V loži popeva Solnčece milo, Ptica vesela — In preobrazi Starega deda Žemljici krilo ! Zima je vzela. »Vzbudi po tratah Starega deda Nežne cvetice, Več ni pred kočo V lože priženi Gledat mladino Pevke nam ptice! Vence vijočo. »Dedek bom stari Pomnijo dedka Sedal pred kočo, Mladi gojenci Gledal mladino In mu gomilo Vence vijočo.« — Lepšajo z venci. Solnčece zlato V svetih nebesih Spet se vrnilo, Plete pa vence Tratam je cvetje Dedek za svoje Nežno vzbudilo. Blage gojence. Tone Korinjski. i : ■: ' i ....................i n i i'............ .| Cerkvica v gozdu. Povest. I. "^^ffil je vr°č poleten dan. Prebivalci trga C. so bili na polji in senožetih, doma so ostali le varuhi in otročički, ki še niso mogli po-t @ magati starišem pri delu. V zvoniku farne 1 cerkve je prav kar odbilo štiri. V cerkvi je bilo vse tiho, kakor no bi bilo žive duše notri. Pa vendar bi se motili, ako bi mislili, da je prazna. V stranski kapelici, kjer je bila izpoved-nica gospoda dekana, klečal je pred oltarčkom deček in pobožno držal v rokah molitveno knjižico. Videlo se mu je, da se pripravlja na izpoved. In res! Cerkvena vrata se odpro in prikažejo se gospod dekan, ki počasi stopajo proti kapelici. Ko deček začuti, da se bližajo njegov duhovni oče, brž vstane ter poklekne k izpovednici pred mrežico. Tiho in z zbranim duhom pričakuje, da se odpro vratica. Bere se mu na obrazu, kako mu §5>_c---- ---^S© je žal, da je Boga žalil z grehi. Nikamor si ne T upa pogledati, ker ve, da gleda sedaj nanj oko tistega neskončno svetega Boga, ki greh čez vse sovraži, ki se pa tudi neizrečno razveseli, če se otrok prav skesano izpove svojih grehov. Dečku ni bilo treba dolgo čakati, kmalu se vratica odpro, in prijazni gospod izpovednik mu dado blagoslov. Ko opravi spoved, hiti dobri deček pred veliki altar, pred tabernakelj, v katerem prebiva Jezus v presv. Rešnjem Telesu, ter ga goreče zahvaljuje za veliko milost, katero mu je dal, ko mu je odpustil grehe. Imel je pa ljubemu Jezusu mnogo povedati, ker je klečal dolgo pred njim, in zmerom ga je imel mnogo prositi . . . Zunaj cerkve pa so se gospod dekan sprehajali in nekoga čakali. Parkrat so že bili pogledali v cerkev, če še moli deček, in ker so ga videli še klečečega pred altarjem, so zadovoljno pokimali z glavo in mirno pričakovali, da pride. Končno prihiti iz cerkve. Dekan ga pokličejo k sebi: »Janezek! pojdi sem!« Spoštljivo in z veselim obrazom se jim približa deček in poljubi roko. Zajutre ob sedmi uri pridem. Pripravi vse lepo, kar je treba. No, kako pa je materi, ali jim še ni nič odleglo?« Dečka polijo solze pri tem vprašanji. »Zmerom so še slabi«, odgovori ihte. »Nič ne jokaj, Janezek, Bog bo vse dal. Glej! Jutri te bo uslišal v vsem, kar ga boš prosil, in Qg>-c-- ----—- bo tudi tvoji ljubi materi vrnil zdravje, če jim je v izveličanje.« Te besede dobrega duhovnega pastirja so dečka tako potolažile, da se mu je obličje precej zopet razvedrilo, in je ves vesel ubral pot proti domu. Kaj pa je s tem Janezkom? tako se morda radovedno poprašuješ, mladi čitatelj. Kaj pa so mu naročili gospod dekan? Kaj se pa bo jutri tako imenitnega zgodilo ? Na vsa ta vprašanja ti odgovorim, predragi moj prijateljček, toda preje moram Janezka domov spremiti, da bova vedela, kje je njegova rojstna hiša, kje prebivajo njegovi stariši, bratci in sestrice, če jih kaj ima. Vročina je bila že nekoliko ponehala, ko je naš mladi znanec zapustil trg. Gospodinje so se že vračale s polja, da bi pripravile večerjo lačni družini. Na pašnikih pa je bilo veselo vriskanje brezskrbnih pastirjev, pasočih mirno živinico. Janezek se obrne proti zahodu, to je proti tisti strani sveta, kjer solnce zatone. Pred njim se razprostira zelen gozd. Vse je tiho notri, le sem in tja se oglasi kak ptiček, ki se še ni skril med perjem, da bi počival do ranega jutra. Od daleč je slišati neko šumenje, kakor kake reke. Človeku je nekako tesno pri srci, če mora kar sam hoditi skozi gozd, zlasti če se že bliža večer. Toda naš Janezek se ni te poti prav nič bal: saj mu je bila že tako dobro 2 znana, da bi jo bil o polnoči vedel najti. In koga ^ ®3=—c—-—--<^-3© • naj bi se tudi bal? Roparja? Saj hodi ž njim an- J gelček varuh, ki bi ga gotovo branil, ako bi ga kdo hotel napasti. Ce imaš mirno vest, ni se ti treba bati nobenega gozda, nobenega strahu, ker si v božjem varstvu, in je Bog prav povsodi s teboj, na vsaki stezici, naj si bo dan ali večer ali noč. Zato se pa tudi naš mladi prijatelj ni kar nič bal, ampak je urno tekel po gozdni stezi. Hotel je biti še za dne doma. Zato pa tudi ni nikjer počival, dasi je sicer nekoliko posedel, kedar se je vračal iz trga. Drugekrati ga je vse zanimalo v gozdu; sedaj je lovil boječo veverico, bežečo pred njim od drevesa do drevesa, sedaj zopet poslušal kosa, ki je tam ob vodi prepeval sladke pesmice; drugikrat se je ustavil pri kakšnem grmu ter trgal jagode in jih je potem podaril doma mlajšim bratcem in sestricam. Danes mu pa vse to niti na misel ni prišlo. Videlo se mu je, da ga nekaj vleče z nepremagljivo silo domov. Mrak je že začel legati po dolini, v katero js krenil poslednjič naš deček. Moral je biti že prav blizo doma, ker dospevši tja se je nekako oddahnil in postal za nekaj tre-notkov. Po dolini se vali velika zelena voda, deroča iz široke votline, drvi nekaj časa svoje valove po strugi, pa se zopet izgubi v podzemeljsko jamo . . . Toda to čudovito prikazen je mladi popotnik preje lahko občudoval, danes nima časa. ,, Hitro zbeži ob strugi, dokler ne prispe do ska- A, ©g^-------- <33~>---—-->-<59 1 lovja, pod katerim se voda izgublja pod zemljo, J spleza po stezici, narejeni med skalami, na vrh, in tu od veselja zakliče: »Hvala Bogu! Doma sem!« Pred njim je stala, obdana od zelenih smrek, gozdna hišica njegovega očeta. Na trati pred hišo se je igralo četvero otrok: dva mlajša brata in pa sestrica. Ko zagledajo bratca, hite vsi v hišico materi pravit, da prihaja. »Janezek gre, Janezek gre!« Deček se tudi nič ne obotavlja, temveč naravnost stopi v hišo. Mati leže bolni v postelji. Dobri otrok stopi k njim ter jih skrbno popraša : »Ljuba mati, ali ste še zmerom hudo bolni? Prosil sem Jezuščka v tabernakeljnu, naj vam da zopet zdravje, in zmeraj mi je nekaj reklo, da boste zopet ozdraveli. In tudi gospod dekan so me tako potolažili, da naj jutri še prav posebno molim za vas, ker Jezus tak dan gotovo nobene prošnje ne odreče.« Materi od veselja pridejo solze v oči. Primejo Janezka za roko, ter mu pravijo: »Ljubi otrok! bodi le zmerom tako dober in pobožen, kakor si bil doslej, in Bog te bo vedno rad imel in ti bo dal srečo že na tem svetu. Zaradi mene bodi le brez skrbi; dobri Bog te bo gotovo uslišal, saj vidi in sliši, kako ljubiš svoje stariše. Ali še nečesa ne pozabi jutri, Janezek; moli tudi za očeta! Niso sicer bolni, vendar pa ne veš, koliko morajo ? trpeti; zmerom, vsak dan, vsako noč so v smrtni A A g g«-----------© -,- nevarnosti, in prav danes so zopet odšli po gozdu na stražo, kjer slutijo zopet veliko tatvino. Ako se jim ne posreči priti tatovom na sled, lahko izgube službo in vsi bi morali strani iz te hišice, in bili bi brez strehe in brez kruha, kajti grajščak je silno strog in natančen.« Materine besede sežejo sinu globoko v srce. Do sedaj še ni mislil na to, koliko morajo oče na tihem skrbeti in trpeti; danes je zvedel tudi to. Toda Janezek je že vedel, kaj bo storil, kako bo pomagal tudi očetu. Rekel je materi: »O, kako srečni bi bili, ako bi tudi mi v naši cerkvici imeli presv. Rešnje Telo v taberna-keljnu. Ves dan bi hotel biti pred njim in ne bi nehal prositi Jezusa tako dolgo, dokler bi mi ne uslišal prošnje. Toda gospod dekan so mi rekli, da je vsak človek živ tabernakelj, kedar sprejme Jezusa v sv. obhajilu. O kako se veselim jutrejš-njegadne, ko bom tudi jaz postal tak tabernakeljček. O kako bom skrbno zapiral vratica, da mi nihče ne ukrade ljubega Zveličarja iz srca. In ko bo enkrat prebival v meni, mu potožim vse, vse, kako ste vi bolni, in kako se očetu hudo godi, in za bratce ga poprosim in sestrico.« Mati so bili presrečni zavoljo Janezkove pobožnosti: na tihem so hvalili Boga, da jim je dal tako dobrega otroka. Radi bi se bili še kaj pogovarjali ž njim in ga še kaj podučili tisti večer, pa zdelo se jim je, da je o treba počitka, zato mu reko: »Janezek, danes si --o-<3 ---;--:-:- T Y truden; opravi še večerno molitev, potem pojdi spat, ker jutri boš moral zgodaj vstati, da se prav lepo pripraviš in vse izvršiš, kar so ti gospod dekan ukazali.« Janezek ni bil nikoli nepokoren starišem svojim; karkoli so mu veleli, vse je storil. Še bolj pa je bil danes voljan izpolniti vse njih želje. Vendar ko so mu pa mati rekli, naj bi šel takoj spat, videlo se mu je, da ima še nekaj drugega na srci, zato jih poprosi, rekoč: »Ne bodite hudi, mati, če vas prosim za dovoljenje, da bi smel sedaj iti še malo v cerkev pogledat. Gospod dekan so mi že dovolili, da smem nocoj v svetilnico, visečo pred altarjem, naliti olja in prižgati luč, da bo nocoj gorela celo noč, zato, ker bo jutri v tej cerkvici sv. maša, in bom jaz prejel prvo sveto obhajilo.« ■Ker je bila cerkvica prav blizu, zato so mati sinčka prav radi pustili, ker so vedeli, da se mu ne more nič hudega pripetiti, čeprav je bilo že tema zunaj. II. Gotovo bi vi, čitateljčki moji, najraje videli, da bi vas peljal kar naravnost v cerkvico z Janezkom, da bi tudi mi videli, kako bo vse lepo opravil in prižgal, in da bi tudi mi ž njim vsi skupaj še malo molili v tisti cerkvici. Vendar vaši ^ želji ne morem precej ustreči, marveč vam moram ^ ---- preje še nekaj drugega povedati, kar vam doslej nisem utegnil. Vi še ne poznate Janezkovega očeta, ker jih nismo dobili doma, ko smo dečka spremili v njegovo rojstno hišico. Janezkov oče so takrat morali hoditi s puško na rami po grozdu in pazno pogledovati, da se ne prikradejo kaki tatovi in odpeljejo kaj lesa iz gozda. Njih služba je bila zelo, zelo težavna. Bili so že nad petnajst let logar v tem gozdu, pa nikoli niso imeli toliko skrbi, toliko sitnosti, kakor zadnji dve leti. Neka skrivna družba namreč je hodila po noči v gozd krast; .dostikrat so posekali ti tatje najlepše smreke in odpeljali, in vendar jih nihče ni mogel zasačiti. Logar je pazil, kolikor je mogel, toda vselej so mu ušli še o pravem času. Dostikrat je slišal po noči v kakem kraju gozda sekiro, ki je pela, in žago, ki je rezala, pa prišedši prav tiho na mesto, ni našel ničesar več, vse je bilo zopet tiho. Morali so biti pravi lisjaki ti tatovi, ob enem pa tudi silno hudobni, kajti s tatvino niso škodovali le grajščaku, čegar je bil gozd, marveč tudi očetu logarju, katerega bi bili kmalu pripravili ob kruh. Grajščak namreč je bil že zelo nevoljen in mu je bil za-pretil, da ga izpodi iz službe, če se bodo tatvine ponavljale, in on ne pride hudobnežem na sled. Lahko si torej mislite, kako hudo je moralo biti Janezkovemu očetu, ker so si vse prizadeli, cla bi j gg«--------:-,- C5S-°---—<30> grajščakovi gozdi ne trpeli škode, pa vse zastonj! T Vedno bolj so bili tihi in žalostni, in skrb se jim je brala na obrazu. Toda niso bili oče logar še obupali; vedeli so, da ljubi Bog nikogar ne zapusti, kdor ga prosi pomoči v svojih potrebah. In ljubi Bog jih res ni zapustil: poslal je rešitev, ko so se je najmanj nadejali. Prav tisto popoldne, ko je Janezek hitel iz trga domov, klatila sta se dva človeka po gozdu ter se skrbno ogibala, da ne bi prišla na kako stezo; iskala sta le gosto drevje in se med njim skrivala. Vendar sta pa imela neki namen, ker sta jo merila vedno proti eni strani. Morala sta biti domačina, kar je razodevala njiju obleka, ki je bila prav preprosta. Tudi še nista bila stara, temveč oba močna in trdna in v najlepših letih, starejšemu bi bil prisodil kakih štiriindvajset let, mlajšemu kakih osemnajst. Govorila nista nič, marveč tiho sta se plazila naprej naravnost proti logarski hišici. Solnce se je bilo že nagnilo k zatonu in je s svojimi zlatimi žarki jemalo slovo od hribov in dolin, ko dospeta mladeniča na vrh, kjer je stala cerkvica. Oddaljena je bila le kakih dvesto korakov od logarjevega stanovanja. Bila je pa ta cerkvica prav prijazna: visoke, zelene smreke so jo obdajale na vseh straneh, in pred njo je bila tratica, porastena z mehko gozdno travo. Ni bila sicer velika, Vendar pa prav čedna, čeprav je stala ? A __Jb tfcS«-—---»-<5© f~-- A v samotnem gozdu. Imela je tudi majhen zvonik, v katerem sta visela clva zvonova, pa tako, da sta se videla prav dobro, ker je imel zvonik samo dve široki lini. Ko prideta naša čudna gozdarja k tej cerkvici, ozreta se skrbno na vse strani, če ju nihče ne vidi, potem pa hitro smukneta proti cerkvenim vratom, in ker so bila odprta, splazita se v cerkev. Vse je bilo tiho notri. »Tukaj počakajva, da se stori noč,« spregovori starejši. »Potem pojdeš pa ti, Jože, pogledat proti logarjevi hiši, kako je, če je logar doma. Ko prideš nazaj, pojdeva na delo. Začeti bo treba kmalu, ker onadva bosta z vozovi kmalu v gozdu, in to veš, če midva kaj skaziva, bodo oče silno hudi.« Tako je govoril starejši brat Tone mlajšemu Jožetu, ki se je nekam plaho oziral po cerkvici. »Kaj pa, če kdo pride sedaj sem noter?« vpraša mlajši brat. »Vrata so še odprta; gotovo pride.« »Pa stopiva ta čas za altar; tam je že tako spravljeno orodje najino,« pravi nato Tone. Brata se res skrijeta za altar; bila sta popolnoma varna, da ju ne dobi nihče, ker so ti gozdni tatovi že dlje časa imeli spravljene tu zadaj sekire in žage in nekaj druzega orodja še, pa ni nikoli nihče nič zasledil. Nekaj časa molčita oba v temnem skrivališči, naposled pa začne mlajši: »Veš kaj, Tone, jaz bi jo najraje domov pobral. Rajna mati so nas ©g^-«---=~D€> -p---- ■ zmerom učili, da krasti se ne sme nikoli, tudi ^ bogatinu ne; mi pa toliko škode napravimo graj-ščaku In prav nič nam ne zaleže denar, ki ga dobimo za les; saj vidiš: oče vse zapravijo, če peljejo žaganice (deske) v Senožeče. Nič no prinest) domov. Nama ne dado nič, le zmerjana sva vedno in pa pomagati morava pri tem tatinskem delu. Saj tudi očeta ni treba slu.sat i, kadar kaj ukazujejo zoper božjo zapoved, tako smo se učili v krščanskem nauku. Jaz kar pojdem od doma po svetu. Svet je velik, bodem se že kako pre-živil.o Molče je poslušal starejši brat Tone mlajšega Jožeta. Tudi njemu se ni godilo drugače, tudi on je imel prav tisto dobro mater, ki mu je vsadila v srce strah božji in pa čustvo poštenja. Nesreča je bila za oba, da sta prezgodaj izgubila to dobro mater; kajti oče je bil zapravljivec, in ker mu je zmanjkalo imetka, začel je bil krasti les iz grajščakovega gozda. Sinova in en hlapec «o mu morali pa pomagati. A ker je bil logar zelo pazljiv in vesten čuvaj, zato so mogli le z zvijačo izvrševati tatvino. Zato sta šla vselej, kadar so hoteli krasti, dva najprej v gozd, da sta pogledala, če je logar doma in v kateri kraj gozda je šel pazit. Prav na nasprotnem kraji sta potem začela sekati in rezati, to pa samo iz tega namena, da sta privabila logarja k sebi. Kedar sta čutila, da se jima bliža, popustila sta les ter zbežala. a s>-c- --—o-=ge> -----_- T V tem sta pa druga dva čakala ob gozdnem robu z vozovi. Ko se je zaslišalo sekanje, začela sta se počasi pomikati z vozovi naprej v gozd, toda ne proti tistej strani, kjer sta sekala in rezala tovariša, ampak prav na drugo, kjer sta vedela, da logarja ne bo, bil je namreč gotovo že na poti proti onemu kraju, odkoder je prihajal glas sekire. Tam sta hitro naložila, kar je bilo posekanega ter odpeljala iz gozda. Tako je bila danes vrsta zadela Toneta in Jožeta, da sta morala iti naprej, in zavila sta jo bila v cerkvico, da bi tam počakala noči. Ko mlajši brat neha govoriti, nastane nekaj časa tihota; starejši nekoliko trenotkov molči, potem pa pravi: »Verjemi, ljubi Jože, da tudi jaz čutim noč in dan očitanje vesti zaradi te tatvine. Rekel sem že večkrat očetu, da nikar več tega početi, pa vselej so me z jezo zavrnili, češ, da sem strahopetnež, ker se bojim takemu kaj vzeti, ki ima vsega dosti. In če sem jim odgovoril, da je tudi to greh, zarezali so nad menoj, da sem moral utihniti. Človek bi jih kar popustil, pa šel od hiše, toda kaj bo ž njimi, če jih zapustiva? O, ko bi ljuba mati še živeli, kako vse drugače bi bilo pri nas; prej so oni skrbeli za vse, sedaj gre pa vse rakovo pot in še ob poštenje smo! Veš kaj, prosiva Boga, naj nama pokaže, kaj nama je treba storiti, da bo prav za naju in za očeta.« Ni ---;-- ----- še dobro izgovoril zadnjih besed, kar se nekaj posveti v cerkvici. Brata se stisneta še malo bolj v kot, da bi ju nihče ne opazil in pazno gledata, kdo prihaja tako pozno v to hišico božjo. Kako se začudita, ko zagledata logarjevega Janezka, ki hiti z lučjo v roki proti altarčku. Urno postavi pod svetilnico, visečo pred altarjem, klopico, stopi na-njo ter nalije olja v svetilnično posodo. Potem dene noter dušico ter jo prižge. Mala luč je prijazno razsvetljevala altarno sliko, ki je predoče-vala Marijo, pomočnico kristijanov. Marija je bila naslikana kot mogočna kraljica, s krono na glavi; v naročji je držala Jezuščka, ki je držal ročici po-vzdignjeni. kakor da bi hotel blagosloviti vse, ki kleče pred njim in ga molijo. Ko Janezek vse zopet lepo pospravi, poklekne pred altar, sklene roki k molitvi ter začne goreče moliti, svoje nedolžne oči vpiraje v podobo naaltarju: »O Jezus, le še malo ur je, in ti boš prišel prvič k meni in boš prebival v mojem srci. Še enkrat sem te prišel prosit, predno napoči ta presrečni dan: daj, da te sprejmem tako, kakor te je vselej sprejel sv. Alojzij, ki se je cele tri dni pripravljal na sveto obhajilo. Obljubim ti, da ti hočem z vsem svojim vedenjem vedno veselje delati; karkoli mi bodo stariši ukazali, vse bom storil zato, ker ti tako želiš, da sem poslušen; kedar me bo zadelo kaj hudega, bom rad prenesel zato, ker je tako tvoja -- volja. Sedaj te pa še nekaj prosim, ljubi Bog! Velevaš otrokom, da naj stariše ljubijo; jaz jih ljubim in ljubil jih bom vedno, samo daj, ohrani mi jih! Dodeli moji ljubi materi zdravje, ker so tako dobri in so mi skazali že toliko dobrot! Usmili se pa tudi očeta; daj, da bo grajščak spoznal. kako so moj oče nedolžni in da vso to škodo delajo hudobni ljudje. O Marija, mati Jezusova, prosi tudi ti za-me, da bom uslišan jutri, za kar bom klical k Bogu.« Tako prisrčno je molil dobri Janezek in bil je ves blažen zavoljo prevelike sreče, katero mu je imel prinesti prihodnji dan; srečni deček ni slutil, da sta zadaj za altarjem poslušala njegovo molitev dva mladeniča ter pretakala solze žalosti in veselja, ko sta videla njega, klečečega pred podobo Marijino. Ko je tako priporočil dušo svojo Bogu in Materi Božji, vstal je vesel, hitel proti vratom ter zaklenivši jih hitel domov, kjer so ga mati že pričakovali. Kmalu je v logarjevi hišici ugasnila luč in vse je potihnilo okrog. Sedaj sta ostala Tone in Jože sama v cerkvici. Bila sta popolnoma spremenjena. Že prej sta sicer pokazala, da ja vest peče zaradi tatvine, pri kateri sta pomagala, toda odločila se nista bila še nič. Ko pa sta videla nedolžnega dečka, kako je lepo molil, kako se je goreče pripravljal za prvo sv. obhajilo in kako je prisrčno molil za stariše, nista se mogla več zdržati solz ; spomnila sta — C3«---- i se, kako sta tudi ona nekdaj bila prav tako srečna, \ kako so ja bili rajnica-mati lepo pripravili za prvo sv. obhajilo. Živo jima je pred oči stopil tist dan, ko sta tudi ona obljubila Jezusu, da ga ne bosta nikdar več žalila; toda, ko so umrli mati, kako se je vse spremenilo, v kakšno življenje sta zabredla ! »Veš kaj,« spregovori Tone, ko je deček zapustil cerkev, »sam Bog naju je danes pripeljal sem noter. Božja volja je, da to tatinsko delo popustiva in tudi očeta pregovoriva, naj se poboljšajo. Koliko je moral pošteni logar zaradi nas pretrpeti ! Vse mora priti na dan: precej ko se dan naredi, poj dem v grad in povem grajščaku vse, kar smo počeli. Pripravljen sem, vsako kazen prestati in škodo po svojih močeh povrniti. Logar pa ne sme več krivice trpeti!« »In jaz pojdem s teboj. Tone,« reče mlajši brat odločno. »Kakor ta nedolžni otrok, bila sva tudi midva enkrat srečna. Spraviva se z Bogom, zapustiva to hudobno, krivično pot in zopet bova lahko prav iz srca vesela.« Sklep je bil storjen: vse povedati grajščaku in vse storiti, da se mu povrne storjena škoda. Po dolgem času zopet enkrat poklekneta ter molita. Nista sicer molila za telesno zdravje, a prosila sta Boga, naj bi ganil srce njiju očetu, da bi j^ tudi oni spoznali, kako si nakopavajo jezo božjo s -c— ©3^-°---=-<3© v . ¥ tatvino in zapravljivostjo. Prosila sta zlasti tudi Marijo, katero sta v mladih letih tako zelo ljubila in častila, naj bi jima sprosila pri Bogu milost pravega poboljšanja. Po tej goreči molitvi se tiho približata vratom, starejši brat jih odpre z nalašč za to pripravljenim ključem, katerega je že od preje imel pri sebi, ter se izgubita v temnem gozdu. Kdor bi bil prav pazno poslušal, slišal bi bil tist večer, kako so se pomikali neki vozovi proti gozdu; ob gozdnem robu so stali precej časa, potem pa so se obrnili isto pot nazaj. Oče Ovil (tako so klicali očeta onih dveh bratov, Toneta in Jožeta), ki je bil prišel z vozovi po les. začutil je, da se je moralo sinovoma kaj pripetiti, zato jo je krenil proti domu. Logar je hodil še pozno v noč po gozdu ter poslušal, če so se kje tatje lotili lesa, toda ker je bilo vse mirno, šel je tudi on počivat. Tako je postalo naposled vse mirno in tiho po gozdu. V cerkvici pa je veselo gorela lu-čica, katero je bil prižgal Janezek, ter oznanjevala v temno noč veliko slovesnost, katera se bo vršila tam notri prihodnji dan. III. Prekrasno je bilo jutro, katerega je naš Janezek tako željno pričakoval. Bilo je, kakor da bi se vsa | narava veselila s presrečnim dečkom, ki je imel ©g«--—=>-5© -,-_____—-- ^ f danes preživeti najsrečnejši dan življenja, dan prvega A svetega obhajila. Solnee je razlivalo svojo zlato svetlobo po hribih in dolinah; zelena voda, ki je tekla ne daleč od logarske hišice, šumela je danes vse skrivnostneje, visoke jelke in smreke so bile danes nekako bolj praznično oblečene, gozdne pti-čice so bile danes posebno živahne in prepevale so celo jutro slavo božjo, kakor da bi jim še na misel ne prišlo skrbeti za kosilce. V logarjevi hišici je bilo kmalu tudi vse po konci. Mati so bili že toliko boljši, da so vstali in pripravili manjšim trem otrokom zajutrek. Janezek je moral danes nekoliko dlje ostati tešč. Toda on se za to ni kar nič zmenil. Prvi je bil na nogah; komaj je solnee posvetilo v sobo, že je od samega veselja skočil s postelje, umii se, oblekel praznično obleko, potem pa pokleknil ter opravil jutranjo molitev, katere ni nikoli opustil. Zahvalil je ljubega Boga, da mu je dal dočakati ta presrečni dan; priporočil se je angelu varuhu, naj ga zlasti danes varuje vsega greha; obrnil se je s prošnjo tudi do blažene Device Marije, naj bi ga ona danes vzela za svojega otroka, ker bo sprejel v svoje srce Jezusa, njenega božjega Sina samega; končno pa ni pozabil tudi sv. Alojzija, patrona mladeničev, prositi, naj mu pri Bogu pridobi to milost, da bo vredno prejel prvo sveto obhajilo. Po jutranji molitvi je hitel v cerkvico pogledat, če še gori lučica. Našel je vse A A ---- --—---- t v redu. Zmerom bolj se je v tem bližal cas, ko so imeli priti gospod dekan. Janezek je bil že ne-katerikrat stekel pogledat, če že prihajajo, da bi z zvonom dal znamenje. Pa nič jih še ni bilo videti. Janezek je pa znal ta čas dobro porabiti. Pomagal je materi napraviti mlajša bratca in sestrico, tudi jim je lepo razložil, kako se morajo vesti v cerkvi med sv. mašo, češ, da morajo biti tihi in roke lepo držati sklenjene in moliti, kar znajo. Hitel je tudi k materi in očetu, zahvalje-vaje ja danes še posebno za ves trud, za vse trpljenje, katero sta prestala zaradi njega. Obetal jim je, da hoče ljubega Jezusa prisrčno prositi, naj jim on povrne tisočero vse dobrote, katere so mu že storili. Tudi Janezkovi stariši so bili vsi srečni danes. Oče pa so mu rekli: »Le zmerom tak ostani, Janezek, Boga ne pozabi! Njega ljubi zmerom, in tudi Bog te bo ljubil in ti dal srečo že na tem svetu. Rad pozabim vse skrbi, ki sem jih imel zavoljo tebe, ker vidim, da niso bile zastonj.« Tako so govorili izkušeni oče logarjev svojemu sinu. Janezek pa jih je poslušal in si dobro zapomnil njih besede, ker je vedel, da je vse, kar oče izpre-govore, zlata resnica. Mati pa niso utegnili dosti; radi bi bili šli malo preje v cerkvico, ker so hoteli opraviti še sv. izpoved, da bi potem tudi oni bili v pri sv. obhajilu z Janezkom vred. Zaradi boleh- ^ --- T nosti namreč niso mogli priti več v farno cerkev, zato so bili naprosili po Janezku gospoda dekana, da bi jim prišli podelit ta sv. zakramenta. In tako je prišlo, da so gospod dekan dovolili Janezku, da bo tudi on prejel sv. obhajilo kar v domači cerkvici takrat, kakor mati. To je pa dobremu otroku delalo še večje veselje; silno težko je že pričakoval presrečnega trenotka, ko bo kralj nebes in zemlje prišel k njemu, revnemu dečku, sinu ubogega logarja. Tedaj dospejo željno pričakovani gospod dekan. Pa oj čuda! Kaj to pomeni? Z njimi prihaja tudi grajščak, in za njima stopata še dva mladeniča, noseča vsak eno košaro na ramah. Deček hiti ves radosten najprej k gospodu dekanu in jim poljubi roko, potem pa uljudno pozdravi tudi grajščaka, ki se mu prav prijazno nasmehne. V tem pridejo tudi oče logar ter se spoštljivo odkrijejo prišleccma. Gospod dekan vprašajo na to, če so mati že pripravljeni, in ko jim odgovori Janezek, da že čakajo v cerkvici, napotijo se takoj tja. Grajščak pa veli nosačema, katera mi že poznamo: bila sta brata Tone in Jože, naj odložita košari v hiši. Kmalu na to pozvoni, in vsi hite v hišico božjo. Sv. maša se prične; Janezku, Ivi je pri njej stregel, bralo se je veselje z obličja; vedno večje je postajalo njegovo hrepenenje po nebeškem kruhu, katerega posvečujejo mašnik pri presveti daritvi. Svečani, preimenitni A --:---------------------------- <33«---«50 T & trenotck so naposled približa. Gospod dekan se obrnejo še enkrat do hrepenečega dečka in mu v spomin pokličejo znova, kako neizrekljivo srečo mu hoče Zveličar sedaj, sedaj pripraviti, da hoče v tem hipu priti k njemu prebivat, v njegovo srce in sicer za zmerom, če ga ne bo sam razžalil s kakim velikim grehom. Po tem kratkem opominu podajo mu presv. Rešnje Telo. O, kdo more popisati srečo, katero je občutilo nedolžno srce Janez-kovo! Kako je bil hvaležen Jezusu za toliko dobroto: precej, ko ga je prejel, razložil mu je vse svoje potrebe, prosil ga je za stariše, bratca, sestrico. (lin j eni so bili ob tem prizoru tudi vsi pričujoči: skrbnemu duhovnemu pastirju je pritekla solza veselja na lice, ker je videl na dečku tako otroško ljubezen do Jezusa, oče logar so si brisali solzne oči, videč sina tako srečnega, bratca in sestrica so zvesto gledali k altarju, grajščaku se je brala posebna zadovoljnost in radost na obrazu. In bratoma Tonetu in Jožetu je puhtela neprenehoma vroča molitev zahvale proti nebu, da sta spoznala t krivo pot in našla zopet pravo, ki vodi v življenje. A najbolj je občutila srečo Janezkovo materina duša, katera se je bila tudi sklenila z Jezusom v sv. obhajilu. G kako goreče je molila takrat ta i dobra žena! Pozabila je na-se in svojo bolehnost in mislila le na sina in prosila le za-nj, da bi „ ostal zmerom pobožen in dober ... A X ©3«------------------- «5>-o-----:-----———-»-< " Po sveti maši ostanejo dekan še nekaj časa v cerkvici; tudi Janezek še kleči in moli. Čez nekaj časa po vstanejo gospod in namignejo dečku, rekoč: »Pojdi z menoj!« Ko prideta iz cerkve, zaslišita že veselo vriskanje mlajših bratcev Janez-kovih, ki sta skakala po tratici in kazala prihajajočemu bratu kolačke in rudeče črešnje, katere jima je dal dobri grajščak. Gospod dekan vedejo dečka naravnost v hišo, kjer so ja že vsi čakali. Miza je bila pogrnjena z belim prtom, pripravljen je bil zajutrek; rumena pogača, razno plemenito sadje je bilo razloženo po mizi, vse dar gospoda grajščaka. Ko se vsi razvrste okrog mize, oče logar in mati logarica, grajščak, Janezek, končno tudi Tone in Jože, vstanejo gospod dekan ter začno tako-lc govoriti: »Čudovita so pota previdnosti božje. Danes je ljubi Bog zopet prav očitno pokazal, kako prijetni in dragi so mu tisti, ki mu služijo s čistim in pobožnim srcem. Vsi dogodki današnjega dne so tako pomenljivi, cla jih ti, moj Janezek, gotovo nikdar ne boš pozabil. Glej, kako pomenljiva je že ta pojedina, katero ti je napravil tvoj dobrotnik. Spominja naj te vedno, kedarkoli se zmishš na-njo, na ono jed, katero ti je pripravil danes v cerkvi tvoj največi dobrotnik, nebeški Zve-ličar. Ozri se na svojo mater! Hudo so bili že bolni, pa ti si molil za-nje, in Bog te je uslišal: ^ zopet so okrevali in' zdravje se jim vrača. Pa še O g—o--—<«59 T očitneje je pokazal Bog, kako hitro je pripravljen T poslušati in uslišati prošnje dobrih, hvaležnih otrok, kedar molijo za svoje stariše. Glej, molil si za očeta, da bi bili rešeni hudih skrbij, in že se je zgodilo. Tatovi, ki so kradli po gozdu, ti so se davi sami oglasili v gradu in povedali, kako so zvito opravljali svoje tatinsko delo, in da so tvoj oče nedolžni. Toda to še ni vse: Bog je še obil-neje blagoslovil tvoje prvo sv. obhajilo. Glej! s svojo gorečo molitvijo si pripeljal dva grešnika na pravo pot; ta mladeniča, ki sedita z nami pri mizi, slišala sta sinoči tvojo molitev; spoznala sta, da ja je sam Bog klical nazaj k sebi, in danes sta prosila gospoda grajščaka, naj jima naloži najhujšo kazen, samo da povrneta škodo; tvoja molitev, tvoje prvo sv. obhajilo ja je privedlo do sklepa, da hočeta odslej pošteno živeti. Kaj ne, čudiš se, ljubi moj otrok, da ti je Bog toliko milosti dodelil, pa vendar še niso vse. Prihranil ti je še eno, veliko dobroto. Ko so blagi gospod grajščak zvedeli, kako lepo se vedeš, kako dober in pobožen otrok si, sklenili so, da hočejo za-te še posebej skrbeti kakor drugi oče ; poslati te hočejo v mesto v šole, da se naučiš še kaj več in postaneš enkrat tudi starišem trdna podpora. Glej, toliko srečo ti je dal ljubi Bog na današnji dan, na dan tvojega j prvega sv. obhajila. Vendar pa pri tem ne pozabi j, nikdar, da največa sreča, pravo veselje ti je pa ^ (ŠJ^-e-:-—--"-^SO 6 pripravil Bog v nebesih. Kajti, čeprav je velika dobrota, da te vzamejo blagi grajščak za svojega otroka, vendar se ta sreča ne da primerjati z ono srečo, da si danes po sv. obhajilu postal otrok božji. Grajščak te morejo dati samo v šolo, Bog pa te more vzeti enkrat k sebi v sveta nebesa, kjer je doma samo veselje in mir.« Tako so govorili gospod dekan Janezku, take nauke so mu dajali za poznejše življenje. Tolikega veselja še ni videla logarjeva hišica nikoli, kakor oni dan. In vse to veselje je Bog pripravil Janezku, ker je bil dober otrok in se je tako rad učil in tako pobožno prejel prvo sv. obhajilo. Potoval sem letos po svoji domovini in prišel v znano, prej opisano dolinico. Na trati sem videl troje živahnih otrok, dva dečka in jedno deklico, ki so čitali iz neke knjige ter se vmes smijali prav od srca. Poleg hišice v senci pa zagledam že bolj odraslega dečka, lepo, skoro gosposki oblečenega, ki je zamišljen zrl v knjigo. Radovedno vprašam otroke, kdo je oni gosposki deček? Brž mi odgovore, rekoč: »To je naš bratec Janezek, ki hodi v latinske šole v Ljubljani.« Lahko si mislite, kako sem se začudil, ko sem ga videl tako lepo vzras-lega mladeniča. Stopim k njemu ter ga rahlo vprašam: »No, Janezek, kaj si doma ?« Deček se vzdrami iz zamišljenosti; ko me spozna, mi prijazno odgovori: »Da, da, počitnice imamo sedaj, ©g«---------- ---------->- začelo? <3E>— Jožek. Toliko časa imaš še vedno, da par-krat lahko ponoviš prav dobro. Janezek. Precej se začnem učiti. Gospodu katehetu pa nočem žalosti in sramote delati, ne, tega pa ne. (Odide.) Jožek. Kmalu se bo začelo. O, kako bo lepo! Kako dobri so naš gospod katehet, ki se tako trudijo z nami, da bi nam napravili kako veselje. Mi smo jim pa dostikrat prav malo hvaležni. Vse premalo radi se učimo krščanskega nauka. Toda čakaj! Sedaj se ga bom še pridneje učil in pa še prijateljem svojim bom prigovarjal, naj se tudi oni radi uče, da bomo Bogu delali veselje in pa tudi gospodu katehetu. Saj se je tudi sv. Alojzij tako rad učil .... Pravili so nam, da je zmerom najbolje znal in nikoli ni godrnjal, če je imel še toliko učenja, zato ker je vse Bogu daroval, vse težave in vse trpljenje. Tudi jaz bom nadalje tako delal.... (Za zagrinjalom se začuje klic: »Tonček, Matijček, pri-nesita še smrekovih vejic !< — »Da, da, precej prineseva!«) Kako pridno delajo in pripravljajo za slavnost tukaj zadaj. Tudi jaz moram biti priden. Še enkrat hočem pazno ponoviti pesemco, katero bom moral deklamovati. (Sede k mizici in nasloni čelo na roki.) III. Prizor. Prejšnji, sam. ©g«— T IV. Prizor. Prejšnji. Anica. Anica (tiho prihaja in šepeta): Skoda, uči se! Ne upam si motiti ga. Vendar poskusiti hočem. (Glasneje:) Jožek! (Tiho:) Ne sliši! (Še glasneje:) Jožek, ali te motim? Jožek (oziraje se proti Anici:) Kaj hočeš? Anica. Tako rada bi te nekaj prosila, pa si ne upam . . . Jožek. Le povej, čemu bi se pač bala, saj nisem tako nepostrežljiv. Anica. Ali ker se ravno učiš . . . Jožek. To nič ne de; če ti morem kaj pomagati, rad storim. Anica. Prosila bi te, da bi me izprašal pesem. Ce jo sama sebi pripovedujem, še gre. toda kedar moram pred drugimi govoriti, ustrašim se malo. Tako se mi je zgodilo tudi včeraj, ko so me gospod katehet izpraševali. Zato bi rada še enkrat pred teboj govorila. Jožek. Veš kaj moraš storiti, da se ne boš prav nič bala, ko ti bo treba deklamovati? Anica. Oh, povej mi, povej! Jožek. Ne misli takrat na ljudi, ko te poslušajo, marveč misli raje na ljubega Boga, ki je tudi med tvojimi poslušalci in sliši vsako tvojo besedico; in misli na angela varuha, ki stoji na tvoji desni strani in zapisuje v zlate bukve vsako ---»-5f Y besedo, če jo izgovoriš iz dobrega namena; misli na svetega Alojzija, ki bo tudi poslušal, kar boš njemu v čast deklamovala. Tako te ne bo nič strah pred ljudmi, ker ne boš na nobenega drugega mislila, kakor na Boga in angelčka varuha in svetega Alojzija, ki te vsi poslušajo, če jih prav ne vidiš. Anica. O, kako sem ti hvaležna za ta svet Saj res, tako bom napravila, potem pa bo moje govorjenje tudi za nebesa zaslužljivo, ker bom zato govorila in deklamovala, da bi bil ljubi Bog vesel in sv. Alojzij in angel varuh . . . .Tožek. Tako je, bodi torej le mirna in tako stori! Da bi še enkrat ponavljala, zato sedaj ni več časa. Vem, da nas bodo gospod katehet prav prav kmalu poklicali. Anica. Hočem se torej pripraviti in prej še enkrat Bogu priporočiti, da bi se vse srečno izteklo. (Odide.) V. Prizor. Jožek, čez nekaj časa Janezek. Jožek. Da, ti si prav rekla: Bogu se še prej priporočiti. Tako delajo vsi pobožni ljudje: pred vsakim imenitnim opravilom prosijo Boga pomoči. In tako imenitno opravilo je tudi moje danes: Deklamoval bom pesem na čast sv. Alojziju! O Bog! podpiraj tudi mene pri tem opravilu, in daj, da bom to, kar bom govoril, čutil tudi v srci, in ^ ©S—o---.-^oo <3 g«-- f v i da bodo vsi poslušalci čutili v srcih ljubezen do tega ljubega svetnika! O da bi ga vsi učenci začeli posnemati in živeti po njegovem zgledu! O da bi mogel tako govoriti, s tako gorečnostjo, da bi bili vsi vneti za sv. Alojzija! Janezek (vstopi ihte, držeč list v rokah:) Jožek, meni še zdaj ne gre prav gladko. Bojim se, da se mi bodo smijali. Kar naveličal sem se že tega učenja, tako se mi zdi pusto. Jožek. Ne smeš tako govoriti, Janezek, saj ni še nič hudega. Tebi se le zdi', da ti ne gre gladko; boš videl, ko bo treba nastopiti, pojde pa, kakor bi očenaš molil. Janezek. Ti lahko govoriš, ker že dobro znaš; pa ti si tudi večji; meni pa je to najhuje, ker si ne morem nekaterih vrstic kar nič zapomniti . . . Ko bi mogel, kar ušel bi, pa gospod katehet bi bili potem hudi . . . Jožek. To je gotovo, in nikakor ne smeš tega storiti Janezek. Pa poslušaj, hočem ti nekaj povedati. Vidiš, Janezek, jaz imam neko zdravilo; kedarkoli mi Bog pošlje kakšno trpljenje, kaj hudega, pa vzamem kar tisto zdravilo, in precej sem zdrav. Janezek. Ali pomaga tisto zdravilo tudi pri učenji, kedar si moramo s knjigami glavo ubijati? Jožek. Tudi, in prav posebno še pri učenji. 9 Janezekt Oh, daj še meni tistega zdravila. -- ®3>->---—--^ga T Y Jožek. \ idiš, to zdravilo je prav tisto, katero je rabil sv. Alojzij, kedar mu je Bog poslal kakšno nadlogo. Vselej je ob taki priliki vzdihnil: »Vse naj v božjo čast velja!« In kedar je tako vzdihnil, mu je vselej odleglo, in vse je lažje prenašal, bodisi da je moral učiti se, ali pa kako drugo težko delo opravljati. In tako sem delal tudi jaz, ko sem se učil to-le pesmico, in sem se moral tudi truditi, saj brez muke ni moke, pa tolažil sem se prav s tem zdravilom sv. Alojzija: »Vse naj v božjo čast velja!« Poskusi še ti! Videl bodeš, da se boš veliko raje učil in ne boš nikoli tožil o nobenem delu, da je pretežko. Janezek. »Vse naj v božjo čast velja!« Prav dobro si hočem zapomniti in se po tem ravnati. Jožek. In sicer zdaj precej vzemi to zdravilo. Zdaj precej, ko boš moral vpričo vseh deklamo-vati, govori na tihem sam pri sebi: »Vse naj v božjo čast velja!« Če boš dobro naredil, ali pa ne, vse naj bo v čast božjo, če te bodo gospod katehet pohvalili, reci pri sebi: »Vse naj v božjo čast velja!« In če ti morda poreko, da si se premalo naučil, reci zopet: »Tudi ta kazen, ki me je zadela, naj velja v božjo čast!« Janezek. 0, to bo izvrstno zdravilo! Zdaj ne bom več bolan, kedar se bo treba kaj težkega učiti. Eden izmed učencev (prihiti na oder.-j Jožek, Janezek, hitro, hitro! Gospod katehet vaju že čakajo. Precej se bo začelo, vse je že pripravljeno! ©g>~«--—------- ©g«- T Janezek. Hitro, hitro! Jožek. Bog daj, da bi srečno dovršili! Janezek. »Vse naj v božjo čast velja!« T (Odidejo vsi.) II. Dejanje. (Ko se je dalo z zvončkom znamenje, razgrne se zagrinjalo in zadaj se vidi: podoba sv. Alojzija vsa z zelenjem ovenčana in okrašena, stoječa kakor na kakem altarčku, tako da je pred njo pregrnjena neka polica, na katero pozneje postavijo učenci svoje darove. Na eni strani podobe stoji katehet, zraven njega Anica in še par učencev, na drugi strani Jožek, Janezek in kak drug učenec. Jožek drži v roki rudečo vrtnico, Anica belo lilijo, Janezek šopek vijolic.) Katehet. Srčno me veseli, ljubi otroci, ko vas vidim tukaj zbrane v tako lepem številu. Hvalim Boga, da vam je dal dočakati ta veseli dan, kajti prav trdno upam, da ne bo minil brez sadu, brez koristi, ampak zapustil v vašem spominu in vašem srci najlepše sledove, sledove ljubezni do Boga in do svetih čednostij. Zbrali smo se danes, ljubi učenci moji, po volji božji, da bi počastili svetega Alojzija, varuha nežne šolske mladine. Tristo let je že preteklo, kar je umrl ta angelski mladenič; tristo let je minilo v večnost, odkar se je preselila njegova čista duša k ljubemu nebeškemu Očetu gori v sveta nebesa, pa glejte, dobri pobožni otroci, blagi mladeniči in deklice niso pozabili na-nj nikdar; vedno so ga častili, v vseh časih so ga posnemali v njegovi čistosti in sve- ©S>-°---«5® i? V tosti. A letos se ima še kaj posebnega zgoditi. Letos se po celem katoliškem svetu, kjer se ozna-njuje naša sveta vera, delajo velike priprave, da bi obhajali god sv. Alojzija s posebno slovesnostjo. Iz nekaterih dežel pojdejo otroci celo v Rim, da bodo molili na grobu tega ljubeznivega mladeniča, sv. Alojzija. Mi, ljubi otroci, ne moremo praznovati te slavnosti s takim bliščem, tudi ne moremo potovati v Rim h grobu sv. Alojzija, ali kar moremo, to hočemo storiti. Praznovati hočemo to slavnost tako, da bo ljubi Bog z veseljem gledal doli na nas z nebes, in da bo vesel tudi naš šolski patron sveti Alojzij. Kako pa bomo to storili, to nam bodo povedali trije govorniki, dva tovariša in ena tovarišica. Le pazno poslušajte! Jožek (stopi z rožo vrtnico v roki nekoliko naprej ter začne z razločnim in pogumnim glasom:) Kaj naj danes prinesemo, Živo v srci ti je gorel 0 Alojzij, tebi v dar? Žar ljubezni do Boga; S kakim cvetjem okrasimo Njega si gorkeje ljubil, Tvojo sliko, tvoj altar? Ko bogastvo vse sveta. Tvoje je življenje sveto, Kar trpel si tu na zemlji, Samo že najlepši vrt, Vse trpel si poln miru, V njem cvetic — kreposti Klical si pred vsakim delom: tvojih yse naj v ,iast ve]ja Bogu! Pisan prt je razprostrt. Vrtec ta ponuja danes Bog naj pošlje nam kar hoče, Zlasti nam cvetice tri — Naj veselje, žalost da, Tri nas čednosti prekrasne S tabo bomo govorili: Tvoj deviški zgled uči. Vse naj v božjo čast velja ! < 3 S—c—---------- In da bomo res ljubili Ljubega Boga gorko, Glej! pod sliko znak ljubezni Stavimo ti — rožo to. To ljubezen zdaj gojili Skrbno bomo dno srca; Vse veselje, vse trpljenje, Vse naj v božjo čast velj a! T (Dene vrtnico pod sliko.) Anica (Stopi nazaj in nastopi z lilijo v roki:) Kaj še prinesemo danes O Alojzij, tebi v dar? S čim še okrasimo danes. Tvojo sliko, tvoj altar? Angel bil si že na svetu, »Angel« klican od ljudi. Kakor angeli nedolžni Živel si nedolžno ti. Tvoje angelske kreposti Bil je ljubi Bog vesel: Gori je pozval te k sebi In med angele sprejel. Blagor tebi, stokrat blagor! Zmerom gledaš zdaj Boga — Kar je Kristus njim obljubil, Ki so čistega srca. Tudi mi bi srčno radi, Za teboj v nebo prišli! — Dej, za nas tam gori prosi, Da se enkrat to zgodi. Prosi zlasti pa pri Bogu, Da naš duh ostane čist, Kakor čisto-belo cvete, Lilijinih cvetov list. (Postavi lilijo poleg vrtnice in stopi nazaj; nato pride na vrsto Janezek držeč šopek vijolic v roki, ter začne deklamovati, gledajoč na podobo sv. Alojzija.) Janezek: Okrasili radi še lepše Podobo bi tvojo, altar, Natrgali, glej! smo vijolic In tebi prinesli jih v dar. Vijolica krotka, ponižna, Pod grtnom se skriva ljubo, Čez druge ne dviga glavice, Zato pa jo ljubi vsakdo. I ti si bil, sveti Alojzij, Ponižen, poslušen, krotak, Kot brata si vsakega ljubil, In ljubil zato te je vsak. Izprosi nam, sveti mladenič, Kar naše srce si želi: Da tebi enaki bi bili, Ponižni in krotki mi vsi! X (Položi šopek poleg lilije.) X ----^SO -o--------—----------------------»— T ®g>-«---=SQ> ~ s? Katica: Kaj pa, volkov ni tu? Kaj meniš, Viljko? Dejal si včeraj, da po takih gozdih Volčje se klatijo, da vam učitelj Sami so v šoli pripovedovali. Viljko: Po leti ne, po zimi pridejo V gozdove, ki so blizu mest in sel, Da v hlevih potolažijo svoj glad. A tu jih ni. — Težko. — Mogoče pa. — Pred leti je gozdar baje ustrelil Celo medveda v gozdu tem nekje. Katica: Takisto mi je pravil Francek tudi, In zraven oponašal volčji glas. O grozen mora biti volk zares! Samo ta glas me je prestrašil vso. Zato mi je srce nekako tesno . . . Zakaj pač nisva, Viljko, mamici Naznanila, da greva jagod brat! — Viljko: Ne bodi vendar taka strahopetnica! Saj sem dejal, da tukaj ni volkov. In tudi Francku sem gredoč iz šole Naročil, da pove pri nas doma, Kam sva iz šole šla. Težko bi naju Pustila mamica nabirat jagod, ^ Ko bi prosila jo sama. ^ -------- ®3—o- Katica: Gotovo! A glejva, da povrneva se kmalu! Tiljko: Kar pojdiva, saj znan je Francku pot Po teh gozdovih, nog je tudi brzih . . . Katica: Da pojdiva, nič več se ne mudiva! Obilo jagod raje naberiva! (Vstaneta in odideta na desno) (Pride od leve strani, v roci ima knjige, stopa počasi in Ne vem, morda ni varno. — Francek saj Pretil mi je, da me takoj zatoži, Ko mine šola. Bog ve res, Je-li v resnici semkaj se napotil? Seveda, oni dan sem ga zlasal, Ko me zatožil je doma. Sedaj Neznano hud je name. Ravno danes Pa lahko se zmaščuje nad menoj. Očitno so me karali učitelj. Da malo znam, da se učim še manj. — Kaj bodo oče rekli, kaj storili? Spleteni srobot bodo sneli s stene, In ž njim me... ne ni varno, kar nazaj! II. nastop. Mihec. oprezno, potem se ustavi.) Mihec: Domen' ne ...! Vendar Francek je morda Pozabil in me ni šel tožit. — Cuj! Naš lisec tuli. Modri pes. Kako Prihod neznancev z daleka ovoha! Gotovo! Francek gre me tožit. Sedaj nazaj . . . nemudoma nazaj! Iz mesta vrnem se zvečer domov, Da jeza se očetu pohladi, In da me milša kazen doleti. (Odide na levo nazaj.) III. nastop. Viljko, Katica. (Z desne prisopiha prvi Viljko, za njim Katica. Le-ta se ustavi na prizorišči.) Katica. Počakaj . . . Viljko .. . Jaz ne morem več! Počakaj . . . volk, oj volk me grabi, Viljko. Viljko (vrne se k nji z leve): Hitreje teci! Volk nakrat bo tu. Katica (ihteč): Ne morem, Viljko. Joj mene, počakaj! Viljko (ihteč): Kaj hočeš? Ne čuješ-li tuljenja? Brzo! Katica: Vsaj skrij me, ljubi bratec, skrij me vsaj! Viljko: A kam ? Jaz splezam lahko na drevo ... Za oni grm počeni, Katica! 0&-O Katiea (se skrije za grm): Ostani blizu mene! Viljko (počene tudi za bližnji grm): Molk sedaj! Da volka ne privabiš v ta okraj. IV. nastop. Mihec, prejšnja. Mihec (priteče in se potem ustavi): Gorje mi! Volk, za mano tuli volk! Viljko: Sedaj smo izgubljeni vsi. Molimo! Katica: Moj ljubi bratec, mrtva — sem že mrtva! Viljko. Ne beži, Mihec, tja! Od tam prihaja volk. Katica: Poslušaj vsaj, kako to tuli! Cuješ? To pes je naš, a volk na oni strani. Bežimo, k nam domov bežimo urno! Viljko (obrne se proti levi): Resnično, to je volk! O joj nazaj! Molimo, Mihec potoma na tihem! Za roki naj se vaju primem vsaj! Boga prosimo, da nas reši volka! Miliec: Katica: (Vsi zbeže na desno.) V. nastop. Francek (pride na prizorišče v roko tuleč): Tako-le, prav tako-le tuli volk — — (Gleda okrog.) Nikjer nikogar! Kam zašli so vendar? Bog ve, so-li zavili sem v to stran. Morda so speli kar naprej k ogljarju, A jagod tam pač ne dobodo prida. Ogljarjev Mihec ve sicer za nje, Toda po poti tej se ponje gre (Pokaže proti ozadju) Z njim tudi lani jaz sem hodil todi, Ko nisva bila še razprta. Pomnim. A takrat naju je nevihta vjela . . . Pokličem naj ja! Viljko! Katica ! Se enkrat Viljko, Katica! Kje sta? Viljko (od daleč): Sem beži, Francek, hitro beži sem! Francek: Sem pojdita vidva! Katica (od daleč): Ne moreš-li? Te grabi li že volk? Ubožec vpij! Francek: Kak volk? Ni volka tu. Sem pojdita! Viljko: Ce res ni volka? Sicer ne gremo. g«----^ Francek (smeje): Res ni ga več. (Za-se.) A oni, ki je tulil, Se tu stoji. Plašljivca strahopetna. (Hodi smeje gori in doli.) VI. nastop. Prejšnji, Vilko, Katica, Mihec. (Poslednji pridejo oprezno. — Francek zatuli.) Viljko: Porednež! Ti si torej tulil, Francek? Mihec (osupel): Prav volčji glas ima. Katica (oddahne se): Res, Francek, ti? Francek: Seveda, jaz. Strahljivc-i, sram vas bodi! Viljko: Kdo bi si mislil pač! In ta naš strah! Francek: No, pojdimo sedaj! Kaj se mudimo? Ti, Viljko, mamica je naročila, Da kmalu prideš s Katico domov. Viljko: Ni-li bila nič huda? Francek: Ne, prav nič! --»-<5 Viljko: Juhe! Sedaj naprej! Ti, Mihec, pa, Ki veš za jagode, nas vedi tjakaj! Mihec (tiho): Da, ako Francek ne zatoži me. Francek: Le vedi nas! Tožljivec nisem tak. Mihec: Za mano torej! Volka več ne bo! Katica: A zdi se mi tako: Da nismo preje Molili tiho potoma ves čas, Prišel bi pravi volk sedaj na nas. (Gredo proti ozadju; zavesa pade.) ©t>-°--- V Rim! (Šaljivo-resna igra v dveh prizorih; spisal J. D.) Osebe: Županov Alojzij, dijak na počitnicah; Vedežev Štefan, Krznarjev Peter, Robcev Jakob, Grmkov Janez, Krajcev Lovro, Koščakov Matijček, učenci ljudske šole. I. Prizor. (Kraj na planem, pod milim nebom.) Štefan, Peter, Jakob, Janez in Lovro. Štefan, (skrivnostno šepetaje). No, ali smo že vsi zbrani ? Sest nas mora biti; pa tukaj nas je le pet. Koga še ni? Peter. Ivoščakovega Matijčka. Štefan. Kaj pa dela tako dolgo? Mar misli, da ga bomo čakali ? Jakob. Matijček je povsod zadnji; v šolo pride vselej zadnji. Štefan. Skoda pa bi vendar le bilo, ko ne bi prišel, ker on je pogumen dečko. Peter. Ni se bati, da ne pride; gotovo z doma ne more lahko. A A ©g*-«---- ig«--«SC> Janez (gledaje proti levi strani). Glejte ga! Že gre ! Kako nam maha z rokami! Lovro (kliče mu nasproti). Le hitro, le hitro! Matijeek (prisopiha). Ravno toliko, da sem prišel; doma me niso pustili, pa zmuznil sem se iz hiše, da ni nihče vedel, kedaj. Štefan. Že dobro, da si le prišel. Torej sedaj smo vsi? Peter. Vsi! Štefan (oziraje se okrog). Ali smo dobro skriti? Ali nas je kedo videl, ko smo se zbirali tukaj? Peter. Nihče nas ni videl. Kar brez skrbi smo. Štefan. Dobro tedaj; a sedaj z besedo na dan! Tovariši, veste-li, zakaj smo se zbrali danes na tem kraji? Peter. Kako hočemo vedeti? Saj nam nisi hotel povedati. Štefan. Prav imaš, Peter. Prej nisem hotel te skrivnosti razodeti, toda sedaj je čas za to. Poslušajte me torej pazljivo! (Stopijo okrog njega.) Vsi ste slišali, kaj so nam pripovedovali gospod katehet v šoli zadnjikrat; kako se namreč po vsem svetu letos praznuje tristoletni spomin smrti sv. Alojzija, našega šolskega patrona. Kakor veste, je sveti Alojzij umrl v Rimu pred tristo leti. In letos poj de od vseh strani sveta mnogo otrok v Rim molit na grob tega svetnika. Kakor so nam pravili 9 v šoli, pojdejo tja otroci s Španskega, Francoskega, -A A Sto—----«s© ©s«--:-- T Laškega, Nemškega kar v celili trumah. In glejte! jaz sem si precej takrat mislil to-le: če gredo drugi otroci v Rim, zakaj bi pa mi ne šli ? In zato vam pravim: dogovorimo se sedaj, pa jo udarimo proti Rimu! Nihče ne bo vedel, kam smo šli; ko pa pridemo nazaj, takrat povemo, da smo bili v Rimu, in vse se nam bo čudilo in nas izpraševalo, kaj smo videli lepega tam. Lovro (boječe). Ali kaj poreko stariši, če nas ne bo domov? Štefan. Kaj poreko? Nič! Ko izvedo, da je tudi drugih zmanjkalo, mislili si bodo: e, saj so gotovo skupaj. V dveh dneh bodemo pa že tako ali tako zopet doma. Matij ček. V dveh dneh? Ne, tega pa ne verjamem. Dostikrat sem že slišal, da je v Rim silno daleč, še daleč, daleč naprej od Trsta; in v Trst ne pridemo v enem dnevu. Le vprašaj Zupanovega Alojzija, ta ti pove in razloži natanko vse, ker zmerom bere in se uči in je bil v mestu v šoli. Štefan. Cemu bi županovega izpraševali? Jaz tudi vem, kako daleč je. Pravim ti, da dalj ne bomo hodili, kot en dan. Matij ček. Kako to veš? Štefan. Prav lahko. Veliki četrtek gredo zvonovi v Rim, kaj ne, in veliko soboto zjutraj so pa že spet doma. Ako bi bilo dalj, kot en dan, ne bi mogli zvonovi v dveh dneh priti tja in nazaj. Ali ni to jasno? ^ lg>_e-°- -- Matij ček. Jaz pa še tega ne verjamem, da ^ gredo zvonovi res v Rim. No, pa če tudi gredo, vse kaj druzega je za zvonove, ki kar po zraku lete, kakor pa za nas, ki bi počasi lezli. Štefan. To ni res, kar govoriš. Zvonovi gredo res v Rim, pa vprašaj kogar hočeš; in mi tudi nismo taki počasneži, kakor ti misliš. Lahko tečemo celo pot, ako bi bilo treba. Peter. Meni se pa to čudno zdi, da je naš stari Luka, ki je bil v vojski na Laškem, cel mesec hodil nazaj domov. Torej mora biti vendar-le silno daleč ta laška dežela. Štefan. Seveda je hodil cel mesec, ker je bil ranjen v nogo in je šepal. Ali mi smo zdravi in hitri! Vse je prazno, kar mi ugovarjata. No, in ako bi res bilo tako daleč, povejta mi, kako bi se moglo reci, da solnce zahaja v laške vinograde? To vidimo vsak dan lahko, da zahaja precej tam-le zad za gorami, in to ni daleč. Matij ček. Kdo pa pravi, da solnce zahaja v laške vinograde? Štefan. Kaj še nisi slišal nikoli tiste pesmi? Čakaj, precej ti jo zapojem, da boš sam slišal, kaj pravi. (Poje.) Od straže hrvaške V nograde laške Gor solnce mi pride, Popoldne zaide. No, sedaj menda vendar priznaš, da imam jaz prav ? p i i <3g>-o----- ^ f Janez. E, kaj se bomo pričkali; zgovorimo se I hitro, pa je! Štefan. Tako je prav. O, ko bi vam hotel jaz pripovedovati, kaj bomo vse videli v Rimu, gotovo se ne bi niti en trenotek obotavljali. (Mogočno.) Videli bomo tam v Rimu cerkev sv. Petra, ki je največja na celem svetu. V njej se naša farna cerkev trikrat lahko obrne, in sicer z zvonikom vred. V Rimu bomo videli tudi svetega očeta, rimskega papeža, ki so tako lepo oblečeni, da se jih človek kar nagledati ne more, ako jih enkrat vidi. Janez. Joj, to mora biti res neznansko lepo tam! Štefan. In videli bomo tudi tisto velikansko hišo, kjer stanujejo papež. Pravijo, da je v njej enajst tisoč sob. Vsi (začudeno). Enajst tisoč! Štefan. Da, tako se pripoveduje. Janez, časih sem slišal, da imajo sv. oče tudi . stražo pri sebi, ali je res ? Štefan. Res, okoli tristo hrabrih mož tam iz Švice je zmerom okrog njih, da jih varujejo. Janez. Kaj pa bi bilo, ako bi ne imeli tistih junakov za stražo? Štefan. Dobili bi se v Rimu taki potepuhi in hudobneži, ki bi pridrli v njih palačo in jih umorili. Janez. No, ako bi bil jaz tam, potem naj bi le prišli: nobenega se ne bi bal. --•-■- ---—-—--<~eo ? T Matijček. O, ko bi mene hoteli papež vzeti <■ med svoje vojščake! Peter. O kako bi bilo to lepo! Vsak dan bi jih lahko videl. Jakob. Veste kaj? Ko pridemo v Rim, oglasimo se tudi pri tistih papeževih stražnikih in poprosimo, če ne bi hoteli tudi nas vzeti med-se? Štefan. Dobro, to lahko storimo. Janez. Gotovo nas bodo veseli, ker smo za kaj in se nobenega potepuha ne bojimo. Vsi (veselo.) Živeli naš sveti oče! Mi hočemo svoje življenje dati za-nje. Matijček. Tovariši! še nekaj moramo dobro premisliti, predno gremo na pot. Kako se bomo pa pomenili s kom tam po Laškem, ker laškega jezika ne znamo? Štefan. To je najmanjša skrb, ljubi moj Matijček. Za silo znam že jaz toliko, da nas ne bodo mogli prodati. »Dobro jutro«, ali »dober dan« se pravi n. pr. »bon žorno« ; »koša madina« se pravi: »kako se vam godi?« »Sor« se pravi »gospod«. Nekaj se bomo pa še po poti naučili. Matijček. Kje bomo pa jesti dobili ? Prositi po hišah si ne upam. Štefan. Prositi tudi treba ne bode. Vsak izmed nas naj si sprosi doma dober kos kruha, pa še kaj druzega, n. pr. suhih hrušek, ali kaj druzega • takega. To bo zadosti za dva dni. Saj se nam ne < A es»-°------------------------------------------------ bo ljubilo jesti, boste videli; od samega gledanja bomo zmerom siti. Toda za največjo silo naj si vendar-le vsak zaveže culico z živežem za dva dni. Ali ste me razumeli? Peter. Seveda smo te; kar hitro pojdimo domov, da se napravimo za pot. Štefan. Dobro torej! Prav skrbno naj vsak zaveže svojo culico, tiho naj gre lepo od doma, da ga nihče ne vidi. Čez eno uro mora biti že vsak zopet tukaj. (Skrivnostno.) Sedaj pa le lepo tiho in pazljivo narazen, da nihče nič ne vidi in ne sliši! (Razidejo se vsi.) II. Prizor. (Kraj: ist.) Janez in Lovro, (vsak s svojo culico.) Janez. Kaj sva midva sama tukaj? To se mi zdi pa res čudno ? Kaj pa delajo drugi tako dolgo ? Lovro. Meni se pa ne zdi nič čudno. Če bo vsak tako težko prišel, kakor jaz, stavim, da do dre vi ne pridemo skupaj. Janez. Kaj pa je bilo? Te-li niso pustili? Lovro. Seveda me niso. Ušel sem jim; sedaj me pa vest tako peče, da bi jo najraje domov popihal. Janez. I, kako pa je bilo vendar, povej mi no! Lovro. Ko pridem domov, prosim mater, cla bi mi dali kruha, češ, da sem silno lačen. Dado mi ga res, toda resno pristavijo: Ostati pa moraš doma in pestovati otroka, sicer bo druga pela. Pomagalo -o--o-t-- ni nič, moral sem v hišo in pestovati. Ti ne veš, ^ kako mi jo bilo huclo ! Mislil sem sam pri sebi: drugi se sedaj zbirajo in bodo odšli kar brez mene! 0! najraje bi bil skozi okno ušel; toda mati so bili pred hišo, pa bi me bili videli. Moral sem biti kar lepo v hiši in čakati na priliko. Kruh sem ta čas zavezal v eulico. Kmalu spazim, da so mati odšli v kuhinjo. Ne premišljam dolgo; malo sestrico položim hitro na tla, pa smuk ! skozi vežo na zrak. Kmalu zaslišim za seboj sestričin jok in pa mater, ki so me klicali nazaj. Jaz pa sem bežal kar naprej, pa hudo mi je bilo, silno hudo, da jih nisem ubogal. Vidiš, Janezek, in še sedaj mi je žal, in kesam se, da sem razžalil ljubo mater. Kar domov pojdiva, Janezek! Janez. Veš, Lovro, tudi meni očita vest, da nisem prav storil. Oče in mati bodo v hudih skrbeh zavoljo mene. Lovro. Pustiva Vedeževega Štefana! On lahko gre po svetu, ker se mu ni treba bati nikogar; matere nima, oče pa mu vse dovolijo. Janez. Prav imaš; pustiva ga! In če naju ne bo, bodo se tudi drugi skesali. (Hočeta oditi. Tu pridejo: Štefan, Jakob, Matijček, s culieami.) Štefan. Kam pa vidva ? Ali bi jo morda rada domov pobrisala? Plašljivca! Ali se nismo zmenili, da počakamo drug drugega? No, to je pa " lepa. Dva sta so začela že kujati. A 4 ©>-<----- 8 -- Lovi'«. Ne bodi hud, Štefan! Meni je tako hudo . . . Štefan. A, kaj hudo! Kar smo se zmenili, to moramo dognati. Mož-beseda moraš ostati! Kdor zmerom doma čepi pri materi, ostane strahopetnež vse žive dni. Človek mora iti po svetu, da vidi, kako drugod žive ljudje. Saj se menda spominjaš, kaj smo čitali v berilu? Ta ni možak, ta ni za rabo, Kdor tujih videl ni ljudi. Pogum torej, Lovro! Pomisli, kaj bodemo vse videli v Rimu. In še prodno pridemo v Rim, Videli bomo morje in pa Benetke, ki stoje na morji . . . Jakob. Le pogum, l'e srčnost! Tako bomo veseli in dobre volje, da bo kaj. Po poti pa bodemo peli tisto našo pesen: (poje; Štefan in Janez mu pomagata) Popotnik pridem čez goro, Od doma jemljem še slovo, In kamor se oko ozre, Povsod se mi nov svet odpre . . . He, juhe! Le pogum, Lovro, le srčnost! Matijček. Le počasi, tovariši! Se nekaj nam je treba pomisliti. Kdo nam bo pa pot kazal? Štefan (veselo). Matijček, kar brez skrbi bodi, Večkrat sem že slišal: Vsa pota peljejo v Rim. Po enem torej gotovo pridemo prav. In vrhu tega nam bo po noči kazala rimska cesta tam gori na nebu, kod se gre proti Rimu. -o---—--»-<3 © ©g—o---:-,--s- r Janezek. Jaz tudi tako mislim. Lovro. Kako sem vesel, da si prišel in nas rešil. Alojzij. Pa povej mi vendar, Štefan, kako si mogel kaj takega trditi? Štefan (osramočen). Saj nisem mislil tako natanko; pa tudi premalo sem preudaril . . . Alojzij. Seveda nisi preudaril natanko, sicer ne bi bil kaj takega trdil. Vaša sreča je še to, da vas ni nihče videl, in da nikdo ne ve, kaj ste nameravali. To vam rečem; oslički bi se vam smijali! To si pa zapomnite vsi skupaj: če hočete, da vas ne bo nihče za nos vodil, učite se sedaj v mladosti pridno, da boste pozneje kaj vedeli in znali, in ne vsake reči verjeli. Kar pa je bilo danes med vami, bodi vse poravnano! Vrnite se lepo domov in raje slušajte stariše, kakor pa, da bi se okrog klatili. Pregovor pravi: Povsod dobro, doma najboljše. Zato vam pa naj ne bo nič hudo, če ne boste še Rima videli. Sedaj ste še premladi in premajhni in denarja nimate še nič. Bodite pridni in radi delajte! Ko odrastete, znali bodete za vsako delo prijeti. Ljudje vas bodo radi najemali za delo. Tako si bodete mnogo prislužili in prihranili. In takrat se lahko po železnici popeljete v Rim, in v dveh dneh boste tam. Peter (veselo). Ta je prava. Tako hočemo storiti, da! Matij ček (takisto). Ali vam nisem rekel, da nas ^ Alojzij prav poduči? ©S^-»-<2© t Qg>-o-o-